U-I-50/21

Opravilna št.:
U-I-50/21
Objavljeno:
Uradni list RS, št. 60/2021 | 15.04.2021
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2021:U.I.50.21
Akt:
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti tretjega odstavka 5. člena Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 27/21, 30/21 in 35/21) v delu, ki se nanaša na prepoved shodov in za katere po ureditvi o javnih zbiranjih ni potrebno odločanje upravnih organov, ter drugega odstavka 5. člena Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 27/21, 30/21, 35/21, 40/21 in 43/21) v delu, ki se nanaša na prepoved shodov, ki se jih udeleži več kot deset ljudi in za katere po ureditvi o javnih zbiranjih ni potrebno odločanje upravnih organov, se sprejme.

Začne se postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti tretjega odstavka 6. člena Odloka o začasni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 47/21) in tretjega odstavka 4. člena Odloka o začasni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 55/21) v delu, ki se nanaša na prepoved shodov, za katere po ureditvi o javnih zbiranjih ni potrebno odločanje upravnih organov.

Zadrži se izvrševanje tretjega odstavka 4. člena Odloka o začasni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 55/21) v delu, ki se nanaša na prepoved shodov.

Odločitev iz prejšnje točke se izvrši tako, da se Vladi v primeru nadaljnjega omejevanja shodov naloži, da v sedmih dneh sprejme novo ureditev, ob upoštevanju izhodišč, navedenih v 27. in 28. točki obrazložitve tega sklepa. Do 18. 4. 2021 so shodi začasno še prepovedani. Za navedeni način izvršitve se uporablja 14. točka 57. člena Zakona o nalezljivih bolezni (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo in 142/20).

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 2. člena Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 147/20 in 151/20), drugega odstavka 2. člena Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 155/20, 159/20 in 163/20) in drugega odstavka 2. člena Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 181/20), drugega odstavka 2. člena Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 182/20), drugega odstavka 2. člena Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 186/20 in 192/20) in drugega odstavka 2. člena Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 193/20, 196/20, 204/20, 2/21, 5/21, 9/21, 12/21, 15/21, 20/21 in 25/21) se zavrže.

Predlog, naj se v odločbi ali sklepu ne navede podatkov pobudnikov, se zavrne.
Izrek:
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti tretjega odstavka 5. člena Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 27/21, 30/21 in 35/21) v delu, ki se nanaša na prepoved shodov in za katere po ureditvi o javnih zbiranjih ni potrebno odločanje upravnih organov, ter drugega odstavka 5. člena Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 27/21, 30/21, 35/21, 40/21 in 43/21) v delu, ki se nanaša na prepoved shodov, ki se jih udeleži več kot deset ljudi in za katere po ureditvi o javnih zbiranjih ni potrebno odločanje upravnih organov, se sprejme.
 
Začne se postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti tretjega odstavka 6. člena Odloka o začasni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 47/21) in tretjega odstavka 4. člena Odloka o začasni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 55/21) v delu, ki se nanaša na prepoved shodov, za katere po ureditvi o javnih zbiranjih ni potrebno odločanje upravnih organov.
 
 
Odločitev iz prejšnje točke se izvrši tako, da se Vladi v primeru nadaljnjega omejevanja shodov naloži, da v sedmih dneh sprejme novo ureditev, ob upoštevanju izhodišč, navedenih v 27. in 28. točki obrazložitve tega sklepa. Do 18. 4. 2021 so shodi začasno še prepovedani. Za navedeni način izvršitve se uporablja 14. točka 57. člena Zakona o nalezljivih bolezni (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo in 142/20).
 
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 2. člena Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 147/20 in 151/20), drugega odstavka 2. člena Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 155/20, 159/20 in 163/20) in drugega odstavka 2. člena Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 181/20), drugega odstavka 2. člena Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 182/20), drugega odstavka 2. člena Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 186/20 in 192/20) in drugega odstavka 2. člena Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 193/20, 196/20, 204/20, 2/21, 5/21, 9/21, 12/21, 15/21, 20/21 in 25/21) se zavrže.
 
Pravna podlaga:
Člen 25.3, 26.3, 30, 38.a.3, 39.3, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-50/21-19
15. 4. 2021
 
 
 

SKLEP

 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Sanje Fidler, Ljubljana, in Irfana Beširevića, Ljubljana, ki ju oba zastopa Odvetniška pisarna Zakonjšek in Zakonjšek, d. o. o., Ljubljana, na seji 15. aprila 2021
 
 

sklenilo:

 
1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti tretjega odstavka 5. člena Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 27/21, 30/21 in 35/21) v delu, ki se nanaša na prepoved shodov in za katere po ureditvi o javnih zbiranjih ni potrebno odločanje upravnih organov, ter drugega odstavka 5. člena Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 27/21, 30/21, 35/21, 40/21 in 43/21) v delu, ki se nanaša na prepoved shodov, ki se jih udeleži več kot deset ljudi in za katere po ureditvi o javnih zbiranjih ni potrebno odločanje upravnih organov, se sprejme.
 
2. Začne se postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti tretjega odstavka 6. člena Odloka o začasni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 47/21) in tretjega odstavka 4. člena Odloka o začasni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 55/21) v delu, ki se nanaša na prepoved shodov, za katere po ureditvi o javnih zbiranjih ni potrebno odločanje upravnih organov.
 
 
4. Odločitev iz prejšnje točke se izvrši tako, da se Vladi v primeru nadaljnjega omejevanja shodov naloži, da v sedmih dneh sprejme novo ureditev, ob upoštevanju izhodišč, navedenih v 27. in 28. točki obrazložitve tega sklepa. Do 18. 4. 2021 so shodi začasno še prepovedani. Za navedeni način izvršitve se uporablja 14. točka 57. člena Zakona o nalezljivih bolezni (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo in 142/20).
 
5. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 2. člena Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 147/20 in 151/20), drugega odstavka 2. člena Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 155/20, 159/20 in 163/20) in drugega odstavka 2. člena Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 181/20), drugega odstavka 2. člena Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 182/20), drugega odstavka 2. člena Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 186/20 in 192/20) in drugega odstavka 2. člena Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 193/20, 196/20, 204/20, 2/21, 5/21, 9/21, 12/21, 15/21, 20/21 in 25/21) se zavrže.
 
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Pobudnika sta 2. 3. 2021 vložila pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti več določb odlokov Vlade, sprejetih za zajezitev in obvladovanje epidemije COVID-19 od oktobra 2020 do dne vložitve pobude, v delu, v katerem so prepovedovali shode.[1]
 
2. Pobudnica Sanja Fidler utemeljuje pravni interes za vložitev pobude s tem, da je bila v drugem valu epidemije zaradi udeležbe na shodih že petkrat oglobljena. Zoper prekrškovne odločbe naj bi vložila zahteve za sodno varstvo. Pobudnica opozarja, da bi bila lahko na podlagi izpodbijane ureditve kadarkoli ponovno oglobljena, s tem pa naj bi bila tudi v prihodnje zelo omejena v izvrševanju pravice do mirnega zbiranja in svobode izražanja. Pobudnik Irfan Beširević glede svojega pravnega interesa za vložitev pobude navaja, da je bil aktiven uporabnik Roga. Z organizacijo oziroma z udeležbo na shodu bi lahko izrazil nestrinjanje s postopanjem občinskih in državnih oblasti v primeru izpraznitve območja tovarne Rog, vendar naj shoda ne bi organiziral, saj naj bi se bal visokih glob, ki jih zaradi slabega gmotnega položaja ne bi mogel poravnati.
 
3. Pobudnika uveljavljata, da je izpodbijana ureditev v neskladju s pravico do mirnega zbiranja iz 42. člena Ustave, pravico do svobode izražanja iz 39. člena Ustave in načelom enakosti iz 14. člena Ustave. Poudarjata, da želita v trenutni politični situaciji javno izražati svoje mnenje o javnih zadevah, ker se ne strinjata z določenimi politikami in ker ju skrbi za prihodnost države. Nasprotujeta tudi nekaterim vladnim ukrepom za zajezitev epidemije COVID-19, ker niso zadostni. Za pobudnika je ključno, da se lahko mirno zbirata s podobno mislečimi in da sta lahko na javnih krajih kritična do nosilcev oblasti. Menita, da je eden ključnih elementov demokracije možnost zbiranja na javnih krajih, zlasti pred simbolnimi institucijami oblasti. Državljani bi morali imeti možnost sodelovati v javni razpravi, ki se glede aktualnih in dolgoročnih političnih usmeritev odpira v javnem prostoru. Samo s tem bi jim bilo omogočeno, da vplivajo na izbor predstavnikov ljudstva v Državnem zboru in na odločanje obstoječih predstavnikov ljudstva med njihovim mandatom. Pobudnika opozarjata, da imajo "navadni" državljani v primerjavi z nosilci politične moči bistveno manjši dostop do množičnih medijev, tudi doseg njihovih mnenj na socialnih omrežjih naj bi bil bistveno šibkejši. Pri tem se sklicujeta tudi na 10. in 11. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), 21. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list RS, št. 35/92 – MP, št. 9/92 – MPDPP) ter na Splošni komentar št. 37 Odbora Združenih narodov za človekove pravice.
 
4. Pobudnika opozarjata, da Vlada za preprečevanje širjenja okužb predpisuje načine izvajanja različnih oblik združevanja ljudi, na primer za nakupovanje, poslovna srečanja, športno-rekreacijske dejavnosti oziroma kolektivno uresničevanje verske svobode. Za takšne oblike združevanja ljudi naj bi tudi ves čas iskala rešitve za čim manjšo možnost prenosa okužb. Po drugi strani pa naj bi v celoti in za daljše obdobje prepovedala shode. Oblike druženja, ki pomenijo mirno zbiranje ljudi z namenom skupnega izražanja političnih stališč, naj bi bile tako deležne manjšega pravnega varstva kot nekatere druge dopustne oblike druženja. Pobudnika opozarjata na prakso prekrškovnih organov, ki naj bi oglobili tiste, ki na javnem mestu izražajo svoje politično stališče, četudi gre zgolj za dve osebi, ki nosita kolo. Po drugi strani naj bilo dovoljeno stati v vrsti za nakupovanje ali testiranje oziroma nahajanje v množici ljudi iz drugih razlogov, celo v zaprtih prostorih, kot so nakupovalni centri in verske institucije. Pobudnika se sklicujeta na nekaj dokumentov, iz katerih naj bi izhajalo, da preprečevanje shodov ne prispeva bistveno k preprečevanju okužb. Pomembno naj bi bilo, da shodi običajno potekajo na odprtih zunanjih prostorih, kjer naj bi bila možnost okužbe manjša. Vlada naj v svojih gradivih ne bi obrazložila, zakaj je popolna prepoved shodov neizogibna za preprečevanje širjenja okužb. Prav tako naj ne bi pojasnila, zakaj so verniki ugodneje obravnavani od tistih, ki izražajo politično prepričanje. Pobudnika menita, da bi bilo sorazmernosti zadoščeno, če bi se shodi dovolili ob upoštevanju higienskih navodil oziroma priporočil Nacionalnega inštituta za javno zdravje (v nadaljevanju NIJZ) glede razdalje, nošnje mask in razkuževanja.
 
