Up-218/20

Opravilna št.:
Up-218/20
Objavljeno:
Neobjavljeno | 30.05.2021
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2021:Up.218.20
Akt:
Sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1006/2019 z dne 19. 12. 2019 in sklep Okrajnega sodišča v Ljutomeru št. N 3/2017 z dne 17. 9. 2019
Izrek:
Sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1006/2019 z dne 19. 12. 2019 in sklep Okrajnega sodišča v Ljutomeru št. N 3/2017 z dne 17. 9. 2019 se razveljavita v delu, ki se nanaša na odločitev o delitvi nepremičnin z ID znakoma: del stavbe 252-133-1 in parcela 252 547/6 ter v stroškovnem delu in zadeva se v tem obsegu vrne Okrajnemu sodišču v Ljutomeru v ponovno odločanje.
Evidenčni stavek:
V primeru kolizije dveh ali več enakovrednih človekovih pravic lahko nosilca svoji pravici uresničujeta z zoženim dometom, tako da pri izvrševanju pravice enega ne pride do prekomernega posega v pravice drugega. 
 
Stališče, da je v postopku delitve skupnega premoženja ključno spoštovanje avtonomije enega skupnega lastnika in s tem njegove izjave volje, da ne soglaša z izvedbo nobenih tehničnih prilagoditev, potrebnih za izvedbo fizične delitve nepremičnin, a priori, brez možnosti upoštevanja posebnih okoliščin primera, izključuje z zakonom zapovedano primarnost fizične delitve v skladu z upravičenimi interesi dotedanjih skupnih lastnikov. Ker se s slednjo v danem primeru varuje predvsem pravica pritožnice do spoštovanja doma, bi morali sodišči med kolidirajočima pravicama obeh udeležencev tega nepravdnega postopka vzpostaviti ustrezno, ustavno sprejemljivo ravnovesje. Zaradi spoštovanja pritožničine pravice do spoštovanja doma bi morali ugotavljati, ali bi bilo morda mogoče nasprotnemu udeležencu kljub njegovemu nasprotovanju naložiti bremena, ki so povezana s fizično delitvijo spornega skupnega premoženja, upoštevaje pri tem vse okoliščine primera, med drugim tudi to, kako znatne bi tehnične prilagoditve, ki bi omogočale fizično delitev, stroškovno – glede na vrednost predmeta delitve – sploh bile. Odločitev v postopku delitve skupnega premoženja, ki bivšemu zakonskemu partnerju ne omogoča, da bi v nasprotju z voljo drugega partnerja, ki nima interesa (so)bivati v spornem, dotlej skupnem stanovanju (ker že biva drugje), ohranil domovanje v njem, namreč utegne prekomerno omejevati pravico tega skupnega lastnika do spoštovanja doma v primeru, ko bi bila fizična delitev sicer dejansko in pravno izvedljiva ter (med drugim tudi z vidika delilnih stroškov) ekonomsko upravičena. Ker sodišči v tej zadevi teh pravno odločilnih dejstev nista ugotavljali, sta z zavrnitvijo pritožničinega predloga po izvedbi fizične delitve v spornem delu zgolj na podlagi stališča o neobstoju soglasja nasprotnega udeleženca za izvedbo potrebnih tehničnih prilagoditev nesorazmerno posegli v njeno pravico do spoštovanja doma (prvi odstavek 36. člena Ustave). 
Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
5.3.13.17 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Obrazložitev.
5.3.32 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Nedotakljivost stanovanja (36).
Pravna podlaga:
Člen 33, 36.1, Ustava [URS]
Člen 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-218/20-8
16. 3. 2020      
       
 
SKLEP
 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Ana Krajnc, Mala Nedelja, ki jo zastopa Peter Surić, odvetnik v Mariboru, na seji 16. marca 2020
 

sklenil:

 
1. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1006/2019 z dne 19. 12. 2019 v zvezi z ugodilnim in stroškovnim delom izreka sklepa Okrajnega sodišča v Ljutomeru št. N 3/2017 z dne 17. 9. 2019 se sprejme v obravnavo.
 
2. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1006/2019 z dne 19. 12. 2019 v zvezi z zavrnilnim delom izreka sklepa Okrajnega sodišča v Ljutomeru št. N 3/2017 z dne 17. 9. 2019 se ne sprejme.
 
3. Do končne odločitve Ustavnega sodišča ni dovoljena sodna prodaja dela stavbe z ID znakom 252-133-1 in parcele z ID znakom 252 547/6, obe k. o. Bučkovci, ki bi se vodila na podlagi v 1. točki izreka navedenih sklepov, in sicer niti v postopku št. N 9/2020, ki je v teku pred Okrajnim sodiščem v Ljutomeru, niti v morebitnem drugem sodnem postopku.
 

OBRAZLOŽITEV

 
A.
 
1. V nepravdnem postopku zaradi delitve stvari v skupni lastnini je bilo pravnomočno odločeno, da se premoženjska skupnost pritožnice (tedaj predlagateljice) in nasprotnega udeleženca (tj. nekdanjih zakoncev) razdruži s fizično delitvijo tako, da postane pritožnica izključna lastnica dveh kmetijskih zemljišč in določenih premičnih stvari ter da postane nasprotni udeleženec prav tako izključni lastnik dveh kmetijskih zemljišč in določenih premičnih stvari, kar naj bi ob upoštevanju dejstva, da je nasprotni udeleženec določene solastne premičnine že odsvojil, pomenilo, da sta udeleženca prejela v izključno last skoraj enako vredno premoženje. V presežku, glede nekaterih drugih premičnin ter denarnih sredstev na bančnih računih, je sodišče pritožničin predlog zavrnilo. Glede ostalega nepremičnega premoženja, to je dela stavbe z ID znakom 252-133-1, ki v naravi predstavlja stanovanje v stavbi v etažni lastnini in ki je skupaj s pripadajočimi skupni deli vredno 31.500,00 EUR, in nepremičnine parcelna št. 547/6, k. o. Bučkovci, ki v naravi predstavlja delno kmetijsko in delno stavbno zemljišče z gospodarskim poslopjem, ki se stika s stanovanjsko hišo (pri čemer je kmetijski del nepremičnine vreden 7.412,36 EUR, stavbni del pa 38.500,00 EUR), pa je sodišče odločilo, da se razdruži s civilno delitvijo (torej s prodajo nepremičnin in z razdelitvijo kupnine med udeleženca). Fizična delitev nepremičnin na način, da prejme pritožnica v izključno last stanovanje, ki pomeni njen dom, nasprotni udeleženec pa nepremičnino z gospodarskim poslopjem, bi bila po presoji sodišč, oprti na mnenje izvedenca gradbene stroke, mogoča le ob izvedbi določenih gradbenih posegov, za kar bi bilo skladno z ustaljenim stališčem sodne prakse potrebno soglasje obeh solastnikov, ta pogoj pa v tej zadevi ni izpolnjen. Tudi sicer pa naj bi ti posegi finančno bremenili vsaj enega od udeležencev, ki pa sta oba izpovedala, da nimata finančnih sredstev za kakršnekoli preureditve.
 
