Up-28/19, U-I-1/19

Opravilna št.:
 Up-28/19, U-I-1/19
Objavljeno:
 Neobjavljeno | 09.05.2019
ECLI:
 ECLI:SI:USRS:2019:Up.28.19
Akt:
 Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16 in 27/17) (KZ-1), 1. odst. 228. čl.

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 5567/2014 z dne 11. 10. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 5567/2014 z dne 14. 7. 2017 in sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. II K 5567/2014 z dne 25. 1. 2017
Izrek:
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 228. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16 in 27/17) se zavrne.
 
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 5567/2014 z dne 11. 10. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 5567/2014 z dne 14. 7. 2017 in sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. II K 5567/2014 z dne 25. 1. 2017 se ne sprejme.
Evidenčni stavek:
Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti zavrne, če je očitno neutemeljena. Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču. 
Geslo:
 1.5.51.1.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Zavrnitev pobude - Ker je očitno neutemeljena.
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja.
Pravna podlaga:
 Člen 26.2, 55.b.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
.pdf
up-28-19-u-i-1-19.pdf
Prenesi [ ]
.pdf
up-28-19-u-i-1-19-odklonilno-lm-sorli.pdf
Prenesi [ ]
Polno besedilo:
Up-28/19-7
U-I-1/19-5
9. 5. 2019
 
 
 

SKLEP

 
Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Dejana Dobrijeviča, Martjanci, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, d. o. o., Ljubljana, na seji 9. maja 2019
 
 

sklenilo:

 
1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 228. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16 in 27/17) se zavrne.
 
2. Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 5567/2014 z dne 11. 10. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 5567/2014 z dne 14. 7. 2017 in sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. II K 5567/2014 z dne 25. 1. 2017 se ne sprejme.
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
1. Pobudnik izpodbija prvi odstavek 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), v katerem je opredeljeno kaznivo dejanje poslovne goljufije. Zatrjuje, da je izpodbijana določba v neskladju z 2. in 22. členom Ustave ter 7. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), ker naj bi bila nedoločna, nejasna oziroma arbitrarna. Pobudnik trdi, da sta po starejši praksi Vrhovnega sodišča za konkretizacijo preslepitve kot zakonskega znaka kaznivega dejanja poslovne goljufije zadostovala že zaveza, da bo obveznost izpolnjena, in dejstvo, da kasneje do izpolnitve ni prišlo. Takšno stališče naj bi izhajalo tudi iz odločitev Višjega sodišča v Mariboru in Višjega sodišča v Celju, medtem ko naj bi Višje sodišče v Ljubljani zastopalo stališče, da mora biti v izreku obsodilne sodbe konkretiziran tudi storilčev preslepitveni namen. Vrhovno sodišče naj bi nato s sodbo št. I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 od svoje dotedanje prakse odstopilo in sprejelo stališče, da morajo biti okoliščine, iz katerih izhaja storilčeva zavest, da obveznosti ne bodo izpolnjene, navedene v izreku obtožnega akta in obsodilne sodbe. Po mnenju pobudnika opisano spreminjanje sodne prakse kaže na to, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije tako nedoločno, da omogoča povsem samovoljno in arbitrarno odločanje sodišč oziroma neprestano spreminjanje sodne prakse. Ker naj bi imela različna sodišča različno sodno prakso glede izpolnjevanja zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije, predvsem glede preslepitvenega namena, naj posameznik ne bi mogel razumno predvideti, ali bo obtožen in obsojen za kaznivo dejanje. V pobudnikovi zadevi naj sodiščem ne bi uspelo ohraniti konsistentnosti niti v isti sodbi.
 
2. Pobudnik vlaga tudi ustavno pritožbo zoper pravnomočno sodbo, s katero je bil spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, in sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo. Zatrjuje kršitev 2., 22. in 25. člena, prvega odstavka 28. člena in 29. člena Ustave ter 7. člena EKČP.
 