5. Pobudnika sta z vlogo z dne 19. 3. 2021 pobudo razširila na spremenjeni 5. člen Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 27/21, 30/21, 35/21 in 40/21 – v nadaljevanju Odlok 40/21). Izpodbijata ga v delu, ki se nanaša na prepoved shodov, ki se jih udeleži več kot deset ljudi. Menita, da tudi takšna omejitev števila udeležencev shodov ni sorazmerna. Obstajali naj bi milejši ukrepi, s katerimi bi vlada lahko preprečila širjenje nalezljivih bolezni, a bi ob tem še vedno dopustila shod več kot deset oseb. Vlada naj bi enačila pravico do zbiranja v smislu 42. člena Ustave z vsemi drugimi zbiranji, ki pa so varovanja zgolj v okviru splošne svobode ravnanja. Vlada naj tudi ne bi upoštevala epidemiološko relevantnih razlik med širjenjem virusa v zaprtih ali odprtih prostorih. Omejitve pravice do zbiranja naj ne bi bile strožje, kot to velja za druženje ob drugih priložnostih, v večjem številu ali celo v zaprtih prostorih. Pobudnika opozarjata na veljavne omejitve za trgovine (ena stranka na 30m2 v zaprtih prostorih in na 10m2 na odprtih tržnicah), gostinske lokale (1,5m razdalje med osebami in najmanj 3m med robovi miz) in uresničevanje verske svobode (30m2 na udeleženca ali družino v notranjih prostorih). Opozarjata tudi, da glede na Splošni komentar št. 37 Odbora Združenih narodov za človekove pravice države pogodbenice ne smejo omejiti udeležencev mirnih zbiranj, razen če obstaja jasna povezava z upravičenim razlogom za omejitve. Intenzivnost posegov naj bi bila odvisna tudi od ustavne varovanosti pravic, oblast naj bi morala storiti vse, da zagotovi izvajanje pravic višjega statusa. V tuji sodni praksi naj bi bile dopustne zgolj omejitve števila, postavljene na zelo visoki ravni. Število desetih oseb naj bi bilo določeno tako nizko, da posega ne samo v obliko svobode izražanja, temveč naj bi vplivalo tudi na njeno vsebino. Sporočilo desetih oseb naj bi bilo namreč bistveno šibkejše od sporočila, ki ga izrazi več oseb.
 
6. Pobudnika predlagata, naj Ustavno sodišče do končne odločitve delno zadrži izvrševanje tretjega odstavka 5. člena Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 27/21, 30/21 in 35/21 – v nadaljevanju Odlok 27/21) in drugega odstavka 5. člena Odloka 40/21 ter določi primeren način izvršitve začasnega zadržanja tako, da bodo shodi dovoljeni ob upoštevanju higienskih navodil in priporočil NIJZ. Pobudnikoma naj bi nastajala težko popravljiva škoda, saj naj se shodov, ki so aktualni glede na trenutno politično situacijo, pozneje ne bi dalo nadomestiti. Hkrati pa naj shodi v primeru upoštevanja vseh higienskih navodil in priporočil NIJZ ne bi mogli prispevati k povečanju števila okužb.
 
7. Pobudnika predlaga tudi, naj Ustavno sodišče zaradi varstva njune zasebnosti v odločbi oziroma sklepu ne navaja njunih osebnih podatkov. Ustavno sodišče naj bi v zadevi št. U-I-83/20 (odločba z dne 27. 8. 2020, Uradni list RS, št. 128/20) zaradi groženj na družabnih omrežjih prikrilo identiteto pobudnika. Tudi pobudnika naj bi bila v primeru razkritja identitete ogrožena, saj naj bi izpodbijala ukrepe Vlade.
 
8. Ustavno sodišče je pobudo in njeno razširitev vročilo Vladi. Vlada v odgovoru na pobudo in njeno razširitev navaja, da ukrep začasne prepovedi vseh shodov temelji na 3. točki prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB). Ukrep naj bi predstavljal ustavnoskladno konkretizacijo omejitve, ki jo dopušča tretji odstavek 42. člena Ustave. Pripravljen in sprejet naj bi bil v skladu z najnovejšimi dognanji epidemiološke in infektološke stroke, usmerjen pa naj bi bil v omejevanje socialnih stikov med prebivalstvom. Ukrep naj bi sledil legitimnemu cilju zagotavljanja javnega zdravja. Ugotovitve in mnenja zdravstvene stroke naj bi bili večkrat predstavljeni na tiskovnih konferencah in v različnih izjavah za medije. Tovrstni ukrepi naj bi bili po mnenju zdravstvene stroke edino učinkovito sredstvo za preprečevanje širjenja epidemije COVID-19. Povzetek raziskave učinkovitosti ukrepov držav, objavljen decembra 2020 v reviji Nature Human Behaviour, naj bi pokazal, da so najučinkovitejši ukrep za obvladovanje epidemije: 1) omejitev manjših zasebnih združenj, 2) zaprtje izobraževalnih institucij, 3) ukrepi na mejah, 4) splošna dostopnost zaščitnih sredstev, 5) omejitev gibanja posameznikov, in 6) splošni "lockdown". Tudi strokovna svetovalna skupina pri Ministrstvu za zdravje naj bi 11. 10. 2020 ocenila, da je treba takoj uvesti ukrep prepovedi vseh javnih in kulturnih prireditev ter verskih obredov in porok, 11. 11. 2020 pa, da je nujna omejitev zbiranja na člane gospodinjstva z izjemo nujne pomoči. S sprejetimi odloki naj Vlada ne bi prepovedovala zgolj in samo shodov, temveč tudi vse druge oblike zbiranj, ki so bile po mnenju stroke nevarne za prenos nalezljive bolezni. Ukrep začasne prepovedi shodov naj ne bi imel takšne narave, da bi lahko govorili o najintenzivnejših posegih države v človekove pravice. Šlo naj bi zgolj za začasno omejevanje pravic, ki naj bi bilo v skladu s 15. členom Ustave. Vlada meni, da naj bi v koliziji pravice do zdravja in življenja posameznikov ter pravice do zbiranja in združevanja prva imela prednost (salus populi suprema lex esto). Enaka usmeritev naj bi izhajala tudi iz prvega odstavka 4. člena ZNB. Tudi izkušnje nekaterih držav, ki naj bi bile že sredi tretjega vala okužb (Japonska, Južna Koreja, Indonezija), naj bi kazale, da število in restriktivnost ukrepov vplivata na zajezitev epidemije COVID-19. Dodatna sproščanja ukrepov naj bi v tem trenutku lahko povzročila obrat krivulje navzgor, kar naj bi pomenilo nujnost zaostritve ukrepov na drugih področjih (šolstvo, gospodarstvo, omejitev gibanja na regije ali občine). Odločitev, ki se nanaša na dopustnost prireditev in shodov, ki se jih udeleži do deset ljudi, naj bi bila sprejeta ob upoštevanju trenda gibanj števila okužb, ki naj bi tedaj rahlo upadalo. Navedeni ukrep naj bi bil sproščen kasneje, ker naj bi bilo pri prireditvah, shodih, slavjih, praznovanjih in porokah zaradi večjega in težje nadzorovanega števila udeležencev izkazano večje tveganje za prenos okužbe. Omejitev števila udeležencev na deset oseb naj bi pomenila omejitev na takšno število, ki naj še ne bi predstavljalo dodatnega tveganja za poslabšanje epidemiološkega stanja. Vlada opozarja tudi na razširjanje novih bolj kužnih sevov in na dinamiko dobave cepiv. S sprejetimi odloki naj ne bi bilo poseženo niti v pravico do enakosti pred zakonom, saj naj bi šlo pri z odloki Vlade postopoma že dopuščenih poslovnih, verskih in drugih dejavnosti za različne položaje, ki naj bi narekovali različno ureditev. Pri tem Vlada ponovno opozarja, da naj bi bilo pri shodih število udeležencev težje nadzorovati, verjetnost zagotavljanja ustrezne razdalje med udeleženci shoda naj bi bila majhna. To naj bi pokazale tudi izkušnje v nekaterih drugih evropskih državah, kot so Hrvaška, Avstrija, Švedska, pa tudi izkušnje v Sloveniji. Pri tem Vlada opozarja na 13 shodov, ki so potekali v različnih slovenskih krajih in na katerih naj bi se kljub prepovedi shodov oziroma omejitvi shodov na deset oseb zbralo od 20 do okoli 200 udeležencev.
 
9. Vlada nasprotuje predlogu pobudnikov za začasno zadržanje izvrševanja izpodbijane ureditve. Meni, da so navedbe pobudnikov o nastanku škodljivih posledic nadaljnjega izvrševanja ukrepa pavšalne in nekonkretizirane. Okoliščina, da je Ustavno sodišče s sklepom št. U-I-83/20 z dne 16. 4. 2020 (Uradni list RS, št. 58/20) zavrnilo predlog za začasno zadržanje ukrepa prepovedi gibanja izven občin, naj bi pomenila, da so ukrepi za preprečevaje širjenja nalezljive bolezni COVID-19 nujni v demokratični družbi za zavarovanje javnega zdravja. Pri omejitvi shodov na deset oseb naj bi šlo za omejitev na številko, ki še ne predstavlja dodatnega tveganja za poslabšanje epidemiološkega stanja. Začasno zadržanje ukrepa naj bi lahko povzročilo težko popravljive škodljive posledice za javno zdravje, saj bi državo lahko zajel tretji val okužb in povzročil zlom zdravstvenega sistema. To naj bi posledično lahko narekovalo potrebo po še hujših ukrepih na drugih področjih. Vlada naj bi v prihodnje nadaljnjo veljavnost ukrepa omejitve shodov presojala v sodelovanju s strokovno skupino in morebitnimi prihodnjimi odločitvami Ustavnega sodišča.
 
 
B. – I.
 
Glede prikritja osebnih podatkov pobudnikov
 
10. Po drugem odstavku 38.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) lahko Ustavno sodišče zaradi varstva zasebnosti udeleženca v postopku odloči, da se v odločbi ali sklepu ne navedejo osebni podatki udeleženca v postopku ali osebni podatki drugega posameznika. Za prikritje identitete morajo biti izkazane posebne okoliščine, ki v konkretni zadevi kažejo na potrebo po odstopu od splošnega pravila javnosti postopkov pred Ustavnim sodiščem.[2]
 
11. V obravnavani zadevi take okoliščine niso izkazane. Navedbe pobudnikov o ogroženosti so povsem splošne.[3] Zgolj okoliščina, da pobudnika izpodbijata odloke Vlade, ne zadostuje za ugotovitev potrebe po prikritju njune identitete. Glede na navedeno je Ustavno sodišče predlog za prikritje identitete zavrnilo (6. točka izreka).
Glede pravnega interesa in pogojev za sprejem pobude
 
12. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže pravni interes (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.
 
13. V času vložitve pobude je še veljala izpodbijana določba Odloka 27/21, medtem ko so preostali starejši odloki že prenehali veljati. Izpodbijana določba Odloka 27/21 je tako pobudnikoma v času vložitve pobude pod grožnjo denarne sankcije prepovedovala shode.[4] V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo se šteje, da splošni predpis neposredno posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj pobudnika, če bi pobudnik izdajo posamičnega akta lahko dosegel le tako, da bi izpolnil znake prekrška.[5] Iz tega razloga Ustavno sodišče v takih primerih šteje, da je pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti splošnega akta podan. ZJZ pa posebej ureja primere neorganiziranih shodov (32. člen ZJZ), ko se shod prijavi (11. in 15. člen ZJZ), in posebej primere, ko je za shod potrebno dovoljenje (prvi odstavek 13. člena ter 16. člen in nadaljnji členi ZJZ, ki urejajo postopek njegove izdaje).[6] V primerih, v katerih ZJZ predvideva upravno odločanje, bi pobudnika lahko odločanje Ustavnega sodišča o ustavnosti in zakonitosti odlokov dosegla tudi po poti upravnega postopka in z vlaganjem pravnih sredstev zoper za njiju neugodno odločitev. Zato je treba šteti, da sta pobudnika glede navedenega akta v času vložitve pobude izkazovala pravni interes za tiste shode, za katere ni bilo potrebno odločanje upravnih organov.
 
