Up-150/19, Up-151/19

Opravilna št.:
Up-150/19, Up-151/19
Objavljeno:
OdlUS XXV, 33 | 05.03.2020
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2020:Up.150.19
Akt:
Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. PRp 250/2018 z dne 15. 11. 2018 in sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani št. PR 420/2016-2453 z dne 11. 7. 2018
Izrek:
Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. PRp 250/2018 z dne 15. 11. 2018 in sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani št. PR 420/2016-2453 z dne 11. 7. 2018 se razveljavita in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
Evidenčni stavek:
V primeru, ko se zakon, ki določa prekršek, po storitvi očitanega ravnanja spremeni, mora sodišče v skladu z drugim odstavkom 28. člena Ustave najprej presoditi, ali očitano ravnanje izpolnjuje zakonske znake prekrška tudi po novem zakonu. Kasnejši zakon je namreč najmilejši tedaj, ko očitanega ravnanja sploh ne opredeljuje več kot prekršek (ga dekriminira). Če sodišče ugotovi, da očitano ravnanje v kasnejšem zakonu ni več opredeljeno kot prekršek, mora postopek o prekršku ustaviti, ne glede na to, ali zakonskim znakom prekrška po novem zakonu ustreza neko drugo ravnanje, ki ni predmet očitka.
Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
5.3.13.15 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Prepoved reformatio in peius (28).
1.4.10.6 - Ustavno sodstvo - Postopek - Vmesni postopki - Izločitev sodnika.
1.5.51.2.4 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Začasno zadržanje izvršitve.
Pravna podlaga:
Člen 28.2, Ustava [URS]
Člen 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-150/19-11
20. 3. 2019
 
 
SKLEP
 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila družba BSB Inženiring, d. o. o., Selnica ob Dravi, ki jo zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o., Grosuplje, na seji 20. marca 2019
 

sklenil:

 
1. Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča št. PRp 250/2018 z dne 15. 11. 2018 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. PR 420/2016-2453 z dne 7. 11. 2018 se sprejme v obravnavo.
 
2. Izvršitev sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani št. PR 420/2016-2453 z dne 7. 11. 2018 se v delu, ki se nanaša na izločitev pritožnice iz postopkov javnega naročanja za dobo pet let, do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži.
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Pritožnica je bila v postopku o prekršku skupaj z odgovorno osebo pravne osebe spoznana za odgovorno za prekršek po 4. točki prvega odstavka 109.a člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 12/13 – uradno prečiščeno besedilo in 19/14 – v nadaljevanju ZJN-2), ker je kot ponudnica v postopku oddaje javnega naročila v ponudbi z zavestno malomarnostjo predložila neresnično dokazilo, in sicer certifikat, ki mu je izdajatelj po izdaji skrajšal veljavnost. Pritožnici je sodišče izreklo globo v znesku 12.500 EUR ter izločitev iz postopkov javnega naročanja za dobo pet let od pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče je pritožbo pritožnice zavrnilo kot neutemeljeno.
 
