Opravilna št.: |
Up-1701/22 |
Objavljeno: |
Neobjavljeno | 05.09.2023 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:2023:Up.1701.22 |
Akt: |
Ustavna pritožba zoper Sklep o spremembah Sklepa o sestavi in imenovanju predsednice, podpredsednika, članov in namestnikov članov Preiskovalne komisije o ugotavljanju politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij zaradi domnevnega nezakonitega financiranja političnih strank in strankarske politične propagande v medijih pred in med volitvami poslancev v Državni zbor leta 2022 s finančnimi sredstvi podjetij v državni lasti, državnih institucij ter subjektov iz tujine (Uradni list RS, št. 143/22) v delu, v katerem se nanaša na razrešitev pritožnika z mesta člana te preiskovalne komisije |
Izrek: |
Ustavna pritožba zoper Sklep o spremembah Sklepa o sestavi in imenovanju predsednice, podpredsednika, članov in namestnikov članov Preiskovalne komisije o ugotavljanju politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij zaradi domnevnega nezakonitega financiranja političnih strank in strankarske politične propagande v medijih pred in med volitvami poslancev v Državni zbor leta 2022 s finančnimi sredstvi podjetij v državni lasti, državnih institucij ter subjektov iz tujine (Uradni list RS, št. 143/22) v delu, v katerem se nanaša na razrešitev pritožnika z mesta člana te preiskovalne komisije, se ne sprejme. |
Evidenčni stavek: |
Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču. |
Geslo: |
1.5.51.2.3 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker je zadeva majhnega pomena. |
Pravna podlaga: |
Člen 55.b.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS] |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
Up-1701/22-11
5. 9. 2023
SKLEP
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Žan Mahnič, Ljubljana, na seji 5. septembra 2023
sklenil:Ustavna pritožba zoper Sklep o spremembah Sklepa o sestavi in imenovanju predsednice, podpredsednika, članov in namestnikov članov Preiskovalne komisije o ugotavljanju politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij zaradi domnevnega nezakonitega financiranja političnih strank in strankarske politične propagande v medijih pred in med volitvami poslancev v Državni zbor leta 2022 s finančnimi sredstvi podjetij v državni lasti, državnih institucij ter subjektov iz tujine (Uradni list RS, št. 143/22) v delu, v katerem se nanaša na razrešitev pritožnika z mesta člana te preiskovalne komisije, se ne sprejme.
OBRAZLOŽITEVA.
1. Državni zbor je s Sklepom o spremembah Sklepa o sestavi in imenovanju predsednice, podpredsednika, članov in namestnikov članov Preiskovalne komisije o ugotavljanju politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij zaradi domnevnega nezakonitega financiranja političnih strank in strankarske politične propagande v medijih pred in med volitvami poslancev v Državni zbor leta 2022 s finančnimi sredstvi podjetij v državni lasti, državnih institucij ter subjektov iz tujine (v nadaljevanju Sklep) spremenil sestavo Preiskovalne komisije o ugotavljanju politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij zaradi domnevnega nezakonitega financiranja političnih strank in strankarske politične propagande v medijih pred in med volitvami poslancev v Državni zbor leta 2022 s finančnimi sredstvi podjetij v državni lasti, državnih institucij ter subjektov iz tujine (v nadaljevanju Preiskovalna komisija).
2. Pritožnik, ki je bil do izdaje Sklepa član Preiskovalne komisije, s Sklepom pa je bil razrešen s tega položaja, zoper Sklep vlaga ustavno pritožbo. Navaja, da je bil predlog Sklepa oblikovan na podlagi Zakona o parlamentarni preiskavi (Uradni list RS, št. 63/93 – v nadaljevanju ZPPre) in Poslovnika o parlamentarni preiskavi (Uradni list RS, št. 63/93 in 33/03), za katera je Ustavno sodišče v odločbah št. U-I-50/11 z dne 23. 6. 2011 (Uradni list RS, št. 55/11, in OdlUS XIX, 24), št. U-I-246/19 z dne 7. 1. 2021 (Uradni list RS, št. 22/21, in OdlUS XXVI, 1) in št. U-I-214/19, Up-1011/19 z dne 8. 7. 2021 (Uradni list RS, št. 130/21, in OdlUS XXVI, 24) ugotovilo, da sta v neskladju z Ustavo. Pritožnik trdi, da je treba urediti vprašanja ustavnosodnega varstva, vključno s tem, katere ustavne vrednote je treba zavarovati, in s tem povezane aktivne legitimacije za sodno varstvo. Glede izčrpanja pravnih sredstev pritožnik navaja, da zoper Sklep ne Zakon o poslancih (Uradni list RS, št. 112/05 – uradno prečiščeno besedilo, 109/08, 39/11, 48/12 in 17/22 – ZPos) ne ZPPre ne predvidevata sodnega varstva. Sodno varstvo na podlagi 157. člena Ustave bi se po njegovem mnenju izkazalo za neučinkovito. Zato pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj ob smiselni uporabi tretjega odstavka 82. člena Ustave obravnava njegovo ustavno pritožbo, saj gre v širšem pomenu za poseg v mandat in delo poslanca ter posledično tudi za poseg v volilno pravico. Trdi, da ustavna dolžnost države, da zagotovi učinkovito pravno sredstvo za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter 13. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) od Ustavnega sodišča terjata, da presodi, ali je zagotovljeno sodno varstvo zoper izpodbijani sklep Državnega zbora učinkovito za zaščito pravice poslanca, da sodeluje pri delu Državnega zbora in v njegovih delovnih telesih.
