Opravilna št.: |
Up-382/19 |
Objavljeno: |
Neobjavljeno | 10.07.2023 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:2023:Up.382.19 |
Akt: |
Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 353/2018 z dne 10. 1. 2019 in zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 936/2017 z dne 27. 6. 2018 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 229/2016-II z dne 15. 12. 2016 |
Izrek: |
Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 353/2018 z dne 10. 1. 2019 in zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 936/2017 z dne 27. 6. 2018 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 229/2016-II z dne 15. 12. 2016 se ne sprejme.
Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.
|
Evidenčni stavek: |
Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču. |
Geslo: |
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic. 1.5.51.2.3 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker je zadeva majhnega pomena. 1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja. |
Pravna podlaga: |
Člen 34.1, 49.1, 55.b.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS] |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
Up-382/19-16
10. 7. 2023
SKLEP
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila družba Telemach Tabor, širokopasovne komunikacije, d. d., Maribor, ki jo zastopa Odvetniška družba Pantelič in partnerji, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji senata 20. junija 2023 in v postopku po tretjem odstavku 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21)
sklenilo:1. Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 353/2018 z dne 10. 1. 2019 in zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 936/2017 z dne 27. 6. 2018 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 229/2016-II z dne 15. 12. 2016 se ne sprejme.
2. Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.
OBRAZLOŽITEV
A.
1. Sodišče prve stopnje je pritožnici (v pravdnem postopku toženki) naložilo plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v televizijskih programih. Zahtevku tožeče stranke je delno ugodilo, v presežku pa je zahtevek zavrnilo. Višje sodišče je pritožbi pritožnice delno ugodilo in tožbeni zahtevek še delno zavrnilo. Pritožbo pritožnice v preostalem delu in pritožbo tožeče stranke v celoti je zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog za dopustitev revizije.
2. Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitve 2., 22. in 23. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Višjemu sodišču očita, da ni samo izračunalo primerne tarife, pač pa je s ciljem zagotavljanja enakih obveznosti kabelskih operaterjev povzelo tarifo, ki naj bi jo Vrhovno sodišče očitno napačno in brez ustrezne obrazložitve določilo v judikatih št. II Ips 219/2017 in št. II Ips 43/2018. Vrhovnemu sodišču očita, da je s sklepom o zavrnitvi predloga za dopustitev revizije kršilo pravo Evropske unije (v nadaljevanju EU). Pritožnica pojasnjuje, da je v zvezi z vprašanjem, ali je sodišče pristojno presojati primernost veljavne tarife, če so podane okoliščine, ki izkazujejo njeno znatno odstopanje od istovrstnih tarif v drugih državah članicah EU, tekom postopka opozarjala na več odločitev Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), zaključki sodišča pa jasni sodni praksi očitno nasprotujejo. Navaja, da je revizijskemu sodišču predlagala, naj skladno s tretjim odstavkom 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 - PDEU) SEU postavi vprašanje v predhodno odločanje glede razlage prava EU in vprašanje tudi formulirala, vendar Vrhovno sodišče vprašanja za predhodno odločanje ni postavilo in svoje odločitve tudi ni obrazložilo v skladu s pravom EU. S tem naj bi kršilo 22., 23. in 3.a člen Ustave. Pritožnica zahteva tudi plačilo stroškov postopka z ustavno pritožbo. Zatrjuje hujše posledice tako ob upoštevanju predmeta izpodbijane sodbe kot teže kršitev njenih ustavnih pravic. Pojasnjuje, da je morala plačati bistveno višji avtorski honorar od pravičnega oziroma primernega nadomestila za tovrstno uporabo avtorskih glasbenih del. Zadeva naj bi odpirala tudi pomembna ustavnopravna vprašanja, ki presegajo pomen konkretne zadeve. Pritožnica opisuje neurejenost razmer na trgu na področju uveljavljanja avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del in večje število sodnih postopkov o identičnih vprašanjih. Izpodbijana sodba Višjega sodišča naj bi pomenila nadaljevanje protiustavne sodne prakse na podlagi odločitve Vrhovnega sodišča, da je zaradi zagotavljanja načela enakega urejanja primerljivih položajev na trgu in nevarnosti izkrivljanja konkurence na trgu v vseh sporih med Združenjem skladateljev in avtorjev za zaščito avtorskih in sorodnih pravic Slovenije ter kabelskimi operaterji potrebno uporabiti isto tarifo. Pritožnica ne nasprotuje enaki obravnavi operaterjev, ki si na trgu konkurirajo, poudarja pa, da je Vrhovno sodišče v vodilnih judikatih očitno napačno izvedlo enostavne računske operacije in protispisno povzemalo ugotovitve sodišča o razmerju med glasbenimi in avdiovizualnimi deli, obremenjeni pa naj bi bili tudi z notranjo protislovnostjo ter z nepravilno in v nasprotju z jasno sodno prakso SEU uporabo materialnega prava EU.
