U-I-512/18

Opravilna št.:
U-I-512/18
Akt:
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo, 10/15 – popr. in 27/16) (ZFPPIPP), 2. al. 2. tč. 2. odst. 399. čl. v zvezi s 384., 386. in 401. čl.
Izrek:
Zahteva za oceno ustavnosti druge alineje 2. točke drugega odstavka 399. člena v zvezi s 384., 386. in 401. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo, 10/15 – popr. in 27/16) se zavrže.
 
Druga alineja 2. točke drugega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, kolikor se nanaša na 383.b člen tega zakona, je v neskladju z Ustavo.
 
Državni zbor mora ugotovljeno neskladje iz prejšnje točke odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
 
Do odprave ugotovljene protiustavnosti se uporablja druga alineja 2. točke drugega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, kolikor se nanaša na 383.b člen tega zakona.
Evidenčni stavek:
Sodišče mora v zahtevi za oceno ustavnosti utemeljiti, da izpodbijane zakonske določbe ni mogoče razlagati in uporabiti na ustavnoskladni način in da torej v konkretnem postopku ne more sprejeti ustavnoskladne odločitve brez odločitve Ustavnega sodišča o protiustavnosti zakona. Če predlagatelj tej zahtevi, ki izhaja iz 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču, ne zadosti, Ustavno sodišče vloženo zahtevo zavrže. Če zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja različno ali v bistvenem različne položaje ureja enako, mora za to obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja (ustavno dopusten razlog). Ker je odpust obveznosti na dolžnikovi strani bistveno povezan z vrednostno oceno (primernostjo) njegovih ravnanj, je tudi vrednostno merilo primerjave v temelju opredeljeno z namenom postopka odpusta obveznosti in torej tudi vrednotenjem posameznih skupin primerov (kršitev oziroma razlogov) z vidika stopnje očitka (protipravnosti oziroma krivde), ki ga je mogoče utemeljeno nasloviti na dolžnika. Kršitve sodelovalne dolžnosti pomenijo opustitve, ki so lahko izvršene namenoma, iz malomarnosti in v izjemnih primerih morda celo brez izrazitega vrednostnega očitka, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno nasloviti na dolžnika. Gre tudi za kršitve, ki same po sebi nimajo nujno vselej negativnih posledic za stečajno maso in obseg ter časovni okvir poplačila upnikov. Zelo različna sta lahko tudi dolžnikov odnos do posameznih primerov kršitev in (občutena) teža njegovega položaja, s katerim se sooča v izjemnem položaju osebnega stečaja (in znotraj njega odpusta obveznosti), ki je pravni izraz poskusa rešitve njegove ekonomske eksistenčne grožnje. Posledično je tudi stopnja vrednostnega očitka, ki ga je mogoče utemeljeno nasloviti na dolžnika, lahko zelo različna. Zakonodajalec je kljub temu za vse različne možne kršitve sodelovalne dolžnosti predvidel enotno in zelo strogo sankcijo. Ta odpusta obveznosti nikdar ne dovoljuje v obdobju desetih let od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi dolžnikovega predloga za odpust. Zakonodajalec torej sodiščem v nobenem primeru (in torej niti v primeru izrazito blagih kršitev) ne dovoljuje, da bi načelo enakosti udejanjila na način, ki bi izjemoma lahko dopuščal uporabo drugačne pravne posledice v obliki (po obsegu ali vrsti) milejše sankcije. Ureditev, ki od sodišča nujno zahteva uporabo enake (ostre) sankcije v vseh primerih kršitev sodelovalne dolžnosti, predpostavlja, da je dolžnik v primeru vsake in morda še tako minorne kršitve vselej nujno tudi nevesten in nepošten. Navedenega zaključka pa ni mogoče sprejeti v vseh tistih primerih kršitev, ki lahko, če sploh, utemeljujejo le izrazito majhno stopnjo vrednostnega očitka dolžniku. Dejanski učinek izpodbijane ureditve je torej lahko tudi v nasprotju z zakonsko opredeljenim namenom obveznosti. Ustavno sodišče tako razumnih razlogov, ki bi upravičevali enako obravnavo vseh in torej tudi najblažjih kršitev obveznosti sodelovalne dolžnosti, ni moglo razbrati. Izpodbijana ureditev je zato v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. 
Geslo:
1.2.51.4.1 - Ustavno sodstvo - Vrste vlog - Aktivna legitimacija v postopku pred Ustavnim sodiščem - Konkretna presoja norm - Sodišče. 1.5.51.1.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Zavrženje zahteve. 1.5.51.1.15.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Ugotovitev, da je predpis v neskladju - Z ustavo. 1.5.51.1.16 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Poziv normodajalcu, da predpis uskladi z Ustavo/zakonom. 1.5.51.1.22 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Določitev načina izvršitve odločbe . 5.2 - Temeljne pravice - Enakost (14.2). 1.5.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Pritrdilna mnenja.
Pravna podlaga:
Člen 14.2, Ustava [URS] Člen 25.1, 40.2, 48, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-512/18-10                   
23. 4. 2020
 