2. Pritožnica zatrjuje kršitev pravic iz 14., 22. in 28. člena Ustave v povezavi z 2. členom Ustave. Navaja, da zakonski znaki očitanega prekrška niso izpolnjeni, saj v konkretnem delu opisa kaznivega ravnanja ni konkretiziran zakonski znak "neresnično dokazilo" po ZJN-2 oziroma "spremenjena ali ponarejena listina" po Zakonu o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/15 in 14/18 – v nadaljevanju ZJN-3). Pritožnica trdi, da iz izreka prvostopenjske sodbe jasno izhaja očitek, da listina, ki jo je pritožnica priložila ponudbi (certifikat), ne izkazuje dejanskega stanja, ker ji je sam izdajatelj po izdaji, a pred potekom roka, navedenega na sami listini, skrajšal veljavnost. Po mnenju pritožnice tako opredeljena listina ne ustreza pojmu "neresnično dokazilo", temveč gre za neustrezno oziroma neveljavno dokazilo, nadaljnje stališče sodišča, da je zaradi skrajšanja veljavnosti listina postala spremenjena, pa naj bi bilo povsem v nasprotju z ustaljeno sodno prakso in kazenskopravno teorijo. Sodišči naj bi tako s svojo izrazito arbitrarno in protiustavno obrazložitvijo navedenega zakonskega znaka širili domet obravnavane prekrškovne norme ter s tem kršili 28. člen Ustave. Kršitev 28. člena Ustave pa naj bi sodišče zagrešilo tudi s tem, da za pritožnico ni uporabilo milejšega zakona (ZJN-3), ki naj bi zakonske znake opredelil bolj določno in ki naj take razlage, kot jo je sprejelo sodišče, nikakor ne bi dopuščal. Z neustrezno, arbitrarno in mestoma zgolj navidezno obrazložitvijo naj bi sodišči pritožnici odrekli tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zlasti naj bi to veljalo za obrazložitev Višjega sodišča, ki naj bi svojo odločitev obrazložilo v nasprotju z izrekom prvostopenjske sodbe ter naj bi se sklicevalo na očitke pritožnici, ki naj ne bi bili niti v obdolžilnem predlogu niti v izreku prvostopenjske sodbe. Pritožnica v zvezi s tem trdi, da iz sodbe Višjega sodišča izhaja, da je sodišče izenačilo pojma izjava in dokazilo ter sprejelo stališče, da je pritožnica dala neresnično izjavo, čeprav jo je prvostopenjsko sodišče spoznalo za odgovorno za prekršek, ker je predložila neresnično dokazilo, ne pa izjavo. S takšno nelogično, neutemeljeno in pravno povsem zmotno obrazložitvijo naj bi sodišče hudo poseglo v pritožničino pravico iz 22. člena Ustave.
 
3. Pritožnica predlaga izjemno obravnavo sicer nedovoljene ustavne pritožbe zoper posamična akta, izdana v zadevi prekrška. Navaja, da gre za odločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve, saj naj bi imele vse očitane kršitve velik pomen in posledice tako za pritožnico kot za zagotavljanje pravne varnosti, varstva zaupanja v pravo in enotne uporabe prava. Izpodbijani sodni odločbi naj bi imeli širši vpliv na samo bistvo pravne varnosti vseh posameznikov na področju kaznovalnega prava, kjer že Ustava z 28. členom skrbi za določnost norm in jasno vedenje vsakogar, kaj je prepovedano in kakšna je sankcija. Po mnenju pritožnice je zato še toliko bolj nedopustno postopanje sodišča, ki naj bi pri dovolj določni normi z nelogično in pravno povsem zmotno razlago širilo domet zakonskih znakov in s tem meje inkriminiranih ravnanj zunaj jezikovnih meja.  
 
4. Pritožnica predlaga tudi, naj Ustavno sodišče do končne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanih sodb, saj naj bi ji zaradi izločitve iz postopkov javnega naročanja grozile nepopravljive škodljive posledice. Posli iz javnih naročil naj bi namreč zanjo pomenili osnovno dejavnost, pri čemer naj bi več kot 90 % letnih prihodkov družbe predstavljali ravno dohodki iz javnih naročil. Tako naj bi bilo v letu 2016 od okoli 560.000 EUR čistih prihodkov od prodaje kar 530.000 EUR iz naslova poslov javnih naročil, kar pritožnica izkazuje z dokazili, priloženimi ustavni pritožbi. Ti posli naj bi pritožnici zagotavljali njeno eksistenco, pa tudi eksistenco treh zaposlenih. Če bi izrečena sankcija obveljala, je po zatrjevanjih pritožnice stečaj neizogibna posledica, ki je ireverzibilna, posledično pa bi tudi zaposleni ostali brez zaposlitve in brez dohodkov za preživljanje. Po drugi strani pritožnica meni, da bi se, če bi Ustavno sodišče ugodilo predlogu za zadržanje, zgolj odložil trenutek izvršitve sankcije, kar pa naj glede na dosedanjo nekaznovanost pritožnice ter dobro in uspešno sodelovanje z naročniki ne bi imelo nobenih negativnih posledic. 
 
