U-I-426/20

Opravilna št.:
U-I-426/20
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2020:U.I.426.20
Akt:
Odlok o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV (Uradni list RS, št. 155/20)
Izrek:
Predlog, naj se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvrševanje tretjega odstavka 1. člena Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 155/20), se zavrne.
Pravna podlaga:
Člen 39.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-426/20-17
5. 11. 2020
 
 
 
 

SKLEP

 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Igorja Vuksanoviča, Ljubljana, na seji 5. novembra 2020
 

sklenilo:

 
Predlog, naj se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvrševanje tretjega odstavka 1. člena Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 155/20), se zavrne.
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
1. Ker niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS), je Ustavno sodišče predlog pobudnika za začasno zadržanje izvrševanja izpodbijanega akta zavrnilo.
 
2. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 39. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovali sodnici Mežnar in Jadek Pensa. Sodnica Mežnar je dala odklonilno ločeno mnenje. Sodnik Jaklič je dal pritrdilno ločeno mnenje.
 
 
                                                                                        dr. Rajko Knez
                                                                                            Predsednik
 
                                                                                                 zanj
 
 
 
                                                                                        dr. Matej Accetto
                                                                                          Podpredsednik
 
U-I-426/20-21        
06. 11. 2020
 
 
 
 
 
PRITRDILNO LOČENO MNENJE SODNIKA
DDr. KLEMNA JAKLIČA
K SKLEPU ŠT. U-I-426/20 Z DNE 5. 11. 2020
 
 
UKREP PREPOVEDI GIBANJA V NOČNIH URAH (COVID-19): ZAVRNITEV ZADRŽANJA IN NEVARNOST USTVARJANJA KARIKATURE USTAVNEGA SODIŠČA
 
 
1. Pobudnik izpodbija nedavno sprejeti ukrep Vlade o omejitvi gibanja med 21. in 6. uro, s katerim v času vrhunca epidemije ob skrbno pripravljenih nasvetih zdravstvene stroke in ob primerjalno-pravnem vzoru iz drugih držav Vlada poskuša preprečiti nadaljnje širjenje bolezni v smer scenarija, kot smo mu bili priča spomladi v sosednji Italiji. Pobudnik zatrjuje, da naj bi bil takšen ukrep nesorazmeren, ker naj bi kljub izjemam in omejenosti trajanja na del dneva (noč) predstavljal ne le omejitev gibanja (32. člen Ustave), ampak že kar množičen odvzem osebne svobode oziroma neke vrste "hišni pripor" (19. člen Ustave). Pobudnik nadalje zatrjuje, da je tudi zakonska podlaga takšnega ukrepa (39. člen Zakona o nalezljivih boleznih pristojnost sprejeti ukrepe omejitev gibanja z namenom preprečitve širjenja nalezljivih bolezni podeljuje Vladi) protiustavna, ker naj bi bila preveč nedoločna. Končno, pobudnik vlaga tudi predlog za začasno zadržanje sprejetih ukrepov. 
 
2. Ustavno sodišče je danes odločalo zgolj o pobudnikovem predlogu za začasno zadržanje ukrepov. Skupaj z večino sedmih sodnic in sodnikov (za zadržanje ukrepov je glasovala le sodnica dr. Mežnar),[1] sem glasoval proti pobudnikovemu predlogu za zadržanje. Četudi večina za takšen sklep ni imela enotnih nosilnih razlogov, sem sam zanj glasoval zato, ker "le" delno omejeno gibanje (za 9 ur na dan, pri čemer gre v celoti za nočne ure), ki je začasno omejeno za najhujše obdobje epidemije in obenem predvideva tudi nujne izjeme, ne more odtehtati nevarnosti, ki bi se lahko zgodila, če bi sodišče sledilo predlogu pobudnika in ukrep zadržalo. Obstaja namreč resna možnost, da bi v primeru zadržanja ukrepov sodniki sami (ob neupoštevanju zdravstvene stroke, ki je tak predlog skrbno pretehtala in predlagala) povzročili poslabšanje zdravja in smrt večjega števila ljudi ter morda stanje celo nepovratno potisnili v smer scenarija, kot smo ga spomladi opazovali v sosednji Italiji. Pri presoji predlogov za začasno zadržanje pa Ustavno sodišče vselej tehta težo vrednot, ki bi bile ogrožene, če bi ukrep zadržali, s težo vrednot, ki bi bile ogrožene, če ukrepa ne bi zadržali. Teža, ki jo predstavlja množična in trajna izguba življenja ter zdravja ljudi je neprimerno večja od teže začasne in delne omejitve gibanja s predvidenimi izjemami. Pobudnikov predlog za zadržanje je torej očitno neutemeljen.
 
