Up-850/21

Opravilna št.:
Up-850/21
Objavljeno:
Neobjavljeno | 07.12.2023
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2023:Up.850.21
Akt:
Sodba Upravnega sodišča št. I U 1848/2018 z dne 27. 7. 2020

Odločba Sklada Republike Slovenije za nasledstvo, javni sklad, št. 0042-4468/2016/8 z dne 2. 8. 2018
Izrek:
Sodba Upravnega sodišča št. I U 1848/2018 z dne 27. 7. 2020 se razveljavi.
 
Odločba Sklada Republike Slovenije za nasledstvo, javni sklad, št. 0042-4468/2016/8 z dne 2. 8. 2018 se odpravi in zadeva se vrne Skladu Republike Slovenije za nasledstvo, javni sklad, v novo odločanje.
Evidenčni stavek:
Člen 33 Ustave vsebuje jamstvo določene trajnosti, zanesljivosti, stabilnosti in nespremenljivosti. Imetnik lastninske ali druge ustavno varovane premoženjske pravice je zaščiten pred tem, da bi bila njegova pravica brez njegove volje okrnjena ali bi celo prenehala, razen v primerih, ki jih določa zakon. V pravici iz 33. člena Ustave se torej ob upoštevanju načela pravnomočnosti iz 158. člena Ustave zrcali tudi vsebina načela pravne varnosti, ki je eno od načel pravne države.

V obstoj terjatve, ki je ugotovljena s pravnomočno sodno odločbe, naj se ne posega več, saj to slabi zaupanje v pravni red in lahko posega v pravico do zasebne lastnine.

Če o pravicah in obveznostih stranke iz dejanskega in pravnega razmerja, ki je zaključena življenjska celota, odloča več sodišč ali drugih državnih organov, sme stranka pričakovati, da bodo sodišča in državni organi nastopali kot enotna oblast.

Stališče pristojnega organa, da pravnomočna sodna odločba, ki odgovarja na vprašanje obstoja upniško-dolžniškega razmerja, ni upoštevna za odločitev v upravnem postopku verifikacije devizne vloge, v katerem pa je prav to vprašanje predmet presoje, pomeni razlago Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 v nasprotju s stališči iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji. Zato taka razlaga pomeni kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.
Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
2.1.3.2.1 - Viri ustavnega prava - Razredi - Sodna praksa - Mednarodna sodna praksa - Evropsko sodišče za človekove pravice.
5.3.36 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Pravica do lastnine (33, 67).
1.4.10.6 - Ustavno sodstvo - Postopek - Vmesni postopki - Izločitev sodnika.
Pravna podlaga:
Člen 33, Ustava [URS]
Člen 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-850/21-9
5. 9. 2023
 
 
SKLEP
 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Mehmed Čehić, Bosna in Hercegovina, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Fabiani, Petrovič, Jeraj, Rejc, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 5. septembra 2023
 

sklenil:

 
1. Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 292/2020 z dne 25. 8. 2021 se ne sprejme.
 
2. Ustavna pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 1848/2018 z dne 27. 7. 2020 in odločbo Sklada Republike Slovenije za nasledstvo št. 0042-4468/2016/8 z dne 2. 8. 2018 se sprejme v obravnavo.
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Pritožnik je na podlagi Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (Uradni list RS, št. 48/15 – v nadaljevanju ZNISESČP) vložil zahtevo za verifikacijo stare devizne vloge. Obstoj terjatve med njim in družbo Ljubljanska banka, d. d., Ljubljana (v nadaljevanju Banka) je izkazoval s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišče v Ljubljani, ki je ugotovilo, da je Banka dolžna pritožniku plačati 43.147,00 EUR in 356,37 USD z zamudnimi obrestmi. Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju Sklad) je zahtevo zavrnil. Ugotovil je, da so bila sredstva pritožnika prenesena na posebni privatizacijski račun. Zato pritožnikova devizna vloga ni neizplačana stara devizna vloge iz 2. člena ZNISESČP. Sklad je sprejel stališče, da z navedeno odločitvijo v upravnem postopku ni poseženo v obstoj pravnega razmerja med strankami pravdnega postopka.
 
