Opravilna št.: |
U-I-83/21, U-I-84/21, U-I-86/21 |
Objavljeno: |
Uradni list RS, št. 53/2021 | 09.05.2022 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:2022:U.I.83.21 |
Akt: |
Odlok o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 (Uradni list RS, št. 46/21), 11. čl. |
Izrek: |
⇒
Postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti 11. člena Odloka o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 (Uradni list RS, št. 46/21) se ustavi.
⇒
Postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti 11. člena Odloka o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 (Uradni list RS, št. 46/21) se ustavi.
⇒
Pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti 11. člena Odloka o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 (Uradni list RS, št. 46/21) se zavrže.
Pobudnik sam nosi svoje stroške postopka.
|
Evidenčni stavek: |
Pobudnik nima pravovarstvene potrebe za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa, ki je prenehal veljati, če ne izkaže, da bi bilo z morebitno ugoditvijo pobudi mogoče odpraviti posledice protiustavnosti oziroma nezakonitosti.
⇒
Ustavno sodišče ustavi postopek, če pobudnik ne da zahtevanih podatkov.
|
Geslo: |
1.5.51.1.4.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Ustavitev postopka - Nedopolnitev pobude/zahteve. 1.5.51.1.2.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Zavrženje pobude - Ker ni pravnega interesa. 1.4.51.5.2 - Ustavno sodstvo - Postopek - Procesne predpostavke (v vseh postopkih razen v postopku ustavne pritožbe) - Pravovarstvena potreba v primeru, ko je predpis prenehal veljati - Med postopkom. |
Pravna podlaga: |
Člen 25.3, 25.4.1, 28.3, 34.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS] |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
U-I-83/21-9, U-I-84/21-8, U-I-86/21-10
8. 4. 2021
SKLEP
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud Roka Bana, Ljubljana, družbe BAS PRODUCTION, produkcija snemanje in storitve, d. o. o., Ljubljana, Matica Kocjančiča, Maribor in Aleša Zalarja, Zgornje Gorje, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, d. o. o., Ljubljana, na seji 8. aprila 2021
sklenilo:
1. Pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 11. člena Odloka o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 (Uradni list RS, št. 46/21) se sprejmejo.
2. Do končne odločitve Ustavnega sodišča se zadrži izvrševanje 11. člena Odloka o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19.
OBRAZLOŽITEV
A.
1. Pobudniki so vložili pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 11. člena Odloka o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 (v nadaljevanju Odlok), ki ureja pogoje za potovanje v države oziroma administrativne enote držav na rdečem seznamu.
2. Pobudnika Rok Ban in družba BAS PRODUCTION, d. o. o., Ljubljana, (v nadaljevanju prva pobudnika) zatrjujeta, da je izpodbijana določba v neskladju s 14., 33. in 74. členom ter drugim odstavkom 120. člena in 39. členom Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo in 142/20 – v nadaljevanju ZNB). Pobudnik Rok Ban zatrjuje, da izpodbijana določba neposredno posega v njegov pravni položaj, saj mu prepoveduje izstop iz Republike Slovenije in potovanje v države oziroma njihove administrativne enote, ki so na rdečem seznamu. Navaja, da ni prebolel bolezni COVID-19, pri čemer prilaga test o (ne)prisotnosti protiteles virusa SARS-CoV-2, da ni bi bil cepljen proti COVID-19 in da ni podana nobena izjema, ki jo določa prvi odstavek 11. člena Odloka. Navaja, da bi bilo moralno sporno zahtevati, da se prisilno okuži z boleznijo, da bi izpolnil pogoje za izstop iz države. Poudarja tudi, da se zaradi pomanjkanja cepiva ne more cepiti. Glede na navedeno naj bi mu bilo onemogočeno izvrševati lastninsko pravico na nepremičnini v Republiki Hrvaški, kot imetniku deleža v gospodarski družbi pa onemogočeno izvajanje gospodarske dejavnosti avdiovizualne in filmske produkcije, kar naj bi mu zagotavljal tudi 45. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju PDEU). Družba BAS PRODUCTION zatrjuje, da izpodbijana določba neposredno posega v njen pravni položaj, saj njenemu zakonitemu zastopniku prepoveduje izstop iz države in mu s tem onemogoča opravljati gospodarsko dejavnost (sklepanje pravnih poslov) v državah oziroma njihovih administrativnih enotah, ki so na rdečem seznamu. Izpodbijana določba naj bi mu tudi onemogočala zaključitev projekta, ki je bil posnet 16. 3. 2021.
3. Pobudnik Matic Kocjančič (v nadaljevanju drugi pobudnik) zatrjuje, da je 11. člen Odloka v neskladju s 1. in 2. členom, prvim odstavkom 32. člena in prvim odstavkom 39. člena Ustave. Navaja, da izpodbijana določba prepoveduje izstop iz Republike Slovenije. S tem naj bi posegala v položaj prebivalcev Republike Slovenije, ogrožen pa naj bi bil tudi ustroj demokratične republike iz 1. člena Ustave.
4. Pobudnik Aleš Zalar (v nadaljevanju tretji pobudnik) zatrjuje, da je 11. člen Odloka v neskladju z 2., 14., 32. in 35. členom Ustave, 8. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in 2. členom Protokola št. 4 k EKČP, 1. členom Protokola št. 12 k EKČP, 7. členom in prvim odstavkom 45. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju Listina), 20. členom PDEU in 13. členom Splošne deklaracije človekovih pravic (ki jo je Generalna skupščina OZN sprejela 10. decembra 1948 z Resolucijo št. 217 A (III) – v nadaljevanju Splošna deklaracija OZN). Navaja, da ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in začasno prebivališče v Republiki Avstriji ter da živi v čezmejni zunajzakonski skupnosti. Zatrjuje, da ne izpolnjuje pogojev za nobeno izjemo, ki omogoča potovanje v države oziroma njihove administrativne enote na rdečem seznamu. Odlok naj bi posegal v njegovo pravico do zasebnega in družinskega življenja, saj naj bi mu onemogočal izstop iz države oziroma prehod v državo, kjer je bila v času uveljavitve Odloka njegova zunajzakonska partnerica. Odlok naj bi posegal tudi v pravico do svobode gibanja. Tretji pobudnik poudarja, da se Odlok nanaša na vse osebe, ki imajo prebivališče v Republiki Sloveniji, in s tem zajema zelo širok krog oseb. Zatrjuje, da Odlok učinkuje neposredno, saj bi izdajo posamičnega akta izzval le s kršitvijo Odloka. V tem oziru nadalje meni, da od pobudnika, ki je nekdanji sodnik in pravosodni minister, ni mogoče pričakovati, da bi s kršitvijo predpisov in plačilom denarne kazni zaradi prepovedanega prehoda državne meje izzval izdajo posamičnega akta. Navaja, da ima osebni interes zapustiti Republiko Slovenijo zaradi izvrševanja pravice do družinskega življenja.
5. Pobudniki predlagajo zadržanje izvršitve 11. člena Odloka. Prva pobudnika navajata, da sta aktivna v avdiovizualni industriji, ki je po svoji naravi podobna turizmu. Navajata, da snemalne ekipe v tem času zaradi ugodnih vremenskih razmer pogosto izvajajo snemanja v slovenskem, italijanskem in hrvaškem primorju in da se prav v tem času potegujeta za izvajanje dveh projektov. Za normalno izvajanje te gospodarske dejavnosti naj bi bilo nujno, da imata pobudnika možnost odhoda iz države in pregled terena. Prva pobudnika poudarjata, da je prav začetek pomladi ključen čas za opravljanje te gospodarske dejavnosti. Izpodbijana določba naj bi jima onemogočala izvajati gospodarsko dejavnost in naj bi jima zato nastajala škoda. Neizvedba projektov zaradi onemogočenega odhoda iz države bi lahko povzročila večji izpad dohodkov, saj bi s tem lahko izgubila potencialne stranke. Prva pobudnika tudi navajata, da jima izpodbijana določba onemogoča v predvidenih rokih zaključiti projekt, ki se je izvajal v Zagrebu 16. 3. 2021. Nedokončanje projektov v dogovorjenih rokih pa naj bi škodilo dobremu imenu in pomenilo nepopravljivo škodo. Prva pobudnika tudi navajata, da onemogočanje gospodarske dejavnosti povzroča škodo državnemu proračunu in bi lahko povzročilo tudi izgubo delovnih mest. Pobudnik Rok Ban zatrjuje še, da naj bi mu škoda nastajala tudi zaradi poseganja v lastninsko pravico.
6. Drugi pobudnik navaja, da bi izvrševanje izpodbijane določbe Odloka povzročilo škodljive posledice slovenskemu gospodarstvu. Zaradi sprostitve nekaterih ukrepov za preprečevanje širjenja bolezni COVID-19 so slovenske gospodarske družbe začele sklepati nove posle. Njihovo izvrševanje pa naj bi bilo s tako strogim ukrepom omejevanja izhoda iz države oteženo. Ukrep bi lahko povzročil zamujene roke dobav in odškodninsko odgovornost. S tem naj bi se povzročala škoda slovenskemu gospodarstvu in posredno tudi proračunu Republike Slovenije. Po drugi strani pa naj se z izpodbijanim ukrepom ne bi moglo zagotoviti varovanje javnega zdravja. Izvrševanje izpodbijane določbe naj bi pomenilo zmanjšanje števila oseb na ozemlju Republike Slovenije in s tem tudi zmanjšanje pritiska na zdravstveni sistem.
7. Tretji pobudnik zatrjuje, da so škodljive posledice izpodbijanega Odloka očitne, saj posega v pravico do svobode gibanja ter pravico do zasebnega in družinskega življenja. Navaja, da posega v človekove pravice ni mogoče vrednotiti v ekonomskem pomenu škode, vendar navedeni ukrep povzroča nemir, občutek nemoči, nesrečo in izgubo zaupanja v pravno državo. Navaja, da so izjeme, ki dopuščajo odhod iz države, določene tako ozko, da dejansko onemogočajo odhod večini prebivalcev Republike Slovenije. Opozarja, da Odlok prepoveduje odhod iz države tudi zdravim tujcem s prijavljenim prebivališčem v Republiki Sloveniji in opravljenim testom. S tem Republika Slovenija na svojem ozemlju zadržuje tudi tuje državljane. Takšno ravnanje lahko povzroči tudi škodo mednarodnemu ugledu države. Tretji pobudnik navaja tudi, da je Odlok stopil v veljavo isti dan, kot je bil objavljen, zato je posameznikom onemogočil, da bi pred uveljavitvijo Odloka z zapustitvijo države lahko dosegli izvrševanje pravice do družinskega življenja. Nadalje navaja, da mu Odlok onemogoča navzočnost ob družinskem članu, ki mu sicer ne preti nevarnost za življenje in zdravje, vendar ima določene zdravstvene posebnosti. Navaja še, da je v Republiki Sloveniji manjše število oseb, ki želijo zapustiti državo zaradi združevanja z družino, zato prepoved izstopa ne more bistveno doprinesti k obvladovanju epidemije. Pobudnik je predlog za zadržanje izvrševanja izpodbijane določbe dopolnil še z navedbo dodatnih osebnih okoliščin, ki naj bi izkazovale težo posega v pravico do izvrševanja pravice do zasebnega in družinskega življenja (smrt v družini).
8. Ustavno sodišče je pobude s predlogom za začasno zadržanje izvršitve 11. člena Odloka poslalo Vladi. Ustavno sodišče Vladi ni poslalo dopolnitve predloga za začasno zadržanje izvrševanja izpodbijane določbe tretjega pobudnika, ker ta ne vsebuje vsebinsko novih argumentov, do katerih se Vlada ne bi imela možnosti opredeliti že pri odgovoru na prvotni predlog.