3. Ob tem, da sem glasoval za sklep o zavrnitvi pobudnikovega predloga za začasno zadržanje, pa pripominjam tudi, da pobudnik po moji oceni prav tako nima pravnega interesa za neposredno izpodbijanje ukrepov s pobudo pred Ustavnim sodiščem.
 
4. Eden od razlogov za to oceno je med drugim ta,[2] da je pobudnik Igor Vuksanović, ki je zaposlen kot svetovalec na Ustavnem sodišču in je torej eden od akterjev znotraj procesa institucije, katere ustavna naloga je presojanje in ne vlaganje neposrednih pobud. Svetovalec iz Ustavnega sodišča je podobno kot sodnice in sodniki zavezan varovati zunanji videz nepristranskosti Ustavnega sodišča. Zunanji videz nepristranskosti pa je, če bi akterjem znotraj procesa presoje na Ustavnem sodišču kar počez in kot pravilo priznali pravni interes tudi za vlaganje neposrednih abstraktnih pobud, neizogibno poteptan. Kot dokaz te ocene si predstavljajte, kaj bi se zgodilo, če bi vsi sledili takemu standardu priznanja pravnega interesa in bi tudi ostali svetovalci ter sodnice in sodniki Ustavnega sodišča (vsi navedeni smo zavezani k spoštovanju zunanjega videza nepristranskosti sodišča) od jutri naprej začeli vlagati neposredne pobude za abstraktno presojo ustavnosti. Sam bi jih npr. v prihodnjih mesecih lahko vložil kakih več deset na različnih področjih veljavnega pravnega reda, kjer ocenjujem, da bi lahko šlo za protiustavnosti, enako sem prepričan velja tudi za svetovalce. Takšni svetovalci ter sodnice in sodniki bi se iz odločanja v vsakem primeru tovrstnih pobud, v katerem bi nastopali kot stranka, seveda izločili. Tako kot je bil iz COVID zadev izločen tudi kolega Vuksanović. Toda to kljub temu ne bi opralo madeža na zunanjem videzu oziroma dojemanju takšnega "sodišča" kot resnega in nepristranskega sodišča, ki je po Ustavi nepristranski forum presoje in ne vir pobud za presojo. Česa tako nenavadnega, kot bi bil opisani standard, v svojem dvajsetletnem izpopolnjevanju iz ustavnega prava v okolju tradicionalnih ustavnih demokracij nisem zasledil. In vendar slovensko Ustavno sodišče z današnjo odločitvijo, da zgolj zavrne predlog za začasno zadržanje, namesto da bi takšno pobudo v celoti zavrglo že na začetku, vzpostavlja prav tak standard. Namesto, da bi tudi navzven, v dojemanju svojih naslovnikov, utrjevalo videz najvišjega varuha ustavnosti, človekovih pravic in nepristranske razsoje o teh najvišjih vrednotah, iz institucije ustavnega sodišča ustvarja karikaturo, ki ji v okolju svobodnega demokratičnega sveta ni primerjave.
 