5. Okrajno sodišče je med drugim sprejelo stališče, da se za storilca, če je veljavnost certifikatu na dan vložitve ponudbe potekla in torej v času oddaje ponudbe ni več veljaven, uporabi 4. točka prvega odstavka 109.a člena ZJN-2, ki je veljala v času storitve prekrška, saj ZJN-3 za pravno osebo in odgovorno osebo ni nič milejši (28. člen Ustave in 2. člen Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13 in 32/16 – ZP-1).[1]
 
6. Višje sodišče je glede vprašanja, kateri zakon bi bilo treba uporabiti, sprejelo stališče, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialnopravne določbe ZJN-2 glede na načelo uporabe predpisa, ki je veljal v času storitve prekrška, razen če bi bil novi predpis milejši. Pritožbeno navedbo, da je ZJN-3 milejši kot ZJN-2, ker spremenjena določba ZJN-3 namesto "neresničnega dokazila" izrecno sankcionira predložitev "spremenjene ali ponarejene listine", je zavrnilo, češ da 5. točka 112. člena ZJN-3 le kot dodatno izvršitveno obliko (poleg predložitve neresnične izjave) navaja še predložitev "ali ponarejene ali spremenjene listine kot prave". Višje sodišče je presodilo, da je pravilna uporaba določil ZJN-2, ker je bila v ZJN-2 in ZJN-3 sankcionirana predložitev neresnične izjave, pri čemer je bila izjava obdolžene pravne osebe (s priloženim certifikatom) objektivno neresnična. Tudi sicer naj bi primerjava določil ZJN-2 in ZJN-3 pokazala, da je za navedeni prekršek predpisana globa pravni in odgovorni osebi v enaki višini, prav tako je obligatorno predpisana (pravni osebi) tudi stranska sankcija, zato naj ZJN-3 ne bi bil milejši zakon.
 
 
B.
 
7. V skladu s prvim odstavkom 55.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) ustavna pritožba ni dovoljena, če ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika. Za take zadeve se na podlagi drugega odstavka 55.a člena ZUstS med drugim štejejo tudi ustavne pritožbe zoper posamične akte, izdane v zadevah prekrškov (četrta alineja drugega odstavka 55.a člena ZUstS). Le v posebej utemeljenih primerih lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o taki ustavni pritožbi, če gre za odločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve (tretji odstavek 55.a člena ZUstS).
 
8. Senat Ustavnega sodišča meni, da je vprašanje, kateri zakon bi bilo treba uporabiti v obravnavani zadevi, kar med drugim izpostavlja ustavna pritožba, pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve, zato je ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijano sodbo kršene človekove pravice pritožnice (1. točka izreka).
 
9. Če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, lahko senat ali Ustavno sodišče na podlagi 58. člena ZUstS na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Pritožnici je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo izrečena globa v znesku 12.500 EUR ter izločitev iz postopkov javnega naročanja za dobo pet let. Pritožnica je z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala, da več kot 90 % njenih pravnih poslov izvira iz javnih naročil in da bi ji zaradi izvršitve izpodbijane sodbe lahko grozil stečaj, ki pa je ireverzibilen. To pomeni, da bi z izvršitvijo izpodbijanega akta v delu glede izločitve pritožnice iz postopkov javnega naročanja pritožnici lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Zato je senat na podlagi 58. člena ZUstS odločil, da se izvršitev izpodbijane sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani zadrži do končne odločitve Ustavnega sodišča, in sicer v delu, ki se nanaša na izločitev pritožnice iz postopkov javnega naročanja za dobo pet let (2. točka izreka).
 
 
C.
 
10. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi tretjega odstavka 55.a člena in 58. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata Marko Šorli ter člana DDr. Klemen Jaklič in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejel soglasno.
 
