Up-528/20

Opravilna št.:
Up-528/20
Objavljeno:
Neobjavljeno | 05.10.2020
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2020:Up.528.20
Akt:
Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 239/2020 z dne 23. 4. 2020 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju št. P 147/2019 z dne 25. 11. 2019
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 239/2020 z dne 23. 4. 2020 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju št. P 147/2019 z dne 25. 11. 2019 se zavrže.
Evidenčni stavek:
Kljub pritožnikovemu predlogu, naj Ustavno sodišče izjemoma odloča o nedovoljeni ustavni pritožbi, Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrže, če ne gre za posebej utemeljen primer.
Geslo:
1.5.51.2.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Zavrženje.
1.4.52.3 - Ustavno sodstvo - Postopek - Procesne predpostavke v postopku ustavne pritožbe - Upravičenost za vložitev ustavne pritožbe.
Pravna podlaga:
Člen 55.b.1.3, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-528/20-8
5. 10. 2020
 
 
SKLEP
 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila mag. Dušanka Pipuš, Ljubljana, ki jo zastopa Peter Prus Pipuš, odvetnik v Ljubljani, na seji 5. oktobra 2020
 

sklenil:

 
Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 239/2020 z dne 23. 4. 2020 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju št. P 147/2019 z dne 25. 11. 2019 se zavrže.
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Okrajno sodišče in Višje sodišče sta zavrnili zahtevek pritožnice proti državi za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, povzročeno s kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 67/12 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZVPSBNO). Sprejeli sta stališče, da do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (še) ni prišlo. Zahtevek se je nanašal na domnevno kršitev navedene človekove pravice v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju, ki ob zaključku sojenja na prvi stopnji zaradi povračila škode po ZVPSBNO še ni bil končan. Sodišči sta svojo oceno učinkovitega izvrševanja človekove pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave v postopku pod opr. št. P 34/2015 razdelili na dva dela. Za prvo časovno obdobje (od vložitve odškodninske tožbe proti Banki Slovenije in tedanji Banki Celje, d. d., Celje – v nadaljevanju Banka Celje, dne 20. 1. 2015, do prekinitve tega postopka s sklepom sodišča prve stopnje dne 16. 11. 2016) sta šteli, da obdobje enega leta in deset mesecev, v katerem narok še ni bil razpisan – ob tem, da zadeva ni prednostna, pritožnica pa ni zatrjevala kršitev pravil o vrstnem redu –, ne odstopa od povprečnega časovnega postopanja v običajnih pravdnih zadevah na slovenskih sodiščih.
 
2. Za drugo časovno obdobje (od prekinitve postopka dne 16. 11. 2016 do zaključka sojenja na prvi stopnji po ZVPSBNO dne 25. 11. 2019) pa sta sodišči šteli za pravno odločilno, da je postopek pod opr. št. P 34/2015 ves ta čas bil prekinjen na podlagi načina izvršitve odločitve o ugotovitvi protiustavnosti izpodbijane ureditve iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 (Uradni list RS, št. 71/16, in OdlUS XXI, 28).[1] Po njunem mnenju pretečenega časa po prekinitvi postopka "ni mogoče upoštevati kot relevantno trajanje postopka". Okrožnemu sodišču v Celju naj ne bi bilo moč očitati, da ni nadaljevalo prekinjenega postopka kljub temu, da zakonodajalec v roku ni odpravil ugotovljene protiustavnosti. Okrajno sodišče v Kranju je v izpodbijani sodbi izrecno zapisalo, da je predmet presoje v postopku odločanja o odškodnini za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja le ravnanje sodišča in ne zakonodajalca.
 
3. Pritožnica zatrjuje kršitve 2., 22. in 23. člena Ustave, 6., 13. in 17. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter 54. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016, str. 389). Opisuje potek postopka v pravdi pod opr. št. P 34/2015, vključno z neuspešnim vlaganjem pospešitvenih pravnih sredstev po ZVPSBNO. Navaja, da je vložila proti državi enovito tožbo po ZVPSBNO zaradi opustitev dveh državnih organov, in sicer zakonodajalca, ki naj ne bi spoštoval odločbe Ustavnega sodišča, ter sodišča, ki naj bi zavlačevalo s sojenjem (pravdo pa prekinilo brez časovne omejitve in brez pravne podlage proti poslovni banki). Zaključuje, da je kot objektivno oviro za tek postopka v pravdi pod opr. št. P 34/2015 mogoče razumeti le tek šestmesečnega roka iz 3. točke odločbe št. U-I-295/13. Po njegovem poteku naj bi moralo sodišče postopek nadaljevati. Pritožnica opozarja, da je tožena stranka tista, ki krši odločitev Ustavnega sodišča. Ne bi naj bilo dopustno opravičevati nerazumno dolgega sojenja sodišč s protipravno opustitvijo drugega organa države – zakonodajalca. Med prekinitvijo pravdnega postopka in to opustitvijo naj bi obstajala vzročna zveza. Pritožnica trdi, da je v enakem položaju kot ostali oškodovanci, ki pet in več let od vložitve tožbe niso dosegli učinkovitega sodnega varstva.
 
4. Pritožnica sodiščema očita, da se nista opredelili do njenih trditev, da ni pravne podlage za prekinitev postopka proti Banki Celje. Ker v postopku po ZVPSBNO ni bilo ustne obravnave, naj bi bila kršena pravica do poštenega sojenja. Pritožnica vidi v zadevi pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve, in sicer "vprašanje spoštovanja in ustavnopravno skladne razlage izvršitvenega dela" odločbe št. U-I-295/13, in sicer njene 3. in 4. točke izreka.
 