5. Naj v izogib napačnim reinterpretacijam mojega opozorila takoj dodam, da moje stališče ni, da sodniški svetovalci ter sodnice in sodniki ne bi mogli pred sodišči uveljavljati varstva svojih pravic. Tako kot vsi drugi državljanke in državljani jih lahko uveljavljajo v konkretnih postopkih, ki se tičejo takega posameznega sodnega subjekta ali ožjega kroga subjektov. Denimo, ko se svetovalec sodišča ali sodnik v rednem postopku po stopnjah vse do naposled Ustavnega sodišča pritožuje zaradi po njegovem mnenju protizakonitega ali protiustavnega ravnanja v postopku njegove neizvolitve na višje mesto, ko gre za izpodbijanje zaradi nezakonitosti pri izplačilu plače, ko gre za tožbe in pritožbe vseh vrst in druge klasične postopke, v katerih ima za varstvo svojih pravic zgolj ta sodna oseba ali ozek krog tovrstnih oseb svoj pravni interes. V okviru takšnih konkretnih postopkov lahko uveljavlja tudi protiustavnost predpisa. Tu ima svoj subjektivni pravni interes v okviru konkretnega primera, ki ga za to sodno osebo ne more nadomestiti nobena tretja oseba, saj lahko le sama zavaruje pravice, ki se v konkretnem postopku tičejo le nje same. V takih primerih je edini način, da sodna oseba zavaruje svojo pravico ta, da jo v konkretnem postopku pred sodišči tudi sama uveljavlja (nihče drugi namesto nje je ne more, saj drugi nima pravnega interesa). Zato je takšna praksa konkretnega varstva pravic v subjektivnih konkretnih postopkih povsem nesporna tudi, kadar gre za svetovalce na sodiščih in seveda tudi za sodnice in sodnike.
 
6. Toda to je seveda nekaj popolnoma drugega, kot pa novi standard, ki ga Ustavno sodišče prenagljeno kuje v današnjem primeru. V današnjem primeru namreč ne gre za vprašanje subjektivnega pravnega interesa, ki izvira iz konkretnega pravnega postopka in se tiče le svetovalca, tako da ima zgolj sam kot edini pravni interes za zaščito svojih pravic v takšnem subjektivno zamejenem konkretnem postopku in je uporaba pravnega sredstva torej neizogibna. Nasprotno, tu gre za vprašanje izvorne določitve širšega kroga upravičenih vlagateljev pobude za abstraktno presojo ustavnosti splošnih predpisov izven konkretnega postopka in kar neposredno na Ustavno sodišče, ki pa ni institucija ustvarjanja ampak presojanja pobud. Če pa je Ustavno sodišče danes vzpostavilo drugačen standard, da se namreč lahko naenkrat tako kot kolega Vuksanović tudi vsi ostali svetovalke in svetovalci ter z njimi tudi sodnice in sodniki (vsi od naštetih smo zavezani varovati videz nepristranskosti procesa presoje Ustavnega sodišča) prosto poslužujemo možnosti vlaganja tudi splošnih pobud za abstraktno presojo ustavnosti neposredno na Ustavno sodišče, to pomeni, da imamo lahko v zelo kratkem času pred Ustavnim sodiščem kupe pobud s strani kogarkoli od nas, akterjev znotraj procesa presoje pobud. Svetovalci in sodniki bi od takšnega standarda naprej lahko s polno paro generirali pobude, v vsakem od teh postopkov pa bi odločili sodniki, ki v tistem primeru ne bi bili stranka. Le stranka postopka (posamezni svetovalec ali sodnik pobudnik) bi bila v vsakem posameznem primeru namreč izločena. Po standardu, ki ga Ustavno sodišče ustvarja danes, ker pobude takšnega pobudnika ni primarno zavrglo, ampak je pred tem že odločalo o enem od njenih predlogov (o zadržanju), je to očitno dovoljeno. A to je absurden in z institucionalno strukturo, ki jo predpisuje Ustava, očitno neskladen standard, ki bi v primeru, če bo do dokončnega sprejetja te pobude in s tem uveljavitve standarda zares prišlo, iz Ustavnega sodišča v očeh domače in mednarodne javnosti ustvaril karikaturo. Le karikatura sodišča namreč sama s polno paro hkrati proizvaja pobude in o njih razsoja. 
 
