Opravilna št.: |
P-2/19 |
Objavljeno: |
Neobjavljeno | 27.03.2019 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:2019:P.2.19 |
Akt: |
Spor o pristojnosti |
Izrek: |
Zahteva za rešitev spora glede pristojnosti med Specializirano enoto za nadzor prometa in Okrajnim sodiščem v Celju se zavrže. |
Evidenčni stavek: |
Ker niso izpolnjeni procesni pogoji za odločanje o sporu glede pristojnosti, je Ustavno sodišče zahtevo zavrglo. |
Geslo: |
1.2.51.7.2 - Ustavno sodstvo - Vrste vlog - Aktivna legitimacija v postopku pred Ustavnim sodiščem - Spor o pristojnosti - Prizadeti organ. 1.3.52.1.3 - Ustavno sodstvo - Pristojnost - Odločitev - V sporu o pristojnosti - Med sodišči in drugimi državnimi organi. 1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja. 1.5.51.3.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - Odločitve v drugih postopkih - Zavrženje, ker ne gre za spor o pristojnosti. |
Pravna podlaga: |
Člen 25.1, 49.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS] |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
P-2/19-6
27. 3. 2019
SKLEPUstavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem z zahtevo Specializirane enote za nadzor prometa, Ljubljana, na seji 27. marca 2019
sklenilo:Zahteva za rešitev spora glede pristojnosti med Specializirano enoto za nadzor prometa in Okrajnim sodiščem v Celju se zavrže.
OBRAZLOŽITEV
1. Specializirana enota za nadzor prometa (v nadaljevanju prekrškovni organ) je storilki izdala odločbo o prekršku. Storilka je nato vložila zahtevo za sodno varstvo. Prekrškovni organ plačilnega naloga ni odpravil oziroma nadomestil, zato ga je v skladu s 63. členom Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13 in 32/16 – v nadaljevanju ZP-1) skupaj s spisom posredoval v odločitev Okrajnemu sodišču v Celju (v nadaljevanju sodišče). Sodišče je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo in storilki naložilo plačilo sodne takse 100,00 EUR.
2. Storilka je na sodišče poslala vlogo za oprostitev plačila sodne takse. To vlogo je sodišče z dopisom št. ZSV 349/2018 z dne 21. 1. 2019 posredovalo v odločanje prekrškovnemu organu s pojasnilom, da prekrškovni organ na podlagi drugega odstavka 58. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 65. člena ZP-1 odloča o oprostitvi plačila sodne takse po že izdani sodbi. Prekrškovni organ je z dopisom št. 2240-941/2018/10 z dne 22. 1. 2019 vlogo odstopil sodišču v odločanje. Sodišče je nato z dopisom št. ZSV 349/2018 z dne 29. 1. 2019 predlog za oprostitev plačila sodne takse ponovno odstopilo v odločanje prekrškovnemu organu z utemeljitvijo, da je bilo leta 2018 na Prekrškovnopravni šoli sprejeto stališče, da je za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks v takem primeru pristojen prekrškovni organ.
3. Prekrškovni organ je pred Ustavnim sodiščem z zahtevo št. 2240-941/2018/10 z dne 14. 2. 2019 sprožil spor glede pristojnosti. Meni, da bi na podlagi 65. člena in petega odstavka 144. člena ZP-1 o oprostitvi plačila sodne takse moralo odločati sodišče. Poleg tega naj bi se prekrškovni organ spravilo v nenavaden položaj, s tem ko bi se mu dala pristojnost spreminjati odločitev instančnega sodišča.
4. Ustavno sodišče je na podlagi osme alineje prvega odstavka 160. člena Ustave in osme alineje prvega odstavka 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) pristojno, da odloča o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi. Če pride do spora glede pristojnosti, ker več organov zavrača pristojnost v posamezni zadevi (t. i. negativni kompetenčni spor), lahko organ, ki mu je bila zadeva odstopljena, pa meni, da zanjo ni pristojen, zahteva rešitev spora glede pristojnosti po drugem odstavku 61. člena ZUstS.
5. Iz dopisov sodišča z dne 21. 1. 2019 in z dne 29. 1. 2019, dopisa prekrškovnega organa z dne 22. 1. 2019 ter njegove zahteve z dne 14. 2. 2019 je sicer razvidno, da oba organa zavračata pristojnost za odločanje o vlogi za oprostitev plačila sodne takse. Ker pa nobenega izmed teh aktov ni mogoče šteti za odločitev, s katero bi se organ izrekel za nepristojnega za odločanje o teh vprašanjih, spor glede pristojnosti še ni mogel nastati. [1] Ker procesni pogoji za odločanje o sporu glede pristojnosti iz drugega odstavka 61. člena ZUstS niso izpolnjeni, je Ustavno sodišče zahtevo zavrglo.
6. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 25. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS in četrte alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11 in 70/17) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Accetto, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.
dr. Rajko Knez
Predsednik
[1] Primerjaj sklepe Ustavnega sodišča št. P-1/17 z dne 15. 3. 2018, št. P-4/14, P-6/14, P-7/14 z dne 14. 7. 2016, št. P-10/14 z dne 3. 7. 2014, št. P-2/14 z dne 3. 4. 2014, št. P-10/12 z dne 10. 10. 2012 in št. P-7/10 z dne 14. 9. 2011.
⇒
P-2/19-7
23. 4. 2019
Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Mateja Accetta
1. Večina pri odločanju v tej zadevi ni ravnala nič drugače, kot je Ustavno sodišče že doslej postopalo v podobnih zadevah. Kadar odloča o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi, za izpolnitev procesnih pogojev za odločanje zahteva, da se eden izmed organov z odločbo izreče za nepristojnega in zadevo odstopi drugemu, drugi pa nato vloži zahtevo za rešitev spora na Ustavno sodišče. Kot tudi tokrat ponavlja sklep, v nasprotnem primeru Ustavno sodišče šteje, da spor glede pristojnosti sploh še ni mogel nastati. V obravnavani zadevi sta si sodišče in prekrškovni organ vlogo za oprostitev plačila sodne takse odstopala kar trikrat (najprej sodišče prekrškovnemu organu, nato slednji nazaj sodišču in nazadnje sodišče ponovno prekrškovnemu organu), vendar se ne eden ne drugi nikoli nista z odločbo izrekla za nepristojnega, zato je Ustavno sodišče zahtevo prekrškovnega organa zavrglo.
2. V tem ločenem mnenju pojasnjujem, zakaj bi sam od opisanega ustaljenega pristopa vendarle odstopil in o zahtevi za rešitev spora glede pristojnosti v tovrstnih primerih vsebinsko odločal. K takšnemu stališču me nagovarja več vsebinskih razmislekov.
3. Prvič in nemara najpomembneje, po moji presoji v danih okoliščinah že sama vložena zahteva zadošča za formalno opredelitev oziroma upoštevni "nastanek" spora. Razumem lahko stališče, da za upoštevni izkaz obstoja spora glede pristojnosti ne zadoščajo dopisi med organoma. Toda, kot rečeno, Ustavno sodišče pred seboj nima le teh dopisov, ampak tudi formalno vloženo zahtevo enega izmed organov za rešitev spora glede pristojnosti. Stališča spoštovanih kolegov iz večine oziroma ustaljene prakse Ustavnega sodišča tako ne morem razumeti drugače, kot da zahteva formalno upošteven izrek o nepristojnosti s strani obeh organov v sporu: najprej s strani enega s formalno odločbo o nepristojnosti in odstopom zadeve drugemu organu, nato pa še s strani drugega z vložitvijo zahteve na Ustavno sodišče.
4. To je po moji oceni prestrogo tolmačenje ureditve iz drugega odstavka 61. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS), ki določa:
"Če pride do spora o pristojnosti zato, ker več organov zavrača pristojnost v posamezni zadevi, lahko zahteva rešitev spora o pristojnosti organ, kateremu je bila zadeva odstopljena, pa meni, da zanjo ni pristojen."
Sam prvega dela te povedi – "ker več organov zavrača pristojnost" – ne razumem kot formalni predpogoj, da spor sploh nastopi in da šele nato eden od organov lahko vloži zahtevo pred Ustavnim sodiščem. (Če bi bilo tako in bi torej moralo za nastanek spora kot predpogoj "več organov zavrača[ti] pristojnost", potem bi se nemara z odločbo morala za nepristojna izreči oba, preden bi eden od njiju lahko vložil zahtevo.) Kot ga razumem sam, ta prvi del zgolj pojasnjuje, da gre v tej določbi za negativni kompetenčni spor, za razliko od pozitivnega, ki je urejen v prvem odstavku istega člena ZUstS. Vsebinski pogoj za vložitev zahteve po tej razlagi ureja zgolj drugi del te povedi, ki pa opisuje ravno tak položaj, za kakršnega je šlo tudi v obravnavani zadevi – prekrškovnemu organu je bila zadeva (celo dvakrat) odstopljena z obrazloženim dopisom, pa je menil, da zanjo ni pristojen. Ne razumem, zakaj to – ob vsebinsko sicer jasno izraženih stališčih obeh organov, da zavračata pristojnost – ne bi zadoščalo za vsebinsko odločanje o zadevi.
