Up-1099/18

Opravilna št.:
Up-1099/18
Objavljeno:
OdlUS XXIV, 32 | 12.09.2019
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2019:Up.1099.18
Akt:
Sodba Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 143/2016 z dne 10. 1. 2018
Izrek:
Sodba Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 143/2016 z dne 10. 1. 2018 se razveljavi in zadeva se vrne Upravnemu sodišču, Oddelku v Mariboru, v novo odločanje.
 
Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.
Evidenčni stavek:
V primerih, ko ima izvedensko mnenje odločilni pomen za odločitev sodišča, zaslišanje izvedenca strankam omogoča, da izvedensko mnenje učinkovito preizkusijo. Le v izjemnih primerih se lahko zaslišanje izvedenca izkaže za nepotrebno, pri čemer je tako izjemo mogoče utemeljiti le s posebej tehtnimi razlogi.
 
Obrazložitev sodišča, da zaslišanje izvedenca ni potrebno, ker naj bi bilo mnenje strokovno, popolno, jasno in brez notranjih nasprotij, pritožničine pripombe na izvid in mnenje izvedenca pa "pavšalne, nekonkretizirane", ne zadosti ustavnemu standardu navedbe posebej tehtnih razlogov za neizvedbo predlaganega zaslišanja. Zaradi posebne narave tega postopka je namreč sodišče dolžno tudi po uradni dolžnosti storiti vse za ugotovitev in zavarovanje največje koristi mladoletnih otrok. Ker Upravno sodišče pri izvedbi dokaza z izvedencem kliničnim psihologom ni ravnalo v skladu z navedenimi zahtevami, je kršilo pritožničino pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. 
Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
1.4.14.3 - Ustavno sodstvo - Postopek - Stroški - Stroški postopka.
5.3.13.19 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja „(19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31)“ - Načelo kontradiktornosti.
1.5.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Pritrdilna mnenja.
1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja.
Pravna podlaga:
Člen 22, Ustava [URS]
Člen 34.1, 49.1, 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-1099/18-7
3. 12. 2018
 
 
 
SKLEP
 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila A. B., C., ki jo zastopa Velimir Cugmas, odvetnik v Slovenskih Konjicah, na seji 3. decembra 2018
 
 

sklenil:

 
1. Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 83/2018 z dne 20. 6. 2018 se ne sprejme.
 
2. Ustavna pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 143/2016 z dne 10. 1. 2018 se sprejme v obravnavo.
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
 1. Pritožnica (v upravnem sporu tožnica) izpodbija sodbo Upravnega sodišča, s katero je bila zavrnjena njena tožba zoper odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti o zavrnitvi njene vloge za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti za mladoletna vnuka. Upravno sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka (izvida in mnenja izvedenca kliničnega psihologa mag. Draga Tacola, zaslišanja pritožnice in skrbnice, listin upravnega in sodnega spisa ter izvedenskega mnenja, pridobljenega v nepravdnem postopku št. N 168/2016) presodilo, da izvajanje rejništva po pritožnici ne bi bilo v korist otrok. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, vsak od otrok kaže svoje kognitivne, čustvene in vedenjske posebnosti, ki so deloma posledica razvojnih primanjkljajev (zlasti pri starejšem otroku), deloma pa imajo svoj vzrok v neugodnih pogojih v njunem odraščanju pred družinsko tragedijo in po njej. Zaradi navedenih posebnosti sta otroka zahtevna za vzgojo, to pa je pričakovati tudi še naprej v njunem odraščanju in razvoju. Po drugi strani je sodišče pri pritožnici ugotovilo določene šibkosti, posebnosti in primanjkljaje, ki kažejo na podobo manj čvrste osebnostne zgradbe. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, bo šlo pri rejništvu v obravnavanem primeru za daljše časovno obdobje, prav tako za zahtevno situacijo, zato je prav vprašanje ustrezne vzgoje odločilno. Zato je izrednega pomena prepoznavanje osebnostnih, razvojnih primanjkljajev in odklonov ter ustrezno odzivanje v konkretnih življenjskih situacijah. Že izvedenec je ugotovil, da otroka potrebujeta ustrezne spodbude, usmerjanje in nadzor. Take sposobnosti pa po oceni sodišča pri pritožnici niso bile ugotovljene, saj nima najboljšega uvida v težave in ovire v njunem razvoju, jih ne pozna in ne razume ali pa jih nezavedno zmanjšuje. Ker se v postopkih, ki se tičejo otrok, zasleduje največja korist otrok, je tudi v tem postopku temeljno vodilo zagotoviti kvalitetno izvajanje rejništva. Sodišče zato ni sledilo stališču pritožnice, da bi bila tudi "preprostejša vzgoja", ki jo je izvedenec zaznal pri njej, v konkretnem primeru v korist otrok. Sklicevalo se je tudi na ugotovitev izvedenca, da pritožnica tudi v dolgoročni perspektivi ne bi zmogla dovolj uspešno opravljati vzgojnega poslanstva.
 
2. Vrhovno sodišče je pritožničin predlog za dopustitev revizije zavrnilo.
 
3. Pritožnica zatrjuje kršitve pravic iz 14., 15., 22., 23., 34., 35., 53. in 56. člena Ustave. Zatrjuje tudi kršitev 5., 8. in 125. člena Ustave. Poleg tega zatrjuje kršitve 6., 8., 13., 14., 17. in 18. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter 3., 5., 8., 12. in 16. člena Konvencije o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ – MP, št. 15/90; Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, in MP, št. 9/92 – v nadaljevanju KOP). Pritožnica zatrjuje, da v upravnem sporu ni bilo ustrezno ugotovljeno, kaj je največja korist otrok, saj sodišče ni pretreslo vseh pomembnih okoliščin, ki bi ta nedoločni pravni standard ustrezno zapolnile. Opozarja na neustrezno zastopanje otrok v upravnem postopku po skrbniku CSD Č, ki ga je dopustilo sodišče prve stopnje, kar naj bi bilo v nasprotju s 56. členom Ustave ter 3. in 12. členom KOP. Po mnenju pritožnice bi bilo zgolj s postavitvijo neodvisnega in nepristranskega skrbnika mogoče zagotoviti, da bi bile želje otrok izražene in da bi bila dejansko zasledovana njuna največja korist. Pritožnica sodišču prve stopnje tudi očita, da pred izdajo sodbe ni pridobilo mnenja mladoletnih otrok. Pri tem se sklicuje na KOP, ki postavlja pravico do izražanja lastnega mnenja med najpomembnejše otrokove pravice. Po mnenju pritožnice sta bila oba otroka glede na njuno čustveno in intelektualno razvitost mnenje zmožna izraziti, če ne neposredno, pa vsaj s konkludentnimi dejanji. Posledično bi sodišče moralo pridobiti tudi njuni mnenji, saj brez teh ni moglo odločiti o njuni največji koristi. Sodišče naj bi tudi prezrlo navedbo izvedenca v izvedenskem mnenju, da ostaja odprto vprašanje, ali je umik otrok iz travmatiziranega okolja res najboljša rešitev in edino zagotovilo njunega nadaljnjega zdravega razvoja in uspešnosti osebnostne prilagoditve, ter da bi na to vprašanje najbolj kompetentno odgovoril izvedenec s področja otroške klinične psihologije. Po mnenju pritožnice gre za pomembno (odprto) vprašanje, na katerega bi bilo zaradi zasledovanja največje otrokove koristi nujno odgovoriti. Sodišče ni zadostno ugotovilo, ali je v konkretnem primeru zadoščeno standardu največje koristi otrok, saj njune največje koristi vsebinsko ni konkretiziralo. Izpodbijana sodba naj bi bila tako rezultat subjektivnega določanja pomena največje otrokove koristi, ne da bi bili pri tem upoštevani konkretno stanje, konkretne potrebe, zaznave in želje otrok, konkretne razmere med starima staršema in vnukoma ipd. Glede na to pritožnica meni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni kršitev njenih pravic iz 23. in 25. člena ter 6. člena EKČP.
 
