Up-474/20

Opravilna št.:
Up-474/20
Objavljeno:
Neobjavljeno | 15.06.2020
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2020:Up.474.20
Akt:
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Ip 67/2020 z dne 3. 3. 2020 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru št. I 267/2019 z dne 13. 12. 2019
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Ip 67/2020 z dne 3. 3. 2020 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru št. I 267/2019 z dne 13. 12. 2019 se ne sprejme.
Evidenčni stavek:
Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču.
Geslo:
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
Pravna podlaga:
Člen 55.b.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-474/20-10
15. 6. 2020
 
 
SKLEP
 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Adem Spahiu, Koper, ki ga zastopata Pavel Djurković in Mirjana Djurković, odvetnika v Kopru, na seji 15. junija 2020
 

sklenil:

 
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Ip 67/2020 z dne 3. 3. 2020 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru št. I 267/2019 z dne 13. 12. 2019 se ne sprejme.
 
 
OBRAZLOŽITEV
 
 
A.
 
1. Izvršilno sodišče je zavrnilo drugi pritožnikov predlog za odlog izvršbe za izpraznitev in izročitev stanovanja. Presodilo je, da pritožnik ni izkazal zakonskih predpostavk ne po prvem ne po drugem odstavku 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14 in 54/15 – v nadaljevanju ZIZ). Višje sodišče je zavrnilo njegovo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pojasnilo je, da je sodišče prve stopnje, glede na to, da gre za pritožnikov dom, pravilno upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-171/16, Up-793/16 z dne 11. 7. 2019 (Uradni list RS, št. 53/19) ter pri presoji pravnega standarda posebno upravičeni razlogi opravilo tehtanje nasprotujočih si interesov upnice in pritožnika kot dolžnika. Pritrdilo je presoji, da pritožnik s ponavljanjem navedb glede premoženjskega, socialnega in zdravstvenega stanja sebe in svoje družine ni izkazal posebno upravičenih razlogov za odlog izvršbe. 
 
2. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitve 2., 14., 22., 34., 35., 53. in 56. člena Ustave. Opisuje potek postopka do vložitve drugega predloga za odlog izvršbe. Navaja, da se je v drugem predlogu za odlog izvršbe skliceval na iste okoliščine kot v prvem predlogu in da se te okoliščine niso spremenile ter dodatno opozarjal še na zimo in mraz v času, ko bi se morali izseliti iz stanovanja. Zatrjuje neobrazloženost izpodbijanega sklepa v delu, kjer je sodišče presojalo posebno upravičene razloge, obrazložitev pa naj bi bila sama s seboj v nasprotju. Sodišču očita, da je v drugo iste razloge presojalo strožje oziroma bistveno drugače kot v prvo in s tem ravnalo v nasprotju z drugim odstavkom 71. člena ZIZ in z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-171/16, kar naj bi predstavljalo kršitev 2., 14. in 22. člena Ustave. Meni, da iz 22. točke odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da je sodišče nespremenjenost posebno upravičenih razlogov dolžno upoštevati tudi, ko odloča o ponovnem predlogu dolžnika za odlog izvršbe, sodišči pa naj tega v njegovem primeru ne bi upoštevali. Navaja, da je Višje sodišče njegovo pritožbo zavrnilo zgolj z obrazložitvijo, da je prvo sodišče pravilno upoštevalo navedeno odločbo Ustavnega sodišča in da je dolžnik imel dovolj časa, da si v treh mesecih, za koliko je bila odložena izvršba, poišče primerno stanovanje. Zaveda se pravic upnice, a poudarja, da ima primerno stanovanje v domu za ostarele, da bi ji tudi pri samostojnem življenju v stanovanju nastajali vsaj enaki stroški kot so stroški domske oskrbe, da nikoli ni bežal od odgovornosti za plačilo že zapadlih najemnin in da upnica zapadlih neplačanih zneskov ni prisilno izterjevala. Na drugi strani opozarja na slabo finančno stanje svoje štiričlanske družine in na okoliščine zdravstvene narave (otrok s posebnimi potrebami, ustavni pritožnik je invalid III. kategorije in težje zaposljiv). Cene najema na slovenski obali naj bi bile med najvišjimi v državi, stanovanje pa išče v bližini vrtca za otroke s posebnimi potrebami, ki ga obiskuje njegov otrok v Portorožu. Dodatno težavo pri iskanju primernega stanovanja naj bi predstavljala razglašena epidemija v državi. Zaveda se, da se bo moral izseliti iz stanovanja, a trenutno nima kam iti. Pojasnjuje, da se je za pomoč neuspešno obrnil na več institucij, do neprofitnega stanovanja pa naj ne bi bil upravičen, ker ni državljan Republike Slovenije. Pritožnik meni, da zadeva terja tudi presojo z vidika varstva ustavnih pravic njegove družine, zlasti njegovih otrok. Navaja, da bi bila v primeru deložacije družina ločena, saj bi Center za socialno delo po uradni dolžnosti moral poskrbeti za oba otroka, ločitev od staršev pa bi dodatno vplivala zlasti na zdravje mlajšega otroka s posebnimi potrebami in bi pomenila kršitev 35. člena Ustave. Navaja, da bi prisilna izselitev njegovo družino spravila v še večjo materialno in eksistenčno stisko, bistveno poslabšala kvaliteto njegovega življenja in ga dodatno prizadela v pravici do osebnega dostojanstva in varnosti. Navedeno naj bi presegalo prikrajšanje na strani upnice. Meni, da je izkazal posebno upravičene razloge, ki terjajo razveljavitev izpodbijanih sklepov, in zaradi možnosti nastanka nepopravljivih oziroma težko popravljivih posledic z deložacijo, ki je predvidena 17. 6. 2020, predlaga začasno zadržanje izpodbijanih sklepov.
 
