U-I-180/17, U-I-415/18, U-I-482/18, U-I-4/19, U-I-162/19

Opravilna št.:
U-I-180/17, U-I-415/18, U-I-482/18, U-I-4/19, U-I-162/19
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2020:U.I.180.17
Akt:
Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17) (ZPP), 2. odst. 155. čl.
Izrek:
Drugi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17) ni v neskladju z Ustavo v delu, po katerem se izračuna odvetniška nagrada za namen povrnitve potrebnih pravdnih stroškov nasprotni stranki v sporih majhne vrednosti.
Evidenčni stavek:
Drugi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku je temelj za določanje višine redistribucije premoženja od ene pravdne stranke k drugi v primeru, ko je to v pravdi zastopal odvetnik, saj je temelj za izračun višine določene vrste pravdnih stroškov, ki jih mora v sporu (tudi majhne vrednosti) neuspešna stranka povrniti nasprotni stranki. Vendar to še ne pomeni, da ta določba posega v človekovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave v pravdi neuspešne stranke. Sestavni del vsebine človekove pravice do zasebne lastnine je tudi skupek dolžnosti lastnika, da iz svojega premoženja nudi kompenzacijo osebi, katere premoženje je bilo zmanjšano zaradi njegovega ravnanja ali opustitev. Zato se z navedeno določbo – tudi kolikor se uporablja v sporih (izjemno) majhne vrednosti – ureja način izvrševanja človekove pravice do zasebne lastnine. Presojani ureditvi ni mogoče očitati nerazumnosti, saj na njeni podlagi stranka, ki je v pravdi (čeprav z nizko vrednostjo spornega predmeta) uspela, dobi povrnjen denarni znesek, ki ga je sama plačala svojemu odvetniku, ali vsaj znesek, ki se temu znesku mnogo bolj približa, kot bi se mu približal po presoji sodišča v posamičnem primeru ustrezen manjši, višini uveljavljane terjatve sorazmeren denarni znesek, kot predlaga predlagatelj.
Geslo:
1.2.51.4.1 - Ustavno sodstvo - Vrste vlog - Aktivna legitimacija v postopku pred Ustavnim sodiščem - Konkretna presoja norm - Sodišče.
1.5.51.1.13.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Ugotovitev, da je predpis skladen - Z ustavo.
5.3.36 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Pravica do lastnine (33, 67).
Pravna podlaga:
Člen 33, Ustava [URS]
Člen 21, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
 
 
U-I-180/17-14, U-I-415/18-9, U-I-482/18-8, U-I-4/19-10, U-I-162/19-8 
4. 6. 2020
 
 
 
 

ODLOČBA

 
Ustavno sodišče je v postopkih za oceno ustavnosti, začetih z zahtevami Okrajnega sodišča v Mariboru, na seji 4. junija 2020
 
 

odločilo:

 
Drugi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17) ni v neskladju z Ustavo v delu, po katerem se izračuna odvetniška nagrada za namen povrnitve potrebnih pravdnih stroškov nasprotni stranki v sporih majhne vrednosti.
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Predlagatelj je vložil pet po vsebini enakih zahtev za oceno ustavnosti 154. in 155. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbami Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/15 in nasl. ‒ v nadaljevanju OT), z eno od njih pa izpodbija tudi 158. člen ZPP. Pojasnjuje, da je v pravdnih zadevah, v katerih je izdal sklep o ustavitvi postopka odločanja o glavni stvari (zaradi umika tožbe) oziroma sodbo na podlagi pripoznave, naletel na primere, ko mora na podlagi navedenih zakonskih določb tožencu naložiti v plačilo povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov v višini, ki so po njegovem mnenju nesorazmerni z višino tožbenega zahtevka.
 
