Up-773/20

Opravilna št.:
 Up-773/20
Objavljeno:
 Neobjavljeno | 19.06.2023
ECLI:
 ECLI:SI:USRS:2023:Up.773.20
Akt:
 Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 479/2019 z dne 12. 3. 2020 in zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2461/2018 z dne 12. 6. 2019 v zvezi s I. in III. točko izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 2153/2017-II z dne 16. 7. 2018
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 479/2019 z dne 12. 3. 2020 in zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2461/2018 z dne 12. 6. 2019 v zvezi s I. in III. točko izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 2153/2017-II z dne 16. 7. 2018 se ne sprejme.
Geslo:
 1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
Pravna podlaga:
 Člen 55.b.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
.pdf
up-773-20.pdf
Prenesi [ ]
Polno besedilo:
Up-773/20-21
19. 6. 2023
 
 
SKLEP
 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Alja Pestar, Kranj, ki jo zastopa Odvetniška pisarna Robert Preininger, d. o. o., Šmarje pri Jelšah, na seji 19. junija 2023
 

sklenil:

 
Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 479/2019 z dne 12. 3. 2020 in zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2461/2018 z dne 12. 6. 2019 v zvezi s I. in III. točko izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 2153/2017-II z dne 16. 7. 2018 se ne sprejme.
 
 
 
OBRAZLOŽITEV
 
 
A.
 
1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v upoštevnem delu[1] zavrnilo zahtevek pritožnice na ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižene hipoteke, ki je služila zavarovanju obveznosti iz kreditne pogodbe v švicarskih frankih. O ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve je odločalo le kot o predhodnem vprašanju. Predhodno je namreč zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije že zavrnilo primarni zahtevek v delu ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve. Odločitev v navedenem delu je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani z odločbo št. II Cp 846/2017 z dne 6. 9. 2017, ki je pritožnica ne izpodbija z ustavno pritožbo. Ker se pritožnica pri toženi stranki sploh ni osebno zglasila, sodišče ni zaslišalo prič, ki jih je predlagala pritožnica v zvezi s poslovno prakso prvo tožene stranke (banke). Ravno tako sodišče ni upoštevalo listin, ki jih je pritožnica predložila v novem sojenju, ker ta ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni predložila že v prvotnem sojenju. Pojasnilu pritožnice, da za listine predhodno ni vedela, sodišče ni sledilo. Zapisalo je, da pritožnica kot predsednica Združenja Frank ne sodi med nestrokovno javnost, njen pooblaščenec pa nastopa v tej vlogi v več drugih istovrstnih pravdah.
 
2. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe mogoča le, če je ta določen nejasno.[2] Glede vsebine standarda pojasnilne dolžnosti in presoje nepoštenosti se je sklicevalo na sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU)[3] v zvezi z Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL L 95, 21. 4. 1993 – v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS). Ob izhodišču, da je bil del kredita v švicarskih frankih z ugodnejšo obrestno mero namenjen poplačilu obstoječih kreditov (in del kot naložba), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pritožnica kreditno pogodbo podpisala na domu. Informacije je ob tem pridobila od drugo tožene stranke (nekdanjega zakonskega partnerja in tudi kreditojemalca v okviru iste kreditne pogodbe). Ker se je tožnica sama odločila za takšen način sklenitve pogodbe ter je (očitno) zaupala in verjela svojemu tedanjemu zakonskemu partnerju, po naziranju sodišča prvo toženi stranki (banki) ni mogoče očitati kršitev pojasnilne dolžnosti. Glede drugega toženca je sodišče ugotovilo, da je bil prisoten na izobraževanju tožene stranke, kjer je bilo govora prav o kreditih, ki so vezani na švicarski frank. Zato je bil po oceni sodišča dobro seznanjen z vsemi pogodbenimi pogoji. Presojo nepoštenosti je sodišče opravilo podrejeno in v okviru meril Direktive 93/13/EGS. Na podlagi okoliščin sklenitve pogodbe je štelo pogoj dobre vere za izpolnjen. Zapisalo je, da je pritožnica neravnotežje zatrjevala le v trenutku po sklenitvi pogodbe in v posledici bistvene spremembe tečaja, do česar je zaradi ukrepa švicarske centralne banke prišlo šele leta 2015.
 
