Up-810/20

Opravilna št.:
 Up-810/20
Objavljeno:
 Neobjavljeno | 19.06.2023
ECLI:
 ECLI:SI:USRS:2023:Up.810.20
Akt:
 Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 436/2019 z dne 12. 3. 2020 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2237/2018 z dne 29. 5. 2019 v zvezi s 3. točko izreka Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1830/2015-II z dne 14. 2. 2018

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2237/2018 z dne 29. 5. 2019 v zvezi z 2. točko izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1830/2015-II z dne 14. 2. 2018
Izrek:
 
Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2237/2018 z dne 29. 5. 2019 v zvezi z 2. točko izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1830/2015-II z dne 14. 2. 2018 se sprejme v obravnavo.
Pravna podlaga:
 Člen 55.b.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
.pdf
up-810-20.pdf
Prenesi [ ]
Polno besedilo:
Up-810/20-17                   
19. 6. 2023
 
 
SKLEP
 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Samia Žunič, Kamnik, ki jo zastopa Odvetniška pisarna Robert Preininger, d. o. o., Šmarje pri Jelšah, na seji 19. junija 2023
 

sklenil:

 
 
2. Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2237/2018 z dne 29. 5. 2019 v zvezi z 2. točko izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1830/2015-II z dne 14. 2. 2018 se sprejme v obravnavo.
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek pritožnice na ugotovitev ničnosti stanovanjske kreditne pogodbe v švicarskih frankih ter neveljavnost in izbris vknjižene hipoteke, ki je služila zavarovanju obveznosti iz navedene kreditne pogodbe. V izhodišču presoje primarnega zahtevka je ob sklicevanju na sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Ruxandra Paula Andriciuc in drugi proti Banca Românească SA, C-186/16, z dne 20. 9. 2017 (v nadaljevanju Andriciuc) presojalo (ne)izpolnitev pojasnilne dolžnosti s strani tožene stranke (banke). Ugotovilo je, da (i) je pritožnica podpisala izjavo o prevzemu valutnega tveganja; (ii) je tožena stranka (banka) po bančni svetovalki pritožnici predstavila celotno kreditno ponudbo, pripravila več izračunov ter ji po odločitvi pritožnice za kredit v švicarskih frankih pojasnila, da bo morala vsak mesec vračati obroke v tej valuti; (iii) kredit pritožnici ni bil predstavljen kot varen, valuta švicarskega franka pa ne kot trdna; (iv) je bilo vsem strankam (torej tudi pritožnici) predstavljeno, da se lahko zaradi tečajnih razlik vrednost bistveno poveča ali zmanjša, kar pomeni valutno tveganje. Kot razumna oseba je bila po naziranju sodišča pritožnica zmožna presoditi, da bistvena sprememba lahko vpliva tudi na bistven porast anuitete. Sodišče se je sklicevalo tudi na izobrazbo in delovne izkušnje pritožnice kot urednice pri delodajalcu, ki se ukvarja pretežno z izdajo pravne literature. Zapisalo je tudi, da je pritožnica v preteklosti že imela izkušnje s krediti v tuji valuti, z letovanjem na območjih, kjer uradno plačilno sredstvo ni domača valuta, pa se je v praksi srečala z delovanjem menjalnih tečajev. Dejstvo, da je bila pritožnica seznanjena in poučena glede tečajnih razlik, je sodišče razbralo tudi iz njene izpovedi, da je od sklenitve kreditne pogodbe naprej dnevno spremljala gibanje tečaja. Upoštevalo je tudi, da jo je glede posledic sklenitve pogodbe informiral tudi notar. Po naziranju sodišča je razumno pričakovati, da se povprečen potrošnik, ki se zanima za kredit v tuji valuti (z nižjo obrestno mero), zaveda, da lahko pride do bistvene rasti tuje valute, kar bo povsem logično vplivalo na porast njegove anuitete. Predložitve simulacij sodišče ni štelo za nujno. Sodišče je zapisalo še, da pritožnica ni uspela dokazati ne vedenja tožene stranke o pričakovani depreciaciji domače valute, ne tega, da sta obe stranki nosili valutno tveganje.
 
2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni zahtevek pritožnice na razvezo kreditne pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižne listine za izbris hipoteke. Zapisalo je, da sta tveganje prevzeli obe pogodbeni stranki, pri čemer je bila anuiteta v času glavne obravnave nižja kot v trenutku odobritve kredita, pritožnica pa je tudi zavrnila ponudbo po spremembi obstoječega razmerja. Ugotovilo je, da pritožnica preživlja polnoletnega sina, redno odplačuje obveznosti in ni izkazala spremembe dohodkov zaradi krize, nepričakovanost okoliščin in kako je ravnala, da ji ne bi bilo mogoče očitati pomanjkanja skrbnosti.
 