2. Predlagatelj meni, da je ureditev 154. in 155. (ter 158.) člena ZPP v zvezi z določbami OT v neskladju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, če je treba tožniku v sporu majhne vrednosti priznati stroške postopka, ki so nesorazmerni s tožbenim zahtevkom. Vse metode razlage (jezikovna, namenska in zgodovinska) izpodbijanih določb naj bi vodile k sklepu, da mora sodišče v zadevah, ki pomenijo sprožilne primere za te zahteve in v katerih znaša vrednost spornega predmeta oziroma uveljavljana terjatev 40,00 EUR (v eni zadevi pa celo samo 3,73 EUR), toženec tožniku – upoštevaje veljavno OT – povrniti med približno 250,00 EUR in 300,00 EUR potrebnih stroškov postopka (za opomin pred tožbo, tožbo ter materialne stroške, v določenih primerih pa še za umik tožbe, vse povečano za DDV; pri tem naj bi strošek sodnih taks predstavljal zanemarljivi del vseh potrebnih stroškov, in sicer 18,00 EUR). Drugi odstavek 155. člena ZPP, v skladu s katerim se v primeru, če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, taki stroški odmerijo po tarifi, naj bi glede na navedeno v sporih izjemno majhne vrednosti nesorazmerno privilegiral tožnika. Toženec naj bi mu namreč moral povrniti pravdne stroške v večkratniku zneska glavnega zahtevka, čeprav naj bi tega izpolnil takoj po prejemu tožbe oziroma naj bi tega izrecno pripoznal v odgovoru na tožbo ali konkludentno z njegovo nevložitvijo (453.a člen ZPP). Predlagatelj je prepričan, da tak (sicer primeren in potreben) poseg v toženčevo pravico do zasebne lastnine ni sorazmeren z vrednostjo zasledovanega cilja, tj. s koristmi, ki naj bi zaradi tega nastale tožniku. Zaradi takšne nesorazmerne odmere potrebnih pravdnih stroškov glede na vrednost spora naj bi izpodbijane določbe ZPP v primerih, kot so sprožilni, dobile kaznovalno funkcijo. Predlagatelj opozarja, da evropski predpisi vsebujejo za takšne položaje rešitev, ki upošteva načelo sorazmernosti. Sodišče naj bi lahko skladno s 16. členom Uredbe (ES) št. 861/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti (UL L 199, 31. 7. 2007 – v nadaljevanju Uredba) v evropskem sporu majhne vrednosti odločilo, da stranki, ki v pravdi uspe, ne prisodi povračila vseh njenih stroškov, če so ti neupravičeni ali nesorazmerni z zahtevkom.
 
3. Ustavno sodišče je poslalo zahtevo št. U-I-180/17 Državnemu zboru v odgovor. Ker so predlagateljeve zahteve št. U-I-415/18, št. U-I-482/18, št. U-I-4/19 in št. U-I-162/19 po vsebini enake kot njegova prva zahteva, Ustavno sodišče teh zahtev Državnemu zboru ni pošiljalo v odgovor, ker je že imel možnost odgovoriti na zatrjevano neskladnost izpodbijane ureditve. Državni zbor na zahtevo ni odgovoril, mnenje o njej pa je poslala Vlada. Ta meni, da spori majhne vrednosti predstavljajo relativno ozek segment postopkov, zaradi katerih ne gre spreminjati temeljnega pravila o povračilu stroškov; poleg tega naj za to ne bi bilo utemeljenih razlogov. Kljub poenostavitvi procesnih pravil v teh postopkih naj bi bila upnikom terjatev majhnih vrednosti ohranjena temeljna pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, katere uveljavljanje naj bi bilo neločljivo povezano z nastankom stroškov (sodnih taks, zastopanja idr.). Temeljno pravilo o povračilu stroškov postopka po uspehu (prvi odstavek 154. člena ZPP) naj bi bilo v zakonu omiljeno z več nadaljnjimi pravili, ki ščitijo v pravdi neuspešno stranko pred povračilom nepotrebnih stroškov ter stroškov, ki jih je zakrivila nasprotna stranka. Med temi naj bi bilo tudi v prvem odstavku 155. člena ZPP določeno pravilo o priznanju za pravdo (objektivno) potrebnih stroškov. To pravilo naj bi sodišču omogočalo nujno potreben in hkrati še dopusten prostor za presojo višine stroškov, ki so stranki dejansko nastali z uveljavljanjem pravice do sodnega varstva. Bistveno spreminjanje obstoječega pravila na način, da tožeča stranka tudi ob popolnem uspehu v pravdi lahko pričakuje utesnitev za pravdo očitno potrebnih stroškov zgolj na podlagi ocene sodišča o njihovem nesorazmerju z višino terjatve, naj bi neutemeljeno poseglo v tožnikovi pravici do sodnega varstva in do zasebne lastnine. Temeljno pravilo o povračilu stroškov postopka naj bi bilo namreč pomembno že v fazi odločanja posameznika o tem, ali naj sploh uveljavlja sodno varstvo.
 