B.
3. Na podlagi drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba sprejme v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, v obravnavanem primeru z Ustavo zagotovljenih pravic, ki je imela hujše posledice za pritožnika, ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Če nobeden izmed navedenih pogojev ni podan, ustavna pritožba ni sprejeta v obravnavo, četudi bi šlo za kršitev z Ustavo zagotovljenih pravic.[1]
4. Izpolnjenost pogoja, da gre za kršitev z Ustavo zagotovljenih pravic, ki ima za pritožnika hujše posledice, mora izkazati in utemeljiti pritožnik ter, kadar je to mogoče, za svoje trditve predložiti tudi ustrezna dokazila.[2] Pritožnica hujše posledice sicer zatrjuje, vendar jih s posplošeno trditvijo, da je morala plačati bistveno višji avtorski honorar od pravičnega oziroma primernega nadomestila za tovrstno uporabo avtorskih glasbenih del, ne utemelji. Ne pojasni niti, kaj zanjo sporni znesek pomeni v kontekstu njenega poslovanja. Pogoj za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo iz prve alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS zato ni izpolnjen.
5. Ustavna pritožba se sprejme v obravnavo tudi, če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. V primeru, ko je Ustavno sodišče že odločilo o ustavnopravnem vprašanju, ustavna pritožba, ki vsebuje enake očitke o kršitvi z Ustavo zagotovljenih pravic, praviloma ne odpira pomembnega ustavnopravnega vprašanja, ki presega pomen konkretne zadeve.[3] Pritožnica v ustavni pritožbi odpira vprašanje obveznosti zadnjeinstančnega sodišča predložiti zadevo v predhodno odločanje oziroma vprašanje obveznosti tega sodišča, da zavrnitev predloga obrazloži skladno s pravom EU. Ustavno sodišče se je do tega vprašanja že opredelilo.[4] Tudi posamezni vidiki procesnih jamstev, ki jih v postopku zagotavlja 22. člen Ustave in kršitev katerih pritožnik očita Višjemu sodišču (očitna napačnost, neobrazloženost, protispisnost), so že bili predmet ustavnosodne presoje. Ker je Ustavno sodišče o enakih ustavnopravnih vprašanjih že odločalo, pritožnica pa ne navaja razlogov, ki jih Ustavno sodišče ne bi upoštevalo že pri dosedanjem odločanju o enakih vprašanjih, niti ne odpira novih pomembnih ustavnopravnih vprašanj, v obravnavanem primeru tudi pogoj iz druge alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS ni izpolnjen.
6. Ker pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS niso izpolnjeni, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).
7. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške postopka, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče sklenilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.
C.
8. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Knez in Jaklič, ki sta se izrekla za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo. Sodnik Knez je dal odklonilno ločeno mnenje.
dr. Matej Accetto
Predsednik
[1] Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-1036/17 z dne 19. 11. 2020, Uradni list RS, št. 5/21, in OdlUS XXV, 45, 3. točka obrazložitve.
[2] Prav tam, 4. točka obrazložitve.
[3] Sklep senata Ustavnega sodišča št. Up-722/16 z dne 22. 5. 2018.
[4] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1133/18 z dne 31. 3. 2022, Uradni list RS, št. 67/22.
Up-382/19-17
12. 7. 2023
ODKLONILNO LOČENO MNENJE SODNIKA DR. RAJKA KNEZA
1. Glasoval sem za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo. Menim, da sta za to izpolnjena pogoja iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču,[1] tako kršitev ustavnih pravic, ki ima hujše posledice (same po sebi) za pritožnika, kot tudi pogoj pomembnega ustavnopravnega vprašanja, ki presega pomen konkretne zadeve.