14. Člen 5 Odloka 27/21 je med postopkom prenehal veljati, saj je bil spremenjen 18. 3. 2021 z 2. členom Odloka o spremembah Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 40/21). Z navedenim predpisom je bil 5. člen Odloka 27/21 spremenjen tako, da so bili med drugim začasno prepovedani vsi shodi, ki se jih udeleži več kot deset ljudi. S 3. členom Odloka o spremembah in dopolnitvi Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 43/21) pa je bil 10. člen Odloka 40/21 spremenjen tako, da je bila veljavnost tega odloka podaljšana do 2. 4. 2021. Dne 1. 4. 2021 je začel veljati novi Odlok o začasni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list št. 47/21 – v nadaljevanju Odlok 47/21), ki je v tretjem odstavku 6. člena ponovno uveljavil popolno prepoved vseh shodov. Tako je tudi predpis, ki ga pobudnika izpodbijata v razširitvi pobude in je v času razširitve pobude še veljal, med postopkom pred Ustavnim sodiščem prenehal veljati.
 
15. Ustavno sodišče praviloma o ustavnosti in zakonitosti podzakonskega akta, ki je prenehal veljati, odloča samo, če za to obstaja pravovarstvena potreba v smislu drugega odstavka 47. člena ZUstS. V primeru presoje predpisov, ki se sprejemajo periodično in za časovno omejeno dobo, pa lahko posebej izražen javni interes po vsebinski presoji Ustavnega sodišča utemelji izjemo od procesne ovire iz drugega odstavka 47. člena ZUstS, če gre pričakovati precedenčno odločitev o pobudi, ki naslavlja posebno pomembna ustavnopravna vprašanja sistemske narave, ki se po razumni oceni utegnejo zastavljati tudi v zvezi z akti enake narave in primerljive vsebine, periodično sprejemanimi v prihodnosti.[7] Po oceni Ustavnega sodišča pobuda v delu, v katerem se nanaša na izpodbijani, a ne več veljavni določbi Odloka 27/21 in Odloka 40/21, odpira takšna vprašanja. Gre za vprašanja, ki so povzeta v 3., 4. in 5. točki obrazložitve tega sklepa in se nanašajo na dopustnost popolne prepovedi oziroma omejitve shodov v času epidemije. Prepoved oziroma omejitev shodov se je ponavljala v zadnjih šestih mesecih, prepoved shodov še traja ter ni nerazumno pričakovati, da se ne bi ponovila tudi v prihodnosti, dokler traja epidemija. Ustavno sodišče je zato pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanih določb Odloka 27/21 in Odloka 40/21 sprejelo, v kolikor se nanaša na shode, za katere po ZJZ ni potrebno odločanje upravnih organov (1. točka izreka).
 
16. Odlok 47/21 je nadomestil Odlok o začasni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS št. 55/21 – v nadaljevanju Odlok 55/21). Odlok 55/21, ki velja v času tega odločanja, v tretjem odstavku 4. člena določa popolno prepoved vseh shodov, kot sta to pred njim določala Odlok 27/21 in Odlok 47/21. Zato je Ustavno sodišče na podlagi 30. člena ZUstS začelo tudi postopek ocene ustavnosti in zakonitosti Odloka 47/21 in Odloka 55/21 v delu, v katerem se nanašata na prepoved shodov, za katere po ureditvi o javnih zbiranjih ni potrebno odločanje upravnih organov (2. točka izreka).[8]
 
17. Drugi izpodbijani odloki, našteti v 5. točki izreka tega sklepa, že v času vložitve pobude niso več veljali. Precedenčno odločitev o navedenih ustavnopravnih vprašanjih lahko Ustavno sodišče sprejme že na podlagi presoje izpodbijane določbe odloka, veljavnega v času te odločitve. Zato za presojo vseh vsebinsko enakih določb odlokov, ki so veljali pred tem, ni izpolnjena procesna predpostavka za njihovo presojo v javnem interesu. Če je bila pobudnica na podlagi katerih od teh neveljavnih odlokov spoznana za odgovorno storitve prekrška, kot zatrjuje, pa bo lahko protiustavnost njihovih določb uveljavljala v postopkih pred rednimi sodišči in po potrebi tudi z ustavno pritožbo pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS pred Ustavnim sodiščem. Zato ni izkazana niti pravovarstvena potreba iz prvega odstavka 47. člena ZUstS za presojo njihove ustavnosti. Ker torej pobudnika glede odlokov, naštetih v 5. točki izreka tega sklepa, ne izkazujeta pogojev iz 47. člena ZUstS, je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno njihove ustavnosti in zakonitosti zavrglo (5. točka izreka).
 
 
B. – II.
 
Glede začasnega zadržanja izvršitve izpodbijane ureditve
 
18. Pobudnika predlagata začasno zadržanje tretjega odstavka 5. člena Odloka 27/21 in drugega odstavka 5. člena Odloka 40/21. Začasno zadržanje navedenih odlokov pojmovno ni mogoče, saj ne veljata več. Zato je Ustavno sodišče po uradni dolžnosti v nadaljevanju presodilo, ali so izpolnjeni pogoji, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča o oceni njune ustavnosti zadrži izvrševanje sedaj veljavnega tretjega odstavka 4. člena Odloka 55/21, ki ima enako vsebino kot tretji odstavek 5. člena Odloka 27/21.[9]
 
19. Na podlagi prvega odstavka 39. člena ZUstS sme Ustavno sodišče do končne odločitve v celoti ali delno zadržati izvrševanje predpisa, če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Pri odločanju o začasnem zadržanju Ustavno sodišče vselej tehta med škodljivimi posledicami, ki bi jih povzročilo izvrševanje morebiti protiustavnega predpisa, in škodljivimi posledicami, ki bi nastale, če se morebiti ustavnoskladne določbe predpisa začasno ne bi izvrševale.
 
20. Pobudnika utemeljeno opozarjata, da je veljala popolna prepoved shodov od uveljavitve Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 147/20 in 151/20) dne 19. 10. 2020 do 19. 3. 2021, torej nepretrgano pet mesecev. Od 1. 4. 2021 ponovno velja popolna prepoved shodov. Dlje časa ko traja ukrep, večje so njegove škodljive posledice, če se kasneje izkaže za protiustavnega ali nezakonitega.[10] Držijo tudi navedbe pobudnikov, da je sporočilo shoda desetih oseb, kakršni so bili v vmesnem času dovoljeni, bistveno šibkejše od sporočila, ki ga izrazi več oseb. Ker se pravica do zbiranja uresničuje kolektivno, lahko nastanejo škodljive posledice tudi s preveč restriktivnim omejevanjem števila udeležencev. Res je tudi, da se shodov, ki so aktualni glede na vsakokratno politično situacijo, pozneje ne bo dalo nadomestiti in s tem odpraviti škodljivih posledic izvrševanja tega ukrepa. Če se navedbe pobudnikov o nedopustnem posegu v pravico do svobode zbiranja (prvi odstavek 42. člena Ustave) in pravico do svobodnega izražanja mnenj (prvi odstavek 39. člena Ustave) izkažejo za utemeljene, bi bilo z ukrepom prepovedi shodov poseženo v pravice, ki tvorijo osrednji steber demokratične družbe (1. člen Ustave).
 
21. Pri presoji nastanka škodljivih posledic prepovedi shodov je Ustavno sodišče upoštevalo tudi prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), v skladu s katero je pravica do svobode zbiranja iz 11. člena EKČP temeljna pravica v demokratični družbi in predstavlja, tako kot pravica do svobode izražanja iz 10. člena EKČP, enega od temeljev takšne družbe.[11] Pravico do zbiranja iz 11. člena EKČP je treba kljub njeni avtonomni vlogi in posebnem področju uporabe obravnavati v luči pravice do svobode izražanja iz 10. člena EKČP, kadar je njen namen izražanje osebnih prepričanj oziroma zagotovitev foruma za politično debato in odprto izražanje protesta.[12] Za skladnost posega v pravico do svobode zbiranja in pravico do svobode izražanja mnenj običajno ne zadostuje utemeljitev takšnega posega zgolj na podlagi splošno veljavnega pravnega predpisa, temveč je treba vedno presoditi, ali je bil poseg v pravico nujen v okoliščinah konkretnega primera.[13]
 
22. Po drugi strani ni mogoče izključiti, kot trdi Vlada, da se tudi na shodih, ki so temeljnega pomena za demokratično družbo, ne bi raznašale okužbe z virusom COVID-19, tudi upoštevaje novejše različice bolj nalezljivih sevov virusa. To bi nedvomno pomenilo škodljive posledice za javno zdravje kot enako pomembno ustavno varovano dobrino. Pri tehtanju pa je treba vendarle upoštevati, ali je mogoče takšne možne škodljive posledice shodov preprečiti oziroma vsaj bistveno omiliti z epidemiološkimi ukrepi. Upoštevati je treba tudi druge ukrepe, ki nekatera zbiranja dovoljujejo. Razumna so opozorila Vlade, da dodatna sproščanja ukrepov na enem področju lahko vodijo do nujnosti zaostritve ukrepov na drugih področjih. Prej in bolj pa morajo biti sproščeni ukrepi na področjih, ki jih Ustava še posebej varuje, ker so bistvena za delovanje in obstoj demokratičnega sistema. Prav za takšno tehtanje med škodljivimi posledicami pa gre v obravnavanem primeru.
 
23. V Odloku 55/21 je položaj oseb, ki se želijo udeležiti shodov oziroma jih organizirati, glede dovoljenega števila udeležencev povsem izenačen s položajem oseb, ki se želijo družiti in zbirati za povsem zasebne namene (zabave, poroke, zasebna srečanja). Veljavna splošna ureditev zbiranj tako ne upošteva, da so škodljive posledice omejevanja shodov zaradi njihovega pomena v demokratični družbi bistveno hujše od škodljivih posledic omejevanja zasebnih druženj. Pomembno je tudi, da so – ob upoštevanju kapacitet ali pa samo higienskih ukrepov in priporočil NIJZ – dovoljena zbiranja v zaprtih prostorih, ki niso zasebne narave. Zbiranja so tako po veljavnih odlokih dovoljena na primer v okviru verskega udejstvovanja, v osnovnih in srednjih šolah ter pri opravljanju gospodarske dejavnosti – v razmerju med poslovnimi subjekti v celoti, v razmerju do potrošnikov pa v okviru trgovin, ki so vse odprte, in nekaterih storitvenih dejavnosti.
 
24. Vlada se sicer sklicuje na to, da naj bi bilo pri shodih število udeležencev težje nadzorovati, verjetnost zagotavljanja ustrezne razdalje med udeleženci shoda pa naj bi bila majhna. Vlada pa je kljub splošni prepovedi zbiranj že določila podrobnejše pogoje za kolektivno uresničevanje verske svobode na odprtih površinah in v zaprtih prostorih.[14] S tem je omogočila izvrševanje človekove pravice do zbiranja iz 42. člena Ustave za namene verskega udejstvovanja, hkrati pa je naslovila tudi vprašanje nadzora nad spoštovanjem epidemioloških ukrepov pri množici oseb. Zato ni mogoče razumno trditi, da je prepoved vseh shodov nujna za preprečevanje nastanka težko popravljivih škodljivih posledic za zdravje in življenje ljudi ter da ne bi bilo mogoče tovrstne ureditve kot v primeru kolektivnega uresničevanja verske svobode sprejeti tudi za shode. Vlada se sicer sklicuje na okoliščino, da je bilo v Sloveniji v letu 2021 že 13 primerov shodov, na katerih je bilo od 20 do okoli 200 ljudi. Vendar niti iz odgovora Vlade niti iz dokumentacije, ki naj bi bila podlaga za njeno odločanje, ni razvidno, zakaj na shodih s takšnim številom udeležencev ne bi bilo mogoče nadzirati spoštovanja epidemioloških ukrepov. To vprašanje v dokumentih ni bilo obravnavano. Zgolj sklicevanje na shode, ki naj bi potekali v tujini v državah z bistveno večjim številom prebivalcev in morebiti celo drugačno kulturo protestnikov, pa za utemeljitev nevarnosti nastanka škodljivih posledic ne zadostuje. Tudi okoliščina, da je Ustavno sodišče v zadevi št. U-I-83/20 predlog za začasno zadržanje zavrnilo, ne pomeni avtomatično, da škodljive posledice za zdravje ljudi upravičijo vse ukrepe ves čas njihovega trajanja, ne glede na škodljive posledice za posamezne človekove pravice. Omenjena odločitev se je nanašala na določen ukrep v določenem času in v določeni epidemiološki situaciji ter ne pomeni, da v spremenjenih okoliščinah odločitev ne bi mogla biti drugačna.
 
25. Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da so škodljive posledice za pravico do svobode zbiranja, pravico do svobode izražanja in demokratični ustroj države, ki bi jih lahko povzročilo izvrševanje ukrepa popolne prepovedi shodov ob njegovi morebitni protiustavnosti, hujše od škodljivih posledic za varstvo javnega zdravja, ki bi jih lahko povzročilo začasno zadržanje izvrševanja tega ukrepa ob njegovi morebitni ustavni skladnosti.
 
26. Zato je Ustavno sodišče izvrševanje tretjega odstavka 4. člena Odloka 55/21 v delu, ki se nanaša na prepoved shodov, začasno zadržalo (3. točka izreka).
 
Glede načina izvršitve začasnega zadržanja
 
27. Na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUstS je Ustavno sodišče določilo način izvršitve začasnega zadržanja (4. točka izreka), da se prepreči možnost nastanka težko popravljivih škodljivih posledic za zdravje in življenje ljudi. Pri tem je upoštevalo, da se shodov nadalje načeloma ne bo smelo enako urejati kot zasebna druženja, temveč bo treba pri tehtanju med škodljivimi posledicami upoštevati njihov večji ustavnopravni pomen. Vlada pa ima na voljo največ epidemioloških in varnostnih podatkov (tudi v smislu števila razpoložljivih oseb za nadzor nad tem, ali udeleženci shodov spoštujejo epidemiološke ukrepe), da lahko uskladi možne škodljive posledice omejevanja shodov za demokratično družbeno ureditev z možnimi škodljivimi posledicami njihovega prekomernega dopuščanja za zdravje ljudi. Obstajajo različni epidemiološki ukrepi, s katerimi bi bilo pri shodih mogoče preprečiti nastanek škodljivih posledic za zdravje ljudi. S splošnim aktom, kot je odlok Vlade, je za shode mogoče določiti podobne pogoje kot za kolektivno uresničevanje verske svobode, mogoče pa je tudi določiti maksimalno število udeležencev shoda.[15] Mogoče je opredeliti minimalno razdaljo ter uporabo mask in razkuževalnih sredstev. Poleg tega se epidemiološka slika ves čas spreminja, s tem pa se ves čas spreminja tudi potreba po obsegu in strogosti ukrepov.
 
28. Iz navedenih razlogov je Ustavno sodišče v okviru načina izvršitve začasnega zadržanja Vladi naložilo, da v primeru nadaljnjega omejevanja shodov v sedemdnevnem roku po objavi tega sklepa sprejme novo ureditev (4. točka izreka). V njej mora Vlada bolj kot sedaj upoštevati pomen shodov za delovanje demokratične države in različne možnosti za omejitev nastanka škodljivih posledic za javno zdravje. Pri tem shodov ne sme obravnavati manj ugodno kot zbiranja za namen verskega udejstvovanja. Ustavno sodišče je za čas do vključno 18. 4. 2021, kolikor bi še veljala zadržana ureditev, še dopustilo začasno prepoved shodov, odločilo je tudi, da se za navedeni način izvršitve začasnega zadržanja uporablja 14. točka 57. člena ZNB. Naveden način izvršitve Vladi omogoča, da za preprečitev nastanka škodljivih posledic določi razumne in argumentirane omejitve, glede na splošno epidemiološko sliko in specifike obnašanja ljudi na shodih.
 
 
C.
 
29. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 26. člena, 30. člena, prvega in tretjega odstavka 39. člena, tretjega odstavka 38.a člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS ter tretjega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20 – v nadaljevanju Poslovnik) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Ustavno sodišče je 1., 2., 5. in 6. točko izreka sprejelo soglasno, 3. in 4. točko izreka pa je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodnica Jadek Pensa in sodniki Jaklič, Knez in Šorli, ki so napovedali odklonilna ločena mnenja. Sodnici Mežnar in Šugman Stubbs ter sodnika Čeferin in Pavčnik so napovedali pritrdilna ločena mnenja. Ustavno sodišče je na podlagi prvega odstavka 73. člena Poslovnika sklenilo, da se sklep odpravi takoj, ločena mnenja pa se odpravijo po poteku rokov iz 72. člena Poslovnika.
 
 
 
 
 
dr. Rajko Knez
Predsednik
 
 
 
 
 
[1] Vse izpodbijane določbe odlokov so se glasile enako: "Začasno so prepovedane vse prireditve, shodi, slavja, praznovanja in poroke." Izraz "shod" pomeni vsako organizirano zbiranje oseb zaradi izražanja mnenj in stališč o vprašanjih javnega ali skupnega pomena na prostem ali v zaprtem prostoru, kjer je dostop dovoljen vsakomur (1. točka prvega odstavka 4. člena Zakona o javnih zbiranjih, Uradni list RS, št. 64/11 – uradno prečiščeno besedilo – ZJZ).
[2] Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-104/20, U-I-107/20, U-I-122/20, U-I-129/20, U-I-130/20, U-I-132/20, U-I-137/20, U-I-140/20 z dne 1. 7. 2020, 5. točka obrazložitve.
[3] Prim. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-235/20 z dne 2. 7. 2020, 3. točka obrazložitve.
[4] Iz plačilnih nalogov, ki jih je priložila pobudnica, izhaja, da niso bili izdani v času veljave Odloka 27/21. Zato okoliščina, da pobudnica v zvezi s plačilnimi nalogi ni izčrpala poti pred rednimi sodišči, ne vpliva na njen pravni interes.
[5] Glej sklepe Ustavnega sodišča št. U-I-194/17 z dne 22. 3. 2018, 13. točka obrazložitve, št. U-I-107/15 z dne 7. 2. 2019, 17. točka obrazložitve, št. U-I-40/17 z dne 18. 12. 2019, 21. točka obrazložitve, in št. U-I-83/20, 18. točka obrazložitve.
[6] Prav tako je po 20. členu ZJZ mogoče odločiti o prepovedi shodov, kar prav tako pomeni upravno odločanje.
[7] Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-129/19 z dne 1. 7. 2020 (Uradni list RS, št. 108/20), 43. točka obrazložitve, in št. U-I-83/20, 27. točka obrazložitve.
[8] Podobno sklep Ustavnega sodišča št. U-I-473/20 z dne 21. 12. 2020 (Uradni list RS, št. 195/20), 11. točka obrazložitve.
[9] Enako prav tam, 13. točka obrazložitve.
[10] Primerjaj prav tam, 18. točka obrazložitve.
[11] Glej 91. in 92. točko obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Kudrevičius in drugi proti Litvi z dne 15. 10. 2015 in tam navedeno sodno prakso.
[12] Glej prav tam, 86. točka obrazložitve in tam navedena nadaljnja sodna praksa.
[13] Glej 84. točko obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Elvira Dmitriyeva proti Rusiji z dne 30. 4. 2019 ter 275. točko obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Perinçek proti Švici z dne 15. 10. 2015.
[14] Člen 2 Odloka o začasni omejitvi kolektivnega uresničevanja verske svobode v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 55/21) se glasi: (1) Kolektivno uresničevanje verske svobode iz prvega odstavka prejšnjega člena je dovoljeno le pod pogojem, da se zagotovi:
– minimalni možni stik med udeleženci,
– redno prezračevanje ali ustrezna ventilacija verskih objektov, v katerih se kolektivno uresničuje verska svoboda,
– obvezno nošenje zaščitnih mask,
– prepoved petja, in
– razkuževanje rok ob vstopu in izstopu iz verskih objektov, v katerih se kolektivno uresničuje verska svoboda.
(2) Pri kolektivnem uresničevanju verske svobode iz prejšnjega odstavka se smiselno upoštevajo vsa splošno veljavna higienska priporočila ministrstva, pristojnega za zdravje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), in Nacionalnega inštituta za javno zdravje (v nadaljnjem besedilu: NIJZ) za preprečevanje okužbe z virusom SARS-CoV-2, ki so objavljena na spletni strani ministrstva in NIJZ.
(3) Število oseb, ki kolektivno uresničujejo versko svobodo v zaprtih prostorih, se omeji na enega udeleženca na 30 kvadratnih metrov zaprte površine oziroma več udeležencev, če gre za osebe iz skupnega gospodinjstva. Če je verski objekt manjši od 30 kvadratnih metrov se število oseb omeji na enega verskega uslužbenca in udeleženca oziroma več udeležencev, če gre za osebe iz skupnega gospodinjstva. Medosebna razdalja med udeleženci mora biti najmanj 1,5 metra, razen med osebami iz skupnega gospodinjstva.
(4) Cerkev oziroma druga verska skupnost zagotovi spoštovanje pogojev iz prvega odstavka tega člena in omejitev iz prejšnjega odstavka."
[15] Na primer, francosko Vrhovno upravno sodišče je v odločbi št. 440846 z dne 13. 6. 2020 potrdilo ustavno skladnost omejitve protestov na 5000 oseb, nemško Zvezno ustavno sodišče pa je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe v zvezi s prepovedjo protesta z 2000 udeleženci (sklep št. 1 BvQ 135/20 z dne 21. novembra 2020). Ameriško Vrhovno sodišče pa je zavrnilo predlog za zadržanje ureditve, ki je dovoljevala zgolj 25 % zapolnitev verskih objektov oziroma maksimalno 100 udeležencev pri verskih obredih.
 