3. Sodišče druge stopnje je pritožbo pritožnice zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Po naziranju sodišča druge stopnje se je pritožnica konkludentno odrekla svoji pravici, da toženka tudi v razmerju do nje izpolni pojasnilno dolžnost. Za pogajanja je po naziranju sodišča pooblastila drugo toženo stranko. Vztrajanje pritožnice v pritožbi, da od toženke ni dobila nobenega pojasnila, je po naziranju pritožbenega sodišča pomenilo ravnanje venire contra factum proprium, ki ne more uživati pravnega varstva. Čeprav je upoštevno merilo pri presoji (ne)izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti standard povprečnega potrošnika, bi bilo po naziranju pritožbenega sodišča vztrajanje pri navedenem standardu v obravnavanem primeru neživljenjsko. Ker je bila drugo tožena stranka usposobljeni kreditni svetovalec (tudi za kredite v švicarskih frankih), glede znanja in izkušenj na področju bančnih storitev po naziranju pritožbenega sodišča ni bil v slabšem položaju od prvo tožene stranke (banke). Tudi ob sklicevanju na izobrazbo pritožnice je pritožbeno sodišče zaključilo, da je ta lahko razumela povezavo med zvišanjem tečaja švicarskega franka in višjo mesečno anuiteto. Soglašalo je tudi s podrejeno presojo, da pogodbeni pogoj ni nepošten. Vrhovno sodišče je pritožničin predlog za dopustitev revizije zavrnilo.
 
4. Pritožnica se sklicuje na kršitev 14., 22., 23., 25., 33., 50. in 67. člena Ustave, 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter 1. člena Prvega protokola k EKČP. Navaja, da jo bremeni polovica zvišane mesečne anuitete ter (skupaj z nekdanjim zakonskim partnerjem) vzdrževanje dveh mladoletnih otrok, pri čemer je (v času vložitve ustavne pritožbe) brez zaposlitve. Opozarja na možnost izvršbe v primeru neplačila. Enostransko porazdeljeno, nepričakovano, netransparentno in neomejeno tveganje v povezavi z zatrjevanimi izključnimi koristmi banke je po naziranju pritožnice v nasprotju s pravico do zasebne lastnine v povezavi z njeno socialno funkcijo[4] ter s pravico do socialne varnosti. Pritožnica opozarja, da jo v postopku obravnavani kredit na ključnem področju ustvarjanja temeljev za osebni razvoj (pridobitev stanovanjske nepremičnine) potiska v nestabilno okolje z možnostjo velike izgube, tveganjem dolžniške spirale in revščine.
 
5. Po mnenju pritožnice stališče, ki presojo nepoštenosti glavnega pogodbenega pogoja pogojuje z neizpolnjeno pojasnilno dolžnostjo, nasprotuje 8. in 8.a členu Direktive 93/13/EGS ter sodni praksi SEU v zadevi Caja de Ahorros y Monte de Piedad de Madrid proti Ausbanc, C-484/08, z dne 3. 6. 2010. Sodišča po mnenju pritožnice tudi samovoljno niso upoštevala standarda pojasnilne dolžnosti v skladu s sodno prakso SEU.[5] Vprašanje pojasnilne dolžnosti naj bi v obravnavanem primeru ostalo neobrazloženo, saj sama ni prejela popolnoma nobenih informacij v zvezi z valutnim tveganjem. Pavšalno sklicevanje sodišč na informacije, ki naj bi ji jih posredoval njen zakonski partner, je po mnenju pritožnice brezpredmetno, saj je banka dolžna izpolniti pojasnilno dolžnost (s standardom povprečnega potrošnika[6]) v razmerju do vsakega kreditojemalca. Pritožnica opozarja, da je bil tudi njen zakonski partner potrošnik, ki nase ne more prevzeti pojasnilne dolžnosti, saj je to breme banke. Obširno uveljavlja tudi kršitev pravice do opredelitve v zvezi z njenimi navedbami in naziranji o: (i) enostranskem in neomejenem tveganju; (ii) nezmožnosti ocene tveganja (na podlagi historičnih podatkov) ter odsotnosti tovrstnega opozorila s strani banke; (iv) posebnem bremenu ob zgodnji (že npr. 3-odstotni) depreciaciji domače valute glede na obdobje odplačevanja in nujnosti simulacij; (v) konkludentno nastalem svetovalnem razmerju z banko s konfliktom interesov, (vi) dejanski enostranski porazdelitvi neomejenega tveganja, (vii) igri na srečo z asimetrično porazdeljeno možnostjo uspeha; (viii) dolžnosti razkritja morebitnih koristi banke (vključno s tečajno razliko med izplačilom kredita in obračunom vračila anuitet); (viii) pričakovani apreciaciji švicarskega franka in večji verjetnosti izgub za pritožnico; (ix) nujnosti predstavitve mehanizmov gibanja tečajev; ter (x) posebnem tveganju švicarskega franka kot valute varnega zatočišča.
 