II. Glede pomembnega ustavnopravnega vprašanja, ki presega pomen konkretne zadeve
2. Najprej se opredelim glede pomembnega ustavnopravnega vprašanja, saj bo na podlagi pojasnjenega morda lažje razumeti, zakaj menim, da je izpolnjen tudi pogoj kršitve ustavnih pravic, ki ima hujše posledice.
3. Ustavna pritožnica Vrhovnemu sodišču očita kršitev prava EU, ker je v zvezi z vprašanjem, ali je sodišče dolžno presojati primernost veljavne tarife za določitev višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del, če so podane okoliščine, ki izkazujejo njeno znatno odstopanje od istovrstnih tarif v drugih državah članicah EU, že med postopkom opozarjala na dve odločitvi Sodišča EU, in sicer na sodbo v zadevi, OSA, C-351/12, z dne 27. 2. 2014, in na sodbo v zadevi AKKA/LAA, C-177/16, z dne 14. 9. 2017, ki naj bi potrjevali njeno stališče v zvezi s tem vprašanjem. Trdila je, da je sodna praksa Sodišča EU povsem jasna, za primer nestrinjanja z navedbami v predlogu za dopustitev revizije pa je Vrhovnemu sodišču predlagala, naj Sodišču EU zastavi vprašanje za predhodno odločanja glede razlage prava EU (vprašanje je tudi oblikovala). Trdi, da je Vrhovno sodišče v predmetni zadevi kršilo tretji odstavek 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije,[2] ker kot zadnje-instančno sodišče ni postavilo omenjenega vprašanja Sodišču EU. To je pritožnica subsumirala pod pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave (ker predloga ni postavilo) in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ker zavrnitve predloga za postavitev predhodnega vprašanja ni ustrezno obrazložilo[3]). Vprašanje, ki ga v ustavni pritožbi torej odpira pritožnica, se nanaša na neobrazloženost sklepa Vrhovnega sodišča, zakaj ni sprožilo postopka postavitve vprašanja za predhodno odločanje.
4. S tem vprašanjem se je Ustavno sodišče že srečalo in odločilo v zadevi št. Up-1133/18 (v nadaljevanju zadeva Miška). Ta odločba Ustavnega sodišča je bila sprejeta približno tri leta po izpodbijanemu sklepu Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče se torej v času sprejetja izpodbijanega sklepa z zadevo Miška in stališči Ustavnega sodišča še ni moglo seznaniti. Vendarle to ni ovira, da Ustavno sodišče meni, da je o vprašanju že precedenčno odločilo. Če je kasneje vložena ustavna pritožba, ki vsebuje enake očitke o kršitvi z Ustavo zagotovljenih pravic, ta praviloma ne odpira pomembnega ustavnopravnega vprašanja, ki presega pomen konkretne zadeve, ne glede na to, ali je do kršitve prišlo, preden je bila sprejeta precedenčna odločitev Ustavnega sodišča (v drugi zadevi).[4]
5. Obravnavana zadeva, menim, ne spada v ta okvir. Res je sicer, da je o vprašanju, ali neobrazložitev predloga za predhodno odločanje po 267. členu PDEU, podanega zadnje-instančnemu sodišču, pomeni kršitev Ustave, Ustavno sodišče v zadevi Miška že odločilo. Pomembno je namreč, da je nato (slabo leto dni kasneje) Vrhovno sodišče v zadevi Kubera, št. X Dor 380/2022, sprejelo sklep, s katerim je Sodišču EU postavilo vprašanje za predhodno odločanje, ki se nanaša na omenjeno odločitev Ustavnega sodišča v zadevi Miška. To pomeni, da precedenčna odločitev Ustavnega sodišča vendarle ni precedenčna v pravem pomenu besede; Vrhovno sodišče ima namreč tako močne vsebinske pomisleke, da se je odločilo sprožiti postopek predhodnega odločanja.
