Up-708/21

Opravilna št.:
Up-708/21
Objavljeno:
Neobjavljeno | 10.01.2022
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2022:Up.708.21
Akt:
Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 463/2020 z dne 16. 6. 2021 in zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 461/2020 z dne 8. 7. 2020 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1156/2014-III z dne 12. 6. 2019
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 463/2020 z dne 16. 6. 2021 in zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 461/2020 z dne 8. 7. 2020 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1156/2014-III z dne 12. 6. 2019 se ne sprejme v obravnavo.
Evidenčni stavek:

Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču.

Geslo:
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
Pravna podlaga:
Člen 55.b.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-708/21-11
10. 1. 2022
 
 
SKLEP
 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Alija Džinić, Šmarje Sap, ki ga zastopa Špela Zamljen, odvetnica v Ljubljani, na seji 10. januarja 2022
 

sklenil:

 
Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 463/2020 z dne 16. 6. 2021 in zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 461/2020 z dne 8. 7. 2020 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1156/2014-III z dne 12. 6. 2019 se ne sprejme v obravnavo.
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Okrožno sodišče v Ljubljani je pritožniku (izbrisanemu iz registra stalnega prebivalstva) na podlagi Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (Uradni list RS, št. 99/13 in 85/18 – v nadaljevanju ZPŠOIRSP) prisodilo 10.000 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi izbrisa, plačljive v petih enakih letnih obrokih. V presežku (pritožnik je skupaj za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zahteval 46.800 EUR) je njegov zahtevek zavrnilo. Višje sodišče v Ljubljani je v pritožbenem postopku pritožniku prisodilo še 9.750 EUR za premoženjsko škodo zaradi izbrisa. Razveljavilo je tudi prvostopenjsko omejitev teka zakonskih zamudnih obresti največ na višino prisojene glavnice. V preostalem je pritožnikovo pritožbo zavrnilo. Višje sodišče je tako ohranilo odločitev o obročnem plačilu odškodnine (s sedaj zvišanimi obroki).
 
2. Višje sodišče se je – čeprav iz nekoliko drugačnih razlogov – strinjalo z Okrožnim sodiščem, da je kot relevantno obdobje izbrisa za pritožnika treba upoštevati obdobje od 24. 5. 1995 do 24. 10. 2000 (torej od dne njegovega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do sprejema pritožnika v državljanstvo Republike Slovenije). Pojasnilo je, da je pritožnik bil izbrisan po dokončni zavrnitvi njegove prve prošnje za sprejem v državljanstvo leta 1995. Glede premoženjske škode je sprejelo stališče, da je pritožnikov neurejen status brez dvoma vplival na to, da v obdobju izbrisa ni imel možnosti zaposlitve in uveljavljanja socialnih pravic ali pridobivanja prejemkov za lastno preživljanje. V skladu s sodno prakso je o odškodnini za premoženjsko škodo odločalo po prostem preudarku in načelu pravičnosti. Za izračun višine prikrajšanja na premoženjskem področju je Višje sodišče uporabilo podatke o višini denarne socialne pomoči v upoštevnem obdobju 65 mesecev (v višini 150 EUR za vsak mesec izbrisa).
 
3. Višje sodišče je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu o odškodnini za nepremoženjsko škodo. Izpostavilo je, da so bile pritožnikove duševne bolečine iz vrste razlogov blažje od duševnih bolečin drugih oškodovancev iz sodne prakse. Višje sodišče je opozorilo, da je ustaljeno razumevanje sodne prakse, da sodišča pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo ne smejo enostavno uporabiti zneska, ki ga je s sodbo v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji z dne 26. 6. 2012 prisodilo Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Utemeljilo je razliko med primerom pritožnika (odškodnina v višini približno 9 neto povprečnih plač) in primeri iz sodnih postopkov zaradi nezakonitega izbrisa, v katerih so sodišča tožnikom za nepremoženjsko škodo prisodila odškodnine v višini približno 20 neto povprečnih plač. Navedeni primeri naj bi bili težji tako po trajanju kot po intenzivnosti duševnih bolečin. Po mnenju Višjega sodišča ima odločitev sodišča prve stopnje o obročnem načinu izplačila dosojene odškodnine oporo v 13. členu ZPŠOIRSP. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikov predlog za dopustitev revizije.
 