 
 
U-I-50/21-23
19. 4. 2021
 
 
 
 
 
Ločeno mnenje sodnika dr. Marijana Pavčnika k sklepu št. U-I-50/21 z dne 15. 4. 2021
 
 
SVOBODA DUHA – TUDI NA EPIDEMIOLOŠKO VARNIH SHODIH
 
1. COVID-19 odpira kopico tenkočutnih razlagalnih vprašanj.[1] Na nekatere vidike sem napotil tudi v pritrdilnem ločenem mnenju "Sistem zavor in ravnovesij kot stalnica" (v zadevi št. U-I-83/20). Na tem mestu naj ponovim naslednje:
"Vselej je treba premeriti in odgovoriti tudi na to, ali se občanke in občani lahko epidemiološko varno zberejo na javnem zborovanju. Če konkretne okoliščine to dovoljujejo, pa četudi gre za komorna združevanja in zborovanja, jih je treba nemudoma dopustiti. Javna zborovanja in javne besede so conditio sine qua non ustavne demokracije.[2] Državna oblast ne sme oglušeti. Bistveno je, da je treba tudi v času epidemije slišati drugo plata zvona (beri: glas tistega, od katerega oblast tudi izvira). Duhovna, kulturna in politična svoboda so nujna podstat vladavine ljudstva.[3]"
 
2. Prepoved zbiranja ljudi mora imeti zakonski temelj, ki je ustavnoskladen. Zakon je tisti, ki mora opredeliti namen, vrednotna merila in pomenski okvir (program ali pa vsaj kolikor toliko izdelan skelet programa), kako naj ga podzakonski akti normativno konkretizirajo. V naravi normativnega urejanja je, da vsebinska usmeritev ne more biti popolna, ker se mora prilagajati spreminjajočim se razmeram,[4] biti pa mora v tolikšni meri določna, da usmerja način izvrševanja pravice. V ustavi in zakonu morajo biti osrednje prvine pravic in dolžnosti razločno začrtane, naloga podzakonskih aktov pa je nato ta, da težišče in jedro pravic in dolžnosti prilagajajo konkretnim razmeram in življenjskim podrobnostim, ki niso v celoti predvidljive.[5]
 
3. Naivno je, če mislimo, da je program (ali pa vsaj skelet programa), ki usmerja ustavnoskladno normativno konkretizacijo zakona statičen in da ga je mogoče v vseh podrobnostih predvideti. Naravno je, da moramo razločevati med pomenom zakona v času njegovega nastanka, v času, ko se je COVID-19 pojavil, in v času, ko smo v tretjem valu širjenja okužb. V razmerah, ki odstopajo od normalnega vsakdana,[6] moramo aktivirati objektivistično-dinamično razlago ustave in zakonov.[7] To pomeni, da se moramo dokopati do pomena, ki naj ga pravno besedilo ima v času, ko se odzivamo na razmere, ki jih COVID-19 povzroča in izziva.[8] Objektivistično-dinamična razlaga predpisov ne temelji na mehaničnem obrazcu. V njenem jedru sta namen (telos) in  vrednotenje, ki ne smeta prebijati jezikovnega in logičnega okvira ustave in zakona. Gre za vrednotenje, ki se zaveda, da so temeljne (človekove) pravice omejene s pravicami drugih in da niso sredstvo, ki ga je dovoljeno instrumentalizirati. 
 
4. Med razlogi, ki naj moj glas utemeljijo, je tudi kritika, da bi bili lahko državni organi, ki zakone pripravljajo in jih sprejemajo, bolj dejavni. V času, odkar nas virus obdaja in moramo z njim živeti, bi bilo mogoče nekatere zakone [npr. Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB)] izpopolniti in ustrezno prilagoditi glede na spremenjene razmere. V to smer je, denimo, krenil nemški Zakon za preprečevanje in boj proti nalezljivim boleznim pri človeku (Zakon o varstvu pred okužbo – IfSG). Temu zgledu bi lahko sledila tudi slovenska zakonodaja. V njej bi bilo treba podrobneje opredeliti posamezne varnostne ukrepe za preprečevanje širjenja koronavirusne bolezni 2019 (COVID-19). Kot nestrokovnjak domnevam, da vseh ukrepov ni mogoče taksativno našteti, navesti pa jih je mogoče primeroma. S tem omogočimo, da se posebne ukrepe še nadalje izpopolnjuje s tako imenovanim sklepanjem po bistveni podobnosti v mejah splošnih in abstraktnih pravnih pravil (analogia intra legem).
 
5. Obravnavani primer sodi med težje ali celo težke. Naj bo razlaga še tako ustvarjalna,[9] je ključno, da gre za razlago (razumevanje) predpisa in ne za njegovo ustvarjanje, ki je v pristojnosti pravodajalcev. Podzakonski akt, ki ga Vlada in pristojni minister sprejmeta, mora temeljiti na ustavnoskladnem razumevanju zakona. Ta mora biti v tolikšni meri pomensko določljiv, da njegova normativna konkretizacija ostaja v dometu možnosti, ki jih zakon programsko zarisuje.
 
 
 
 
                                                                                  
 
                                                                                          Dr. Marijan Pavčnik
                                                                                                    Sodnik
 
 
 
 
 
 
 
 
 
[1] Prim. s prispevki v reviji Archiv für Rechts- und Sozialphilosophie, 107 (2021) 1, ki je tematska in se spoprijema s svobodo v krizi ("Die Freiheit in der Krise").
[2] Glej intervju s Hansom-Jürgenom Papierom (nekdanjim predsednikom Ustavnega sodišča ZR Nemčije), Spiegel, št. 19 (2020), str. 34−37.
[3] Na problem svobode v družbi in državi je že leta 1927 pronicljivo opozoril L. Pitamic, Država, Družba sv. Mohorja, Prevalje 1927, str. 207 in nasl. Glej tudi ponatisa iz leta 1996 in 2009. Ponatisa imata isto oštevilčenje kot izvirnik.
[4] Glej Ch. Perelman, Le raisonnable et déraisonnable en droit: au-delà du positivisme juridique, Librairie générale de droit et de jurisprudence, Paris 1984, str. 132 in nasl.
[5] Glej op. 6.
[6] Za kolikor toliko normalen vsakdan glej utemeljitev, primere in literaturo, ki jih navajam v Teoriji prava, 6. izdaja, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 257 in nasl.
[7] O tej razlagi na več mestih govorim v Argumentaciji v pravu, 3. izdaja, GV Založba, Ljubljana 2013. O krhkosti in pasteh teleološke razlage glej in prim. M. Jančar, Teleološka razlaga pravnih aktov (problematika opredelitve cilja in poteka teleološke razlage), Pravnik, št. 4−5 (2002), str. 191−201.
[8] O časovnih vidikih razumevanja predpisov glej na načelni ravni na primer M. Pavčnik, T. Štajnpihler Božič (ur.), Časovnost razlage zakona, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 2018. Avtorji posameznih prispevkov so M. Ambrož, R. Čeferin, A. Igličar, E. Kerševan, A. Novak, M. Pavčnik, T. Pavčnik, J. Sovdat, T. Štajnpihler Božič  in D. Wedam Lukić.
[9] O pomenu in razsežnostih razlage tehtno razpravlja tudi kolektivno delo: D. N. MacCormick, R. S. Summers (ur.), Interpreting Statutes. A Comparative Study, Dartmouth, Aldershot etc. 1991.
U-I-50/21-24   
19. 4. 2021
 
 
 
 
 
 
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Dunje Jadek Pensa k 3. in 4. točki izreka sklepa št. U-I-50/21 z dne 15. 4. 2021
 
 
 
Odločitev o začasnem zadržanju ima poseben pomen. Prav lahko razumem zato prizadevanje večine spoštovanih kolegov za odločanje o začasnem zadržanju izvrševanja sporne določbe predpisa po uradni dolžnosti. Moje mnenje je bilo drugačno. Pomisleke zoper odločanje o začasnem zadržanju izvrševanja spornega predpisa mi je (med drugim) sprožila vsebina 3. in 4. točke izreka sklepa. Drugače kot večina sem se zavzemala za takojšnjo končno odločitev z odločbo in s tem odgovor na pomembno ustavnopravno vprašanje precedenčne narave.[1] Za to odločitev nisem našla nobenih ovir. Naj obrazložim.
 
 
I.
 
Ena izmed značilnosti odločitve o začasnem zadržanju je njena začasnost; učinkovati sme največ do končne odločitve Ustavnega sodišča. Odločitev o začasnem zadržanju izvrševanja predpisa učinkuje sicer zaradi suspenza izvrševanja predpisa kot njegova začasna razveljavitev. Kljub takemu učinku so razlogi zanjo v izpolnjenih predpostavkah iz prvega odstavka 39. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS);[2] in ne v presoji spornih določb predpisa z vidika Ustave, ki šele sledi. Običajno se izrek v tovrstnih primerih glasi: do končne odločitve Ustavnega sodišča se zadrži izvrševanje določenega predpisa.
 
A pogosto tak izrek ne zadošča. Nujnost hitre intervencije Ustavnega sodišča, izkazana s potrebo po takojšnjem zavarovanju položaja, da ne bi bile ustavne vrednote izigrane, pogosto terja začasno ureditev položaja z načinom izvršitve. Podlaga za to je tretji odstavek 39. člena ZUstS. Besedilo te določbe se glasi: "Če Ustavno sodišče zadrži izvrševanje predpisa […], lahko hkrati določi, na kakšen način se odločitev izvrši."
 
Pred očmi je treba imeti, da šele posamična odločitev o začasnem zadržanju izvrševanja predpisa ustvari podlago za odločitev o načinu izvršitve v danem primeru. Če berem prvi odstavek skupaj s tretjim odstavkom 39. člena ZUstS, je domet načina izvršitve zamejen z vsakokratno odločitvijo o začasnem zadržanju. Način izvršitve je v funkciji te odločitve. Drugačno razumevanje bi pomenilo, da se sme način izvršitve osvoboditi svoje podlage.
 
 
II.
 
Dani primer je poseben. Poseben zato, ker je bil predmet odločanja o začasnem zadržanju del določbe tretjega odstavka 4. člena Odloka o začasni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 55/21 – v nadaljevanju Odlok/55), ki po sili tega odloka samega preneha veljati 18. 4. 2021. S tem je opredeljen časovni okvir veljavnosti spodnje premise, ki šele bo predmet presoje z vidika Ustave s končno odločbo Ustavnega sodišča.  Ker je torej s tem veljavnost Odloka/55 že vnaprej opredeljena in s tem časovno zamejena, ni bilo mogoče odločiti, kot je običajno, da odločitev o začasnem zadržanju učinkuje do končne odločitve Ustavnega sodišča. Upoštevati je bilo torej treba, da odločitev o začasnem zadržanju lahko učinkuje po sili predpisa samega zgolj do izteka 18. 4. 2021 (in ne do končne odločitve Ustavnega sodišča). S tem datumom se neizogibno izteče učinek odločitve o začasnem zadržanju, sprejete v 3. točki izreka sklepa, saj zadržanje izvrševanja predpisa predpostavlja obstoj in učinkovanje tega predpisa. 
 
Vendar učinek začasnega zadržanja izvrševanja po odločitvi iz 3. točke izreka sklepa pravzaprav sploh ni mogel nastopiti. Po črki drugega stavka 4. točke izreka večinskega sklepa so shodi ostali do 18. 4. 2021 namreč prepovedani, docela enako kot so že bili prepovedani s sporno določbo Odloka/55. Naj spomnim, to je tudi datum, do katerega naj bi začasno zadržanje izvrševanja predpisa učinkovalo. Do začasne razveljavitve tega spornega dela odloka v resnici po črki izreka samega sploh ni prišlo. Učinek odločitve o začasnem zadržanju izvrševanja je zato, kot razumem, le navidezen.
 
Kar učinkuje, je obveznost, naložena Vladi v prvem stavku 4. točke izreka sklepa. Z njo se Vladi za naprej nalagajo obveznosti, konkretizirane v 27. in 28. točki obrazložitve sklepa. Vendar ta del odločitve sega izven časovnega okvira učinkovanja začasnega zadržanja. Način izvršitve se je v tem delu osamosvojil svoje podlage; in s tem trčil v meje pooblastil Ustavnega sodišča, ki jih opredeljuje tretji odstavka 39. člena ZUstS.
 
 
III.
 
Prav lahko razumem tudi skrb večine spoštovanih kolegov za preprečitev možnosti nastanka težko popravljivih posledic za zdravje in življenje ljudi, izraženo v 28. točki obrazložitve večinskega sklepa, ki utemeljuje odločitev o nadaljnji prepovedi shodov z načinom izvršitve v 4. točki izreka sklepa. V tem kontekstu je to odločitev treba razumeti kot odložitev učinka začasnega zadržanja izvrševanja predpisa zaradi varstva zdravja in življenja ljudi, ki bi ju učinek začasne razveljavitve spornega dela Odloka/55 lahko ogrozil.
 
