Up-582/17

Opravilna št.:
Up-582/17
Objavljeno:
Neobjavljeno | 21.11.2019
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2019:Up.582.17
Akt:
Sodba Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 136/2015 z dne 14. 4. 2016

Odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 3555-40/2013/2-ŠZ z dne 4. 6. 2015 in odločba Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35529-1/2013-13 z dne 23. 4. 2013
Izrek:
Sodba Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 136/2015 z dne 14. 4. 2016 se razveljavi.
 
Odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 3555-40/2013/2-ŠZ z dne 4. 6. 2015 in odločba Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35529-1/2013-13 z dne 23. 4. 2013 se odpravita.
 
Zadeva se vrne Direkciji Republike Slovenije za vode v novo odločanje.
Evidenčni stavek:
Vsebina akcesornega akta pri izdaji zbirne odločbe je bistvena za odločitev o upravni zadevi, zato mora biti stranki v upravnem postopku omogočeno, da se seznani s celotno vsebino akcesornega akta. Drugačno ravnanje pomeni kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Iz 22. člena Ustave (pravica do obrazloženosti sodne odločbe) izhajata obveznost sodišča, da obrazloženo zavrne strankin predlog za izvedbo glavne obravnave, če meni, da so izpolnjeni pogoji za odločitev brez glavne obravnave, in obveznost, da navede pravno podlago za tako odločitev. 
Geslo:
1.5.51.2.9 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev izpodbijanega akta.
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
5.3.13.19 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja „(19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31)“ - Načelo kontradiktornosti.
Pravna podlaga:
Člen 22, Ustava [URS]
Člen 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-582/17-7                                                          
17. 6. 2019
 
 
SKLEP
 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila družba RTG SLIVNIŠKO JEZERO, ribištvo, turizem, gostinstvo, d. o. o., Gorica pri Slivnici, ki jo zastopa Odvetniška družba Gregorovič–Pungartnik, o. p., d. o. o., Šentjur, na seji 17. junija 2019
 

sklenil:

 
1. Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 249/2016 z dne 5. 4. 2017 se ne sprejme.
 
2. Ustavna pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 136/2015 z dne 14. 4. 2016 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 3555-40/2013/2-SŽ z dne 4. 6. 2015 in odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35529-1/2013-13 z dne 23. 4. 2013 se sprejme v obravnavo.
 

OBRAZLOŽITEV

 
1. Agencija Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju ARSO) je zavrnila pritožničin zahtevek za pridobitev vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za gojenje sladkovodnih organizmov v Slivniškem jezeru z odvzemom vode iz dveh vodotokov. Sprejelo je stališče, da gojenja sladkovodnih organizmov v Slivniškem jezeru ni mogoče izvajati, ker ga ni mogoče izvajati ločeno od stičnih ekosistemov in brez neposrednega vpliva nanje. ARSO je v upravnem postopku pridobila mnenje Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave (v nadaljevanju zavod), ki ga je vročila pritožnici. Pritožnica je na mnenje podala pripombe, ki jih je ARSO posredovala zavodu, ki je na te odgovoril. ARSO je sprejela stališče, da nameravana raba vode – gojenje sladkovodnih organizmov v Slivniškem jezeru – ni skladna z merili in pogoji za podelitev vodne pravice. Ministrstvo za okolje in prostor je zavrnilo pritožbo. Upravno sodišče je zavrnilo tožbo. Vrhovno sodišče je zavrglo revizijo, ker niso bili izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije.
 
2. Pritožnica zatrjuje kršitev 14., 22., 23., 25. in 33. člena Ustave ter 6., 13. in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Pritožnica zatrjuje, da je Vrhovno sodišče očitno samovoljno, arbitrarno in mimo ustaljene sodne prakse zavrglo revizijo. V postopku pred Vrhovnim sodiščem naj pritožnica ne bi bila enakopravno obravnavana. Vrhovno sodišče naj bi napačno presodilo pogoje za dovoljenost revizije.
 
3. Pritožnica zatrjuje, da naj bi bila podlaga za odločitev prvostopenjskega upravnega organa stališča zavoda, s katerim je ta odgovoril na njene pripombe na prvo mnenje, zato bi ji moralo biti strokovno mnenje zavoda z dne 25. 3. 2013 vročeno. Ker ji ni bilo vročeno, ni imela možnosti, da bi se do njega opredelila. Pritožnica zatrjuje, da je Upravno sodišče odločilo brez glavne obravnave. Upravno sodišče se naj ne bi opredelilo do ključnih tožbenih očitkov. Pritožnica se ne strinja, da je Slivniško jezero naravna vrednota in ekološko pomembno območje. Meni, da je Slivniško jezero kot umetno vodno telo ločeno od stičnih ekosistemov. Zato se ne strinja, da v Slivniškem jezeru ni dopustno gojiti sladkovodnih organizmov.
 