4. Pritožnik zatrjuje kršitve 2., 14., 22. in 155. člena Ustave. Trdi, da je bil dejansko izbrisan iz evidence stalnih prebivalcev 26. 2. 1992 in da je bil njegov položaj v obdobju od 26. 2. 1992 do 24. 5. 1995 enak kot v obdobju od 24. 5. 1995 do 24. 10. 2000 (za katero mu je bil izbris priznan). Nasprotuje odmeri  odškodnine kot prenizki. Predvsem naj bi sodišči brez navedbe razumnih razlogov odstopili od ustaljene sodne prakse (kjer se pritožnik sklicuje predvsem na sodbo ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji z dne 26. 6. 2012, pa tudi na sodbo ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji z dne 12. 3. 2014). Odločitev naj bi bila tudi arbitrarna. Pritožnik naj ne bi bil obravnavan enako kot drugi izbrisani v bistveno podobnem položaju. Pritožnik se ne strinja s tem, da mu je bila prisojena pol nižja odškodnina kot v primerih iz slovenske sodne prakse.
 
5. Pritožnik navaja, da je vložil tožbo pred začetkom uporabe ZPŠOIRSP in da zato sodišči v njegovem primeru ne bi smeli uporabiti šestega odstavka 13. člena tega zakona in omogočiti državi obročno odplačilo odškodnine. Meni, da sta bili kršeni načelo zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave in prepoved povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave. Izpodbijana odločitev naj bi posegla v njegovo pričakovano pravico do povračila škode v enkratnem znesku. Pritožnik se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16 z dne 15. 3. 2018 (Uradni list RS, št. 24/18, in OdlUS XXIII, 3). Višje sodišče naj za odstop od stališča Ustavnega sodišča ne bi navedlo nobenih razlogov.
 
 
B.
 
6. Na podlagi drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07– uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče sprejme ustavno pritožbo v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika, ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Če nobeden izmed navedenih pogojev ni podan, ustavna pritožba ni sprejeta v obravnavo, četudi bi šlo za kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine.
 
7. Izpolnjenost pogoja, da gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki ima zanj hujše posledice, mora izkazati pritožnik, razen v primerih, ko gre za posledice, ki že po naravi stvari pomenijo hujše posledice.[1] V obravnavani zadevi pritožnik tega, da imajo zatrjevane kršitve človekovih pravic zanj hujše posledice,[2] niti ne zatrjuje. Tudi po naravi stvari ni očitno, da zavrnitev odškodninskega zahtevka v delu nad prisojenim zneskom 19.750 EUR (do zahtevanih skupaj 46.800 EUR) zanj pomeni hujšo posledico. Pogoj za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo iz prve alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS torej ni podan.
 
8. Pritožnik tudi tega, da zadeva vsebuje pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve, ne zatrjuje. Vendar ta okoliščina sama po sebi ni ovira za to, da Ustavno sodišče ne bi moglo presoditi, da v tej zadevi gre za takšen primer. Odločitev o tem, ali je ustrezno opredeljeno vprašanje takega pomena, da presega pomen konkretne zadeve, je namreč v izključni domeni Ustavnega sodišča.[3]
 
9. Po oceni senata Ustavnega sodišča pritožnikova ustavna pritožba odpira le eno vprašanje, ki bi utegnilo biti pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve, iz druge alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS. Zato je treba senatno odločitev o nesprejemu ustavne pritožbe posebej obrazložiti le glede tega vprašanja oziroma glede tega sklopa pritožnikovih očitkov.[4] To je vprašanje uporabe za pritožnika (ne da bi Okrožno ali Višje sodišče podvomili o ustavni skladnosti zakona in vložili zahtevo za oceno ustavnosti) 13. člena ZPŠOIRSP, ki določa obročno izplačilo odškodnin upravičencem do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. V bistvu gre za vprašanje skladnosti 13. člena ZPŠOIRSP z 2. členom Ustave za določeno kategorijo izbrisanih. Pritožnik zatrjuje, da je tožbo vložil pred začetkom uporabe ZPŠOIRSP[5] in da je zato upravičen do plačila odškodnine v enkratnem znesku. Zatrjuje, da obročno izplačilo odškodnine posega v njegovo pridobljeno pravico in da je 13. člen ZPŠOIRSP v neskladju z Ustavo, ker posega v pridobljene pravice izbrisanih oseb, ki so tožbo vložili pred uveljavitvijo ZPŠOIRSP. Pritožnik se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16.
 