6. Prav nasprotno od učinkov precedenčnosti. Vrhovno sodišče nasprotuje stališčem Ustavnega sodišča. Tako bodo o tem vprašanju odločala najvišja sodišča v Evropi, poleg Ustavnega sodišča, Vrhovno sodišče Republike Slovenije, sedaj tudi Sodišče EU, o vprašanju pa se je tudi že izrekalo Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Ustavno sodišče bi lahko sprejelo odločitev, da ustavnopravno vprašanje ni zaključeno in lahko bi postalo del tega sodniškega dialoga. Vključitev Ustavnega sodišča bi omogočilo Sodišču EU biti opozorjeno na določene vidike, ki jih vprašanje za predhodno odločanje v zadevi Kubera ne izpostavlja; dodatno k zadevi Miška bi lahko pojasnili še nekatere vidike, ki jih na novo odpira omenjeni sklep Vrhovnega sodišča; pojasnili bi, da zadeva Miška ne zahteva obrazložitve za prav vsak predlog za predhodno odločanje,[5] pojasnili bi vidike vezanosti nacionalnih sodišč na EKČP in sodno prakso ESČP, kar velja mutatis mutandis tudi za Sodišče EU, kot na primer v zadevi Georgiou proti Grčiji,[6] itd. Namreč, tudi Ustavno sodišče bi samo lahko začelo postopek predhodnega odločanja, kar bi Sodišču EU omogočilo združitev zadev ali pa vsaj istočasno obravnavanje. Obe zadevi bi namreč bili v zgodnji fazi odločanja in znotraj istega postopka, tj. predhodnega odločanja (267. člen PDEU). Prvikrat bi imeli dejansko priložnost sodniškega dialoga na najvišji ravni, torej vseh treh sodišč – Vrhovnega sodišča, Ustavnega sodišča in Sodišča EU. To bi bila enkratna možnost takšnega dialoga, ki bi vključeval vse deležnike (audiatur et altera pars). "By-pass" postopek, ki ga je v zadevi Kubera (kar s pravnega vidika, seveda, ni sporno[7]) sprožilo Vrhovno sodišče, bi bil »nadgrajen« z možnostjo dialoga z Ustavnim sodiščem (ki sicer ni mogoča[8]). Argumentu iz plenumske razprave, da bi to bilo preuranjeno, torej da morali počakati na odločitev v zadevi Kubera in nato v neki novi zadevi, kjer (če) bi se to vprašanje ponovno pojavilo, odgovarjati na odločitev Sodišča EU v zadevi Kubera z novim vprašanjem za predhodno odločanje, ne sledim v celoti. To je sicer utečena pot sodniškega dialoga, a je ex post facto, kar ni tako učinkovito in je tudi »na plečih« nove stranke, medtem ko je v tej zadevi, h kateri dajem ločeno mnenje, z nesprejemom ustavne pritožbe v obravnavo že dokončno odločeno (in o pravici, ki, menim, jo ustavna pritožnica utemeljeno pričakuje, Ustavno sodišče ne bo odločalo).[9]
III. Glede kršitve ustavnih pravic, ki ima hujše posledice (same po sebi) za pritožnika
7. Tudi ko gre za vprašanje sprejema po kriteriju hujših posledic,[10] imam drugačno mnenje, kot izraženo s strani večine na plenumski seji. Menim, tako kot npr. izhaja iz odločitve nemškega Zveznega ustavnega sodišča z dne 8. 2. 1994,[11] da groba kršitev prava pomeni hujšo posledico samo po sebi. Omenjeno sodišče pojasnjuje to v 13. točki obrazložitve te odločitve: pojasni, da je sprejem ustavne pritožbe odvisen tudi od težkih posledic, kadar pritožniku ni bilo omogočeno sojenje po vsebini (meritorno odločanje),[12] in nadaljuje: "To velja v primeru, če ima zatrjevana kršitev temeljnih pravic posebno težo […]. Posebej pomembna je kršitev temeljnih pravic, ki kaže na splošno zanemarjanje temeljnih pravic ali ki bi zaradi svojega učinka lahko preprečila uresničevanje temeljnih pravic. Zatrjevana kršitev ima posebno težo tudi, če temelji na hudi napačni presoji varstva temeljne pravice ali skoraj malomarnem ravnanju s temeljnimi pravicami varovanimi položaji ali očitno krši ustavna načela. […]".[13] Stališče nemškega Zveznega ustavnega sodišča je torej, da te posebej grobe kršitve, ne glede na to, kako se odražajo na primer v premoženjskih sferah ali kakšni drugi sferi pritožnika, pomenijo takšno kršitev, ki v pravnem redu ne bi smela več obstajati. Civilni senat Ustavnega sodišča v preteklosti ni problematiziral takšnega stališča, ampak mu je sledil. Takšne kršitve je Ustavno sodišče poskušalo izdvojiti iz pravnega sistema, ker ga slabijo in vplivajo na zaupanje javnosti do delovanja sodišč. Zdaj je drugače. Prevladalo je stališče, da so hujše posledice lahko samo v (premoženjski) sferi stranke, ne pa tudi v sferi prava kot sistema.[14] Tudi v razpravi na plenumski seji sem spoznal, da sem pri sledenju takšnemu stališču osamljen. Zakaj zastopam takšno stališče?