To, da se lahko učinek razveljavitve zakona s končno odločitvijo Ustavnega sodišča odloži, seveda ni sporno (prim. drugi stavek prvega odstavka 161. člena Ustave). V takem primeru je zakonodajalcu omogočeno, da brez škodljivih posledic za druge ustavne vrednote sprejme ustrezno prilagoditev z ustavo neskladne ureditve. Tudi način izvršitve odločitve o začasnem zadržanju predpisa vsekakor omogoča Ustavnemu sodišču, da prepreči morebiten tovrstni škodljivi učinek te svoje odločitve. Toda, ali je način izvršitve, s katerim se uveljavi natančno taka ureditev, kot je predmet zadržanja, lahko združljiv z argumenti v prid odločitve o začasnem zadržanju izvrševanja spornega predpisa? Pritrdilen odgovor na to vprašanje se mi ne zdi prepričljiv; če je seveda smisel možnosti takojšnje intervencije Ustavnega sodišča z odločitvijo o začasnem zadržanju izvrševanja predpisa preprečiti, da bi bile ustavne vrednote prav zaradi izvrševanja tega predpisa izigrane. Zdi se mi, da način izvršitve, s katerim se uveljavi natančno taka ureditev, kot je predmet zadržanja, pravzaprav spodkoplje odločitev o začasnem zadržanju samo. Negira namreč argumente o potrebi po takojšnji intervenciji Ustavnega sodišča zaradi preprečitve težko popravljivih posledic, ki bi pretehtale potrebo po varstvu  drugih ustavnih vrednot pred prav tako težko popravljivimi posledicami.
 
 
IV.
 
V ospredju mojih premislekov ob odločanju o začasnem zadržanju po uradni dolžnosti v danem primeru je ostalo nerazrešeno vprašanje okvira za odločanje Ustavnega sodišča o začasnem zadržanju izvrševanja predpisa. Tega na abstraktni ravni očrtajo predpostavke iz prvega odstavka 39. člena ZUstS, ki zahtevajo odgovor na vprašanje, ali bi nadaljnje izvrševanje spornega predpisa v okoliščinah primera lahko povzročilo težko popravljive posledice. Z njim naj se in concreto razreši problem učinkovitosti prava. Smisel možnosti takojšnje intervencije Ustavnega sodišča je skrb, da ne bi bile do končne odločitve Ustavnega sodišča ustavne vrednote zaradi izvrševanja spornega predpisa že izigrane. Tema te presoje torej ni ustavnosodna presoja spornega predpisa z vidika Ustave. O tej se bo Ustavno sodišče šele izreklo v odločbi. Okvir za odločanje o začasnem zadržanju je, menim, zato nujno soopredeljen tudi z njenim razmerjem do ustavnosodne presoje spornega predpisa z vidika Ustave v končni odločbi Ustavnega sodišča. Odločitev o začasnem zadržanju je tako praviloma le akcesorna končni odločitvi, podrejena ji je in prva, sprejeta na ravni predpostavk prvega odstavka 39. člena ZUstS, ne sme prejudicirati druge. Če bi jo, nadaljnja ustavnosodna presoja nima nobenega smisla več.
 
Naj strnem. Glede na vse navedeno sem bila zadržana do odločanja o začasnem zadržanju izvrševanja spornega dela Odloka/55. Drugače kot večina sem se zavzemala za takojšnje odločanje z odločbo, za kar nisem našla nobenih ovir. To bi omogočilo osredotočenje na ustavnosodno presojo spornih določb predpisov z vidika Ustave in odgovor na posebej pomembno ustavnopravno vprašanje precedenčne narave. Žal mi je, da ta pot  ni bila izbrana. Kajti, "prizadevati si moramo za pravičnost, istočasno upoštevati pravno varnost, saj je del pravičnosti, in [] zgraditi pravno državo, ki mora po možnosti zadostiti obema idejama." (Radbruch, iz 3. dodatka k Filozofiji prava).[3]
 
 
 
 
 
                                                                                   dr. Dunja Jadek Pensa
Sodnica
 
 
 
[1] Prim. 15. točko obrazložitve sklepa in odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-129/19 z dne 1. 7. 2020 (Uradni list RS, št. 108/20), 43. točka obrazložitve, ter št. U-I-83/20 z dne 27. 8. 2020 (Uradni list RS, št. 128/20), 27. točka obrazložitve.
[2] Prvi odstavek 39. člena ZUstS se glasi: "Ustavno sodišče sme do končne odločitve v celoti ali delno zadržati izvršitev zakona ali drugega predpisa ali splošnega akta za izvrševanje javnih pooblastil, če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive posledice."
[3] G. Radbruch, Filozofija prava, Študijska izd., Cankarjeva založba (Zbirka pravna obzorja; 16), Ljubljana 2001, str. 281.
 
U-I-50/21-25  
16. 4. 2021
 
 
 
 
Odklonilno ločeno mnenje sodcnika Marka Šorlija k sklepu št. U-I-50/21 z dne 15. 4. 2021
 
 
Štejem, da sta pravici do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj za obstoj in razvoj demokratične družbe pomembni človekovi pravici, njuno učinkovito uresničevanje je ključno za pravilno delovanje demokracije. Kolikor je takšno sporočilo v sklepu, h kateremu dajem ločeno mnenje, se z njim lahko samo strinjam. Razloga, da nisem podprl večinske odločitve v 3. in 4. točki izreka sklepa, sta dva. Prvič, tako kot v sklepu št. U-I-83/21, U-I-84/21, U-I-87/21 z dne 8. 4. 2021 večina tudi v sklepu št. U-I-50/21 ni odločala le o možnosti nastanka škodljivih posledic izvrševanja 4. člena Odloka 55/21 v delu, ki se nanaša na prepoved shodov, oziroma začasnega zadržanja tega člena, temveč je presojala tudi sorazmernost izpodbijanega ukrepa. Drugič, ne morem sprejeti nekaterih argumentov, s katerimi večina utemeljuje svojo odločitev.
 
 
I.
 
Ustavno sodišče pri odločanju o začasnem zadržanju tehta le morebitne hujše posledice, ki bi jih povzročilo izvrševanje ali zadržanje ukrepa, pri tem pa (še) ne presoja vsebine oziroma ustavne skladnosti ukrepa. Pri tokratnem tehtanju so bili na eni strani tehtnice negativni učinki omejevanja shodov za demokratično družbeno ureditev, na drugi pa, namesto ogrožanja življenj ali zdravja ljudi, škodljive posledice za javno zdravje. Po moji oceni takšno tehtanje v sedanji epidemiološki situaciji ni korektno, podobno sem ocenjeval v enem svojih prejšnjih ločenih mnenj.[1] V 20. točki obrazložitve sklepa se škodljive posledice omejevanja shodov utemeljuje s tem, da se shodov, ki so aktualni glede na vsakokratno politično situacijo, pozneje ne bo dalo nadomestiti in s tem odpraviti škodljivih posledic izvrševanja ukrepa. Ali je morda mogoče nadomestiti izgubljeno življenje nekoga, ki bi ga npr. okužil udeleženec shoda? Seveda ne mislim, da bi bilo treba oziroma da je mogoče povsem ustaviti javno življenje in izključiti vsa tveganja. V Sloveniji pač ljudi ni mogoče "zavariti" v stanovanjske bloke in hiše, tako kot so to storili v Wuhanu. Je pa potrebno in mogoče – ob upoštevanju previdnostnega načela – z odločanjem o vsebini namesto o začasnem zadržanju ukrepa (tri dni pred iztekom njegove veljavnosti) poiskati ustrezno sorazmerje med varovanimi ustavnimi dobrinami, ki so še posebej zaradi epidemije v tako močni koliziji. Vsebinska presoja bi namreč omogočila jasnejšo presojo in artikulacijo, kateri izmed ustavnih dobrin je morebiti treba dati prednost. Vsebinska presoja bi tudi izključila skušnjave problematičnega odstopa od doktrine odločanja o začasnem zadržanju, ne da bi bili za tak odstop navedeni utemeljeni razlogi.
 
 
II.
 
Primerjava zbiranj v okviru verskega udejstvovanja, v osnovnih in srednjih šolah ter pri opravljanju gospodarske dejavnosti s shodi, ki je opravljena v razdelku B. – II. sklepa, se zdi najmanj neustrezna. V teoriji psihologije množice se celo kot primer različnega vedenja različnih množic navaja, da so na primer vrednote in standardi množice vernikov gotovo različni od tistih, ki so značilni za nogometne navijače ali borce za čisto okolje.[2] Zagotavljanje spoštovanja epidemioloških ukrepov je v šolah lahko učinkovito. Kolikor vem zaenkrat pri tem ni bilo potrebno posredovanje policije. Podobno velja za verske shode in poslovno dejavnost. Bistveno drugačen pa je položaj shodov, "ki so aktualni glede na vsakokratno politično situacijo" (20. točka obrazložitve sklepa). Takšni shodi naj bi bili nadzorovani glede tega, ali udeleženci shodov spoštujejo epidemiološke ukrepe, s tem naj bi bilo mogoče preprečiti nastanek škodljivih posledic. Osebe, ki bi nadzorovale spoštovanje epidemioloških ukrepov, naj bi bile na voljo Vladi (27. točka obrazložitve sklepa). S temi osebami je verjetno mišljena policija. Policija res lahko nadzoruje spoštovanje epidemioloških ukrepov, ne more pa preprečiti njihovega masovnega kršenja, do katerega je že prihajalo in še lahko pride na shodih. Policija tu lahko pogosto ravna le reaktivno, ne more pa preprečiti, da se množica ali njen del ne bi več ozirala na medsebojno razdaljo. Takšne prizore iz Francije, Nemčije in Belgije lahko vidimo na televizijskih ekranih. Tu gre ne le za epidemiološka vprašanja, temveč tudi za vprašanja varnostnih in drugih strok, ki jih Ustavno sodišče z začasnimi zadržanji ne more reševati.
 
Ko sklep govori o načinu izvršitve začasnega zadržanja, navaja med drugimi pogoji tudi možnost določiti maksimalno število udeležencev shoda, pri tem pa opozarja, da se epidemiološka slika ves čas spreminja, s tem pa se spreminja tudi potreba po obsegu in strogosti ukrepov. In zakaj se je pri tem treba sklicevati (opomba številka 15 na 12. strani obrazložitve) na obsoletni odločitvi francoskega Vrhovnega upravnega sodišča z dne 13. 6. 2020 in nemškega Zveznega ustavnega sodišča z dne 21. 11. 2020? Situacija v drugem valu epidemije v letu 2020 je težko primerljiva s sedanjim tretjim valom.
 
 
III.
 
Ni mogoče vedeti, kakšen bo nadaljnji potek epidemije, in tudi ne, kolikokrat bo moralo Ustavno sodišče še presojati ustavnost ukrepov za njeno zajezitev. Povsem mogoče je, da bodo tudi morebitne nove ureditve predmet ustavne presoje. Zato bi bilo po mojem potrebno o ukrepih predvsem odločati vsebinsko, kar bi omogočilo določitev meril presoje. Odločitve o začasnem zadržanju in načinu izvršitve iz navedenih razlogov nisem mogel podpreti.
 
 
 
 
                                                                                                         Marko Šorli
                                                                                                              Sodnik
 
 
 
 
[1] Delno odklonilno, delno pritrdilno mnenje sodnika Marka Šorlija k sklepu št. U-I-83/21, U-I-84/21, U-I-87/21 z dne 8. 4. 2021, 6., 7. in 8. točka.
[2] P. Umek, Novejše teorije psihologije množice in taktika policije, Varstvoslovje, let. 15, št. 1, str. 34 (sklic na Reicher et al., 2004).
 