4. Po mnenju Vlade ne more biti dvoma o tem, da je strošek odvetniške storitve (te se lahko poslužita obe pravdni stranki) potreben tudi v sporu majhne vrednosti, saj naj ne bi obstajal utemeljen razlog za omejitev pravice do zastopanja po odvetniku v tovrstnih sporih. Vendar naj bi bilo treba v tej zadevi opomin pred tožbo ovrednotiti po 1. namesto po 4. točki Tarifne številke 18 OT, torej na 100 namesto na 200 točk. Vlada opozarja na dejstvo, da v obravnavanih zadevah dolžniki niso poravnali svojih obveznosti ne ob zapadlosti ne po opominu, s čimer so upnike potisnili v položaj, ko jim za poravnavo njihovih terjatev ni preostalo drugega, kot da jih uveljavijo pred sodiščem. Stroški, ki so upnikom nastali v zvezi z vložitvijo tožb, naj ne bi pomenili njihove koristi (ali kazni za dolžnika), temveč stroške (plačilo računa za odvetniške storitve skladno z OT). Namen povračila stroškov naj bi tako bil v vzpostavitvi stanja, kot bi bilo, če upniku tožbe ne bi bilo treba vložiti, ker bi dolžnik svojo obveznost izpolnil ob zapadlosti ali vsaj po prejemu opomina pred tožbo. V zvezi z določbo Uredbe, na katero se sklicuje predlagatelj, Vlada meni, da tudi v teh primerih ne gre za prosto presojo sodišča. Poleg tega Vlada izpostavlja, da je v Uredbi predvideno poslovanje prek obrazcev, kar naj bi stroške, ki naj bi bili po Uredbi "nesorazmerni" z vrednostjo zahtevka, približalo pojmu potrebnih stroškov. Navedena določba Uredbe naj bi tako silila obe stranki, ne le tožnika, da v primeru čezmejnega postopka v sporu majhne vrednosti ravnata racionalno v pogledu stroškov, ki jih zanj namenjata (saj lahko v teh postopkih nastajajo dodatni stroški zaradi prevodov, potnih stroškov za udeležbo na sodišču v drugi državi ipd.). Takšno pravilo pa naj ne bi bilo uporabljivo v sporih brez mednarodnega elementa.
 
5. Vlada zaključuje, da dileme, ki jo izpostavlja predlagatelj, ni mogoče reševati prek proste presoje sodišča o potrebnosti stroškov, temveč kvečjemu prek same višine nagrade za opravljeno storitev v sporih majhne vrednosti. Vendar po mnenju Vlade posplošeno za te spore ni mogoče zaključiti, da so enostavni, tipski in da od kvalificiranega pooblaščenca ne terjajo posebnega napora. Glede na vse navedeno Vlada meni, da 154. in 155. člen ZPP v zvezi z OT nista v neskladju s pravico do zasebne lastnine stranke, ki je te pravdne stroške povzročila.
 
6. Predlagatelj v odgovoru na mnenje Vlade pojasnjuje, da ne postavlja pod vprašaj smotra zastopanja strank v sporih majhne vrednosti po kvalificiranih pooblaščencih. V zahtevah naj bi izpostavil le, da je treba pri zagotovitvi pravnega varstva tožniku naložiti tožencu povračilo njegovih stroškov zgolj v sorazmerju ali določenem razmerju z vrednostjo terjatve, če je njena vrednost izjemno nizka, sicer naj bi imeli skladno z OT odmerjeni stroški postopka kaznovalno funkcijo. Predlagatelj se tudi strinja z mnenjem Vlade, da tožnik že pred vložitvijo tožbe tehta med vrednostjo zahtevka in višino pravdnih stroškov. V zvezi s tem dodaja, da po njegovem opažanju tožnik iz sprožilnih primerov ne vlaga več novih tožb, kar naj bi kazalo, da je vlaganje tožb zaleglo in je očitno imelo zastraševalni učinek ter je delovalo preventivno (ker uporabniki parkirišča tega očitno ne zapuščajo več brez plačila). Predlagatelj tudi ne nasprotuje Vladnemu naziranju, da so stroški postopka tožnikovi stroški in ne koristi, vendar meni, da bi glede na vrednost spornega predmeta in okoliščine zadev za odvetniško zastopanje moral prisoditi nesorazmerno visoko premoženjsko korist glede na vrednost terjanega zneska. Predlagatelj se tudi ne strinja z Vlado glede nepravilnosti odmere nagrade za opomin pred tožbo. Sicer pa naj bi bili skupni pravdni stroški – tudi če se upošteva nižja nagrada v tem delu, vendar nova vrednost odvetniške točke – še vedno nesorazmerno visoki. Predlagatelj se ponovno sklicuje na 16. člen Uredbe, skladno s katerim naj se stroški postopka po tej Uredbi, ki so bili sicer nujni, vendar nesorazmerni, stranki ne bi povrnili.[1] Zakonodajalec naj bi imel poleg rešitve, ki jo vsebuje Uredba, na voljo tudi drugo sprejemljivo in ustavno skladno možnost, in sicer, da bi bila tožniku, ki uspe, pri zahtevkih nizke vrednosti prisojena temu ustrezna nizka nagrada, kot naj bi jo predvideval tudi prej veljavni Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08 ‒ v nadaljevanju ZOdvT). Podobna (ustavnoskladna) ureditev naj bi veljala tudi v Nemčiji. V skladu z nemškim Zakonom o odvetniški nagradi (Rechtsanwaltsvergütungsgesetz) naj bi moral toženec tožniku v primerih, kot so sprožilni, povrniti več kot dvakrat manj stroškov kot po OT. Že to naj bi kazalo na neustreznost slovenske ureditve povrnitve odvetniških stroškov v sporih izjemno majhne vrednosti, zaradi katere naj bi se nesorazmerno posegalo v pravico toženca do zasebne lastnine.
 