 
 

ODLOČBA

 
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega sodišča v Ljubljani, na seji 23. aprila 2020
 
 
odločilo:
 
1. Zahteva za oceno ustavnosti druge alineje 2. točke drugega odstavka 399. člena v zvezi s 384., 386. in 401. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo, 10/15 – popr. in 27/16) se zavrže.
 
2. Druga alineja 2. točke drugega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, kolikor se nanaša na 383.b člen tega zakona, je v neskladju z Ustavo.
 
3. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje iz prejšnje točke odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
 
4. Do odprave ugotovljene protiustavnosti se uporablja druga alineja 2. točke drugega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, kolikor se nanaša na 383.b člen tega zakona.
 
 
OBRAZLOŽITEV
 
 
A.
 
1. Višje sodišče v Ljubljani vlaga zahtevo za oceno ustavnosti druge alineje 2. točke drugega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) pri odločanju v pritožbenem postopku zoper prvostopenjski sklep o zavrnitvi predloga za odpust obveznosti. Zatrjuje neskladje z drugim odstavkom 14. člena in 23. členom Ustave. Prvostopenjsko sodišče je dolžnikov ponovni predlog za odpust obveznosti na podlagi druge alineje 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP zavrnilo, ker je bil odpust v okviru istega stečajnega postopka predhodno že pravnomočno zavrnjen na podlagi ugotovljene kršitve 383.b člena ZFPPIPP (neodzivanje na pozive upraviteljice) in od pravnomočnosti zavrnitve še ni preteklo deset let. Dolžnik v ponovnem predlogu opozarja tudi na posebne okoliščine prvotne kršitve.
 
2. Predlagatelj opozarja, da 2. točka drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP ne dovoljuje odpusta obveznosti v obdobju desetih let. Zakonodajalec je tako nedovoljenost odpusta v obdobju desetih let na eni strani predvidel za dolžnike, ki so kršili svoje obveznosti glede (i) dosegljivosti sodišču in upravitelju (383.b člen ZFPPIPP), (ii) poročanja dolžnika o njegovem premoženjskem stanju (384. člen ZFPPIPP), (iii) omejitve poslovne sposobnosti (386. člen ZFPPIPP) ter (iv) v zvezi z delovnim razmerjem oziroma prizadevanjem za zaposlitev (401. člen ZFPPIPP). Navaja, da je ista desetletna prepoved predvidena na drugi strani tudi za kvalitativno povsem drugačne vrste kršitev, in sicer za (i) tiste dolžnike, ki so bili na podlagi kazenske evidence pravnomočno obsojeni za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu,[1] (ii) tiste, ki so jim bile obveznosti že odpuščene,[2] in (iii) tiste, ki so s prikrivanjem ali lažnim prikazovanjem podatkov o svojem premoženjskem položaju ali z drugačno prevaro dosegli izdajo sklepa o odpustu obveznosti (411. člen ZFPPIPP).[3] Izenačitev navedenih skupin položajev, ki so po svoji naravi bistveno različni, je po mnenju predlagatelja arbitrarna in v nasprotju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
 