 
 
B.
 
5. V skladu s prvim odstavkom 55.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) ustavna pritožba ni dovoljena, če ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika. Za take zadeve na podlagi prve alineje drugega odstavka 55.a člena ZUstS med drugim štejejo tudi ustavne pritožbe zoper posamične akte, izdane v sporih majhne vrednosti po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek, oziroma v drugih sporih, če vrednost spornega predmeta za pritožnika ne presega zneska, ki je določen za opredelitev spora majhne vrednosti v zakonu, ki ureja pravdni postopek. Taka je tudi pritožničina zadeva, v kateri je vrednost spornega predmeta 1500 EUR. V teh zadevah lahko Ustavno sodišče na podlagi tretjega odstavka 55.a člena ZUstS o ustavnih pritožbah vsebinsko odloči le izjemoma, namreč v posebno utemeljenih primerih, ko gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve.
 
6. Pritožnica predlaga izjemno obravnavo ustavne pritožbe. Ta predlog utemeljuje s potrebo po zagotovitvi spoštovanja in pravilne razlage 3. in 4. točke izreka odločbe št. U-I-295/13. V 3. točki izreka navedene odločbe je Ustavno sodišče zapovedalo zakonodajalcu, da odpravi protiustavnost iz 2. točke izreka, in sicer v šestih mesecih po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.[2] S 4. točko izreka, kot že navedeno, je Ustavno sodišče do odprave te protiustavnosti prekinilo odškodninske postopke zoper Banko Slovenije iz 350.a člena ZBan-1. Glede na tako predstavitev domnevnega pomembnega ustavnopravnega vprašanja in glede na vsebino očitkov iz ustavne pritožbe pritožnica očitno predlaga meritorno obravnavo načeloma nedovoljene ustavne pritožbe iz razloga, ker naj izpodbijani sodbi v postopku po ZVPSBNO ne bi upoštevali, da Okrožno sodišče v Celju v postopku pod opr. št. P 34/2015 ni "časovno omejilo prekinitve postopka in upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-295/13". Pritožnica torej meni, da pomembno ustavnopravno vprašanje izhaja iz njenega očitka, da ji gre odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, v postopku po ZVPSBNO, ker sodišče v odškodninski pravdi (ki je bila na podlagi odločitve Ustavnega sodišča prekinjena do trenutka, ko bo zakonodajalec odpravil ugotovljeno protiustavnost zakona, ki ureja sodno varstvo v tej vrsti pravd) po izteku šestmesečnega roka za odpravo protiustavnosti, zakonodajalčeve pasivnosti ni samo saniralo in nadaljevalo prekinjeni postopek.
 
7. Ustavno sodišče meni, da v predstavljenem očitku ni zajeto pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Zato je ustavno pritožbo zavrglo na podlagi tretje alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS.
8. Kot izhaja iz 4. točke obrazložitve izpodbijane sodbe Okrajnega sodišča v Kranju, je to sodišče z njo odločilo le o zahtevku po ZVPSBNO, torej (kakor je sodišče ta zakon razlagalo)[3] le o zahtevku proti državi za izplačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, povzročeno s kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki jo je pripisati ravnanju ali opustitvam sodišča. Pritožnica sicer v ločenem postopku (pod opr. št. P 239/2019) toži državo na izplačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi "protipravne opustitve legislativne dolžnosti zakonodajalca in posledično neučinkovitega pravnega varstva pred Okrožnim sodiščem v Celju".
 
9. Iz argumentacije ustavne pritožbe je razvidno, da pritožnica v njej odpira tudi problematiko odškodninske odgovornosti države za nerazumno dolgo sojenje zaradi ravnanj ali opustitev drugih državnih organov (ne le sodišča), ki lahko vplivajo na to, ali bo sodišče v zadevi odločilo v razumnem roku (zlasti zakonodajalca). Sodišča se bodo imela priložnost opredeliti do teh vprašanj v postopku, ki teče pod opr. št. P 239/2019. Po oceni Ustavnega sodišča bi se v zadevnem postopku utegnila zastaviti prav takšna vprašanja.
 
 
C.
 
10. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi tretje alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Marijan Pavčnik ter člana dr. Dunja Jadek Pensa in dr. Rajko Knez. Sklep je sprejel soglasno.
 
 
 
 
 
 
 
dr. Marijan Pavčnik
Predsednik senata
 
 
 
[1] Ustavno sodišče je v 4. točki izreka omenjene odločbe odločilo, da se do odprave protiustavnosti iz 2. točke izreka prekinejo postopki na podlagi prvega odstavka 350.a člena Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 99/10 – uradno prečiščeno besedilo, 35/11, 52/11 – popr., 59/11, 85/11, 48/12, 105/12, 56/13 in 96/13 – v nadaljevanju ZBan-1).
[2] V 2. točki izreka odločbe št. U-I-295/13 je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 265. člen Zakona o reševanju in prisilnem prenehanju bank (Uradni list RS, št. 44/16 – ZRPPB) v neskladju z Ustavo in sicer zato, ker nalaga uporabo protiustavnega 350.a člena ZBan-1 tudi po prenehanju njegove veljavnosti.
 
[3] Poleg 4. točke glej tudi 18. točko obrazložitve navedene sodbe.
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Dušanka Pipuš, Ljubljana
Datum vloge:
19.06.2020
Datum odločitve:
05.10.2020
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
zavrženje
Dokument:
US32545