4. Senat ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS; 1. točka izreka).
 
5. Senat je ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor ter odločbo ARSO sprejel v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanima upravnima aktoma in sodbo kršene pritožničine ustavne pravice oziroma temeljne svoboščine (2. točka izreka).
 
6. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Etelka Korpič – Horvat. Sklep je sprejel soglasno.
 
 
 
dr. Špelca Mežnar
Predsednica senata
 
 
 
 
Up-582/17-16
21. 11. 2019
 
 
 
 

ODLOČBA

 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe RTG SLIVNIŠKO JEZERO, ribištvo, turizem, gostinstvo, d. o. o., Gorica pri Slivnici, ki jo zastopa Odvetniška družba Gregorovič - Pungartnik, o. p., d. o. o., Šentjur, na seji 21. novembra 2019
 

odločilo:

 
1. Sodba Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 136/2015 z dne 14. 4. 2016 se razveljavi.
 
2. Odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 3555-40/2013/2-ŠZ z dne 4. 6. 2015 in odločba Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35529-1/2013-13 z dne 23. 4. 2013 se odpravita.
 
3. Zadeva se vrne Direkciji Republike Slovenije za vode v novo odločanje.
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Agencija Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju ARSO) je zavrnila pritožničin zahtevek za pridobitev vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za gojenje sladkovodnih organizmov v Slivniškem jezeru z odvzemom vode iz dveh vodotokov. Sprejela je stališče, da v Slivniškem jezeru ni mogoče gojiti sladkovodnih organizmov, ker jih ni mogoče gojiti ločeno od stičnih ekosistemov in brez neposrednega vpliva nanje. ARSO je v upravnem postopku pridobila mnenje Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave (v nadaljevanju zavod), ki ga je vročila pritožnici. Pritožnica je na mnenje podala pripombe, ki jih je ARSO posredovala zavodu. Zavod je na pripombe pritožnice odgovoril z dodatnim mnenjem z dne 25. 3. 2013. ARSO je na podlagi mnenja zavoda z dne 12. 2. 2013 in 25. 3. 2013 sprejela stališče, da nameravana raba vode – gojenje sladkovodnih organizmov v Slivniškem jezeru – ni skladna z merili in pogoji za podelitev vodne pravice. Pritožnica je vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor zavrnilo. Upravno sodišče je zavrnilo tožbo. Med drugim je sprejelo stališče, da nevročitev mnenja zavoda z dne 25. 3. 2013 pritožnici ne pomeni bistvene kršitve določb upravnega postopka, ker je bilo stranki vročeno mnenje zavoda z dne 12. 2. 2013. Vrhovno sodišče je zavrglo revizijo, ker niso bili izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije.
 
2. Pritožnica zatrjuje kršitev 14., 22., 23., 25. in 33. člena Ustave ter 6., 13. in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Zatrjuje, da naj bi bila podlaga za odločitev prvostopenjskega upravnega organa stališče zavoda, s katerim je ta odgovoril na njene pripombe na prvo mnenje, zato bi ji moralo biti mnenje zavoda z dne 25. 3. 2013 vročeno. Ker ji ni bilo vročeno, ni imela možnosti, da bi se do njega opredelila. Pritožnica zatrjuje, da je Upravno sodišče odločilo brez glavne obravnave.
 
3. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-582/17 z dne 17. 6. 2019 sprejelo v obravnavo ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, odločbo Ministrstva za okolje in prostor ter odločbo ARSO. O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Upravno sodišče, Ministrstvo za okolje in prostor ter ARSO.
 
4. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Direkcije Republike Slovenije za vode št. 35529-1/2013.
 
 
B. – I.
 
5. Pritožnica zatrjuje kršitev 22. člena Ustave, ker ji ni bilo vročeno mnenje zavoda z dne 25. 3. 2013, zato se pred izdajo prvostopenjske odločbe ni imela možnosti izjaviti o njem.
 