6. Sodišče prve stopnje se je po mnenju pritožnice samovoljno izognilo presoji Poročila o finančni stabilnosti Banke Slovenije iz junija 2005 in dopisov poslovnim bankam. Stališče, da pritožnica neravnotežja v času sklenitve posla ni zatrjevala, naj bi bilo protispisno in v nasprotju s pravico do poštenega postopka. Zavrnitev dokaza z zaslišanjem prič (drugih kreditojemalcev), s katerim je pritožnica želela dokazati poslovno prakso tožene stranke, naj bi bila arbitrarna ter v nasprotju s pritožničino pravico do izjave ter kontradiktornim in poštenim postopkom.[7] Arbitrarna in samovoljna naj bi bila tudi obrazložitev prvostopenjskega sodišča glede zavrnitve listinskih dokazov.
 
7. Senat Ustavnega sodišča dopolnitve ustavne pritožbe z dne 28. 8. 2020 ni upošteval pri odločanju, ker je bila vložena po roku, dovoljenem za vložitev ustavne pritožbe.
 
 
B.
 
8. Skladno z drugim odstavkom 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba sprejme v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika (prva alineja), ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (druga alineja).
 
9. Izpolnjenost pogoja, da ima kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin za pritožnico hujše posledice, mora izkazati pritožnica.[8] Ta se sklicuje na breme odplačila kreditne obveznosti in možnost izvršbe v primeru, če bremena odplačevanja (skupaj z drugim kreditojemalcem) ne bi zmogla. Izpodbijane odločitve sodišč se v obravnavanem primeru in v upoštevnem delu zahtevka ne nanašajo na (ne)veljavnost pravnih poslov, temveč le na neveljavnost in izbris hipoteke, ki je služila za zavarovanje obveznosti po kreditni pogodbi. Sodišča so o neveljavnosti kreditne pogodbe v upoštevnem delu za ustavno pritožbo odločala le kot o predhodnem vprašanju. Pritožnica hujših posledic, ki bi bile povezane zgolj z neveljavnostjo in vpisom hipoteke, ne zatrjuje. Zato ni izkazala obstoja hujših posledic. Od odločitve v obravnavanem primeru tudi ni pričakovati pomembnega ustavnopravnega vprašanja, ki presega pomen konkretne zadeve in o katerem Ustavno sodišče še ne bi odločilo. Ob tem pritožnica očitka, ki ga veže na opustitev prenosa drugega odstavka 4. člena Direktive 93/13/EGS v nacionalni pravni red, tudi ni izčrpala v rednem pritožbenem postopku. Ker pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS niso izpolnjeni, senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo.
 
 
C.
 
10. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter petega odstavka v zvezi s tretjo alinejo tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata dr. Rajko Knez ter člana dr. Rok Čeferin in dr. Špelca Mežnar. Sklep je sprejel soglasno.
 
 
 
dr. Rajko Knez
Predsednik senata
 
 
 
[1] Pritožnica zavrnitve podrednega zahtevka na razvezo kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve ter izstavitev zemljiškoknjižne listine za izbris hipoteke z ustavno pritožbo ne izpodbija (II. točka izreka prvostopenjske sodbe).
[2] V zvezi z navedenim stališčem se je sodišče sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018.
[3] Sodišče navaja sodbi SEU v zadevah Árpád Kásler, Hajnalka Káslerné Rábai proti OTP Jelzálogbank Zrt, C-26/13, z dne 30. 4. 2014 in Ruxandra Paula Andriciuc in drugi proti Banca Românească SA, C-186/16, z dne 20. 9. 2017 (v nadaljevanju Andriciuc).
 
[4] Pritožnica se sklicuje tudi na pravno mnenje Inštituta za ustavno pravo z dne 6. 5. 2017, ki ga prilaga ustavni pritožbi.
[5] Pritožnica se sklicuje predvsem na sodbo SEU v zadevi Andriciuc. Navaja tudi sodbo SEU v zadevi Árpád Kásler, Hajnalka Káslerné Rábai proti OTP Jelzálogbank Zrt in sklep SEU v zadevi ERSTE Bank Hungary Zrt proti Orsolya Czakó, C-126/17, z dne 22. 2. 2018.
[6] Pritožnica se sklicuje na sodbi SEU v zadevah Horațiu Ovidiu Costea proti SC Volksbank România SA, C-110/14, z dne 3. 9. 2015 in Henri Pouvin in Marie Dijoux proti Electricité de France (EDF), C-590/17, z dne 21. 3. 2019.
[7] Pritožnica se sklicuje na sklepa Vrhovnega sodišča št. II Ips 141/2017 z dne 18. 10. 2018 in št. II Ips 201/2017, ki naj bi se nanašala na smiselno enak procesni položaj.
[8] Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-1036/17 z dne 19. 11. 2020 (Uradni list RS, št. 5/21, in OdlUS XXV, 45).
Vrsta zadeve:
 ustavna pritožba
Vrsta akta:
 posamični akt
Vlagatelj:
 Alja Pestar, Kranj
Datum vloge:
 30.07.2020
Datum odločitve:
 19.06.2023
Vrsta odločitve:
 sklep
Vrsta rešitve:
 nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
 US33586