Up-1212/18

Opravilna št.:
Up-1212/18
Objavljeno:
Uradni list RS, št. 45/2019 in OdlUS XXIV, 30 | 05.06.2019
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2019:Up.1212.18
Akt:
Točka I sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 8522/2013 z dne 12. 7. 2018 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. X K 8522/2013 z dne 21. 5. 2018
Izrek:
Točka I sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 8522/2013 z dne 12. 7. 2018 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. X K 8522/2013 z dne 21. 5. 2018 se v delu, ki se nanaša na dr. Blaža Kovačiča Mlinarja, razveljavita in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
Evidenčni stavek:
Ustavna pritožba sicer ni pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče same po sebi uveljavljati kršitve, ki jih sodišče stori pri ugotavljanju dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava. Kot je Ustavno sodišče že večkrat poudarilo, pa je ustavnopravno pomembno, če je izpodbijana odločitev sodišča zaradi take kršitve tako očitno napačna ali brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za samovoljno. Iz 22. člena Ustave namreč med drugim izhaja prepoved sodniške samovolje. To ustavno procesno jamstvo je po ustaljeni ustavnosodni presoji kršeno tudi, kadar je sodna odločba očitno napačna.
 
Standard očitnosti, kadar ga zakon zahteva, je dosežen takrat, ko trditve ni mogoče ovreči ali omajati niti po vsestranskem preizkusu, ker vse okoliščine, zdrava pamet in izkušnje, brez dokazovanja in brez možnosti nasprotnega utemeljevanja izključujejo vsako možnost drugačnega sklepa.
 
Izpodbijano stališče sodišč ne pomeni odločitve, ki je ne bi bilo mogoče ovreči ali omajati niti po vsestranskem preizkusu, ker je izključena vsaka možnost drugačnega sklepa. Zato sta izpodbijana sklepa standardu presoje, ki po prvem odstavku 140. člena Zakona o kazenskem postopku dovoljuje kaznovanje zagovornika ("očitno meri na zavlačevanje postopka"), pripisala očitno napačen pomen. 
Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
3.22 - Splošna načela - Prepoved arbitrarnosti.
5.3.13.17 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja „(19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31)“ - Obrazložitev.
5.3.13.12 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja „(19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31)“ - Sojenje v razumnem roku.
1.5.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Pritrdilna mnenja.
Pravna podlaga:
Člen 22, Ustava [URS]
Člen 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-1212/18-14
13. 12. 2018
 
 
 

SKLEP

 

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi dr. Blaža Kovačiča Mlinarja, Ljubljana, ki ga zastopa Tea Mlinar Kovačič, odvetnica v Ljubljani, na seji 13. decembra 2018

 

sklenilo:

 
Predlog, naj se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvršitev sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 8522/2013 z dne 12. 7. 2018 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. X K 8522/2013 z dne 21. 5. 2018, se zavrne.
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
A.
 
1. Okrožno sodišče v Ljubljani je na podlagi 140. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14 in 66/17 – v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 78. člena ZKP kaznovalo pritožnika in dva druga zagovornika zaradi očitne zlorabe procesne pravice z namenom zavlačevanja postopka. Izreklo mu je kazen 1.500 EUR. Višje sodišče je pritožnikovo pritožbo zavrnilo.
 
2. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravic iz 22., 23., 25., 29., 35., 74. in 137. člena Ustave ter iz 6., 8. in 11. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Navaja, da je ravnal v skladu z določbami ZKP o vročanju ter poukom na prejetem obvestilu o prispelem pismu, zaradi česar naj mu ne bi bilo mogoče očitati prav nikakršne kršitve ali celo domnevne zlorabe pravice in posledičnega zavlačevanja postopka. Kršitev pravic iz 22. in 25. člena Ustave pritožnik vidi v tem, da naj bi bil izpodbijani sklep povsem arbitraren in glede višine kazni tudi brez obrazložitve, sodišče pa naj mu kljub temu, da je sklep o kaznovanju izdalo šele po več kot dveh mesecih od nastopa razloga za kaznovanje, ne bi dalo možnosti izjave. To naj bi bilo tudi v nasprotju s stališči Evropskega sodišča za človekove pravice, ki jih je sprejelo zlasti v sodbi v zadevi Čeferin proti Sloveniji z dne 16. 1. 2018. Pritožnik meni, da je bilo njegovo kaznovanje povsem arbitrarno in naj bi nanj učinkovalo zastraševalno, in sicer ne samo v tem postopku, temveč tudi v prihodnjih postopkih, kjer bo nastopal kot zagovornik. Tako kaznovanje odvetnika, čeprav naj bi v celoti ravnal v skladu z zakonom in naj ne bi kršil dolžnosti oziroma zlorabil svojih pravic, naj bi pomenilo izvajanje nedopustnega pritiska na zagovornika, zaradi česar si morda v prihodnje ne bo več upal učinkovito braniti svojih in strankinih pravic prav zaradi strahu pred kaznovanjem. S tem pa naj bi bile posledično ogrožene tudi pravice njegovih strank, zlasti do učinkovite obrambe iz 29. člena Ustave.
 
3. Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj do končne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa. Zatrjuje, da bi že sámo dejstvo neutemeljenega in arbitrarnega kaznovanja ter izvršitev izrečene denarne kazni sama po sebi pomenila nepopravljive oziroma težko popravljive škodljive posledice tako za pritožnika kot tudi za celoten pravni sistem. O kaznovanju odvetnika se namreč obvesti Odvetniška zbornica Republike Slovenije, kar naj bi močno omajalo ugled in dobro ime pritožnika ne samo v očeh stanovskih kolegov in zbornice, temveč tudi v očeh širše javnosti in njegovih strank. Navedeno naj bi lahko vodilo tudi v izgubo obstoječih in novih strank ter s tem v izgubo prihodka iz naslova odvetniške dejavnosti. Pritožnik meni, da bi si v primeru izvršene kazni zelo težko povrnil ugled in dobro ime, zaradi česar naj bi bil predlog za začasno zadržanje utemeljen, še toliko bolj, ker je pritožnik prepričan, da bo z ustavno pritožbo uspel.
 
4. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-1212/18 z dne 3. 12. 2018 sprejel v obravnavo. Sklenil je, da bo zadevo obravnaval absolutno prednostno.
 
 
B.
 
5. Če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, lahko po 58. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) senat ali Ustavno sodišče zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z njegovo izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Glede na to, da je senat ustavno pritožbo sprejel v obravnavo, je treba presoditi, ali bi z izvršitvijo izpodbijanega sklepa lahko nastale težko popravljive škodljive posledice.
 
6. Pritožnik predlaga zadržanje izvršitve izpodbijanega sklepa, in sicer tako glede denarne kazni kot tudi glede obvestila Odvetniški zbornici o kaznovanju iz prvega odstavka 78. člena ZKP.
 
7. Izvršitev denarne kazni pomeni poseg v premoženje pritožnika, kar bo mogoče v primeru morebitnega uspeha z ustavno pritožbo povrniti z vračilom plačanega zneska. Težko popravljive škodljive posledice z izvršitvijo denarne kazni torej ne morejo nastati.
 
8. Morebitne škodljive posledice, ki bi pritožniku nastale z obvestilom Odvetniški zbornici, bi morebitna odločba Ustavnega sodišča o razveljavitvi sklepa o kaznovanju odpravila. Zato zatrjevane posledice niso težko popravljive. Pritožnikove trditve, da se z obvestilom Odvetniški zbornici o kaznovanju pritožnika zaradi procesne zlorabe krni zaupanje strank v njegovo delo, kar vodi v izgubo strank, so posplošene in ne utemeljijo konkretne nevarnosti nastanka težko popravljive škode zaradi domnevne izgube dohodkov.
 
9. Ker niso izpolnjeni pogoji iz 58. člena ZUstS, je Ustavno sodišče predlog pritožnika, naj se do končne odločitve zadrži izvršitev v izreku navedenega sklepa, zavrnilo.
 
 
C.
 
10. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 58. člena ZUstS v sestavi: podpredsednica dr. Etelka Korpič – Horvat ter sodnici in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar in dr. Marijan Pavčnik. Sklep je sprejelo s petimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnik Jaklič in sodnica Korpič – Horvat. Sodnik Jaklič je dal odklonilno ločeno mnenje, sodnik Knez pa pritrdilno ločeno mnenje.
 
 
dr. Etelka Korpič – Horvat
Podpredsednica
 
 
Up-1212/18-15      
31. 1. 2019
 
 
 
Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Rajka Kneza  
 
 
1. V primeru, ko je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, torej ko senat oceni, da gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika, ali da gre za pomembno ustavnopravno vprašanje,[1] lahko senat ali Ustavno sodišče na podlagi 58. člena ZUstS na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice.
 
2. Ni tako običajno, da Ustavno sodišče o predlogu za začasno zadržanje akta, izpodbijanega z ustavno pritožbo, odloči šele nekaj mesecev po prejemu takega predloga. V konkretnem primeru je Ustavno sodišče sprejelo ustavno pritožbo v obravnavo, sodniki na senatu pa se nismo poenotili glede vprašanja začasnega zadržanja. To je zato postalo predmet obravnave na plenumu. Senat bi torej lahko pravočasno zadržal izpodbijana sklepa, če bi za to obstajalo soglasje članov senata.
 