6. Pravica iz 22. člena Ustave vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz te pravice med drugim izhaja pravica do izjave, ki posamezniku zagotavlja možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njegovi pravici. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da je bila v upravnem postopku ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave uveljavljena zlasti z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13 – v nadaljevanju ZUP), ki med temeljna načela upravnega postopka uvršča načelo zaslišanja strank. To načelo zahteva, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za zakonito in pravilno odločbo.[1] Če bi bil posamični akt sprejet v postopku, v katerem se pritožnik ne bi mogel izjaviti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ali bi imel omejeno možnost, da se o njih izjavi, bi šlo za kršitev načela zaslišanja strank, ki obenem pomeni tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.[2]
 
7. Pritožnica je vložila zahtevo za posebno rabo naravnega vira (gojenje sladkovodnih organizmov), za katero je morala pridobiti vodno dovoljenje (8. točka prvega odstavka 125. člena Zakona o vodah, Uradni list RS, št. 67/02, 57/08, 57/12, 100/13, 40/14 in 56/15 – v nadaljevanju ZV-1). V skladu s 44. členom Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 46/14 in 31/18 – v nadaljevanju ZON), ki ureja posebno rabo naravnih virov, ki so tudi naravne vrednote, so del dovoljenja za posebno rabo naravnega vira tudi varstvene in razvojne usmeritve ter varstveni režimi naravnih vrednot. Pristojni organ, ki izvaja naloge varstva narave, je zavod, ki je bil dolžen podati varstvene in razvojne usmeritve ter varstveni režim naravnih vrednot (117. člen ZON). Iz zakonske ureditve, ki je veljala v času odločanja prvostopenjskega organa, izhaja, da je bilo vodno dovoljenje za posebno rabo vode, ki pomeni tudi rabo naravne vrednote, t. i. zbirna odločba (209. člen ZUP).[3] Gre za odločbo, pri kateri je z zakonom določeno, da se izda s sodelovanjem drugega upravnega organa. Prvostopenjski upravni organ je lahko izdal vodno dovoljenje šele, ko je pridobil mnenje drugega organa, in sicer varstvene in razvojne usmeritve ter varstveni režim pri uporabi naravne vrednote. V ZV-1 sicer ni bilo izrecno določeno, da bi bilo mnenje obvezno. Vendar je to izhajalo iz tretjega odstavka 44. člen ZON, ki je določal, da je dovoljenje za posebno rabo, ki ni izdano v skladu z varstvenimi in razvojnimi usmeritvami, nično.
 
8. Mnenje zavoda, ki je vsebovalo varstvene in razvojne usmeritve ter varstveni režim posebne rabe vode, je bilo akcesorni akt, ki je bil bistvena sestavina upravne odločbe, s katero se je odločalo o vlogi za pridobitev vodnega dovoljenja za posebno rabo vode, ki je bila hkrati tudi naravna vrednota oziroma je bila v ekološko pomembnem območju. V konkretnem primeru je bilo mnenje zavoda obvezno mnenje, ki ga je bil pristojni organ dolžan upoštevati. Po eni strani je šlo torej za mnenje izvedenskega organa o strokovnem vprašanju, po drugi strani pa za soglasje k odločbi, ki je bilo potrebno.[4] Zato so bila stališča v mnenju zavoda bistvena za odločitev ARSO pri izdaji izpodbijane odločbe.
 
9. ARSO je v postopku izdaje vodnega dovoljenja na podlagi 44. člena ZON pozvala zavod za izdajo varstvenih in razvojnih usmeritev ter varstvenih režimov za posebno rabo vode, za katero je pritožnica želela pridobiti vodno dovoljenje. Zavod je prvo mnenje izdal 12. 2. 2013. V njem je sprejel stališče, da sladkovodnih organizmov v Slivniškem jezeru ni mogoče gojiti ločeno od stičnih ekosistemov in brez nepotrebnega vpliva nanje. ARSO je navedeno mnenje vročila pritožnici, ki se je do stališč v mnenju tudi opredelila. ARSO je stališča pritožnice ponovno posredovala zavodu, ki je 25. 3. 2013 poslal mnenje o pripombah pritožnice. To pomeni, da sta šele obe mnenji, ki jih je posredoval zavod, tvorili celotno mnenje, na podlagi katerega je ARSO lahko odločila. Iz navedenega izhaja, da je bilo tudi mnenje z dne 25. 3. 2013 del akcesornega akta, ki je bil bistvena sestavina upravne odločbe, s katero je bila vloga pritožnice za pridobitev vodnega dovoljenja zavrnjena. Tudi iz same prvostopenjske odločbe izhaja, da je ARSO pri odločanju upoštevala tako mnenje z dne 12. 2. 2013 kot tudi mnenje z dne 25. 3. 2013, saj se je izrecno opredelila do obeh mnenj in v obrazložitvi navedla, da sta obe mnenji utemeljeni.
 