 
B. – I.
 
Opredelitev obsega presoje in upoštevnega ustavnopravnega vprašanja
 
7. Sodišče mora v skladu s 156. členom Ustave prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti pri odločanju, protiustaven. Prekinitev postopka in uporaba zakona ali njegovega dela v sodnem postopku sta kot pogoja za začetek postopka za oceno ustavnosti določena tudi v prvem in drugem odstavku 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS). Predlagatelj je zahtevam priložil pravnomočne sklepe št. III P 429/2017 z dne 9. 8. 2017, št. III P 127/2018 z dne 13. 4. 2018, št. III P 303/2018 z dne 11. 6. 2018, št. III P 584/2018 z dne 22. 10. 2018 in št. III P 22/2019 z dne 28. 3. 2019 o prekinitvi postopka odločanja o stroških do odločitve Ustavnega sodišča o teh zahtevah.[2] Iz njih izhaja, da bi moral pri odločanju o povrnitvi stroškov pravdnega postopka uporabiti 154. in 155. člen ZPP (ter v določenih primerih 158. člen ZPP) in v skladu z njimi tožencu naložiti povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov (stroškov odvetnika za zastopanje v pravdnem postopku in pred njim skladno z OT, povečanih za davek na dodano vrednost, ter stroškov za plačilo sodne takse). Navedene zakonske določbe so po predlagateljevem mnenju sporne z vidika 33. člena Ustave, ker v položajih, kakršne obravnava v sprožilnih primerih, nesorazmerno privilegirajo tožnika.
 
8. Predlagatelj je svoje vloge naslovil kot zahteve za oceno ustavnosti 154. in 155. (ter 158.) člena ZPP v zvezi z določbami OT. Člen 154 ZPP kot temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov predvideva merilo končnega uspeha v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku.[3] V 155. členu pa ZPP določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, pri čemer o tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči po skrbni presoji vseh okoliščin (prvi odstavek); če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi (drugi odstavek). Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Iz predlagateljevih navedb je jasno razvidno, da ne nasprotuje temeljnemu pravilu o povrnitvi pravdnih stroškov, ki izhaja iz 154. člena ZPP, tj. merilu (končnega) uspeha v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku. Prav tako predlagatelj nima pomislekov glede pravila, da se v primeru umika tožbe takoj po prejemu izpolnitve zahtevka povrnitev pravdnih stroškov naloži tožencu (prvi odstavek 158. člena ZPP). Predlagatelj pa tudi ne nasprotuje ureditvi sami po sebi, po kateri se pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upoštevajo samo tisti stroški, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Kot protiustavno šteje ureditev, ki določa, kako se višina povračila (za pravdo potrebnih) stroškov odmeri v primeru, ko stranko zastopa pooblaščenec, ki je odvetnik, torej drugi odstavek 155. člena ZPP, in sicer (zgolj) v sporih (izjemno) majhne vrednosti. Ustavno sodišče je zato štelo, da predlagatelj izpodbija le drugi odstavek 155. člena ZPP, kolikor je tudi v sporih majhne vrednosti podlaga za izračun višine dolžnega povračila odvetniških stroškov ene stranke drugi po pravilih dvanajstega poglavja prvega dela ZPP (stroški postopka) ter upoštevaje veljavno OT.
 