7. Pri takšnem nepremišljenem, avtomatičnem pristopu k vprašanju priznavanja pravnega interesa v primerih neposrednih pobud večina podpore mojega glasu nima. Sam bi zato takšno pobudo, ki preko avtomatičnega priznavanja pravnega interesa vzpostavlja protiustavni standard, že danes zavrgel in bi o (ne)zadržanju sploh ne odločal. Tako namreč po ustaljeni praksi ravnamo v primerih zavrženj. Če večina te pobude ne bo zavrgla niti v nadaljevanju, torej enkrat po današnjem odločanju o zavrnitvi pobudnikovega predloga za zadržanju, upam, da bo vsaj toliko modra in taktna, da o pobudi tega pobudnika ne bo odločala preden prej ne odloči o kateri od številnih drugih pobud istovrstne vsebine, ki so ta hip že tako ali tako v postopku pred Ustavnim sodiščem, a jih niso vložili svetovalci na Ustavnem sodišču ali ustavni sodniki sami. Če bi namreč Ustavno sodišče odločilo o kateri od teh drugih pobud prej, bi to po drugi poti vodilo k rezultatu, da bi zaradi odločenosti o istovrstni vsebini pobudniki iz vseh ostalih istovrstnih pobud ne imeli (več) pravnega interesa. Tako bi se kolegice in kolegi vsaj skozi zadnja vrata izognili uveljavitvi absurdnega standarda.
 
 
 
 
DDr. Klemen Jaklič, l.r.
Sodnik
 
 
 
 
[1] Sodnica dr. Jadek-Pensa pa sklepa ni podprla iz drugih razlogov.
 
[2] Za ostale razloge, ki prav tako narekujejo nepriznanje pravnega interesa v tem primeru, glej moje odklonilno ločeno mnenje, Odlok o začasni prepovedi gibanja in zbiranja (COVID-19): vprašanje pravnega interesa, začasnega zadržanja in prikritja identitete, v zadevi št. U-I-83/20, dostopno na povezavi http://www.us-rs.si/documents/2e/ab/u-i-83-20-delno-odklonilno-lm-ddr-jaklic4.pdf. Tudi v današnjem primeru pobudnik namreč glede pravnega interesa zgolj splošno in preskopo zapiše, da je prebivalec Ljubljane in da se ga omejitev torej tiče.
 
U-I-426/20-22          
U-I-427/20-22
5. 11. 2020
 
 
 
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Špelce Mežnar k sklepoma št. U-I-426 in št. U-I-427/20 z dne 5. 11. 2020
 
 
Večinskega sklepa nisem mogla podpreti. Zavzemala sem se za začasno ureditev, s katero bi Ustavno sodišče uravnotežilo škodljive posledice pandemije na eni in množičnega kolektivnega posega v osebno svobodo prebivalcev Slovenije na drugi strani.
 
Menim, da je izpodbijana policijska ura protiustaven ukrep, saj brez zakonske podlage posega v osebno svobodo. Z večino se sicer strinjam, da smo v trenutni epidemiološki situaciji (v evropskem merilu eni najslabših) dolžni potrpeti marsikaj, da bi zamejili širjenje bolezni. Toda drugače od večine ocenjujem, da bi policijska ura svoj delež k omejevanju škodljivih posledic pandemije prispevala tudi, če bi Ustavno sodišče z začasno odredbo uvedlo dodatno, a bistveno izjemo: dopustnost gibanja na javnih površinah za namene rekreacije in sprehodov. S tem bi policijsko uro približalo ukrepu, ki omejuje (le) svobodo gibanja, ne pa tudi (že) osebne svobode. Z novo izjemo bi dosegli vsaj začasno ustavno sprejemljivost policijske ure, hkrati pa njena učinkovitost ne bi trpela.
 