10. Ker iz sodne prakse ESČP ni mogoče sklepati, da je ureditev obročnega izplačevanja odškodnin kakorkoli sporna z vidika vsebinskih pogojev mednarodnopravne obveznosti Republike Slovenije, da uredi vprašanje povračila škode za izbris iz registra stalnega prebivalstva,[6] je očitno, da bi bilo pri pritožniku – upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje – mogoče razpravljati o protiustavnem poslabšanju njegovega pravnega položaja pri uveljavljanju odškodninskih zahtevkov v sodnem postopku zaradi uporabe zanj 13. člena ZPŠOIRSP le iz enega razloga. To bi bilo mogoče le, če bi glede na merila in kriterije iz odločbe št. U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16 lahko računal na priznanje pričakovalne pravice do povračila škode zaradi izbrisa na podlagi 26. člena Ustave in splošnih načel odškodninskega prava, kot jih opredeljujejo obligacijskopravna pravila (Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 – ZOR, in Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 20/18 – OZ), ki ne predvidevajo obročnega izplačevanja odškodnin (kot niso predvidevala pavšalne omejitve višine denarnih odškodnin, s čimer se je Ustavno sodišče ukvarjalo v odločbi št. U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16). Na tako pričakovalno pravico pa bi lahko pritožnik računal le: (1) če bi pred začetkom uporabe ZPŠOIRSP imel v teku sodni postopek za uveljavljanje svojih odškodninskih terjatev zoper državo ter (2) če njegov zahtevek ne bi bil zastaran ob začetku uporabe ZPŠOIRSP.[7] Torej, če bi spadal v t. i. prvo skupino oškodovancev po terminologiji odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16.
 
11. Pritožnik je v ustavni pritožbi izkazal, da je izpolnjen prvi pogoj za priznanje pričakovalne pravice, ki jo zatrjuje – odškodninsko tožbo je vložil pred začetkom uporabe ZPŠOIRSP. O drugem pogoju (da spada med tožnike, katerih odškodninski zahtevki ob začetku uporabe navedenega zakona še niso bili zastarani) pa se v ustavni pritožbi (niti v predlogu za dopustitev revizije) ni izrekel.
 
12. Senat Ustavnega sodišča je v 9. točki obrazložitve tega sklepa pojasnil, da bi bilo lahko vprašanje skladnosti 13. člena ZPŠOIRSP z 2. členom Ustave v tej zadevi pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Tako bi bilo, če bi pritožnik v ustavni pritožbi izkazal, da je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da spada v prvo kategorijo oškodovancev, ali če bi vsaj zatrjeval in razumno utemeljil, da so sodišča v izpodbijanih odločbah to vprašanje rešila ustavnopravno napačno oziroma se do njega niso opredelila. Le tedaj bi bilo navedeno ustavnopravno vprašanje lahko pomembno in relevantno zanj, za sprejem in odločitev o njegovi ustavni pritožbi. Vendar pritožnik ni tako ravnal. Ravnal je, kot da vprašanje zastaranja ali nezastaranja njegovega odškodninskega zahtevka ob začetku uporabe ZPŠOIRSP sploh ni (ustavno)pravno pomembno. Senat Ustavnega sodišča opozarja, da drži prav nasprotno, saj iz odločbe št. U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16 izhaja, da upravičenci, katerih odškodninski zahtevki bi bili zavrnjeni zaradi zastaranja, nimajo pričakovalne pravice do povračila škode zaradi izbrisa na podlagi 26. člena Ustave.
 
13. Posledično tudi pogoj za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo iz druge alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS ni podan. Zato senat Ustavnega sodišča, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS, ni sprejel v obravnavo niti ustavne pritožbe zoper izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča niti ustavne pritožbe zoper izpodbijani sodbi Višjega in Okrožnega sodišča.
 
 
C.
           
14. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata dr. Marijan Pavčnik ter člana dr. Rajko Knez in dr. Rok Svetlič. Sklep je sprejel soglasno.
 
 
 
 
                                                                       dr. Marijan Pavčnik
                                                                        Predsednik senata
 
 
 
 

[1] Primerjaj s 4. točko obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča št. Up-1036/17 z dne  19. 11. 2020 (Uradni list RS, št. 5/21, in OdlUS XXV, 45).
[2] Gre za hujše posledice kršitev človekovih pravic. Pritožnik sicer navaja, da so bile posledice izbrisa iz registra stalnega prebivalstva zanj "katastrofalne in hujše kot v marsikaterem podobnem primeru", vendar s temi trditvami v bistvu ne utemeljuje pogojev za sprejem ustavne pritožbe, pač pa domnevno protiustavnost odločitve, da se mu prisodi nižja odškodnina za nepremoženjsko škodo kot nekaterim drugim "izbrisanim", katerih posledice izbrisa naj ne bi bile tako hude.
[3] Glej 5. točko obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča št. Up-1036/17.
[4] Arg. a maiori ad minus iz četrtega odstavka 55.c člena ZUstS.
[5] Enako ugotavlja sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.
[6] Glej 74. točko obrazložitve odločitve ESČP v zadevi Anastasov in drugi proti Sloveniji z dne 18. 10. 2016 iz katere izhaja, da intervali obročnega plačila odškodnine (za zneske, ki presegajo 1000 EUR, v največ petih obrokih v največ petih letih) niso nerazumni.
[7] Glej 26. do 30. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16.
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Alija Džinić
Datum vloge:
01.09.2021
Datum odločitve:
10.01.2022
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
US33040