3. Čeprav inštitutu začasnega zadržanja pripisujem velik pomen za dosego pravice, preden se ta razvodeni ali povsem izniči zaradi poteka časa, potrebnega za meritorno odločanje, pa me v tem primeru razlogi za začasno zadržanje niso prepričali. Zato sem glasoval za sklep, s katerim se predlog za začasno zadržanje izpodbijanih aktov zavrne, podrobneje pa želim predstaviti svoje pomisleke, ki so me vodili pri odločitvi, ker menim, da odpirajo sistemsko pravno vprašanje razlage pogoja težko popravljivih škodljivih posledic in s tem povezanih vprašanj. Glede drugih pogojev za začasno zadržanje se v tem mnenju ne izrekam.
 
4. Sklep o denarni kazni, izrečeni odvetniku, je pravnomočen in začasno zadržanje bi, tako kot je to v vsakem primeru, razvodenilo tudi inštitut pravnomočnosti. Začasno zadržanje je v postopku pred Ustavnim sodiščem mogoče, skladno z 58. členom ZUstS, kadar grozi možnost nastanka težko popravljivih škodljivih posledic.[2] Učinki pravnomočnosti se torej začasno umaknejo, če bi z izvršitvijo izpodbijanega akta lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. V konkretnem primeru sem imel pomisleke predvsem pri vprašanju nematerialne škode v obliki zmanjšanja ugleda, ki jo ustavna pritožba utemeljuje z naslednjimi poudarki: "Zato pa bi bilo v konkretnem primeru o denarnem kaznovanju pritožnika obveščeno tudi stanovsko združenje odvetnikov, kar bi močno omajalo ugled in dobro ime, ki ga pritožnik kot odvetnik uživa tako pri svojih strankah in v širši javnosti […] Ugled in dobro ime pritožnika pa ne bi bila omajana zgolj v očeh kolegov odvetnikov in vodstvu Odvetniške zbornice, temveč tudi v očeh širše javnosti in svojih strank. Stranke pritožnika bi se tako upravičeno spraševale, ali slednjemu sploh še lahko zaupajo – navedeno bi pomenilo tudi izgubo obstoječih in potencialnih novih strank, kar bi posledično nadalje pomenilo tudi izgubo prihodka z naslova odvetniške dejavnosti."[3]
 
5. Menim, da je poseg v ugled v določenih okoliščinah gotovo lahko razlog za začasno zadržanje v postopku z ustavno pritožbo. Vendar razlikujem med težo posega v ugled in načinom, kako se lahko ugled povrne. Tudi ne dvomim, da se lahko v ugled poseže in da oseba, ki mora ta poseg trpeti, celo z ničimer ni pripomogla k napadu na njen ugled. Predstavljamo si npr. lažno novico ali kakšen drug neopravičljiv napad na ugled in dostojanstvo posameznika. Npr. v medijih napadeni posameznik bo pred težko nalogo dokazovati, da je npr. informacija ali novica o njem neresnična. Še težja je situacija lažne novice na medmrežju, če se niti ne ve, kdo je to informacijo podal, če se avtorja ne da locirati niti v državi ali niti na kontinentu prebivališča napadenega posameznika. Zgolj na prvi pogled se zdi, da se oddaljujem od okoliščin primera, a prikazati želim, da je v nekaterih primerih škodo na ugledu težko, če ne celo nemogoče popraviti.
 
6. Primer, o katerem je odločalo Ustavno sodišče, je v številnih elementih drugačen: med drugim, ne gre za javni linč, kjer bi s pomočjo medijev obsojala javnost in s tem izvajala pritisk na posameznika, posredno tudi na družino, prijatelje itd., kjer je ugled zelo težko povrniti, nadalje, v ugled naj bi se poseglo z odločitvijo sodišča, torej znanega subjekta, v primeru morebitnega uspeha z ustavno pritožbo pa bo posledice tega posega v ugled tudi mogoče odpraviti. Z drugimi besedami, postopek je dosegljiv, ustavni pritožnik ga lahko vodi in natančno ve, proti komu ga lahko vodi, do neke mere je omejen tudi učinek v javnosti. V primeru uspeha z ustavno pritožbo, se lahko torej poseg, zaradi katerega naj bi trpel pritožnikov ugled, sanira tako ex ante kot ex post. Ugled je namreč vprašanje dojemanja posameznika s strani drugih oseb in ta se spremeni z razlogom za takšno dojemanje. Če razloga ni, se ugled povrne in povsem mogoče je, da se celo poveča. Enako velja za zaupanje, ki je tesno povezano z ugledom. Tudi izgubljeno zaupanje se lahko povrne, če se povrne ugled (se odloči, da do posega ne bi smelo priti).
7. Nadalje menim, da kaznovanje s strani sodišča, ki nima narave kazenske sankcije, temveč se, skladno s stališči Ustavnega sodišča in ESČP, šteje za disciplinsko sankcijo,[4] nima narave stigmatizacije v družbi. Kolikor bi Ustavno sodišče sprejelo koncept, da se tudi z disciplinskimi sankcijami poseže v ugled, potem se bojim, da bi Ustavno sodišče moralo toliko bolj tovrsten standard uporabiti pri kaznivih dejanjih. Z drugimi besedami, začasna zadržanja pri kaznivih dejanjih bi, predpostavljam, postala stalnica, ne glede na to, za kakšne sankcije bi šlo, saj kazniva dejanja pomenijo težjo obliko družbeno nesprejemljivega vedenja in zato prej vodijo do stigmatizacije. To bi pomenilo drugačen odnos do sicer zadržane uporabe začasnih zadržanj v postopku pred Ustavnim sodiščem. Razumem sicer argument, da je kaznovanje odvetnika s strani sodišča vendarle posebno, kajti sporočilo takšne odločitve je, da je odvetnik ravnal nezakonito oziroma da je zlorabil pravice, kar pa je še posebej za odvetnika resen očitek. To je gotovo razlikovalni element, s katerim sicer ne morem podpreti zgoraj zapisanega. V tem pogledu sem tudi pri lastni argumentaciji nihal.
 
8. Primerjalno so pristopi različni. Navajam dve primerjavi. Najprej; zadržanost do začasnih zadržanj je prisotna tudi pri mednarodnih sodiščih, ki odločajo o človekovih pravicah. Sodnica ESČP Helen Keller (v soavtorstvu)[5] obravnava pogled ESČP in predvsem del analize, ki se nanaša na presojo nepopravljive škode, kaže na zadržanost. Povzemam zgolj omenjeni del iz članka,[6] kjer avtorja navajata, da mora biti posledicam, če se ugotovi kršitev, odrečena (onemogočena) restitucija in da so samo določena področja, kjer se lahko pričakuje začasen ukrep (kršitev pravice do življenja, mučenje, fizično nasilje pri kršitvah zasebnosti itd): "The essential criterion is indeed the irreversibility of the consequences, (poudaril RK) in the finding of a violation of the Covenant on the merits. The Committee may decide, in any given case, not to issue a request […] where it believes that compensation would be an adequate remedy." Nadaljujeta: "Compared to the extensive catalogue of guarantees the observance of which the ECtHR and the HRC are tasked with monitoring, the risk of a violation of only a very limited number of rights has been considered “irreparable” in practice so farThe Court has repeatedly held that interim measures are only applied in limited spheres (poudaril RK); most recently, it has even stated that it “[…] issues them, as a matter of principle, in truly exceptional cases” (poudaril RK). Typically, interim measures are granted in cases that involve asserted violations of the right to life (Article 2 ECHR, Article 6 ICCPR) and the right not to be subjected to torture or inhuman treatment (Article 3 ECHR, Article 7 ICCPR). Irreparable harm is therefore first and foremost understood as physical harm to life and limbAside from this “common core”, a certain expansion of the interpretation of irreparability can be observed. Accordingly, alleged violations of the right to respect for private and family life (Article 8 ECHR, Article 17 ICCPR) have occasionally also led the HRC and the ECtHR to grant interim relief. In very exceptional cases, the HRC has even issued interim measures to prevent potential violations of the freedom of thought, conscience and religion (Article 18), the freedom of expression (Article 19 ICCPR) or the rights of indigenous peoples (Article 27 ICCPR). On its part, the ECtHR may exceptionally apply interim measures to prevent allegedly flagrant violations of the right to a fair trial (Article 6 ECHR) or the right to liberty and security (Article 5 ECHR) but also with respect the right of individual petition (Article 34 ECHR) or the right to property (Article 1 Protocol 1)." Seveda položaja Ustavnega sodišča in ESČP v tem pogledu ne gre popolnoma primerjati, a za oba je značilno, da sledita po zaključenih postopkih pred rednimi sodišči in da presojata kršitev človekovih pravic. Okoliščine, v katerih se presojajo začasni ukrepi, tako imajo nekaj skupnih točk.
 