1. Kaj pomeni policijska ura v Vladnem Odloku?
 
Izpodbijani ukrep nam prepoveduje zadrževanje na javnih mestih med 21.00 in 6.00 (9 ur).[1] Izjeme so izredno ozko definirane, zato za večino prebivalcev ne pridejo v poštev. To pomeni, da je večini prebivalstva v Sloveniji po 21. uri zvečer trenutno onemogočen izhod iz lastnega doma. Ne smemo se sprehajati (sami ali s psom), ne smemo se rekreirati ali zgolj "iti malo na svež zrak". Več kot tretjino dneva v tem prehodnem obdobju ne smemo zapuščati lastnega doma, v preostalih dveh tretjinah pa ne lastne občine.
 
Takšna omejitev svobode je brez primere v naši novejši zgodovini. Nazadnje je bila uvedena v času okupacije med drugo svetovno vojno.
 
2. V katero ustavno pravico posega policijska ura?
 
Najpomembnejše (ustavno)pravno vprašanje v zvezi z izpodbijano policijsko uro je verjetno to, v katero ustavno pravico posega: (zgolj) v svobodo gibanja ali (že) v osebno svobodo. Prva je kot ustavna pravica varovana v 32. členu Ustave (in 2. členu Protokola št. 4 k EKČP) in jo je z zakonom možno omejiti tudi zaradi varstva pred nalezljivo boleznijo. Druga je kot ustavna pravica varovana v 19. členu Ustave (in prvem odstavku 5. člena EKČP). Vanjo je mogoče poseči le v primerih in po postopku, določenem v zakonu.
 
Zakonska podlaga za sprejetje Odloka (torej tudi policijske ure) je 39. člen Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB),[2] ki ga Ustavno sodišče, čeprav bi to moralo in moglo, ni presojalo v zadevi št. U-I-83/20.[3] Zaenkrat torej velja, da je v skladu z Ustavo. Težava je v tem, da med pravicami, ki jih lahko Vlada v času epidemije omeji, ZNB v 39. členu izrecno omenja le svobodo gibanja, ne pa tudi osebne svobode. Sklep, da policijska ura, če in kolikor pomeni (tudi) poseg v osebno svobodo (19. člen Ustave), nima podlage v zakonu in je protiustavna, se glede na to zdi precej samoumeven.[4]
 
3. Kdaj nek ukrep (policijska ura) posega v svobodo gibanja in kdaj preraste v omejitev osebne svobode?
 
Razmejitev med posegom v svobodo gibanja in osebno svobodo ni absolutna, temveč fluidna. ESČP je v svoji praksi razvilo kriterije, po katerih presoja različne vrste omejevanja svobode.[5] Ukrep, ki se začne z omejitvijo gibanja, lahko ob zaostrovanju preraste v popolno prepoved gibanja in s tem v odvzem osebne svobode. Razlike se kažejo v stopnji in intenzivnosti ukrepa, ne v njegovi naravi ali vsebini.[6]
 
Do omejevanja osebne svobode ne pride zgolj ob klasični aretaciji, priporu in zaporu. ESČP je v svoji praksi kot različne oblike omejevanja osebne svobode kvalificiralo prisilno pridržanje v psihiatričnih in drugih socialno-varstvenih ustanovah, prisilno hospitalizacijo, pridržanja v tranzitnih območjih na letališčih, zasliševanja na policijskih postajah, hišne in osebne preiskave, obvezno policijsko spremstvo, ukrepe za nadzore nad množico (protestniki, demonstracije), pridržanje migrantov v sprejemnih centrih, na ladjah ter drugih krajih (t. i. hot-spot centrih).[7]
 