8. Pritožnik, ki je soočen s takšno grobo kršitvijo, namreč izgubi zaupanje v delovanje sodišča (ne le v pravilnost odločitve). Ne gre le za to, da ni dosegel zadoščenja oziroma pravice, za katero meni, da mu gre, temveč meni, da mu je ta bila grobo kršena. In lahko razumem, da je to zanj tudi škoda sama po sebi, učinki pa vplivajo tudi na percepcijo do sodišč. Kršitve prava (postopka) se razlikujejo po teži. Težje, npr. celo arbitrarnost ali samovoljnost,[15] imajo veliko težo in Ustavno sodišče bi si moralo prizadevati, da je takšna kršitev v sodnem sistemu popravljena.
9. V konkretnem primeru pritožnica ni prejela obrazložitve predloga (ki bi lahko bilo tudi sumarno, kratko, vsebinsko jedrnato), da bi Vrhovno sodišče sprožilo postopek predhodnega odločanja. Kadar torej ni jasno, ali odloči pravilno postavljeno (zakonito) sodišče ali pa bi moralo morda odločiti neko drugo sodišče (izključno pristojno za enotno in dokončno razlago prava EU je Sodišče EU), hkrati pa ni pojasnjeno, zakaj se takšnemu predlogu ne sledi (ali so podani razlogi izjeme od predložitve vprašanja v predhodno odločanje), se postavlja vprašanje kršitve pravice do obrazložitve odločitve sodišča (22. člen Ustave). Revident ne ve, zakaj se je edino sodišče, ki mora za vprašanje razlage prava EU predložiti vprašanje v predhodno odločanja, odločilo, da Sodišče EU ni pristojno (zakaj torej ne sproži postopka predhodnega odločanja). Pritožnik ima torej "občutek", da v njegovem vprašanju sploh ni odločalo pristojno sodišče, hkrati pa niso bile pojasnjene morebitne izjeme od predložitve. Ta zahteva ne izhaja iz ZPP, temveč iz tretjega odstavka 267. člena PDEU in prvega odstavka 6. člena EKČP.[16] Da se prvi mora razlagati tudi skladno z EKČP, da se uporabi primarno in da derogira njemu nasprotujočo nacionalno normo (ko gre za vprašanja prava EU, in ne ko Vrhovno sodišče rešuje zadeve, kjer se pravo EU ne uporabi in/ali se (tudi) ne postavi vprašanje potrebe po predhodnem odločanju), je Ustavno sodišče pojasnilo v zadevi Miška. Ne gre le za drugačno odločitev, kot, menim, jo narekujejo omenjene določbe, ampak tudi za drugačno odločitev, kot jo je, kot precedenčno, oblikovalo Ustavno sodišče. A ker je odločitev v izpodbijanem sklepu bila sprejeta pred odločitvijo v zadevi Miška, slednje ne bi bilo upoštevno. Upoštevno postane ponovno s stališči v sklepu v zadevi Kubera. Zato hujša posledica (kršitve načela zakonitega sodnika) sovpada tudi s pomembnim ustavnopravnim vprašanjem.