3. Pobudnik očitek o nejasni formulaciji prvega odstavka 228. člena KZ-1 utemeljuje izključno s tem, da je bila sodna praksa višjih sodišč in Vrhovnega sodišča v zvezi s to določbo neenotna, da je nato Vrhovno sodišče s sodbo št. I Ips 93283/2010 odstopilo od svoje dotedanje prakse, v pobudnikovi zadevi pa naj bi ponovno delno odločilo v skladu s starejšo prakso. Pobudnik s temi navedbami ne more uspeti že zato, ker med sodbami sodišč – tako višjih kot Vrhovnega –, na katere se sklicuje, ni razhajanj glede razlage zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije. Iz nobene od teh sodb (vključno s sodbami, ki so bile izdane v pobudnikovi zadevi) ne izhaja, da se za obsodbo za kaznivo dejanje po prvem odstavku 228. člena KZ-1 ne zahteva storilčeva zavest, da obveznost ne bo izpolnjena. Sodna praksa je bila neenotna oziroma spremenjena zgolj glede vprašanja, ali mora biti obstoj te okoliščine utemeljen že v izreku sodbe ali pa zadostuje, da je pojasnjen v njeni obrazložitvi. Iz sodbe Vrhovnega sodišča št. I Ips 93283/2010 jasno izhaja, da Vrhovno sodišče od svoje dotedanje prakse ni odstopilo zaradi drugačnega razumevanja prvega odstavka 228. člena KZ-1, temveč zaradi strožjega pristopa do konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja v izreku sodbe.[1] Sodbe prvostopenjskega sodišča torej ni razveljavilo zato, ker se slednje ne bi opredelilo do vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije, temveč zato, ker so bile ključne okoliščine, iz katerih je izhajalo storilčevo védenje, da obveznost ne bo izpolnjena, pojasnjene zgolj v obrazložitvi sodbe, ne pa tudi v njenem izreku.[2] V sodnih odločitvah, na katero se sklicuje pobudnik, tako sploh ni prišlo do različnega razumevanja besedila prvega odstavka 228. člena KZ-1, zato pobudnik s sklicevanjem na te odločitve ne more utemeljitvi nejasnosti oziroma pomenske nedoločljivosti izpodbijane zakonske določbe.
 
4. Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 228. člena KZ-1 zavrnilo kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka).
 
5. Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) (2. točka izreka).
 
6. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Jaklič in Šorli. Sodnik Šorli je dal odklonilno ločeno mnenje.
 
 
dr. Rajko Knez
Predsednik
 
 
[1] Glej predvsem 15. in 16. točko obrazložitve navedene sodbe.
[2] Glej 20. točko obrazložitve navedene sodbe.
⇒
 
U-I-1/19-6
Up-28/19-8
28. 5. 2019
 
 
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnika Marka Šorlija, ki se mu pridružuje sodnik DDr. Klemen Jaklič
 
 
Ne strinjam se z večinsko odločitvijo sodišča, ki je imelo v tej zadevi priložnost, da se opredeli do vprašanja skladnosti konstrukcije inkriminacije poslovne goljufije po 228. členu KZ-1 z zahtevo lex certa. Načelo zakonitosti, iz katerega izhaja Ustava v svojem 28. členu, ko pravi, da zakon določa, kaj je kaznivo, ima v doktrini nesporen namen omejiti kaznovalno oblast. Obdolženca pred samovoljnim kaznovanjem lahko zavaruje v načelu zakonitosti vsebovana zahteva določnosti v kazenskem materialnem pravu; njen namen je preprečiti samovoljno in arbitrarno uporabo državnega kaznovalnega sankcioniranja v primerih, ki ne bi bili v naprej točno opredeljeni. Kazenskopravne določbe morajo biti zato oblikovane tako, da ne puščajo dvoma, kaj je kaznivo. Če so določbe zakona nejasne ali si celo med seboj nasprotujejo, kar za 228. člen KZ-1 zatrjuje pobudnik, potem se postavi vprašanje njihove ustavnosti neodvisno od tega, kako jih razlagajo sodišča. Jasne morajo biti prav zato, da jih sodišča ne razlagajo različno. Smisel načela zakonitosti je tudi v tem, da o kaznivosti določenega vedenja ali ravnanja ne odločajo sodišča, ampak zakonodajalec.
 
Pritožnik med drugim v ustavni pritožbi zatrjuje, da preslepitev, ki se mu očita, ni konkretizirana, zato ne ve, katero je bilo tisto ravnanje, s katerim naj bi oškodovanca preslepil. To je po njegovem posledica nejasne in nedoločljive opredelitve kaznivega dejanja poslovne goljufije, kar dopušča arbitrarno odločanje oz. nekonsistentno sodno prakso in njeno neprestano spreminjanje.
 