3. Sodišče druge stopnje je pritožbo pritožnice zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Zavzelo je stališče, da je presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe mogoča le, če je bil ta določen nejasno.[1] Soglašalo je s presojo prvostopenjskega sodišča o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti. Kot bistveno je izpostavilo izpoved vodje poslovalnice, da je bilo strankam (tudi pritožnici) predstavljeno, da se lahko zaradi tečajnih razlik vrednost bistveno poveča ali pa zmanjša, kar pomeni valutno tveganje. Zapisalo je, da dokazne ocene navedene priče pritožnica ni izpodbijala v pritožbi. Zato je štelo, da je prvostopenjsko sodišče to okoliščino pravilno ugotovilo. Po oceni pritožbenega sodišča je bila pritožnica tako ustrezno poučena, da se zaradi tečajnih razlik lahko vrednost njenega kredita oziroma vsakomesečnega obroka bistveno poveča. S tem je bilo po oceni pritožbenega sodišča zadoščeno tudi vsebini pojasnilne dolžnosti, kakor jo je razumelo SEU v zadevi Andriciuc.
 
4. Poročila in dopisi Banke Slovenije po stališču drugostopenjskega sodišča pomenijo le neuresničene splošne napovedi, saj je do apreciacije švicarskega franka prišlo zlasti v letih 2011 in 2015 zaradi gospodarske krize in ukrepa švicarske centralne banke. Ker tožena stranka navedenega gibanja ni mogla predvideti, po naziranju pritožbenega sodišča ni ravnala v slabi veri. Pritožbeno sodišče tudi ni sledilo naziranju pritožnice, da je znatno neravnotežje obstajalo že ob sklenitvi kreditne pogodbe, kar po naziranju tega sodišča samo zase onemogoča ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja. Soglašalo je tudi s presojo v delu zavrnitve podrednega zahtevka. Opozorilo je na neprerekane navedbe, da je mesečna anuiteta ob sklenitvi pogodbe znašala (preračunano v EUR) 470,12 EUR, v času vložitve tožbe leta 2015 500,00 EUR in v času zaključka glavne obravnave okoli 445,00 EUR. Navedeno po presoji pritožbenega sodišča ne otežuje izpolnjevanja pogodbenih obveznosti do takšne mere, da bi bilo pogodbo po splošnem mnenju nepravično ohraniti v veljavi, ter ne omogoča uresničitve namena pogodbe. Vrhovno sodišče je pritožničin predlog za dopustitev revizije zavrnilo.
 
5. Pritožnica se sklicuje na kršitev drugega odstavka 14. člena ter 22., 23., 25., 33. in 67. člena (v zvezi z 2. členom) Ustave ter 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Opozarja, da jo v postopku obravnavani kredit na ključnem področju ustvarjanja temeljev za osebni razvoj (pridobitev stanovanjske nepremičnine) z neomejenim tveganjem potiska v nestabilno okolje z možnostjo velike izgube, dolžniške spirale in revščine. Enostransko porazdeljeno, nepričakovano, netransparentno in neomejeno tveganje v povezavi z zatrjevanimi izključnimi koristmi banke je po naziranju pritožnice v nasprotju s pravico do zasebne lastnine v povezavi z njeno socialno funkcijo.[2]
 