9. Ustavno sodišče ni štelo, da predlagatelj izpodbija tudi OT v (Posebnem) delu, ki za spore z najnižjo vrednostjo spornega predmeta po OT, tj. do 3.000 točk oziroma do 1.377,00 EUR (upoštevaje pri tem vrednost točke 0,459 EUR, ki jo je predlagatelj upošteval v zahtevah) oziroma do 1.800,00 EUR (če se upošteva trenutno veljavna vrednost točke 0,60 EUR), določa odvetniško nagrado za tožbo v višini 200 točk oziroma (ob vrednosti točke 0,459 EUR) 91,20 EUR oziroma (ob vrednosti točke 0,60 EUR) 120,00 EUR (prva vrstica tabele iz 1. točke Tarifne številke 18). Predlagatelj v zahtevi neskladja same OT v navedenem delu (niti v delu, ki določa nagrado za opomin pred tožbo – Tarifna številka 38, ali v delu, ki ureja povračilo izdatkov odvetnika) namreč ni uveljavljal niti izrecno niti smiselno, ampak se ni strinjal s popolno vezanostjo sodišča na OT, kot jo zapoveduje drugi odstavek 155. člena ZPP v primerih odločanja o povračilu stroškov v pravdi uspešni tožeči stranki v sporih (izjemno) majhne vrednosti. Tako stališče je predlagatelj zastopal tudi v odgovoru na mnenje Vlade. Navedbe o "neustreznosti" Posebnega dela OT je predlagatelj podal šele v odgovoru na mnenje Vlade v okviru iskanja rešitve za zatrjevano ustavno neskladje, zato teh navedb samih po sebi ni mogoče šteti za razširitev zahteve. Tudi sicer je izpolnjena procesna predpostavka zveznosti med domnevno protiustavno zakonsko ureditvijo in prekinjenimi sodnimi postopki zgolj glede drugega odstavka 155. člena ZPP in ne glede OT v delu, ki ureja odmero odvetniške nagrade za tožbo in za opomin pred tožbo v sporih najnižje vrednosti oziroma v delu, ki ureja povračilo izdatkov odvetniku. Predlagatelj lahko namreč ureditev odmere stroškov postopka izpodbija le, kolikor je ta (v sporih majhne vrednosti) podlaga za izračun višine regresnega zahtevka ene stranke proti drugi (tako je tudi mogoče razumeti predlagateljeve trditve), in ne, kolikor je ta podlaga za izračun nagrade in drugih stroškov odvetniku za opravljeno storitev v razmerju do njegove stranke.[4]
 
 
B. – II.
 
Presoja drugega odstavka 155. člena ZPP z vidika 33. člena Ustave
 
10. Ustavno sodišče je glede na navedeno opravilo vsebinsko presojo predlagateljevih trditev o neskladju drugega odstavka 155. člena ZPP s 33. členom Ustave. Bistvo njegovih očitkov je stališče, da toženčeva obveznost povračila tožnikovih odvetniških stroškov v skladu z OT v primeru spora (izjemno) majhne vrednosti zaradi njene nesorazmernosti glede na vrednost spora oziroma višino uveljavljane terjatve pridobi kaznovalno funkcijo, in sicer zlasti v položajih, ko se spor konča z umikom tožbe zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka po vročitvi tožbe tožencu, za katero je ta dal povod, oziroma z izdajo sodbe na podlagi izrecne (primerjaj 316. člen v zvezi s 442. členom ZPP) ali domnevane pripoznave tožbenega zahtevka (primerjaj 453.a člen ZPP).
 
11. Pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave varuje človekovo svobodo na premoženjskem področju. Varovalni učinek 33. člena Ustave oziroma 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – Prvi protokol k EKČP), ki enako varuje lastninsko pravico, se ne razteza le na lastninsko pravico, kot je opredeljena v civilnem pravu, ampak na vse pravne položaje, ki imajo za posameznika na podoben način kot lastninska pravica premoženjsko vrednost in ki mu omogočajo svobodo ravnanja na premoženjskem področju ter s tem svobodno in odgovorno oblikovanje lastne usode.[5] Vendar lastninska svoboda posameznikov, ki jo varuje 33. člen Ustave, ni neomejena. Ustavno sodišče je že pojasnilo, da je treba lastninsko pravico, ki jo Ustava zagotavlja v 33. členu, obravnavati skupaj s 67. členom Ustave, ki govori o gospodarski, socialni in ekološki funkciji lastnine. Člen 67 Ustave temelji na predpostavki, da mora imeti lastnina poleg individualistične funkcije tudi funkcijo za celotno družbeno skupnost. Lastnikova pravica mora služiti tudi uresničevanju svobode in osebnostnega razvoja drugih oziroma celotne družbene skupnosti.[6]
 