3. Predlagatelj pojasnjuje, da v primeru dolžnikov, ki jim je bil odpust zavrnjen zaradi kršitev dosegljivosti sodišču in upravitelju, že na podlagi zakona v obdobju desetih let ne more presojati vsebinskih pogojev za odpust. Tako tudi nima možnosti presojanja novih oziroma spremenjenih okoliščin, ki bi lahko nastale v primeru dolžnikovega položaja v tako dolgem obdobju. Po mnenju predlagatelja je tako absolutno določeno obdobje nerazumno dolgo in pomeni tudi kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Sodišče namreč v obdobju desetih let vsebinsko ne more odločati o odpustu obveznosti. Tako tudi ne more upoštevati vseh okoliščin posameznega primera in različnosti možnih (opravičljivih) razlogov za kršitev 383.b člena ZFPPIPP v prvotnem postopku odpusta. Predlagatelj navaja, da sodišča po drugi strani na podlagi zakona vselej upoštevajo, ko pride do izbrisa kazenske obsodbe ali steka pogojev za izbris v času preizkusnega obdobja.[4]
 
4. Državni zbor na zahtevo ni odgovoril.
 
 
B. – I.
 
5. Drugi odstavek 399. člena ZFPPIPP se glasi:
 
"(2) Odpust obveznosti ni dovoljen:
 
1. če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, razen če je ta obsodba do poteka preizkusnega obdobja že izbrisana iz kazenske evidence ali če se do poteka preizkusnega obdobja izpolnijo pogoji za njen izbris na podlagi zakonske rehabilitacije, ali
 
2. če je bilo o odpustu obveznosti stečajnemu dolžniku že pravnomočno odločeno v naslednjih primerih in od pravnomočnosti sklepa ali sodbe še ni preteklo deset let:
 
– če so bile stečajnemu dolžniku njegove obveznosti že odpuščene,
– če je bil predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti zavrnjen, ker je dolžnik kršil svoje obveznosti iz 383.b, 384., 386. ali 401. člena tega zakona, ali zaradi ovire iz tretjega odstavka tega člena ali
– če je bil sklep o odpustu obveznosti razveljavljen po 411. členu tega zakona."
 
6. Člen 383b ZFPPIPP se glasi:
 
"383.b člen
(dosegljivost dolžnika sodišču in upravitelju)
 
(1) Dolžnik je dolžan sodelovati s sodiščem in z upraviteljem ter se odzivati na sodna pisanja in pozive upravitelja.
 
(2) Dolžnik mora sodišču in upravitelju poleg identifikacijskih podatkov posredovati tudi naslednje kontaktne podatke, na katerih je zanesljivo dosegljiv: elektronski naslov ali telefonsko številko in poštni naslov za vročanje pošiljk, če je ta različen od naslova njegovega stalnega ali začasnega prebivališča."
 
7. Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti (156. člen Ustave in prvi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS). Da zahteva sodišča zadosti tej procesni predpostavki, se mora nanašati na del zakona oziroma zakonsko določbo, na katero bi moralo sodišče opreti svojo odločitev. Izpodbijana zakonska določba mora biti torej za odločitev sodišča upoštevna.[5] Ustavno sodišče je upravičeno intervenirati le takrat, kadar je ustavnosodna presoja zakona potrebna za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem sodnem postopku. Zato mora sodišče v zahtevi za presojo ustavnosti utemeljiti, da mora v konkretni zadevi, v kateri sodi, uporabiti (domnevno protiustavno) zakonsko ureditev na način, ki mu preprečuje ustavnoskladno odločitev.[6] Navedeno pomeni, da mora biti odločitev Ustavnega sodišča o domnevni protiustavnosti zakona odločilna (nujna) za odločanje sodišča v konkretnem sodnem postopku.[7]
 
