Opravilna št.: |
Up-729/23 |
Objavljeno: |
Neobjavljeno | 06.07.2023 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:2023:Up.729.23 |
Akt: |
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 61608/2021 z dne 16. 6. 2023 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 61608/2021 z dne 16. 6. 2023 |
Izrek: |
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 61608/2021 z dne 16. 6. 2023 se sprejme v obravnavo.Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 61608/2021 z dne 16. 6. 2023 se razveljavi in zadeva se vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. |
Evidenčni stavek: |
Višje sodišče v Ljubljani je odločilo o pritožbi Specializiranega državnega tožilstva pred iztekom petnajstdnevnega roka za odgovor na pritožbo, ne da bi pritožnica lahko uveljavila svojo ustavno in zakonsko pravico podati odgovor na pritožbo zoper sklep o odpravi pripora. Višje sodišče je pritožbi ugodilo, sklep Okrožnega sodišča spremenilo ter pripor zoper pritožnico podaljšalo. S tem je Višje sodišče odločilo o pritožničini pravici do osebne svobode iz 19. člena Ustave, ne da bi ji zagotovilo pravico do izjave o pritožbi Specializiranega državnega tožilstva, na podlagi katere je to odločitev sprejelo, s čimer je pritožnici kršilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Zaradi ugotovljene kršitve 22. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijani sklep Višjega sodišča v Ljubljani razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. |
Geslo: |
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje. 5.3.13.19 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Načelo kontradiktornosti. |
Pravna podlaga: |
Člen 55.b.2, 59.3, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS] |
Opomba: |
¤ |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
Up-729/23-8
6. 7. 2023
ODLOČBASenat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe in v postopku odločanja o ustavni pritožbi Tanje Tolimir, Ljubljana, ki jo zastopa Rok Križanec, odvetnik v Ljubljani, na seji 6. julija 2023
odločil:1. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 61608/2021 z dne 16. 6. 2023 se sprejme v obravnavo.2. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 61608/2021 z dne 16. 6. 2023 se razveljavi in zadeva se vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.OBRAZLOŽITEVA.
1. Pritožnica je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani obsojena zaradi izvršitve kaznivega dejanja izdaje tajnih podatkov po prvem odstavku 260. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16 in 27/17 – KZ-1). Nepravnomočno ji je bila izrečena dvoletna zaporna kazen, v katero se ji je vštel čas odvzema prostosti in pripora. Okrožno sodišče je hkrati s sklepom zavrnilo predlog Specializiranega državnega tožilstva (v nadaljevanju SDT) za podaljšanje pripora do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa zaporne kazni na podlagi prvega odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP). Na podlagi pritožbe SDT je Višje sodišče v Ljubljani z izpodbijanim sklepom ugodilo pritožbi in spremenilo sklep Okrožnega sodišča tako, da je pripor zoper pritožnico podaljšalo iz razloga begosumnosti do nastopa kazni oziroma do pravnomočnosti sodbe. Pri tem se je oprlo na sklep Okrožnega sodišča, pritožbo SDT in spis kazenske zadeve, ne pa tudi na odgovor pritožnice na pritožbo.
2. Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 2. in 20. člena Ustave ter pravice iz 22. člena Ustave. Med drugim uveljavlja kršitev pravice do izjave (22. člen Ustave), ker naj bi Višje sodišče ugodilo pritožbi SDT, ne da bi dalo obrambi možnost odgovora na njegovo pritožbo. Pritožba SDT naj bi bila namreč 15. 6. 2023 vročena pritožničinemu zagovorniku, določen naj bi bil petnajstdnevni rok za odgovor, Višje sodišče pa naj bi odločilo že 16. 6. 2023, ne da bi počakalo na odgovor obrambe.
B. – I.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo na podlagi drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) sprejel v obravnavo (1. točka izreka) in takoj nadaljeval z odločanjem o njeni utemeljenosti oziroma s presojo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene pritožničine človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.
B. – II.
4. Pritožnica v ustavni pritožbi med drugim zatrjuje, da je Višje sodišče odločilo o pritožbi SDT, ne da bi ji dalo možnost odgovora na pritožbo. Senat Ustavnega sodišča je pritožničine navedbe presojal z vidika pravice do izjave iz 22. člena Ustave.