9. Kot razumem, ni nezadržan niti pristop nemškega Zakona o zveznem ustavnem sodišču, ki v § 32 določa (gre za določbo v delu zakona, ki vsebuje splošne določbe postopka, a se glede na tretji odstavek uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo),[7] da lahko Ustavno sodišče izda začasen ukrep ob pogoju težkih posledic, preprečitve grozeče sile (grožnje) ali tudi iz drugih pomembnih razlogov: "Das Bundesverfassungsgericht kann im Streitfall einen Zustand durch einstweilige Anordnung vorläufig regeln, wenn dies zur Abwehr schwerer Nachteile, zur Verhinderung drohender Gewalt oder aus einem anderen wichtigen Grund zum gemeinen Wohl dringend geboten ist." Nemško Zvezno ustavno sodišče pojasnjuje, da tehta med posledico neizdanega začasnega ukrepa in morebitnim uspehom v postopku na eni strani ter posledico začasnega ukrepa in morebitnim neuspehom v postopku na drugi strani. Negativne posledice prve ocene morajo odtehtati negativne posledice druge ocene.[8] Vendar pa k temu pogoju dodajo tudi pogoja splošne koristi in časovne nujnosti. Poleg tehtanja škodljivih posledic je torej treba presoditi, ali bodo z začasnim zadržanjem zmanjšane škodljive posledice v interesu družbe (schwere Nachteil für das gemeine Wohl) in ali bo, ob odločitvi po vsebini, odločitev najverjetneje še imela smisel oziroma ali bo dana pravica še lahko uresničena in s tem pridobila učinek ali ne (höchstwahrscheinlich nicht mehr erreicht werden).[9] Slednja presoja pa me prav tako vodi do tehtanja, ki ga moramo opraviti po pravilih ZUstS. Ni dovolj torej tehtati posledice (ob začasnem zadržanju ali ne v povezavi z ugoditvijo ustavni pritožbi ali ne), ampak tudi, ali bo pravica, kolikor se ugodi ustavni pritožbi, "pravočasna" ali ne (ali se bo zgodil denial of justice ali ne); to pa je tudi že ocena, ali je mogoča odprava škodljivih posledic (pravočasna ni, če jih ni mogoče odpraviti ali je to pretežko, kolikor pa je odgovor na to vprašanje pritrdilen, bo odločitev torej pravočasna). Z drugimi besedami, ko se odgovori na vprašanje vsebine posledic v tehtanju z začasnim zadržanjem (kriterij vsebine), je treba opraviti še tehtanje po kriteriju časa in učinka vsebinske odločitve (ali bo vsebinska odločitev, ko bo enkrat sprejeta, imela učinek, ki bo saniral škodljive posledice).
 
10. Po zgornjem primerjalnem pregledu naj bistvo apliciram tudi na obravnavani primer: ne menim torej, da ni možnosti nastanka škodljivih posledic, vendar pa se ustavim pri zahtevi iz 58. člena ZUstS, ali so te težko popravljive. Argument, da bi škodljive posledice lahko nastale, ne spremeni ocene, da te niso težko popravljive. Menim, da so popravljive in popravljive so (tudi) v postopku z ustavno pritožbo. S tem ne prejudiciram rezultata vsebinske presoje Ustavnega sodišča, vendar na abstraktni ravni lahko podam takšno oceno. Vprašal sem se namreč, ali sta morebitno zmanjšanje ugleda in s tem povezana stigmatizacija morda tako velika, da bi tudi potencialna ugoditev ustavni pritožbi pomenila, da je restitucija nemogoča. Kot navajam v 6. točki tega ločenega mnenja, menim, da je tudi tukaj odgovor nikalen, da lahko odvetnik z ugodeno ustavno pritožbo dokaže svoj prav in da so s tem posledice kaznovanja sanirane.
 
11. Stališče iz diskusije na senatu in plenumu, da bi bilo že zgolj zaradi posega v ugled posameznika možno začasno zadržanje izpodbijanih aktov, mi torej ni oddaljeno in me ne pušča ravnodušnega. Vendar pa sem ob tehtanju posledic v primeru različnih rezultatov vsebinske presoje o ustavni pritožbi, torej ob (i) tehtanju, ki ga zahteva 58. člen ZUstS (težko popravljive škodljive posledice), posledični presoji (ii) ravni stigmatizacije in možnosti povrnitve ugleda, (iii) učinkov na inštitut pravnomočnosti, v katerega "trči" začasno zadržanje in ki ga tudi Ustava vidi kot osrednji inštitut procesnega prava, ki zaključi in utrdi neko sporno vprašanje,[10] ter (iv) možnih posledic za podobne in druge standarde začasnega zadržanja, podprl sklep o zavrnitvi predloga za začasno zadržanje.
 
 
 
 
                                                                                              dr. Rajko Knez
       Sodnik
 
[1] Drugi odstavek 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS).
 
[2] V postopku odločanja o začasnem zadržanju je bil kriterij materialne škode problematiziran v delu, kjer bi šlo za izgubo strank, kot posledica zmanjšanja ugleda. Skladno z ustavnosodno prakso materialno prikrajšanje samo po sebi praviloma ne utemelji predloga za zadržanje. Temu je enako pri abstraktni presoji (glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-60/06 z dne 9. 3. 2006).
 
[3] Stran 16 in 17 ustavne pritožbe.
 
[4] Glej zadevo št. U-I-145/03, t. 18-20.
 
[5] Glej Helen Keller, Cedric Marti, Interim relief compared: use of interim measures by the UN Human Rights Committee and the European Court of Human Rights, ZaöRV 73 (2013), 325-372.
 
[6] V povzemanju so izpuščene opombe, v katerih se avtorja sklicujeta na zadeve ESČP, zato naj za celoten kontekst bralec primerja str. 340 navedenega dela v prejšnji opombi.
 
[7] Na to določbo se sklicujejo tudi določbe, ki urejajo ustavno pritožbo (§93d).
 
[8] Glej vir na strani https://www.bundesverfassungsgericht.de/DE/Verfahren/Wichtige-Verfahrensarten/Einstweiliger-Rechtsschutz/einstweiliger-rechtschutz_node.html (23. 1. 2019). A takšno tehtanje uporablja tudi Ustavo sodišče, npr. zadeve št. U-I-14/04, št. U-I-67/13, št. U-I-36/11: "ZUstS določa v 39. členu, da sme Ustavno sodišče do končne odločitve v celoti ali delno zadržati izvršitev izpodbijanega predpisa, če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Kadar Ustavno sodišče odloča o začasnem zadržanju izvrševanja izpodbijanega predpisa, vselej tehta med škodljivimi posledicami, ki bi jih povzročilo izvrševanje morebiti protiustavnega ali nezakonitega predpisa, in med škodljivimi posledicami, ki bi nastale, če se izpodbijana določba sploh ne bi izvrševala." Takšno tehtanje je značilno za presojo 39. člena ZUstS, torej za abstraktno presojo, a tudi za postopke z ustavno pritožbo po 58. členu ZUstS (glej zadevi št. Up-306/17, t. 5 in št. Up-38/17; t: 5). Pri tem je treba glede na besedilo 58. člena ZUstS upoštevati tudi to, da ta ne omejuje možnosti nastanka težko popravljivih škodljivih posledic le na pritožnika; te lahko nastanejo tudi v širšem pomenu. Glej zadevo št. Up-879/14, t. 11.
 
[9] Glej npr. odločitev BVerG v zadevi BVerfGE 111, 147, z dne 23. 6. 2004, točke 13–16.
 
[10] Citiram Dragico Wedam Lukić, ki je v pritrdilnem ločenem mnenju v zadevi št. Up-762/03 povzela pomen pravnomočnosti (sicer pri drugačnem osrednjem vprašanju, o katerem je odločalo Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo, a to za značilnosti inštituta pravnomočnosti ni bistveno): "Pravnomočnost je nedvomno eden od najpomembnejših institutov procesnega prava […] S pravnomočnostjo pridobi sodna odločba avtoriteto ("pravno moč"), s katero zavezuje vse, na katere se nanaša, ter preprečuje, da bi se o pravnomočno razsojeni stvari ponovno odločalo. Podlago za to daje tudi Ustava, ki v 158. členu določa, da je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom." 
 
 
Up-1212/18-16         
31. 01. 2019
 
 
 
 
ODKLONILNO LOČENO MNENJE SODNIKA DDr. KLEMNA JAKLIČA K SKLEPU ŠT. Up-1212/18-14 Z DNE 13. 12. 2018
 
 
 
Ko upoštevanje zakonskega roka za prevzem sodnih pisanj vodi v kaznovanje
 
 
Pritožnik je odvetnik, ki je branil stranko v kazenskem postopku, v katerem je bilo zoper stranko med drugim odrejeno tudi začasno zavarovanje zahtevka za odvzem domnevno protipravno pridobljene premoženjske koristi. V postopku se je bližal iztek zakonskega roka, ki določa, da se mora v primeru preložitve glavne obravnave, če do nje ne pride v roku treh mesecev, obravnava začeti znova, vključno s ponovno izvedbo vseh dokazov. Že zaradi začasnega zavarovanja je bilo v postopku vsekakor treba odločati hitro in čimprej razpisati preloženo obravnavo. Sodišče je za to imelo dovolj časa – tri mesece, a jo je razpisalo tik pred potekom roka ter vabilo na glavno obravnavo odvetniku vročalo po redni poti, kar pomeni, da je imel odvetnik po zakonu petnajst dni časa za prevzem pošte. Odvetnik pošte v prvih štirih dneh petnajstdnevnega roka še ni prevzel, s čimer je sodnikov trimesečni rok za pravočasno opravo glavne obravnave potekel. V omenjenih štirih dneh je odvetnik sicer pregledal svojo prispelo pošto, a konkretne pošiljke še ni prevzel. Sodišče je nato zaradi zavlačevanja (domnevno selektivnega dvigovanja pošte znotraj zakonsko predpisanega roka za prevzem) z globo 1.500 EUR odvetnika kaznovalo, ker naj – kljub petnajstdnevnemu zakonskemu roku za prevzem pošte – te konkretne pošiljke ne bi prevzel že v prvih štirih dneh sicer petnajstdnevnega roka. S tem naj bi onemogočil opravo pravočasne glavne obravnave. Višje sodišče je takšno odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.
 