9. Vlada v odgovoru navaja, da so bili ukrepi delne omejitve gibanja, med drugim tudi določitev pogojev za izstop iz države, sprejeti ob upoštevanju dognanj epidemiološke in infektološke stroke glede prepovedi in omejevanja socialnih stikov med prebivalstvom. Ti ukrepi naj bi bili najučinkovitejši pri preprečevanju širjenja nalezljive bolezni COVID-19. Sprejeti naj bi bili kot skrajni ukrepi, ko z drugimi ukrepi po ZNB ni bilo mogoče preprečiti širjenja bolezni. Vlada s sklicevanjem na stališča Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni navaja, da se epidemiološka situacija po svetu in v sosednjih državah slabša zaradi mutacij oziroma novih različic virusa in da naj bi nove različice povzročale povečano število hospitalizacij bolnikov. Stanje naj bi se slabšalo tudi v Republiki Sloveniji. Vlada prilaga podatke o gibanju števila okuženih, hospitaliziranih, sprejetih v intenzivno nego in umrlih v zadnjih 7 dneh. Iz priloženega grafa izhaja, da se število obolelih oseb povečuje.
10. Vlada poudarja, da noben ukrep proti širjenju bolezni sam po sebi ni ključen za preprečevanje širjenja, temveč je ključen skupek vseh ukrepov. Raziskave naj bi kazale, da imajo vsi ukrepi, s katerimi se omejujejo ali preprečujejo socialni stiki, učinek na faktor R. Ukrepi na meji naj bi bili tretji najučinkovitejši ukrep. Vlada poudarja, da je bila odločitev o zaostrovanju režima na meji sprejeta na podlagi priporočila zdravstvene stroke in ob upoštevanju poslabšanja epidemioloških razmer. Zaustavitev javnega življenja naj bi bila namenjena čim večjemu omejevanju stikov in s tem tudi omejitvi nenujnih potovanj. Tudi druge države naj bi sprejemale podobne ukrepe. Z ukrepom naj bi se preprečila možnost okužbe zdravih oseb ter naj bi se s tem omejilo tveganje za dodatno zdravstveno obravnavo morebitnih okuženih oseb ob njihovi vrnitvi in prenosa nadaljnje okužbe. Vlada navaja, da so določene izjeme za izstop iz države omejene na najbolj nujne dejavnosti za zagotavljanje delovanja države in gospodarstva, šolanja ter na odpravo neposredne nevarnosti za zdravje in življenje. Ukrepi naj bi bili začasne narave, zato naj ne bi bilo pričakovati, da bi z njihovim izvrševanjem nastale škodljive posledice, ki jih zatrjujejo pobudniki. Po mnenju Vlade pobudniki tudi niso izkazali, da bi bile posledice kasneje težko popravljive. Vlada še navaja, da je najmanjša časovna enota, v kateri se pokaže učinkovitost sprejetih ukrepov, 14 dni. To je obdobje, ko prenos okužbe ni več verjeten. Zato naj bi Vlada morala zaradi same narave bolezni imeti na voljo dovolj časa, da se pokažejo učinki sprejetih ukrepov, nujnost ukrepov pa naj bi bilo mogoče ocenjevati le z zamikom pri primerjavi izvajanja začasnih ukrepov in intenzivnosti naraščanja oziroma upadanja epidemije. Po mnenju Vlade naj bi začasno zadržanje izvrševanja ukrepa lahko povzročilo težko popravljive posledice za življenje in zdravje ljudi, saj bi prišlo do strmega naraščanja krivulje okužb. Zato meni, da je predlog za začasno zadržanje izvrševanje 11. člena Odloka neutemeljen.
B. – I.
11. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.
12. Prva pobudnika predlagata, naj Ustavno sodišče po koneksiteti presodi ustavnost vseh ukrepov, ki neposredno in posredno onemogočajo izvrševanje pravice do prostega gibanja oziroma pravice do izstopa iz države, kot na primer prestopanje regijskih mej, ki naj bi pobudnikoma onemogočali zakoniti dostop do meje Republike Slovenije, in naj tudi zadrži njihovo izvrševanje. Ob upoštevanju, da sta pobudnika predlagala, naj Ustavno sodišče odloča po koneksiteti (30. člen ZUstS), pri tem pa nista niti navedla členov predpisa, ki naj bi sporne ukrepe urejali (drugi odstavek 24. člena v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 24. člena ZUstS), Ustavno sodišče ni moglo šteti, da pobudnika poleg pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 11. člena Odloka vlagata tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti ali predlog za zadržanje izvrševanja še kakšnega drugega predpisa.
13. Člen 11 Odloka ureja pogoje, pod katerimi lahko osebe s prebivališčem v Republiki Sloveniji potujejo v države oziroma administrativne enote držav na rdečem seznamu. Gre za izvrševanje ukrepov na podlagi 1. točke prvega odstavka 39. člena ZNB. Vlada lahko, kadar z ukrepi, določenimi s tem zakonom, ni mogoče preprečiti, da se v Republiko Slovenijo zanesejo in v njej razširijo določene nalezljive bolezni, določi pogoje za potovanja v državo, v kateri obstaja možnost okužbe z nevarno nalezljivo boleznijo, in za prihod iz te države. Iz prvega odstavka 11. člena Odloka izhaja, da je potovanje iz Republike Slovenije v države oziroma njihove administrativne enote, ki so na rdečem seznamu, za osebe s prebivališčem v Republiki Sloveniji zelo omejeno. Republiko Slovenijo lahko zapusti le ozko določena skupina oseb iz 2. in 3. točke petega odstavka 9. člena Odloka[1] ter prvega in drugega odstavka 10. člena Odloka.[2] Odlok naslavlja vse posameznike s prebivališčem na območju Republike Slovenije in jim prepoveduje potovanja v druge države (izhod iz države), z izjemo taksativno določenih primerov in pod določenimi pogoji. Pobudniki zatrjujejo, da prebivajo v Republiki Sloveniji in da ne izpolnjujejo pogojev, ki na podlagi 11. člena Odloka izjemoma dopuščajo potovanja v države oziroma njihove administrativne enote na rdečem seznamu. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo se šteje, da splošni predpis neposredno posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj pobudnika, če bi pobudnik izdajo posamičnega akta lahko dosegel le tako, da bi izpolnil znake prekrška.[3] Ravnanje v nasprotju s 1. točko prvega odstavka 39. člena ZNB je prekršek (14. točka prvega odstavka 57. člena ZNB). Iz tega razloga Ustavno sodišče v takih primerih šteje, da je pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti splošnega akta podan. Za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi.
14. Glede na navedeno pobudniki izkazujejo pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 11. člena Odloka. Z vprašanjem, ali pravni interes lahko izkazuje tudi družba BAS PRODUCTION, ker je pravna oseba, izpodbijana določba pa se naša na fizične osebe, se Ustavnemu sodišču v tej zadevi ni bilo treba ukvarjati. Kadar vlaga pobudo več pobudnikov, za izpolnjenost pogoja pravnega interesa za presojo izpodbijanega predpisa namreč zadošča, da pravni interes za presojo izkaže (vsaj) en pobudnik.
15. Ustavno sodišče je pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 11. člena Odloka sprejelo (1. točka izreka).
B. – II.
16. Na podlagi prvega odstavka 39. člena ZUstS sme Ustavno sodišče do končne odločitve v celoti ali delno zadržati izvršitev izpodbijanega zakona ali drugega predpisa, če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Kadar Ustavno sodišče odloča o zadržanju izvrševanja izpodbijanega predpisa, ne presoja, ali je ukrep ustavnoskladen, temveč tehta med škodljivimi posledicami, ki bi jih povzročilo izvrševanje morebiti protiustavnih določb predpisa, in škodljivimi posledicami, ki bi nastale, če se morebiti ustavnoskladne izpodbijane določbe predpisa začasno ne bi izvrševale.
17. Iz te obrazložitve že izhaja, da 11. člen Odloka osebam s prebivališčem v Republiki Sloveniji prepoveduje potovanja v države oziroma njihove administrativne enote na rdečem seznamu s taksativno določenimi izjemami. Z izpodbijano določbo se v tem obsegu omejuje tako pravica državljanov Republike Slovenije kot tudi tujcev (vključno z državljani drugih držav članic Evropske unije (v nadaljevanju EU)), ki imajo začasno ali stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, da zapustijo državo. Izjeme, ki dopuščajo potovanja v druge države, so določene ozko, seznam rdečih držav v Prilogi Odloka pa vsebuje 158 držav. To pomeni, da je možnost zapustiti Republiko Slovenijo osebam s prebivališčem v Republiki Sloveniji z 11. členom Odloka močno omejena. Omejitve izstopa iz države so ob tem bistveno strožje kot v primeru vstopa v državo.[4]
18. Pravica posameznika, da zapusti državo, je varovana v okviru pravice do svobode gibanja.[5] Pomembnost pravice zapustiti državo izhaja iz številnih mednarodnih instrumentov[6] in je ključna za učinkovito delovanje demokratičnega sistema (1. člen Ustave).[7] Njen pomemben položaj pri varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin poudarjajo številni mednarodni organi za varstvo človekovih pravic.[8] Pravica do svobode gibanja je tudi ena od temeljnih svoboščin prava EU.[9] Omejitev navedene pravice je dopustna zgolj, če je v skladu z zakonom, zasleduje zakoniti cilj in je nujna za doseganje ustavno dopustnega cilja.[10] Pomembno je tudi, da se pri omejitvi navedene pravice upoštevajo individualne okoliščine posameznika[11] in da omejitve ne povzročajo diskriminacije. Nadaljnje izvrševanje izpodbijane določbe bi posegalo v pravico do zapustitve države velikega števila prebivalcev Republike Slovenije. Glede na to ni zanemarljiva posledica, da Odlok zelo ozko omogoča upoštevanje individualnih okoliščin. Poleg tega je treba upoštevati, da lahko omejitev svobode gibanja posredno povzroči še številne druge težko popravljive ali nepopravljive škodljive posledice na področju telesnega in duševnega zdravja, premoženja, družinskega življenja in na drugih področjih, kar izhaja tudi iz navedb pobudnikov. Posebno težo imajo gotovo posegi v izvrševanje pravice do družinskega življenja[12] in pravice do stikov med starši in otroki. Omejevanje izstopa iz države pa lahko vpliva tudi na izvrševanje pravice do svobodne gospodarske pobude. Ustavno sodišče je tudi upoštevalo, da je izpodbijana določba začela veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije[13] in s tem onemogočila prilagoditev ravnanja posameznikov in možnost, da bi ti s svojim ravnanjem zmanjšali učinke zgoraj navedenih škodljivih posledic. Ustavno sodišče je upoštevalo, da je ukrep časovno omejen. Kljub temu pa navedenih škodljivih posledic ukrepa posega v svobodo gibanja ob morebitni ugotovitvi protiustavnosti ukrepa ne bi bilo več mogoče odpraviti. To ustreza merilu težko popravljivih posledic iz prvega odstavka 39. člena ZUstS.
19. Vlada navaja, da ukrep temelji na prvem odstavku 39. člena ZNB, ki pomeni pravno podlago za sprejemanje ukrepov, s katerimi se prepreči, da se v Republiko Slovenijo zanesejo in v njej razširijo nalezljive bolezni. Namen izpodbijanega ukrepa naj bi bil doseči zmanjšanje socialnih stikov in s tem zmanjšanje možnosti okužbe. Vlada zatrjuje, da naj bi z začasnim zadržanjem izvrševanja izpodbijane določbe nastali dve vrsti škodljivih posledic: (1) možnost vnosa in širjenja nalezljive bolezni ob vrnitvi oseb s prebivališčem v Republiko Slovenijo ter (2) obremenitev zdravstvenega sistema zaradi dodatne zdravstvene obravnave okuženih oseb ob njihovi vrnitvi v Republiko Slovenijo. Ukrep naj bi bilo treba nujno sprejeti zaradi povečevanja števila okuženih tako v Republiki Sloveniji kot v sosednjih državah.