3. Pritožnik navaja, da je bil na seji Preiskovalne komisije 19. 10. 2022 sprejet dokazni sklep o zaslišanju prič, med drugim desetih poslancev Slovenske demokratske stranke (v nadaljevanju SDS), vključno z njim. Nihče izmed njih naj bi še ne bil zaslišan, šele dejansko zaslišanje pa po pritožnikovem mnenju ob smiselni uporabi 39. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP), na katerega napotuje 19. člen ZPPre, predstavlja razlog za izločitev. Izpodbijani sklep po pritožnikovem mnenju bistveno posega v pravna razmerja in pravice poslancev, posledično pa tudi v pasivno volilno pravico iz 43. člena Ustave, saj preprečuje izvajanje funkcije poslanca v preiskovalni komisiji ter krši pritožnikovo pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, varovano v okviru 44. člena Ustave. Pritožnik trdi, da je pravica in dolžnost poslanca, da je član delovnih teles Državnega zbora, kamor spada tudi Preiskovalna komisija. To naj bi izhajalo iz 82. in 93. člena Ustave. Izpodbijani sklep po pritožnikovem mnenju krši tudi 2. člen Ustave, saj gre za poseg v pridobljeno pravico. Pritožnik oporeka tudi utemeljenosti določitve prič izmed poslancev SDS, saj naj bi bil dokazni sklep v tem delu neobrazložen, ter meni, da gre za zlorabo instituta izločitve. Ustavnemu sodišču predlaga, naj Sklep v celoti odpravi ter Državnemu zboru naloži, da pri delu in sestavi Preiskovalne komisije omogoči delo poslank in poslancev ob smiselni uporabi 39. člena ZKP.
B.
4. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je pristojno odločati po tretjem odstavku 82. člena Ustave le v primeru, ko Državni zbor ne potrdi mandata poslancu. Ko je mandat poslancu potrjen, ne gre več za vprašanje izvolitve oziroma pridobitve mandata, temveč gre lahko le za vprašanje posega v pravico do izvrševanja mandata oziroma vprašanje prenehanja mandata.[1] Senat Ustavnega sodišča zato ni sledil predlogu pritožnika, naj njegovo ustavno pritožbo obravnava ob smiselni uporabi tretjega odstavka 82. člena Ustave, temveč je pritožnikovo vlogo obravnaval kot ustavno pritožbo, vloženo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tako je pritožnik vlogo tudi poimenoval. Glede na navedbe v ustavni pritožbi je senat štel, da pritožnik izpodbija Sklep v delu, v katerem se ta nanaša na razrešitev pritožnika z mesta člana Preiskovalne komisije.
5. Na podlagi drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče sprejme ustavno pritožbo v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika, ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Če nobeden izmed navedenih pogojev ni izpolnjen, ustavna pritožba ni sprejeta v obravnavo, četudi bi šlo za kršitev z Ustavo zagotovljenih pravic.[2]
6. Izpolnjenost pogoja, da gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki ima zanj hujše posledice, mora izkazati pritožnik, razen v primerih, ko gre za posledice, ki že po naravi stvari pomenijo hujše posledice.[3] V obravnavani zadevi pritožnik tega, da imajo zatrjevane kršitve človekovih pravic zanj hujše posledice, niti ne zatrjuje. Tudi po naravi stvari ni očitno, da razrešitev z mesta člana Preiskovalne komisije zanj pomeni hujšo posledico. Pogoj za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo iz prve alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS zato ni izpolnjen.