10. Iz upravnega spisa izhaja, da ARSO mnenja zavoda z dne 25. 3. 2015 pred izdajo prvostopenjske odločbe ni vročila pritožnici. S tem je pritožnici onemogočila, da bi se pred izdajo odločbe seznanila s celotnim gradivom in da bi se lahko izjavila o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so bili pomembni za odločitev. Ker ARSO pritožnici ni omogočila, da bi se pred izdajo odločbe seznanila tudi z mnenjem zavoda z dne 25. 3. 2013, je kršila 22. člen Ustave.
 
11. Pritožnica je kršitve 22. člena Ustave, ker ji ni bilo vročeno mnenje zavoda z dne 25. 3. 2013, uveljavljala tako s pritožbo kot tudi s tožbo. Ker Ministrstvo za okolje in prostor ter Upravno sodišče nista odpravili navedene kršitve 22. člena Ustave, sta tudi sami kršili 22. člen Ustave.
 
 
B. – II.
 
12. Poleg zgoraj ugotovljene kršitve je pritožnica zatrjevala tudi kršitev 22. člena Ustave, ker je Upravno sodišče o tožbi odločilo brez izvedene glavne obravnave.
 
13. Ustavno sodišče je glede obveznosti glavne obravnave v upravnem sporu že sprejelo stališče, da mora sodišče prve stopnje opraviti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave.[5] Upravni postopek pomeni praviloma enostransko razmerje med upravnim organom (državo) in stranko (posameznikom). Šele v upravnem sporu se srečata organ in stranka v procesno enakopravnem razmerju. Namen glavne obravnave pri presoji zakonitosti upravnega akta je v tem, da se na podlagi neposrednega ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo za presojo, ali je dejansko stanje sploh bilo ugotovljeno oziroma ali je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, ali so v odločbi ugotovljena dejstva skladna s spisi, ali je iz njih napravljen pravilen sklep, ali so bila kršena bistvena pravila upravnega postopka in ali je bil materialnopravni predpis uporabljen oziroma ali je bil pravilno uporabljen.[6]
 
14. Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) izhaja zahteva, da sodišče v upravnem sporu zagotovi obravnavo. Stranki morajo biti zagotovljene pravica navajati dejstva in dokaze ter možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter o izvedenih dokazih, kot tudi pravica, da je ob izvajanju dokazov navzoča.[7] Navzočnost strank pri izvajanju dokazov je mogoče zagotoviti tako, da jih sodišče povabi na glavno obravnavo. Sodišče ne more sprejeti ustavnoskladne in zakonite odločitve v posameznem sporu brez glavne obravnave, če mora poprej pravilno ugotoviti upoštevna, med strankami navadno sporna dejstva glede na vse okoliščine posameznega primera. Zato je pravica do glavne obravnave pred sodnikom samostojna človekova pravica, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave.[8]
 
15. Vendar "gola" zahteva stranke za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje.[9] Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno upoštevnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje.[10]
 
16. Obrazložena sodna odločba je bistven del poštenega postopka. Ustaljeno je stališče Ustavnega sodišča, da je dolžnost obrazložitve sodnih odločb sestavina pravice iz 22. člena Ustave. Pravici stranke do glavne obravnave ustreza obveznost sodišča, da morebitno zavrnitev izvedbe glavne obravnave obrazloži in navede pravno podlago za tako odločitev. Ustavnopravna vrednost pomena obrazložitve zavrnitve glavne obravnave je v zagotavljanju uvida v razloge za tako odločitev. Za zagotovitev učinkovitega izvrševanja pravice do glavne obravnave je velikega pomena, da stranka, če v postopku ni bila izvedena glavna obravnava, lahko spozna, da se je sodišče z njenim predlogom seznanilo in ga obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali ga je sodišče morda enostavno prezrlo. Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.[11]
 