20. Okoliščina, da ukrep omejuje možnost socialnih stikov med osebami in s tem zmanjšuje možnost prenosa bolezni COVID-19, ne more sama po sebi pomeniti, da bi vsako začasno zadržanje izvrševanja takega ukrepa že povzročilo nepopravljive škodljive posledice za življenje in zdravje oseb. Prav tako ni mogoče slediti Vladi, da bi morebitno začasno zadrževanje izvrševanja ukrepov, ki ne bi trajali vsaj 14 dni, ker ne bi bilo mogoče oceniti učinka teh ukrepov, vedno pomenilo nastanek takšnih nepopravljivih škodljivih posledic, da izvrševanja predpisa ne bi bilo dopustno zadržati. Takšno stališče bi pomenilo, da ne bi bilo mogoče zadržati izvrševanja nobenega ukrepa, ki bi ga sprejela Vlada, pred potekom vsaj 14-dnevnega učinkovanja. S takšnim razumevanjem ukrepov, ki jih sprejema Vlada za obvladovanje epidemije, bi se poseglo v temeljni namen instituta začasnega zadržanja izvrševanja predpisa iz 39. člena ZUstS, ki omogoča tehtanje konkretnih učinkov presojanega predpisa v danem trenutku. Zato tudi s tem argumentom Vlada nastanka težko popravljivih posledic ob morebitnem neizvrševanju izpodbijane določbe Odloka ne more utemeljiti. Tudi okoliščina, da je Ustavno sodišče s sklepom št. U-I-83/20 predlog za začasno zadržanje izvrševanja predpisa delno zavrnilo, ne pomeni avtomatično, da škodljive posledice za zdravje upravičijo vse ukrepe za ves čas njihovega trajanja, ne glede na škodljive posledice za posamezne druge človekove pravice.
21. Škodljive posledice neizvrševanja ukrepa je mogoče presojati zgolj z vidika učinka, ki ga ima na ozemlju Republike Slovenije. Ustavno sodišče pri tem sprejema navedbe Vlade, da začasno zadržanje izvrševanja izpodbijane določbe lahko posredno (ob predpostavki kasnejše vrnitve v Republiko Slovenijo) povzroči škodljive posledice z vidika povečanja tveganja za širjenje okužb in za dodatno obremenitev zaradi zdravstvene obravnave oseb po njihovi vrnitvi iz držav oziroma administrativnih enot na rdečem seznamu. Z neizvrševanjem izpodbijane določbe Odloka bi torej lahko nastale določene škodljive posledice za javno zdravje, ki je pomembna vrednota.[14] Vendar pa je pri njihovem ovrednotenju treba upoštevati tudi okoliščine, ki te škodljive posledice omejujejo. Pri tem je uvodoma treba ugotoviti, da preprečitev oziroma omejevanje možnosti izstopa iz države sama po sebi ne more nasloviti problematike vnosa in širjenja bolezni v Republiko Slovenijo, saj zgolj z izstopom iz države do takih posledic sploh še ne more priti, ampak se lahko pojavijo šele pri naknadnem ponovnem vstopu v Republiko Slovenijo. Pogoje za vstop pa Odlok ureja v 1. do 10. členu, s katerimi poskuša preprečiti ravno tiste posledice, ki jih Vlada navaja kot škodljive posledice zadržanja omejitve možnosti izstopa. To pomeni, da je možnost nastanka škodljivih posledic zaradi vnosa in širjenja nalezljive bolezni že omejena z omejitvami pri vstopu v državo. Čeprav je mogoče sprejeti tezo, da ukrepi ob vstopu morda ne bodo ustrezno odkrili oziroma v celoti preprečili vseh nevarnosti za vnos oziroma širjenje bolezni prek na novo okuženih oseb, ti ukrepi vendarle nižajo tveganje zaradi predhodne možnosti izstopa. Ob tem ni mogoče zanemariti dejstva, da so zgolj ti ukrepi ob vstopu v državo sicer upoštevni in očitno ocenjeni kot zadostni za tiste osebe, ki želijo iz držav na rdečem seznamu vstopiti v Republiko Slovenijo, ne da bi bile poprej podvržene omejitvam iz izpodbijane določbe Odloka, ker predhodno sploh niso bile v Republiki Sloveniji ali pa je niso zapuščale v času veljavnosti Odloka.
22. Na drugi strani je pri ovrednotenju hujših posledic izvrševanja morebiti protiustavnega ukrepa treba upoštevati, da gre za poseg v več pomembnih človekovih pravic, v prvi vrsti pravice do svobode gibanja oziroma bolj natančno pravice do zapustitve države, pravice do zasebnega in družinskega življenja ter pravice do svobodne gospodarske pobude. Odlok je težo teh posledic sicer, kot navaja tudi Vlada, skušal omiliti z določitvijo izjem, s katerimi naj bi se omogočalo izvajanje nujnih dejavnosti za zagotavljanje delovanja države, gospodarstva in šolanja, ter z odpravo neposredne nevarnosti za zdravje in življenje (prvi in drugi odstavek 10. člena Odloka). Poleg tega lahko Republiko Slovenijo pod določenimi pogoji zapustijo tudi osebe, ki so bolezen COVID-19 že prebolele (2. točka petega odstavka 9. člena Odloka) ali ki so že bile cepljene (3. točka petega odstavka 9. člena Odloka). Vendar pa so izjeme določene preozko. Odlok tako denimo ne vsebuje izjeme za nujne družinske razloge (združitve družine, obiska zakonskega ali zunajzakonskega partnerja, potovanj zaradi smrti v družini, potovanj, povezanih z izvajanjem starševske skrbi in stikov z otrokom), pa tudi ne za potovanja iz službenih oziroma z delom povezanih razlogov, saj izjeme v tem pogledu vključujejo le dnevne migrante in osebe v dejavnosti prevoza blaga in oseb. Nekaterih pravic, zlasti pravice do zasebnega in družinskega življenja, Odlok torej v iskanju ustreznega sorazmerja med omejitvami zavoljo varstva pred vnosom in širjenjem nalezljive bolezni in posegom v druge pravice sploh ni upošteval oziroma jih je v celoti izključil. Z vidika navedenih okoliščin tudi določitev izjem, ki omogočajo izstop iz države tistim, ki so bolezen COVID-19 že preboleli ali so bili cepljeni proti navedeni bolezni, teže škodljivih posledic ne more omiliti. Cepivo proti bolezni COVID-19 namreč ni vsem dostopno. Okoliščina, da je posameznik prebolel bolezen COVID-19, pa prav tako ne naslavlja položaja tistih, ki bi potrebo po izstopu iz države utemeljevali z izvrševanjem pravice do zasebnega in družinskega življenja ali pravice do svobodne gospodarske pobude. Pri tem tudi ni mogoče spregledati dejstva, da so v primerjavi z izpodbijano določbo te pravice (bolj) upoštevane pri opredeljevanju izjem za prehod med posameznimi statističnimi regijami, ki jih opredeljuje Odlok o začasni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 47/21 – v nadaljevanju Odlok 2). Odlok 2 na primer dopušča prehod v druge statistične regije za izvajanje gospodarske dejavnosti (2. točka prvega odstavka 4. člena Odloka 2) in za varstvo in pomoč osebam, ki so potrebne podpore, oziroma zaradi oskrbe ali nege družinskih članov ali za izvajanje starševske skrbi in stikov z otrokom (4. točka prvega odstavka 4. člena Odloka 2). Iz te obrazložitve že izhaja, da epidemiološka slika v sosednjih državah ni bistveno slabša kot v Republiki Sloveniji, zato ta sama zase ne utemelji razlikovanja oziroma sklepa o večji možnosti okužbe z boleznijo COVID-19 v tujini kot v Republiki Sloveniji. Pri tem tudi ni nepomembno, da je strokovna skupina sprejela predlog, da se prebivalcem le odsvetujejo (ne pa prepovejo) vsa nenujna potovanja. Poleg tega se izpodbijana določba nanaša na vse osebe s prebivališčem na območju Republike Slovenije, torej tudi na državljane drugih držav članic EU, s čimer dodatno krni ekonomske svoboščine skupnega trga, v nasprotju s priporočili oziroma pričakovanju institucij EU in prava EU.[15]
23. Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da so škodljive posledice, ki bi jih lahko povzročilo izvrševanje izpodbijane določbe ob njeni morebitni protiustavnosti, s katero bi se omejila možnost izstopa iz države in prek tega omejile pravica do svobode gibanja, pravica do zasebnega in družinskega življenja ter pravica do svobodne gospodarske pobude, hujše od škodljivih posledic za varstvo javnega zdravja, ki bi jih lahko povzročilo začasno zadržanje izvrševanja te določbe ob njeni morebitni ustavni skladnosti.
24. Ustavno sodišče je zato sklenilo do svoje končne odločitve zadržati izvrševanje 11. člena Odloka (2. točka izreka).
C.
25. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 39. člena ZUstS ter petega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20 – v nadaljevanju Poslovnik) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Ustavno sodišče je 1. točko izreka sklepa sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Jaklič. Ustavno sodišče je 2. točko izreka sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Jaklič in Šorli. Sodnik Jaklič je dal odklonilno ločeno mnenje. Sodnik Šorli je dal delno pritrdilno, delno odklonilno ločeno mnenje. Sodnici Mežnar in Šugman Stubbs ter sodnik Čeferin so dali pritrdilna ločena mnenja. Ustavno sodišče je na podlagi prvega odstavka 73. člena Poslovnika sklenilo, da se sklep odpravi takoj, ločena mnenja pa se odpravijo po poteku rokov iz 72. člena Poslovnika.
dr. Rajko Knez
Predsednik
[1] Iz 2. in 3. točke petega odstavka 9. člena Odloka izhaja, da lahko Republiko Slovenijo zapusti le oseba, ki predloži potrdilo o pozitivnem rezultatu testa na virus SARS-CoV-2 z metodo verižne reakcije s polimerazo (v nadaljevanju PCR test), ki je starejši od 21 dni, vendar ni starejši od šest mesecev, ali potrdilo zdravnika, da je prebolela COVID-19 in od začetka simptomov ni minilo več kot šest mesecev, ali dokazilo o cepljenju zoper COVID-19, s katerim dokazuje, da je od prejema drugega odmerka cepiva proizvajalca Biontech/Pfizer preteklo najmanj sedem dni ali proizvajalca Moderna najmanj 14 dni oziroma od prejema prvega odmerka cepiva proizvajalca AstraZeneca najmanj 21 dni.
[2] Iz prvega odstavka 10. člena Odloka izhaja, da lahko zapusti ozemlje Republike Slovenije le:
– oseba, ki je napotena na opravljanje ali z opravljanja nalog v sektorju mednarodnega prevoza in to ob prehodu meje izkazuje s "Spričevalom za delavce v sektorju mednarodnega prevoza" iz Priloge 3 Sporočila Komisije o izvajanju zelenih voznih pasov iz Smernic glede ukrepov za upravljanje meja za zaščito zdravja in zagotovitev razpoložljivosti blaga in bistvenih storitev (UL C 96, 24. 3. 2020) ali z drugo ustrezno listino, iz katere je mogoče razbrati, da jo je napotil delodajalec,
– oseba, ki izvaja prevoz blaga ali oseb v Republiko Slovenijo v gospodarskem prometu ali za tovorni ali potniški promet v tranzitu, če zapusti Republiko Slovenijo v osmih urah po vstopu v Republiko Slovenijo, in oseba, ki izvaja prevoz blaga ali oseb iz Republike Slovenije v gospodarskem prometu in se v Republiko Slovenijo vrača v osmih urah po izstopu iz Republike Slovenije,
– oseba, ki potuje v tranzitu čez Republiko Slovenijo in zapusti Republiko Slovenijo najpozneje v šestih urah po vstopu,
– oseba z diplomatskim potnim listom,
– oseba, ki še ni dopolnila 13 let in ki dnevno ali občasno prehaja mejo zaradi vključenosti v vzgojo, izobraževanje ali znanstveno raziskovanje v Republiki Sloveniji ali državi članici EU ali schengenskega območja in to izkazuje z ustreznimi dokazili.