8. Predlagatelj je s sklepom št. St 296/2016 z dne 7. 8. 2018 prekinil pritožbeni postopek zoper sklep o zavrnitvi dolžnikovega predloga za odpust obveznosti. Med drugim zatrjuje, da je druga alineja 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP v neskladju z Ustavo tudi zato, ker določa, da odpust obveznosti ni dovoljen, če je bilo o odpustu obveznosti stečajnemu dolžniku že pravnomočno odločeno in od pravnomočnosti sklepa ali sodbe še ni preteklo deset let, če je bil predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti zavrnjen, ker je dolžnik kršil svoje obveznosti iz 384., 386. ali 401. člena ZFPPIPP. Ker je iz navedb predlagatelja in priloženega prvostopenjskega sklepa o zavrnitvi ponovnega predloga za odpust obveznosti mogoče razbrati, da je bil prvotni predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti zavrnjen, ker je dolžnik kršil svoje obveznosti iz 383.b člena ZFPPIPP, ne pa tudi iz razloga kršitev obveznosti iz 384., 386. ali 401. člena ZFPPIPP, je odločitev Ustavnega sodišča v obravnavanem primeru nujna le glede ustavnosti ureditve v delu druge alineje 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP v zvezi s 383.b členom ZFPPIPP. Zato je Ustavno sodišče zahtevo za oceno ustavnosti v delu druge alineje 2. točke drugega odstavka 399. člena v zvezi s 384., 386. in 401. členom ZFPPIPP zavrglo (1. točka izreka).
 
 
B. – II.
 
9. Predlagatelj opozarja, da je absolutno določeno desetletno obdobje nedovoljenosti odpusta od pravnomočnosti zavrnitve prvotnega predloga na podlagi 383.b člena ZFPPIPP nerazumno dolgo. Ker sodišče v navedenem obdobju o odpustu obveznosti ne more odločati po vsebini, po navedbah predlagatelja tudi ne more upoštevati vseh okoliščin posameznega primera in različnosti možnih (opravičljivih) razlogov za kršitev 383.b člena ZFPPIPP v prvotnem postopku odpusta. Predlagatelj torej smiselno uveljavlja kršitev načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave iz razloga, ker zakonodajalec z absolutno nedovoljenostjo predloga v obdobju desetih let za vse primere kršitev sodelovalne dolžnosti 383.b člena ZFPPIPP predvideva enako pravno posledico. Odpusta obveznosti namreč v absolutnem obdobju desetih let od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi predloga za odpust obveznosti nikoli ne dovoljuje, s čimer hkrati v vseh primerih kršitev 383.b člena ZFPPIPP tudi dejansko preprečuje ponovno vložitev predloga v okviru istega (torej še ne končanega) stečajnega postopka.
10. Drugi odstavek 14. člena Ustave zagotavlja splošno enakost pred zakonom. Zakonodajalca zavezuje, da enake položaje pravnih subjektov uredi enako, različne pa ustrezno različno. Če zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja različno ali v bistvenem različne položaje ureja enako, mora za to obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja (ustavno dopusten razlog).[8] Za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je torej treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja. Poleg položajev, ki ju primerjamo med seboj, pomeni predmet pravnega urejanja tretji element primerjave (tertium comparationis) – to je vrednostno merilo primerjave, glede na katero dva položaja primerjamo med seboj.[9]
 
11. Ker je odpust obveznosti na dolžnikovi strani bistveno povezan z vrednostno oceno (primernostjo) njegovih ravnanj,[10] je tudi vrednostno merilo primerjave v temelju opredeljeno z namenom postopka odpusta obveznosti in torej tudi vrednotenjem posameznih skupin primerov (kršitev oziroma razlogov) z vidika stopnje očitka (protipravnosti oziroma krivde), ki ga je mogoče nasloviti na dolžnika.
 