Odločitvi sodišč sta po moji oceni arbitrarni. Gre najmanj za primer očitne kršitve pritožnikove pravice iz 22. člena Ustave, verjetno pa še za kaj več. Očitno je, da je sodišče znotraj roka treh mesecev seveda imelo dovolj časa za to, da bi stranke pravočasno vabilo. Očitno je tudi, da sodišče kljub temu, da je vabila pošiljalo tik pred potekom trimesečnega roka, ni uporabilo možnosti vročanja po pooblaščenem kurirju, kar bi morda zagotovilo, da bi odvetnik pošto prejel v roku, ki je še omogočal pravočasno izvedbo glavne obravnave. Kljub opisanemu se je odločilo za klasično vabljenje, ki za prevzem pošiljke dopušča rok petnajstih dni. V takšnih okoliščinah je breme poteka trimesečnega roka v celoti na strani sodišča.
 
Prav tako je vprašanje, kako si bo odvetnik organiziral delo (prioritetno delo na zadevah izmed vrste zadev, ki jih ima v tistem času v delu), stvar odvetnika in predmet njegove neodvisne odločitve. Znotraj rokov, ki jih daje zakon, sodišče odvetniku preprosto ne more diktirati, katere zadeve mora prednostno dvigovati in na katerih prednostno delati ter s katerimi lahko malo počaka. Neodvisnost odvetništva je ustavna kategorija. Člen 137 Ustave izrecno določa, da je odvetništvo samostojna in neodvisna služba. Zgolj takšna je lahko eden od nujnih stebrov pravne države. Očitno je, da bi bila ta samostojnost okrnjena, če bi bilo sodišče tisto, ki bi odvetniku znotraj zakonsko določenih rokov samo določalo časovnico, ritem in prioritete njegovega dela.
 
Poleg tega (kar je sicer manj pomembno) zgolj z ugotovitvijo selektivnega prevzema pošte znotraj zakonsko dovoljenega roka sodišče preprosto ne more avtomatično šteti, da je izkazan odvetnikov namen zavlačevanja. Brez kakšnega dokaza o nasprotnem (npr. izjave priče, ki bi neposredno izpovedala o odvetnikovem namenu zlorabe, o katerem ga je npr. slišala govoriti) namreč preprosto ni mogoče izključiti možnosti, da odvetnik konkretne pošte v prvih štirih dneh ni prevzel iz povsem drugih razlogov, npr. zaradi organizacije svojega dela (kot med drugim tudi zatrjuje), pri čemer pa je tako ali tako samostojen in neodvisen.
 
Ker gre po moji oceni za očitno kršitev, ki za odločitev Ustavnega sodišča ne zahteva veliko časa, bi o njej odločil takoj. S tem bi poleg sanacije očitne kršitve pravice obenem preprečil vsakršno možnost nastanka težko popravljivih škodljivih posledic, ki pa so – zaradi po moji oceni napačnega postopanja večine – v tej zadevi sedaj vseeno nastale.
 
Druga možnost, če meritorno ne bi bilo mogoče odločiti takoj, pa bi bila pravočasna ugoditev pritožnikovemu predlogu za začasno zadržanje. Tudi za to rešitev sem se zavzemal še preden je bila o odvetnikovem kaznovanju obveščena Odvetniška zbornica. Ker večina kolegic in kolegov mojemu predlogu takrat, ko bi bilo zavarovanje pred morebitnimi škodljivimi posledicami še pravočasno, ni sledila in je namesto tega primer prestavljala v kasnejše odločanje, je medtem o kaznovanju tega odvetnika že bila obveščena Odvetniška zbornica. Takšna obsodba za naklepno oviranje sodnih postopkov med stanovskimi kolegi in hkrati konkurenti na trgu za kaznovanega odvetnika vsekakor predstavlja določen madež. Poleg škodljive posledice moralnega madeža pa gre tudi za škodo na trgu, katere verjetnost ob dejstvu seznanitve stanovskih kolegov z obsodbo ni mogoče izključiti. Če bo ob meritorni presoji Ustavno sodišče ugodilo pritožnikovi ustavni pritožbi, obeh škodljivih posledic za nazaj (tj. za obdobje pred uspehom na Ustavnem sodišču) seveda ne bo mogoče popraviti. To bo mogoče le za naprej, kar pa je ravno situacija, ki terja zadržanje – da bi se poleg bodočih preprečile tudi vse škodljive posledice, ki bi zaradi protiustavnih sodb verjetno nastale že v obdobju pred meritorno odločitvijo Ustavnega sodišča.
 
Odločitev večine, ki bi o zadržanju, ko sem se za to sam zavzemal, lahko odločila še pravočasno, tj. še preden je medtem že prišlo do obvestitve Odvetniške zbornice, je še posebej slaba zato, ker na drugi strani tehtnice, ki odloča o zadržanju, ni prav nobene resne teže. Kakšna škoda bi lahko nastala, če bi z izvršitvijo kaznovanja počakali do končne odločitve Ustavnega sodišča? Prav nikakršna. V najslabšem primeru – če bi bila, sicer zame očitno utemeljena ustavna pritožba pritožnika kasneje zavrnjena – bi bila kazen (obvestilo Odvetniški zbornici ter plačilo kazni) v celoti izvršena takrat. V tovrstnih primerih je torej drugače kot v primerih zadržanja npr. kazni zapora, ko je na strani tehtnice, ki teži v smer zoper zadržanje, vsaj manjši ostanek nevarnosti (residual danger), da bo obsojeni kljub v postopku nedokazanim nevarnostim (begosumnost, ponovitvena nevarnost) pobegnil ali dejanje ponovil. Nasprotno v primeru kaznovanja odvetnika, kot ga imamo pred nami, sploh ni nobenega resnega razloga, ki bi govoril v prid nezadržanja in s tem v prid nastanka prej opisanih škodljivih posledic, ki jih za obdobje za nazaj kasneje ne bo mogoče odpraviti. Odločitev večine je zato napačna in v nasprotju z ustavnim načelom sorazmernega omejevanja pravic.
 
 

                                                                            DDr. Klemen Jaklič

Sodnik

 
Up-1212/18-23
5. 6. 2019
 
 
 

ODLOČBA

 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi dr. Blaža Kovačiča Mlinarja, Ljubljana, ki ga zastopa Tea Mlinar Kovačič, odvetnica v Ljubljani, na seji 5. junija 2019
 
 

odločilo:

 
Točka I sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 8522/2013 z dne 12. 7. 2018 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. X K 8522/2013 z dne 21. 5. 2018 se v delu, ki se nanaša na dr. Blaža Kovačiča Mlinarja, razveljavita in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Okrožno sodišče v Ljubljani je na podlagi 140. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14 in 66/17 – v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 78. člena ZKP kaznovalo pritožnika kot zagovornika v kazenskem postopku zaradi očitne zlorabe procesne pravice z namenom zavlačevanja postopka.[1] Izreklo mu je denarno kazen v znesku 1.500 EUR in o kaznovanju obvestilo Odvetniško zbornico Slovenije. Višje sodišče v Ljubljani je pritožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.
 
2. Okrožno sodišče v Ljubljani je odločilo, da je pritožnik s tem, ko vse do 12. 3. 2018 ni dvignil vabila na glavno obravnavo, razpisano za 9. 3. 2018 in 12. 3. 2018, čeprav je bil o prispelem pismu obveščen že 5. 3. 2018 in je v času od 5. 3. 2018 do 9. 3. 2018 prevzemal sodno pošto v drugih zadevah, zlorabil svojo pravico prevzeti pisanje v roku iz 119. člena ZKP, in sicer z namenom zavlačevanja kazenskega postopka. Po presoji sodišča tako ravnanje kaže na selekcionirano dvigovanje sodnih pisanj, saj je lahko pritožnik glede na opravilno številko zadeve brez posebnega truda ugotovil, da gre za vabilo na glavno obravnavo. Sodišče je potrdilo, da sicer res še ni potekel 15-dnevni rok za dvig pošte, a je poudarilo, da se je zagovornik kot pravni strokovnjak nedvomno zavedal bližanja datuma izteka trimesečnega roka iz tretjega odstavka 311. člena ZKP in izteka odrejenega začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi. To naj bi terjalo hitro in učinkovito odločanje sodišča, ob tem pa naj bi pritožnik svojo pravico prevzeti pisanje v določenem roku zlorabil tako, da ni prevzel izključno vabil na glavno obravnavo v tej zadevi, kar naj bi kazalo na namen zavlačevanja postopka. Po presoji sodišča je zgolj z naložitvijo denarne kazni pritožniku mogoče uresničevati dolžnost sodišča, da procesnim subjektom prepreči zavlačevanje kazenskega postopka.
 