5. Sprašujem se tudi, ali dosledna izpeljava v 3. točki tega mnenja opisanega strogega – in zame prestrogega – stališča potemtakem ne pomeni, da se zahteva v vsakem primeru lahko uspešno vloži šele, ko ustrezno ravnata oba organa. Predpostavimo denimo, da bi v tej zadevi prekrškovni organ, ko mu je sodišče prvič odstopilo zadevo, sprejel formalno odločbo o nepristojnosti in zadevo odstopil sodišču, sodišče pa bi jo le z dopisom (in spet brez formalne odločbe) še drugič odstopilo prekrškovnemu organu, ki bi nato sam vložil zahtevo. Bi bil položaj z vidika Ustavnega sodišča v bistvenem drugačen? Če naj bi drugi odstavek 61. člena ZUstS razumeli tako, da je potrebna formalna odločitev o nepristojnosti s strani obeh organov, potem bi tudi v takem primeru zahtevo morali zavreči, vse dokler ne bi zahteve vložilo sodišče (kot drugi ob obeh organov v sporu) ali pa se vsaj še samo z odločbo izreklo za nepristojno, preden bi zahtevo končno lahko uspešno vložil prekrškovni organ. Če bi v opisanem hipotetičnem primeru – ko bi torej tako prvoten formalni izrek o nepristojnosti kot kasnejša zahteva prišla s strani istega organa – njegovo zahtevo obravnavali, pa ne vidim razloga, zakaj je ne bi tudi v dejanski obravnavani zadevi, v kateri zahteva predlagatelja neizogibno prav tako že vsebuje njegovo zavračanje lastne pristojnosti.
6. Navsezadnje se v tem prvem oziru sprašujem, kaj tovrstno stališče pomeni za možnost vložitve pobude za rešitev spora glede pristojnosti s strani stranke v postopku, zaradi katerega je prišlo do spora glede pristojnosti, ki je urejena v tretjem odstavku 61. člena ZUstS. Če brez ustreznega postopanja organov spor sploh še ni mogel nastati, potemtakem to morda pomeni, da lahko tudi stranka v takem primeru pobudo vloži šele potem, ko vsaj eden ali celo oba organa sprejmeta formalni odločitvi, s katerima se izrečeta za nepristojna. Z drugimi besedami, da je tudi v takem primeru, pa čeprav si organa zadevo večkrat odstopata in zavračata lastno pristojnost, le da ne s formalno odločbo, stranka povsem odvisna od formalno ustreznega postopanja sodišč. Ima ureditev tretjega odstavka 61. člena ZUstS, namenjena varstvu strankinih postopkovnih pravic, ob takem razumevanju predpogojev za sam nastanek spora sploh še praktični smisel?
7. Drugič, s takim stališčem Ustavno sodišče od organov zahteva ravnanje (da se z odločbo izrečejo za nepristojne in zadevo odstopijo drugemu organu), za katero se po mojem razumevanju v upoštevnih primerih, kadar gre torej za spor med sodišči in drugimi državnimi organi, ne ponuja jasna pravna podlaga ne v ZUstS ne v posameznih postopkovnih zakonih, ki tovrstna vprašanja urejajo drugače ali pa sploh ne. Je potemtakem mogoče – ali celo treba – drugi odstavek 61. člena ZUstS razumeti kot določbo, ki vsebuje tako zakonsko zahtevo kot ustrezno pravno podlago za postopanje, ki ga od organov pričakuje Ustavno sodišče?
8. Tretjič, končno, pa mislim tudi, da je stališče preveč togo, kadar je sicer – ob ustrezno vloženi zahtevi – docela jasno razvidno, da oba organa zavračata pristojnost, le da tega razen z obrazloženim dopisom in vloženo zahtevo nista izrazila še s sprejetjem formalne odločbe o nepristojnosti. V takem primeru se zaradi tega strogega stališča Ustavnega sodišča že sam začetek vsebinskega odločanja o sporni zadevi potiska v negotovo prihodnost, vse do tedaj, ko bo bodisi eden od organov samodejno spremenil svoje stališče o (ne)pristojnosti bodisi bosta oba skupaj izpeljala ustrezno zaporedje odločitev, po katerih bo Ustavno sodišče zahtevo končno vzelo v vsebinsko presojo.
9. Iz vseh teh prepletenih razlogov bi sam od takega strogega stališča Ustavnega sodišča odstopil.
dr. Matej Accetto
Sodnik
|
Vrsta zadeve: |
spori o pristojnosti |
Vrsta akta: |
drugi akti |
Vlagatelj: |
Specializirana enota za nadzor prometa, Ljubljana |
Datum vloge: |
18.02.2019 |
Datum odločitve: |
27.03.2019 |
Vrsta odločitve: |
sklep |
Vrsta rešitve: |
zavrženje |
Dokument: |
US31864 |