5. Temeljna ustavna procesna jamstva, ki morajo biti zagotovljena ob odvzemu prostosti (tako v kazenskih kot v nekazenskih postopkih), so določena v 19. členu Ustave. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena se sme posamezniku prostost odvzeti le v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Primere, ko je osebi prostost odvzeta z odreditvijo pripora, Ustava natančneje ureja v 20. členu. Po drugem odstavku navedenega člena se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ustava med drugim določa tudi temeljna pravila glede trajanja pripora.[1]
6. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96, in OdlUS V, 40; 69. točka obrazložitve) pojasnilo, da zahteva iz drugega odstavka 20. člena Ustave, da o priporu odloči sodišče, vključuje vsa jamstva pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Navedeno pomeni, da sme o priporu odločiti le sodišče, ki je ustanovljeno z zakonom in ki je neodvisno in nepristransko. Da lahko govorimo o nepristranskosti sodišča, pa mora to pred odločitvijo slišati stališča obeh strank, pri odločanju o priporu torej osebe, o katere priporu odloča, in tožilca.[2]
7. Ustavno sodišče pravico do izjave oziroma pravico do kontradiktornega postopka primarno uvršča v 22. člen Ustave, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pravica do izjave pomeni, da mora biti stranki dana možnost, da se izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Stranki mora biti zagotovljeno, da se seznani z navedbami, dokaznimi predlogi in stališči nasprotne stranke, pa tudi vsakogar (tudi neodvisnega organa), ki mu je v postopku zagotovljena vloga, da lahko vpliva na odločitev sodišča, ter da na te navedbe, predloge in stališča odgovori.[3] Iz pravice do izjave izhaja tudi obveznost sodišča, da se z navedbami strank seznani, pretehta njihovo dopustnost in relevantnost ter se do njih – če so dopustne in za odločitev pomembne – v obrazložitvi sodne odločbe opredeli. Ta dolžnost velja tudi za instančna sodišča, ko odločajo o pravnih sredstvih.[4]
8. Po ustaljeni ustavnosodni presoji ima pravica do izjave še posebno ustavnopravno težo v postopku odločanja o priporu. Sodišče mora osebo, o priporu katere odloča, seznaniti z vsem gradivom, ki bi utegnilo vplivati na odločitev o priporu, in ji določiti primeren rok, v katerem se lahko o tem gradivu izjavi. Navedeno velja tako v postopku odločanja o odreditvi pripora kot v postopku odločanja o podaljšanju pripora. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da mora sodišče v skladu z 22. členom Ustave priprti osebi vročiti predlog tožilstva za podaljšanje pripora in ji določiti razumen rok za izjavo.[5]
9. Navedena stališča ne veljajo zgolj za odločanje o predlogu za odreditev ali podaljšanje pripora, ampak tudi za odločanje o pritožbi državnega tožilca zoper sklep o odpravi pripora. Ustavno sodišče je tako v sklepu št. Up-362/04 z dne 21. 4. 2006 (OdlUS XV, 50) odločalo o očitku pritožnika, da mu ni bila vročena pritožba državnega tožilca zoper sklep o odpravi pripora. Odločilo je, da ima obdolženec skladno s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave pravico, da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj,[6] in ugotovilo, da je bila pritožniku, ker mu ni bila vročena pritožba državnega tožilca zoper sklep o odpravi pripora, kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.[7]
10. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-564/16 z dne 9. 5. 2019 ugotovilo kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave, ker je sodišče pritožnikom dalo na voljo tridnevni rok, da se izjavijo o predlogu tožilstva za podaljšanje začasnega zavarovanja, potem pa je ukrep podaljšalo, ne da bi počakalo na potek danega roka in na morebitne izjave pritožnikov. S tem je sodišče pritožnikom po stališču Ustavnega sodišča onemogočilo aktivno sodelovanje pri odločanju o podaljšanju začasnega zavarovanja in jim odvzelo možnost, da se v postopku izjavijo o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, kar pomeni kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave.[8]
11. Tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) iz pravice do poštenega obravnavanja (prvi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 –EKČP) med drugim izhaja, da mora biti strankam v kazenskih in civilnih postopkih omogočeno, da se seznanijo z vsemi dokazi in argumenti, ki lahko vplivajo na odločitev sodišča, ter da se do njih opredelijo.[9] Sodišče je dolžno zagotoviti strankino polno sodelovanje v postopkih, vključno z vročitvijo vseh dokumentov iz spisa, s tem pa stranki zagotoviti možnost dajanja pripomb na dokumente. Pri tem ni treba ugotavljati, ali je opustitev vročitve dokumenta stranki dejansko povzročila škodo. Obstoj kršitve je mogoč tudi ob odsotnosti škode.[10]
12. V obravnavanem primeru je Okrožno sodišče pritožnici odpravilo pripor na podlagi prvega odstavka 361. člena ZKP, v skladu s katerim senat ob izreku sodbe, s katero je obtoženec obsojen na kazen zapora, na obrazložen predlog tožilca po predhodnem zaslišanju obtoženca in zagovornika pripor podaljša, če je obtoženec že v priporu, če je podan kakšen razlog iz 1. ali 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP (tj. begosumnost ali ponovitvena nevarnost). O odreditvi, podaljšanju ali odpravi pripora odloči senat s posebnim sklepom. Pritožba zoper tak sklep ne zadrži njegove izvršitve (peti odstavek 361. člena ZKP). Pripor, ki je bil podaljšan na ta način, sme trajati do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje (šesti odstavek 361. člena ZKP). Kadar izreče sodišče kazen zapora, se sme obtoženec, ki je v priporu, oddati na podlagi sklepa predsednika senata še pred pravnomočnostjo sodbe v zavod za prestajanje kazni zapora, če to sam zahteva (sedmi odstavek 361. člena ZKP).