7. Pritožnik tudi tega, da zadeva vsebuje pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve, ne zatrjuje. Vendar ta okoliščina sama po sebi ni ovira za to, da Ustavno sodišče ne bi moglo presoditi, da v tej zadevi gre za takšen primer. Odločitev o tem, ali je ustrezno opredeljeno vprašanje takega pomena, da presega pomen konkretne zadeve, je namreč v izključni domeni Ustavnega sodišča. Na pritožniku pa je breme, da ustavnopravno vprašanje, ki se zastavlja v zadevi, v ustavni pritožbi jasno opredeli, tako da konkretizira svoje navedbe o tem, katere človekove pravice in zakaj naj bi mu bile kršene.[4]
8. Po oceni senata Ustavnega sodišča ustavna pritožba ne odpira pomembnega ustavnopravnega vprašanja, ki presega pomen konkretne zadeve. Na kršitev 2., 82. in 93. člena Ustave se v ustavni pritožbi ni mogoče (samostojno) sklicevati, saj ti členi neposredno ne urejajo človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Pomembnega ustavnopravnega vprašanja, ki bi presegalo pomen konkretne zadeve, tudi ne odpirajo pritožnikovi očitki kršitve pasivne volilne pravice, kot je varovana v okviru 43. člena Ustave[5] in ki vključuje tudi pravico do izvrševanja na volitvah pridobljenega mandata.[6] Pritožnik kršitev pasivne pravice utemeljuje s tem, da bi moral Državni zbor smiselno uporabiti 39. člen ZKP ter da predlog za njegovo zaslišanje ne zadošča za razrešitev, temveč bi bil lahko razrešen šele, ko bi bil dejansko zaslišan. Pritožnik torej zatrjuje kršitev njegove pasivne volilne pravice, ker je bil z mesta člana Preiskovalne komisije razrešen že na podlagi dokaznega sklepa, da bo zaslišan kor priča, in ne na podlagi samega zaslišanja. Sami razrešitvi ne nasprotuje. To izhaja tudi iz pritožnikovega predloga Ustavnemu sodišču, naj Državnemu zboru naloži, da pri delu in sestavi Preiskovalne komisije omogoči delo poslank in poslancev ob smiselni uporabi 39. člena ZKP.
9. Izpodbijana odločitev temelji na 3. členu ZPPre. Ta v prvi alineji prvega odstavka določa, da v preiskovalni komisiji ne sme sodelovati poslanec, ki je preiskovanec ali priča v zadevi, ki se preiskuje. Iz drugega odstavka 3. člena ZPPre izhaja, da če ta okoliščina nastane po imenovanju preiskovalne komisije ali se zanjo izve šele pozneje, mora tak poslanec takoj prenehati delati v preiskovalni komisiji, predsednik preiskovalne komisije pa mora o tem takoj obvestiti Državni zbor s predlogom, da takega poslanca razreši in imenuje v preiskovalno komisijo drugega poslanca. V primeru, če član preiskovalne komisije postane priča v zadevi, ki se preiskuje, so s sprejetjem takšnega dokaznega sklepa podani pogoji za uresničitev pravne posledice iz prve alineje prvega odstavka 3. člena ZPPre. Navedeni poslanec ne sme več sodelovati v preiskovalni komisiji in mora biti na podlagi zakonskih določb razrešen, saj se status priče in članstvo v preiskovalni komisiji v isti zadevi izključujeta.[7]
10. Iz predstavljene ureditve postopka izločitve po ZPPre torej izhaja, da je moral pritožnik zaradi nezdružljivosti položajev priče v postopku parlamentarne preiskave in članstva v Preiskovalni komisiji prenehati z delom v Preiskovalni komisiji že s sprejetjem dokaznega sklepa. Z izpodbijanim sklepom ga je Državni zbor le še formalno razrešil s položaja člana Preiskovalne komisije. Pritožnikovi očitki, da bi moral Državni zbor pri tem smiselno uporabiti 39. člena ZKP, so ustavnopravno neupoštevni, saj Ustavno sodišče ni pristojno za presojo pravilnosti razlage in uporabe zakonskega prava. Drugih razlogov, zakaj naj bi bila s pasivno volilno pravico skladna šele razrešitev po izvedbi dokaznega sklepa o zaslišanju priče, pa pritožnik ne navede. Pritožnik zato ni izpolnil svoje obveznosti, da konkretizirano opredeli ustavnopravno vprašanje, ki bi senatu Ustavnega sodišča omogočilo presojo, ali zadeva z vidika 43. člena Ustave odpira pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. To pomeni, da tudi pogoj za sprejem ustavne pritožbe iz druge alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS ni izpolnjen.
11. Glede na navedeno senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo. Pri tem se ni spuščal v vprašanje izpolnjenosti procesnih predpostavk.
C.
12. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Neža Kogovšek Šalamon. Sklep je sprejel soglasno.
dr. Špelca Mežnar
Predsednica senata
[1] Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-227/14, Up-790/14 z dne 21. 11. 2014 (Uradni list RS, št. 85/14), 8. točka obrazložitve.
[2] Primerjaj sklep Ustavnega sodišča št. Up-1036/17 z dne 19. 11. 2020 (Uradni list RS, št. 5/21, in OdlUS XXV, 45).
[3] Prav tam, 4. točka obrazložitve.
[4] Primerjaj prav tam, 5. točka obrazložitve.
[5] Člen 43 Ustave konkretizira splošno človekovo pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave (glej M. Avbelj v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev – A, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 731).
[6] Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-227/14, Up-790/14 z dne 4. 6. 2015 (Uradni list RS, št. 42/15, in OdlUS XXI, 3), 11. točka obrazložitve.
[7] Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-50/11, 9. točka obrazložitve.
|
Vrsta zadeve: |
ustavna pritožba |
Vrsta akta: |
posamični akt |
Vlagatelj: |
Žan Mahnič, Ljubljana |
Datum vloge: |
09.12.2022 |
Datum odločitve: |
05.09.2023 |
Vrsta odločitve: |
sklep |
Vrsta rešitve: |
nesprejem ustavne pritožbe |
Dokument: |
US33613 |