ESČP za razmejitev med svobodo gibanja in osebno svobodo uporablja naslednje kriterije: okoliščine konkretnega primera, vrsta ukrepa, njegovo trajanje, njegovi učinki in njegova implementacija.[8] Dejstvo, da je ukrep sprejet v interesu nosilca pravice, ne pomeni, da ne gre za poseg v osebno svobodo.[9] Upoštevata se tako objektivni (ali je oseba zadržana na omejenem prostoru v nezanemarljivem časovnem obdobju) kot subjektivni element (ali je s tem vsaj implicitno soglašala).[10]
 
Ustavno sodišče bo moralo opisano presojo opraviti v naslednjem koraku, ko bo policijsko uro presojalo tudi po vsebini.
 
4. Zakaj je policijska ura v Sloveniji protiustavna?
 
Menim, da gre pri policijski uri, kakršno je uvedla slovenska Vlada, za poseg v našo osebno svobodo – in ne zgolj za omejitev gibanja.[11]
 
Uporaba kriterijev, naštetih v prejšnji točki, po mojem mnenju nakazuje, da policijska ura posega v našo osebno svobodo (19. člen Ustave). Pri tem štejem za ustavnopravno pomembne okoliščine slovenske policijske ure predvsem njeno množično in kolektivno naravo; dejstvo, da v času devetih ur svojega bivališča praktično ne smemo zapustiti, v preostanku časa pa se smemo gibati zgolj znotraj lastne občine; izredno ozko zasnovane izjeme, ki v večernih in nočnih urah ne dopuščajo niti za širjenje bolezni povsem neškodljivih sprehodov ali rekreacije; časovno intenzivnost (ukrep traja več kot tretjino dneva); subjektivno dojemanje prebivalcev (prepoved zapuščanja lastnega stanovanja v večernem in nočnem času).
 
Ker omejitev osebne svobode v 39. členu ZNB ni predvidena, izpodbijana policijska ura pa se sklicuje prav na to določbo kot svojo pravno podlago, je ukrep protiustaven. Ustava namreč posege v osebno svobodo dopušča le v primerih in po postopku, ki ga določa zakon.
 
5. Ali to pomeni, da so protiustavne tudi policijske ure v drugih državah? Številne države namreč uvajajo podobne ukrepe.
 
Ukrepi, ki se v različnih državah imenujejo "policijska ura", med seboj niso nujno primerljivi.[12] Nekatere države so razglasile izredno stanje ali "stanje alarma" (Francija, Španija), kar jim omogoča začasno omejitev ali celo razveljavitev ustavnih pravic. V Nemčiji so spremenili zakon (tudi zaradi nejasne ureditve policijske ure),[13] Avstrija pa je sprejela poseben COVID-zakon, s katerimi je uredila ukrepanje Vlade v času pandemije.[14] Ponekod policijske ure posegajo v osebno svobodo, drugod (zaradi širše zasnovanih izjem) le v svobodo gibanja. V nekaterih državah so bile sprejete v izrednih razmerah, drugod ne. Ponekod imajo izrecno zakonsko podlago, drugje ta manjka ali je sporna. Ocena o njihovi (proti)ustavnosti v eni državi zato ne izključuje drugačne ocene v drugih državah.
 
6. Zakaj je policijska ura v Avstriji bistveno drugačna od policijske ure v Sloveniji?
 
Policijska ura v Avstriji ni primerljiva s slovensko. Lahko jo enako poimenujemo, vendar gre po stopnji in intenzivnosti posega za drugačen ukrep.
 