Pritožnik problematizira očitek preslepitve pri kaznivem dejanju, opisanem v točki I. prvostopenjske sodbe:
 
"Obtoženi je pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri izvajanju pogodbe preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene in s prikrivanjem okoliščin, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne neizpolnitve obveznosti pa je za stranko nastala premoženjska škoda, na ta način, da je kot direktor družbe Španik d.o.o., v času od 25.11.2009 pa do 29.9.2011 v Murski Soboti, tekom izvajanja komisijske pogodbe o prodaji št. 01/11/2009, ki jo je kot direktor družbe Španik d.o.o. sklenil dne 25.11.2009 v Murski Soboti s samostojnim podjetnikom Petrom Germom, po kateri se je zavezal, da bo družba Španik d. o. o. zanj prodala motorno kolo znamke Triumph Sprint ST ABS za dogovorjeno kupnino 11.500,00 EUR, ki jo bo takoj po izvršeni prodaji nakazala na njegov TRR, Petru Germu zamolčal, da je družba Španik d. o. o. v letu 2010 zašla v finančne težave, v posledici katerih je bila vse od dne 31.12.2010 prezadolžena in mu ves čas in neposredno, preden je družba Španik d. o. o., motorno kolo dne 29.9.2011 po računu št. 11-300-0002014 prodala kupcu Milošu Karadareviču za ceno 10.000,00 EUR, prikazoval, da mu bo kupnino nakazal in tako preslepil Petra Germa, da mu je verjel in mu motorno kolo pustil v komisijski prodaji, nakar mu kupnine kljub prodaji motornega kolesa ni nakazal, temveč mu je dne 26.3.2013 po posredovanju agencije, ki jo je najel Peter Germ, nakazal zgolj 1.500,00 EUR, razlike v višini 8.500,00 EUR pa ne, pri čemer je glede na obseg finančnih težav družbe Španik d.o.o., ki je bila že dne 31.12.2010 prezadolžena, ob prodaji motornega kolesa vedel, da mu kupnine ne bo nakazal in da bo kupnina od prodaje motornega kolesa porabljena za dolgove družbe Španik d.o.o., kar mu je zamolčal, s takim ravnanjem pa je samostojnemu podjetniku Petru Germu povzročil premoženjsko škodo v višini 8.500,00 EUR."
 
Iz opisa ravnanja v izreku sodbe je razvidno, da očitek preslepitve s prikrivanjem prezadolženosti (ki je nastopila šele po sklenitvi pogodbe o komisijski prodaji) ni v vzročni zvezi z neizpolnitvijo obveznosti, to je s tem, da pobudnik kupnine za prodani motor ni nakazal oškodovancu. Ne glede na prezadolženost bi bila kupnina za motor lahko nakazana oškodovancu, čeprav je bila sicer plačana družbi Finor leasing, d. o. o., Koper, in je z njo pritožnik pobotal svoj dolg. Predstavnik družbe je namreč povedal, da bi kupnino nakazali oškodovancu, če bi pobudnik to zahteval (sic).
 
Nadalje naj bi oškodovanca pritožnik preslepil s prikazovanjem, da mu bo kupnino nakazal, ob prodaji motornega kolesa pa je vedel, da tega ne bo storil. Podano je nasprotje med očitanima načinoma preslepitve. Po eni strani se pritožniku očita, da je oškodovancu prikrival, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene, po drugi pa, da mu kupnine ni nakazal, ker se je odločil, da z njo pobota svoj dolg. Če se je pritožnik šele pred prodajo motornega kolesa odločil, da bo kupnino porabil za poravnavo svojega dolga – tako se zatrjuje v sodbi, potem pred to odločitvijo oškodovanca ni slepil oziroma spravil v zmoto. Izven očitkov obtožbe pa bi bilo mogoče sklepati, da si je pritožnik motorno kolo oziroma kupnino zanj prilastil. Motorno kolo mu je bilo na podlagi komisijske pogodbe zaupano, lastnik pritožniku motornega kolesa ni izročil, ker bi bil v zmoti, ki bi jo povzročil pritožnik. Če je pritožnik zaupano stvar – motor – prodal, zato da kupnino porabi za plačilo svojega dolga, je z njim ravnal kot lastnik. V takem primeru pa bi šlo lahko le za kaznivo dejanje zatajitve in ne za (poslovno) goljufijo. Tega sodišče res ni moglo ugotavljati, saj obtožba pritožniku ni očitala pridobitve protipravne premoženjske koristi, je bilo pa sodišče dolžno ugotavljati, ali je očitek preslepitve utemeljen in ali je v vzročni zvezi z ugotovljeno premoženjsko škodo, pa tega ni storilo. Če bi ugotovilo, da očitek preslepitve ni utemeljen ali da preslepitev ni v vzročni zvezi z ugotovljeno premoženjsko škodo, bi moralo izreči oprostilno sodbo.
 