3. Višje sodišče je pritrdilo pritožniku, da gre pri prevzemu sodnih pisanj v določenem roku za odvetnikovo dolžnost, da ta rok v obravnavani zadevi še ni potekel in da imajo odvetniki pravico, da se sami odločijo, kdaj bodo pisanje prevzeli. Vendar je po presoji sodišča bistveno, da se pritožniku v izpodbijanem sklepu ne očita kršitev dolžnosti prevzeti pisanje, temveč da je svojo pravico prevzeti pisanje v roku 15 dni zlorabil tako, da je pisanje prevzel šele, ko je bilo z vidika izkazanosti vabil zanj za uspešno izvedbo naroka 9. 3. 2018 že prepozno. Pritožnik naj pritožbenega sodišča ne bi prepričal s tem, da je v pisanju pričakoval vročitev odločitve o zahtevi za izločitev članov senata, saj naj bi bil nedvomno zainteresiran, da se po skoraj dveh mesecih od zahteve čim prej seznani z odločitvijo predsednika sodišča glede na to, da je prav on zahteval izločitev. Zato naj bi bil, kljub temu da iz obvestila o prispeli pošiljki res ni razvidno, kaj je vsebina sodnega pisanja, utemeljen očitek pritožniku o selekcioniranem prevzemanju sodnih pisanj in s tem tudi očitek o zavlačevanju postopka. Višje sodišče je presodilo, da je predsednik senata sicer kršil prvi odstavek 43. člena ZKP, ko je, kljub temu da je bila zahtevana njegova izločitev, o kateri še ni bilo odločeno, odredil vabljenje na glavno obravnavo. Vendar po stališču pritožbenega sodišča razpis narokov kljub tej kršitvi ni bil nezakonit. ZKP naj bi procesno neveljavnost dejanj predvidel zgolj za primer, ko je zahtevi za izločitev ugodeno (drugi odstavek 43. člena ZKP), v obravnavani zadevi pa je bila zahteva za izločitev zavrnjena, zato naj razpisu narokov ne bi bilo mogoče odrekati veljavnosti. Višje sodišče je sicer pritrdilo pritožniku, da ni odgovoren za to, da v drugi polovici decembra 2017 ni bilo narokov (v tem času je bil odsoten predsednik senata) in da je večji del mirovanja postopka od sredine januarja do marca 2018 mogoče pripisati čakanju na odločitev predsednika sodišča o zahtevi za izločitev članov senata. Dodalo pa je, da odločitev glede izločitve ni bila enostavna in je terjala svoj čas, s svojo sicer dopustno in upravičeno zahtevo za izločitev pa naj bi k trajanju postopka vendarle prispeval tudi sam pritožnik.
 
4. Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 22., 23., 25., 29., 35., 74. in 137. člena Ustave ter iz 6., 8. in 11. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Zatrjuje, da je ravnal v skladu z določbami ZKP o vročanju ter poukom na prejetem obvestilu o prispelem pismu, zaradi česar naj mu ne bi bilo mogoče očitati prav nikakršne kršitve ali celo domnevne zlorabe pravice in posledičnega zavlačevanja postopka. Med drugim navaja, da bi glede na določbe ZKP lahko prevzel vabilo vse do 20. 3. 2018. Odločitev, kdaj znotraj 15-dnevnega roka bo odvetnik prevzel neko pisanje, naj bi bila v skladu s 74. in 137. členom Ustave prepuščena pritožniku, saj naj bi šlo za vprašanje organizacije dela v odvetniški pisarni. Kršitev pravic iz 22. in 25. člena Ustave pritožnik vidi v tem, da naj bi bil izpodbijani sklep povsem arbitraren, nanj pa naj bi učinkoval zastraševalno, in sicer ne samo v tem postopku, temveč tudi v prihodnjih postopkih, v katerih bo nastopal kot zagovornik. Takšno kaznovanje odvetnika, čeprav naj bi v celoti ravnal v skladu z zakonom in naj ne bi kršil dolžnosti oziroma zlorabil svojih pravic, naj bi pomenilo izvajanje nedopustnega pritiska na zagovornika, prav zaradi strahu pred kaznovanjem pa si morda v prihodnje ne bo več upal učinkovito braniti svojih in strankinih pravic. S tem pa naj bi bile posledično ogrožene tudi pravice njegovih strank, zlasti do učinkovite obrambe iz 29. člena Ustave.
 
5. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-1212/18 z dne 3. 12. 2018 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Hkrati je sklenilo, da bo zadevo obravnavalo absolutno prednostno. Predlog pritožnika za zadržanje izvrševanja izpodbijanih sklepov do svoje končne odločitve je Ustavno sodišče zavrnilo s sklepom št. Up-1212/18 z dne 13. 12. 2018. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Višje sodišče v Ljubljani.
 
 
B. 
 
6. Pritožnik med drugim zatrjuje, da je bilo kaznovanje arbitrarno, saj naj ne bi kršil zakonskih dolžnosti in ne zlorabljal svojih pravic. Meni, da tako kaznovanje pomeni kršitev pravice iz 22. člena Ustave.
 
7. Ustavna pritožba sicer ni pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče same po sebi uveljavljati kršitve, ki jih sodišče stori pri ugotavljanju dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava. Kot je Ustavno sodišče že večkrat poudarilo, pa je ustavnopravno pomembno, če je izpodbijana odločitev sodišča zaradi take kršitve tako očitno napačna ali brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za samovoljno.[2] Iz 22. člena Ustave namreč med drugim izhaja prepoved sodniške samovolje. To ustavno procesno jamstvo je po ustaljeni ustavnosodni presoji kršeno tudi, kadar je sodna odločba očitno napačna.
 
8. Sodišče je pritožnika kaznovalo na podlagi prvega odstavka 140. člena ZKP. Po njem sme sodišče kaznovati zagovornika z denarno kaznijo, "če njegovo ravnanje očitno meri na zavlačevanje kazenskega postopka". Ustavno sodišče je že opredelilo kriterije, ki opredeljujejo standard očitnosti, kadar ga zakon zahteva. Po teh je standard očitnosti dosežen takrat, ko trditve ni mogoče ovreči ali omajati niti po vsestranskem preizkusu, ker vse okoliščine, zdrava pamet in izkušnje brez dokazovanja in brez možnosti nasprotnega utemeljevanja izključujejo vsako možnost drugačnega sklepa.[3] Sodišče ima torej pooblastilo, da kaznuje zagovornika, ko je mogoče reči, da njegovo ravnanje, brez možnosti drugačnega sklepanja, očitno meri na zavlačevanje postopka.
 
9. Ena od temeljnih dolžnosti sodišča je gotovo tudi, da postopek izvede brez nepotrebnega odlašanja, saj to zahteva prvi odstavek 23. člena Ustave. Zato mora sodišče skrbeti, da se sodni postopek odvija tekoče, brez nepotrebnih zastojev. Temu morajo slediti tudi udeleženci sodnih postopkov, med drugim odvetniki, ki opravljajo vlogo zagovornika obdolženca v kazenskem postopku. Če bi ti s svojimi ravnanji zavlačevali kazenske postopke, morajo imeti sodišča na voljo ukrepe, ki naj to preprečijo. Prav v ta namen smejo sodišča po prvem odstavku 140. člena ZKP kaznovati zagovornika, vendar le, kot pravi Zakon, če njegovo ravnanje očitno meri na zavlačevanje postopka.
 
