U-I-328/20, U-I-336/20, U-I-382/20, U-I-383/20, U-I-384/20

Opravilna št.:
U-I-328/20, U-I-336/20, U-I-382/20, U-I-383/20, U-I-384/20
Objavljeno:
Neobjavljeno | 11.02.2021
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2021:U.I.328.20
Akt:
Posebni del Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/15 in 28/18), tarifne številke 18/1, 19/4 in 38/1

Posebni del Odvetniške tarife v zvezi s Sklepom o spremembi vrednosti točke (Uradni list RS, št. 22/19) in v zvezi z drugim odstavkom 155. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17), tarifne številke 18/1, 19/4 in 38/1
Izrek:
Zahteve za oceno ustavnosti tarifnih številk 18/1, 19/4 in 38/1 Posebnega dela Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/15 in 28/18) in tarifnih številk 18/1, 19/4 in 38/1 Posebnega dela Odvetniške tarife v zvezi s Sklepom o spremembi vrednosti točke (Uradni list RS, št. 22/19) in v zvezi z drugim odstavkom 155. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17) se zavržejo.
Evidenčni stavek:
Ustavno sodišče zavrže zahtevo sodišča za oceno ustavnosti zakona, če niso izpolnjeni pogoji iz 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču.
Geslo:
1.2.51.4.1 - Ustavno sodstvo - Vrste vlog - Aktivna legitimacija v postopku pred Ustavnim sodiščem - Konkretna presoja norm - Sodišče.
1.5.51.1.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Zavrženje zahteve.
Pravna podlaga:
Člen 25.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-328/20-5,
U-I-336/20-5, U-I-382/20-6, U-I-383/20-6, U-I-384/20-6
11. 2. 2021
 
 
 
 

SKLEP

 
Ustavno sodišče je v postopkih za oceno ustavnosti, začetih z zahtevami Okrajnega sodišča v Mariboru, na seji 11. februarja 2021
 
 

sklenilo:

 
Zahteve za oceno ustavnosti tarifnih številk 18/1, 19/4 in 38/1 Posebnega dela Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/15 in 28/18) in tarifnih številk 18/1, 19/4 in 38/1 Posebnega dela Odvetniške tarife v zvezi s Sklepom o spremembi vrednosti točke (Uradni list RS, št. 22/19) in v zvezi z drugim odstavkom 155. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17) se zavržejo.

 

 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Predlagatelj je vložil pet po vsebini enakih zahtev za oceno ustavnosti tarifnih številk 18/1, 19/4 in 38/1 Posebnega dela Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in tarifnih številk 18/1, 19/4 in 38/1 Posebnega dela OT v zvezi s Sklepom o spremembi vrednosti točke in v zvezi z drugim odstavkom 155. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pojasnjuje, da je v pravdnih zadevah, v katerih je izdal sklep o ustavitvi postopka odločanja o glavni stvari (zaradi umika tožbe) oziroma sodbo na podlagi pripoznave, naletel na primere, ko mora na podlagi navedenih tarifnih številk Posebnega dela OT v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZPP tožencu naložiti v plačilo povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov v višini, ki je po njegovem mnenju nesorazmerna z višino tožbenega zahtevka. Vse metode razlage (jezikovna, namenska in zgodovinska) drugega odstavka 155. člena ZPP v zvezi z izpodbijanimi tarifnimi številkami Posebnega dela OT naj bi vodile k sklepu, da mora sodišče v zadevah, ki pomenijo sprožilne primere za te zahteve in v katerih znaša vrednost spornega predmeta oziroma uveljavljana terjatev 40,00 EUR
(v eni zadevi pa celo samo 3,73 EUR), toženec tožniku – upoštevaje veljavno OT ter Sklep o spremembi vrednosti točke iz leta 2019 – povrniti prek 300,00 EUR potrebnih stroškov postopka. Izpodbijana ureditev naj bi glede na navedeno nesorazmerno posegala v pravico toženca do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. 
 