4. Pritožnica poudarja, da v konkretnem primeru sploh ni bilo razlogov za poseg države, ki jih določa tretji odstavek 56. člena Ustave. Otroka naj bi vse do protipravnega odvzema, ki ga je izvršil CSD Č 30. 3. 2016, imela ustrezno družinsko oskrbo pri svojih starih starših in naj ne bi bila prikrajšana za družinsko okolje. Pri starih starših naj ne bi bila kakorkoli ogrožena. Pritožnica poudarja, da je bila namestitev obeh otrok pri njej primerna do 30. 3. 2016, zakaj po tem datumu ni bila več primerna, pa sodišče ni pojasnilo. Izpodbijana sodba zato ne dosega standarda zadostne obrazloženosti. Sodišče prve stopnje naj bi pri odločanju tudi prezrlo stališča Vrhovnega sodišča, sprejeta v sodbi in sklepu št. I Up 161/2016 z dne 19. 10. 2016, ki so po mnenju pritožnice pomembna za presojo obravnavane zadeve. Tu gre zlasti za stališče Vrhovnega sodišča, po katerem imajo ob ustavno skladni razlagi 7. in 14. člena Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti (Uradni list RS, št. 110/02 in 109/12 – v nadaljevanju ZIRD) v zvezi s 35. členom ZIRD pri odločanju pristojnih organov o izbiri rejnika za te otroke bližnji sorodniki ob pridobitvi dovoljenja za opravljanje rejniške dejavnosti prednost pred drugimi rejniki. Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo kršilo 8. člen EKČP in 5. člen KOP. Prav tako naj bi tako njej kot mladoletnima otrokoma kršilo tudi pravico do spoštovanja doma (36. člena Ustave), saj sta bila otroka proti svoji volji iztrgana iz njunega domačega okolja.
 
5. Pritožnica sodišču prve stopnje tudi očita, da je selektivno povzelo zgolj tiste ugotovitve izvedenca mag. Draga Tacola, ki so zanjo manj ugodne (in pridobljene z uporabo spornega psihodiagnostičnega sredstva), medtem ko izvedenčevih pozitivnih ocen glede pritožnice očitno ni upoštevalo. S tem naj bi bilo izkazano pristransko delovanje sodišča. Sodišče naj bi pri odločanju zanemarilo nekatere bistvene ugotovitve izvedenca, kot na primer, da je pritožnica sposobna prepoznavati temeljne potrebe svojih vnukov ter delovati v skladu s temi potrebami in v korist njunega zdravega razvoja; da sta se vnuka pri njej počutila varno, sprejeta, ljubljena ter da jima je zagotovila vse, kar sta nujno potrebovala za življenje. Stališče sodišča, ki ni sledilo pritožničinemu mnenju, da bi bila tudi "preprostejša vzgoja", ki jo je zaznal izvedenec pri pritožnici, v konkretnem primeru otrokoma v korist, naj bi bilo neobrazloženo. Pritožnica poudarja, da ne gre le za njeno osebno stališče, temveč mnenje priznanega strokovnjaka – specialista klinične psihologije dr. Petra Praperja. Tudi ugotovitev sodišča, da bi naj pritožnica na zaslišanju na glavni obravnavi delovala neprepričljivo in da naj bi v glavnem sledila svojemu pooblaščencu, naj bi bila brez vsakršne podlage.
 
6. Vrhovnemu sodišču pritožnica očita, da je s pavšalno zavrnitvijo predloga za dopustitev revizije kršilo njene pravice iz 14., 22., 23. in 53. člena Ustave ter 6., 8. in 13. člena EKČP. Vrhovno sodišče bi po njenem mnenju moralo dopustiti revizijo, še zlasti glede na stališča, sprejeta v predhodni zadevi št. I Up 161/2016, v kateri je ugotovilo kršitev pritožničine pravice do družinskega življenja iz 53. člena Ustave in 8. člena EKČP. Glede na vse navedeno pritožnica predlaga razveljavitev sklepa Vrhovnega sodišča in sodbe Upravnega sodišča, z napotilom, naj sodišče ponovno odloči o njenem zahtevku za izdajo dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti ob upoštevanju stališč Ustavnega sodišča.
 
7. Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS;1. točka izreka).
 
8. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejel v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene pritožničine človekove pravice oziroma temeljne svoboščine (2. točka izreka).
 
9. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11 in 70/17) v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Sklep je sprejel soglasno. 
 
 
 
 
dr. Špelca Mežnar
Predsednica senata
 
 
 
Up-1099/18-17
23. 5. 2019
 
 
 

SKLEP

 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B., C., ki jo zastopa Velimir Cugmas, odvetnik v Slovenskih Konjicah, na seji 23. maja 2019
 
 
sklenilo:
 
1. V postopku odločanja o ustavni pritožbi se mladoletnima otrokoma postavi kolizijski skrbnik Andrej Razdrih, odvetnik v Ljubljani, zaradi zagotovitve njune pravice do izjave.
 
2. Stroški kolizijskega skrbnika iz prejšnje točke izreka se krijejo iz proračuna Republike Slovenije.
 

OBRAZLOŽITEV

 
1. Pritožnica izpodbija sodbo Upravnega sodišča, s katero je bila zavrnjena njena tožba zoper odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Z odločbo so bile zavrnjene njene vloge za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti za mladoletna vnuka. Upravno sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka presodilo, da pritožničino izvajanje rejništva ne bi bilo v korist otrok. Vrhovno sodišče je pritožničin predlog za dopustitev revizije zavrnilo.
 
2. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-1099/18 z dne 3. 12. 2018 ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejelo v obravnavo, ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča pa ni sprejelo. V skladu z drugim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba, ki je sprejeta v obravnavo, pošlje osebam, ki so bile udeležene v postopku izdaje izpodbijanega posamičnega akta, če je bilo z njim odločeno o njihovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, da se o njej v določenem roku izjavijo. V obravnavani zadevi sta mladoletna otroka v upravnem sporu nastopala v vlogi stranke z interesom. Zato jima je tudi v postopku z ustavno pritožbo treba zagotoviti možnost sodelovanja.
 
3. V obravnavani zadevi je bil za skrbnika mladoletnih otrok v sodnem postopku od 7. 4. 2017 dalje imenovan CSD Č. CSD Č. je pred tem kot pristojni center glede na prebivališče otrok izvrševal oblastne naloge v zvezi s sprejetjem ukrepov za zavarovanje koristi mladoletnih otrok. Ker ni mogoče izključiti kolizije med CSD Č. kot skrbnikom ter otrokoma, je po oceni Ustavnega sodišča izkazana potreba, da mladoletna otroka v postopku z ustavno pritožbo zastopa posebni kolizijski skrbnik.
 