10. Dejanske okoliščine, ki izhajajo iz izpodbijanih sklepov, so naslednje:
  1. pritožnik je kot zagovornik v kazenskem postopku 10. 1. 2018 podal zahtevo za izločitev članov senata, ker naj bi se seznanili z listinami, ki so bile kasneje izločene iz spisa;
  2. 2. 3. 2018, torej še pred odločitvijo predsednika sodišča o izločitvi, je predsednik senata odredil vabljenje na dva naroka za glavno obravnavo, in sicer za 9. 3. 2018 in 12. 3. 2018;
  3. pet dni kasneje, 7. 3. 2018, je predsednik sodišča zahtevo za izločitev članov senata zavrnil;
  4. bližal se je datum izteka trimesečnega roka (preložitev glavne obravnave za več kot tri mesece) iz tretjega odstavka 311. člena ZKP (13. 3. 2018);[4] začasno zavarovanje zahtevka za odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi je bilo odrejeno do 21. 5. 2018;
  5. vabilo na narok za glavno obravnavo se je pritožniku vročalo po pošti in o prispeli pošiljki je bil z obvestilom o prispelem pismu obveščen 5. 3. 2018, vendar pisanja ni prevzel niti tega dne niti 7. 3. 2018, obakrat pa je prevzel na podlagi obvestil v svojem poštnem predalu pisanja v drugih zadevah;
  6. sodišče je vabilo na narok pritožniku vročilo 9. 3. 2018 na naroku v drugi kazenski zadevi pred drugim sodnim senatom;
  7. vabilo na pošti je pritožnik prevzel 12. 3. 2018;
  8. zaradi neizkazanosti vabil zagovornikom in upravičene odsotnosti obdolženega, ki ga zagovarja pritožnik, sodišče ni moglo izvesti razpisanih narokov (naroka 12. 3. 2018 se je pritožnik sicer udeležil), posledično pa je potekel tudi trimesečni rok iz 311. člena ZKP, zaradi česar se je morala naslednjič glavna obravnava začeti znova;
  9. na glavni obravnavi 21. 5. 2018 je predsednik senata z izpodbijanim sklepom Okrožnega sodišča kaznoval pritožnika zaradi zlorabe pravice z namenom zavlačevanja postopka; tega dne je poteklo tudi odrejeno začasno zavarovanje zahtevka za odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi;
  10.  Višje sodišče je na seji 12. 7. 2018 zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper prvostopenjski sklep;
  11.  v drugi polovici decembra 2017 v predmetni zadevi ni bilo narokov zaradi daljše načrtovane odsotnosti predsednika senata, v času od sredine januarja do 7. marca pa se je čakalo na odločitev predsednika sodišča o zahtevi za izločitev, ki jo je vložil pritožnik in je bila procesno dovoljena.
 
11. Višje sodišče je pritožniku očitalo, da je s selekcioniranim dvigovanjem pošte očitno meril na zavlačevanje postopka. Četudi bi se sprejelo stališče, da je pritožnik selektivno dvigoval sodne pošiljke, pa ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ni mogoče sklepati, da je bilo pritožnikovo ravnanje takšno, da je očitno merilo na zavlačevanje postopka. Pritožnik namreč glede na časovni potek dogodkov (prejšnja točka obrazložitve te odločbe), zlasti pa glede na dejstvo, da o izločitvi članov senata še ni bilo odločeno, 5. 3. 2018 ni mogel razumno pričakovati, da je v zadevi razpisan narok, saj predsedniku senata ZKP prepoveduje opravljanje vsakega nadaljnjega dela v zadevi, dokler ni odločeno o njegovi izločitvi.
 
12. Tudi dejstvo, da se je bližal datum izteka trimesečnega roka iz tretjega odstavka 311. člena ZKP in izteka odrejenega začasnega zavarovanja, čeprav je lahko upoštevno, ne more izničiti presoje, da pritožnik niti 5. 3. 2018 niti 7. 3. 2018, ko je na pošti dvigoval pošto v drugih zadevah, ni mogel pričakovati razpisa glavne obravnave. Sodišče očitek o zavlačevanju veže ravno na dejstvo, da se glavna obravnava ni mogla izvesti zaradi prepozne vročitve. Zaradi iztekanja zgoraj navedenih rokov je bilo sicer razumno pričakovati tudi razpis glavne obravnave, vendar pa samo iztekanje rokov ne more dokazovati, da je odvetnik moral pričakovati razpis glavne obravnave, in ne more ovreči razumne možnosti, da se je sodno pisanje nanašalo na odločitev o predlagani izločitvi sodnika.
 
13. V okoliščinah konkretnega primera torej sklep, da je pritožnik selektivno dvigoval sodno pošto prav z namenom zavlačevanja postopka, ni edini razumno možen. Izpodbijano stališče sodišč torej ni utemeljeno z razlogi, ki jih ne bi bilo mogoče ovreči ali omajati in ki izključujejo vsako možnost drugačnega sklepanja (standard očitnosti iz 140. člena ZKP). Sodišče bi namreč lahko kaznovalo pritožnika le, ko bi bilo mogoče presoditi, da njegovo ravnanje, brez možnosti drugačnega sklepanja, očitno meri na zavlačevanje postopka. Če je torej drugačna razlaga od tiste, ki sta jo zavzeli sodišči, mogoča in razumna (kot je pojasnjeno v 12. točki te odločbe), potem standard očitnosti ni izpolnjen.
 
14. Glede na navedeno sta izpodbijana sklepa očitno napačna in pomenita kršitev pritožnikove pravice iz 22. člena Ustave. Zato ju je Ustavno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. Sodišče mora pri novem odločanju spoštovati ugotovitve v tej odločbi in samo presoditi, ali so sploh izpolnjeni pogoji za novo odločitev. 
 
15. Ker je bilo treba izpodbijana sklepa razveljaviti že zaradi kršitve 22. člena Ustave, Ustavno sodišče ni presojalo drugih zatrjevanih kršitev.
 
 
C.
 
16. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnika Jaklič in Šorli sta dala pritrdilni ločeni mnenji.
 
 
 
 
dr. Rajko Knez
                                                                                                  Predsednik
 
[1] Sodišče je z istim sklepom izreklo denarno kazen zaradi zavlačevanja postopka še dvema drugima zagovornikoma.
[2] Glej npr. že odločbo Ustavnega sodišča št. Up-347/96 z dne 13. 10. 1999 (OdlUS VIII, 296), 6. točka obrazložitve.
[3] Tako sklep Ustavnega sodišča št. Up-62/96 z dne 11. 4. 1996 (OdlUS V, 68), 10. točka obrazložitve.
[4] Tretji odstavek 311. člena ZKP določa: "Če je bila glavna obravnava preložena za več kot tri mesece ali če se opravlja pred drugim predsednikom senata, se mora začeti znova in se morajo vsi dokazi znova izvesti."
 
 
Up-1212/18-24         
20. 6. 2019
 
 
Pritrdilno ločeno mnenje sodnika Marka Šorlija, ki se mu pridružujeta sodnik dr. Matej Accetto in sodnica dr. Dunja Jadek Pensa
 
 
Si in ius vocat, ito![1]
 
 
Pritožnik je v ustavni pritožbi zoper pravnomočen sklep o kaznovanju zaradi zavlačevanja postopka med drugim zatrjeval, da je bila odločitev, kdaj bo znotraj petnajstdnevnega roka, ki je začel teči po prejemu obvestila o prispelem sodnem pisanju, dvignil sodno pisanje, njegova pravica v skladu s 74. členom Ustave. Pri izbiri dvigovanja pošte naj bi šlo za vprašanje načina organizacije dela v odvetniški pisarni. Po njegovem je bilo kaznovanje arbitrarno, saj ni kršil zakonskih dolžnosti in ne zlorabljal svojih pravic. Prav tako mu sodišče ni dalo možnosti, da bi se izjavil do okoliščin in očitkov, s čimer je bilo poseženo v njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
 
Nisem nasprotoval odločitvi Ustavnega sodišča, da je treba sklep o kaznovanju razveljaviti, ker glede vprašanja, ali je odvetnik dvigoval sodna pisanja selektivno z namenom zavlačevanja, ni bil dosežen standard očitnosti.[2] Sam sem bil sicer mnenja, da bi bilo treba presoditi pritožnikovo zatrjevanje, da je izbiranje, katero sodno pošto bo prevzel iz poštnega predalčnika, nič manj kot njegova ustavna pravica. Ni dvoma, da je notranja organizacija dela pisarne prepuščena odvetniku, a gotovo je tudi, da njegov zasebni gospodarski interes ne more pretehtati javne koristi, v tem primeru učinkovitega delovanja sodišč.
 
Dolgotrajni kazenski postopki nimajo negativnih posledic le za obdolžence, oškodovance ter žrtve kaznivih dejanj in za druge udeležence v postopkih, ampak vzbujajo nezaupanje v celoten pravni in politični sistem. Hitrost v kazenskih zadevah, a ne na škodo pravnosti in pravičnosti, je zato zaželena iz več razlogov: 1. kazenska sankcija mora biti izrečena hitro, brez nepotrebnega odlašanja; storilcu ne bi smeli dovoliti, da stori novo kaznivo dejanje, še preden je bilo razsojeno o obtožbi za prej storjeno oziroma je bila zanj izvršena kazen; 2. obdolženci bi morali biti, kadar ni dovolj dokazov, razbremenjeni obdolžitev takoj, ko je to mogoče; 3. javnost upravičeno pričakuje, da so kazniva dejanja oziroma njihovi storilci čim hitreje odkriti in da so zoper njih izvedeni ustrezni postopki; 4. žrtve kaznivih dejanj dobijo najboljše zadoščenje s čim hitrejšo odločitvijo sodišča; 5. obdolženci, ki želijo spremeniti način življenja, to lažje storijo, če je postopek izveden hitro; 6. načelo resnice je najbolje varovano, če so dokazi pred sodiščem sveži. Če trajajo postopki dolgo, spomin bledi, izgubljata se občutek krivde in samoumevnost, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Storilec svoje ravnanje racionalizira, nastajajo razbremenjujoče razlage, zaradi dolgotrajnosti postopkov včasih nastopi zastaranje pregona.
 