2. Predlagatelj meni, da sta za dosego ustavnoskladne ureditve možni dve poti. Ustavno sodišče naj bi lahko (a) bodisi ocenilo, da je neskladen z Ustavo drugi odstavek 155. člena ZPP, ki določa vezanost pravdnega sodišča na Posebni del OT tudi v primerih, kot so sprožilni, (b) bodisi razveljavilo Posebni del OT v izpodbijanem delu kolikor določa, da je treba tožencu naložiti povračilo tožnikovih stroškov postopka v znesku, ki je nesorazmeren glede na višino uveljavljanega zahtevka. Predlagatelj opozarja, da evropski predpisi že vsebujejo za takšne položaje rešitev, ki upošteva načelo sorazmernosti. Sodišče naj bi lahko skladno s 16. členom Uredbe (ES) št. 861/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti (UL L 199, 31. 7. 2007) v evropskem sporu majhne vrednosti odločilo, da stranki, ki v pravdi uspe, ne prisodi povračila vseh njenih stroškov, če so ti neupravičeni ali nesorazmerni z zahtevkom. Zakonodajalec naj bi imel poleg rešitve, ki jo vsebuje Uredba, na voljo tudi drugo sprejemljivo in ustavnoskladno možnost, in sicer, da bi bila tožniku, ki uspe, pri zahtevkih izjemno nizke vrednosti prisojena temu ustrezna nizka nagrada, kot naj bi jo predvideval tudi prej veljavni Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08 ‒ v nadaljevanju ZOdvT). Podobna (ustavnoskladna) ureditev naj bi veljala tudi v Zvezni republiki Nemčiji. V skladu z nemškim Zakonom o odvetniški nagradi (Rechtsanwaltsvergütungsgesetz) naj bi moral toženec tožniku v primerih, kot so sprožilni, povrniti več kot dvakrat manj stroškov kot po OT.
 
3. Ustavno sodišče naj bi na podlagi vsebinsko enakih zahtev predlagatelja, vloženih na podlagi istih sprožilnih primerov, z odločbo št. U-I-180/17, U-I-415/18, U-I-482/18, U-I-4/19 , U-I-162/19 z dne 4. 6. 2020 (Uradni list RS, št. 89/20) sicer že odločilo, da drugi odstavek 155. člena ZPP, ki pri odmeri odvetniških stroškov napotuje na uporabo OT, sam po sebi ni v neskladju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Vendar pa naj bi bil namen prekinitve pravdnega postopka v vseh sprožilnih zadevah izjalovljen glede na to, da Ustavno sodišče v navedeni odločbi ni štelo, da predlagatelj izpodbija tudi Posebni del OT. Zato predlagatelj na podlagi istih sprožilnih primerov vlaga po vsebini enake zahteve za oceno ustavnosti, tokrat tarifnih številk 18/1, 19/4 in 38/1 Posebnega dela OT (v zvezi s Sklepom o spremembi vrednosti točke), ki bi jih moral na podlagi blanketne norme iz drugega odstavka 155. člena ZPP uporabiti v prekinjenih sodnih postopkih. Ustavnemu sodišču predlaga, naj tokrat oceni skladnost izpodbijanih tarifnih številk Posebnega dela OT v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZPP z Ustavo za primere, ko so te tarifne številke podlaga za izračun višine dolžnega povračila odvetniških stroškov toženca tožniku, pa ti stroški niso v sorazmerju z višino uveljavljane terjatve (izjemno majhne vrednosti).
 
 
B.
 
4. Sodišče mora v skladu s 156. členom Ustave prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti pri odločanju, protiustaven. Prekinitev postopka in uporaba zakona ali njegovega dela v sodnem postopku sta kot pogoja za začetek postopka za oceno ustavnosti določena tudi v prvem in drugem odstavku 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS). Predlagatelj je s sklepi št. III P 429/2017 z dne 9. 8. 2017, št. III P 127/2018 z dne 13. 4. 2018, št. III P 303/2018 z dne 11. 6. 2018, št. III P 584/2018 z dne 22. 10. 2018 in št. III P 22/2019 z dne 28. 3. 2019 prekinil postopke odločanja o stroških pravdnega postopka do odločitve Ustavnega sodišča o zahtevah.[1] Iz njih izhaja, da bi moral pri odločanju o povrnitvi stroškov pravdnega postopka med drugim uporabiti 155. člen ZPP in v skladu z njim tožencu naložiti povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov (tj. predvsem stroškov odvetnika za zastopanje v pravdnem postopku in pred njim skladno s Posebnim delom OT). Po oceni predlagatelja je Posebni del OT v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZPP v neskladju s 33. členom Ustave (i) v delu, ki za spore z najnižjo vrednostjo spornega predmeta po OT, tj. do 3.000 točk oziroma do 1.377,00 EUR (upoštevaje pri tem vrednost točke 0,459 EUR, ki je veljala ob prekinitvah postopkov) oziroma do 1.800,00 EUR (če se upošteva trenutno veljavna vrednost točke 0,60 EUR), določa odvetniško nagrado za tožbo v višini 200 točk; kar znaša (ob vrednosti točke 0,459 EUR) 91,20 EUR oziroma (ob vrednosti točke 0,60 EUR) 120,00 EUR (prva vrstica tabele iz 1. točke Tarifne številke 18); (ii) v delu, ki določa tudi za take spore, kot so sprožilni, nagrado za sestavo druge vloge v višini 50 točk; kar znaša (ob vrednosti točke 0,459 EUR) 22,95 EUR oziroma (ob vrednosti točke 0,60 EUR) 30,00 EUR (Tarifna številka 19/4); in (iii) v delu,  ki tudi za take spore določa nagrado za opomin pred tožbo v višini 200 točk (Tarifna številka 38/1).
 