2. Pritožnica sodiščema očita kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave zaradi sprejetja domnevno arbitrarne odločitve. Po pritožničinem mnenju sodišči nista pravilno uporabili 70. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02 in 91/13 – v nadaljevanju SPZ), ki primarno predvideva delitev v naravi, in to ob upoštevanju upravičenega interesa udeležencev postopka. Pritožnica je prepričana, da bi bilo mogoče vse skupno premoženje razdelitvi v naravi. Stanovanje z ID znakom 252-133-1, za katerega naj bi pritožnica izkazovala upravičen interes, saj pomeni njen dom[1] (medtem ko naj bi nasprotni udeleženec že nekaj let bival v Centru za starejše občane Ormož in je tudi sam izjavil, da nima interesa ohraniti nepremičnin v fizični obliki), naj bi že predstavljalo posamezni del stavbe v etažni lastnini. Gospodarsko poslopje, ki se sicer res stika s stanovanjsko hišo, pa naj bi stalo na samostojni parceli št. 547/6, k. o. Bučkovci. Ker torej objekta dejansko že stojita na dveh samostojnih parcelah in ker je stavba že etažirana, po mnenju pritožnice v tej zadevi ni uporabljivo ustaljeno stališče sodne prakse o potrebnosti soglasja drugega solastnika za izvedbo gradbenih posegov, le na podlagi katerih bi se lahko izvedla fizična delitev. Tako kot naj ne bi bilo ovir za to, da je izključni lastnik posameznega dela št. 2 v sporni stavbi sin udeležencev nepravdnega postopka, naj ne bi bilo ovir za to, da postane pritožnica izključna lastnica posameznega dela št. 1. Po pritožničinem mnenju bi sodišči morali sprejeti tako stališče še zlasti ob upoštevanju dejstva, da pritožnica s tem rešuje svoj stanovanjski problem. Po prepričanju pritožnice ovire za delitev v naravi ne more predstavljati okoliščina, da se stanovanjska hiša in gospodarski objekt, ki stoji na sosednji parceli, stikata ali da prostor ene stavbe sega čez parcelno črto (to bi bilo lahko predmet urejanja med lastniki sosednjih zemljišč po pravilih sosedskega prava). Pritožnica poudarja, da je izpodbijana odločitev neživljenjska in da nesorazmerno posega v njeni pravici do osebnega dostojanstva in do nedotakljivosti stanovanja, saj bo pri 67-ih letih ostala brez doma, v katerem je vseskozi živela, pri čemer naj bi njen edini prihodek predstavljala simbolična preživnina v višini 10,00 EUR mesečno, ki ji jo je dolžan plačevati nasprotni udeleženec.
 
3. Pritožnica nasprotuje tudi zavrnitvi njenega predloga v delu, v katerem je zahtevala delitev denarnih sredstev na bančnih računih nasprotnega udeleženca. Uveljavlja kršitev pravic do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave in do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave še iz razloga, ker je Višje sodišče njene očitke o nepristranskosti sodnika prve stopnje zavrnilo zgolj z očitkom, da je izločitveni razlog prepozno uveljavljala, namesto da bi se do njih vsebinsko opredelilo. Pritožnica izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Pojasnjuje, da odločitev sodišča prve stopnje, da nosi vsak udeleženec svoje stroške postopka, v končni fazi pomeni, da vsi stroški bremenijo le njo. Na podlagi sklepa Okrožnega sodišča na Ptuju št. Bpp 365/2017, Bpp 293/2018 z dne 23. 1. 2020 naj bi namreč morala pritožnica sodišču povrniti 2.992,85 EUR, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči za potrebe plačila v tem sodnem postopku angažiranih sodnih izvedencev.
 
4. Pritožnica pojasnjuje, da je Okrajno sodišče v Ljutomeru na predlog nasprotnega udeleženca že začelo s postopkom prodaje nepremičnin in da je javna dražba že razpisana za dan 26. 3. 2020. Prilaga odredbo o prodaji Okrajnega sodišča v Ljutomeru št. N 9/2020 z dne 17. 2. 2020. Ker bo v primeru uspešne dražbe utrpela nepopravljivo škodo, saj bo kupec pridobil lastninsko pravico na originaren način, sama pa bo izgubila svoj dom, pritožnica Ustavnemu sodišču predlaga, naj zadrži izvršitev izpodbijanih sodnih odločb tako, da do končne odločitve Ustavnega sodišča ni dovoljena sodna prodaja nepremičnin z ID znakom 252-133-1 in s parcelno št. 547/6, k. o. Bučkovci, niti v postopku, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Ljutomeru pod opr. št. N 9/2020 niti v morebitnem drugem sodnem postopku.
 
 
B.
 
5. Senat je ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanima sklepoma kršene pritožničine človekove pravice oziroma temeljne svoboščine (1. točka izreka). Zlasti bo presodilo, ali je bila z izpodbijanima sklepoma kršena pritožničina pravica do spoštovanja doma iz prvega odstavka 36. člena Ustave.
 
6. Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe v delu, ki se nanaša na zavrnilni del izpodbijane odločitve, ni sprejel v obravnavo, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) (2. točka izreka).
 
7. Če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, lahko po 58. členu ZUstS senat ali Ustavno sodišče na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Upoštevati je treba, da je v obravnavani zadevi 26. 3. 2020 razpisana javna dražba za prodajo dela stavbe z ID znakom 252-133-1 in nepremičnine parcelna št. 547/6, k. o. Bučkovci. Pritožnica ima prav, ko trdi, da bo v primeru uspešne dražbe utrpela nepopravljivo škodo, saj bo kupec pridobil lastninsko pravico na nepremičninah na originaren način, pritožnica pa bo izgubila svoj dom. Iz okoliščin primera tako izhaja, da posledic, ki bi nastale s prodajo, v primeru kasnejše ugoditve ustavni pritožbi ne bi bilo več mogoče odpraviti. S tem pa bi tudi ustavna pritožba postala brezpredmetna. Navedene okoliščine po oceni senata Ustavnega sodišča utemeljujejo odločitev na podlagi 58. člena ZUstS, ki omogoča zagotovitev učinkovitosti ustavne pritožbe na način, da se do odločitve Ustavnega sodišča o njej preprečijo težko popravljive ali celo nepopravljive škodljive posledice izpodbijanih posamičnih aktov za pritožnico. Zato je senat odločil, da do končne odločitve Ustavnega sodišča ni dovoljena sodna prodaja dela stavbe z ID znakom 252-133-1 in parcele z ID znakom 252 547/6, obe k. o. Bučkovci, ki bi se vodila na podlagi v 1. točki izreka tega sklepa navedenih sklepov, in sicer niti v postopku št. N 9/2020, ki je v teku pred Okrajnim sodiščem v Ljutomeru, niti v morebitnem drugem sodnem postopku (3. točka izreka).
 