V tej točki se tudi postavi vprašanje spornosti inkriminacije poslovne goljufije oziroma njene redundantnosti ali celo neskladnosti z ustavno zahtevo lex certa. Na njeno odvečnost najbolje kaže primerjava z nemškim kazenskopravnim sistemom, ki kaznivega dejanja poslovne goljufije ne pozna, kot jo ne poznajo tudi drugi sodobni kazenski zakoniki. Varstvo dobrin iz sfere gospodarstva in premoženja v teh sistemih ustrezno zagotavlja "klasična" goljufija (v slovenskem kazenskem zakoniku Goljufija, 211. člen KZ-1) in njene specialne oblike. To omogoča tudi nemška, do potankosti dognana kazenskopravna dogmatika, ki zagotavlja ločevanje na eni strani med kaznivimi dejanji goljufije, zatajitve ali tatvine in na drugi strani med kaznivimi dejanji in civilnopravnimi razmerji.[1] Vsaka neizpolnitev obveznosti, pa tudi neresnično prikazovanje ali zamolčanje posameznih dejstev, pri sklepanju pogodb ali poslov oziroma njihovem izpolnjevanju ne predstavlja nujno izvršitvenega dejanja goljufije.
 
Inkriminacija poslovne goljufije pa se ne kaže le kot odvečna, ampak je tudi problematična v več pogledih. Premoženjska škoda ali korist sta uvedeni v opis poslovne goljufije kot (nepravi) objektivni pogoj kaznivosti. Nekateri komentatorji razlagajo, da predstavlja objektivni pogoj kaznivosti le škoda, medtem ko je pri pridobitvi premoženjske koristi treba dokazovati goljufivi (preslepitveni) namen.[2] Če si torej storilec kaznivega dejanja poslovne goljufije pridobi premoženjsko korist in zaradi tega nastane škoda, lahko državni tožilec izbira, kaj bo storilcu očital; praviloma se bo odločal na podlagi presoje, kaj bo lažje dokazal. V praksi se to kaže tako, da se v posameznih primerih dokazuje krivda le do preslepitve, kot da bi bila ta cilj storilčevega ravnanja, v drugih, po opisu dejanskega stanu identičnih situacijah pa se pridobljena korist obravnava kot prepovedana posledica. Ta pojmovna zmeda povzroča neenako obravnavanje enakih ali v bistvenih okoliščinah primerljivih zadev in tako dopušča arbitrarno odločanje. Dispozicijo kaznivega dejanja, ki alternativno določa dve poškodbeni posledici in eno od njiju določa kot objektivni pogoj kaznivosti (premoženjska škoda), za drugo (premoženjska korist) pa se po nekaterih razlagah zahteva storilčeva krivda, spet po drugih pa gre tudi pri tej posledici za objektivni pogoj kaznivosti, lahko označimo kot tako nejasno, da je podana neskladnost z zahtevo lex certa.
 
Goljufivi namen pri "klasični" goljufiji je konstitutiven znak goljufije. Namen pridobitve protipravne premoženjske koristi omogoča jasno razločevanje med neizpolnitvijo obveznosti v civilnopravnem razmerju in kaznivim dejanjem goljufije. Nadaljnji zakonski znak goljufije je, da oseba, ki je bila spravljena v zmoto ali je v njej puščena, zaradi zmote v škodo svojega premoženja nekaj stori ali opusti. To pomeni, da mora oseba, ki je v zmoti, s svojim ravnanjem povzročiti škodo in ne le storilcu omogočiti oškodovanje. Pri poslovni goljufiji zakonsko besedilo takega znaka ne določa, zahteva se le nastala škoda.
 