Iz drugega odstavka 10. člena Odloka izhaja, da lahko Republiko Slovenijo zapusti:
– čezmejni dnevni delovni migrant, ki ima delovno razmerje v eni od držav članic EU ali drugi državi schengenskega območja, za kar ima dokazilo oziroma s podpisano izjavo utemelji razlog za prehajanje meje kot dnevni delovni migrant, in se vrača v 14 urah po prehodu meje;
– oseba, ki je že dopolnila 13 let in ki dnevno ali občasno prehaja mejo zaradi vključenosti v vzgojo, izobraževanje ali znanstveno raziskovanje v Republiki Sloveniji ali državi članici EU ali schengenskega območja in to izkazuje z ustreznimi dokazili;
– oseba, ki prevaža osebo iz 5. točke prvega odstavka 10. člena Odloka oziroma osebo iz prejšnje točke in se čez mejo vrne takoj po opravljenem prevozu;
– dvolastnik ali najemnik zemljišča v obmejnem območju ali na obeh straneh državne meje, ki prehaja državno mejo s sosednjo državo zaradi opravljanja kmetijsko-poljedelsko-gozdarskih del in se vrača čez mejo najkasneje v desetih urah po prehodu meje;
– oseba, ki mejo prehaja iz nujnih razlogov, vezanih na odpravo neposredne nevarnosti za zdravje ali življenje,
če predloži negativni PCR test ali hitri antigenski test, ki ni starejši od sedem dni od dneva odvzema brisa.
[3] Glej sklepe Ustavnega sodišča št. U-I-194/17 z dne 22. 3. 2018, 13. točka obrazložitve, št. U-I-107/15 z dne 7. 2. 2019, 17. točka obrazložitve, št. U-I-40/17 z dne 18. 12. 2019, 21. točka obrazložitve, in št. U-I-83/20 z dne 16. 4. 2020 (Uradni list RS, št. 58/20), 18. točka obrazložitve.
[4] Iz Odloka izhaja, da je pod pogoji določenimi v Odloku vstop dovoljenem vsakomur, ne glede na namen, vendar je oseba, ki prihaja iz držav na rdečem seznamu, napotena v karanteno. Odlok določa več izjem, ki omogočajo vstop v državo, ne da bi bila oseba napotena v karanteno (peti odstavek 9. člena in prvi in drugi odstavek 10. člena Odloka). Med drugim lahko oseba vstopi v Republiko Slovenijo brez napotitve v karanteno tudi, če predloži negativni rezultat PCR, ki ni starejši od 48 ur od odvzema brisa in je opravljen v državi članici EU ali državi članici schengenskega območja, medtem ko oseba s prebivališčem v Republiki Sloveniji ne sme zapustiti države, čeprav bi imela negativen PCR test (1. točka petega odstavka 9. člena Odloka).
[5] Prvi odstavek 32. člena Ustave določa: "Vsakdo ima pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne."
[6] Pravica zapustiti državo je določena tudi v 13. členu Splošne deklaracije OZN, drugem odstavku 12. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/91, in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92), drugem odstavku 10. člena Konvencije o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, MP, št. 15/90; Akt o nostrifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, in MP, št. 9/92 – KOP) in drugem odstavku 2. člena Protokola št. 4 k EKČP.
[7] Primerjaj E. Guild in V. Stoyanova, The human right to leave any country: A right to be delivered, European Yearbook on Human Rights, 2018, str. 373–394.
[8] Odbor za človekove pravice je sprejel Splošno priporočilo št. 27, iz katerega izhaja, da morajo biti omejitve pravice zapustiti državo skladne tudi z zagotavljanjem drugih konvencijskih pravic, morajo zagotavljati enakost in ne smejo povzročati diskriminacije. Pogoji za omejitev pravice morajo biti natančno določeni in ne smejo določati neomejene diskrecije organom odločanja. Splošna načela presoje omejitev pravice zapustiti državo izhajajo tudi iz več odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Glej npr. sodbo v zadevi Stamose proti Bolgariji z dne 27. 11. 2012, odločitev v zadevi Schmid proti Avstriji z dne 9. 7. 1985, sodbo v zadevi Nalbantski proti Bolgariji z dne 10. 2. 2011 in odločitev v zadevi Peltonen proti Finski z dne 20. 2. 1995.
[9] Na podlagi prvega odstavka 21. člena PDEU ima vsak državljan Unije pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih s Pogodbo o Evropski uniji (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – PEU) in PDEU ter ukrepi, ki so bili sprejeti za njuno uveljavitev. Svobodo gibanja in prebivanja določa tudi 45. člen Listine.
[10] Glej npr. sodbo ESČP v zadevi Stamose proti Bolgariji, 30. točka obrazložitve, in sodbo sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Ministerul Administraţiei şi Internelor – Direcţia Generală de Paşapoarte Bucureşti proti Gheorgheju Jipu, C-33/07, z dne 10. 7. 2008, 29. točka obrazložitve.
[11] Primerjaj s sodbo ESČP v zadevi Stamose proti Bolgariji, 35. točka obrazložitve, in s sodbo SEU v zadevi Ministerul Administraţiei şi Internelor – Direcţia Generală de Paşapoarte Bucureşti proti Gheorgheju Jipu, 24. točka obrazložitve.
[12] Primerjaj s sodbo ESČP v zadevi Nada proti Švici z dne 12. 9. 2012, 163. točka obrazložitve.
[13] Odlok je bil objavljen 28. 3. 2021, veljati pa je začel 29. 3. 2021 (14. člen Odloka).
[14] Pri tem sicer ni mogoče prezreti, da so ukrepi za zmanjšanje socialnih stikov uveljavljeni tudi v vseh sosednjih državah, ki so v središču pozornosti omejitve možnosti izstopa, zato se možnosti okužbe in s tem možnost hospitalizacije ob vrnitvi bistveno ne povečuje z odhodom posameznika v tujino. Ob vrnitvi v državo pa mora izpolniti vse pogoje za vstop v državo (karantena ali testiranje). Poleg navedenega Vlada sama navaja, da epidemiološka slika v sosednjih državah ni bistveno slabša kot v Republiki Sloveniji, zato z bivanjem v tujini ne morejo biti bistveno povečane možnosti za okužbo. V takih okoliščinah je nevarnost nastanka škodljivih posledic zaradi izstopa iz Republike Slovenije ob časovno kratko veljavnem ukrepu dodatno zmanjšana.
[15] Glej Priporočilo Sveta (EU) 2020/1475 z dne 13. oktobra 2020 o usklajenem pristopu k omejevanju prostega gibanja v odziv na pandemijo COVID-19 (UL L 337, 14. 10. 2020) in Priporočilo Sveta (EU) 2021/119 z dne 1. februarja 2021 o spremembi Priporočila (EU) 2020/1475 o usklajenem pristopu k omejevanju prostega gibanja v odziv na pandemijo COVID-19 (UL L 36I, 2. 2. 2021).
⇒
U-I-83/21-11
U-I-84/21-11
U-I-86/21-15 12. 4. 2021
Delno odklonilno, delno pritrdilno ločeno mnenje sodnika Marka Šorlija k sklepu št. U-I-83/21, U-I-84/21, U-I-86/21 z dne 8. 4. 2021
1. Glasoval sem za sprejem pobud za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 11. člena Odloka o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 (1. točka izreka sklepa). Pri tem sem upošteval ustaljeno ustavnosodno presojo, po kateri se šteje, da splošni predpis neposredno posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj posameznika, če bi pobudnik izdajo posamičnega akta lahko dosegel le tako, da bi izpolnil znake prekrška.
2. Podpreti pa nisem mogel odločitve o začasnem zadržanju 11. člena Odloka. V odklonilnem delu ločenega mnenja pojasnjujem svoje stališče v zvezi s tem vprašanjem.
3. S pojavom britanske različice virusa SARS-CoV-2 v tretjem valu epidemije je večina držav članic EU sprejela dodatne ukrepe za preprečitev širjenja okužb in posledic, ki iz njih izvirajo. Sveženj ukrepov za t. i. delno ustavitev javnega življenja v času med 1. in 12. 4. je sprejela tudi slovenska vlada. Del tega svežnja je bil tudi ukrep prepovedi potovanj v države oziroma njihove administrativne enote na rdečem seznamu s taksativno določenimi izjemami.
4. Deklarirani cilj ukrepa je bil – skupaj z ostalimi ukrepi svežnja – preprečitev širjenja okužb zdravih oseb in s tem zagotovitev sposobnosti zdravstvenega sistema za zdravljenje obolelih oseb.[1]
5. Ustavno sodišče je v tej fazi postopka odločalo o sprejemu pobud za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 11. člena Odloka in o predlogih za začasno zadržanje izvrševanja navedene določbe. Kadar Ustavno sodišče odloča o začasnem zadržanju izvrševanja izpodbijanega predpisa, ne presoja, ali je ta ustavnoskladen, temveč tehta med škodljivimi posledicami, ki bi jih povzročilo izvrševanje morebiti protiustavnih določb predpisa, in škodljivimi posledicami, ki bi nastale, če se morebiti ustavnoskladne določbe izpodbijanega predpisa začasno ne bi izvrševale.
6. Kaj je pri odločanju v tej zadevi tehtala večina? Na eno stran tehtnice je položila ugotovitev, da bi nadaljnje izvrševanje izpodbijane določbe posegalo v pravico do zapustitve države velikega števila prebivalcev Republike Slovenija. Nadalje, da lahko omejitev svobode gibanja posredno povzroči še številne druge težko popravljive ali nepopravljive škodljive posledice na področju telesnega in duševnega zdravja, premoženja, družinskega življenja in na drugih področjih. Nadalje, da omejevanje izstopa iz države lahko vpliva tudi na izvrševanje pravice do svobodne gospodarske pobude (18. točka obrazložitve sklepa). Kot škodljive posledice na drugi strani tehtnice pa je večina štela, da bi z neizvrševanjem izpodbijane določbe Odloka lahko nastale "določene škodljive posledice za javno zdravje, ki je pomembna vrednota".
7. Takšno tehtanje po moji oceni ni korektno. Tudi če štejemo, da bi s kratkotrajno prepovedjo nenujnih potovanj iz države res lahko nastale celo nepopravljivo škodljive posledice, npr. na področju telesnega in duševnega zdravja, ali ne bi morala biti na drugi strani tehtnice realna možnost ogrozitve ali izgube zdravja in življenja posameznikov in ne neke "določene", vendar povsem nedefinirane škodljive posledice za javno zdravje.[2]
8. Človekovo življene je ena vrhovnih ustavnih dobrin, pravica do življenja mora biti najmočneje varovana (17. člen Ustave). Poseg v pravico do življenja predstavljajo že situacije, v katerih bi bilo ogroženo življenje posameznika. Po moji oceni bi bilo pri presoji možnih škodljivih posledic ene ali druge odločitve Ustavnega sodišča treba tehtati na eni strani škodljive posledice za zdravje in življenje posameznika in na drugi škodljive posledice, ki bi lahko nastale z izvrševanjem 11. točke Odloka in so navedene v 18. točki sklepa. Izven dvoma je, da pretehta pravica do zdravja in življenja posameznika.
9. Strinjam se s presojo, da so izjeme od prepovedi potovanj po Odloku določene preozko. Na primer Belgija že od 8. 3. 2021 do 18. 4. 2021 prepoveduje nenujna potovanja iz države, a bolj široko določa izjeme.[3] Pri odločanju sem predlagal začasno zadržanje 11. člena Odloka za primere nujnih potovanj, ki niso uvrščena med izjeme, in sicer: kadar gre za nujne družinske razloge, poklicne oziroma poslovne razloge in razloge izpolnjevanja pravnih obvez ali dolžnosti. Tako bi bila v preostalih treh dneh veljavnosti Odloka prepovedana le nenujna potovanja. O predlogu žal ni bilo razprave in ni bilo slišati argumentov za ali proti predlogu. Druga možnost odločitve v tej zadevi pa je bila vsebinska presoja skladnosti ukrepa z Ustavo, ki bi bila glede na kratko obdobje veljavnosti Odloka najbolj smiselna in je bila pravzaprav dejansko že opravljena. Tako iz 21. in 22. točke obrazložitve sklepa izhaja, da je bila deloma že opravljena presoja sorazmernosti. Čemu torej začasno zadržanje in ne vsebinska odločitev?