           
C.
 
8. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena in 58. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11 in 70/17) v sestavi: predsednik senata dr. Marijan Pavčnik ter člana dr. Dunja Jadek Pensa in dr. Rajko Knez. Sklep je sprejel soglasno.
 
 
 
 
 
 
dr. Marijan Pavčnik
Predsednik senata
 
 
zanj
 
 
 
             dr. Dunja Jadek Pensa
Namestnica predsednika senata
 
 
 
[1] Pritožnica prilaga potrdilo o stalnem prebivališču.
 
Up-218/20-23                 
20. 5. 2021
 
 
 

ODLOČBA

 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Ane Krajnc, Mala Nedelja, ki jo zastopa Peter Surić, odvetnik v Mariboru, na seji 20. maja 2021
 

odločilo:

 
Sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1006/2019 z dne 19. 12. 2019 in sklep Okrajnega sodišča v Ljutomeru št. N 3/2017 z dne 17. 9. 2019 se razveljavita v delu, ki se nanaša na odločitev o delitvi nepremičnin z ID znakoma: del stavbe 252-133-1 in parcela 252 547/6 ter v stroškovnem delu in zadeva se v tem obsegu vrne Okrajnemu sodišču v Ljutomeru v ponovno odločanje.
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. V nepravdnem postopku zaradi delitve skupnega premoženja je bilo pravnomočno odločeno, da se premoženjska skupnost pritožnice (tedaj predlagateljice) in nasprotnega udeleženca razdruži s fizično delitvijo tako, da postane pritožnica izključna lastnica dveh kmetijskih zemljišč in določenih premičnih stvari ter da postane tudi nasprotni udeleženec izključni lastnik dveh kmetijskih zemljišč in določenih premičnih stvari, kar naj bi ob upoštevanju dejstva, da je nasprotni udeleženec določene premičnine iz skupnega premoženja že odsvojil, pomenilo, da sta udeleženca prejela v izključno last skoraj enako vredno premoženje.[1] Glede ostalega nepremičnega premoženja, to je dela stavbe z ID znakom 252-133-1, ki v naravi predstavlja stanovanje v že etažirani stavbi in ki je skupaj s pripadajočim solastnim deležem na skupnih delih vredno 31.500,00 EUR, in nepremičnine parcelna št. 547/6, k. o. Bučkovci, ki v naravi predstavlja delno kmetijsko in delno stavbno zemljišče z gospodarskim poslopjem, ki se stika s stanovanjsko stavbo (pri čemer je kmetijski del nepremičnine vreden 7.412,36 EUR, stavbni del pa 38.500,00 EUR), pa je sodišče odločilo, da se razdruži s civilno delitvijo, to je s prodajo nepremičnin in z razdelitvijo kupnine med udeleženca. Fizična delitev nepremičnin na način, da prejme pritožnica v izključno last stanovanje, ki naj bi pomenilo njen dom, nasprotni udeleženec pa nepremičnino z gospodarskim poslopjem, bi bila po presoji sodišč, oprti na mnenje izvedenca gradbene stroke, mogoča le ob izvedbi določenih gradbenih posegov, za kar bi bilo skladno z ustaljenim stališčem sodne prakse potrebno soglasje obeh skupnih lastnikov, ta pogoj pa v tej zadevi ni izpolnjen.
 
2. Pritožnica sodiščema očita kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave zaradi sprejetja domnevno arbitrarne odločitve. Po njenem mnenju sodišči nista pravilno uporabili 70. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02, 91/13 in 23/20 – v nadaljevanju SPZ), ki primarno predvideva delitev v naravi ob upoštevanju upravičenega interesa udeležencev postopka. Pritožnica je namreč prepričana, da bi bilo mogoče vse skupno premoženje razdeliti v naravi. Stanovanje z ID znakom 252-133-1, za katero naj bi pritožnica izkazovala upravičen interes, saj pomeni njen dom[2] (medtem ko naj bi nasprotni udeleženec že nekaj let bival v centru za starejše občane in naj bi tudi sam izjavil, da nima interesa ohraniti nepremičnin v fizični obliki), naj bi že predstavljalo posamezni del stavbe v etažni lastnini. Gospodarsko poslopje, ki se sicer res stika s stanovanjsko stavbo, pa naj bi stalo na samostojni parceli št. 547/6, k. o. Bučkovci. Ker torej objekta dejansko že stojita na dveh samostojnih parcelah in ker je stavba že etažirana, po mnenju pritožnice v tej zadevi ni uporabljivo ustaljeno stališče sodne prakse o nujno potrebnem soglasju drugega skupnega lastnika za izvedbo gradbenih posegov za to, da bi bila fizična delitev mogoča. Pritožnica meni, da tako kot ni bilo ovir za to, da je izključni lastnik posameznega dela stavbe št. 2 sin udeležencev nepravdnega postopka, ni ovir za to, da postane pritožnica izključna lastnica posameznega dela stavbe št. 1. Sodišči naj bi morali sprejeti tako stališče še zlasti ob upoštevanju dejstva, da pritožnica s tem rešuje svoj stanovanjski problem. Ovira za delitev v naravi po pritožničinem mnenju ne more biti okoliščina, da se stanovanjska stavba in gospodarski objekt stikata ali da prostor ene stavbe sega čez parcelno črto. To naj bi bilo lahko predmet urejanja med lastniki sosednjih zemljišč po pravilih sosedskega prava. Izpodbijana odločitev je po prepričanju pritožnice neživljenjska in nesorazmerno posega v njeni pravici do osebnega dostojanstva in do nedotakljivosti stanovanja, saj bo pri 67 letih ostala brez doma, v katerem je vseskozi živela, pri čemer naj bi bil njen edini prihodek simbolična preživnina v višini 10,00 EUR mesečno, ki ji jo je dolžan plačevati nasprotni udeleženec.
 
3. Pritožnica uveljavlja še kršitev pravic do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave in do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave iz razloga, ker je Višje sodišče njene očitke o nepristranskosti sodnika prve stopnje zavrnilo zgolj z očitkom, da je izločitveni razlog prepozno uveljavljala, namesto da bi se do njih vsebinsko opredelilo. Pritožnica izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Odločitev sodišča prve stopnje, da nosi vsak udeleženec svoje stroške postopka, naj bi v končni fazi pomenila, da vsi stroški bremenijo le njo. Na podlagi sklepa Okrožnega sodišča na Ptuju št. Bpp 365/2017, Bpp 293/2018 z dne 23. 1. 2020 naj bi namreč morala pritožnica sodišču povrniti 2.992,85 EUR, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči za potrebe plačila v tem sodnem postopku angažiranih sodnih izvedencev.
 
4. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom senata št. Up-218/20 z dne 16. 3. 2020 sprejelo v obravnavo v delu, v katerem je pritožnica izpodbijala ugodilni in stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje o delitvi skupnega premoženja. O tem je skladno s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Okrajno sodišče v Ljutomeru, skladno z drugim odstavkom istega člena ZUstS pa je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotnemu udeležencu iz nepravdnega postopka (v nadaljevanju nasprotni udeleženec).
 
5. Nasprotni udeleženec v odgovoru na ustavno pritožbo meni, da bi se morale sporne nepremičnine, ki naj bi jih podedoval po svojih starših, dodeliti Občini Ljutomer oziroma državi.
 
6. Pritožnica v odgovoru na odgovor nasprotnega udeleženca zatrjuje, da nikoli ni bilo sporno, da so nepremičnine, ki so bile predmet delitve, skupno premoženje udeležencev postopka. Stališče nasprotnega udeleženca, naj gre vse premoženje občini oziroma državi, naj bi kazalo na to, da je njegov edini namen pritožnici onemogočiti koriščenje dela skupnega premoženja. Po mnenju pritožnice pravice nasprotnega udeleženca v primeru, da se sporne nepremičnine ne prodajo, ampak se opravi njihova fizična delitev, v ničemer ne bi bile prizadete. Oziroma pritožnica meni, da bi bil poseg v pravice nasprotnega udeleženca v primeru fizične delitve stanovanjske stavbe in gospodarskega poslopja nedvomno bistveno blažji, kot pa bo poseg v njene človekove pravice v primeru prodaje spornih nepremičnin na javni dražbi.
 
7. Okrajno sodišče v Ljutomeru se je opredelilo do pritožničinih navedb v ustavni pritožbi z izjavo, da so neresnične njene navedbe o obstoju razlogov za izločitev razpravljajočega sodnika. O tem je Ustavno sodišče obvestilo pritožnico in nasprotnega udeleženca.
 
8. Pritožnica v odgovoru na izjavo Okrajnega sodišča v Ljutomeru vztraja pri svojih trditvah o pristranskosti sodnika. Zatrjuje, da je ureditev Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – ZPP), po kateri se lahko izločitev razpravljajočega sodnika zahteva najkasneje do konca glavne obravnave, v neskladju s 23. členom Ustave.
 
9. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Ljutomeru št. N 3/2017.
 
 
B.
 
10. Ustavno sodišče odloča v tej zadevi o sprejemljivosti z vidika človekovih pravic odločitve, izdane v nepravdnem postopku zaradi razdružitve skupnega premoženja. Za pritožnico je namreč ustavno sporen način izvedene delitve skupnega premoženja v delu, v katerem naj bi to v naravi pomenilo njen dom. Ker je ustavno pritožbo vložila le pritožnica, ne pa tudi nasprotni udeleženec, se Ustavno sodišče do vprašanja, ki ga slednji izpostavlja v odgovoru na ustavno pritožbo, namreč, ali gre pri spornem premoženju sploh za skupno premoženje bivših zakoncev, ob odločanju o tej ustavni pritožbi ne more opredeljevati. Glede tega vprašanja je namreč – glede na to, da pritožnica v tem delu stališču sodišč arbitrarnosti ne očita – vezano na dejanske ugotovitve ter pravno presojo sodišč.[3] Ustavno sodišče pa mora v tej zadevi odgovoriti na vprašanji: (1) ali pomeni odrejena civilna delitev spornih nepremičnin (z ID znakoma del stavbe 252-133-1 in parcela 252 547/6) arbitrarno in s tem z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave nesprejemljivo odločitev; oziroma (2) ali odrejena civilna delitev spornih nepremičnin nesorazmerno posega v pritožničino pravico do spoštovanja doma iz prvega odstavka 36. člena Ustave. Pritožnica namreč trdi: (1) da izpodbijana odločitev ignorira z zakonom zapovedano primarnost fizične delitve kot tudi dolžnost upoštevati upravičen interes vsakega od skupnih lastnikov; ter da se po drugi strani zmotno sklicuje na ustaljeno stališče sodne prakse o soglasju drugega skupnega lastnika za izvedbo adaptacij kot pogoju za obstoj (pravne) možnosti za fizično delitev nepremičnin(e) z njenim etažiranjem, ko pa v tej zadevi etažna lastnina že obstaja in gre le za vprašanje delitve dveh samostojnih parcel; in (2) da izpodbijana odločitev nesorazmerno posega v njeno pravico do spoštovanja doma, saj ne upošteva, da bo pritožnica s sodno prodajo nepremičnin izgubila svoj dom.
 
11. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča iz 22. člena Ustave med drugim izhaja prepoved sodniške samovolje in arbitrarnosti.[4] Oceno arbitrarnega ravnanja Ustavno sodišče izreče v primeru, ko je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna oziroma ko ni oprta na razumne pravne argumente, zaradi česar je utemeljeno sklepanje, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev – torej samovoljno.[5] Prepovedi sodniške samovolje ne krši le sodna odločba, ki očitno ni oprta na (veljavni) zakon[6] oziroma ki obrazložitve sploh nima. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča lahko prepoved sodniške samovolje krši tudi sodna odločba, ki ni utemeljena z razumnimi pravnimi argumenti, ampak s takšnimi, ki jih v pravni znanosti uveljavljene metode razlage zakonov (očitno) ne dopuščajo[7] oziroma ki so protislovni in s tem logično nevzdržni.[8] Ni izključeno, da je mogoče tudi odločitvi, ki je utemeljena z argumentom ustaljene sodne prakse, očitati arbitrarnost: če se denimo izkaže, da je ustaljeno stališče sodne prakse utemeljeno z nerazumnimi argumenti;[9] ali če se denimo izkaže, da primer, v katerem se je sodišče pavšalno sklicevalo na argument ustaljene sodne prakse, v svojih bistvenih prvinah sploh ni primerljiv s primeri, v katerih se je upoštevana ustaljena sodna praksa izoblikovala.[10] 
 
12. Po četrtem odstavku 72. člena SPZ sme vsak skupni lastnik (ali njegov upnik) vedno zahtevati delitev skupne stvari, razen v neprimernem času. Za skupno lastnino se sicer smiselno uporabljajo določila o solastnini, če ni z zakonom drugače določeno (peti odstavek 72. člena SPZ). Skladno z drugim odstavkom 70. člena SPZ odloči o načinu delitve stvari (če sporazum med solastniki ni mogoč) sodišče v nepravdnem postopku tako, da solastniki dobijo v naravi tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes. Četrti odstavek 70. člena SPZ pa predvideva civilno delitev solastnih stvari (z njihovo prodajo in razdelitvijo kupnine) za primer, ko fizična delitev stvari v naravi ni mogoča niti z izplačilom razlike v vrednosti, ali za primer, ko je ta mogoča le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari. Skladno s petim odstavkom 70. člena SPZ ima sodišče tudi možnost na predlog solastnika odločiti, da namesto prodaje pripada stvar v celoti njemu, če izplača druge solastnike tako, da jim plača sorazmerni del prodajne cene, ki jo določi sodišče. Če to predlaga več solastnikov, ima prednost tisti solastnik, ki ga določi sodišče, upoštevaje velikost idealnih deležev, dosedanji način rabe in potrebe solastnikov. Prvi odstavek 110. člena SPZ posebej določa, da lahko vsak solastnik nepremičnine zahteva, da sodišče v nepravdnem postopku razdeli solastnino na nepremičnini v etažno lastnino, če je takšna delitev mogoča.
 