2. Upravno sodišče je tožbo zavrnilo. Sprejelo je stališče, da Republika Slovenija na podlagi ZNISESČP ni prevzela obveznosti, ki so prenehale veljati pred njegovo uveljavitvijo. Potrdilo je ugotovitve Sklada, da so bila pritožnikova sredstva prenesena na posebni privatizacijski račun. Ob upoštevanju sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji z dne 6. 11. 2012 naj bi Republika Slovenija prevzela odgovornost za izplačilo tistih obveznosti družbe Ljubljanska banka, d. d., Ljubljana, Glavne filiale Sarajevo (v nadaljevanju Glavna podružnica Sarajevo), ki še niso bile poravnane. Če je pred uveljavitvijo ZNISESČP prišlo do prenosa sredstev z deviznih računov na račune drugih pravnih oseb ali transformacije terjatve v drugo vrsto premoženja (certifikat), naj upnik ne bi imel več terjatve do Glavne podružnice Sarajevo in s tem do Banke. Upravno sodišče je sprejelo stališče, da tretji odstavek 21. člena ZNISESČP ne ureja posebnega postopka verifikacije starih deviznih vlog za primere, ko vlagatelj razpolaga s pravnomočno sodno odločbo, ki potrjuje obstoj terjatve med varčevalcem in Banko. Navedena določba naj bi določala le možnost, da se navedene vloge obravnavajo hitreje, ne pa da so izključeni drugi pogoji, ki jih določa ZNISESČP. Višina obveznosti, do katere je Republika Slovenija prevzela izpolnitev, naj bi bila določena v 2. členu ZNISESČP. Zato naj pravnomočna sodba ne bi zavezovala Republike Slovenije, ki v navadnem pravdnem postopku niti ni sodelovala. Upravno sodišče je poudarilo, da Republika Slovenija ni vstopila v položaj Banke kot dolžnika, temveč je le prevzela izpolnitev obveznosti v obsegu in do višine, ki jo določa ZNISESČP.
 
3. Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog za dopustitev revizije.
 
4. Pritožnik zatrjuje kršitev 2. in 22. člena, prvega odstavka 23. člena ter 155. in 158. člena Ustave, 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter 1. člena Prvega protokola k EKČP.
 
5. Pritožnik zatrjuje, da Vrhovno sodišče ni obrazložilo predloga za dopustitev revizije. Sklad, Upravno sodišče in Vrhovno sodišče pa naj bi kršili prvi odstavek 23. člena Ustave, ker naj bi se drugače opredelili do tistega upoštevnega pogoja, ki je bil že ugotovljen s pravnomočno sodbo. Sklad in Upravno sodišče naj bi sprejela stališče, da je pritožnik devizne vloge prenesel na privatizacijski račun, Okrožno sodišče v Ljubljani pa naj bi v pravdnem postopku ugotovilo, da razmerje med pritožnikom in Banko še vedno obstaja ter da so pri Banki še vedno deponirana sredstva. Upravno sodišče naj bi s svojo odločitvijo porušilo pravno varnost, ki jo stranki zagotavlja pravnomočna odločitev sodišča. Pravica do sodnega varstva naj bi zagotavljala možnost učinkovito uveljaviti pravico, ki je bila v sporu pravnomočno priznana. Sestavni del pravice do sodnega varstva naj bi bila tudi zahteva po spoštovanju pravnomočnosti iz 158. člena Ustave. Prvina pravnomočnosti naj bi bila tudi prepoved odločanja o isti stvari. Pritožnik meni, da so pravice in obveznosti iz sklenjenega bančnega razmerja zaključena življenjska celota, zato so vsi organi, ki odločajo o takem razmerju, vezani na pravnomočne odločitve sodišč in so dolžni pravnomočne sodbe upoštevati pri izvajanju svojih pristojnosti. Trdi, da Sklad in Upravno sodišče pravnomočne sodbe sploh nista upoštevala.
 