10. Če bi se o začasnem zadržanju odločalo le v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo, to je zgolj na podlagi tehtanja možnosti nastanka škodljivih posledic, izvrševanje 11. člena Odloka po moji oceni ne bi smelo biti začasno zadržano.
Marko Šorli
Sodnik
[1] Glej novinarska konferenca Vlade Republike Slovenije, 1. 4. 2021: Vlada in strokovnjaki z delnim zaprtjem ciljajo predvsem na razbremenitev bolnišnic s covidnimi bolniki, saj naj bi jih po projekcijah lahko razbremenili z nekaj 100 postelj, v intenzivni negi za 50–60 postelj, brez zaprtja države bi po besedah dr. Cizlja z Instituta Jožef Stefan sredi maja lahko bilo v bolnišnicah več kot 1100 covidnih bolnikov, z ukrepi pa ciljajo, da bi to število znižali na med 300 in 800.
[2] Glej novinarska konferenca Vlade Republike Slovenije, 1. 4. 2021, dr. Leon Cizelj z Instituta Jožef Stefan: "Včeraj je bilo potrjenih 1.335 okužb, od teh jih bo približno 80 odšlo v bolnišnico, 20 jih bo končalo na intenzivnih oddelkih, od 10 do 15 jih bo verjetno umrlo."
[3] Glej https://travelbans.org/europe/.
⇒
U-I-83/21-12
U-I-84/21-12
U-I-86/21-13 12. 4. 2021
Pritrdilno ločeno mnenje sodnice dr. Špelce Mežnar k sklepu št. U-I-83/21, U-I-84/21, U-I-86/21 z dne 8. 4. 2021
1. Člen 11 Odloka[1] je večini prebivalcev v času med 29. 3. in 12. 4. prepovedoval zapustiti Slovenijo. Prepovedovanje izstopa iz države se zdi logično nepovezano z bojem proti širjenju bolezni COVID-19. Država v času epidemije seveda mora regulirati "vstopne" pogoje (pogoje za vstop na svoje območje). Težko pa je razumeti, kako naj bi k boju z boleznijo (ob hkratnih strogih pogojih za vrnitev) prispevala prepoved izhoda iz države. Da bi ravno ti "povratniki" nesorazmerno obremenili zdravstveni sistem, če bi morali na bolnišnično zdravljenje, se zdi precej neprepričljiv argument.[2] O škodljivih posledicah ukinitve tega nerazumnega ukrepa pa je težko govoriti tudi zato, ker je Ustavno sodišče izvrševanje ustavilo šele enajsti dan njegove 14-dnevne veljavnosti.[3]
2. Ustavno sodišče ni prvo odločalo o prepovedi zapuščanja države. Že 2. aprila je Upravno sodišče z začasno odredbo ugodilo predlogu osebe, ki je na podlagi 4. člena ZUS-1 pred Upravnim sodiščem vložila tožbo zoper izpodbijani Odlok in hkrati prosila, da ji sodišče omogoči zapustiti Slovenijo zaradi načrtovanega dopusta v Turčiji.[4] Upravno sodišče je začasno odredbo izdalo ob tožbi, s katero tožnik zahteva odpravo Odloka zaradi njegove nezakonitosti in protiustavnosti. Začasna odredba Upravnega sodišča je bila sprejeta v dveh dneh. Tožbo je tožnik priporočeno po pošti vložil 30. marca., 2. aprila. pa je Upravno sodišče že izdalo začasno odredbo.[5] V tem času je sodišče izvedlo kontradiktorni postopek (vročilo tožbo in predlog nasprotni stranki in prejelo odgovor), opravilo sejo ter izdalo sklep. Učinkovitost Upravnega sodišča je vredna pohvale, zlasti zato, ker ne morem dovolj poudariti, kako pomembno je hitro odločanje (Justice delayed is justice denied) v primerih, ko prihaja do izjemnih posegov v človekove pravice s kratkotrajno veljavnimi podzakonskimi akti.[6]
3. Odločitev Upravnega sodišča odpira številna vprašanja – in eno najbolj zanimivih je, ali in v kakšni meri je s to odločitvijo "prehitelo" Ustavno sodišče ali celo poseglo v njegovo izključno pristojnost. Upravno sodišče v Sloveniji ni pristojno odločati o ustavnosti in zakonitosti splošnih aktov (predpisov). Odlok je nedvomno predpis. Po Ustavi je za presojo ustavnosti in zakonitosti podzakonskih aktov, torej tudi izpodbijanega Odloka, izključno pristojno Ustavno sodišče.[7] Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 je možen le glede posamičnih aktov in dejanj upravnih organov, tega pa v konkretnem primeru tožnik ni izkazal.[8] Upravno sodišče se je problema zavedalo (npr. točka 13). Zelo zanimivo bo zato spremljati nadaljnje sodne odločitve v tem upravnem sporu.
dr. Špelca Mežnar, l.r.
Sodnica
[1] Odlok o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanje nalezljive bolezni COVID-19 (Uradni list RS, št. 46/21).
[2] O možni protiustavni (posredni) diskriminaciji "južnjakov", prebivalcev Slovenije, ki zaradi svojih družinskih vezi pogosto potujejo v države nekdanje Jugoslavije (ki niso članice EU), glej tudi I. Vuksanović,Spreminjanje skupine ljudi v sumljive nosilce virusa: Nevarnost z juga, Dnevnik, Objektiv, 10. 4. 2021.
[3] Odlok v 15. členu določa: "Ta odlok začne veljati 29. marca 2021 in velja do 12. aprila 2021." Določbo razumem tako, da Odlok preneha veljati 11. 4. ob 24.00 uri. Možna bi bila tudi drugačna razlaga, po kateri Odlok velja do 24.00 ure naslednjega dne.
[4] Sklep št. U I 517/2021-9 z dne 2. 4. 2021.
[5] Za primerjavo: v isti zadevi je bila pobuda na Ustavno sodišče vložena 30. 3. Gradivo za odločanje je bilo pripravljeno v dveh dneh, sodniki smo ga prejeli 2. 4. Odločanje o začasnem zadržanju je bilo uvrščeno na redno sejo 8. 4.
[6] O podobni hrabrosti belgijske sodnice, seveda ob drugačni razmejitvi pristojnosti med sodišči, glej tudi A. Erbežnik, Pravne meje epidemioloških ukrepov, Delo, 2. 4. 2021, dostopno na https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/pravne-meje-epidemioloskih-ukrepov/#!
[7] Glej 160. člen Ustave.
[8] Glej 157. člen Ustave.
⇒
Številka: U-I-83/21-13
U-I-84/21-13
U-I-86/21-14 Datum: 12. 4. 2021
ODKLONILNO LOČENO MNENJE SODNIKA
DR. DR. KLEMNA JAKLIČA (OXFORD ZK, HARVARD ZDA)
K SKLEPU ŠT. U-I-83/21, U-I-84/21-13,
U-I-86/21-14. Z DNE 8. 4. 2021 OMEJITEV PREHAJANJA DRŽAVNE MEJE KOT UKREP ZOPER COVID-19: VPRAŠANJE ZAČASNEGA ZADRŽANJA
I. Dejansko stanje in navedbe pobudnikov
Vlada je v okviru boja s pandemijo COVID-19 sprejela Odlok, ki za začasno obdobje dvanajstih dni zaostruje pogoje za prestop državne meje, ko gre za potovanja v države in iz držav z rdečega seznama (t.i. lockdown v zvezi z "ukrepi na meji"),[1] ter pri tem predvidela nekaj nujnih izjem, ko je prehajanje meje (četudi gre za države z rdečega seznama) vseeno mogoče. Takšno ukrepanje Vladi prima facie omogoča 32. člen Ustave (svoboda gibanja), ki določa, da se svoboda gibanja lahko omeji, med drugim izrecno iz razlogov preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni (glej drugi odstavek 32. člena Ustave). S tem Vlada prav tako sledi splošni usmeritvi stroke: namreč tako stališču epidemiološke službe NIJZ in Strokovne svetovalne skupine Ministrstva za zdravje, ki je že pred mesecem dni (torej še v času pred vrhuncem tretjega vala) odsvetovala vsa nenujna potovanja preko državne meje,[2] kot tudi stališču Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) in Evropskega sveta, ki sporoča, da bi bilo "vsa nenujna potovanja, zlasti z območja z visokim tveganjem in z njih, treba močno odsvetovati, dokler se epidemiološko stanje občutno ne izboljša, zlasti v luči izbruha novih različic".[3]
Trije pobudniki omenjene ukrepe Vlade izpodbijajo kot prekomeren poseg v njihove temeljne pravice in predlagajo začasno zadržanje njihovega izvrševanja. Pred kakršnokoli odločitvijo Ustavnega sodišča o omenjenih ukrepih (bodisi o (ne)zadržanju bodisi meritorno) je najprej treba poznati konkretne primere vseh treh pobudnikov, ki ureditvi nasprotujejo.
Pobudnik g. Rok Ban (prvi pobudnik) navaja, da je lastnik zemljiške parcele na Hrvaškem ter da mu je zaradi začasnih ukrepov, in ker je Hrvaška na rdečem seznamu, "onemogočeno, da svojo lastnino uživa v njeni polni funkciji".[4] Poleg tega je imetnik deleža v gospodarski družbi, ki se ukvarja z dejavnostjo avdiovizualne in filmske produkcije, pri čemer mu je zaradi ukrepov na Hrvaškem onemogočeno izvajanje te dejavnosti.
Pobudnik g. Matic Kocjančič (drugi pobudnik) na splošno zatrjuje, da so omenjeni ukrepi v nasprotju s pravico do svobode gibanja (že omenjeni 32. člen Ustave). Navaja, da omejitev izstopa iz države "vzpostavlja ujetniški režim" in s tem ogroža ustroj demokratične republike.[5] Ob splošnem sklicevanju na svobodo gibanja ta drugi pobudnik, drugače kor prvi, nadalje ne konkretizira svojih okoliščin oz. konkretnih razlogov zaradi katerih bi v času pandemije oz. začasne 12-dnevne zaostritve bil primoran prestopiti državno mejo.
Pobudnik g. Aleš Zalar (tretji pobudnik) navaja, da poleg poseganja v svobodo gibanja ukrep posega tudi v njegovo pravico do zasebnega in družinskega življenja, saj mu onemogoča izstop iz države oziroma prehod v državo (Republiko Avstrijo), kjer biva njegova zunajzakonska partnerica. K temu dodaja osebno okoliščino (smrt partnerkine mame) kot dokaz o teži posega v pravico do zasebnega in družinskega življenja.