13. Za postopek s pritožbo zoper sklep o odpravi pripora ob izreku sodbe se smiselno uporabljajo 367.–375. člen, prvi, tretji in četrti odstavek 377. člena, 385. in 387. člen ter drugi odstavek 388. člena ZKP.[11] Med temi določbami sicer ni izrecno naveden tudi 376. člen ZKP, po katerem sodišče prve stopnje (v obravnavanem primeru Okrožno sodišče) izvod pritožbe vroči nasprotni stranki (torej pritožnici in njenemu zagovorniku), ki sme nato v petnajstih dneh po njenem prejemu podati sodišču odgovor na pritožbo, pritožbo in odgovor z vsemi spisi pa nato predloži sodišče prve stopnje sodišču druge stopnje.
14. Ne glede na odsotnost izrecnega sklica na 376. člen ZKP v prvem odstavku 403. člena ZKP, pa se 403. člen ZKP, ki ureja smiselno uporabo določb postopka o pritožbi zoper sodbo v postopku pritožbe zoper sklep, sklicuje na 375. člen ZKP. V skladu s slednjo določbo se pritožba (zoper sklep) poda pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče ter za nasprotno stranko in zagovornika, in sicer zato, da lahko nanjo odgovorita. Hkrati ZKP ne izključuje uporabe 376. člena v postopku pritožbe zoper sklep. Upoštevati je treba tudi namensko razlago ZKP, tj. namen instituta odgovora obdolženca in njegovega zagovornika na pritožbo državnega tožilca zoper sklep o odpravi pripora, kot izhaja iz pravice do izjave iz 22. člena Ustave (glej 6.–10. točko obrazložitve te odločbe). Na podlagi navedenega je treba ZKP razlagati tako, da je treba obdolžencu in njegovemu zagovorniku v odgovor vročiti tudi pritožbo državnega tožilca zoper sklep o odpravi pripora. Če bo namreč pritožbeno sodišče taki pritožbi ugodilo, bo pripor podaljšalo in s tem odločilo o obdolženčevi pravici do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.[12]
15. V pritožničinem primeru je iz prilog k ustavni pritožbi in iz listin, ki jih je Okrožno sodišče v Ljubljani iz kazenskega spisa poslalo Ustavnemu sodišču na njegovo zaprosilo, razvidno, da je Okrožno sodišče dne 7. 6. 2023 zoper pritožnico izdalo obsodilno sodbo zaradi enega kaznivega dejanja izdaje tajnih podatkov, medtem ko jo je oprostilo sedmih kaznivih dejanj (glej 1. točko obrazložitve te odločbe). Okrožno sodišče je istega dne zoper pritožnico s sklepom odpravilo pripor in jo izpustilo na prostost. Iz zadnjega odstavka tega sklepa, ki je bil na naroku glavne obravnave 7. 6. 2023 vročen obema strankama in zagovorniku in ki ga je SDT izpodbijalo s pritožbo, je mogoče razbrati tudi pravni pouk, da je treba morebitno pritožbo zoper sklep vložiti v dveh izvodih, iz česar izhaja, da je bilo že takrat predvideno vročanje morebitne pritožbe v odgovor nasprotni stranki.