13. Pritožnica se je v nepravdnem postopku zavzemala za fizično delitev skupnega premoženja udeležencev postopka na način, da postane med drugim izključna lastnica nepremičnine z ID znakom: del stavbe 252-133-1, ki v naravi pomeni stanovanje v pritličju dvostanovanjske, že etažirane stavbe in za katerega naj bi izkazovala upravičen interes, saj naj bi pomenil njen dom. Medtem ko je sodišče opravilo z zakonom primarno zapovedano fizično delitev premičnin in kmetijskih zemljišč, se je glede sporne nepremičnine in glede sosednje nepremičnine z ID znakom: parcela 252 547/6 odločilo, da se skupnopremoženjska skupnost v tem delu razdruži s civilno delitvijo. Pritožnica zatrjuje, da je takšna odločitev arbitrarna, ker ne upošteva z zakonom zapovedane primarnosti fizične delitve ter njenega upravičenega interesa.
 
14. V tej zadevi je očitno, da dodelitev obeh nepremičnin, glede katerih je bila odrejena civilna delitev, v izključno last pritožnici ni prišla v poštev (pritožnica tega tudi ni zahtevala), upoštevaje po eni strani v izpodbijanih sklepih ugotovljeno nezmožnost pritožnice izplačati nasprotnega udeleženca ter po drugi strani vrednost preostalega skupnega premoženja (okoli 39.000,00 EUR), ki ne dosega vrednosti obeh nepremičnin, ki naj bi se prodajali na javni dražbi (77.412,36 EUR). Obstajali sta torej bodisi možnost fizične delitve skupnega premoženja udeležencev nepravdnega postopka tudi v tem delu bodisi možnost civilne delitve. Pritožnica zatrjuje, da ni nobenih ovir za fizično delitev tudi v tem delu glede na to, da sporni nepremičnini predstavljata dve samostojni zemljiški parceli in da je na stanovanjski stavbi že vzpostavljena etažna lastnina. Vendar iz izpodbijanih sklepov izhaja, da se stanovanjska stavba in gospodarsko poslopje stikata in da sta deloma med seboj povezana z notranjimi prostori, kar priznava tudi pritožnica. Pritožnica je tudi podala svoj predlog delitve tega premoženja na način, da se ji dodeli v izključno last stanovanjska enota v pritličju, poleg tega pa "del gospodarskega poslopja tik ob stanovanjski hiši, saj je v tem delu zgrajena greznica in kanalizacija za potrebe stanovanjske hiše". Izvedenec gradbene stroke je ocenil, da bi bila taka fizična delitev možna le ob izvedbi določenih tehničnih prilagoditev (in sicer ureditve posebnega priklopa na javno električno omrežje, ureditve preskrbe z vodo ter ustrezne razmejitve notranjosti objekta tako, da hiši pripada le garaža, ter ureditve nove dovozne poti ali ureditve služnosti na obstoječi cesti). Upoštevaje te posebne okoliščine obravnavanega primera, ni mogoče očitati nerazumnosti nosilnemu stališču izpodbijanih sklepov, da fizična delitev skupnega premoženja v spornem delu (kljub temu, da gre za dve samostojni parceli in kljub etažiranosti stanovanjske stavbe) ni mogoča, ki je oprto na ustaljeno stališče sodne prakse, da je za odločitev o možnosti fizične delitve (stavbe) odločilno stanje ob delitvi, pri čemer s sodno odločbo ni mogoče nadomestiti soglasja solastnika, ki nasprotuje predelavi oziroma adaptacijam, ki bi omogočale fizično delitev, in s tem povezanim stroškom.[11]
 
15. Nepravdno sodišče je sicer tisto, ki lahko (v postopku za ureditev razmerij med solastniki) v primeru "nujnih del" nadomesti soglasje solastnika. Vendar pa je 115. člen Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in 20/88 – popr. – v nadaljevanju ZNP) govoril o "poslu, ki je nujen za redno vzdrževanje". Predelave nepremičnine za namene njene fizične delitve očitno ni mogoče uvrstiti med take posle. To je tudi (razumen) argument ustaljene sodne prakse, zakaj je za tak "posel" (glede na peti odstavek 67. člena SPZ) potrebno soglasje vseh solastnikov.[12] Poleg tega ima takšno stališče sodne prakse očitno oporo v (razumnem) premisleku, da bi naložitev stroškov adaptacije drugemu solastniku, ki ni zainteresiran zanjo, kot tudi ne za ohranitev nepremičnine v lasti, lahko zanj pomenilo pretirano breme in s tem ustavno nedopusten poseg v njegovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Čeprav v tej zadevi ne gre za vprašanje možnosti etažiranja stavbe, se sklicevanje sodišča na ustaljeno stališče sodne prakse, sprejeto v takih primerih, ne zdi nerazumno glede na to, da sta stanovanjska stavba in gospodarsko poslopje, čeprav stojita na dveh parcelah, po ugotovitvah sodišč med seboj povezana na način, da bi bile za njuno razdružitev prav tako potrebne določene tehnične prilagoditve. Izpodbijani odločitvi zato sami po sebi nerazumnosti in s tem kršitve 22. člena Ustave ni mogoče očitati.
 
16. Ustavno sodišče pa mora odgovoriti še na vprašanje, ali morebiti nesorazmerno posega v pritožničino pravico do spoštovanja doma iz prvega odstavka 36. člena Ustave stališče, da ob odsotnosti soglasja drugega skupnega lastnika fizična delitev nepremičnin, ki bi bila sicer povezana z določenimi tehničnimi prilagoditvami, nikoli – ne glede na posebne okoliščine primera, med njimi tudi na to, da naj bi ena od nepremičnin za pritožnico pomenila dom – ni mogoča, zaradi česar pride v poštev le civilna delitev z njihovo prodajo. Da je pritožničin pravni položaj lahko varovan v okviru te človekove pravice, je namreč pritožnica verjetno izkazala s svojimi trditvami v postopku pred sodišči kot tudi v postopku pred Ustavnim sodiščem, da pomeni sporno stanovanje njen dom, s predložitvijo potrdila o stalnem prebivališču ter s trditvami, da bi bil z dodelitvijo spornega stanovanja v njeno izključno last rešen njen stanovanjski problem. Sodišči namreč teh trditev (vsaj za zdaj) nista šteli za neresnične oziroma neizkazane, ampak sta jih v izpodbijanih sklepih (le) povzeli.[13]
 