17. Pritožnica je v tožbi zatrjevala napačno ugotovitev dejanskega stanja. Predlagala je, naj sodišče razpiše narok za glavno obravnavo in na naroku zasliši direktorja. Upravno sodišče se do tega predloga ni opredelilo, glavne obravnave pa ni izvedlo. Upravno sodišče torej ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo glavne obravnave, in ni navedlo pravne podlage za tako odločitev. Ker se Upravno sodišče sploh ni opredelilo do strankine zahteve za izvedbo glavne obravnave, je kršilo 22. člen Ustave.[12]
 
 
B. – III.
 
18. Ustavno sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS izpodbijano sodno odločbo razveljavilo (1. točka izreka) in odločbi Ministrstva za okolje in prostor in ARSO odpravilo (2. točka izreka). Ker je v skladu z drugim odstavkom 14. člena Uredbe o organih v sestavi ministrstev (Uradni list RS, št. 35/15, 62/15, 84/16, 41/17, 53/17, 52/18, 84/18, 10/19 in 64/19) v zvezi s 3. členom Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o organih v sestavi ministrstev (Uradni list RS, št. 62/15) od 1. 1. 2016 za področje upravljanja z vodami pristojna Direkcija Republike Slovenije za vode, je Ustavno sodišče zadevo vrnilo v novo odločanje Direkciji Republike Slovenije za vode (3. točka izreka). Direkcija Republike Slovenije bo morala v ponovljenem postopku upoštevati stališča iz te odločbe. Ker je Ustavno sodišče upravni odločbi odpravilo in sodbo razveljavilo že zaradi kršitve 22. člena Ustave, mu ni bilo treba presojati drugih zatrjevanih kršitev.
 
 
C.
 
19. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo soglasno.
 
 
dr. Rajko Knez
Predsednik
 
[1] Primerjaj z odločbami Ustavnega sodišča št. Up-171/00 z dne 12. 7. 2001 (Uradni list RS, št. 64/01, in OdlUS X, 223), 7. točka obrazložitve, št. Up-345/00 z dne 10. 1. 2002 (Uradni list RS, št. 7/02, in OdlUS XI, 103), 10. točka obrazložitve, in št. Up-936/16 z dne 2. 3. 2017 (Uradni list RS, št. 13/17), 5. točka obrazložitve.
[2] Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. Up-47/93 z dne 6. 10. 1995 (OdlUS IV, 176), 5. točka obrazložitve, in odločbo Ustavnega sodišča št. Up-936/16, 5. točka obrazložitve.
[3] Zbirna odločba, ki jo izda organ, pristojen za odločanje v upravni zadevi, je osrednji akt. Sestavni deli tega akta pa so dejanja sodelujočih organov. V odnosu do osrednjega akta so ta dejanja akcesorni akti, ki pa nimajo lastnosti upravne odločbe, saj se s temi akti ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v upravni zadevi. Z akcesornimi akti se urejajo medsebojna razmerja organov, ki sodelujejo pri izdaji odločbe. Zbirna odločba je na zunaj ena sama in enotna upravna odločba. Bistveno za njeno veljavnost je, da ima predpisano obliko in vse sestavne dele (akcesorne akte). (Glej E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, 2., spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 314).
[4] Glej prav tam, str. 316.
[5] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03, in OdlUS XII, 56), 6. točka obrazložitve.
[6] Prav tam.
[7] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006 (Uradni list RS, št. 11/06, in OdlUS XV, 38), 9. točka obrazložitve.
[8] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-135/19, U-I-37/19 z dne 5. 6. 2019 (Uradni list RS, št. 45/19), 22. točka obrazložitve, in sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Göç proti Turčiji z dne 11. 7. 2002, 47. točka obrazložitve.
[9] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004 (Uradni list RS, št. 139/04).
[10] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1055/05, 10. točka obrazložitve.
[11] Primerjaj z odločbama Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10), 8. točka obrazložitve, in št. Up-162/09 z dne 16. 12. 2010 (Uradni list RS, št. 3/11), 11. točka obrazložitve, ter sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 (Uradni list RS, št. 43/11, in OdlUS XIX, 22), 8. točke obrazložitve.
[12] Primerjaj s sodbo ESČP v zadevi Mirovni inštitut proti Sloveniji z dne 13. 3. 2018, 44. točka obrazložitve.
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
RTG SLIVNIŠKO JEZERO, ribištvo, turizem, gostinstvo, d. o. o., Gorica pri Slivnici
Datum vloge:
04.07.2017
Datum odločitve:
21.11.2019
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava razveljavitev ali odprava
Dokument:
US32147