6. Stališče, ki presojo nepoštenosti glavnega pogodbenega pogoja pogojuje z neizpolnjeno pojasnilno dolžnostjo, po mnenju pritožnice nasprotuje 8. in 8.a členu Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL L 95, 21. 4. 1993 – v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS) ter sodni praksi Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU v zadevah Caja de Ahorros y Monte de Piedad de Madrid proti Ausbanc, C-484/08, z dne 3. 6. 2010 ter Marc Gómez del Moral Guasch proti Bankia SA, C-125/18, z dne 3. 3. 2020. Sodišča tako ne bi smela zanemariti dejstva, da drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13/EGS ni bil prenesen v nacionalno zakonodajo, s čimer naj bi bila zagotovljena višja stopnja varstva, kot jo v okviru minimalne harmonizacije zagotavlja Direktiva 93/13/EGS. Pritožnica se sklicuje tudi na obvestilo Vlade na podlagi 8.a člena Direktive 93/13/EGS, ki je upoštevalo presojo glavnega predmeta pogodbe tudi v primeru, ko je ta določen jasno in razumljivo. Po mnenju pritožnice sta sodišči v obravnavanem primeru pojasnilno dolžnost in pogoje nepoštenosti presojala v nasprotju z Direktivo 93/13/EGS in sodno prakso SEU.[3] Glede presoje nepoštenosti pritožnica opozarja na objektivnost standarda dobre vere (glede na strokovna znanja in izkušnje banke) ter znatnega neravnotežja, ki se nanaša na trenutek sklenitve pogodbe, pri čemer se sodišči do njenih tovrstnih naziranj naj ne bi opredelili. Kršitev pravice do opredelitve pritožnica uveljavlja tudi v zvezi z lastnimi navedbami in naziranji o: (i) posebnem tveganju švicarskega franka kot valute varnega zatočišča; (ii) posebnem bremenu ob zgodnji depreciaciji domače valute glede na anuitetni način in obdobje odplačevanja; (iii) enostranski porazdelitvi tveganja ob zavarovanju banke in visokem tveganju za pritožnico; (iv) zavajajoči primerjavi obrestnih mer in anuitet ob sklenitvi kreditne pogodbe; (v) pomenu preteklega gibanja tečaja in bistveno večjemu tveganju za pritožnico; (vi) konkludentno nastalem svetovalnem razmerju z banko s konfliktom interesov; (vii) igri na srečo z asimetrično porazdeljeno možnostjo uspeha, ki ga pritožnica ni mogla izračunati; (viii) nujnosti predstavitve mehanizmov gibanja tečajev; (ix) pričakovanosti krepitve švicarskega franka glede na dokumente Banke Slovenije; ter (x) nezmožnosti ocene tveganja (na podlagi historičnih podatkov) in odsotnosti tovrstnega opozorila s strani banke.
 
7. Pritožnica meni, da sta sodišči v delu odločitve o podrednem zahtevku odločali arbitrarno. Opozarja, da sta pogoj težavnosti izpolnitve in izjalovitve namena kreditne pogodbe po 112. členu Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 20/18 – v nadaljevanju OZ) ocenjevali zgolj z vidika mesečnih anuitet v času tožbe in glavne obravnave, pri čemer nista upoštevali povečanja glavnice kredita iz naslova tečajnih razlik in pogodbenih obresti, ki se obračunajo na tako povečano glavnico od trenutka sklenitve kreditne pogodbe naprej. Do njenih tovrstnih navedb se sodišči naj ne bi opredelili. Pritožnica meni, da bi morali sodišči v okviru primerjave anuitet upoštevati njihovo višino po stanju brez tečajnih sprememb. Presoja zakonskega pogoja težavnosti izpolnitve in izjalovitve namena kreditne pogodbe naj bi v celoti izostala.
 
 
B.
 
8. Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča in odločitev sodišč v delu podrejenega zahtevka ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) (1. točka izreka).
 
9. Senat Ustavnega sodišča je v delu odločitve sodišč o primarnem zahtevku ustavno pritožbo sprejel v obravnavo (2. točka izreka). O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanima sodbama kršene pritožničine človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.
 
 
 
 
C.
 
10. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter petega odstavka v zvezi s tretjo alinejo tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata dr. Rajko Knez ter člana dr. Rok Čeferin in dr. Špelca Mežnar. Sklep je sprejel soglasno.
 
 
 
 
 
                                                                                               dr. Rajko Knez
                                                                                                       Sodnik
 
[1] Ob tem se je sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018.
[2] Pritožnica se sklicuje tudi na pravno mnenje Inštituta za ustavno pravo z dne 6. 5. 2017, ki ga prilaga ustavni pritožbi.
[3] Pritožnica se sklicuje na sodbe SEU v zadevah Constructora Principado SA proti Joséju Ignaciu Menéndezu Álvarezu, C-226/12, z dne 16. 1. 2014, Banco Primus SA proti Jesúsu Gutiérrezu Garcíi, C-421/14, z dne 26. 1. 2017 in Mohamed Aziz proti Caixa d’Estalvis de Catalunya, Tarragona in Manresa (Catalunyacaixa), C-415/11, z dne 14. 3. 2013.
Vrsta zadeve:
 ustavna pritožba
Vrsta akta:
 posamični akt
Vlagatelj:
 Samia Žunič, Kamnik
Datum vloge:
 31.07.2020
Datum odločitve:
 19.06.2023
Vrsta odločitve:
 sklep
Vrsta rešitve:
 nesprejem ustavne pritožbe druge rešitve
Dokument:
 USDSP66