                                                                                
 
                                                                                  
                                                                                       Marko Šorli
                                                                                 Predsednik senata
 
 
 
[1] V tem delu obrazložitve se Višje sodišče sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. PRp 49/2018 z dne 18. 4. 2018, ki pa je ni mogoče najti niti v bazi sodne prakse.
 
 
Up-150/19-23
Up-151/19-22           
5. 3. 2020
 

ODLOČBA

 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah družbe BSB Inženiring, d. o. o., Selnica ob Dravi, in Boruta Ramšaka, Maribor, ki ju zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o., Grosuplje, na seji 5. marca 2020
 

odločilo:

 
Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. PRp 250/2018 z dne 15. 11. 2018 in sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani št. PR 420/2016-2453 z dne 11. 7. 2018 se razveljavita in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Družba BSB Inženiring, d. o. o., Selnica ob Dravi, (v nadaljevanju prva pritožnica) in Borut Ramšak (v nadaljevanju drugi pritožnik) sta bila spoznana za odgovorna prekrška po 4. točki prvega odstavka 109.a člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 12/13 – uradno prečiščeno besedilo in 19/14 – v nadaljevanju ZJN-2), ker je drugi pritožnik v imenu prve pritožnice v postopku oddaje javnega naročila v ponudbi z zavestno malomarnostjo predložil neresnično dokazilo, in sicer certifikat, ki mu je izdajatelj po izdaji skrajšal veljavnost. Sodišče je pritožnici na podlagi drugega in petega odstavka 109.a člena ZJN-2 izreklo globo v znesku 12.500 EUR ter izločitev iz postopkov javnega naročanja za dobo petih let od pravnomočnosti sodbe, pritožniku pa na podlagi četrtega odstavka 109.a člena ZJN-2 globo v znesku 500 EUR. Višje sodišče je njuni pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni.
 
2. Pritožnika zatrjujeta kršitev pravic iz 14., 22. in 28. člena Ustave v zvezi z 2. členom Ustave. Navajata, da zakonski znaki očitanega prekrška niso izpolnjeni, saj v opisu očitanega ravnanja ni konkretiziran zakonski znak "neresnično dokazilo" po ZJN-2. Pritožnika opozarjata, da iz izreka prvostopenjske sodbe izhaja očitek, da listina, ki sta jo priložila ponudbi (certifikat), ne izkazuje resničnega dejanskega stanja, ker ji je izdajatelj po izdaji predčasno skrajšal veljavnost. Po mnenju pritožnikov take listine ni mogoče opredeliti kot neresnično dokazilo, temveč gre za neustrezno oziroma neveljavno dokazilo. Pritožnika naj namreč listine ne bi spreminjala ali predrugačila, niti naj ne bi tega zanju neupravičeno storil kdo drug. Po oceni pritožnikov je sodišče poleg tega zmotno zavrnilo uporabo kasnejšega milejšega Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/15 in 14/18 – v nadaljevanju ZJN-3), ki je zakonski znak "neresnično dokazilo" nadomestil z zakonskim znakom "spremenjena ali ponarejena listina". Stališče sodišča, da je listina zaradi skrajšanja veljavnosti postala spremenjena, naj bi bilo povsem v nasprotju z ustaljeno sodno prakso in kazenskopravno teorijo. Pritožbeno sodišče naj navedenih kršitev ne bi odpravilo. Argumente pritožnikov, da je treba uporabiti milejši ZJN-3, naj bi zavrnilo s tem, da je izenačilo pojma izjava in dokazilo ter sprejelo stališče, da sta pritožnika dala neresnično izjavo, kar je izvršitvena oblika tudi po ZJN-3. Pritožnika v zvezi s tem opozarjata, da se jima v obdolžilnem predlogu in izreku prvostopenjske sodbe predložitev neresnične izjave ni očitala; očitala se jima je predložitev neresničnega dokazila.
 