12. Člen 383b ZFPPIPP v postopku osebnega stečaja dolžniku zapoveduje sodelovanje s sodiščem ter odzivanje na sodna pisanja in pozive upravitelja.[11] Določa tudi njegovo obveznost, da sodišču in upravitelju posreduje identifikacijske in kontaktne podatke, na katerih je zanesljivo dosegljiv.[12] Ker je treba v postopku osebnega stečaja (med drugim) ugotoviti in spremljati tudi stanje dolžnikovega premoženja[13] ter ugotoviti obseg stečajne mase,[14] sta zahtevi po dolžnikovi dosegljivosti in sodelovanju razumni in nujni z vidika zagotavljanja namena postopka osebnega stečaja[15] in znotraj njega tudi postopka odpusta obveznosti,[16] kjer za dolžnika veljajo še dodatne obveznosti.[17] Sodelovanje dolžnika v okviru poročanja ter odzivanja upravitelju in sodišču so torej v primeru postopka odpusta obveznosti še posebej poudarjena. Dolžnikova kršitev obveznosti iz 383.b člena ZFPPIPP tako pomeni protipravno ravnanje, ki ga zakon upravičeno tudi sankcionira. ZFPPIPP kot primarno sankcijo za kršitev navedenih obveznosti predvideva možnost vložitve ugovora s strani upravitelja ali upnika, ki lahko po odločitvi sodišča pripelje do ustavitve postopka odpusta obveznosti in zavrnitve predloga za odpust teh obveznosti.[18] Šele v posledici prvotne pravnomočne zavrnitve predloga za odpust nastopi tudi posledica izpodbijane določbe, ki določa, da odpust ni dovoljen še v obdobju nadaljnjih deset let po pravnomočni zavrnitvi iz razloga kršitve 383.b člena ZFPPIPP. Tako dolgo obdobje dejansko tudi pomeni, da v okviru istega (torej še ne končanega) stečajnega postopka ponovni predlog v primeru kršitve 383.b člena ZFPPIPP praktično nikoli ni dovoljen.
 
13. V primeru kršitev obveznosti iz 383.b člena ZFPPIPP gre za zelo široko polje možnih kršitev na strani dolžnika. V osnovi gre v primeru kršitev 383.b člena ZFPPIPP za opustitve, ki so lahko izvršene namenoma, iz malomarnosti in v izjemnih primerih morda celo brez izrazitega vrednostnega očitka, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno nasloviti na dolžnika. Gre tudi za kršitve, ki same po sebi nimajo nujno vselej negativnih posledic za stečajno maso ter obseg in časovni okvir poplačila upnikov. Zelo različna sta lahko tudi dolžnikov odnos do posameznih primerov kršitev in (občutena) teža njegovega položaja, s katerim se sooča v izjemnem položaju osebnega stečaja (in znotraj njega odpusta obveznosti), ki je pravni izraz poskusa rešitve njegove ekonomske eksistenčne grožnje. Posledično je tudi stopnja vrednostnega očitka, ki ga je mogoče utemeljeno nasloviti na dolžnika, lahko zelo različna. Zakonodajalec je kljub temu za vse različne možne kršitve 383.b člena ZFPPIPP predvidel enotno in zelo strogo sankcijo. Ta odpusta obveznosti nikdar ne dovoljuje v obdobju desetih let od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi dolžnikovega predloga za odpust na podlagi kršitve 383.b člena ZFPPIPP. Zakonodajalec torej sodiščem v nobenem primeru (in torej niti v primeru izrazito blagih kršitev) ne dovoljuje, da bi načelo enakosti udejanjila na način, ki bi izjemoma lahko dopuščal uporabo drugačne pravne posledice v obliki (po obsegu ali vrsti) milejše sankcije.[19]
 