12. Prvi odstavek 67. člena Ustave torej daje zakonodajalcu pooblastilo, da uredi način pridobivanja in uživanja lastnine. Vendar to pooblastilo ni neomejeno. Če zakonodajalec prestopi njegove meje, ne gre več za določitev načina uživanja lastnine, temveč za poseg v pravico do zasebne lastnine. Kje je ta meja, je odvisno ne le od narave stvari (pravice), ki je predmet lastnine, temveč tudi od tega, kakšne obveznosti je zakonodajalec naložil lastniku v okviru določitve načina uživanja lastnine. Zato je treba omejitve lastninske pravice, potrebne za dosego gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, presojati glede na konkretne okoliščine.[7] Dokler zakonodajalec pri izvrševanju svoje pravotvorne dejavnosti na podlagi 67. člena Ustave ostaja izven temeljnega "jedra" pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, njegovega ravnanja še ni mogoče označiti za poseg v to človekovo pravico.[8]
 
13. Ustavno sodišče se mora najprej opredeliti do vprašanja, ali drugi odstavek 155. člena ZPP (v povezavi s 154. oziroma 158. členom ZPP ter OT) pomeni po svoji naravi in učinku poseg v pravico do zasebne lastnine ali način izvrševanja te pravice. Izpodbijana ureditev glede izračuna višine pravdnih stroškov v zvezi z nagrado za delo odvetnika, ki jih mora v pravdi neuspešna stranka povrniti nasprotni stranki (154. in 158. člen ZPP), odkazuje na veljavno OT. Gledano z vidika tistega, ki ga bremeni dolžnost povrnitve (pavšalizirane) odvetniške nagrade, ki jo je njegov nasprotnik plačal svojemu odvetniku, izpolnitev te dolžnosti manjša njegovo premoženje. Vendar to še ne pomeni, da je ta določba že posegla v samo jedro pravice do zasebne lastnine v pravdi neuspešne stranke. Bistvo ureditve, po kateri mora stranka, ki v pravdi izgubi, nasprotni stranki povrniti njene odvetniške stroške skladno z OT, je v tem, da se ji povrnejo njeni realni stroški oziroma znesek, ki se temu vsaj približa.[9] Takšna ureditev je odraz tožnikove pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave kot tudi strankine pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Zagotavlja namreč, da stranka, ki je utemeljeno uresničila svojo pravico do sodnega varstva, zaradi tega ne bo trpela "škode".
 
14. Ustavno sodišče je v primeru, ki je v bistvenem podoben obravnavanemu, ob upoštevanju zgoraj navedenih izhodišč že sprejelo stališče, da pomeni ureditev, ki je podlaga za povrnitev (največ) realno nastalih stroškov (rednega) pravdnega postopka (v obliki odvetniške nagrade, odmerjene skladno z veljavno tarifo) z namenom, da se ponovno vzpostavi zaradi ravnanja poraženca v pravdi zmanjšano premoženje njegovega nasprotnika, (zgolj) način izvrševanja človekove pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in torej ne posega vanjo.[10] Kajti namen takšne ureditve je očitno reparacijski in ne kaznovalni, saj je sporna določba v civilnopravnem sporu podlaga za to, da se tistega, ki ni odgovoren za to, da je moral sprožiti mehanizem sodnega varstva, spravi v premoženjsko enak (ali skoraj enak) položaj, kot bi ga imel, če ne bi zaradi ravnanja nasprotnika potreboval pomoči odvetnika pri obrambi svojih pravic.[11] Sestavni del vsebine ustavne pravice do zasebne lastnine pa je tudi skupek dolžnosti lastnika, da iz svojega premoženja nudi kompenzacijo osebi, katere premoženje je bilo zmanjšano zaradi njegovega ravnanja ali opustitev.[12]
 