 
B.
 
3. Skladno z drugim odstavkom 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba sprejme v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika (prva alineja) ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (druga alineja). 
 
4. Z izpodbijano odločitvijo je bil zavrnjen pritožnikov drugi predlog za odlog izvršbe[1] za izpraznitev in izročitev stanovanja. Na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi je pritožnik prejel obvestilo izvršitelja o datumu izpraznitve in izročitve nepremičnine. Za pritožnika neugoden izid izvršilnega postopka, ki se nanaša na izpraznitev in izročitev stanovanja, je za pritožnika nedvomno velikega pomena. Vendar to samo zase ne zadošča za sklep, da so bile pritožniku kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.
 
5. Očitke o kršitvi 2., 14. in 22. člena Ustave pritožnik utemeljuje z zatrjevanjem neobrazloženosti izpodbijanega sklepa v delu, kjer je sodišče presojalo posebno upravičene razloge za odlog izvršbe, obrazložitev pa naj bi bila tudi sama s seboj v nasprotju. Navedeno bi lahko bilo pomembno z vidika kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, vendar je očitek očitno neutemeljen. Sodišči sta svojo odločitev oprli na razumne pravne argumente, pritožnik pa ne trdi, da se pri tem do katere izmed njegovih navedb ne bi opredelili oziroma, da katere izmed zatrjevanih okoliščin na njegovi strani pri odločitvi ne bi upoštevali. Očitek o tem, da naj bi bila obrazložitev sama s seboj v nasprotju, pritožnik utemeljuje s trditvijo, da je sodišče pri odločanju o drugem predlogu za odlog izvršbe iste razloge presojalo strožje kot prvič, ko je predlogu za odlog ugodilo. Navedeno ne drži. Sodišče prve stopnje je pritožniku pojasnilo, da mu je zagotovilo dovolj časa za iskanje novega bivališča ter da se premoženjsko in zdravstveno stanje njega in njegovega otroka v tem času ni dodatno poslabšalo, kar bi spremenilo okoliščine zadeve. Upoštevalo je tudi stisko na strani upnice, ki nastanjena v domu upokojencev čaka na vrnitev v lastno nepremičnino, ki jo zaseda pritožnik, s selitvijo v lastno nepremičnino pa bi ji odpadli stroški domske oskrbe. Hkrati je poudarilo, da se je pritožnik s sklenitvijo sodne poravnave že 1. 2. 2019 zavezal, da bo stanovanje do 1. 5. 2019 izpraznil in izročil upnici. Ustavno sodišče se je o vsebini sodne poravnave tudi samo prepričalo, potem ko jo je od Okrajnega sodišča v Kopru pridobilo v fazi preizkusa ustavne pritožbe. Višje sodišče je pritrdilo tehtanju nasprotujočih si interesov upnice in dolžnika v zvezi s presojo pravnega standarda posebno upravičeni razlogi. V nadaljevanju sklepa je natančno povzelo časovni potek postopka in pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da je imel pritožnik od 1. 2. 2019, ko je sklenil sodno poravnavo, s katero se je do 1. 5. 2019 zavezal izseliti iz stanovanja, do 15. 11. 2019, ko se je iztekel prvi odlog izvršbe, dovolj časa, da bi si poiskal primerno stanovanje in prostovoljno izpolnil obveznost, ki je predmet izvršilnega postopka. Hkrati je ocenilo, da zdravstveno stanje pritožnika in njegovega otroka ni tako slabo, da bi se ob prisilni izpraznitvi in izselitvi lahko bistveno poslabšalo, in da slabo premoženjsko stanje pritožnikove družine ni zadosten razlog za ponoven odlog izvršbe. Ni mogoče pritrditi pritožniku, da sta sodišči enake okoliščine zdravstvene in premoženjske narave na pritožnikovi strani v drugo presojali strožje; poudarek sta dali presoji, da je ob upoštevanju vseh okoliščin primera pritožnik že s prvim odlogom izvršbe pridobil dovolj dodatnega časa, da si poišče novo bivališče. Višje sodišče je dodalo, da se je trimesečni rok za nov odlog izvršbe, za katerega si prizadeva pritožnik, v času odločanja na pritožbeni stopnji tudi dejansko že iztekel.
 