17. Pravica do spoštovanja doma posamezniku sicer ne daje pravice do zagotovitve doma. V določenih primerih posamezniku zagotavlja le, da bo pred pretečo izgubo doma deležen sodne presoje sorazmernosti posega.[14] Ustavno sodišče je doslej sprejelo stališče o poudarjeni zahtevi po presoji sorazmernosti posega v posameznikovo pravico do spoštovanja doma le v primeru vertikalnih razmerij med državo oziroma občino in posameznikom, konkretno: (i) v primeru inšpekcijskega ukrepa rušitve t. i. črne gradnje, postavljene v romskem naselju, ki ga je občina tolerirala že desetletja (odločba U-I-64/14), in (ii) v primeru odpovedi pogodbe o najemu neprofitnega stanovanja s strani občine zaradi pritožničine nezmožnosti plačila zapadlih obveznosti, ne da bi bilo upoštevano, da je imela občina možnost pritožnico preseliti v manjše najemno stanovanje ter da so bile pritožnici neplačane obveznosti najemnin pravnomočno odpuščene v postopku osebnega stečaja, novo zapadle obveznosti pa naj bi pritožnica izpolnjevala (odločba št. Up-619/17). Ustavno sodišče je poudarilo, da morajo sodišča v takih primerih poseg v pravico do spoštovanja doma presojati posebej skrbno, v luči osebnih (individualnih) okoliščin prizadete osebe.[15]
 
18. Iz dosedanje ustavnosodne presoje torej ne izhaja, da bi tudi v primeru, ko posamezniku preti izguba doma v horizontalnih razmerjih med posamezniki oziroma pravnimi osebami civilnega oziroma gospodarskega prava, iz prvega odstavka 36. člena Ustave izhajala zahteva po posebej skrbnem tehtanju posega v njegovo pravico do spoštovanja doma.[16] Vendar je treba upoštevati, da gre lahko v horizontalnih razmerjih med posamezniki za kolizijo dveh ali več enakovrednih človekovih pravic. V takem primeru lahko nosilca svoji pravici uresničujeta z zoženim dometom, tako da pri izvrševanju pravice enega ne pride do prekomernega posega v pravico drugega.[17] Zato mora sodišče obseg izvrševanja vsake od nasproti si stoječih pravic zmanjšati na tisto mero, ki je nujna zaradi uresničitve človekove pravice drugega. Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega, oboje v luči vseh okoliščin konkretnega primera.[18]
 
19. V primeru zahteve za delitev skupnega premoženja skupni lastnik izvršuje svoja upravičenja, ki izhajajo iz njegove pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Pravica do zasebne lastnine namreč varuje svobodo posameznika na premoženjskem področju.[19] Pravica, zahtevati delitev skupnega premoženja, pa pomeni enega od bistvenih upravičenj, ki izhajajo iz lastninske pravice. Skladno s četrtim odstavkom 72. člena SPZ je praviloma mogoče vedno zahtevati delitev skupnega premoženja; to ni mogoče le ob neprimernem času. Vendar je ta pravica do določene mere omejena že s samim zakonom s pravilom, da naj se, če je le mogoče, opravi fizična (in ne civilna) delitev; če je ta seveda dejansko (in pravno) možna ter gospodarsko izvedljiva (glej četrti odstavek 70. člena SPZ).
 
20. Z zahtevo po delitvi skupnega premoženja skupni lastnik zasleduje tudi interes ukinitve premoženjske skupnosti več oseb, ki imajo lastninsko pravico na isti stvari.[20] Zato v primeru zahteve za delitev skupnega premoženja skupni lastnik izvršuje tudi svoja upravičenja, ki izhajajo iz njegove pravice do splošne svobode ravnanja iz 35. člena Ustave.[21] Tudi ta pravica skupnega lastnika je do določene mere omejena s samim zakonom s pravilom, da lahko (drugi) skupni lastnik sodno zahteva fizično delitev nepremičnine, ki sodi v skupno premoženje, na način, da se ta preoblikuje v etažno lastnino (glej prvi odstavek 110. člena SPZ). Transformacija skupne lastnine v etažno lastnino namreč ne odpravlja večosebnostnega lastninskega razmerja, ampak ga le preoblikuje.
 
21. S predpisanim načinom delitve skupnega premoženja SPZ varuje tudi druge človekove pravice skupnih lastnikov (predvsem pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena in pravico do spoštovanja doma iz prvega odstavka 36. člena Ustave) s tem, ko določa, da mora sodišče pri primarno zapovedani fizični delitvi upoštevati upravičen interes posameznega od skupnih lastnikov (drugi odstavek 70. člena SPZ) oziroma da mora v primeru, ko več skupnih lastnikov predlaga, naj namesto prodaje pripada stvar v skupni lastnini (proti izplačilu drugih skupnih lastnikov) v celoti njemu, pri odločanju upoštevati dosedanji način rabe stvari in potrebe skupnih lastnikov (peti odstavek 70. člena SPZ). Tudi ZNP je v drugem odstavku 128. člena za primer postopka razdružitve skupnega premoženja izrecno določal, da sodišče o delitvi skupnega premoženja odloči glede na potrebe udeležencev in njihove upravičene interese na posameznih stvareh, kot izhajajo iz zakona ali namena posameznih stvari.[22]
 
22. V primeru sodne delitve nepremičnin v skupni lasti, v kateri se pritožnica zavzema za fizično delitev, izvedeno na način, da sama obdrži stanovanje, ki naj bi pomenilo njen dom, nasprotnemu udeležencu pa naj bi se dodelila v last sosednja nepremičnina, na kateri stoji gospodarsko poslopje; medtem ko se nasprotni udeleženec, ki v skupnem stanovanju ne biva več in ki za to tudi nima interesa, po drugi strani zavzema bodisi za dodelitev obeh spornih nepremičnin pritožnici v izključno last proti izplačilu denarne vrednosti njegovega deleža bodisi za civilno delitev spornih nepremičnin s prodajo, da bo tako dobil za plačilo oskrbnine za dom potrebna denarna sredstva, prihaja tako predvsem do kolizije pravice nasprotnega udeleženca do zasebne lastnine z isto pravico pritožnice, kot tudi z njeno pravico do spoštovanja doma.
 