6. Pritožnik nasprotuje stališču Upravnega sodišča, da je Republika Slovenija prevzela izpolnitev obveznosti le v obsegu in višini, ki jo določa ZNISESČP. Meni, da Upravno sodišče ni upoštevalo, da je Okrožno sodišče v Ljubljani ugotovilo, (1) da ima pritožnik še vedno terjatev do Banke in (2) da so ta sredstva še vedno deponirana pri Banki. S tem naj bi bila dejansko ugotovljena tako obseg kot višina obveznosti Banke. Pritožnik meni, da iz tretjega odstavka 21. člena ZNISESČP izhaja, da je v primeru obstoja pravnomočne sodbe treba o zahtevku odločiti na tej podlagi. Zato naj bi Upravno sodišče napačno razložilo to zakonsko določbo. Z njo naj bi bila po mnenju pritožnika izključena uporaba prvega odstavka 21. člena ZNISESČP, zato bi Sklad moral odločiti na podlagi pravnomočne sodbe. Z razlago, po kateri je obstoj terjatve ponovno ugotavljal, naj bi bila pritožniku odvzeta že pridobljena pravica. Ponovno odločanje o morebitnem prenosu sredstev na poseben privatizacijski račun naj bi poslabšalo položaj pritožnika in poseglo v njegov pridobljeni pravni položaj. Pritožnik meni, da je zato podana kršitev prepovedi retroaktivne uporabe pravnih aktov iz 155. člena Ustave.
 
7. Člen 1 Prvega protokola k EKČP naj bi bil kršen, ker naj bi upravni organ in sodišče napačno ugotovila dejansko stanje in ker naj bi pri ugotavljanju dejanskega stanja uporabila napačne dokaze. Pritožnik še zatrjuje, da že skoraj 30 let ne more razpolagati s svojimi prihranki, kar naj bi pomenilo nezakonit odvzem premoženja. ZNISESČP oziroma predvsem razlaga njegovega 2. člena v upravnem postopku in upravnem sporu naj bi razveljavila pravnomočno sodbo pritožnika in mu onemogočila razpolaganje s prihranki.
 
8. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev 22. člena Ustave, ker naj se Upravno sodišče ne bi opredelilo do vseh upoštevnih očitkov. Upravno sodišče naj ne bi odgovorilo na očitek o neprimernosti dokaza, s katerim je Sklad dokazoval prenos sredstev. Prav tako naj ne bi upoštevalo izpiska Občinskega sodišča v Sarajevu, iz katerega naj bi izhajalo stanje sredstev na pritožnikovem deviznem računu. S tem pa naj bi bila kršena tudi 6. in 13. člen EKČP.
 
 
B.
 
9. Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12,  23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) (1. točka izreka).
 
10. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča in odločbo Sklada sprejel v obravnavo (2. točka izreka). O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo in upravno odločbo kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.
 
 
 
 
 
 
C.
 
11. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Neža Kogovšek Šalamon. Sklep je sprejel soglasno.
 
 
 
dr. Špelca Mežnar
Predsednica senata
 
 
 
 
 
Up-850/21-14
7. 12. 2023
 
 
ODLOČBA
 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Mehmeda Čehića, Bosna in Hercegovina, ki ga zastopa Odvetniška družba Fabiani, Petrovič, Jeraj, Rejc, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 7. decembra 2023
 
 
odločilo:
 
1. Sodba Upravnega sodišča št. I U 1848/2018 z dne 27. 7. 2020 se razveljavi.
 
2. Odločba Sklada Republike Slovenije za nasledstvo, javni sklad, št. 0042-4468/2016/8 z dne 2. 8. 2018 se odpravi in zadeva se vrne Skladu Republike Slovenije za nasledstvo, javni sklad, v novo odločanje.
 
 
OBRAZLOŽITEV
 
 
A.
 