6. Očitno neutemeljen je tudi očitek o kršitvi pravic iz 34. in 35. člena Ustave. Navedeni pravici, ko gre za odlog izvršbe za izpraznitev in izselitev iz stanovanja, sami po sebi ne preprečujeta prisilne izpraznitve in izselitve, pač pa od sodišča v vsakem posameznem primeru zahtevata upoštevanje vseh okoliščin primera in dosego pravičnega ravnovesja med interesi upnika in dolžnika.[2] Pritožnik sicer trdi, da okoliščine na njegovi strani pretehtajo nad okoliščinami na strani upnice, vendar sodiščema ni mogoče očitati, da pritožnikovega primera in pomena okoliščin obravnavane zadeve nista presojali dovolj skrbno. Kot je bilo že navedeno, sta sodišči upoštevali zatrjevane okoliščine na strani pritožnika, hkrati pa sta upoštevali okoliščine na strani upnice in potek časa od trenutka nastanka obveznosti izselitve. Pritožnik v ustavni pritožbi med drugim navaja, da bo kljub prizadevanjem pri reševanju stanovanjske problematike z družino ostal brez strehe nad glavo in da bi v tem primeru prišlo do ločitve otrok od staršev (v zvezi s tem se sklicuje na 53. člen Ustave). Slednjega pritožnik v predlogu za odlog izvršbe ni trdil, zato se sodišči do te okoliščine nista imeli možnosti opredeliti. Enako velja za okoliščino, ki jo pritožnik omenja v ustavni pritožbi, da ni državljan Republike Slovenije in zato ni upravičen do neprofitnega stanovanja, zaradi česar so njegove možnosti pri reševanju stanovanjske problematike omejene. Pritožnik v ustavni pritožbi tudi ne trdi, da bi te okoliščine v postopku pred sodiščem zatrjeval in se sodišče do njih ne bi opredelilo. Ko je tako, se do teh okoliščin v okviru zatrjevanih kršitev tudi Ustavno sodišče ne more opredeljevati.
 
7. Iz pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za drugi odlog izvršbe, ki jo pritožnik prilaga ustavni pritožbi, med drugim izhaja, da se je pritožnik v zvezi z reševanjem stanovanjske problematike obrnil tudi na Center za socialno delo in Občino Koper in navedel, da mu skušata pomagati. Pritožnik ustavni pritožbi prilaga dopis Mestne občine Koper z dne 25. 5. 2020, ki napotuje na Odlok o dodeljevanju denarnih socialnih pomoči v Mestni občini Koper (Uradni list RS, št. 3/17) s pojasnilom, da postopke ugotavljanja upravičenosti do občinskih denarnih socialnih pomoči iz sredstev proračuna Mestne občine Koper vodi in v njih odloča Center za socialno delo Južna Primorska, Enota Koper. V ustavni pritožbi pritožnik ne pojasni, ali in kakšne oblike pomoči so mu bile v okviru pristojnosti Centra za socialno delo ponujene oziroma ne trdi, da bi mu Center za socialno delo odrekel  pomoč v stiski, ki jo opisuje. Pritožnik tako v ustavni pritožbi ne zatrjuje, da bi kljub temu, da je izčrpal  možnosti v pravnem redu za reševanje svoje stanovanjske problematike, ostal prikrajšan za določene oblike pomoči, katerih glavni namen je blažitev posledic, ki jih deložacija lahko pomeni za dolžnika. Navedba, da bo v primeru deložacije z družino ostal brez strehe nad glavo in navedba o možnosti odvzema otrok v ustavni pritožbi ostajata na ravni trditev, zato pritožnik z njima očitka o kršitvi 34. in 35. člena Ustave v okoliščinah obravnavanega primera ne more utemeljiti.
 
8. Pritožnik ustavne pritožbe tudi ne more utemeljiti z zatrjevanjem, da mu je iskanje stanovanja onemogočila razglašena epidemija. Gre za okoliščino, ki je nastopila po tem, ko so bile izpodbijane odločitve izdane, vsekakor pa eno leto po tistem, ko je pritožnik s sklenitvijo sodne poravnave na izselitev pristal.
 
9. Glede na navedeno senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS.
 
 
C.
 
10. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata dr. Marijan Pavčnik ter člana dr. Dunja Jadek Pensa in dr. Rajko Knez. Sklep je sprejel soglasno.
 
 
 
dr. Marijan Pavčnik
Predsednik senata
 
 

[1] Prvemu predlogu za odlog izvršbe je sodišče ugodilo in izvršbo odložilo za tri mesece.
[2] Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-171/16, Up-793/16.
 
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Adem Spahiu, Koper
Datum vloge:
08.06.2020
Datum odločitve:
15.06.2020
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
US32427