16. Iz navedenih listin je mogoče tudi ugotoviti, da je SDT zoper sklep Okrožnega sodišča o odpravi pripora vložilo pritožbo 8. 6. 2023, ki jo je Okrožno sodišče prejelo 9. 6. 2023. Iz uradnega zaznamka in odredbe sodne osebe Okrožnega sodišča z dne 14. 6. 2023 je razvidna tudi odredba za vročanje pritožbe SDT zagovorniku in pritožnici na domači naslov, iz priloženih vročilnic pa izhaja, da je bila pritožba obema vročena 15. 6. 2023. Okrožno sodišče je torej vročilo pritožbo SDT pritožnici in njenemu zagovorniku v odgovor, petnajstdnevni rok za to pa je začel teči z vročitvijo 15. 6. 2023. Pritožnica je na pritožbo SDT odgovorila z odgovorom z dne 20. 6. 2023, torej v zakonitem roku, Okrožno sodišče pa je njen odgovor prejelo še istega dne.
17. Višje sodišče je izpodbijani sklep izdalo 16. 6. 2023, tj. en dan po tem, ko je bila pritožba SDT zoper sklep Okrožnega sodišča vročena pritožnici in njenemu zagovorniku, štiri dni pred tem, ko je pritožnica pravočasno vložila odgovor na pritožbo SDT, ter štirinajst dni pred iztekom roka za odgovor pritožnice na pritožbo SDT (376. člen ZKP). Glede na navedeno torej Višje sodišče ni moglo biti seznanjeno s kasneje vloženim odgovorom pritožnice, prav tako ni v času odločanja potekel petnajstdnevni rok za odgovor iz 376. člena ZKP. Tudi iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi Višje sodišče ob presoji pritožbe SDT upoštevalo tudi odgovor pritožnice na pritožbo, saj se izpodbijani sklep sklicuje zgolj na pritožbo SDT, sklep Okrožnega sodišča ter na podatke v spisu. Iz listin kazenskega spisa in iz prilog k ustavni pritožbi pravzaprav izhaja, da je bil izpodbijani sklep že vročen pritožničinemu zagovorniku, ko je pritožnica istega dne v zakonitem roku šele vložila odgovor na pritožbo.
18. Iz navedenega je mogoče ugotoviti, da je Višje sodišče o pritožbi SDT odločilo pred iztekom petnajstdnevnega roka za odgovor na pritožbo SDT iz 376. člena ZKP, ne da bi pritožnica lahko uveljavila svojo ustavno in zakonsko pravico podati odgovor na pritožbo SDT zoper sklep o odpravi pripora. Višje sodišče je pritožbi SDT ugodilo, sklep Okrožnega sodišča spremenilo ter pripor zoper pritožnico podaljšalo. S tem je Višje sodišče odločilo o pritožničini pravici do osebne svobode iz 19. člena Ustave, ne da bi ji zagotovilo pravico do izjave o pritožbi SDT, na podlagi katere je to odločitev sprejelo, in pritožnici kršilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave.
19. Ustavno sodišče je že večkrat odločilo o enakem ustavnopravnem vprašanju, kot ga odpira obravnavani primer. Tako je v odločbi št. Up-564/16 ugotovilo kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave in ustavni pritožbi ugodilo, ker je sodišče odločilo o ugovoru zoper odreditev začasnega zavarovanja še pred potekom roka za odgovor in še preden je odgovore prejelo.
20. Enako kot v omenjeni odločbi Ustavnega sodišča je bila tudi v obravnavani zadevi pritožnici kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave, o čemer je na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS odločil senat Ustavnega sodišča. Zaradi ugotovljene kršitve 22. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijani sklep Višjega sodišča v Ljubljani razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje (2. točka izreka). Pri novem odločanju bo moralo sodišče pritožnici zagotoviti pravico do izjave na pritožbo SDT.
21. Ker je senat Ustavnega sodišča izpodbijani sklep razveljavil zaradi ugotovljene kršitve pravice iz 22. člena Ustave, drugih zatrjevanih kršitev ni presojal.
C.
22. Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi drugega odstavka 55.b člena in tretjega odstavka 59. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA) ter člana dr. Katja Šugman Stubbs in Marko Šorli. Odločbo je sprejel soglasno.
Dr. Dr. Klemen Jaklič
(Oxford ZK, Harvard ZDA)
Predsednik senata
[1] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-155/95 z dne 5. 12. 1996 (OdlUS V, 190), predvsem 11. točko obrazložitve.
[2] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-139/22 z dne 11. 5. 2023 (Uradni list RS, št. 62/23), 8. točka obrazložitve.