 
Številka:    U-I-50/21-26
Datum:      19. 4. 2021
 
 
 
 
 
 
ODKLONILNO LOČENO MNENJE SODNIKA
DR. DR. KLEMNA JAKLIČA (OXFORD ZK, HARVARD ZDA)
 K SKLEPU ŠT. U-I-50/21 Z DNE 15. 4. 2021
 
 
 
 
ZDRUŽEVANJE, KI V PANDEMIJI KRŠI EPIDEMIOLOŠKE UKREPE, NE UŽIVA POLNEGA USTAVNEGA VARSTVA
 
 
Proti začasnemu zadržanju sem glasoval, ker obrazložitev večine v nosilnih razlogih, ki so bistveni za utemeljitev takega izreka, ni logično sklenjena.
 
Prvič, pri začasnem zadržanju še ne gre za odločanje o vprašanju, katera od nasprotujočih si temeljnih pravic prevlada. O tem sodišče presoja šele v meritorni, torej končni vsebinski odločitvi. Pri vprašanju, ali bo neko ureditev začasno zadržalo, pa po ustaljeni doktrini Ustavno sodišče odloča o nekem drugem vprašanju: katere od morebitnih škodljivih posledic na obeh straneh – na eni strani življenje in zdravje večjega števila ljudi, na drugi pa začasna omejitev shodov na ne več kot 10 udeležencev – bi bile bolj škodljive in bolj nepopravljive, če bi se do take ali drugačne končne meritorne odločitve zgodile. Če bi torej v skladu z ustaljeno doktrino o zadržanju tehtali zgolj možne škodljive posledice obeh alternativ, bi bila odločitev o vprašanju (ne)zadržanja povsem preprosta. Morebitna posledica izgube življenja in zdravja večjega števila ljudi je hujša in bolj nepopravljiva od morebitne začasne nezmožnosti udeležbe več kot 10 udeležencev na javnih shodih v času vrhunca visoko nalezljive bolezni,[1] ki je do sedaj terjala že okoli 4000 življenj. Če bi šlo res zgolj za vprašanje odločanja o začasnem (ne)zadržanju, bi večina skladno z doktrino morala ostati pri takšnem omejenem tehtanju in ne prebijati ustaljenega prava.
 
Drugič, ker pa doktrina začasnega zadržanja sama logično ne vodi do izreka večine, večinska obrazložitev v resnici delno že predstavlja poskus vsebinske presoje trka obeh pravic glede na konkretne okoliščine. Večini se v obrazložitvi tako npr. izrecno celo zapiše, da je v skladu z judikaturo ESČP (a seveda o vsebinskem, končnem vprašanju) "treba vedno presoditi, ali je bil poseg v pravico [do združevanja] nujen v okoliščinah konkretnega primera".[2] Četudi o tem pri začasnem zadržanju sodišče praviloma ne presoja, je večina očitno menila, da morda preko vključitve elementa vsebinske presoje za nazaj lažje utemelji tudi kar izrek o predhodnem vprašanju začasnega zadržanja. A po tej poti njena argumentacija zaide v še resnejše težave. Če bi namreč šteli, da je potrebno upoštevati okoliščine konkretnega primera, bi morali najprej ugotoviti, da so se na shodih, za katere se zavzemata pobudnika, redno kršila splošna pravila NIJZ, ki veljalo za čas vrhunca pandemije.[3] Celo v času ukrepa najstrožjega zaprtja (lockdown) so se po nekaterih slovenskih mestih pojavljali tovrstni shodi, katerih udeleženci niso upoštevali socialne distance in ostalih podrobnih pravil NIJZ, ki so bila vnaprej splošno predpisana za vse z namenom učinkovite zamejitve širjenja bolezni in s tem varstva življenja in zdravja. Več kot to, eno od ključnih vsebinskih sporočil tovrstnih shodov je bilo usmerjeno konkretno prav proti ukrepom oblasti in epidemiološke stroke za zajezitev pandemije, kar so številni udeleženci želeli pokazati tudi z omenjenimi konkretnimi dejanji; zavestnimi kršitvami predpisanih podrobnih pravil NIJZ iz naslova protesta.
 
Če pa je to tako, bi morala obrazložitev večine o začasnem zadržanju argumentativno pošteno nasloviti tudi ta vidik shodov (za katere v tej pobudi v resnici gre), česar pa ne vključi v svojo analizo. A pri tem bi večina naletela na nepremostljive težave. Nepopravljiva škoda za življenje in zdravje ljudi je v takih konkretnih okoliščinah (ko gre za shode, ki ne upoštevajo podrobnih epidemioloških pravil in ukrepov ali jim celo nasprotujejo in jih zato demonstrativno kršijo) namreč neizmerno večja, kot pa je škoda omejitve takšnih združevanj na ne več kot 10 udeležencev. To je, na število, ki morebiti še omogoča, da kljub pričakovanim kršitvam na takšnem shodu državni organi še lahko učinkovito preprečijo nenadzorovano eskalacijo in s tem obsežnejši vir širjenja virusa. Vidimo, da bi bilo pri tehtanju treba upoštevati splošno ustavno načelo, da je z Ustavo vselej zavarovano seveda le tisto združevanje, ki ne krši pravil, in ne tudi tisto, ki bi npr. uničevalo javno lastnino, ogrožalo varnost ali pa kršilo pravila o socialni distanci, zaščiti in drugih preventivnih ukrepih sredi vrhunca pandemije. Tako je npr. nedavno v Zvezni republiki Nemčiji Zvezno ustavno sodišče pred morebitno dopustitvijo shoda v konkretnem primeru zahtevalo obljubo, da udeleženci ne bodo kršili pravil. V primeru, če bi se pokazalo, da ne gre za shod, na katerem bi udeleženci spoštovali epidemiološka pravila, tak shod ustavnoskladno ne bi bil dopusten.[4] Sredi pandemije bi predstavljal nevarnost povzročitve nepopravljive škode za zdravje in življenje soljudi. Ker se je večina slovenskega Ustavnega sodišča temu ključnemu vidiku tehtanja preprosto izognila, pri čemer v našem primeru gre ravno za shode, na katerih se pravila NIJZ do sedaj večkrat niso spoštovala, njen poskus obrazložitve začasnega zadržanja tudi preko upoštevanja konkretnih okoliščin argumentativno-logično ne zdrži.
 
Tretjič, večina javne proteste primerja z združevanjem iz verskih razlogov. Spomni, da je Vlada kljub splošni prepovedi zbiranj že določila podrobnejše pogoje za kolektivno uresničevanje verske svobode tudi na odprtih površinah. Iz takšne primerjave sklene, da torej ni mogoče razumno trditi, da ne bi bilo mogoče tovrstne ureditve kot v primeru kolektivnega uresničevanja verske svobode sprejeti tudi za shode. Toda primerjava je očitno zgrešena. Pri protestnih javnih shodih, še posebej tistih, ki izražajo nasprotovanje ukrepom Vlade za omejitev pandemije, gre iz že opisanih razlogov za realno verjetnost izbruhov kršitev zoper epidemiološke ukrepe Vlade in NIJZ. Od tod tudi nujnost prisotnosti okrepljenih enot policije, pri čemer ob večjem številu udeležencev preprečitve tudi množičnejših kršitev epidemioloških ukrepov ni mogoče zagotoviti. Slednje smo lahko opazovali na lastnih dosedanjih izkušnjah ter spremljali še hujše istovrstne izbruhe kršitev po tujih državah. Nasprotno pa, ali ste kje zasledili, da bi pri verskem obredu, ki je usmerjen v nek povsem drug namen, kdaj prišlo do izbruhov množičnih kršitev zoper epidemiološke ukrepe Vlade in NIJZ, pri čemer bi za to pri verskih obredih potrebovali okrepljene enote policije, ki bi izvajale takšen nadzor in posredovale v primerih izbruhov kršitev? Za vsakega razumnega bralca je odgovor na dlani. Iz istega razloga je tudi primerjava obeh različnih vrst združevanja očitno napačna in – hočeš nočeš – logično ne vodi k sklepu o nujno enakem obravnavanju (dveh v bistvenem očitno različnih oblik združevanj), ki ga večina za svoj zaključek potrebuje.
 
Ne le če tehtamo abstraktno torej, ampak tudi, če se vse bolj poglabljamo v konkretne okoliščine same presoje, v prid začasnega zadržanja v tej zadevi na tehtnici ostaja vse manj in manj. To je zato, ker Ustava toliko manj varuje oblike svobode, kolikor bolj te v sebi nosijo potencial za kršenje sicer učinkovitih epidemioloških ukrepov sredi okoliščin pandemije. Ob dejstvu omejenih zdravstvenih kapacitet se cena takih kršitev namreč na drugi strani meri v izgubi nespornih in hierarhično najvišjih oblik svobode – življenja in zdravja soljudi, tudi tistih, ki niso ničesar kršili, pa so zaradi dodatnega pritiska na zdravstveni sistem iz naslova kršiteljev deležni manj kvalitetne obravnave zoper obolelost in s tem posledično prikrajšani za svoje življenje in zdravje.
 
 
 
 
                                                                         Dr. Dr. Klemen Jaklič
                                                                  (Oxford ZK, Harvard ZDA), l.r.
                                                                                    Sodnik
 
 
 
 
 
[1] Pomembno je tudi, da v pričujoči zadevi ne gre za pravno bolj zanimivo situacijo, v kateri bi tehtali na eni strani življenje in zdravje in na drugi popolno prepoved političnega združevanja. Tu namreč ne gre za popolno prepoved (t. i. total ban) svobode političnega združevanja v času pandemije.
 
[2] Glej 21. točko obrazložitve sklepa večine, ki citira 84. točko obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Elvira Dmitriyeva proti Rusiji z dne 30. 4. 2019 in 275. točko obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Perinçek proti Švici z dne 15. 10. 2015.
 
[3] Pobudnica sama pojasni, da je bila zaradi kršitve epidemioloških predpisov na protestih že petkrat oglobljena.
 
 
U-I-50/21-28
19. 4. 2021
 
 
 
 
 
Pritrdilno ločeno mnenje sodnice dr. Katje Šugman Stubbs k sklepu št.U-I-50/21 z dne 15. 4. 2021 
 
 
Sklep pred nami bržkone moramo slaviti kot zmago za demokracijo v času COVID epidemije; Ustavno sodišče je z njim namreč začasno zadržalo prepoved shodov.[1] Žal pa je pričujoči primer tudi odlična ilustracija šibke volje in okrnjene sposobnosti Ustavnega sodišča, da postavlja ustavne meje vladnim ukrepom, ki so (ali naj bi bili) namenjeni zajezitvi epidemije virusa COVID-19. Tako kot v nekaterih drugih COVID zadevah je bil tudi ta sklep o začasnem zadržanju sprejet s tesno večino, prav mogoče pa je, da bo, spet tako kot v številnih drugih COVID zadevah, na tej točki, še preden bo prišlo do vsebinske presoje, tudi obstal.[2]  
 
 
I.
 
V Sloveniji je bila v drugem valu epidemije prepoved shodov po celo državi v veljavi od 20. 10. 2020,[3] od 13. 11. 2020 so bila v celoti prepovedana tudi zasebna zbiranja.[4] 24. 12. 2020 je Vlada iz prepovedi združevanja izključila verske obrede in hkrati določila pogoje za njihovo izvajanje.[5] 12. 2. 2021 je Vlada popolno prepoved zbiranja odpravila za skupine do 10 ljudi, še vedno pa je ohranila prepoved shodov.[6] 19. 3. 2021 pa je, nekaj dni po tem, ko se je na dnevnem redu seje Ustavnega sodišča[7] pojavila različica sklepa o dovoljenju shodov do vključno 10 ljudi,[8] Vlada, še pred odločanjem Ustavnega sodišča, nenadno dovolila shode do 10 ljudi.[9] Od 1. 4. 2021 do naše odločitve je spet veljala popolna prepoved shodov.[10] Skupno je torej popolna prepoved shodov veljala pet mesecev (od 20. 10. 2020 do 18. 3. 2021), po tem pa še od 1. 4. do začasnega zadržanja dne 15. 4. 2021. 
 