3. Ustavno sodišče je s sklepoma senata št. Up-150/19 in št. Up-151/19, oba z dne 20. 3. 2019, ustavni pritožbi sprejelo v obravnavo. S sklepom št. Up-150/19 je do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržalo izvršitev izpodbijane pravnomočne sodbe v delu, ki se nanaša na izločitev prve pritožnice iz postopkov javnega naročanja. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu ustavnih pritožb obvestilo Okrajno sodišče v Ljubljani in Višje sodišče v Ljubljani. Ustavno sodišče je pridobilo spis Okrajnega sodišča v Ljubljani št. PR 420/2016 in pogledalo vanj.
 
 
B.
 
4. Ustavno sodišče odloča o ustavnih pritožbah zoper posamične akte, izdane v zadevah prekrškov, samo če gre za odločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve (drugi in tretji odstavek 55.a člena ZUstS). V tej ustavni pritožbi takšno vprašanje odpirajo očitki pritožnikov, ki se nanašajo na neuporabo kasnejšega milejšega zakona. Ustavno sodišče se je sicer že nekajkrat opredelilo do ustavnopravnih razsežnosti zahteve uporabe kasnejšega milejšega zakona iz drugega odstavka 28. člena Ustave. Vendar ta zadeva zahteva obravnavo specifičnih vidikov tega instituta, s katerimi se Ustavno sodišče še ni ukvarjalo. Gre za vprašanje učinkovitosti uresničevanja zahteve kasnejšega milejšega zakona in za vprašanje spoštovanja načela konkretnosti, ki narekuje, da je treba pri presoji, ali je kasnejši zakon za storilca milejši, upoštevati le tisto ravnanje, ki je predmet očitka, in ne nekega drugega ravnanja.
 
5. Ustava v drugem odstavku 28. člena določa, da se dejanja, ki so kazniva, ugotavljajo in da se kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši. Iz dosedanje ustavnosodne presoje izhaja, da je v tej določbi vsebovana prepoved povratne veljave (t. i. retroaktivnosti) kazenskega zakona. Obenem pa je določena tudi izjema od tega pravila – kadar je kasnejši zakon za storilca milejši, mora sodišče uporabiti kasnejši zakon.[1] Ta izjema temelji na spoznanju, da v primerih, ko se odnos države do dejanja po njegovi izvršitvi spremeni tako, da novi zakon storilca obravnava mileje ali pa dejanje celo dekriminira, kaznovanje storilca po prejšnjem (torej strožjem) zakonu ne bi bilo smiselno, smotrno in tudi ne etično.[2] Kaznovanje, ki bi svojo legitimnost črpalo iz negativne vrednostne ocene dejanja, ki je bila kasneje omiljena ali v celoti ovržena, bi pomenilo nesorazmerno uporabo državne represije.[3] Zato v primeru, ko je kasnejši zakon za storilca milejši, sodišče nima zgolj možnosti uporabiti milejšega zakona, ampak mu je njegova uporaba zapovedana.[4] Drugi odstavek 28. člena Ustave torej od sodišča zahteva, naj v vsakem konkretnem primeru (1) preveri, ali se je po storitvi kaznivega dejanja zakon spremenil, (2) opravi celovito presojo, kateri izmed upoštevnih zakonov je za storilca milejši, in (3) uporabi za storilca milejši zakon.[5] Ko sodišče presoja, kateri zakon je za storilca milejši, mora upoštevati metode razlage, ki so dopustne v kazenskem pravu. Če ta dopustni okvir razlage prestopi in z nedopustnim razlagalnim argumentom utemelji presojo, da novi zakon za storilca ni milejši, s tem izniči pomen zahteve uporabe milejšega zakona. Enako velja v primeru, če sodišče v okviru te presoje ne upošteva ravnanja, ki je predmet očitka, temveč neko drugo ravnanje, ki ni predmet očitka. Pri presoji, ali so sodišča spoštovala ustavno zapoved uporabe kasnejšega milejšega zakona, Ustavno sodišče presoja vse navedene korake.[6]
 