II. V takšnih primerih je po Ustavi izrecno pristojno Upravno sodišče
V svojih ločenih mnenjih sem že večkrat opozoril, da je v takšnih in podobnih primerih za odločanje, seveda tudi glede vprašanja zadržanja, po izrecnem besedilu 157. člena Ustave najprej pristojno Upravno sodišče.[6] Ustavno sodišče je o pobudi za presojo ustavnosti pristojno odločati šele po odločitvi Upravnega in Vrhovnega sodišča in le če pobudi za presojo ustavnosti pobudnik priloži tudi ustavno pritožbo zoper odločitve teh rednih sodišč. Če pobudi za presojo ustavnosti ni priložena ustavna pritožba po izčrpanju rednih poti, Ustavno sodišče pobude za presojo ustavnosti ne sprejme v obravnavo. To je zato, ker je v takšnih primerih sodno varstvo predvideno najprej po poti rednih sodišč in ker Ustavno sodišče ne sme privilegirati strank, tako da bi zgolj nekaterim (privilegiranim) omogočalo možnost kar neposrednega dostopa do Ustavnega sodišča. Ogromna večina ostalih, ne COVID zadev, pri mnogih od teh pa gre za resnično življenjsko usodne stvari, mora za dostop do Ustavnega sodišča prehoditi dolgo in mukotrpno pot rednih sodišč. Takšna ureditev kar neposrednega sprejemanja COVID zadev pa tudi ne bi bila vzdržna; poleg neenakopravnega obravnavanja strank, bi s tem Ustavno sodišče v neposrednem nasprotju z enotno prakso demokratičnih držav, ki COVID zadeve kot vse ostale obravnavajo najprej preko rednih sodišč,[7] spremenila v nekakšno COVID sodišče. Na takem sodišču bi zaradi arbitrarne prednosti, ki jo nekritično in neodgovorno nudi poplava neposredne obravnave teh zadev pred slovenskim Ustavnim sodiščem, trpelo učinkovito varstvo temeljnih človekovih pravic z vseh drugih področij. Nevzdržnost ureditve torej tudi po tej poti naposled izstavi račun pri varstvu ostalih življenjskih usod državljank in državljanov. Ti v tem upravičeno zaznavajo temeljno neenakopravnost in nepravično privilegiranje mimo Ustave in zakona.
Večina Ustavnega sodišča se je pred to upravičeno kritiko do sedaj branila z navideznim argumentom, češ da naj bi se kot procesno predpostavko za obravnavo pred Upravnim sodiščem zahtevalo konkretno protipravno dejanje državnega organa, npr. v tem primeru policista, ki bi na meji pobudniku zavrnil izstop iz države. Da torej drugače Upravno sodišče primerov ne bi sprejemalo v obravnavo. Zato naj bi se, tako večina Ustavnega sodišča do sedaj, v takih primerih, ko bi pobudnika za obravnavo pred Upravnim sodiščem sicer silili, da stori prekršek (v tem primeru kljub prepovedi skuša prestopiti mejo), pred Ustavnim sodiščem štelo, da je pobudnik izčrpal vse redne poti in da se pobudo pred Ustavnim sodiščem torej lahko sprejme v obravnavo.
Ta navidezni argument večine se je v tej zadevi, in s tem enako za vse tovrstne zadeve za nazaj, dokončno v celoti potopil. Še v dejanski stvarnosti se je izkazal za neresničnega. Upravno sodišče samo je namreč pred nekaj dnevi ob sklicevanju na stališče Vrhovnega sodišča pojasnilo svojo pristojnost. Odločilo je, da ne drži, da v takih primerih nima pristojnosti zaradi neizpolnjenosti procesnih predpostavk. Tudi po praksi Upravnega sodišča namreč velja enako pravilo – da stranki procesne predpostavke konkretnega protiustavnega dejanja državnega organa (v tem primeru policista na državni meji, ki odkloni izstop iz države) za obravnavo tožbe pred Upravnim sodiščem ni potrebno izpolniti. Tudi Upravno sodišče namreč šteje, da so procesne predpostavke storitve konkretnega dejanja državnega organa izpolnjene tudi v situacijah, ko sicer niso, a bi jih stranka lahko izpolnila le tako, da bi skušala storiti prekršek (skušala dejansko prestopiti mejo in bi bila pri tem zavrnjena). Točno to je namreč Upravno sodišče pred nekaj dnevi odločilo, ko je obravnavalo tožbo slovenske družine, ki je bila namenjena na počitnice v Turčijo in je prosila za začasno zadržanje 12-dnevnega Odloka o prepovedi prehajanja državne meje. Še več, Upravno sodišče je nato zadevo ne le obravnavalo, ampak je zahtevku po začasnem zadržanju celo ugodilo, tako da je družina dobila možnost zapustiti državo in kljub omejitvam Odloka oditi na počitnice v Turčijo.[8]
Kdo lahko v takšnih okoliščinah in ob takšnih dokazih s strani Upravnega sodišča samega še trdi, da Upravno sodišče zaradi neizpolnjenosti procesnih predpostavk obstoja konkretnega dejanja policista na meji v takšnih zadevah ne bi odločalo? Če pa dokazano odloča in tako celo sklicujoč se na to že razsojeno vprašanje s strani Vrhovnega sodišča izpred nekaj let. Izmikanje večine Ustavnega sodišča, da pobudniki za varstvo svojih pravic pred rednim sodiščem nimajo druge možnosti kot storiti prekršek, v kar pa jih ne smemo siliti, ne temelji na resničnih dejstvih. Ker torej pobudniki (tudi vsi trije v našem primeru, ne le družina, ki je ubrala pot preko Upravnega sodišča in je potovala na počitnice v Turčijo) dokazano imajo možnost učinkovitega varstva svojih pravic najprej po poti rednega sodstva,[9] je stališče večine Ustavnega sodišča, da je potrebno pobude sprejeti neposredno na Ustavnem sodišču zato, ker naj pobudniki ne bi imeli druge poti za varstvo svojih pravic (razen poti, da poskušajo kršiti Odlok, v kar pa jih ne moremo siliti), nesprejemljivo. Ni niti resnično niti razumno, kot takšno pa v javnosti upravičeno vzbudi zaključek, da je motivirano s cilji privilegiranja določenih vsebin in/ali strank mimo meja prava.
Konkretno, medtem ko prva dva pobudnika v naši zadevi tega vidika ne naslovita podrobneje, g. Zalar kot tretji pobudnik zatrjuje, da nanj Odlok učinkuje neposredno, da torej nima možnosti varstva najprej pred rednimi sodišči, saj bi izdajo posamičnega akta kot predpostavko za odločanje Upravnega sodišča lahko izzval le s kršitvijo Odloka. V tem oziru nadalje navaja, da od pobudnika, ki je nekdanji sodnik in pravosodni minister, ni mogoče pričakovati, da bi s kršitvijo predpisov in plačilom denarne kazni zaradi prepovedanega prehoda državne meje izzval izdajo posamičnega akta ter si posledično omogočil pot na Upravno sodišče.
A kot vidimo, to ne drži. Pobudnik je imel brez poskusa storitve prekrška možnost učinkovitega varstva svojih pravic preko Upravnega sodišča, ki bi, enako kot je to storilo v primeru družine, ki je v času pandemije želela na počitnice v Turčijo, zadevo obravnavalo brez obstoja konkretnega dejanja obmejnega policista, do česar pa bi v primeru poskusa prehoda meje z gotovostjo prišlo. Z veliko verjetnostjo, skoraj gotovostjo, bi Upravno sodišče tudi v primer našega pobudnika ravnalo enako, kot je ravnalo v primeru družine, ki je potovala v Turčijo, saj strank v svoji praksi ne sme obravnavati neenakopravno. Tudi v pobudnikovem primeru bi torej uporabo Odloka zadržalo; pobudnik se sklicuje na isto pravico do družinskega življenja kot družina, ki je potovala v Turčijo, pri čemer so v njegovem primeru razlogi prima facie močnejši od razlogov družinskega počitnikovanja.
Iz opisanih razlogov sem glasoval proti sprejemu pobud v obravnavo kar neposredno pred Ustavnim sodiščem.
III. Zadržanje po vsebini ni upravičeno
Ko Ustavno sodišče odloča o zadržanju, po ustaljeni ustavnosodni praksi ne presoja še o vsebini oziroma ustavni (ne)skladnosti ukrepa, ampak vselej zgolj o tem, kaj bi bilo hujše: morebitne škodljive posledice, ki bi nastale, če se ukrepa ne zadrži, ali morebitne škodljive posledice, ki bi nastale, če se ukrep zadrži. S tega vidika je predmetna zadeva, in s tem odločitev o (ne)zadržanju, popolnoma enostavna.
Ukrep sredi drsenja pandemije vse globje v t.i. "tretji val" predvideva varovanje zdravja in življenja ljudi. V primeru njegovega zadržanja bi na eni strani lahko nastale nepopravljive škodljive posledice za ti dve vrednoti. Življenje in zdravje ljudi pa sta v hierarhiji ustavnih vrednot in po ustaljeni ustavnosodni presoji najvišje rangirani vrednoti. Glej npr. komentar k 17. členu Ustave RS ("nedotakljivost človekovega življenja"): "Človekovo življenje, njegova fizična in psihična celovitost ter njegovo dostojanstvo so najpomembnejše ustavno varovane vrednote (Up-555/03, Up-827/04) […] Dopustnost omejevanja pravice do življenja je treba razlagati skrajno restriktivno in se bo praviloma dotikalo zgolj primerov, ko je njeno varstvo v konfliktu z varstvom življenja drugega človeka".[10]
Nepopravljivih škodljivih posledic, ki bi nastale za najvišje varovani ustavni vrednoti torej ni mogoče odtehtati s škodljivimi posledicami, ki bi nastale, če se nekdo zaradi ukrepov na meji sredi pandemije še tri dni (kolikor bi Odlok še trajal) ne bi mogel brez konkretnega razloga prosto gibati preko državne meje (drugi ponudnik), oziroma te tri dni ne mogel v polnosti uživati svojega zemljišča na Hrvaškem in se ukvarjati s snemanjem oz. produkcijo filma (prvi ponudnik), ali te tri dni še ne obiskati svoje zunajzakonske partnerice v Republiki Avstriji (razen če bi šlo za razlog preprečitve poslabšanja zdravstvenega stanja, česar tretji pobudnik ne zatrjuje; zatrjuje namreč obratno, da izjema zdravstvenega razloga, ki je v Odloku izrecno predvidena, v njegovi situaciji ni primer). Vidimo, da na drugi strani tehtnice ni življenja in zdravja oziroma ju vsaj nobeden od pobudnikov v njihovih konkretnih primerih ne zatrjuje. Z vidika ustaljene ustavnosodne doktrine zadržanja je zadeva torej preprosta. V odsotnosti navajanja prepričljivih razlogov pobudnikov za varstvo življenja in zdravja v njihovih okoliščinah, ki bi bilo na njihovi strani tehtnice ogroženo vsaj enako ali bolj kot je na nasprotni, druge morebitne škodljive posledice pobudnikov (tridnevna nezmožnost prostega gibanja preko meje, uživanja nepremičnine v tujini, izvajanja filmske in produkcijske dejavnosti, obiska družinskega člana) življenja in zdravja soljudi ne morejo odtehtati. Drugačno tehtanje kateregakoli ustavnega sodišča ne bi bilo le neskladno z uveljavljeno ustavnosodno presojo, ampak bi bilo do soljudi (katerih vrednoto življenja in zdravja bi s tem ogrozili) tudi skrajno neodgovorno.
Kako je torej mogoče, da je večina, kljub ustaljeni domači in mednarodni ustavnosodni praksi v zvezi z zadržanji, ter kljub sočloveški moralni odgovornosti, "tehtala" v nasprotju z očitnim in ukrep vseeno zadržala ter s tem nase prevzela odgovornost odločitve, zaradi katere bodo nekateri v prihodnjih tednih in mesecih zboleli ter izgubili življenja? Z ustavnopravno logiko, ki se uporablja pri institutu začasnega zadržanja, tega ni mogoče logično-konsistentno ubraniti, pokaže pa se lahko nasprotno – koliko logičnih napak, nerealnih trditev in zamolčanj najmočnejših protiargumentov je v neki obrazložitvi potrebnih, da se lahko izpelje takšen nelogičen, že na prvi pogled očitno neutemeljen sklep.