4. ZUstS ne vsebuje določb o skrbništvu za posebne primere. Zato je Ustavno sodišče na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 6. člena ZUstS glede tega vprašanja smiselno uporabilo ustrezne določbe Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 15/17 in 22/19 – v nadaljevanju DZ). V skladu z drugim odstavkom 269. člena DZ center za socialno delo ali sodišče imenuje varovancu kolizijskega skrbnika, če so si koristi varovanca in njegovega skrbnika v navzkrižju. Kadar center za socialno delo ali sodišče odloči o imenovanju skrbnika za posebni primer, določi tudi obseg njegovih obveznosti in pravic (četrti odstavek 272. člena DZ). Po določbah tega poglavja ravna tudi drug organ, pred katerim poteka postopek, v katerem se imenuje skrbnik za posebni primer (peti odstavek 272. člena DZ).
 
5. Ob smiselni uporabi navedenih določb DZ je Ustavno sodišče sklenilo, da se zaradi zagotovitve ustreznega in neodvisnega zastopanja v postopku z ustavno pritožbo mladoletnima otrokoma postavi kolizijski skrbnik Andrej Razdrih, odvetnik v Ljubljani (1. točka izreka). Kolizijski skrbnik je dolžan zavarovati pravice in koristi otrok v tem postopku, zlasti z zagotovitvijo njune pravice do izjave (22. člen Ustave).
 
6. Ob smiselni uporabi 279. člena DZ je Ustavno sodišče sklenilo, da se stroški kolizijskega skrbnika krijejo iz proračuna Republike Slovenije (2. točka izreka).
 
7. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 6. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.
 
 
 
 
dr. Rajko Knez
Predsednik
 
 
 
 
Up-1099/18-32
12. 9. 2019
 
 

ODLOČBA

 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B., C., ki jo zastopa Velimir Cugmas, odvetnik v Slovenskih Konjicah, na seji 12. septembra 2019
 

odločilo:

 
1. Sodba Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 143/2016 z dne 10. 1. 2018 se razveljavi in zadeva se vrne Upravnemu sodišču, Oddelku v Mariboru, v novo odločanje.
 
2. Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Pritožnica izpodbija sodbo Upravnega sodišča, s katero je bila zavrnjena njena tožba zoper odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Z odločbo so bile zavrnjene njene vloge za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti za mladoletna vnuka. Upravno sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka (izvida in mnenja izvedenca kliničnega psihologa mag. Draga Tacola, zaslišanja pritožnice in skrbnice, listin upravnega in sodnega spisa ter izvedenskega mnenja, pridobljenega v nepravdnem postopku št. N 168/2016) presodilo, da pritožničino izvajanje rejništva ne bi bilo v korist otrok. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, vsak od otrok kaže svoje kognitivne, čustvene in vedenjske posebnosti, ki so deloma posledica razvojnih primanjkljajev (zlasti pri starejšem otroku), deloma pa imajo svoj vzrok v neugodnih pogojih v njunem odraščanju pred družinsko tragedijo in po njej. Zaradi navedenih posebnosti naj bi bila otroka zahtevna za vzgojo, to pa naj bi bilo pričakovati tudi še naprej v njunem odraščanju in razvoju. Po drugi strani je sodišče pri pritožnici ugotovilo določene šibkosti, posebnosti in primanjkljaje, ki naj bi kazali na podobo manj čvrste osebnostne zgradbe. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, bo šlo pri rejništvu v obravnavanem primeru za daljše časovno obdobje, prav tako za zahtevno situacijo, zato je prav vprašanje ustrezne vzgoje odločilno. Izrednega pomena naj bi bilo prepoznavanje osebnostnih, razvojnih primanjkljajev in odklonov ter ustrezno odzivanje v konkretnih življenjskih situacijah. Že izvedenec naj bi ugotovil, da otroka potrebujeta ustrezne spodbude, usmerjanje in nadzor. Take sposobnosti pa po oceni sodišča pri pritožnici niso bile ugotovljene, saj nima najboljšega uvida v težave in ovire v njunem razvoju, jih ne pozna in ne razume ali pa jih nezavedno zmanjšuje. Ker se v postopkih glede otrok zasleduje njihova največja korist, naj bi bilo tudi v tem postopku temeljno vodilo zagotoviti kakovostno izvajanje rejništva. Sodišče zato ni sledilo stališču pritožnice, da bi bila tudi "preprostejša vzgoja", ki jo je izvedenec zaznal pri njej, v konkretnem primeru v korist otrok. Sklicevalo se je tudi na ugotovitev izvedenca, da pritožnica tudi v dolgoročni perspektivi ne bi zmogla dovolj uspešno opravljati vzgojnega poslanstva.
 
2. Vrhovno sodišče je pritožničin predlog za dopustitev revizije zavrnilo.
 
3. Pritožnica zatrjuje kršitve pravic iz 14., 15., 22., 23., 34., 35., 53. in 56. člena Ustave. Zatrjuje tudi kršitev 5., 8. in 125. člena Ustave. Poleg tega zatrjuje kršitve 6., 8., 13., 14., 17. in 18. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter 3., 5., 8., 12. in 16. člena Konvencije o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ – MP, št. 15/90; Akt o nostrifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, in MP, št. 9/92 – v nadaljevanju KOP). Zatrjuje, da v upravnem sporu ni bilo ustrezno ugotovljeno, kaj je največja korist otrok, saj naj sodišče ne bi pretreslo vseh pomembnih okoliščin, ki bi ta nedoločni pravni standard ustrezno zapolnile. Opozarja na neustrezno zastopanje otrok v upravnem postopku po skrbniku Centru za socialno delo Č. (v nadaljevanju CSD Č.), ki ga je dopustilo sodišče prve stopnje, kar naj bi bilo v nasprotju s 56. členom Ustave ter 3. in 12. členom KOP. Po mnenju pritožnice bi bilo zgolj s postavitvijo neodvisnega in nepristranskega skrbnika mogoče zagotoviti, da bi bile želje otrok izražene in da bi bila dejansko zasledovana njuna največja korist. Pritožnica sodišču prve stopnje tudi očita, da pred izdajo sodbe ni pridobilo mnenja mladoletnih otrok. Pri tem se sklicuje na KOP, ki postavlja pravico do izražanja lastnega mnenja med najpomembnejše otrokove pravice. Po mnenju pritožnice sta bila oba otroka glede na njuno čustveno in intelektualno razvitost mnenje zmožna izraziti, če ne neposredno, pa vsaj s konkludentnimi dejanji. Sodišče naj bi tudi prezrlo navedbo izvedenca v izvedenskem mnenju, da ostaja odprto vprašanje, ali je umik otrok iz travmatiziranega okolja res najboljša rešitev ter edino zagotovilo njunega nadaljnjega zdravega razvoja in uspešnosti osebnostne prilagoditve. Izvedenec naj bi menil, da bi na to vprašanje najbolj kompetentno odgovoril izvedenec s področja otroške klinične psihologije. Po mnenju pritožnice gre za pomembno (odprto) vprašanje, na katero bi bilo treba zaradi zasledovanja največje otrokove koristi nujno odgovoriti. Sodišče naj ne bi zadostno ugotovilo, ali je v konkretnem primeru zadoščeno standardu največje koristi otrok, saj naj njune največje koristi vsebinsko ne bi konkretiziralo. Izpodbijana sodba naj bi bila tako rezultat subjektivnega določanja pomena največje otrokove koristi, ne da bi bili pri tem upoštevani stanje, potrebe, zaznave in želje otrok, razmere med starima staršema in vnukoma ipd. Glede na to pritožnica meni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar naj bi pomenilo kršitev njenih pravic iz 23. in 25. člena Ustave ter 6. člena EKČP.
 