15. Presoja Ustavnega sodišča v tej zadevi ne more biti drugačna, četudi se upošteva, da se drugi odstavek 155. člena ZPP uporablja tudi v sporih majhne vrednosti (določbe tridesetega poglavja ZPP o postopku v sporu majhne vrednosti ne vsebujejo od splošnih drugačnih pravil o povrnitvi stroškov postopka).[13] Pravila o postopku v sporih majhne vrednosti (442. do 458. člen ZPP) sicer zmanjšujejo kakovost pravnega varstva na še sprejemljivi minimum (saj pomenijo kompromis med radikalno uporabo načela de minimis non curat praetor, ki v naši ureditvi ni sprejemljiva, in ustavno pravico do sodnega varstva).[14] Vendar je treba tudi tožnikom v teh sporih zagotoviti, da lahko v okviru obstoječe postopkovne ureditve učinkovito uresničujejo to pravico. To vključuje tudi pravico tožnika, da v primeru uspeha v taki pravdi zahteva povračilo za to pravdo nujno potrebnih pravdnih stroškov. Kajti tudi v teh sporih mora veljati, da potrebni pravdni stroški na koncu v celoti bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna. Med potrebne pravdne stroške pa tudi v teh sporih sodi nagrada za delo odvetnika, ki je bilo po razumni presoji sodišča v določenem postopku oziroma v zvezi z njim potrebno. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave zagotavlja stranki v sodnem postopku tudi pravico do zastopanja po odvetniku po lastni izbiri.[15] Predlagatelju se samo po sebi ne zdi ustavno sporno, da pripada taka pravica tudi stranki v sporih majhne vrednosti. Zato se Ustavnemu sodišču v tej zadevi o vprašanju, ali enako velja tudi za te spore, ni treba posebej izrekati. Za presojo predlagateljevih očitkov zadošča, da so tožniki v sprožilnih primerih bili zastopani po odvetnikih.
 
16. Neprepričljiv je predlagateljev argument, da so stroški postopka res tožnikovi stroški in ne koristi, vendar da naj bi v sprožilnih primerih (sporov izjemno majhne vrednosti, še posebej upoštevaje takojšen zaključek pravde po vloženi tožbi) njihova prisoja tožnikom pomenila, da bi ti dobili nesorazmerno visoko premoženjsko korist glede na vrednost terjanega zneska in da naj bi bili zato privilegirani. Že razlogi, navedeni v 13. do 15. točki obrazložitve te odločbe, zadoščajo za sklep, da je namen drugega odstavka 155. člena ZPP tudi v izpodbijanem delu (tj. za odmero vrnitvenega zahtevka v sporu majhne vrednosti) reparacijski. Njegov namen (enako kot pri uporabi te določbe v rednem pravdnem postopku) ni kaznovanje tistega, ki je spor majhne vrednosti izgubil, oziroma omogočanje obogatitve zmagovalca takšnega spora, temveč v povrnitvi približka denarnega zneska stranki, ki ga je sama plačala svojemu odvetniku. To velja ne glede na to, v kateri fazi postopka je bila pravda zaključena. Ustavno sodišče je že sprejelo tako stališče v odločbi št. U-I-80/17 v primeru presoje z zakonom predpisane odvetniške nagrade (konkretno prvega odstavka 12. člena ZOdvT v delu, ki je določal odvetniško nagrado nad višino 1.975,00 EUR za spore, katerih vrednost presega 500.000,00 EUR), na podlagi katere je lahko prišlo do znatnega zmanjšanja premoženja zavezanca za povrnitev stroškov.[16] Zato navedeno toliko bolj velja za obravnavani primer, ko objektivno gledano zmanjšanje premoženja zavezanca zaradi naložene mu obveznosti povračila tožnikovih potrebnih stroškov postopka ni bistveno. Tudi sicer je v izhodišču zmotna predlagateljeva teza o domnevnem privilegiranju tožnika, saj pravilo iz drugega odstavka 155. člena ZPP določa enako posledico tudi za tožnika, če ta v pravdi zoper toženca, ki je bil zastopan po odvetniku, ni bil uspešen. Ustavno sodišče glede na navedeno ocenjuje, da gre tudi v primeru uporabe drugega odstavka 155. člena ZPP v sporih (izjemno) majhne vrednosti za način uresničevanja pravice do zasebne lastnine.  
 
17. V primeru, ko zakonska ureditev po vsebini ne pomeni omejitve posamezne ustavne pravice, temveč le določitev načina njenega uresničevanja, Ustavno sodišče preizkuša le, ali je imel zakonodajalec za določitev takšnega načina izvrševanja pravice razumen razlog.[17] S presojano ureditvijo zakonodajalec zagotavlja, da stranka, ki v pravdi, tudi sporu majhne vrednosti, uspe, dobi povrnjen denarni znesek, ki ga je sama plačala svojemu odvetniku, ali da dobi vsaj znesek, ki se temu znesku mnogo bolj približa,[18] kot bi se mu približal po presoji sodišča v posamičnem primeru ustrezen manjši, višini uveljavljane terjatve sorazmeren denarni znesek, kot predlaga predlagatelj. Ureditvi, ki zasleduje ta cilj in ki ga je s takšno ureditvijo očitno mogoče doseči, ni mogoče očitati nerazumnosti. Je v razumni zvezi z ustavno pogojeno dolžnostjo posameznega subjekta povrniti izgubo tistemu, ki je premoženjsko prizadet iz vzroka na njegovi strani.[19] Zato ni pomembno, ali Uredba odmero stroškov za potrebe vrnitvenega zahtevka v čezmejnih sporih majhne vrednosti domnevno tudi glede stroškov odvetniških storitev ureja drugače. Razumnost ureditve iz drugega odstavka 155. člena ZPP namreč zadošča za sklep, da ta ureditev ni v neskladju s 33. členom Ustave.
 