6. Iz presoje Ustavnega sodišča nadalje izhaja, da drugi odstavek 28. člena Ustave velja tudi na področju prekrškovnega prava.[7] Tudi prekrškovni organi in sodišča, ki odločajo o prekrških, morajo ves čas postopka paziti na to, ali se je materialni predpis, ki določa prekršek in sankcijo zanj, po storitvi dejanja spremenil. Če ugotovijo, da je prišlo do spremembe predpisa, morajo s primerjavo določb predpisa, ki je veljal v času storitve dejanja, in določb kasnejših predpisov presoditi, kateri predpis je za storilca milejši, nato pa uporabiti za storilca milejši predpis.
 
7. V obravnavanem primeru je v času storitve očitanega prekrška (tj. 28. 5. 2015) veljal ZJN-2, ki je v 4. točki prvega odstavka 109.a člena določal, da prekršek stori pravna oseba oziroma odgovorna oseba pravne osebe, če "[…] v ponudbi vedoma ali z zavestno malomarnostjo da neresnično izjavo ali dokazilo". Pred izdajo izpodbijane prvostopenjske sodbe je ZJN-2 prenehal veljati, v veljavo pa je stopil ZJN-3, ki v 5. točki prvega odstavka 112. člena določa, da prekršek stori pravna oseba oziroma odgovorna oseba pravne osebe, če "v ponudbi […] predloži neresnično izjavo ali ponarejeno ali spremenjeno listino kot pravo". Z ZJN-3 je bilo torej izvršitveno ravnanje "da neresnično […] dokazilo" dekriminirano, na novo pa je bilo inkriminirano izvršitveno ravnanje "predloži […] ponarejeno ali spremenjeno listino kot pravo".
 
8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je drugi pritožnik v postopku oddaje javnega naročila 28. 5. 2015 podal ponudbo, ki ji je priložil Izjavo o upoštevanju temeljnih okoljskih zahtev po Uredbi o zelenem javnem naročanju (v nadaljevanju Izjava) in listino Certificate of Registration (v nadaljevanju certifikat), s katerim naj bi dokazoval, da les, uporabljen pri izvedbi javnega naročila, izvira iz zakonitih virov. Iz prvostopenjske sodbe nadalje izhaja, da je bilo na certifikatu navedeno, da je veljaven do 9. 5. 2016, izdajatelj certifikata pa je njegovo veljavnost naknadno skrajšal do 28. 9. 2012. Po ugotovitvah sodišča certifikat v času oddaje ponudbe ni bil več veljaven in torej ni odražal resničnega dejanskega stanja. Na podlagi teh okoliščin je sodišče presodilo, da je certifikat mogoče opredeliti kot "neresnično dokazilo" v pomenu 4. točke prvega odstavka 109.a člena ZJN-2. Sodišče je ugotovilo tudi, da pritožnica priloženega certifikata ni bila upravičena uporabljati, vendar pa iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi bil po oceni sodišča certifikat zaradi te okoliščine neresničen. Da gre za predložitev neresničnega dokazila, je sodišče sklepalo zgolj na podlagi ugotovitve, da je bila certifikatu naknadno skrajšana veljavnost. V nadaljevanju se je sodišče opredelilo tudi do vprašanja, ali je predloženi certifikat mogoče opredeliti kot "spremenjeno listino" v pomenu 5. točke prvega odstavka 112. člena ZJN-3. Presodilo je, da je bil certifikat s tem, ko mu je bila veljavnost naknadno skrajšana, spremenjen, zato je pravna oseba s predložitvijo tega certifikata predložila spremenjeno listino kot pravo. Sodišče je posledično presodilo, da ZJN-3 za pritožnika ni milejši in da je torej treba dejanje opredeliti po ZJN-2 (16. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe).
 
9. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje preverilo, ali se je po očitanem ravnanju zakon, ki določa prekršek, spremenil, in da je presojalo, ali očitano ravnanje izpolnjuje zakonske znake prekrška tudi po novem zakonu. Vendar pa presoja sodišča, da je očitano ravnanje mogoče opredeliti kot predložitev spremenjene listine kot prave po 5. točki prvega odstavka 112. člena ZJN-3, ne temelji na razlagalnem argumentu, ki je dopusten v kazenskem pravu. Pri opredelitvi pomena zakonskega znaka "spremenjena listina" ni mogoče zaobiti razlage tega znaka v sodni praksi in teoriji pri inkriminaciji ponarejanja listin po 251. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16 in 27/17 – v nadaljevanju KZ-1). Iz sodbe Vrhovnega sodišča št. I Ips 42876/2014 z dne 14. 1. 2016 (5. točka obrazložitve) izhaja, da je treba pod tem zakonskim znakom razumeti nepooblaščeno vsebinsko spremembo izjave v listini. S predrugačenjem (spremembo) se spremeni vsebina, ki jo je imela prava listina, tako da to ni več izjava avtentičnega izdajatelja. Tudi v teoriji je zastopano stališče, da gre pri zakonskem znaku "spremenjena listina" iz 251. člena KZ-1 za nepooblaščeno spremembo smisla izjave oziroma miselne vsebine listine, in sicer na način izbrisa ali dodajanja besed, ločil, številk in podobno.[8] O spremenjeni listini – tako v pomenu 251. člena KZ-1 kot v pomenu 5. točke prvega odstavka 112. člena ZJN-3 – je torej mogoče govoriti, kadar je nepooblaščeno poseženo v njeno vsebino. V obravnavanem primeru pa sodišče ni ugotovilo, da bi drugi pritožnik vsebino predloženega certifikata kakorkoli spremenil ali da bi to neupravičeno storil kdo drug. Sodišče prve stopnje je torej z razlago prestopilo možen besedni pomen zakonskega znaka in s tem kršilo pravico pritožnikov do uporabe kasnejšega milejšega zakona iz drugega odstavka 28. člena Ustave.
 
10. Pritožbeno sodišče je, drugače kot sodišče prve stopnje, pravilno presodilo, da sporni certifikat ni spremenjena listina (6. točka obrazložitve sodbe). Vendar pa je presoja pritožbenega sodišča v neskladju z drugim odstavkom 28. člena Ustave iz drugih razlogov. Pritožbeno sodišče je namreč navedlo, da novejši zakon za pritožnika ni milejši, saj "je bila v ZJN-2 in ZJN-3 sankcionirana predložitev neresnične izjave, pri čemer je bila izjava obdolžene pravne osebe (s priloženim certifikatom) objektivno neresnična" (8. točka obrazložitve sodbe). Kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, sta Izjava (s strani 34 razpisne dokumentacije) in certifikat, ki je bil priložen tej izjavi, dva različna dokumenta, ki se nanašata na različne zahteve naročnika. Pritožnika pravilno opozarjata, da se jima je v obdolžilnem predlogu očitala le predložitev neresničnega certifikata, ne pa tudi predložitev neresnične Izjave. Pritožbeno sodišče pa je v okviru presoje, ali je kasnejši zakon za pritožnika milejši, presojalo predložitev navedene izjave in ne predložitve certifikata. Iz sodbe pritožbenega sodišča je namreč razbrati, da je imelo pri navedbi, da je "izjava obdolžene pravne osebe (s priloženim certifikatom) objektivno neresnična" v mislih Izjavo. To med drugim izhaja iz 6. točke obrazložitve sodbe, v kateri je pritožbeno sodišče navedlo, da "je bila izjava (s priloženim certifikatom), ki se nahaja na strani 34 ponudbe […], neresnična" in da "[č]eprav sam certifikat ni neresničen, pa je bila torej neresnična izjava (ki ji je bil priložen certifikat) […]". Pritožbeno sodišče je torej v okviru presoje, ali je kasnejši zakon za pritožnika milejši, presojalo ravnanje, ki se pritožnikoma ni očitalo, medtem ko očitanega ravnanja ni presojalo.
 