4. Pritožnica poudarja, da sploh ni bilo razlogov za poseg države, ki jih določa tretji odstavek 56. člena Ustave. Sodišče prve stopnje naj bi pri odločanju prezrlo stališča Vrhovnega sodišča, sprejeta v sodbi in sklepu št. I Up 161/2016 z dne 19. 10. 2016, ki so po mnenju pritožnice pomembna za presojo obravnavane zadeve. Tu naj bi šlo zlasti za stališče Vrhovnega sodišča, po katerem imajo ob ustavnoskladni razlagi 7. in 14. člena Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti (Uradni list RS, št. 110/02, 109/12, 22/19 – v nadaljevanju ZIRD) v zvezi s 35. členom ZIRD pri odločanju pristojnih organov o izbiri rejnika za te otroke bližnji sorodniki ob pridobitvi dovoljenja za opravljanje rejniške dejavnosti prednost pred drugimi rejniki. Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo kršilo 8. člen EKČP in 5. člen KOP. Prav tako naj bi tako njej kot mladoletnima otrokoma kršilo tudi pravico do spoštovanja doma (36. člen Ustave), saj sta bila otroka proti svoji volji iztrgana iz njunega domačega okolja.
 
5. Pritožnica sodišču prve stopnje tudi očita, da je selektivno povzelo zgolj tiste ugotovitve izvedenca mag. Draga Tacola, ki so zanjo manj ugodne (in pridobljene z uporabo spornega psihodiagnostičnega sredstva), medtem ko izvedenčevih pozitivnih ocen glede pritožnice očitno ni upoštevalo. S tem naj bi bilo izkazano pristransko delovanje sodišča. Stališče sodišča, ki ni sledilo pritožničinemu mnenju, da bi bila tudi "preprostejša vzgoja", ki jo je zaznal izvedenec pri pritožnici, v konkretnem primeru otrokoma v korist, naj bi bilo neobrazloženo. Tudi ugotovitev sodišča, da je pritožnica na zaslišanju na glavni obravnavi delovala neprepričljivo in da je v glavnem sledila svojemu pooblaščencu, naj bi bila brez vsakršne podlage. Pritožnica Vrhovnemu sodišču očita, da je s pavšalno zavrnitvijo predloga za dopustitev revizije kršilo njene pravice iz 14., 22., 23. in 53. člena Ustave ter 6., 8. in 13. člena EKČP. Predlaga tako razveljavitev sklepa Vrhovnega sodišča kot tudi sodbe Upravnega sodišča, z napotilom, naj sodišče ponovno odloči o njenem zahtevku za izdajo dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti ob upoštevanju stališč Ustavnega sodišča.
 
6. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-1099/18 z dne 3. 12. 2018 ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejelo v obravnavo, ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča pa ni sprejelo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Upravno sodišče ter Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. O sprejemu je obvestilo tudi CSD Č.
 
7. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-1099/18 z dne 23. 5. 2019 mladoletnima otrokoma postavilo kolizijskega skrbnika zaradi zagotovitve njune pravice do izjave v postopku z ustavno pritožbo. Kolizijski skrbnik je v vlogi z dne 8. 7. 2019 podal izjavo. Meni, da Upravno sodišče ni kršilo vseh ustavnih in konvencijskih pravic, ki jih zatrjuje pritožnica. Poudarja, da morajo v skladu s 5.a členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZZZDR), ki je veljal v času izdaje izpodbijane sodbe, državni organi v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist. Sodišče v skladu z drugim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – ZUS-1) ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve ter k zakoniti in pravilni odločitvi. Upravno sodišče je tako po mnenju kolizijskega skrbnika imelo ustrezno zakonsko podlago za izvajanje dokazov, s katerimi bi razjasnilo dejansko stanje in delovalo v korist otrok, čeprav je ocenilo, da dokazni predlogi pritožnice niso ustrezno substancirani. Enako velja tudi za pridobitev mnenja otrok. Utemeljitev sodišča, da otroka glede na svojo starost in zrelost nista sposobna izraziti svojega mnenja in da prav tako ne bi mogla izraziti mnenja glede rejništva, saj predhodno nimata lastnega izkustva o tem, je po mnenju kolizijskega skrbnika napačno. Po njegovem mnenju za pridobitev relevantnega mnenja otrok ni potrebno, da imata otroka predhodno izkušnjo z rejništvom in da poznata pomen navedenega instituta, temveč zadostuje, da imata tako izkušnje glede življenja pri rejnikih kot izkušnje z življenjem pri starih starših. Sodišče tudi nima potrebnega znanja, da bi pavšalno ocenilo, da otroka nista bila sposobna izraziti svojega mnenja (v času izdaje izpodbijane sodbe sta bila stara skoraj 8 oziroma 5 let). Sodišče bi ravnalo pravilno, če bi o sposobnosti otrok za podajo ustreznega mnenja poizvedelo pri CSD Č. ali to nalogo poverilo postavljenemu izvedencu klinične psihologije. Vendar omenjena pomanjkljivost po mnenju kolizijskega skrbnika ni vplivala na pravilnost izpodbijane sodne odločbe in ni povzročila kršitve pritožničine pravice do sodnega varstva ter pravic otrok, varovanih v 53. in 56. členu Ustave. Kolizijski skrbnik tudi meni, da zaslišanje prič, ki jih je predlagala pritožnica, ni bilo potrebno, saj njihove izpovedbe ne bi mogle pretehtati strokovnega mnenja treh izvedencev, ki so se za potrebe izdelave mnenja seznanili tudi z informacijami, ki so jih posredovale predlagane priče. Zato po njegovem mnenju ni prišlo do kršitve pritožničine pravice do izjave (22. člen Ustave). Kljub izčrpnosti izvedenskega mnenja, na katero je Upravno sodišče oprlo svojo odločitev, pa ima kolizijski skrbnik pomisleke, ali je sodišče ravnalo v skladu s pritožničino pravico do sodnega varstva in v skladu s koristjo otrok, ker v postopku odločanja o primernosti pritožnice za rejnico ni postavilo izvedenca pedopsihiatrične stroke, ki bi se opredelil do pritožničinih kompetenc za opravljanje rejništva nad vnukoma ter ocenil nadaljnji razvoj mladoletnih otrok in njune potrebe v prihodnosti. Kolizijski skrbnik opozarja, da se je sam izvedenec mag. Drago Tacol v svojem mnenju na str. 33 vprašal, "ali domače družinsko ozračje pri babici in dedku ter navezanost nanju dečkoma res nista zagotavljala dovolj dobrih pogojev za spoprijemanje s posledicami psihične travme", in pustil odprto vprašanje, "ali je umik otrok iz travmatiziranega okolja […] res najboljša rešitev in edino zagotovilo njunega nadaljnjega zdravega razvoja in uspešne osebnostne prilagoditve", ter dodal, da bi na ti dve vprašanji najbolj kompetentno odgovoril izvedenec s področja otroške klinične psihologije. Kolizijski skrbnik še opozarja, da je bilo izvedensko mnenje iz nepravdnega postopka št. N 168/2016, na katero je Upravno sodišče prav tako oprlo izpodbijano odločitev, izdelano decembra 2016, zaradi časovne oddaljenosti pa so se lahko razmere na strani dečkov in pritožnice že bistveno spremenile. V nepravdnem postopku postavljeni izvedenki sta pregledali pritožnico in njena vnuka relativno kmalu po tragični smrti pritožničine hčere, izpodbijana sodba Upravnega sodišča pa je bila izdana januarja 2018, torej več kot dve leti po smrti matere otrok. V tem času bi otroka v določeni meri že lahko predelala travmatično izkušnjo izgube matere in dejstvo, da ji je življenje vzel njun oče. Prav tako je verjetno, da se pritožnica z izgubo hčere dobri dve leti po njeni smrti spopada drugače kot v letu 2016. Navedeno vprašanje bi Upravno sodišče po mnenju kolizijskega skrbnika lahko razjasnilo s postavitvijo ustreznega izvedenca, ki bi dopolnil mnenje postavljenega kliničnega psihologa, pri tem pa bi se osredotočil na pritožničine kompetence za vzgojo lastnih vnukov, česar izvedenki v nepravdnem postopku nista storili, saj jima taka naloga ni bila poverjena. Kolizijski skrbnik tako meni, da bi bilo za zagotovitev pravice do družinskega življenja mIadoletnih otrok (8. člen EKČP) treba razjasniti vprašanja, ki jih zastavlja v tej izjavi. Ne glede na končno odločitev o (ne)primernosti pritožnice za opravljanje rejniške dejavnosti je kolizijski skrbnik prepričan, da je zaradi varovanja koristi otrok treba slediti mnenju izvedenca mag. Draga Tacola glede stikov ter starima staršema omogočiti čim dejavnejšo vlogo v življenju njunih vnukov.
 