18. Glede na navedeno je Ustavno sodišče odločilo, da drugi odstavek 155. člena ZPP ni v neskladju z Ustavo v delu, po katerem se izračuna odvetniška nagrada za namen povrnitve pravdnih stroškov v sporih majhne vrednosti skladno z veljavno OT.
 
 
C.
 
19. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnici in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Špelca Mežnar in Marko Šorli. Odločbo je sprejelo soglasno.
 
dr. Rajko Knez
Predsednik
 
 
 
 
 
 
[1] A. Ekart, V. Rijavec, Čezmejna izvršba v EU, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 340.
[2] Sklepe je predlagatelj izdal v zadevah, v katerih je sicer v okviru sodbe na podlagi pripoznave že ugodil tožbenemu zahtevku oziroma ustavil postopek odločanja o glavni stvari zaradi umika tožbe zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka.
[3] Tega kot korektiv dopolnjuje načelo krivde (156. člen ZPP).
[4] Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-80/17 z dne 5. 12. 2018 (Uradni list RS, št. 82/18, in OdlUS XXIII, 18), 13. in 25. točka obrazložitve.
[5] Glej J. Zobec v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev – A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 452–453.
[6] Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-165/08, Up-1772/08, Up-379/09 z dne 1. 10. 2009 (Uradni list RS, št. 83/09, in OdlUS XVIII, 40), 16. točka obrazložitve. Glej tudi J. Zobec v: L. Šturm (ur.), nav. delo, str. 965.
[7] Primerjaj sklep Ustavnega sodišča št. U-I-70/04 z dne 15. 2. 2007 (Uradni list RS, št. 18/07, in OdlUS XVI, 17), 6. točka obrazložitve, in odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-40/06 z dne 11. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 112/06, in OdlUS XV, 70), 16. točka obrazložitve.
[8] Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-47/15 z dne 24. 9. 2015 (Uradni list RS, št. 76/15), 15. točka obrazložitve.
[9] Odvetnik je upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi (prvi odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu, Uradni list RS, št. 18/93, in nasl. – v nadaljevanju ZOdv). Po drugem odstavku 17. člena ZOdv se odvetnik s stranko sicer lahko vselej (pisno) dogovori za plačilo višje nagrade, kot je določena z OT, v skladu s 17. členom OT pa tudi za plačilo nižje nagrade. Vendar tak dogovor velja le v razmerju med odvetnikom in stranko, za sodišča in druge organe pa je pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih OT zavezujoča (prvi odstavek 20. člena ZOdv).
[10] Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-80/17, 24. točka obrazložitve.
[11] Primerjaj s 23. točko obrazložitve navedene odločbe.
[12] Primerjaj s 24. točko obrazložitve navedene odločbe.
[13] V skladu s 443. členom ZPP so spori majhne vrednosti tisti spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, oziroma tisti spori, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, tožnik pa je v tožbi navedel, da je pripravljen namesto izpolnitve določenega zahtevka sprejeti denarni znesek, ki ne presega 2.000,00 EUR. Za spore majhne vrednosti se štejejo tudi spori, v katerih predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, temveč izročitev premične stvari, katere vrednost, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega 2.000,00 EUR.
[14] Primerjaj S. Triva, M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, sedmo izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2004, str. 818–819.
[15] Glej sklepa Ustavnega sodišča št. Up-80/99 z dne 24. 3. 2000, 4. točka obrazložitve, in št. Up-28/00 z dne 30. 5. 2000, 4. točka obrazložitve.
[16] Primerjaj 23. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-80/17.
[17] Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-70/04, 8. točka obrazložitve.
[18] Glej opombo 9 te odločbe.
[19] Primerjaj s 26. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-80/17.
 
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
zakon
Vlagatelj:
Okrajno sodišče v Mariboru
Datum vloge:
10.11.2017
Datum odločitve:
04.06.2020
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
ugotovitev – ni v neskladju z Ustavo/zakonom
Dokument:
US32422