IV. Sklepno
10. Torej, ocenjujem, da je za sprejem ustavne pritožbe dovolj razlogov po obeh kriterijih iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS. Dodatno menim, da bi nam sprejem omogočil (obojestranski) dialog s Sodiščem EU v tej zadevi in v zadevi Kubera. Takšne priložnosti istočasne razprave o pomembnem pravnem vprašanju niso vedno podane in Ustavno sodišče mora negovati tudi sodniški dialog. Ta pripomore k enotni uporabi prava. In ni vseeno, kdaj do te pride. Priložnost sodniškega dialoga je Ustavno sodišče z nesprejemom ustavne pritožbe v obravnavo izpustilo iz razlogov, ki jim nisem mogel slediti. Ampak, ne gre za priložnost; priložnost je le posledica izpolnjevanja kriterijev za sprejem ustavne pritožbe. Predvsem menim, da pomembno pravno vprašanje še ni razrešeno in da učinki precedenčnosti niso doseženi.
dr. Rajko Knez
Sodnik
[1] Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS.
[2] Prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju PDEU.
[3] Vrhovno sodišče je izdalo vsebinsko neobrazložen (formularen) slep, skladno z drugim odstavkom 367.c člena Zakona o pravdnem postopku.
[4] Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-722/16 z dne 22. 5. 2018.
[5] Prim. 31.–33. točko obrazložitve odločbe št. Up-1133/18.
[6] Z dne 14. 3. 2023, v kateri je ESČP pojasnilo, da odsotnost obrazložitve sodišča, proti kateremu ni bilo več pravnega sredstva, o tem, zakaj ne sproži postopka predhodnega odločanja po 267. členu PDEU, pomeni kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP. Glej 24.–26. točke obrazložitve te sodbe. Prim. tudi S. Lindroos-Hovinheimo, ECtHR finds violation of the right to fair trial when national court does not seek preliminary ruling from the CJEU, ELB Blogpost 15 (2023), 28. 3. 2023 (ECtHR finds violation of the right to fair trial when national court does not seek preliminary ruling from the CJEU – European Law Blog, 17. 7. 2023).
[7] Prim. tudi moje ločeno mnenje k sklepu v zadevi št. U-I-165/19, op. 3 in 4, ter v teh opombah citirane odločitve Sodišča EU.
[8] Člen 23 Statuta Sodišča EU in 96. člen Pravil postopka tega sodišča (Rules of Procedure of the Court of Justice) to onemogočata. Skladno s 23. členom Statuta "obideno" sodišče ne bo obveščeno o postopku, omenjeni 96. člen, ki določa, koga Sodišče EU o postopku obvesti, pa izhaja ravno iz omenjenega 23. člena Statuta. Obveščene bodo države članice (Vlade), Evropska komisija, ne pa tudi sodišče, ki je "obideno". O problematiki te teme, da so Ustavna sodišča "prehitena" in ne slišana (audiatur et altera pars) tudi pri vprašanjih, ki so lahko bistvena (t. i. core) vprašanja delovanja EU in pristojnosti držav članic, glej več pri R. Knez, In search of a more horizontal approach that would (at the same time) strengthen the integration processes within the EU, v: EUnited in diversity: between common constitutional traditions and national identities International Conference, Riga, Latvia – 2-3 September 2021, conference proceedings, str. 133–142.
[9] Izognili bi se na primer scenariju "Taricco I in II"; glej G. Piccirilli, The "Taricco Saga": the Italian Constitutional Court continues its European journey - Italian Constitutional Court, Order of 23 November 2016 no. 24/2017; Judgment of 10 April 2018 no. 115/2018 ECJ 8 September 2015, Case C-105/14, Ivo Taricco and Others; 5 December 2017, Case C-42/17, M.A.S. and M.B., European Constitutional Law Review, let. 14, št. 4 (2018), str. 814–833.
[10] Ustavna pritožnica trdi, da imajo zatrjevane kršitve zanjo hujše posledice tako ob upoštevanju predmeta izpodbijane sodbe kot tudi ob upoštevanju teže kršitev ustavnih pravic. Razumem, da pritožnica zatrjuje t. i. hujše posledice same po sebi.
[11] Sklep št. 1 BvR 1693/92 z 8. 2. 1994.