8. Izjavo kolizijskega skrbnika je Ustavno sodišče poslalo pritožnici, ki se je nanjo odzvala v vlogah z dne 16. 7. 2019 in z dne 26. 7. 2019. Pritožnica se strinja s stališčem kolizijskega skrbnika, da sodišče ni moglo samo presoditi zmožnosti otrok, da izrazita svoje mnenje, pa tudi, da glede na del izvedenskega mnenja mag. Draga Tacola, ki ga je izpostavil kolizijski skrbnik, na bistvena vprašanja ni odgovoril kompetenten izvedenec (tj. glede kompetenc pritožnice za opravljanje rejništva in možnosti razvoja otrok, če bi ji bila zaupana v rejništvo). Pritožnica tudi pritrjuje stališču kolizijskega skrbnika, da sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti na skoraj dve leti staro mnenje izvedenk iz drugega sodnega postopka. Sicer pritožnica vztraja pri svojih trditvah iz ustavne pritožbe.
 
9. Ustavno sodišče je z izjavo kolizijskega skrbnika seznanilo tudi Upravno sodišče, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter CSD Č.
 
10. V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče vpogledalo v spis Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 143/2016.
 
 
B. – I.
 
11. Ker sta mladoletna otroka v upravnem sporu nastopala v vlogi stranke z interesom, jima je bilo treba tudi v postopku z ustavno pritožbo zagotoviti možnost sodelovanja. V upravnem sporu je bil za skrbnika mladoletnih otrok v sodnem postopku od 7. 4. 2017 dalje imenovan CSD Č. Ker je CSD Č. pred tem kot pristojni center glede na prebivališče otrok izvrševal oblastne naloge v zvezi s sprejetjem ukrepov za zavarovanje koristi mladoletnih otrok, poleg tega pa je v konkretnem postopku podal negativno mnenje o primernosti pritožnice za izvajanje rejništva za mladoletna otroka (pritožničina vnuka), je Ustavno sodišče presodilo, da je zaradi zagotavljanja predpostavke neodvisnosti in nepristranskosti zastopnika izkazana potreba, da otroka v postopku z ustavno pritožbo zastopa posebni kolizijski skrbnik. S sklepom št. Up-1099/18 z dne 23. 5. 2019 je zato mladoletnima otrokoma postavilo kolizijskega skrbnika zaradi zagotovitve njune pravice do izjave v postopku z ustavno pritožbo.
 
 
B. – II.
 
 12. V okviru zatrjevane kršitve pravice iz 22. člena Ustave pritožnica Upravnemu sodišču očita selektivno povzemanje le tistih ugotovitev izvedenca kliničnega psihologa mag. Draga Tacola, ki so zanjo manj ugodne (in pridobljene z uporabo spornega psihodiagnostičnega sredstva), medtem ko naj izvedenčevih pozitivnih ocen glede pritožnice očitno ne bi upoštevalo. Zlasti pa naj bi sodišče prezrlo navedbo izvedenca, ki je v pisnem mnenju pustil odprto vprašanje, ali je umik otrok iz travmatiziranega okolja res najboljša rešitev in edino zagotovilo njunega nadaljnjega zdravega razvoja in uspešnosti osebnostne prilagoditve, k temu pa dodal, da bi na to vprašanje najbolj kompetentno odgovoril izvedenec s področja otroške klinične psihologije. Po mnenju pritožnice gre za pomembno (odprto) vprašanje, na katero bi bilo treba zaradi zasledovanja največje otrokove koristi nujno odgovoriti. Glede na te trditve mora Ustavno sodišče preizkusiti, ali je Upravno sodišče pri izvedbi dokaza z izvedencem kliničnim psihologom ravnalo skladno z zahtevami iz 22. člena Ustave.
 
13. Odločilno merilo presoje sodišča v tej zadevi je otrokova korist. Gre za nedoločni pravni pojem, ki ga mora sodišče napolniti ob upoštevanju vsakokratnih okoliščin posamičnega primera. Pravni standard otrokove koristi sodišče praviloma napolnjuje s pomočjo sodnega izvedenca, čigar naloga je, da v mnenju izpostavi vse vidike, ki se nanašajo na otrokove koristi in ki bi sodišču lahko služili pri zapolnjevanju tega pravnega standarda. Tudi v obravnavani zadevi je Upravno sodišče za ugotavljanje koristi obeh mladoletnih otrok angažiralo izvedenca kliničnega psihologa mag. Draga Tacola. Izvedenec je podal pisno izvedensko mnenje z dne 29. 9. 2017. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je pritožnica na pisno mnenje podala številne pripombe (v pripravljalni vlogi z dne 11. 10. 2017), izvedenec pa je na te pripombe odgovoril s pisno dopolnitvijo mnenja z dne 19. 11. 2017. Pritožnica je podala tudi predlog za zaslišanje izvedenca. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da so pritožničine pripombe na izvid in mnenje izvedenca "pavšalne, nekonkretizirane". Presodilo je, da zaslišanje izvedenca ni potrebno, saj je "mnenje strokovno, popolno, jasno, ni samo s seboj v nasprotju, pripombe pritožnice pa so pavšalne in ne povzročajo dvoma o pravilnosti in popolnosti". Taka naj bi bila tudi ustaljena sodna praksa (na primer sodbe Vrhovnega sodišča št. II Ips 339/2014, št. III Ips 18/2012, št. VIII Ips 103/2014).
 