Policijska ura je v Avstriji določena že z zakonom in vsebuje bistveno širše izjeme kot v Sloveniji: v času policijske ure je vselej dovoljeno gibanje po javnih krajih zaradi zagotavljanja pomoči ali izpolnjevanja družinskih pravic in obveznosti, za izpolnjevanje osnovnih vsakodnevnih potreb ter za (sic!) zadrževanje na prostem zaradi fizičnega ali psihičnega dobrega počutja. Z drugimi besedami, v Avstriji Vlada ne sme uvesti policijske ure, ki bi prebivalcem prepovedala sprehode, rekreacijo ali zgolj posedanje v javnih parkih. Vsakdo lahko tudi v času policijske ure zapusti svoje bivališče in se po javnih površinah prosto giba.[15]
 
7. Kaj bi pomenilo začasno zadržanje policijske ure?
 
Pobudnik je Ustavnemu sodišču predlagal, naj bi še pred vsebinsko odločitvijo o tem, ali je policijska ura protiustavna, ta ukrep začasno odpravilo. Ustavno sodišče je takšno odločitev upravičeno in dolžno sprejeti, če bi bila škoda zaradi morebiti protiustavne policijske ure večja od posledic, ki bi nastale z njeno ukinitvijo. Gre torej za tehtanje med škodo, ki zaradi omejevanja svobode gibanja/osebne svobode nastaja vsem prebivalcem Slovenije, in škodo, ki bi lahko nastala tistim izmed njih, ki zaradi neobvladljivih razmer v bolnišnicah ne bi mogli biti deležni zdravstvene oskrbe.
 
V sedanjih razmerah je takšno tehtanje izjemno težko in nehvaležno delo. Okužb na dnevni ravni je ogromno, bolnišnice pokajo po šivih, zdravstveno osebje dela v praktično nevzdržnem tempu. Zato razumem večino, da je vsaj v kratkotrajnem prehodnem obdobju pripravljena zamižati na obe očesi in dopustiti tudi očitno protiustavni ukrep, če le pomaga pri zajezitvi širjenja okužb. A to ni bila edina možna izbira. Uvedba izjeme, s katero bi Ustavno sodišče prebivalcem tudi v času policijske ure dovolilo sprehode in rekreacijo, bi bistveno omejila  škodljive posledice, ki zdaj nastajajo zaradi posega v osebno svobodo, hkrati pa bi zanemarljivo (če sploh) vplivala na širjenje okužb.
 
Odločitve, da policijska ura ostane v veljavi z nespremenjeno vsebino, glede na navedeno nisem mogla podpreti.
 
dr. Špelca Mežnar, l.r.
                                                                                           Sodnica
 
 
 
 
 