14. Iz zakonodajnega gradiva razlogov za enako ostro obravnavo zelo različnih in torej tudi izrazito blagih kršitev obveznosti iz 383.b člena ZFPPIPP ni mogoče razbrati. Skladno s prvim odstavkom 399. člena ZFPPIPP je namen odpusta obveznosti poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja. Ureditev, ki od sodišča nujno zahteva uporabo enake (ostre) sankcije v vseh primerih kršitev obveznosti iz 383.b člena ZFPPIPP, predpostavlja, da je dolžnik v primeru vsake in morda še tako minorne kršitve 383.b člena vselej nujno tudi nevesten in nepošten. Navedenega zaključka pa ni mogoče sprejeti v vseh tistih primerih kršitev 383.b člena ZFPPIPP, ki lahko, če sploh, utemeljujejo le izrazito majhno stopnjo vrednostnega očitka dolžniku. Dejanski učinek izpodbijane ureditve je torej lahko tudi v nasprotju z zakonsko opredeljenim namenom obveznosti, kakor ga opredeljuje prvi odstavek 399. člena ZFPPIPP. Ustavno sodišče tako razumnih razlogov, ki bi upravičevali enako obravnavo vseh in torej tudi najblažjih kršitev obveznosti iz 383.b člena ZFPPIPP, ni moglo razbrati. Izpodbijana ureditev je zato v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da je izpodbijana določba v nasprotju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, se z očitkom kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave ni ukvarjalo. Razveljavitev 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, kolikor se nanaša na 383.b člen ZFPPIPP, bi (z izjemo prvotne zavrnitve predloga) pomenila odsotnost kakršnekoli sankcije za dolžnika v primeru kršitve sicer za potek stečajnega postopka razumnih obveznosti iz 383.b člena ZFPPIPP. Ker zakon ureja primere nedovoljenosti odpusta obveznosti v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave na način, ki ne omogoča razveljavitve, je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 48. člena ZUstS ugotovilo njegovo protiustavnost (2. točka izreka). V skladu z drugim odstavkom navedenega člena bo zakonodajalec moral sprejeti ureditev, ki bo omogočala ustavnoskladno uveljavitev navedene ustavne pravice. Ustavno sodišče je zakonodajalcu določilo enoletni rok za odpravo ugotovljene protiustavnosti (3. točka izreka).
 
15. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo učinkuje ugotovitev protiustavnosti zakonske določbe tako, da njena uporaba v sodnih postopkih ne bo v nasprotju z razlogi, ki so Ustavnemu sodišču narekovali ugotovitev njene protiustavnosti. V primeru ustavnosodne presoje predpisa namreč pomenita izrek in obrazložitev odločbe celoto, zato ne veže le izrek, temveč vežejo tudi razlogi (ratio decidendi), vsebovani v obrazložitvi. Sodišča morajo zato, dokler zakonodajalec ne odpravi ugotovljene protiustavnosti, odločati v skladu z razlogi ugotovitvene odločbe.[20] Vendar tega ni mogoče doseči tedaj, kadar je kljub temu potrebna ustrezna ureditev, da bi se človekova pravica lahko uresničevala (drugi odstavek 15. člena Ustave). Zato je Ustavno sodišče na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 40. člena ZUstS odločilo, da se ugotovljena protiustavna ureditev uporablja, dokler zakonodajalec ne odpravi njene protiustavnosti (4. točka izreka). Sodelovalna dolžnost stečajnega dolžnika, ki jo predvideva 383.b člen ZFPPIPP, je namreč nujna za nemoten potek in uresničitev ciljev postopka osebnega stečaja in v njegovem okviru tudi postopka odpusta obveznosti.[21] Iz navedenega razloga kršitev navedene dolžnosti v postopku osebnega stečaja nujno tudi zahteva določeno sankcijo. Vprašanje vrste in načina zakonskega sankcioniranja navedenih kršitev in zagotovitve možnosti sodišč, da lahko ustrezno in v skladu z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave opredelijo in ovrednotijo (milejše) primere kršitev ter jih ustrezno sankcionirajo, je namreč kompleksno vprašanje, ki zaradi ustreznega (tudi postopkovnega) vidika vrednotenja in upoštevanja zapletene in zaostrene narave razmerij med dolžnikom in upniki[22] terja celovito zakonsko ureditev, ki jo mora sprejeti zakonodajalec. Vrednotenje in ustrezno sankcioniranje kršitev sodelovalne dolžnosti 383.b člena ZFPPIPP lahko namreč vpliva na obstoječi postopek odpusta obveznosti (in širše osebnega stečaja) ter tudi na pravni položaj upnikov stečajnega dolžnika. Navedeni interesi pretehtajo nad interesom stečajnega dolžnika do takojšnje zagotovitve možnosti opredelitve in vrednotenja blažjih primerov kršitev, ki bi lahko omogočala hitrejšo ponovno vložitev predloga za odpust obveznosti.
 
 
C.
 
16. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 25. člena, 48. člena in drugega odstavka 40. člena ZUstS ter petega odstavka v zvezi s tretjo alinejo tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločitev je sprejelo soglasno. Sodnik Accetto je dal pritrdilno ločeno mnenje.
 
 
 
 
dr. Rajko Knez
   Predsednik
 
 
 
[1] Tako 1. točka drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP.
[2] Prva alineja 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP.
[3] Tretja alineja 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP.
[4] Točka 1 drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP.
[5] Glej sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-143/13 z dne 2. 10. 2014 in št. U-I-205/13 z dne 18. 9.
2013.
[6] Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-39/15 z dne 19. 11. 2015.
[7] Tako sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-186/15 z dne 7. 4. 2016 in št. U-I-187/15 z dne 14. 7. 2016.
[8] Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-147/12 z dne 29. 5. 2013 (Uradni list RS, št. 52/13, in OdlUS XX, 7) ter št. U-I-186/12 z dne 14. 3. 2013 (Uradni list RS, št. 25/13, in OdlUS XX, 3).
[9] Tako odločba Ustavnega sodišča št. U-I-175/11 z dne 10. 4. 2014 (Uradni list RS, št. 29/14).
[10] Prim. prvi odstavek 399. člena ZFPPIPP ter tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-676/15 z dne 23. 11. 2017, 18. točka obrazložitve.
[11] Tako prvi odstavek 383.b člena ZFPPIPP.
[12] Tako drugi odstavek 383.b člena ZFPPIPP.
[13] Tako 384. člen ZFPPIPP.
[14] Tako 389. člen ZFPPIPP.
[15] Prim. 382. člen ZFPPIPP.
[16] Prim 399. člen ZFPPIPP.
[17] Tako 401. člen ZFPPIPP.
[18] Tako 2. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP.
[19] V zvezi z udejanjanjem sorazmernosti prim. odločbo št. U-I-12/12 z dne 11. 12. 2014 (Uradni list RS, št. 92/14, in OdlUS XX, 30), 19. točka obrazložitve.
[20] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-2597/07 z dne 4. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 94/07, in OdlUS XVI, 108), 6. točka obrazložitve.
[21] Prim 12. točko obrazložitve te odločbe.
[22] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-769/16, U-I-81/17 z dne 12. 7. 2018 (Uradni list RS, št. 54/18, in OdlUS XXIII, 11), 16. točka obrazložitve.
 
 
U-I-512/18-11          
7. 5. 2020
 
 
Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Mateja Accetta k odločbi št. U-I-512/18 z dne 23. 4. 2020
 
 
 
1. Odločbo sem lahko podprl, v tem ločenem mnenju pa dodajam le še dva poudarka, ki sta vsaj zame dodatno narekovala podporo sprejeti odločitvi.
 
2. Prvi se nanaša na obstoj in obseg zmožnosti sodišč, da v konkretnih sodnih postopkih opredelijo okoliščine posameznega primera in temu ustrezno prilagodijo pravne posledice določenih ravnanj ali opustitev. Ko odločajo o uporabi pravnih predpisov v konkretnih primerih, s katerimi posegajo v pravne interese in položaje strank, imajo sodišča posebno odgovornost; izraz te odgovorne vloge pa mora biti po moji presoji tudi možnost sodišča, da pri oblikovanju odločitve ovrednoti vse upoštevne okoliščine posamezne zadeve in sprejme odločitev, ki kar najbolj udejanja vse temeljne zahteve načela pravne države in postopkovne pravičnosti. Ustavno sodišče je tudi v zadnjem času obravnavalo že več zadev,[1] ki so odpirale tovrstna vprašanja v zvezi z vlogo sodišč in njenimi morebitnimi okrepitvami ali omejitvami v zakonski ureditvi. V takih primerih bi sam pozdravil ureditev, ki bi sodiščem puščala nekoliko večji manevrski prostor za prilagoditev odločitve konkretnim okoliščinam posamezne zadeve; ne kot vabilo k večji sodniški diskreciji, ampak kot priznanje tvorne vloge sodišč pri udejanjanju ustavnih zahtev enakosti, sorazmernosti in postopkovne pravičnosti v konkretnih zadevah. Tudi zato sem lahko brez zadržkov podprl odločitev, katere osrednja ost (glej 13. in 14. točko obrazložitve) je usmerjena v rigidnost ureditve, ki sodišču preprečuje ovrednotenje vrednostnega očitka dolžniku v konkretnih okoliščinah posamezne zadeve.
 