 14. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71) sprejelo stališče, da iz zahteve po enakem varstvu pravic strank v dokaznem postopku izhaja, da mora biti v dokaznem postopku zagotovljena enakopravnost strank, da ima stranka pravico predlagati dokaze ter se izjaviti o dokaznih predlogih nasprotne stranke, biti navzoča ob izvajanju dokazov, postavljati vprašanja pričam in izvedencem ter se izjaviti o rezultatih dokazovanja. V zvezi z izvedenskim dokazom je Ustavno sodišče v navedeni odločbi sprejelo še stališče, da ustavni zahtevi po spoštovanju načela kontradiktornosti sledi tudi zakonska ureditev, po kateri mora izvedenec praviloma podati svoj izvid in mnenje ustno na obravnavi ter ju tudi obrazložiti, stranke pa imajo pravico izvedencu postavljati vprašanja (glej 17. točko obrazložitve). V odločbi št. Up-680/14 z dne 5. 5. 2016 (Uradni list RS, št. 36/16, in OdlUS XXI, 31) je Ustavno sodišče ugotovilo, da sta sodišči z zavrnitvijo predloga za zaslišanje enega od izvedencev prikrajšali pritožnika za možnost, da učinkovito preizkusita pisna izvedenska mnenja, s čimer je bila okrnjena njuna pravica do vsebinsko polne kontrole nad izvedbo odločilnega dokaza in zato kršena njuna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Poudarilo je, da je dokaz z izvedencem primarno ustni dokaz, čeprav je v sodni praksi običajno, da so izvedeniška mnenja izdelana v pisni obliki. Pojasnilo je še, da je sicer v sodni praksi ustaljeno stališče, da je zaslišanje izvedenca potrebno, kadar imajo stranke na pisno izvedensko mnenje pripombe in terjajo pojasnila o posameznih okoliščinah, ki so pravno pomembne za rešitev spora, zaradi česar je podan dvom o popolnosti ali strokovni pravilnosti mnenja (prim. 10. točko obrazložitve).[1] Navedena stališča je Ustavno sodišče ponovilo še v odločbi št. Up-370/17 z dne 12. 7. 2018.[2] Ta stališča so pomembna tudi za presojo obravnavanega primera.
 
15. Pritožnica je izvedenskemu mnenju nasprotovala, po eni strani zaradi uporabe zanjo sporne psihodiagnostične metode, po drugi strani pa tudi zaradi domnevnih nasprotij v pisnem mnenju. Upravno sodišče je njene pripombe na mnenje štelo za nekonkretizirane, pavšalne. Ugotovitve, s katerimi naj bi se pritožnica ne strinjala, naj bi označila kot kontradiktorne, pri tem pa naj ne bi pojasnila, v čem so ta nasprotja. Sodišče je s podrobnim opisom raziskovalnega postopka, ki ga je izvedenec opravil v okviru kliničnopsihološke obravnave pritožnice, njenih ožjih družinskih članov ter otrok, zavrnilo pritožničine pomisleke. Pojasnilo je, da ugotovitve izvedenca izhajajo iz celostne kliničnopsihološke ocene osebnosti, kar da velja tako za ugotovitve, s katerimi se pritožnica strinja, kot za tiste, ki jih ne sprejema. V pisni dopolnitvi mnenja je izvedenec po oceni sodišča tudi prepričljivo pojasnil, da je psihodiagnostično metodo, ki je za pritožnico sporna, uporabil s potrebno strokovno previdnostjo in občutljivostjo v okviru celostne kliničnopsihološke metode dela.
 
16. Vendar upoštevajoč predhodno navedena stališča Ustavnega sodišča, to ne pomeni, da sodišče ni bilo dolžno zaslišati izvedenca.[3] Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-680/14 poudarilo, da je ustna razprava, ki omogoča neposreden dialog med sodiščem, izvedenci in strankami, namenjena tako soočenju morebitnih nasprotovanj glede metod in podatkov, ki so jih izvedenci upoštevali pri izdelavi mnenj, kot tudi pretresanju same vsebine mnenj in da pisna komunikacija ne more nadomestiti neposrednega, živega dialoga.[4] V primerih, ko ima izvedensko mnenje odločilni pomen za odločitev sodišča, zaslišanje izvedenca strankam omogoča, da izvedensko mnenje učinkovito preizkusijo. Le v izjemnih primerih se lahko zaslišanje izvedenca izkaže za nepotrebno, pri čemer je tako izjemo mogoče utemeljiti le s posebej tehtnimi razlogi.[5] V tej zadevi takega tehtnega razloga Upravno sodišče ni navedlo. Svojo odločitev o neizvedbi predlaganega dokaza je utemeljilo z navedbo, da zaslišanje izvedenca ni potrebno, ker naj bi bilo mnenje strokovno, popolno, jasno in brez notranjih nasprotij, pritožničine pripombe na izvid in mnenje izvedenca pa "pavšalne, nekonkretizirane". Taka utemeljitev ne zadosti standardu navedbe posebej tehtnih razlogov za neizvedbo predlaganega zaslišanja. Zaradi posebne narave tega postopka je namreč sodišče dolžno tudi po uradni dolžnosti storiti vse za ugotovitev in zavarovanje največje koristi mladoletnih otrok. Prav to poudarja kolizijski skrbnik mladoletnih otrok v postopku pred Ustavnim sodiščem, ki meni, da je imelo Upravno sodišče ustrezno zakonsko podlago za izvajanje dokazov, s katerimi bi razjasnilo dejansko stanje in delovalo v korist otrok, čeprav je ocenilo, da dokazni predlogi pritožnice niso ustrezno substancirani. Sodišče mora v vsakem konkretnem primeru posebej presoditi, kako otrokovo korist zavarovati na najustreznejši način.[6] V okoliščinah obravnavane zadeve se mora ta posebna skrb sodišča odraziti že v okviru procesnih jamstev v dokaznem postopku. Navedeno je toliko pomembnejše, ker je izvedenec mag. Drago Tacol v pisnem mnenju navedel, da bi na vprašanje, ali je umik otrok iz travmatiziranega okolja res najboljša rešitev in edino zagotovilo njunega nadaljnjega zdravega razvoja in uspešnosti osebnostne prilagoditve, najbolj kompetentno odgovoril izvedenec s področja otroške klinične psihologije. Tudi s tem je bila izkazana potreba po ustnem zaslišanju izvedenca. Pomembno namreč je, da stranka ne ostane v dvomu tako z vidika popolnosti kot tudi z vidika strokovne utemeljenosti izvedenskega mnenja. Ker Upravno sodišče pri izvedbi dokaza z izvedencem kliničnim psihologom ni ravnalo v skladu z navedenimi zahtevami, je kršilo pritožničino pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
 
17. Glede na ugotovitev kršitve pravice iz 22. člena Ustave je Ustavno sodišče sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Ker je izpodbijano odločitev sodišča razveljavilo že zaradi kršitve 22. člena Ustave, se z drugimi očitki o kršitvah človekovih pravic ali temeljnih svoboščin ni ukvarjalo. Upravno sodišče bo moralo v ponovljenem postopku upoštevati tudi razloge iz 11. točke te odločbe ter mladoletnima otrokoma v sodnem postopku zagotoviti ustrezno zastopanje (s postavitvijo kolizijskega skrbnika).
 
18. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Ta določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev glede povrnitve stroškov, ki jih je priglasila pritožnica, bi morali obstajati posebej utemeljeni razlogi, ti pa niso izkazani. Ustavno sodišče je zato o predlogu pritožnice za povrnitev stroškov postopka pred Ustavnim sodiščem odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe. 
  
 
C.
 
19. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka in petega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11 in 70/17) v sestavi: podpredsednica dr. Etelka Korpič – Horvat ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Špelca Mežnar, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Šugman Stubbs, ki je dala odklonilno ločeno mnenje. Sodnica Mežnar je dala pritrdilno ločeno mnenje.
 
dr. Etelka Korpič – Horvat
Podpredsednica
 
 

[1] Pri tem je izpostavilo sklep št. II Ips 182/2012 z dne 15. 11. 2012, v katerem je Vrhovno sodišče poudarilo, da pisna podaja popolnega razumljivega izvida in mnenja ne more povsem nadomestiti ustne komunikacije in da je zlasti v zadevah, v katerih dejansko stanje posega na strokovno zahtevna področja, ki zahtevajo kompleksen pristop strokovnjakov, zaradi odstranitve vsakršnega dvoma o pravilnosti ali popolnosti mnenja dodatno zaslišanje izvedencev na obravnavi potrebno.
[2] Predmet sodne presoje je bilo izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, izvedenski mnenji pa sta odločilno prispevali k ugotavljanju predpostavke insolventnosti dolžnice v času sklepanja spornih pravnih poslov. Ustavno sodišče je v zavrnitvi predloga za zaslišanje izvedencev prepoznalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave.
[3] Tudi pravna teorija poudarja, da predhodno pisno izvedensko mnenje sodišča ne odvezuje dolžnosti izvedenca povabiti na narok in strankam na ta način omogočiti, da izvedencu postavljajo vprašanja. Tako D. Wedam Lukić, Ustavnopravni vidiki izvajanja dokazov v pravdnem postopku, Podjetje in delo, št. 6–7 (2012), str. 1384.
[4] Glej 10. in 13. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-680/14.
[5] Glej 13. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-680/14.
[6] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-70/15 z dne 10. 12. 2015 (Uradni list RS, št. 3/16, in OdlUS XXI, 19), 21. točka obrazložitve.
 
 
Up-1099/18-33         
27. 9. 2019
 
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Katje Šugman Stubbs k odločbi št. Up-1099/18 z dne 12. 9. 2019
 
 
 
V zadevi sem glasovala proti sprejemu odločbe, s katero se zadeva vrne v ponovno odločanje, ker naj Upravno sodišče pri izvedbi dokaza z izvedencem kliničnim psihologom ne bi ravnalo v skladu z zahtevami iz 22. člena Ustave. Vsebinski predmet odločanja v tej zadevi pa je bilo vprašanje, ali je babica (ustavna pritožnica) primerna rejnica za svoja mladoletna vnuka. Pritožnica je v dosedanjih postopkih namreč neuspešno poskušala pridobiti dovoljenja za opravljanje rejniške dejavnosti. V tem ločenem odklonilnem mnenju želim podrobneje pojasniti razloge za svojo odločitev.
 
 
I.
 
Kot poudarja odločba, je vodilo pri odločanju v zvezi z mladoletnimi otroki največja otrokova korist. Ta pa je nedoločen pojem, ki ga mora sodišče napolniti s pomočjo sodnega izvedenca. V konkretnem primeru je bil postavljen izvedenec klinične psihologije, ki je moral odgovoriti na vprašanje o sposobnostih pritožnice za opravljanje rejniške dejavnosti in oceniti, ali bi bilo njeno rejništvo v skladu z največjo koristijo njenih mladoletnih vnukov.
 
Izvedenec je v zadevi izdelal izredno obsežno, natančno in po moji oceni popolnoma koherentno in strokovno utemeljeno mnenje (to obsega 35 strani, še 4 strani je dopolnitve mnenja, poleg tega pa je dodano še mnenje druge specialistke klinične psihologije o Rorschachovem projekcijskem testu). Zelo jasno, brez kakršnihkoli dvomov in pomislekov je, po uporabi številnih psiholoških metod in tehnik, tehtno in korektno odgovoril na zastavljena vprašanja. Odgovor je enoznačen in prepričljiv: stara starša sta sposobna in primerna za dejavno vlogo in poslanstvo starih staršev, ne bi pa bilo v največjo korist otrok, če bi jima zaupali rejništvo (stran 35 izvedenskega mnenja).
 
Še posebej se ne morem strinjati s tem, da se večinska odločba vsebinsko opira na edini odstavek v 35 strani dolgem izvedenskem mnenju, ki samo z najbolj mogočo široko benevolentno interpretacijo, ki je še vedno v popolnem nasprotju z vsebino celotnega izvedenskega mnenja, dopušča razlago, da izvedenec ni odgovoril na določeno vprašanje oz. da bi bilo treba postaviti drugega izvedenca (tč. 16). Gre za odstavek v izvedenskem mnenju, kjer izvedenec zapiše: "Dokaj odprto ostaja vprašanje, ali domače družinsko ozračje pri babici in dedku ter navezanost nanju dečkoma res nista zagotavljala dovolj dobrih pogojev za spoprijemanje s posledicami psihične travme, ki sta jo doživela. Odprto je vprašanje, ali je umik otrok iz travmatiziranega okolja (okolja, kjer sta bivala v sožitju z ljudmi, ki so travmatizirani, oškodovani; iz okolja, ki ju je močneje spominjalo na tragični dogodek) res najboljša rešitev in edino zagotovilo njunega nadaljnjega zdravega razvoja in uspešnosti osebnostne prilagoditve. Na ti vprašanji naj bi najbolj kompetentno odgovoril izvedenec s področja otroške klinične psihologije (pri čemer bi bilo zelo zaželeno, da dečka ne bi bila izpostavljena ponovnim psihološkim preiskavam)." (str. 33 izvedenskega mnenja).
 
Po mojem razumevanju je povsem jasno, da se prvo vprašanje, ki ga naslavlja izvedenec, nanaša na preteklost; torej na čas, preden sta mladoletna otroka šla v rejo. Odgovor na to vprašanje je za današnje odločanje o tem (in tudi za odločanje leta 2018, ko je bila izdana sodba Upravnega sodišča), ali je babica primerna rejnica, povsem irelevantno. Tudi odgovor na drugo vprašanje (ali je umik iz travmatiziranega okolja najboljša rešitev za otroka) z vprašanjem, ki je bilo predmet presoje, ali je babica primerna rejnica, nima nikakršne zveze. Sama razumem celoten odstavek izvedenskega mnenja kot korekten poskus izvedenca, da zameji meje svoje kompetentnosti in pojasni, da sam ni izvedenec otroške klinične psihologije in da bi se v primeru, da bi se postavila ta vprašanja, morali obrniti na takšnega izvedenca. Vendar pa ta vprašanja niso bila predmet odločanja v tej zadevi.
 
Nikjer pa se v izvedenskem mnenju ne pojavlja kakršenkoli dvom ali relativizacija zelo jasno izraženega stališča: babica ima, po merilih in standardih, ki jih strokovne institucije in organi uporabljajo v primerih posebne ogroženosti otrok, pomanjkljive kompetence za opravljanje kakovostne rejniške dejavnosti. Ne samo zaradi svojih pomanjkljivih kapacitet[1] (enako velja za dedka in njuno širšo družino) (str. 34 izvedenskega mnenja), ampak tudi zaradi slabšega razumevanja zapletenega doživljanja odzivanja vnukov na tragični dogodek in pomanjkanje uvida v težave vnukov (str. 31 izvedenskega mnenja). Vse te trditve so podkrepljene z rezultati testiranj, razgovora s pritožnico in njenim možem ter opazovanja interakcij med njima in vnukoma.
 
Na podlagi vsega povedanega se ne morem strinjati s stališčem večine, da bi Upravno sodišče moralo izvesti še dokaz z ustnim zaslišanjem izvedenca. Kot rečeno, je, po moji oceni, izvedensko mnenje prepričljivo, uravnoteženo in strokovno utemeljeno ter ne dopušča nikakršnega razumnega dvoma o uporabljeni metodologiji, o svoji vsebini ali končnemu sklepu. Tako je, po moji oceni, izvedenec utemeljeno obrazložil in na podlagi kliničnih metod pokazal, da pritožnica ni primerna rejnica. Strinjam se tudi z oceno Upravnega sodišča, da so bile pripombe tožeče stranke (pritožnice) pavšalne in niso povzročile nobenega dvoma o pravilnosti in popolnosti mnenja, ter tako tudi sama ocenjujem, da zaslišanje izvedenca v teh okoliščinah ni bilo potrebno.
 