5. Ustavno sodišče je že odločalo o vsebinsko enakih zahtevah predlagatelja z odločbo št. U-I-180/17, U-I-415/18, U-I-482/18, U-I-4/19, U-I-162/19, v kateri je ugotovilo, da drugi odstavek 155. člena ZPP ni v neskladju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave v delu, po katerem se izračuna odvetniška nagrada za namen povrnitve potrebnih pravdnih stroškov nasprotni stranki v sporih (izjemno) majhne vrednosti. Po oceni Ustavnega sodišča namreč zakonodajalec s presojano ureditvijo (ki pomeni način uresničevanja človekove pravice do zasebne lastnine) zagotavlja, da stranka, ki v pravdi, tudi sporu majhne vrednosti, uspe, dobi povrnjen denarni znesek, ki ga je sama plačala svojemu odvetniku, ali da dobi vsaj znesek, ki se temu znesku mnogo bolj približa, kot bi se mu približal po presoji sodišča v posamičnem primeru ustrezen manjši, višini uveljavljane terjatve sorazmeren denarni znesek, kot predlaga predlagatelj; taka ureditev pa je v razumni zvezi z ustavno pogojeno dolžnostjo posameznega subjekta povrniti izgubo tistemu, ki je premoženjsko prizadet iz vzroka na njegovi strani (glej 13. do 17. točke obrazložitve navedene odločbe).
 
6. Ustavo sodišče je v navedeni odločbi štelo, da predlagatelj po vsebini izpodbija zgolj drugi odstavek 155. člena ZPP, ne pa tudi Posebnega dela OT. Predlagatelj s ponovnimi zahtevami, ki so predmet presoje v tej zadevi, izrecno izpodbija tarifne številke 18/1, 19/4 in 38/1 Posebnega dela OT za primere, ko njihova uporaba v sporih izjemno majhne vrednosti temelji na drugem odstavku 155. člena ZPP. Glede na navedeno Ustavno sodišče šteje, da predlagatelj s temi zahtevami izpodbija posamezne tarifne številke Posebnega dela OT, kolikor so podlaga za izračun odvetniške nagrade za namen povrnitve potrebnih pravdnih stroškov nasprotni stranki v sporih (izjemno) majhne vrednosti.
 
7. Skladno s 156. členom Ustave lahko sodišče sproži le postopek konkretne ustavnosodne kontrole zakona.[2] Ustaljeno stališče Ustavnega sodišča namreč je, da je treba ustavno pooblastilo sodiščem iz 156. člena Ustave razlagati skupaj s 125. členom Ustave, po katerem so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani le na Ustavo in zakon. To denimo pomeni, da sodišča predpisov izvršilne veje oblasti pri odločanju niso dolžna uporabiti, če ocenijo, da so protiustavni ali nezakoniti (t. i. exceptio illegalis).[3] Izpodbijana OT sicer ni bila sprejeta v obliki zakona v zakonodajnem postopku. Skladno z 19. členom Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93 in nasl. – v nadaljevanju ZOdv) je OT sprejela Odvetniška zbornica Slovenije (v nadaljevanju OZS) po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za pravosodje.[4] Vendar je treba glede na njeno vsebino ter upoštevaje dejstvo, da je predložitveno sodišče po izrecni zakonski določbi (drugega odstavka 155. člena ZPP ter prvega odstavka 20. člena ZOdv[5]) vezano nanjo, šteti, da lahko na podlagi 156. člena Ustave (oziroma 23. člena ZUstS) sproži tudi postopek za oceno njene ustavnosti.[6]
 
8. Kljub navedenemu v tej zadevi niso izpolnjeni procesni pogoji za vsebinsko obravnavo zahtev. Med domnevno protiustavno ureditvijo Posebnega dela OT in prekinjenimi sodnimi postopki ni izpolnjena procesna predpostavka zveznosti iz 156. člena Ustave. Pri presoji izpolnjenosti te procesne predpostavke namreč ne zadošča kakršna koli zveznost.[7] Po presoji Ustavnega sodišča lahko predlagatelj v položaju, ko mora Posebni del OT uporabiti zaradi izračuna višine regresnega zahtevka v pravdi uspešne (tožeče) stranke, tako ureditev odmere stroškov postopka izpodbija le, kolikor je ta (v sporih majhne vrednosti) podlaga za izračun višine regresnega zahtevka ene stranke proti drugi (torej le drugi odstavek 155. člena ZPP), in ne, kolikor je ta podlaga za izračun nagrade in drugih stroškov odvetniku za opravljeno storitev v razmerju do njegove stranke. [8] Tako stališče je Ustavno sodišče (sicer obiter dicta) sprejelo že v 9. točki obrazložitve odločbe št. U-I-180/17, U-I-415/18, U-I-482/18, U-I-4/19, U-I-162/19.
 