Nekateri avtorji prav zaradi problematičnosti kaznivega dejanja poslovne goljufije, ki ne omogoča zanesljivega razlikovanja med dejanskimi stanovi neizpolnitve dogovorjenih obveznosti v civilnopravnem razmerju med poslovnimi partnerji in kaznivimi dejanji opozarjajo, da poslovni subjekti z vlaganjem ovadb skušajo obiti civilni oziroma izvršilni postopek, da bi hitreje in z manjšimi stroški prišli do izpolnitve obveznosti.[3]
 
Pritožnik nadalje opozarja, da je Vrhovno sodišče s sodbo št. I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 odstopilo od dotedanje prakse in sprejelo stališče, da morajo biti okoliščine, iz katerih izhaja storilčeva zavest, da obveznosti ne bodo izpolnjene, navedene v izreku obtožnega akta in obsodilne sodbe. Tako nižja sodišča kot samo Vrhovno sodišče so spremenjeni sodni praksi sledila in v posameznih primerih izrekala oprostilne sodbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, kadar so ugotovila, da izrek sodbe sodišča prve stopnje ne vsebuje dejstev in okoliščin, iz katerih je mogoče sklepati na preslepitev.[4]
 
Očitek pritožnika je, da Vrhovno sodišče v obravnavni zadevi ni upoštevalo sodne prakse, ki jo je samo vzpostavilo z navedeno sodbo, pri tem pa pritožnik tudi opozarja, da preslepitev pri kaznivem dejanju, navedenem v 2. točki izreka prvostopenjske sodbe, sploh ni opisana:
 
"Obtoženi je pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi posla preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti pa je za stranko nastala škoda, na ta način, da se je kot direktor družbe Španik d. o. o. pooblaščene za prodajo vozil, konec meseca decembra 2011 v Murski Soboti preko Sande Obrovnik dogovoril s samostojnim podjetnikom Janezom Ukmanom, Metalizacija, Ukman Janez s.p. za prodajo vozila znamke Audi Q5 2.0 TDI Q Bussines, št. šasije WAUZZZ8R2CA059633 za ceno 42.000,00 EUR in v skladu z dogovorom dne 30.12.2011 pripravil pogodbo o prodaji vozila, pri tem pa se zavezal, da mu bo po plačilu celotne kupnine družba Španik d. o. o. dobavila in izročila avtomobil in pripadajočo dokumentacijo, s tem pa preslepil samostojnega podjetnika Janeza Ukmana, da je na poslovni račun družbe Španik d.o.o., za avtomobil znamke Audi Q5 2.0 TDI Bussines dne 30.12.20011 nakazal znesek 4.000,00 EUR, dne 3.1.2012 znesek 24.510,40 EUR in dne 19.1.2012 znesek 13.489,60 EUR, pri čemer pa mu nato kljub prejemu celotne kupnine in kljub temu, da je bilo vozilo družbi Španik d. o. o. dobavljeno, vozila ni izročil, temveč ga je prodal družbi Hypo leasing d. o. o., prav tako pa mu tudi ni vrnil prejete kupnine in s tem samostojnemu podjetniku Janezu Ukmanu povzročil škodo v višini 42.000,00 EUR, v enakem znesku pa družbi Španik d.o.o. pridobil protipravno premoženjsko korist."
 
Sklep o nesprejemu ustavne pritožbe na očitek odgovarja tako, da zatrjuje, da je sodna praksa neenotna le glede vprašanja, ali morajo biti okoliščine v zvezi s preslepitvijo navedene v izreku sodbe ali zadostuje, da so pojasnjene v njeni obrazložitvi. V sklepu pa ni pojasnjeno, zakaj v tem primeru ne gre za kršitev prepovedi samovoljnega odstopa od sodne prakse kot ustavnega procesnega jamstva, ki izhaja iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Vrhovno sodišče razlogov za očiten odstop od prakse ni navedlo. Pri presoji vprašanja odstopa od sodne prakse Ustavno sodišče ne preizkuša, ali je sodba, ki odstopa od sodne prakse, pravilna oziroma zakonita.[5] Primer pritrjuje trditvi pobudnika, da je sodna praksa nekonsistentna.
 
Tako se postavlja vprašanje skladnosti inkriminacije poslovne goljufije po 228. členu KZ-1 z lex certa. Kazensko pravo v sodobni, demokratično zasnovani družbi predstavlja skrajno sredstvo družbe – sredstvo, ki ga država in družba uporabita, ko izčrpata vse druge možnosti, in ki ga takrat, ko ga uporabita, uporabita modro, v zmernem obsegu in v zmerni količini (A. Šelih, Kazensko pravo kot zakonodajni problem). Načelo omejenosti represije, ki ga določa KZ-1 v 16. členu ("Kaznivo dejanje je človekovo protipravno ravnanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih vrednost določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake in kazen za krivega storilca."), kaže na subsidiarno naravo kazenskega prava kot represivnega prava, ki ga je dovoljeno uporabiti tako na zakonodajni kot sodni ravni šele takrat, ko je pravni red uporabil vsa druga sredstva.
 