23. Sodišči sta odločitev o civilni delitvi spornih nepremičnin utemeljili s stališčem, da bi bila njuna fizična delitev dejansko, ob izvedbi določenih tehničnih prilagoditev, sicer izvedljiva, vendar zaradi nasprotovanja nasprotnega udeleženca pravno ni mogoča. Zato naj ne bi bilo pravno pomembno pritožničino sklicevanje na njen domnevno nerešen stanovanjski problem, ker da bo zaradi civilne delitve spornih nepremičnin pri 67 letih izgubila svoj dom. S takim stališčem sta sodišči zavarovali upravičenja nasprotnega udeleženca, ki izhajajo iz njegove pravice do zasebne lastnine, medtem ko pritožničini (domnevni) pravici do spoštovanja doma nista pripisali nobene teže. Stališče, da je v postopku delitve skupnega premoženja ključno spoštovanje avtonomije enega skupnega lastnika in s tem njegove izjave volje, da ne soglaša z izvedbo nobenih tehničnih prilagoditev, potrebnih za izvedbo fizične delitve nepremičnin, a priori, brez možnosti upoštevanja posebnih okoliščin primera, izključuje z zakonom zapovedano primarnost fizične delitve v skladu z upravičenimi interesi dotedanjih skupnih lastnikov. Ker se s slednjo v danem primeru varuje predvsem pravica pritožnice do spoštovanja doma (teh pritožničinih trditev namreč sodišči vsaj za zdaj nista izrecno šteli za neizkazane), bi morali sodišči med kolidirajočima pravicama obeh udeležencev tega nepravdnega postopka vzpostaviti ustrezno, ustavno sprejemljivo ravnovesje. Ugotavljati bi tako morali, ali bi bilo morda mogoče nasprotnemu udeležencu kljub njegovemu nasprotovanju naložiti bremena, ki so povezana s fizično delitvijo spornega skupnega premoženja, upoštevaje pri tem vse okoliščine primera, med drugim tudi to, kako znatne bi tehnične prilagoditve, ki bi omogočale fizično delitev, stroškovno – glede na vrednost predmeta delitve – sploh bile.[23] Odločitev v postopku delitve skupnega premoženja, ki bivšemu zakonskemu partnerju ne omogoča, da bi v nasprotju z voljo drugega partnerja, ki nima interesa (so)bivati v spornem, dotlej skupnem stanovanju (ker že biva drugje),[24] ohranil domovanje v njem, namreč utegne prekomerno omejevati pravico tega skupnega lastnika do spoštovanja doma v primeru, ko bi bila fizična delitev sicer dejansko in pravno izvedljiva ter (med drugim tudi z vidika delilnih stroškov) ekonomsko upravičena.
 
24. Sodišči (iz razloga, ker sta odločilno težo pripisali izjavi volje nasprotnega udeleženca, da ne soglaša s kakršnimikoli tehničnimi prilagoditvami) dejanskega stanja v smeri ugotavljanja višine stroškov, ki bi nastali z izvedbo tehničnih prilagoditev, nista podrobneje ugotavljali. Doslej tudi ni bilo ugotavljano, ali bi bila stroške potrebnih tehničnih prilagoditev (še posebej, če bi bili ti nesorazmerni glede na vrednost predmeta delitve) morda (vsaj v presežku) pripravljena kriti sama pritožnica.[25] Prav tako se sodišči iz istega razloga nista opredelili do drugih (ustavno)pravno pomembnih okoliščin tega primera, od katerih je lahko prav tako odvisna sprejemljivost fizične delitve spornih nepremičnin, to je: (i) ali bi bila takšna delitev pravno sicer mogoča, ker bi z njo nastala dva, vrednosti deležev na skupnem premoženju ustrezajoča dela oziroma ker bi bila zaradi večvrednosti enega oziroma manjvrednosti drugega potrebna le minimalna denarna izravnava; ter (ii) ali bi bila takšna delitev tudi sicer gospodarsko upravičena (glej četrti odstavek 70. člena SPZ). Vse to je seveda lahko (ustavno)pravno pomembno le ob izhodišču, da je pritožnica po presoji sodišč izkazala, da sporno stanovanje pomeni njen dom. Ker sodišči teh njenih trditev vsaj za zdaj nista šteli za neresnične, sta z zavrnitvijo pritožničinega predloga po izvedbi fizične delitve tudi v spornem delu zgolj na podlagi stališča o neobstoju soglasja nasprotnega udeleženca za izvedbo potrebnih tehničnih prilagoditev nesorazmerno posegli v njeno pravico do spoštovanja doma.
 
25. Sodišče prve stopnje je kot dodaten, rezervni razlog za zavrnitev fizične delitve v tem delu obiter dicta še navedlo, da tudi sicer nobeden od udeležencev nima finančnih sredstev za izvedbo potrebnih tehničnih prilagoditev. Vendar to stališče samo zase ne more vplivati na drugačno odločitev Ustavnega sodišča že zato, ker takega stališča ni sprejelo tudi Višje sodišče. Tudi sicer pa bi bilo takšno dodatno stališče preuranjeno glede na to: (i) da potrebne tehnične prilagoditve v izvedenskem mnenju stroškovno še niso bile ocenjene; in (ii) da zgolj na podlagi splošnih življenjskih izkušenj, upoštevaje pri tem dejansko pojavnost obeh spornih nepremičnin, tudi ni mogoče sklepati, da bi bila njuna fizična razdružitev nujno povezana z znatnimi stroški, ki jih udeleženca, katerih finančne zmožnosti so po njunih zatrjevanjih (ta so se sicer nanašala na vprašanje, ali bi bila sposobna izplačati drug drugega) res omejene, ne bi bila sposobna kriti.
 
26. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev pravice do spoštovanja doma iz prvega odstavka 36. člena Ustave, je izpodbijano odločitev v delu, ki se nanaša na odločitev o razdružitvi spornih nepremičnin, ter v stroškovnem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.
 
27. Ustavno sodišče se do pritožničinih očitkov o kršitvi pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave in o arbitrarnosti stroškovne odločitve ni podrobneje opredeljevalo glede na to, da gre za očitno neutemeljene očitke. Sicer pa je stroškovni del odločitve razveljavilo že zaradi delne razveljavitve odločitve o delitvi skupnega premoženja.
 
 
C.
 
28. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo soglasno.
 
 
 
 
 
dr. Rajko Knez
Predsednik
 
 
 
 
 