 
II.
 
Konec koncev pa je bilo, po moji oceni, treba v tej zadevi tehtati tudi med pravnimi in človeškimi argumenti. Slednji so brez dvoma zajeti v načelu največje otrokove koristi, ki mora pri odločanju v zadevah mladoletnih otrok vedno prevladati. Načelo otrokove koristi je pravni standard, vendar pa ga napolnjujejo ne-pravne vsebine.[2] Tudi sama moram pri svoji odločitvi izhajati iz načela največje otrokove koristi, saj me kot sodnico zavezuje tudi Konvencija o otrokovih pravicah, ki v svojem 3. členu kot temeljni postulat odločanja o otrokovih pravicah navaja otrokove koristi kot glavno vodilo.[3] To otrokovo korist pa moram tehtati danes, ko o tem odločamo.
 
Kot je razloženo zgoraj, me že pravni argumenti večine v tem primeru ne prepričajo. Vendar pa se mi v tej zadevi enako pomembni kot pravni argumenti zdijo tisti vsebinski, nepravni kriteriji, ki nas morajo voditi pri odločanju o pravicah otroka. Tudi pri tem tehtanju sem pri oceni otrokove koristi dala večjo težo človeškim in psihološkim dejavnikom, ki napolnjujejo standard koristi otroka. Prepričana sem, da vračanje zadeve v novo odločanje in ponovno odpiranje že zaključenih vprašanj zaradi s strani večine ugotovljene procesne kršitve izpred nekaj let ni v korist obeh mladoletnih otrok, kot jo moramo presojati zdaj. Kot namreč izhaja iz podatkov v spisu (mnenja različnih strokovnjakov, ki spremljajo razvoj obeh otrok), sta se otroka dobro ujela v svojem novem okolju, se povezala z rejnikoma in sta v rejniški družini zadovoljna, rejniki se na njune potrebe ustrezno odzivajo. Rejniška družina jima, skratka, nudi občutek varnosti in se primerno odziva na njune potrebe.
 
Tako sem prepričana tudi, da zdaj ni v korist obeh otrok, da se o zadevi ponovno razpravlja, da se ponovno ruši njuno komajda pridobljeno ravnovesje in stabilnost in da z odločitvijo, kot jo je sprejela večina, znova odpiramo boleče rane in ustvarjamo možnost, da se trgajo zdrave vezi, ki sta jih (glede na vsa poročila) vzpostavila v novem okolju.[4] In kakršnokoli odgovorna presoja otrokovih največjih koristih bo tudi ob ponovnem odločanju težko obšla vsa ta dejstva.
 
 
 
 
                                                                                   dr. Katja Šugman Stubbs
                                                                                                  Sodnica
 
 
[1] V izvedenskem mnenju so bile ugotovljene kognitivne (nazadovanje umskih sposobnosti) in osebnostne šibkosti (manj čvrsta osebnostna zgradba, čustven labilnost, impulzivnost) (str. 24, 25 izvedenskega mnenja) ipd.
[2] Drugi odstavek 5.a člena ZZZDR določa pravne okvire tega standarda: "(2) Starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja." Več kot očitno je, da pa je napolnitev teh standardov dejansko vprašanje, ki se mora v konkretnem primeru napolniti z mnenji strokovnjakov. Več glej v M. D. A., Freeman: Article 3: the best interests of the child, Martinus Nijhoff, Leiden 2007, in C. Breen, The standard of the best interests of the child : a western traditon in international and comparative law, Martinus Nijhoff Publishers, Leiden 2002.
 
[3] Člen 3 Konvencije o otrokovih pravicah: "1. Pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, morajo biti otrokove koristi glavno vodilo." Glej tudi prvi odstavek 5.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.
[4] Zanimivo vprašanje bi se postavilo sodniku, če bi v tem primeru doživljal konflikt med ustavno pravno kategorijo na eni strani in tistim delom nepravne vsebine, ki ga prav tako zavezuje in očitno govori v prid koristi otroka (na drugi). V našem primeru bi to lahko bili babičina pravica do zaslišanja izvedenca, ki ponovno odpira postopek odločanja nasproti jasno izraženi vsebini otrokovih koristi – če to korist razumemo kot pravico do zdravega, stabilnega okolja, z dobro delujočimi čustvenimi vezmi, v katerem otroka bivata že več let. (Pravice babice, da je rejnica, seveda ni enaka pravici staršev otrok, ki so v reji.) Kot rečeno zame tega konflikta ni; po moji oceni namreč oba argumenta govorita proti razveljavitvi sodbe.
 
 
Up-1099/18-34         
27. 9. 2019
 
 
Pritrdilno ločeno mnenje sodnice dr. Špelce Mežnar k odločbi št. Up-1099/18 z dne 12. 9. 2019
 
 
1. Razlog, zaradi katerega je Ustavno sodišče razveljavilo sodbo Upravnega sodišča, je procesne narave. Upravno sodišče pritožnici ni dopustilo, da bi izvedenca ustno zaslišala. Ker naj bi bil dokaz z izvedencem praviloma ustni dokaz, predstavlja zavrnitev dokaznega predloga v okoliščinah konkretnega primera kršitev 22. člena Ustave. Utemeljitev zavrnitve dokaznega predloga (izvedensko mnenje je jasno, popolno ter notranje konsistentno, pritožničine pripombe nanj pa pavšalne in nekonkretizirane) naj ne bi pomenila posebej tehtnih razlogov za neizvedbo predlaganega zaslišanja, kar je sicer ustavni standard.
 
2. Razveljavitev sodbe iz opisanega razloga bo Upravnemu sodišču omogočila, da bo v ponovljenem sojenju mladoletnima otrokoma postavilo posebnega kolizijskega skrbnika in s tem odpravilo pomanjkljivosti, ki bi lahko izhajale iz dejstva, da je bil za njunega skrbnika v prvotnem sodnem postopku postavljen CSD Č. To je sporočilo 11. in 17. točke odločbe. Prav to je tudi razlog, da sem odločbo lahko podprla.
 
3. Ne strinjam pa se z zaključkom 16. točke odločbe, ki potrebo po ustnem zaslišanju izvedenca mag. Draga Tacola utemeljuje tudi s stavkom iz njegovega izvedenskega mnenja, v katerem navaja, da bi na vprašanje o umiku otrok iz travmatiziranega okolja najbolj kompetentno odgovoril izvedenec s področja otroške klinične psihologije. Menim, da tu odločba že nekoliko stopa na področje meritorne presoje pritožničinih kompetenc za opravljanje rejniške dejavnosti, ki vsaj zame nikakor ni bila vprašljiva. Izvedenec in sodišče sta jasno, nedvoumno, koherentno in obsežno pojasnila, da ne bi bilo v največjo korist mladoletnih dečkov, če bi rejništvo zaupali babici. Ker glede tega dela (meritorne) presoje sodišča sama nisem imela nobenih pomislekov, se mi navedeni del odločbe zdi nepotreben.
 
 
 
 
                                                                                       dr. Špelca Mežnar
                                                                                               Sodnica
 

 

Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
A. B., C.
Datum vloge:
30.07.2018
Datum odločitve:
12.09.2019
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US32059