Med razloge za zastoje v kazenskih postopkih sodi tudi neudeležba predvsem obdolžencev pa tudi odvetnikov na sodnih narokih.[3] Pri zagotavljanju navzočnosti obdolžencev v kazenskih zadevah gre v prvi vrsti za razmerje med pravico obdolženca do sojenja v navzočnosti in njegovo dolžnostjo priti na sodišče vselej, kadar je povabljen, ter ukrepi, ki jih ima na voljo sodišče, če obdolženec na sojenje ne pride. Pravica do poštenega sojenja obdolžencu poleg pravice do sojenja v navzočnosti v 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin zagotavlja tudi pravico, da se brani z zagovornikom, enako zagotavlja tudi Ustava v drugi alineji 29. člena.
 
Če je navzočnost obdolženca mogoče zagotoviti tudi s prisilnimi sredstvi, v skrajnem primeru s priporom, in če je ob izpolnjenih določenih pogojih obravnavo mogoče opraviti tudi v obdolženčevi nenavzočnosti, pa to ni mogoče (v rednem postopku), če na obravnavo ne pride njegov zagovornik. Za zagotovitev navzočnosti zagovornika zakon določa le vabilo. Določbe o vročanju v XII. poglavju ZKP v svoji zasnovi kot pravilo pri vročanju sodnih pisanj predvidevajo osebno vročanje, to je, da se pisanje izroči neposredno naslovniku ali osebam, ki jih zakon določa. Šele če to ni mogoče, se naslovniku pusti obvestilo o prispeli pošiljki in v katerem roku lahko prevzame pisanje. Biti navzoč na narokih in biti o njih obveščen je pravica obdolženca in njegovega zagovornika, prevzem sodnega pisanja pa je dolžnost. To je razvidno iz 123. člena ZKP, po katerem se šteje, da je bila vročitev opravljena, če naslovnik pisanja noče sprejeti.[4]
 
Vročanje pisanj odvetnikom v poštni predal in ne naslovniku v pisarno, kjer bi lahko pošto prevzel sam ali zaposleni, iz izjeme določenega načina vročanja ustvari pravilo. Pošto se vroča na način, ki pri osebnem vročanju pride v poštev šele, ko osebna vročitev ni mogoča. Le v takih primerih ima naslovnik na razpolago petnajstdnevni rok za dvig pošiljke od prejema obvestila.[5] Takšna ureditev sprejemanja pošiljk v zakonu tudi ni izrecno predvidena in posebej urejena, zato omogoča različne razlage in prakse, pa tudi zlorabe pravic oziroma kršitve dolžnosti.
 
V obravnavani zadevi sta redni sodišči ugotovili, da je pritožnik sodno pisanje iz poštnega predala dvigoval selektivno, to je, prevzel je druga pisanja, ne pa tudi vabilo za glavno obravnavo, čeprav je iz istega predala dvignil obvestilo o tej sodni pošiljki. Takšnega dvigovanja pošte Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP) ne dopušča. V sedmem odstavku 142. člena ZPP določa:
 
"Uslužbenec pošte ob dvigu pisanja preveri, ali naslovnika na pošti čaka še kakšno sodno pisanje. V takem primeru uslužbenec pošte vsa sodna pisanja, ki se vročajo osebno, izroči naslovniku. Če jih naslovnik noče sprejeti, se šteje, da je odklonil sprejem pisanja."
 
Ta določba je bila v ZPP vnesena na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 10/17 – ZPP-E), ki velja od 14. 9. 2017. Iz Poročevalca DZ, št. EVA 2013-2030-0093, z dne 1. 12. 2016 izhaja, da se je s tem želelo povečati učinkovitost vročanja in preprečiti dotedanjo prakso nekaterih odvetnikov, ki so se izmikali vročanju na ta način, da so iz poštnega predala selektivno pobirali obvestila o prispelih pisanjih, ki se vročajo osebno. Iz Poročevalca DZ izhaja tudi, da je selektivno dvigovanje pošte s strani odvetnikov v nasprotju z 18. členom Kodeksa odvetniške poklicne etike, ki odvetnika zavezuje, da pri svojem odvetniškem delu varuje ugled sodišč in oblastvenih organov ter krepi zaupanje javnosti v njihovo delo, saj mora odvetnik skrbeti, da vročanje poteka hitro. Po stališču pritožnika je navedena določba ZPP protiustavna, saj mu ne dopušča izbiranje dvigovanja pošte in tako posega v njegovo organizacijo dela v pisarni.
 
Podobne določbe, kot jo ima ZPP, v ZKP ni, a to ne pomeni, da sme odvetnik, ki v kazenskih zadevah sodna pisanja prejema v poštni predal, izbirati, katero pisanje bo dvignil in katero ne. Šteti je, da so mu vsa pisanja, ki so v predalu v trenutku, ko iz njega dviga pošto, dana v prevzem. Gre za analogno situacijo, kot če bi mu pisanja v prevzem prinesel vročevalec pri osebnem vročanju.
 
Posebej je treba opozoriti na tretji odstavek 117. člena ZKP, ki pri določanju načina vročanja odvetnikom izhaja iz domneve, da se pri njih zaradi narave njihovega dela lahko domneva večja zanesljivost.[6] Takšno zaupanje ima podlago tudi v odvetniški poklicni etiki. Ustavna pravica do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave) zavezuje vse udeležence postopka. Ravnati morajo tako, da se postopek izvede brez zavlačevanja in zlorabe pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku (15. člen ZKP).
 
Pritožnik kot zagovornik enega od obtožencev v zahtevnem kazenskem postopku sicer upravičeno opozarja na precejšnje pomanjkljivosti in napake sodnikov pri vodenju postopka tako v glavni stvari, v postopku odločanja o zahtevi za izločitev sodnika kot tudi v postopku o kaznovanju. Dolžnost odvetnika je, da na takšne napake opozarja, vendar pa sodnikovo slabo upravljanje zadeve udeležencev v postopku ne upravičuje k ravnanju, ki ni v skladu s pravili postopka ali je v nasprotju s poklicno etiko.
 
Pritožnik tudi zatrjuje, da mu je bila kršena pravica do izjave po 22. členu Ustave. Ker mu sodišče ni dalo možnosti, da se pred kaznovanjem izjavi o očitanem namenu zavlačevanja. Dejstvo je, da je sodišče prve stopnje sklep o kaznovanju izdalo več kot dva meseca po času, ko je bilo izvršeno ravnanje, ki naj bi merilo na zavlačevanje. Pri tem je pomembno, da ravnanje ni bilo izvršeno na sodišču, v teku glavne obravnave, ko bi imel pritožnik možnost podati izjavo neposredno, ampak je šlo za ravnanje izven sodišča, zato bi pritožniku moralo biti omogočeno, da o ravnanju, ki je po oceni sodišča merilo na zavlačevanje, poda izjavo.
 
V kazenskem postopku se zrcalijo splošne vrednote, ki veljajo v družbi. Tako se tudi v delovanju pravnega sistema in pravnikov – poklicnih udeležencev v postopkih – nujno kaže njihov odnos do prava oziroma njihova pravna kultura. Postopke vodijo sodniki, ki jim je tudi podeljena avtoriteta, da pravo razlagajo in ga uporabljajo. Zato je odgovornost sodnikov največja, kar pa ne pomeni, da lahko drugi udeleženci v postopku zunaj okvirov postopka in njegovih ciljev uveljavljajo le svoj interes. Ali kot bi dejal Rudolf von Jhering, Bitka za pravo, 1873: 
 
 
"Posameznikova zavest o pravicah naj bo v sozvočju s spoštovanjem zakona."
 
 
 
                                                                                  Marko Šorli
                                                                                     Sodnik
 
 
                                                                            dr. Matej Accetto
                                                                                    Sodnik
 
 
                                                                        dr. Dunja Jadek Pensa
                                                                                    Sodnica
 
 
[1] Če si pozvan na sodišče, pojdi! Pravilo, ki je veljalo že v rimskem pravu.
[2] Sklepanje sodišč, da s selektivnim dvigovanjem pošte pritožnik meri na zavlačevanje, je bilo sicer logično; bližal se je iztek 3-mesečnega roka, po katerem bi se glavna obravnava morala začeti znova, nobeni od treh odvetniških pisarn, katerih odvetniki so zagovarjali obtožene, ni uspelo vročiti vabila; v eni so se v tistem času odločili za kolektivni dopust, odvetnik iz druge pisarne je bil, kot je navedel in izkazal s fotografijo, na smučanju oziroma je bil službeno odsoten oziroma na dopustu, pritožnik pa vabila ni dvignil, ker tega ni narekovala notranja organizacija dela pisarne. Vendar je ta logičen sklep temeljil na verjetnosti in ne na gotovosti, saj ni bilo pojasnjeno, kako je pritožnik lahko vedel, da mu je bilo poslano vabilo za glavno obravnavo in ne sklep o izločitvi sodnika, ki bi moral biti sprejet pred vabljenjem.
[3] Glej M. Bošnjak, Potek kazenskih postopkov v Sloveniji, GV revije, Ljubljana 2005, str. 66, 140, 452.
[4] Člen 123 ZKP določa: "Če naslovnik ali njegov odrasli družinski član pisanja noče sprejeti, zapiše vročevalec na vročilnici datum, uro in razlog odklonitve sprejema, pisanje pa pusti v naslovnikovem stanovanju ali v prostoru, kjer ta dela; s tem je vročitev opravljena."
[5] Ta rok je pri neuspeli osebni vročitvi določen zaradi večje možnosti uspešne vročitve, saj pošiljke ni treba takoj vračati sodišču, kar bi narekovalo novo odredbo o vabljenju, in novo vročanje in ne naslovnikovemu izbiranju, katero od pošiljk, ki so že na pošti, bo dvignil.
[6] Tretji odstavek 117. člena ZKP določa: "Državnemu tožilcu in drugim državnim organom, odvetnikom, sodnim izvedencem, sodnim cenilcem, sodnim tolmačem in drugim osebam oziroma organom, pri katerih se zaradi njihove narave dela lahko domneva večja zanesljivost, se pisanja vročajo po elektronski poti v varen poštni predal, če je tako vročanje mogoče in če drug način vročanja iz prvega odstavka tega člena ni primernejši."
 