[1] V presežku, glede nekaterih drugih premičnin ter denarnih sredstev na bančnih računih, je sodišče pritožničin predlog zavrnilo. V tem delu ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.
[2] Pritožnica prilaga potrdilo o stalnem prebivališču.
[3] Sicer pa iz sklepa sodišča prve stopnje kot tudi iz podatkov spisa Okrajnega sodišča v Ljutomeru št. N 3/2017 izhaja, da nasprotni udeleženec ni nasprotoval navedbam pritožnice o tem, da pomeni premoženje, ki je bilo predmet delitve, njuno skupno premoženje; prav tako se je nasprotni udeleženec izrecno strinjal s pritožničinimi navedbami o polovičnem deležu vsakega od udeležencev na tem skupnem premoženju.
[4] Glej denimo 5. točko obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča št. Up-464/01 z dne 15. 12. 2003 in 8. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-460/14 z dne 5. 3. 2015 (Uradni list RS, št. 28/15, in OdlUS XXI, 10).
[5] Prav tam.
[6] Za tak primer je denimo šlo v odločbah št. Up-493/07 z dne 5. 4. 2007 (Uradni list RS, št. 35/07, in OdlUS XVI, 50), 7. točka obrazložitve, in št. Up-760/14 z dne 6. 10. 2016, 9. točka obrazložitve.
[7] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-233/15 z dne 19. 10. 2017 (Uradni list RS, št. 63/17, in OdlUS XXII, 30), 16. točka obrazložitve.
[8] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-460/14, 9. točka obrazložitve.
[9] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-2908/08 z dne 19. 2. 2009 (Uradni list RS, št. 17/09, in OdlUS XVIII, 64), 7. točka obrazložitve.
[10] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1771/08 z dne 18. 6. 2009 (Uradni list RS, št. 54/09, in OdlUS XVIII, 77), 11. točka obrazložitve.
[11] Glej A. Božič Penko, Pregled sodne prakse v nepravdnih postopkih v zvezi z etažno lastnino, Zbornik, Dnevi stvarnega, zemljiškoknjižnega, nepravdnega in izvršilnega prava (6, 2014, Kranjska gora), IUS Software in GV Založba, Ljubljana 2014, str. 139. Glej tudi N. Podobnik Oblak, Delitev solastnine – predstavitev problemov iz sodne prakse, Pravosodni bilten, L. 36, št. 1/2015, str. 60.
[12] Glej A. Božič Penko, prav tam. 
[13] Iz podatkov spisa sicer izhaja, da je nasprotni udeleženec na zadnjem naroku nasprotoval takšnim trditvam pritožnice z navedbami, "da gre ponovno za pritožničin manever, ker je očitno ugotovila, da bo zatrjeval, da že 7 ali 8 let ne živi v Bučkovcih, saj je to sama priznala v drugem postopku, da se je morala zaradi nasprotnega udeleženca odseliti"; "da še sedaj živi v Bratislavcih"; "da pomeni prijava stalnega bivališča v Bučkovcih le poskus, da doseže svoj namen" (glej zapisnik zadnjega naroka za glavno obravnavo z dne 17. 9. 2019). Sodišči se do vprašanja upoštevnosti oziroma dopustnosti teh ugovornih navedb za zdaj nista izrecno opredelili.
[14] Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-64/14 z dne 12. 10. 2017 (Uradni list RS, št. 66/17, in OdlUS XXII, 12), 14. točka obrazložitve, in št. Up-619/17 z dne 14. 2. 2019 (Uradni list RS, št. 17/19, in OdlUS XXIV, 22), 8. točka obrazložitve.
[15] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-619/17, 10. in 11. točka obrazložitve.
[16] Prim. s stališčem Evropskega sodišča za človekove pravice v odločitvi v zadevi F. J. M. proti Združenemu kraljestvu z dne 6. 11. 2018, 41. do. 46. točka obrazložitve, in v sodbi v zadevi Vrzić proti Hrvaški z dne 12. 7. 2016, 65. do 67. točka obrazložitve (v teh primerih je sicer šlo za prisilno sodno prodajo stanovanja zaradi neizpolnitve s pogodbami prevzetih denarnih obveznosti lastnikov, ki so bile zavarovane s hipoteko).
[17] Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-422/02 z dne 10. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 29/05, in OdlUS XIV, 36), 9. točka obrazložitve.
[18] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-636/07 z dne 17. 1. 2008 (Uradni list RS, št. 28/08, in OdlUS XVII, 22), 8. točka obrazložitve.
[19] G. Virant in L. Šturm, 33. člen (pravica do zasebne lastnine), v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 342.
[20] Glej N. Podobnik Oblak, nav. delo, str. 54. Tako tudi A. Javh, Delitev solastne nepremičnine, doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana 2018, str. 10, sklicujoč se na T. Keresteš, Delitev ali razdružitev premoženja v lasti več oseb – upoštevanje bremen, Zbornik, Dnevi nepravdnega in izvršilnega prava (1, 2012, Podčetrtek), GV Založba, Ljubljana, 2012.
[21] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-137/93 z dne 2. 6. 1994 (Uradni list RS, št. 42/94, in OdlUS III, 62).
[22] Enako določa zdaj veljavni drugi odstavek 162. člena Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list RS, št. 16/19 – ZNP-1)
[23] Tudi po stališču avstrijske sodne prakse, temelječe na podobni ureditvi delitve solastnine (primerjaj § 843 Občega državljanskega zakonika (Allgemeines bürgerliches Gesetzbuch – ABGB) ter tretjo alinejo prvega odstavka § 3 Zakona na stanovanjski lastnini (Wohnungseigentumgesetz – WEG)), je denimo solastniku (proti njegovi volji) mogoče naložiti kritje stroškov fizične delitve, če stroški tehničnih prilagoditev niso nesorazmerni (če znašajo le okoli 3,5 % vrednosti predmeta delitve ali – v primeru ustanovitve etažne lastnine – če znašajo okoli 7 ali 8 % vrednosti predmeta delitve – odvisno od okoliščin posameznega primera). Prim. A. Javh, nav. delo, str. 80–82. Glej tudi odločitvi avstrijskega Vrhovnega sodišča (der Oberste Gerichtshof – OGH) v zadevah št. 5 Ob 138/18 g z dne 28. 8. 2018 in št. 5 Ob17/01 p z dne 24. 4. 2001, objavljeni v bazi na spletni strani: https://www.ris.bka.gv.at/ (20. 5. 2021). 
[24] V tej zadevi tako s pritožničinima pravicama ni v koliziji tudi pravica nasprotnega udeleženca do osebnega dostojanstva, ker bi bil ta denimo s sodno odločbo o fizični delitvi skupnega premoženja proti svoji volji (kljub morebitnemu izrazito konfliktnemu odnosu) prisiljen ostati z bivšo ženo v isti enodružinski stanovanjski hiši.
[25] Prim. s stališčem, sprejetim v sklepu Višjega sodišča v Celju št. Cp 294/2016 z dne 24. 11. 2016, da glede na zakonsko predpisano primarno dolžnost sodišča razdeliti solastne nepremičnine v naravi v primeru postopka delitve solastne hiše, s katero vsak od solastnikov z enakim (polovičnim) deležem zadovoljuje svoje osnovne stanovanjske potrebe, ni sprejemljivo, da bi lahko tisti, ki noče prispevati k minimalnim stroškom za prilagoditev stanovanjske hiše na način, da bo na njej vzpostavljena etažna lastnina, s svojim upiranjem prilagoditvi dosegel, da hiša ne bo deljiva (ampak bo postala izključno njegova last), čeprav je pripravljen vse potrebne stroške fizične delitve kriti drugi solastnik.
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Ana Krajnc, Mala Nedelja
Datum vloge:
27.02.2020
Datum odločitve:
30.05.2021
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US32840