Inkriminiranje kot pravno določanje cone kriminalnega in spreminjanje kazenske zakonodaje praviloma predstavlja intenziven (in invaziven) poseg v posameznikovo avtonomijo. Tak poseg bi zato moral biti vedno upravičen, to je v skladu z načeli, ki veljajo za legitimno inkriminiranje, kot so načelo omejene represije, načelo zakonitosti, načelo krivdne odgovornosti.
 
Kaznivo dejanje poslovne goljufije je bilo vključeno v kazenski zakonik z novelo leta 1999 s precej splošno in kratko obrazložitvijo, in sicer, da gre za specialno obliko kaznivega dejanja goljufije, da gre za eno najpogostejših dejanj v novem tržnem gospodarstvu, ki po vsebini vselej ne izpolnjuje zakonskih znakov goljufije (takrat po 217. členu KZ).
 
Že takrat je bila inkriminacija deležna dokaj ostre strokovne kritike Jakulina zaradi površnosti zakonskega predloga in postopka, v katerem je nastal.[6] Do novosti je bil kritičen tudi Bele, ki je menil, da so nove inkriminacije nepotrebne.[7] V novejšem času sta kritična stališča ne le do inkriminacije, ampak tudi do pravosodne prakse zavzela Keršmanc in Devetak.[8]
 
Ustavno sodišče bi moralo sprejeti v obravnavo tako pobudo kot pritožbo. Tega ni storilo, je pa odločanje o zadevi omogočilo, da opozorim na probleme inkriminacije poslovne goljufije kot tudi njene razlage in uporabe v sodni praksi s pričakovanjem, da bi se vzbudila strokovna pozornost na neposrečeno, če ne neuspelo zakonodajno rešitev. Morda bo zakonodajalec pri naslednji spremembi kazenskega zakonika premislil in upošteval ne tako redke kritike inkriminacije poslovne goljufije.
 
 
 
 
                                                                                                          Marko Šorli
                                                                                                              Sodnik
 
 
 
 
                                                                                                  DDr. Klemen Jaklič
                                                                                                               Sodnik
 
 
[1] Goljufija kot klasično kaznivo dejanje zoper premoženje se od tatvine razlikuje v tem, da pri goljufiji ne gre za odvzem tuje premične stvari, ampak storilec s tem, da oškodovanca spravi v zmoto ali ga v njej pusti, doseže, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti, pri kaznivem dejanju zatajitve si storilec protipravno prilasti tujo premično stvar, ki mu je zaupana.
[2] M. Deisinger, Kazenski zakonik 2017 s komentarjem, sodna praksa in literatura – posebni del, Poslovna založba Maribor, Maribor 2017.
[3] H. Devetak, Doktorska disertacija, Kazenskopravno varstvo poštenja v poslovnem prometu, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2013, str. 202.
[4] Sodbe Vrhovnega sodišča št. I Ips 3704/2014 z dne 15. 3. 2018, št. I Ips 47130/2015 z dne 27. 10. 2017, št. I Ips 52304/2012 z dne 23. 11. 2017.
[5] Sklepa Ustavnega sodišča št. Up-100/99 z dne 29. 11. 2000 in št. Up-280/00 z dne 18. 9. 2001.
[6] V. Jakulin, Spremembam KZ na rob, Pravna praksa, št. 12 (1999), Priloga, str. V.
[7] I. Bele, Razkrajanje prava, Pravna praksa, št. 12 (1999), Priloga, str. III.
[8] C. Keršmanc, Preslepitve na meji in onkraj pregona, Založba GV, Ljubljana 2014, str. 192–195; H. Devetak, Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list, Ljubljana 2019, str. 824, 42. točka.
 
⇒
Vrsta zadeve:
 ustavna pritožba ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
 zakon posamični akt
Vlagatelj:
 Dejan Dobrijevič, Martjanci
Datum vloge:
 08.01.2019
Datum odločitve:
 09.05.2019
Vrsta odločitve:
 sklep
Vrsta rešitve:
 zavrnitev nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
 US31901