1. Pritožnik je na podlagi Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (Uradni list RS, št. 48/15 – v nadaljevanju ZNISESČP) vložil zahtevo za verifikacijo stare devizne vloge. Obstoj terjatve med družbo Ljubljanska banka, d. d., Ljubljana (v nadaljevanju Banka), je izkazoval s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je ugotovilo, da je Banka dolžna pritožniku plačati 43.147,00 EUR in 356,37 USD z zamudnimi obrestmi. Sklad Republike Slovenije za nasledstvo, javni sklad (v nadaljevanju Sklad), je zahtevo zavrnil. Ugotovil je, da so bila sredstva pritožnika prenesena na posebni privatizacijski račun. Zato pritožnikova devizna vloga ni neizplačana stara devizna vloge iz 2. člena ZNISESČP. Sklad je sprejel stališče, da z navedeno odločitvijo v upravnem postopku ni poseženo v obstoj pravnega razmerja med strankami pravdnega postopka in zato ni poseženo v pravnomočno sodbo.
 
2. Upravno sodišče je tožbo zavrnilo. Sprejelo je stališče, da Republika Slovenija na podlagi ZNISESČP ni prevzela obveznosti, ki so prenehale veljati pred njegovo uveljavitvijo. Potrdilo je ugotovitve Sklada, da so bila pritožnikova sredstva prenesena na posebni privatizacijski račun. Ob upoštevanju sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji z dne 6. 11. 2012 (v nadaljevanju sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi) naj bi Republika Slovenija prevzela odgovornost za izplačilo tistih obveznosti družbe Ljubljanska banka, d. d., Ljubljana, Glavna filijala Sarajevo (v nadaljevanju Glavna podružnica Sarajevo), ki še niso bile poravnane. Če je pred uveljavitvijo ZNISESČP prišlo do prenosa sredstev z deviznih računov na račune drugih pravnih oseb ali transformacije terjatve v drugo vrsto premoženja (certifikat), naj upnik ne bi imel več terjatve do Glavne podružnice Sarajevo in s tem do Banke. Upravno sodišče je sprejelo stališče, da tretji odstavek 21. člena ZNISESČP ne ureja posebnega postopka verifikacije starih deviznih vlog za primere, ko vlagatelj razpolaga s pravnomočno sodno odločbo, ki potrjuje obstoj terjatve med varčevalcem in Banko. Navedena določba naj bi določala le možnost, da se navedene vloge obravnavajo hitreje, ne pa da so izključeni drugi pogoji, ki jih določa ZNISESČP. Višina obveznosti, do katere je Republika Slovenija prevzela izpolnitev, naj bi bila določena v 2. členu ZNISESČP. Zato naj pravnomočna sodba ne bi zavezovala Republike Slovenije, ki v pravdnem postopku niti ni sodelovala. Upravno sodišče poudarja, da naj Republika Slovenija ne bi vstopila v položaj Banke kot dolžnika, temveč naj bi le prevzela izpolnitev obveznosti v obsegu in do višine, ki jo določa ZNISESČP.
 
3. Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog za dopustitev revizije.
 
4. Pritožnik zatrjuje kršitev 2. in 22. člena, prvega odstavka 23. člena ter 155. in 158. člena Ustave ter kršitev 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in 1. člena Prvega protokola k EKČP.
 