Prvič, v jedru svojega tehtanja večina v prid ohranitve učinkovanja ukrepov omeni čisto nič več kot, pozor, da bi odprava zadržanja lahko imela "določene škodljive posledice za javno zdravje" (21. točka obrazložitve večine). Večina povsem zamolči, da so na tej strani tehtnice seveda predvsem življenja ljudi. Samo v Sloveniji je epidemija do sedaj povzročila smrt okoli 4.000 ljudi. Če se je ne uspe zaustaviti, se bo ta številka samo še večala, ob upoštevanju neuspešne zajezitve novih, mutiranih oblik virusa morda drastično. Če država in stroka ne najdeta rešitve, slednjega ni mogoče izključiti. Ne tehtamo torej "določenih posledic za javno zdravje", tehtamo življenja soljudi. In to v možnosti množičnega števila, pri čemer nevarnost katastrofe zaradi pojava novih mutacij ni izključena. Zato je argumentativno nepošteno, da večina navidezno minimizira težo te strani tehtnice, tako da sploh ne predstavi, za kaj v resnici na tej strani tehtnice gre in uporabi minimizirajočo abstraktno frazo "določene posledice za javno zdravje". S tem se skuša izogniti resnični ostrini problema, ter sredi pandemije, ki seje smrt, ne tehta tistega, kar je v resnici na tehtnici. Spoštovani sodnice in sodniki, tem, ki bodo v prihodnjih tednih in mesecih v posredni ali neposredni posledici sprostitve presojanega ukrepa morda zboleli in umrli, niste vzeli določenih vidikov "javnega zdravja". Vzeli ste jim življenje.
Drugič, če se prehajanje mej sprosti, porasta okuženih iz tega naslova ni mogoče izključiti. Epidemiološka situacija po svetu se drastično slabša (smo v tretjem valu, ki pa verjetno še ni na vrhuncu). Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) takšno poslabšanje pripisuje tudi mutacijam oziroma novim različicam virusa. Med temi so britanska, južnoafriška in brazilska različica, ki so nevarnejše in bolj nalezljive, še nove mutacije pa sproti nastajajo. Ob tem ni mogoče niti stroki z natančnostjo ugotoviti, v katerih regijah posameznih držav na neki točki prevladuje katera od mutacij. Ta ugibanja in ocene pa se tudi iz dneva v dan spreminjajo. Povsem mogoče je torej, da je situacija zunaj meja Slovenije v nekaterih regijah tujih držav bistveno slabša od tiste doma. Morda je v nekaterih regijah gotovo tudi boljša, a ni mogoče razumno izključiti, da je v nekaterih regijah tujih držav slabša in celo bistveno slabša. Ni mogoče npr. trditi, da v kateri od regij v Braziliji ni bistveno večje prisotnosti nevarnejšega brazilskega seva, kot to velja za Slovenijo. Če pa si takšno neizpodbitno dejstvo priznamo (in vsak argumentativno pošten pristop to mora storiti), potem je očitno, da imata stroka in Vlada prav, ko trdita, da je z omejitvijo prehajanja mej verjetno mogoče omejiti število obolelih ali vsaj njihov porast.
Ob tem je potrebno razumeti, da nobena demokratična država svojim državljanom ob povratku ne more preprečiti vstopa v lastno državo, še posebej ne, če je tak človek bolan in išče zdravstveno pomoč ali pa celo prihaja domov zato, da bi, če se zgodi najhuje, lahko umrl doma. Ta pravica izhaja iz temeljnega smotra nacionalne države, ki je v tem, da ne glede na zasluge ali napake – samo zato, ker nekdo je njen državljan – država svojemu državljanu nudi t.i. "eksistenčni ščit" (v literaturi poznan kot exsistential shield):[11] ne glede na okoliščine, vsakdo ima pravico zatočišča v lastni domovini, domovine ni mogoče odreči nikomur. Ker pa je to v demokratični državi po definiciji tako (kot je tudi prav) in ker ni mogoče zanikati zgoraj omenjenega dejstva, da je ponekod v tujini situacija glede nevarnih sevov najbrž tudi slabša, kot je v Sloveniji, to logično neizbežno pomeni, da nevarnosti povečanja števila obolelih zaradi sproščenega prehajanja državne meje (pomislite npr. na prvomajske počitnice) ni mogoče zanikati. Povečanje števila obolelih pa posledično predstavlja dodatno obremenitev že tako obremenjenih kapacitet slovenskega zdravstvenega sistema (bolniških postelj, tehničnih zmogljivosti, usposobljenega osebja itd.) in s tem povzroča porast števila smrti tistih, ki bi bili sicer, ob manj obremenjenih kapacitetah deležni učinkovitejše zdravstvene obravnave, pa čeprav niso oni tisti, ki so prehajali meje in se na ta način okužili. Ob tem je treba upoštevati, da Slovenija nima na voljo toliko prostih kapacitet kot bolj razvite zahodnoevropske države in si torej toliko manj lahko privošči takšno dodatno obremenitev iz naslova sproščenega prehajanja mej. Povečano število obolelih, in posledično povečano število smrti, pa prav tako ob opisanem posrednem viru naraščanja smrti izhaja tudi neposredno že iz večje nevarnosti okužbe in smrti samih tistih, ki potujejo v tujino v regije z večjo prisotnostjo virusa oziroma katere od njegovih bolj nalezljivih/nevarnih mutacij.
Iz pojasnjenih dejstev, ki jih logično ni mogoče ovreči, izhaja, da večina v še enem ključnem delu argumentira neresnično. V jedru svoje obrazložitve namreč prikaže, kot da je situacija povsod v tujini enaka ali v bistvenem podobna kot pri nas, in zatrdi, da torej potovanja v tujino prav zato ne morejo prispevati k večanju števila obolelosti. Večina tako zapiše kljub temu, da v resnici seveda ne ve, kakšna je situacija po brezštevilnih posameznih regijah znotraj tujih držav, ki so med seboj glede prisotnosti virusa in različnih mutacij virusa po naravi stvari v resnici različne (že primer regij znotraj Brazilije, ki ga omenim zgoraj, je dovolj poveden, da ovrže neresničen, rezultatsko usmerjen argumentativni pristop večine o kakor enakih stopnjah in vrstah okuženosti, ki da veljajo v tujini tako kot pri nas). A ker tak neresničen zaključek za izid svojega izreka večina nujno potrebuje (sicer se ji obrazložitev zadržanja logično ne izide, ker so posledice za število obolelih lahko hude), ga na opisani način vseeno povsem nekritično zatrdi in pri tem skrito v opombi celo sprevrže argumentacijo Vlade, češ, da "Vlada sama navaja, da epidemiološka slika v sosednjih državah ni bistveno slabša kot je v Republiki Sloveniji".[12]
Slednje pa je le naslednja trditev, ki v argumentaciji večine povsem očitno ne drži in je celo protispisna. V svojem odgovoru na pobude Vlada namreč izrecno argumentira, da je prisotnost in s tem nevarnost vnosa mutiranih različic virusa ponekod v tujini bistveno višja kot pri nas (glej str. 3 odgovora Vlade). To je celo jedrni razlog Vlade za vzpostavitev izpodbijanega ukrepa omejitev na mejah in bistvo njene argumentacije, v katerem se naslanja na opozorila Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC). Vlada tako izrecno pojasni, da se je po podatkih te evropske institucije stanje v sosednjih državah (izrecno se omenja Italija, Hrvaška, Avstrija in Madžarska) "drastično poslabšalo", medtem, ko v primerjavi s tem stanje v Sloveniji ni drastično slabše, kot je bilo pred 14 dnevi. Ob takšnih izrecnih pojasnilih, temelječih na podatkih ECDC, preprosto ni mogoče zaključiti kakor predstavi večina: da naj bi bila v tujini, in to celo po posameznih regijah vseh držav z rdečega seznama, incidenca okuženosti in okuženosti z nevarnejšimi mutiranimi oblikami virusa kar enaka kot v Sloveniji. Večina tudi v tem, prav tako ključnem delu svoje obrazložitve ni postopala argumentativno pošteno.
Tretjič, zgoraj pojasnjena dodatna obremenitev kapacitet zdravstvenega sistema iz naslova večjega prehajanja meja, in s tem posledično večje število smrti, sta pomembna za ovrženje še ene argumentativne šibkosti večine. Na nekem mestu večina namreč namigne, četudi tega ne zatrdi tako suvereno kot pred njo Upravno sodišče v primeru družine, ki ji je sodišče pustilo potovati na počitnice v Turčijo, da z izhodi iz države ni prav nič narobe. Češ da izhodi, drugače kot prihodi v državo, ne morejo prispevati k okuženju kogarkoli in s tem sploh niso škodljivi. Ta argument ima resne težave.
Prva je bila že omenjena zgoraj. Državljani se bodo v skladu s svojimi temeljnimi pravicami lahko vračali v domovino, tudi če bodo oboleli in še posebej takrat. Ne argument okuženja drugih, ampak argument povečane obremenitve zdravstvenega sistema, in s tem večjega števila nedolžnih smrti iz naslova vračanja, je torej tisti, ki že sam po sebi ovrže poskus relativizacije ukrepa omejevanja izhodov iz države. Ob tem po mednarodnih raziskavah ukrepi na državnih mejah (glede izhoda kot prihoda) sodijo med najučinkovitejše ukrepe za zajezitev pandemije; Vlada se v odgovoru sklicuje na mednarodne znanstvene članke in epidemiološke raziskave, ki ukrepe na mejah uvršajo med najučinkovitejše tri na dolgi lestvici učinkovitosti zelo raznovrstnih ukrepov.
Dodatna težava relativizacije omejevanja izhoda iz države kot ukrepa proti širjenju pandemije je seveda tudi širjenje bolezni med ljudi v drugih državah. Različne države imajo za vstop zelo različne režime, pri čemer vsi za nevarnost širjenje virusa niso enako vodotesni, stoodstotno vodotesen pa (razen režima zaprtja meje) ni nobeden. Zakaj Ustavno sodišče torej na neki točki v zvezi s tem zapiše (a ne obrazloži), da je mogoče škodljive posledice neizvrševanja ukrepa presojati zgolj z vidika učinka, ki ga ima na ozemlju Republike Slovenije, mi, kot nekomu, ki je vso svojo profesionalno kariero posvetil študiju ustavnega prava, ni jasno. Človekova pravica do zdravja in življenja namreč ni ena tistih pravic, ki so vezane na državljanstvo (kot je npr. volilna pravica), ampak je univerzalna človekova pravica, ki ni omejena niti na teritorij nacionalne države niti zgolj na prebivalce neke države. Nekdo v tuji državi, ki bi ga na svoji poti po tujini npr. okužil kdo iz množice prvomajskih počitnikarjev iz Slovenije in bi kasneje zaradi bolezni umrl (Vlada mimogrede tudi navaja, da v Sloveniji prevladuje že lastna mutirana različica virusa), ne bi nič manj izgubil svoje univerzalne in temeljne človekove pravice do življenja samo zato, ker je tujec. Stališče večine, da učinek na temeljne pravice "drugih" pri presojanju ukrepa Vlade sploh ni upošteven, bi bilo v najslabšem primeru skrajno nacionalistično stališče, ki pa v sodobnih demokratičnih državah, vsaj ko gre za univerzalne temeljne človekove pravice (in enakost vseh v teh pravicah), nima mesta. V globalni dobi, in ko gre za globalni problem pandemije, je vidik širjenja virusa s strani lastnih državljanov v tujino povsem mogoč in legitimen dodaten razlog ukrepanja vsake nacionalne države; konec koncev, opraviti imamo z bojem zoper pandemijo, ne lokalno zamejeno boleznijo. Seveda pa tak dodaten legitimen razlog ukrepanja države še iz svojega vidika izniči poskus napačnega prikaza večine in Upravnega sodišča, da naj z izhodom iz države ne bi bilo prav nič narobe.
Četrtič, podobno je z logično napako obremenjen še eden iz kroga argumentov večine, ki ga večina sicer za uspeh svojega zaključka o zadržanju potrebuje v celoti sklenjenega. Gre za argument, da naj ne bi bilo logično, da država pri prehajanju med pokrajinami znotraj svojih meja predvideva liberalnejši režim (opravljanje nekaterih gospodarskih dejavnosti, obisk otrok ipd.), kot pa ga uvaja glede prehajanja državne meje. To naj ne bi bilo logično, ker da so v tujih državah tudi predvideni podobni ukrepi kot pri nas, ki delno omejujejo socialne stike. Če je to tako, torej naj ne bi bilo razloga, da bi bil režim v primeru prehajanja državnih meja strožji.