 
Up-1212/18-25         
20. 6. 2019
 
 
 
PRITRDILNO LOČENO MNENJE SODNIKA DDR. KLEMNA JAKLIČA K ODLOČBI ŠT. Up-1212/18 Z DNE 5. 6. 2019 
 
 
 
 
Ko upoštevanje roka za prevzem sodnih pisanj vodi v kaznovanje – drugič
 
 
Pritožnik je odvetnik, ki je branil stranko v kazenskem postopku, v katerem je bilo med drugim odrejeno tudi začasno zavarovanje zahtevka za odvzem domnevno protipravno pridobljene premoženjske koristi. V postopku se je bližal iztek zakonskega roka, ki določa, da se mora v primeru preložitve glavne obravnave, če do nje ne pride v roku treh mesecev, obravnava začeti znova, vključno s ponovno izvedbo vseh dokazov. Že zaradi začasnega zavarovanja je bilo v postopku vsekakor treba odločati hitro in čimprej razpisati preloženo obravnavo. Sodišče je za to imelo dovolj časa – tri mesece –, a jo je razpisalo tik pred potekom roka ter vabilo na glavno obravnavo odvetniku vročalo po redni poti, kar pomeni, da je imel odvetnik po zakonu petnajst dni časa za prevzem pošte. Odvetnik pošte v prvih štirih dneh petnajstdnevnega roka še ni prevzel, s čimer je sodnikov trimesečni rok za pravočasno opravo glavne obravnave potekel. V omenjenih štirih dneh je odvetnik sicer pregledal svojo prispelo pošto, a konkretne pošiljke še ni prevzel. Sodišče je nato zaradi zavlačevanja (domnevno selektivnega dvigovanja pošte znotraj zakonsko predpisanega roka za prevzem) z globo 1.500 EUR odvetnika kaznovalo, ker naj – kljub petnajstdnevnemu zakonskemu roku za prevzem pošte – te konkretne pošiljke ne bi prevzel že v prvih štirih dneh sicer petnajstdnevnega roka. S tem naj bi onemogočil opravo pravočasne glavne obravnave. Višje sodišče je takšno odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.
 
Odločitvi sodišč sta po moji oceni arbitrarni. Gre najmanj za primer očitne kršitve pritožnikove pravice iz 22. člena Ustave, verjetno pa še za kaj več. Očitno je, da je sodišče znotraj roka treh mesecev seveda imelo dovolj časa za to, da bi stranke pravočasno vabilo. Očitno je tudi, da sodišče kljub temu, da je vabila pošiljalo tik pred potekom trimesečnega roka, ni uporabilo možnosti vročanja po pooblaščenem kurirju, kar bi morda zagotovilo, da bi odvetnik pošto prejel v roku, ki je še omogočal pravočasno izvedbo glavne obravnave. Kljub opisanemu se je odločilo za klasično vabljenje, ki za prevzem pošiljke dopušča rok petnajstih dni. V takšnih okoliščinah je breme poteka trimesečnega roka v celoti na strani sodišča.
 
Prav tako je vprašanje, kako si bo odvetnik organiziral delo (prioritetno delo na zadevah izmed vrste zadev, ki jih ima v tistem času v delu), stvar odvetnika in predmet njegove neodvisne odločitve. Znotraj rokov, ki jih daje zakon ali drug veljavni predpis, sodišče odvetniku preprosto ne more diktirati, katere zadeve mora prednostno dvigovati in na katerih prednostno delati ter s katerimi lahko malo počaka. Neodvisnost odvetništva je ustavna kategorija. Člen 137 Ustave izrecno določa, da je odvetništvo samostojna in neodvisna služba. Zgolj takšna je lahko eden od nujnih stebrov pravne države. Očitno je, da bi bila ta samostojnost okrnjena, če bi bilo sodišče tisto, ki bi odvetniku znotraj zakonsko določenih rokov samo določalo časovnico, ritem in prioritete njegovega dela.
 
Poleg tega (kar je sicer manj pomembno) zgolj z ugotovitvijo selektivnega prevzema pošte znotraj zakonsko dovoljenega roka sodišče preprosto ne more avtomatično šteti, da je izkazan odvetnikov namen zavlačevanja. Brez kakšnega dokaza o nasprotnem (npr. izjave priče, ki bi neposredno izpovedala o odvetnikovem namenu zlorabe, o katerem ga je npr. slišala govoriti) namreč preprosto ni mogoče izključiti možnosti, da odvetnik konkretne pošte v prvih štirih dneh ni prevzel iz povsem drugih razlogov, npr. zaradi organizacije svojega dela (kot med drugim tudi zatrjuje), pri čemer pa je tako ali tako samostojen in neodvisen.
 
Ker gre po moji oceni za očitno kršitev, ki za odločitev Ustavnega sodišča ne zahteva veliko časa, bi o njej odločil takoj. S tem bi poleg sanacije očitne kršitve pravice obenem preprečil vsakršno možnost nastanka težko popravljivih škodljivih posledic, ki pa so – zaradi po moji oceni napačnega postopanja večine – v tej zadevi sedaj vseeno nastale.
 
Druga možnost, če meritorno ne bi bilo mogoče odločiti takoj, pa bi bila pravočasna ugoditev pritožnikovemu predlogu za začasno zadržanje. Tudi za to rešitev sem se zavzemal še preden je bila o odvetnikovem kaznovanju obveščena Odvetniška zbornica. Ker večina kolegic in kolegov mojemu predlogu takrat, ko bi bilo zavarovanje pred morebitnimi škodljivimi posledicami še pravočasno, ni sledila in je namesto tega primer prestavljala v kasnejše odločanje, je medtem o kaznovanju tega odvetnika že bila obveščena Odvetniška zbornica. Takšna obsodba za naklepno oviranje sodnih postopkov med stanovskimi kolegi in hkrati konkurenti na trgu za kaznovanega odvetnika vsekakor predstavlja določen madež. Poleg škodljive posledice moralnega madeža pa gre tudi za škodo na trgu, katere verjetnost ob dejstvu seznanitve stanovskih kolegov z obsodbo ni mogoče izključiti. Če bo ob meritorni presoji Ustavno sodišče ugodilo pritožnikovi ustavni pritožbi, obeh škodljivih posledic za nazaj (tj. za obdobje pred uspehom na Ustavnem sodišču) seveda ne bo mogoče popraviti. To bo mogoče le za naprej, kar pa je ravno situacija, ki terja zadržanje – da bi se poleg bodočih preprečile tudi vse škodljive posledice, ki bi zaradi protiustavnih sodb verjetno nastale že v obdobju pred meritorno odločitvijo Ustavnega sodišča.
 
Odločitev večine, ki bi o zadržanju, ko sem se za to sam zavzemal, lahko odločila še pravočasno, tj. še preden je medtem že prišlo do obvestitve Odvetniške zbornice, je še posebej neposrečena zato, ker na drugi strani tehtnice, ki odloča o zadržanju, ni prav nobene resne teže. Kakšna škoda bi lahko nastala, če bi z izvršitvijo kaznovanja počakali do končne odločitve Ustavnega sodišča? Prav nikakršna. V najslabšem primeru – če bi bila, sicer zame očitno utemeljena ustavna pritožba pritožnika kasneje zavrnjena – bi bila kazen (obvestilo Odvetniški zbornici ter plačilo kazni) v celoti izvršena takrat. V tovrstnih primerih je torej drugače kot v primerih zadržanja npr. kazni zapora, ko je na strani tehtnice, ki teži v smer zoper zadržanje, vsaj manjši ostanek nevarnosti (residual danger), da bo obsojeni kljub v postopku nedokazanim nevarnostim (begosumnost, ponovitvena nevarnost) pobegnil ali dejanje ponovil. Nasprotno v primeru kaznovanja odvetnika, kot ga imamo pred nami, sploh ni nobenega resnega razloga, ki bi govoril v prid nezadržanja in s tem v prid nastanka prej opisanih škodljivih posledic, ki jih za obdobje za nazaj kasneje ne bo mogoče odpraviti. Odločitev večine je zato napačna in v nasprotju z ustavnim načelom sorazmernega omejevanja pravic.
 
 
 
DDr. Klemen Jaklič
Sodnik
 
 
                                                                                                                                                                                                             
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Blaž Kovačič Mlinar, Ljubljana
Datum vloge:
03.09.2018
Datum odločitve:
05.06.2019
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US31951