3. Ta rigidnost pa se, in to je drugi razlog za mojo podporo odločitvi, ne kaže zgolj znotraj različnih kršitev obveznosti po 383.b členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), temveč tudi v primerjavi teh primerov kršitev s primeri pravnomočnih obsodb za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, urejenimi v prvi alineji drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Slednja določba, ki se glede trajanja prepovedi sklicuje na izbris iz kazenske evidence po poteku preizkusnega obdobja ali izbris na podlagi zakonske rehabilitacije, v praksi celo v primeru številnih obsodb za kazniva dejanja[2] predvideva krajši rok prepovedi odpusta obveznosti kot v primeru kršitev iz 383.b člena, ki vsaj praviloma vsebujejo bistveno manjšo stopnjo vrednostnega očitka storilcu. Tudi ta vidik zame dodatno utemeljuje potrebo po ureditvi, ki bi sodiščem dopuščala ustrezno vrednotenje konkretnih okoliščin posameznih postopkov.
 
 
   dr. Matej Accetto, l.r.
                                                                                              Sodnik
 
 
 
[1] Naj tu v ponazoritev navedem le dve. V odločbi Ustavnega sodišča št. Up-133/16 (Urh) z dne 14. 3. 2019 (Uradni list RS, št. 29/19) je Ustavno sodišče presojalo odločitev rednega sodišča v zapuščinskem postopku v zvezi z dedovanjem zaščitene kmetije, kjer mora sodišče v skladu  s 165. členom Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, Uradni list RS, št. 67/01 in 63/16 – ZD) oziroma svojo dolžnostjo materialnega procesnega vodstva ter specifične ureditve Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95 in 30/13 – ZDKG), med drugim drugega odstavka 14. člena, po katerem naj "[p]ri odločanju o povečanju ali zmanjšanju nujnih deležev upošteva sodišče vse okoliščine primera, zlasti premoženjske razmere in pridobitno sposobnost dedičev ter gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije", iskati ustrezno ravnovesje med položaji vseh sodedičev – glej 14. točko obrazložitve odločbe ter 5. in 6. točko pritrdilnega ločenega mnenja sodnika M. Accetta, ki se mu pridružuje sodnik M. Šorli. V odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-46/15 ("Sodne takse") z dne 25. 4. 2018 (Uradni list RS, št. 35/18, in OdlUS XXIII, 7) pa je Ustavno sodišče presojalo ureditev, ki je v zvezi s sodnimi taksami v primeru vloženega predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse vsebinsko odločanje o tem predlogu med drugim pogojevala tudi z oddajo ustreznega obrazca s podatki o premoženju družinskih članov, s čimer je bil pomemben pogoj za vsebinsko odločitev o predlogu v celoti odvisen od pripravljenosti na sodelovanje tretjih oseb in ne stranke same, sodišča pa po presoji Ustavnega sodišča niso imela na voljo učinkovitih pooblastil, s katerimi bi lahko v konkretnih postopkih ublažila morebitne negativne posledice take ureditve – glej 22. in 23. točko obrazložitve odločbe.
[2] Tako je v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 82. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17 in 23/20 – KZ-1) denimo v primeru obsodbe na zaporno kazen od enega do treh let rok za izbris iz kazenske evidence pet let od izvršitve (oziroma zastaranja ali odpustitve), skupaj torej največ osem let po pravnomočnosti sodbe oziroma dve manj kot v primeru vseh, tudi najblažjih kršitev iz 383.b člena ZFPPIPP.
 
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
zakon
Vlagatelj:
Višje sodišče v Ljubljani
Datum vloge:
17.12.2018
Datum odločitve:
23.04.2020
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
zavrženje ugotovitev – je v neskladju z Ustavo/zakonom
Dokument:
US32398