9. Ustavno sodišče je podobno stališče sprejelo tudi v odločbi št. U-I-80/17 z dne 5. 12. 2018 (Uradni list RS, št. 82/18, in OdlUS XXIII, 18), v kateri je presojalo ustavnost z ZOdvT predpisane odvetniške nagrade, konkretno prvega odstavka 12. člena ZOdvT v delu, ki je določal odvetniško nagrado nad višino 1.975,00 EUR za spore, katerih vrednost presega 500.000,00 EUR. Poudarilo je, da v zadevi, v kateri sodišče odloča o regresnem zahtevku v pravdi uspešne stranke, ne more odgovarjati na vprašanje o domnevno izgubljenem sorazmerju med višino mandatarjeve nagrade in vrednostjo njegove storitve. Po presoji Ustavnega sodišča bi se lahko sorazmerje med administrativno določeno odvetniško nagrado in odvetniško storitvijo izostreno izpostavilo kvečjemu glede ureditve (tedaj drugega odstavka 3. člena ZOdvT), ki za razmerje med stranko in njenim odvetnikom določa, da "se nagrade odmerijo po tarifi, ki je sestavni del tega zakona" (glej 13. in 25. točko obrazložitve navedene odločbe). Le enako lahko velja glede vprašanja domnevno izgubljenega sorazmerja med administrativno določeno odvetniško nagrado in izjemno majhno vrednostjo spornega predmeta.
 
10. Ker torej v tej zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka zveznosti med zadevami, o katerih odloča predlagatelj, in domnevno protiustavno ureditvijo Posebnega dela OT, je Ustavno sodišče zahteve zavrglo.
 
 
C.
 
11. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUstS in druge alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11 in 35/20) v sestavi: podpredsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in
 
sodniki dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.
 
 
 
 
 
dr. Matej Accetto
Podpredsednik
 
 
 
[1] Sklepe je predlagatelj izdal v zadevah, v katerih je sicer v okviru sodbe na podlagi pripoznave že ugodil tožbenemu zahtevku oziroma ustavil postopek odločanja o glavni stvari zaradi umika tožbe zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka.
[2] Glej S. Nerad v: M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova Univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica 2019, str. 412–413.
[3] Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-205/10 z dne 14. 4. 2011 (Uradni list RS, št. 34/11), 5. točka obrazložitve, in št. U-I-245/10, U-I-181/10, Up-1002/10 z dne 14. 9. 2011 (Uradni list RS, št. 84/11), 8. točka obrazložitve.
[4] Skladno s 3. točko 10. člena Statuta Odvetniške zbornice Slovenije (Uradni list RS, št. 15/94 in nasl.) sprejema OT skupščina zbornice.
[5] Ta določa, da sodišča in drugi organi uporabljajo pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih odvetniško tarifo.
[6] Ustavno sodišče je v odločbi št. U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 (Uradni list RS, št. 35/09, in OdlUS XVIII, 20;  26. točka obrazložitve) že sprejelo stališče, da bi bila s 137. členom Ustave (ta opredeljuje odvetništvo kot samostojno in neodvisno službo) skladna tako ureditev plačevanja odvetniških storitev, po kateri tarifo določa OZS (zaradi izkazanega javnega interesa s soglasjem državne oblasti), kot tudi ureditev, po kateri bi tarifo z zakonom določal Državni zbor (zaradi samostojnosti odvetništva z obveznim sodelovanjem OZS v zakonodajnem postopku).
[7] Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-189/13 z dne 18. 9. 2013, 4. in 6. točka obrazložitve.
[8] Glej 1. člen OT, ki se glasi: "(1.) Ta tarifa določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških storitev in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom oziroma odvetniškim družbam (v nadaljnjem besedilu: odvetnik) za izvršene pravne storitve. (2) Stranka je oseba, za katero odvetnik izvrši pravno storitev na podlagi pooblastila oziroma oseba, v korist katere je pooblastilno razmerje sklenjeno ali za katero opravi odvetnik pravno storitev po sklepu pristojnega organa (naročnik storitve)."
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
podzakonski akt
Vlagatelj:
Okrajno sodišče v Mariboru
Datum vloge:
08.07.2020
Datum odločitve:
11.02.2021
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
zavrženje
Dokument:
US32753