11. V zvezi z navedeno argumentacijo pritožbenega sodišča Ustavno sodišče poudarja, da mora sodišče v primeru, ko se zakon, ki določa prekršek, po storitvi očitanega ravnanja spremeni, v skladu z drugim odstavkom 28. člena Ustave najprej presoditi, ali očitano ravnanje izpolnjuje zakonske znake prekrška tudi po novem zakonu. Kasnejši zakon je namreč najmilejši tedaj, ko očitanega ravnanja sploh ne opredeljuje več kot prekršek (ga dekriminira).[9] Sodišče mora torej presoditi, ali konkretni dejanski stan, ki izhaja iz obdolžilnega predloga, ustreza zakonskemu dejanskemu stanu (zakonskim znakom) prekrška po novem zakonu. Če ugotovi, da očitano ravnanje v kasnejšem zakonu ni več opredeljeno kot prekršek, mora postopek o prekršku ustaviti, ne glede na to, ali zakonskim znakom prekrška po novem zakonu ustreza neko drugo ravnanje, ki ni predmet očitka.
 
12. Pritožbeno sodišče navedene zahteve drugega odstavka 28. člena Ustave ni upoštevalo. Pri presoji, ali je kasnejši zakon za storilca milejši, je namreč namesto očitanega ravnanja (predložitve certifikata, ki mu je izdajatelj naknadno skrajšal veljavnost) presojalo ravnanje, ki se pritožnikoma ni očitalo (predložitev Izjave). S tem je tudi pritožbeno sodišče kršilo drugi odstavek 28. člena Ustave.
 
13. Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da sta tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče kršili pravico pritožnikov iz drugega odstavka 28. člena Ustave. Sodišče prve stopnje zato, ker je pri presoji, ali je kasnejši zakon očitano ravnanje dekriminiral, prestopilo možen besedni pomen zakonskega znaka. Pritožbeno sodišče pa zato, ker pri tej presoji sploh ni presojalo očitanega ravnanja, temveč ravnanje, ki se pritožnikoma v obdolžilnem predlogu ni očitalo. Ustavno sodišče je zato izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
 
 
C.
 
14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11 in 70/17) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnici in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in Marko Šorli. Sodnik dr. Rok Čeferin je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Mežnar.
 
 
 
dr. Rajko Knez
Predsednik
 
[1] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-92/16, Up-113/16 z dne 6. 12. 2017, 6. točka obrazložitve.
[2] Prim. K. Filipčič, Veljavnost kazenskega zakona, v: L. Bavcon in drugi, Kazensko pravo, splošni del, 6. izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2013, str. 114–115.
[3] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-497/14 z dne 24. 11. 2016 (Uradni list RS, št. 79/16, in OdlUS XXI, 36), 15. točka obrazložitve.
[4] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-152/14 z dne 9. 2. 2017 (Uradni list RS, št. 12/17, in OdlUS XXII, 16), 8. točka obrazložitve.
[5] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-92/16, Up-113/16, 7. in 8. točka obrazložitve.
[6] Prav tam.
[7] Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-497/14, 16. točka obrazložitve, in št. Up-853/14 z dne 9. 3. 2017 (Uradni list RS, št. 15/17, in OdlUS XXII, 19), 6. točka obrazložitve.
[8] M. Deisinger, Kazenski zakonik 2017, Posebni del: s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, Maribor 2017, str. 555; J. Stanko, 251. člen, v: D. Korošec, K. Filipčič, S. Zdolšek (ur.), Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 1179.
[9] Glej C. Roxin, Strafrecht, Allgemeiner Teil, 1. knjiga, 4. izdaja, Verlag C. H. Beck, München 2006, str. 169; K. Filipčič, nav. delo, str. 116. Glej tudi pritrdilno ločeno mnenje sodnika Marka Šorlija k odločbi št. Up-152/14.
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
BSB Inženiring, d. o. o., Selnica ob Dravi, in Borut Ramšak, Maribor
Datum vloge:
06.02.2019
Datum odločitve:
05.03.2020
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US32370