Prva napaka tega argumenta je, da ni mogoče na pamet in posplošeno trditi, da imajo povsod v rdeče obarvanih državah enako učinkovite ukrepe zoper socialne stike, kot veljajo pri nas, ali da se jih tuji državljani povsod držijo do enake mere kot se ji držimo pri nas. To je preprosto preambiciozen sklep Ustavnega sodišča, ki teh podatkov za takšno množico držav seveda nima in katerega resničnost se razblini že ob prvih poročilih, ki npr. iz rdeče obarvane Hrvaške kljub formalni omejitvi socialnih stikov poročajo o velikih večernih druženjih množic na trgih ipd.
Poleg tega, in kot smo že videli, je ravno zaradi različnih mutacij virusa, ki so različno nalezljivi in nevarni ter se z različno incidenco pojavljajo po različnih regijah posameznih tujih držav oziroma te možnosti vsaj ni mogoče razumno izključiti, logično nemogoče skleniti, da je nevarnost za okužbo z virusom zunaj naših meja ista kot nevarnost zanjo ob prehodu znotraj domačih statističnih regij. Če pa obstaja možnost, da bi bili obe nevarnosti lahko kakorkoli različni ali različno intenzivni, in ta razlog obstaja oziroma ga najmanj ni mogoče izključiti, potem je nelogičen sklep večine, ki kljub različnima nevarnostma zahteva enake in s tem različnima nevarnostma neustrezno prilagojene ukrepe.
Petič, pri tehtanju škodljivih posledic na obeh straneh bi večina morala upoštevati tudi zatrjevano dejstvo, da gre pri ukrepih proti širjenju virusa za skupek ukrepov, katerih skupna učinkovitost se lahko meri šele po tem, ko trajajo najmanj predvidenih dvanajst dni – toliko, za kolikor je bil pilotsko predviden predmetni ukrep. Namen je torej po dvanajstih dneh najprej preveriti, ali takšen skupek ukrepov kot celota učinkovito dosega svoj cilj. Če pride do predčasnega zadržanja, tega pomembnega zaključka o učinkovitosti ne bo mogoče ugotoviti. Ker tega vidika, vključno z ostalimi zgoraj navedenimi, večina pri tehtanju ni upoštevala, je pa ključen za ugotovitev učinkov skupka ukrepov za varstvo življenja in zdravja, tehtanja tudi iz tega razloga v resnici sploh ni opravila. Po začetni minimizirajoči navedbi, da naj bi na eni strani šlo le za "določene škodljive posledice za javno zdravje", kar je globoko zavajajoče, je na drugi strani po logično nekonsistentnih delih argumentacije bolj ali manj zgolj naštela pravice, ki jih navajajo pobudniki in nato brez resne obrazložitve sporočila svojo odločitev.
Po tej odločitvi so meje prosto odprte. Iz kateregakoli razloga lahko ljudje množično odhajajo v vse nevarne države z rdečega seznama. Tako bo najbrž tudi v času prvomajskih počitnic. Če se bodo od tam vračali oboleli in obremenili že tako obremenjen slovenski zdravstveni sistem do mere, ki bo terjal povečanje smrti in hudih zdravstvenih zapletov, ali vnesli nove nevarnejše mutacije virusa, bo to odgovornost večine Ustavnega sodišča. S pričujočo odločitvijo je namreč na široko prestopila mejo svoje pristojnosti in previdnosti, ki v skladu z ustaljeno prakso velja v takšnih nejasnih in zapletenih zadevah s področja drugih strok. Na tako strokovno zapletenem in nedorečenem področju, kjer niti pristojna stroka (v tem primeru epidemiološka) še nima jasnih odgovorov in jih skupaj z Vlado aktivno išče, se po pravilih ustavne stroke vselej namreč zahteva ustavnosodna zadržanost, široko polje presoje pa prepušča Vladi in stroki.[13]
Dr. Dr. Klemen Jaklič
(Oxford ZK, Harvard ZDA), l.r.
Sodnik
[1] Pri "rdečem seznamu" gre za države z največjo incidenco okuženosti z virusom in še posebej okuženosti z novimi, mutiranimi oblikami virusa.
[2] Zapisnik sestanka Strokovne svetovalne skupine ministrstva za zdravje (prisotni doc. dr. Mateja Logar, Mario Fafangel, prof. dr. Bojana Beović, prim. Simona Repar Bornšek, prof. dr. Miroslav Petrovec, mag. Tjaša Žohar Čretnik, Milan Krek, dr. Nina Gorišek Miksić, prof. dr. Matjaž Jereb, mag.Lucija Mak Uhan): "Strokovna svetovalna skupina se strinja s stališčem epidemiološke službe NIJZ, da so nujna potovanja za prebivalce Slovenije odsvetovana".
[3] Priporočilo Sveta EU o spremembi Priporočila Sveta (EU) 2020/1475 z dne 13. oktobra 2020 o usklajenem pristopu k omejevanju prostega gibanja v odziv na pandemijo COVID-19, Bruselj 21. 1. 2021, tč. (11), v spisu.
[4] Ustavna pritožba, str. 3.
[5] Str. 5 Ustavne pritožbe.
[6] Drugi odstavek 157. člena Ustave: »Če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika.«
[7] Glej npr. poročilo nemškega Zveznega Ustavnega sodišča, dostopno na povezavi: https://jahresbericht.bundesverfassungsgericht.de/en/
[8] Sklep Upravnega sodišča št. I U 517/2021-9, z dne 28. 3. 2021. Dostopno na povezavi: https://www.sodisce.si/mma_bin2.php?nid=2021040611031470&static_id=20210406105830
[9] Najprej pred Upravnim, nato Vrhovnim in šele naposled Ustavnim sodiščem (enako kot je to urejeno v drugih državah). V konkretnem primeru družine, ki je želela potovati v Turčijo je, kot rečeno, Upravno sodišče odločilo takoj, uporabo Odloka v tej zadevi zadržalo in družini omogočilo odhod na dopust v času pandemije.
[10] B. Ivanc, Komentar Ustave RS, komentar k 17. členu Ustave RS ("nedotakljivost človeškega življenja"), 2019, str. 113, 139.
[11] Za utemeljitev tega smotra nacionalne države med drugim glej npr. J H. H. Weiler, The Constitution of Europe, CUP; ali J H. H. Weiler, "To be a European Citizen: Eros and Civilization", str. 22-23.
[12] Opomba št. 14 sklepa večine.
[13] Primerjaj npr. s poročilom nemškega Zveznega ustavnega sodišča la leto 2020, poglavje o zadevah COVID-19, dostopno na povezavi: https://jahresbericht.bundesverfassungsgericht.de/en/
⇒
U-I-86/21-22
11. 5. 2022
SKLEPSodnik Ustavnega sodišča je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Aleša Zalarja, Zgornje Gorje, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, d. o. o., Ljubljana, 11. maja 2022
sklenil:Postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti 11. člena Odloka o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 (Uradni list RS, št. 46/21) se ustavi.
OBRAZLOŽITEV1. Sodnik Ustavnega sodišča je ustavil postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti 11. člena Odloka o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19, ker je pobudnik umaknil pobudo.
2. Sklep je sprejel na podlagi prve alineje četrtega odstavka 25. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20).
dr. Matej Accetto
Sodnik
⇒
U-I-83/21-16
9. 5. 2022
SKLEPUstavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Roka Bana, Ljubljana, in družbe BAS PRODUCTION, produkcija snemanje in storitve, d. o. o., Ljubljana, na seji 9. maja 2022
sklenilo:Postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti 11. člena Odloka o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 (Uradni list RS, št. 46/21) se ustavi.
OBRAZLOŽITEV1. Pobudnika sta vložila pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 11. člena Odloka o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 (v nadaljevanju Odlok), ki ureja pogoje za potovanje v države oziroma administrativne enote držav na rdečem seznamu. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-83/21, U-I-84/21, U-I-86/21 z dne 8. 4. 2021 (Uradni list RS, št. 53/21) pobudo sprejelo in do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržalo izvrševanje 11. člena Odloka. Na podlagi 14. člena Odloka o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 (Uradni list RS, št. 55/21, 60/21, 63/21, 65/21, 68/21 in 73/21) je 11. člen Odloka prenehal veljati.
2. Če je predpis med postopkom v izpodbijanem delu prenehal veljati ali pa je bil spremenjen ali dopolnjen, Ustavno sodišče odloči o njegovi ustavnosti oziroma zakonitosti, če pobudnik izkaže, da posledice njegove protiustavnosti oziroma nezakonitosti niso bile odpravljene (prvi in drugi odstavek 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS).
3. Ustavno sodišče je pozvalo pobudnika, naj pojasnita, ali pri pobudi vztrajata. V primeru, da pri njej vztrajata, naj izkažeta okoliščine, iz katerih bo razvidno, katere posledice protiustavnosti oziroma nezakonitosti niso bile odpravljene, ter navedeta okoliščine, ki obstoj takih posledic potrjujejo. Ustavno sodišče je pobudnika tudi opozorilo na posledice, če v danem roku na poziv ne bosta odgovorila.
4. Ker pobudnika na poziv nista odgovorila, je Ustavno sodišče postopek ustavilo.
5. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 28. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.
dr. Matej Accetto
Predsednik
⇒
U-I-84/21-19
9. 5. 2022
SKLEP
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Matica Kocjančiča, Maribor, na seji 9. maja 2022
sklenilo:
1. Pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti 11. člena Odloka o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 (Uradni list RS, št. 46/21) se zavrže.
2. Pobudnik sam nosi svoje stroške postopka.
OBRAZLOŽITEV
1. Pobudnik je vložil pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 11. člena Odloka o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 (v nadaljevanju Odlok), ki ureja pogoje za potovanje v države oziroma administrativne enote držav na rdečem seznamu. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-83/21, U-I-84/21, U-I-86/21 z dne 8. 4. 2021 (Uradni list RS, št. 53/21) pobudo sprejelo in do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržalo izvrševanje 11. člena Odloka. Na podlagi 14. člena Odloka o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 (Uradni list RS, št. 55/21, 60/21, 63/21, 65/21, 68/21 in 73/21) je 11. člen Odloka prenehal veljati.
2. Ustavno sodišče praviloma presoja le veljavne predpise. Na podlagi 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) lahko presoja neveljavne predpise, če niso bile odpravljene posledice protiustavnosti in nezakonitosti. Ustavno sodišče je zato pozvalo pobudnika, naj pojasni, ali pri pobudi vztraja. V primeru, da pri njej vztraja, naj izkaže okoliščine, iz katerih bo razvidno, katere posledice protiustavnosti oziroma nezakonitosti niso bile odpravljene, ter navede okoliščine, ki obstoj takih posledic potrjujejo.
3. Pobudnik je na poziv Ustavnega sodišča odgovoril. Navedel je, da so bile s prenehanjem veljavnosti Odloka odpravljene tudi vse posledice izpodbijanega predpisa. Ker pobudnik ni izkazal pravovarstvene potrebe iz drugega odstavka 47. člena ZUstS, je Ustavno sodišče njegovo pobudo zavrglo (1. točka izreka).
4. Pobudnik je zahteval povračilo stroškov postopka. Skladno s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške postopka, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Ker niso podani razlogi za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.
5. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena in prvega odstavka 34. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.
dr. Matej Accetto
Predsednik
|
Vrsta zadeve: |
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov |
Vrsta akta: |
podzakonski akt |
Vlagatelj: |
Rok Ban, Ljubljana in drugi |
Datum vloge: |
30.03.2021 |
Datum odločitve: |
09.05.2022 |
Vrsta odločitve: |
sklep |
Vrsta rešitve: |
ustavitev zavrženje druge rešitve |
Dokument: |
US33182 |