5. Sklad in Upravno sodišče naj bi kršila prvi odstavek 23. člena Ustave, ker naj bi se drugače opredelila do tistega upoštevnega pogoja, ki je bil že ugotovljen s pravnomočno sodbo. Sklad in Upravno sodišče naj bi sprejela stališče, da je pritožnik devizne vloge prenesel na privatizacijski račun, Okrožno sodišče v Ljubljani pa naj bi v pravdnem postopku ugotovilo, da razmerje med pritožnikom in Banko še vedno obstaja ter da so pri Banki še vedno deponirana sredstva. Upravno sodišče naj bi s svojo odločitvijo porušilo pravno varnost, ki jo stranki zagotavlja pravnomočna odločitev sodišča. Pravica do sodnega varstva naj bi zagotavljala možnost učinkovito uveljaviti pravico, ki je bila v sporu pravnomočno priznana. Sestavni del pravice do sodnega varstva naj bi bila tudi zahteva po spoštovanju pravnomočnosti iz 158. člena Ustave. Prvina pravnomočnosti naj bi bila tudi prepoved odločanja o isti stvari. Pritožnik meni, da so pravice in obveznosti iz sklenjenega bančnega razmerja zaključena življenjska celota, zato so vsi organi, ki odločajo o takem razmerju, vezani na pravnomočne odločitve sodišč in so dolžni pravnomočne sodbe upoštevati pri izvajanju svojih pristojnosti. Pritožnik meni, da Sklad in Upravno sodišče pravnomočne sodbe sploh nista upoštevala.
 
6. Pritožnik nasprotuje stališču Upravnega sodišča, da je Republika Slovenija prevzela izpolnitev obveznosti le v obsegu in višini, ki jo določa ZNISESČP. Meni, da Upravno sodišče ni upoštevalo, da je Okrožno sodišče v Ljubljani ugotovilo, (1) da ima pritožnik še vedno terjatev do Banke in (2) da so ta sredstva še vedno deponirana pri Banki. S tem naj bi bila dejansko ugotovljena tako obstoj kot višina obveznosti Banke. Pritožnik meni, da iz tretjega odstavka 21. člena ZNISESČP izhaja, da je v primeru obstoja pravnomočne sodbe treba o zahtevku odločiti na tej podlagi. Zato naj bi Upravno sodišče napačno razložilo tretji odstavek 21. člena ZNISESČP. S tretjim odstavkom 21. člena ZNISESČP naj bi bila po mnenju pritožnika izključena uporaba prvega odstavka tega člena, zato bi Sklad moral odločiti na podlagi pravnomočne sodbe. Z razlago, po kateri je obstoj terjatve ponovno ugotavljal, naj bi bila pritožniku odvzeta že pridobljena pravica. Ponovno odločanje o morebitnem prenosu sredstev na poseben privatizacijski račun naj bi poslabšalo položaj pritožnika in poseglo v njegov pridobljeni pravni položaj. Pritožnik meni, da je zato podana kršitev prepovedi retroaktivne uporabe pravnih aktov iz 155. člena Ustave.
 
7. Člen 1 Prvega protokola k EKČP naj bi bil kršen, ker naj bi upravni organ in sodišče napačno ugotovila dejansko stanje in ker naj bi pri ugotavljanju dejanskega stanja uporabila napačne dokaze. Pritožnik še zatrjuje, da že skoraj 30 let ne more razpolagati s svojimi prihranki, kar naj bi pomenilo nezakonit odvzem premoženja. ZNISESČP oziroma predvsem razlaga 2. člena v upravnem postopku in upravnem sporu naj bi razveljavila pravnomočno sodbo pritožnika in mu onemogočila razpolaganje s prihranki.
 
8. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev 22. člena Ustave, ker se Upravno sodišče ni opredelilo do vseh upoštevnih očitkov. Upravno sodišče naj ne bi odgovorilo na očitek o neprimernosti dokaza, s katerim je Sklad dokazoval prenos sredstev. Upravno sodišče naj tudi ne bi upoštevalo izpiska Občinskega sodišča v Sarajevu, iz katerega naj bi izhajalo stanje sredstev na pritožnikovem deviznem računu. S tem naj bi bila kršena tudi 6. in 13. člen EKČP.
 
9. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-850/21 z dne 5. 9. 2023 sprejelo v obravnavo ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča in odločbo Sklada (2. točka izreka sklepa). O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Upravno sodišče in Sklad.
 
B.
 