[3] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-108/00 z dne 20. 2. 2003 (Uradni list RS, št. 26/03, in OdlUS XII, 49), 7. točka obrazložitve.
[4] Glej odločbe Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108), 9. točka obrazložitve, št. Up-211/04 z dne 2. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 28/06, in OdlUS XV, 40), 5. točka obrazložitve, in št. Up-590/05 z dne 17. 4. 2008 (Uradni list RS, št. 53/08, in OdlUS XVII, 30), 6. točka obrazložitve.
[5] Glej odločbe Ustavnega sodišča št. Up-21/05 z dne 26. 5. 2005 (Uradni list RS, št. 57/05, in OdlUS XIV, 44), 21. točka obrazložitve, št. Up-441/16 z dne 24. 1. 2019, 5.–6. točka obrazložitve, št. Up-139/22, 10. točka obrazložitve.
[6] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-32/01 z dne 13. 3. 2003, Uradni list RS, št. 31/03, in OdlUS XII, 54), 19. točka obrazložitve.
[7] V navedenem sklepu je sicer Ustavno sodišče navedlo, ker je bilo vezano na omejitev ugotovitve kršitve pravice do osebne svobode oziroma na kršitev tiste človekove pravice, ki ugotavljanje kršitve pravice iz prvega odstavka 19. člena Ustave onemogoča (to stališče je bilo sicer spremenjeno z odločbo št. U-I-50/09, Up-260/09 z dne 18. 3. 2010, Uradni list RS, št. 29/10, in OdlUS XIX, 2), da je treba ugotoviti, ali je navedena kršitev 22. člena Ustave takšne narave, da bi lahko pomenila tudi kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. V konkretnem primeru tega ni ugotovilo, ker pritožnik ni izkazal za verjetno, da bi ob možnosti uveljavljati pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave lahko dosegel zase ugodno odločitev oziroma da bi v morebitnem odgovoru na pritožbo državnega tožilca lahko navajal takšna dejstva in dokaze, ki bi lahko dosegli, da bi Višje sodišče pritožbo državnega tožilca zavrnilo in potrdilo sklep Okrožnega sodišča o odpravi pripora. Glej 20.–23. točka obrazložitve. Takšno stališče je Ustavno sodišče sprejelo tudi v odločbah št. Up-206/04 z dne 23. 11. 2006, Uradni list RS, št. 127/06, in OdlUS XV, 105, ter št. Up-762/05 z dne 20. 9. 2007, Uradni list RS, št. 93/07, in OdlUS XVI, 106.
[8] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-529/19 z dne 5. 3. 2020 (Uradni list RS, št. 40/20 in OdlUS XXV, 34).
[9] Glej na primer sodbe ESČP v zadevah Lobo Machado proti Portugalski z dne 20. 2. 1996, 31. točka obrazložitve; Švenčioniene proti Litvi z dne 25. 11. 2008, 23. točka obrazložitve; Ziegler proti Švici z dne 21. 2. 2002, 33. točka obrazložitve; Nideröst-Huber proti Švici z dne 18. 2. 1997, 24. točka obrazložitve; Perak proti Sloveniji z dne 1. 3. 2016, 41. točka obrazložitve.
[10] Sodba ESČP v zadevi Perak proti Sloveniji, 44. in 45. točka obrazložitve.
[11] Prvi odstavek 403. člena ZKP.
[12] Tako tudi Vrhovno sodišče v svoji sodbi št. I Ips 50846/2011-140 z dne 10. 7. 2014, v kateri je odločilo, da mora imeti obdolženec možnost, da se izjavi o pritožbi zoper sklep, ki je primerljiv odločitvi o krivdi ali kazenski sankciji oziroma sicer pomembneje posega v njegove pravice ali pravne interese, kljub temu da ZKP ne vsebuje določbe, po kateri bi moralo sodišče izvod pritožbe zoper sklep vročiti nasprotni stranki ter ji omogočiti, da nanjo odgovori, kot je to določeno v primeru pritožbe zoper sodbo (376. člen ZKP). Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 46371/2013 z dne 18. 6. 2015.
|
Vrsta zadeve: |
ustavna pritožba |
Vrsta akta: |
posamični akt |
Vlagatelj: |
Tanja Tolimir, Ljubljana |
Datum vloge: |
21.06.2023 |
Datum odločitve: |
06.07.2023 |
Vrsta odločitve: |
sklep |
Vrsta rešitve: |
druge rešitve |
Dokument: |
US33601 |