 
[1] Glej tretji odstavek 1. člena Odloka/155.
[2] Tako izrecno Odlok: "Na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo in 49/20 – ZIUZEOP) Vlada Republike Slovenije izdaja …"
[3] V odklonilnem ločenem mnenju k odločbi št. U-I-83/20 podrobneje pojasnjujem razloge za metodološko napačen pristop k presoji, zlasti glede ZNB.
[4] Na to glede nemške ureditve opozarjata tudi Gallo in Mangold. Glej J. Gallon, A. K. Mangold, Rechtsstaatliche Immunabwehr: Verfassungsrechtliche Überlegungen zu den Corona-Maßnahmen anlässlich des „Wellenbrecher-Lockdown“, VerfBlog, 2020/10/31, https://verfassungsblog.de/rechtsstaatliche-immunabwehr/.
[5] Prim. sodbe ESČP v zadevah De Tommaso proti Italiji, Creanga proti Romuniji, Engel in drugi proti Nizozemski, Rantsev proti Cipru in Rusiji, Guzzardi proti Italiji, Stanev proti Bolgariji.
[6] Glej Guide on Article 5 of the Convention – Right to liberty and security, Council of Europe/European Court of Human Rights, 2020, dostopno na https://www.echr.coe.int/documents/guide_art_5_eng.pdf, str. 8.
[7] Prav tam, str. 10 z navedbo judikature.
[8] Prav tam, str. 8.
[9] Sodba ESČP v zadevi Khlaifia in drugi proti Italiji, točka 71.
[10] Glej Guide on Article 5 of the Convention – Right to liberty and security, nav.  delo, str. 8.
[11] Poimenovanje ukrepa v Odloku ("omeji se gibanje ljudi med 21.00 in 6.00 uro") ni odločilno. ESČP presojo o tem, ali gre za poseg v osebno svobodo, opravi avtonomno, kar pomeni neodvisno od zakonodaje države članice. Enako velja tudi za izpodbijani ukrep: dejstvo, da ga je Vlada v Odloku označila kot "omejitev gibanja", na presojo nima vpliva.
[12] O različnih pravnih problemih v času korona krize glej npr. A. Edenharter, Freiheitsrechte ade?: Die Rechtswidrigkeit der Ausgangssperre in der oberpfälzischen Stadt Mitterteich, VerfBlog, 2020/3/19, https://verfassungsblog.de/freiheitsrechte-ade/, DOI: 10.17176/20200320-003047-0.; H. M. Heinig, Gottesdienstverbot auf Grundlage des Infektions­schutz­gesetzes: Verfassungsrechtliche Rechtfertigung und Grenzen, VerfBlog, 2020/3/17, https://verfassungsblog.de/gottesdienstverbot-auf-grundlage-des-infektionsschutzgesetzes/, DOI: 10.17176/20200318-003209-0; C. Bäcker, Corona in Karlsruhe II, VerfBlog, 2020/4/08, https://verfassungsblog.de/corona-in-karlsruhe-ii/, DOI: 10.17176/20200409-032528-0; T. Kingreen, Whatever it Takes?: Der demokratische Rechtsstaat in Zeiten von Corona, VerfBlog, 2020/3/20, https://verfassungsblog.de/whatever-it-takes/, DOI: 10.17176/20200321-002809-0; T. Hostovsky Brandes, An Emergency within an Emergency within an Emergency: Israel’s “Special Emergency Coronavirus Situation” and Freedom of Assembly, VerfBlog, 2020/10/14, https://verfassungsblog.de/an-emergency-within-an-emergency-within-an-emergency/, DOI: 10.17176/20201014-113330-0https://www.juwiss.de/27-2020/, https://www.juwiss.de/122-2020/.
[13] Gre za Infektionsschutzgesetz (IfSG). Temeljno pravno podlago in generalno klavzulo za sprejete ukrepe na zvezni in deželni ravni predstavlja 28. člen, ki med možnimi omejitvami pravic omenja tudi svobodo gibanja. Zakonska podlaga za splošne prepovedi izhoda (policijsko uro, t. i. Ausgangssperre) je bila tudi v Nemčiji sicer sporna. Prim. A. Edenharter, Freiheitsrechte ade?: Die Rechtswidrigkeit der Ausgangssperre in der oberpfälzischen Stadt Mitterteich, VerfBlog, 2020/3/19, https://verfassungsblog.de/freiheitsrechte-ade/, DOI: 10.17176/20200320-003047-0.
[14] Za Izrael glej T. Hostovsky Brandes, An Emergency within an Emergency within an Emergency: Israel’s “Special Emergency Coronavirus Situation” and Freedom of Assembly, VerfBlog, 2020/10/14, https://verfassungsblog.de/an-emergency-within-an-emergency-within-an-emergency/, DOI: 10.17176/20201014-113330-0.
[15] Avstrijska ureditev je pregledno predstavljena na spletni strani ministrstva za socialo in zdravje, dostopno na https://www.sozialministerium.at/Informationen-zum-Coronavirus/Coronavirus---Aktuelle-Ma%C3%9Fnahmen.html.
 
 
 
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
podzakonski akt
Vlagatelj:
Igor Vuksanovič
Datum vloge:
21.10.2020
Datum odločitve:
05.11.2020
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
zavrnitev
Dokument:
USZZ81