Raziskave kažejo, da je tveganje za prenos virusa zunaj, razen v res prenatrpanih predelih, v primerjavi z notranjimi prostori izrazito nizko.[11] Znanstveniki navajajo, da bi se zunaj lahko nekdo nalezel virusa COVID samo v primeru, če bi okužena oseba zakašljala direktno proti osebi, ki bi stala zelo blizu in bi ravno tedaj vdihnila.[12] Pet vodilnih specialistov Zveze za raziskovanje aerosolov (GAeF) je v pismu nemški vladi napisalo, da do prenosa virusa prehaja skorajda brez izjeme v zaprtih prostorih.[13] Navajajo raziskavo, s katero so ugotovili, da se je med  7000 preučevanimi okužbami samo ena oseba okužila zunaj.[14] Meta študija raziskav prenosa je pokazala, da je prenos virusa zunaj sicer mogoč, je pa 18,7x manj verjeten kot prenos v zaprtih prostorih.[15] Temu je treba dodati še pomen mirnega zbiranja in shodov za demokratično družbo. Pravica do zbiranja je ključna za demokracijo,[16] je ena temeljnih političnih svoboščin,[17] brez katere si ni moč zamisliti svobodne in demokratične družbe (glej 21. točko obrazložitve sklepa).[18] Država mora vedno izhajati iz presumpcije in favorem organizaciji shodov.[19] Združeni narodi posebej poudarjajo, da je treba izjeme od pravice do mirnega zbiranja interpretirati izredno restriktivno; prepoved zbiranja mora biti skrajni, zadnji ukrep.[20] Še posebej visoko raven varstva morajo uživati politični protesti.[21] Svetovna zdravstvena organizacija prav tako ne priporoča prepovedi vseh zbiranj, pač pa opozarja na primerne ukrepe za zmanjševanje rizika.[22] Predvsem vlade držav ne smejo prepovedovati shodov s sklicevanjem na generalizirano nevarnost za javni red in varnost ali nespecificirano tveganje, da se protesti sprevržejo v nasilje,[23] hkrati ne smejo izhajati iz domneve, da bodo protesti nasilni.[24]
 
Če pa v račun vzamemo še dejstvo, da so bile v času popolne prepovedi shodov nekaj časa odprte tudi šole in v določenem obsegu dovoljeni verski obredi, se zdi prepoved shodov še bolj nerazumna. Še več; v času popolne prepovedi protestov so bile v različnih časovnih obdobjih znotraj tega obdobja dovoljene številne za zdravje bistveno bolj tvegane dejavnosti, ki nikakor niso zavarovane z ustavno vrednoto podobnega ranga, kot sta svoboda zbiranja in svoboda izražanja.[25] Šlo je za dejavnosti, ki se praviloma odvijajo v notranjih prostorih, kjer je tveganje za prenos virusa mnogo višje: lahko smo se recimo sprehajali po Ikei,[26] obiskovali avtosalone, skrbeli za svojo polt pri kozmetičarki,[27] obnovili svoje pramene pri frizerki in podobno. Nekaj tednov je bilo celo dovoljeno zbiranje do vključno 10 oseb, če te le niso bile zbrane z namenom protestov.
 
V kontekstu vsega povedanega je jasno, da popolna prepoved shodov vsaj v času, ko so bile dovoljene bistveno bolj tvegane dejavnosti v zaprtih prostorih, ni mogla temeljiti na realnem strahu pred okužbami niti je ni bilo mogoče opravičiti s (sicer vedno uporabljivo floskulo) "boja za varovanje življenja".[28] Četudi to ni bilo jasno vladni svetovalni skupini in Vladi, kar je sicer težko verjeti, pa bi to moralo biti jasno ustavnim sodnikom.
 
 
II.
 
 
Pri začasnem zadržanju Ustavno sodišče tehta med škodljivimi posledicami, ki bi jih povzročilo izvrševanje morebiti protiustavnega predpisa, in škodljivimi posledicami, ki bi nastale, če se morebiti ustavnoskladne določbe predpisa začasno ne bi izvrševale. Šlo naj bi torej zgolj za nekakšno nevsebinsko presojo tehtanja posledic obeh strani kovanca, vendar pa je očitno, da se tudi takšno tehtanje deloma že prepleta z vsebinsko presojo. Če je nek ukrep že prima facie neprimeren, nerazumljiv in nerazumen v primerjavi z drugimi ukrepi, potem bi to gotovo moralo vplivati tudi na izid tehtanje glede začasnega zadržanja.[29]
 
Za naravo odločanja sedanje sestave Ustavnega sodišča pa je dovolj povedno dejstvo, da je izglasovani sklep enajsta različica prvotnega osnutka. Od prvega do enajstega osnutka smo bili priča oženju dikcij, oklevanju, zavlačevanju, neskončnemu usklajevanju, odpiranju nesmiselnih, že zdavnaj razčiščenih procesnih vprašanj[30] in podobno. Samo tako okleščena in omiljena verzija prvotnega osnutka je lahko dobila zahtevano minimalno večino.
 
Sprejeti sklep je namreč skrajno benigen: Vladi prepušča tako rekoč popolno diskrecijo, da odloči o tem, kolikšne shode in pod kakšnimi pogoji bo dovolila. Temelji samo na enem vsebinskem sporočilu: Vlada shodov ne sme obravnavati manj ugodno kot zbiranja za namen verskega udejstvovanja. To sporočilo je ustavnopravno tako samoumevno,[31] tako minimalno, preprosto in logično, da bi naiven poznavalec ustavnosodne presoje za postavitev tako minimalnega ustavnega standarda moral pričakovati soglasno odločitev. Rezultat pa je 5:4.
 
Skrajni čas je, da Ustavno sodišče prevzame vlogo, ki jo ima po Ustavi: da neodvisno, pokončno in ažurno interpretira Ustavo, v skladu z ustaljenimi standardi, brez izmikanja, zavlačevanja, krotovičenja in brez iz zraka pričaranih adutov, kot je na primer načelo previdnosti. Sicer se moramo upravičeno vprašati, na kateri strani zgodovine se bomo znašli.
 
 
 
 
                                                                                   dr. Katja Šugman Stubbs
                                                                                                 Sodnica
 
 
 
[1] Poleg tega je seveda Ustavno sodišče po koneksiteti pobudo sprejelo v obravnavo in zavrglo pobude, vložene zoper časovno pretekle Odloke.
[2] Spomnimo se, da je bila edina odločitev Ustavnega sodišča glede vsebine COVID ukrepov, s tesno večino lani avgusta sprejeta odločba št. U-I-83/20. Nekje v postopku odločanja pa so obtičale številne pobude še iz prvega vala epidemije.
[3] Drugi odstavek 2. člena Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoC-2 (Uradni list  RS, št. 147/20 in 151/20).
[4] Odlok o spremembah Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoC-2 (Uradni list RS, št. 163/20).
[5] Odlok o začasni omejitvi kolektivnega uresničevanja verske svobode v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 190/20).
[6] Odlok o spremembah Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoC-2 (Uradni list RS, št. 20/21).
[7] Seja Ustavnega sodišča z dne 18. 3. 2021.

[8] Odlok o spremembah Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoC-2 (Uradni list RS, št. 40/21).

[9] Podobno se je z misteriozno jasnovidnostjo Vlada odločila, da policijsko uro skrajša, in sicer od 22. do 5. ure v istem tednu, ko se je ta predlog pojavil na dnevnem redu Ustavnega sodišča. Odlok o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 47/21, ki je začel veljati 25. 3. 2021). V tednu, ko smo imeli na mizi potrditev protiustavnosti prepovedi referenduma glede sistemskega zakona o financiranju vojske, pa je bil dan v postopek proračunski zakon o financiranju vojske.

[10] Odlok o začasni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 47/32 in 55/21).

[11] D. Chirizzi, M. Conte, M. Feltracco, A. Dinoi, E. Gregoris, E. Barbaro, G. La Bella, G. Ciccarese, G. La Salandra, A. Gambaro, D. Contini, SARS-CoV-2 concentrations and virus-laden aerosol size distributions in outdoor air in north and south of Italy, Environment International, let. 146 (2021).

[14] H. Qian, T. Miao, L. Liu, X. Zheng, D. Luo und Y. Li, Indoor transmission of SARS-CoV-2, https://doi.org/10.1101/2020.04.04.20053058doi, 2020, citirano po Position paper of the Gesellschaft für Aersosolforschung on understanding the role of aerosol particles in SARS-CoV-2 (filesusr.com), str. 15.
[15] T. C. Bulfone, M. Malekinejad, G. W. Rutherford, N. Razani, Outdoor Transmission of SARS-CoV-2 and Other Respiratory Viruses: A Systematic Review, The Journal of Infectious Deseases, let. 223, št. 4 (2021), str. 550–561. 
[16] Glej zadeve ESČP Bączkowski in drugi proti Poljski, 62. točka obrazložitve, United Communist Party of Turkey in drugi v. Turčiji, 25. točka obrazložitve.
[17] Sodba ESČP v zadevi Gorzelik in drugi proti Poljski, 2. točka obrazložitve.
[18] Izjeme je treba razlagati strogo, kajti samo prepričljivi in utemeljeni razlogi lahko upravičujejo omejitve svobode zbiranja in združevanja (sodba ESČP v zadevi Sidiropoulos in drugi proti Grčiji, 40. točka obrazložitve).
[19] Glej na primer stališče OSCE in Beneške komisije, Guidelines on Freedom of Peaceful Assembly. str. 7.
Dostopno na
https://www.venice.coe.int/webforms/documents/default.aspx?pdffile=CDL-AD(2010)020-e.
[20] General comment No. 37 (2020) on the right of peaceful assembly (article 21)*, sprejeto julija 2020, str. 2 in 7–12. Dostopno na: https://tbinternet.ohchr.org/_layouts/15/treatybodyexternal/Download.aspx?symbolno=CCPR%2fC%2fGC%2f37&Lang=en.
[21] Prav tam, str. 6.
[22] Pri tem opozarja, da kriterij prepovedi ne sme biti zagotavljanje nične stopnje prenosa virusa. Dostopno na: https://www.who.int/emergencies/diseases/novel-coronavirus-2019/question-and-answers-hub/q-a-detail/coronavirus-disease-covid-19-mass-gatherings.
[23] Prav tam, str. 5.
[24] Prav tam, str. 4. Na to je bilo treba posebej opozoriti tudi ustavne sodnike.
[29] Deloma tudi v resnici gotovo vpliva, pa če se tega sodniki zavedamo ali ne.
[30] Med njimi recimo vprašanje, ali lahko začasno zadržimo pravni akt, ki bo čez nekaj dni nehal veljati; torej ne do dokončne odločitve Ustavnega sodišča (prvi odstavek 39. člena ZUstS). Podobno dilemo smo reševali že v vsaj dveh primerih; v zadevah št. U-I-83/20 in št. U-I-473/20, kjer pa se takšno postopanje ni zdelo nikomur problematično.
[31] Predvsem to velja za državo, v kateri je cerkev ločena od države. Anglosaška teorija v tem pogledu seveda ni upoštevna.
 
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
podzakonski akt
Vlagatelj:
Sanja Fidler in drugi, Ljubljana
Datum vloge:
02.03.2021
Datum odločitve:
15.04.2021
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
začasno zadržanje druge rešitve
Dokument:
USZZ91