[12] Glede pogoja iz § 93 a Abs. 2, b BVerfGG (Zakona o Zveznem ustavnem sodišču), ki določa pogoj težke posledice, če pritožniku ni bilo omogočeno sojenje po vsebini (meritorno odločanje).
[13] Gre za lasten prevod dela 13. točke citirane odločitve BVerG.
[14] Vprašljivost stališča, da bi se argument vrste (ali "teže") pravne kršitve samostojno upošteval kot merilo za presojo izpolnjenosti pogoja hujših posledic za pritožnika (kot izrecno določa zakonsko besedilo), ne da bi bilo to odvisno od teže dejanskega učinka zatrjevane kršitve na položaj pritožnika, je opozoril sodnik Accetto (pridružila se mu je sodnica Mežnar) že v pritrdilnem ločenem mnenju k odločbi št. Up-526/19.
[15] Obiter za potrebe tega ločenega mnenja dodajam: pri vsebinski presoji je treba sicer kriterij očitne napačnosti in s tem arbitrarnosti ter samovoljnosti razumeti ozko in v skladu z načelom sodniškega samoomejevanja, sicer se kaj hitro zgodi, da se posega na področje uporabe zakonskega prava, ki ni povezano s človekovimi pravicami. Nekdanji sodnik Ustavnega sodišča Testen v odklonilnem ločenem mnenju v zadevi št. Up-232/00 z dne 10. 5. 2001 opozarja, da se mora Ustavno sodišče omejiti le na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem stališču (materialni ustavnopravni vidik) in ali je odločba tako očitno napačna (samovoljna) oziroma brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno (procesni ustavnopravni vidik). Jasno opredeljuje tudi razliko med očitno nepravilnostjo (samovoljo) in odsotnostjo razumne pravne obrazložitve (arbitrarnostjo), kar vse predstavlja kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče se v primeru odsotnosti razumne pravne obrazložitve ne spušča v pravilnost odločitve. Ugotovi le, da je bila stranka v postopku prikrajšana za pravico do vsebinsko polnega dialoga s sodiščem. Sodišče mora prepričljivo, ni pa nujno, da tudi pravilno, odgovoriti na vse relevantne navedbe stranke in argumentirati svoja pravna stališča. Če odločba sodišča ne izpolnjuje te ustavne zahteve, Ustavno sodišče izpodbijano odločitev praviloma razveljavi, sodišče pa lahko v ponovnem postopku ponovno odloči enako in v morebitni ponovljeni ustavni pritožbi Ustavno sodišče ne bo (spet) presojalo, ali je odločba morebiti napačna, marveč le, ali je stranka v obrazložitvi dobila odgovor na svoja stališča in utemeljitev glede vprašanj, ki so po razumni presoji sodišča bistvena za pravno odločitev. Tudi pojem očitne napačnosti je treba razlagati zelo ozko. Po mnenju sodnika Testena bi ugotavljanje očitne napačnosti prišlo v poštev predvsem v primerih pomot in lapsusov. Popravo takih kršitev po njegovem mnenju omogoča ustavna pravica iz 22. člena Ustave. Pri poseganju po tem kriteriju bi moralo biti Ustavno sodišče zadržano zlasti takrat, kadar sta možni samo dve rešitvi pravnega problema.
[16] Čeprav Sodišče EU meni, da je vprašanje sprožitve postopka predhodnega odločanja le vprašanje predložitvenega sodišča, ne strank, pa ESČP ne meni povsem tako in je odsotnost postopka treba pojasniti že zaradi prvega odstavka 6. člena EKČP. Pošten postopek zahteva od zanje-instančnega sodišča, edinega, ki mora sprožiti postopek predhodnega odločanja, če so za to izpolnjeni pogoji, navedbo razlogov (duty to state reasons).
|
Vrsta zadeve: |
ustavna pritožba |
Vrsta akta: |
posamični akt |
Vlagatelj: |
Telemach Tabor, širokopasovne komunikacije, d. d., Maribor |
Datum vloge: |
25.03.2019 |
Datum odločitve: |
10.07.2023 |
Vrsta odločitve: |
sklep |
Vrsta rešitve: |
nesprejem ustavne pritožbe druge rešitve |
Dokument: |
US33608 |