10. Predmet te ustavne pritožbe je presoja stališč Sklada, da se zavrne vloga za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge, ker se ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZNISESČP pritožnikova zahteva za verifikacijo devizne vloge ne nanaša na neizplačano staro devizno vlogo. Izpodbijana odločba Sklada temelji na stališču, da pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katero je bila priznana terjatev pritožnika iz naslova starih deviznih vlog, ne more vplivati na odločitev v tej zadevi. Sklad je sprejel stališče, da mora v postopku verifikacije odločati na podlagi 2. člena ZNISESČP, ki opredeljuje staro devizno vlogo. Ob upoštevanju 2. člena ZNISESČP naj Sklad ne bi imel pravne podlage za drugačno odločitev, saj je ugotovil, da je prišlo do prenosa pritožnikovih sredstev na posebni privatizacijski račun. Upravno sodišče je potrdilo navedeno stališče Sklada. Sprejelo je stališče, da Republika Slovenija po ZNISESČP ni prevzela izpolnitve tistih obveznosti Banke, ki so prenehale pred njegovo uveljavitvijo. Ker naj bi pred uveljavitvijo ZNISESČP prišlo do prenosa pritožnikovih sredstev z deviznih računov na račune drugih oseb oziroma do transformacije v drugo obliko premoženja (certifikat), naj pritožnik ne bi več imel terjatve do Banke. Zato tudi Republika Slovenija ni prevzela izpolnitve te obveznosti. Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani naj bi pomenila pravnomočen in izvršljiv pravni naslov v razmerju do Banke, ne pa v razmerju do Republike Slovenije.
 
11. Pritožnik nasprotno meni, da pomeni tako stališče dejansko razveljavitev pravnomočne sodbe. S takim stališčem naj bi Sklad in Upravno sodišče ponovno ugotavljala obstoj terjatve med pritožnikom in Banko, čeprav sta bila obstoj in višina terjatve že ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo. Pritožnik zatrjuje, da sta Sklad in Upravno sodišče s sporno razlago ZNISESČP razveljavila pravnomočno sodbo v korist pritožnika. S tem naj bi mu onemogočila razpolaganje s prihranki. Pritožnik meni, da naj bi z navedenim stališčem Sklad in Upravno sodišče kršila prvi odstavek 23. člena ter 155. in 158. člen Ustave ter 1. člen Prvega protokola k EKČP.
 
12. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da ZNISESČP, ki določa pogoje za pridobitev izplačila stare devizne vloge, sega na področje varovanja pravice do zasebne lastnine.[1] Namen upravnega postopka verifikacije stare devizne vloge je ugotoviti, ali je v konkretnem primeru pred uveljavitvijo ZNISESČP obstajalo upniško-dolžniško razmerje med Banko in varčevalcem ter višino terjatve, ki jo ima varčevalec do Banke (prvi odstavek 2. člena ZNISESČP), s tem pa tudi ugotoviti višino dolga Banke, katerega izpolnitev je Republika Slovenija dolžna prevzeti (prvi odstavek 1. člena ZNISESČP). Na podlagi odločbe Sklada, s katero bi bila verificirana stara devizna vloga, bi bil pritožnik upravičen do izplačila stare devizne vloge. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da varstvo na podlagi 33. člena Ustave med drugim zajema tudi terjatve, tj. premoženjske pravice upnika v razmerju do dolžnika, ki naj opravi določeno izpolnitev.[2] ESČP je v sodbi v zadevi Ališić in drugi sprejelo stališče, da stare devizne vloge pomenijo premoženje iz 1. člena Prvega protokola k EKČP.[3] Iz navedenega izhaja, da odločitev, sprejeta v postopku verifikacije starih deviznih vlog, sega na področje varovanja pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ker je vsebina 1. člena Prvega protokola k EKČP konkretizirana v človekovi pravici do zasebne lastnine (33. člen Ustave),[4] je Ustavno sodišče očitke pritožnika o kršitvi 1. člena Prvega protokola k EKČP presojalo v okviru 33. člena Ustave.
 
13. Ustava v 33. členu varuje lastninsko svobodo posameznika. Njen namen je zavarovati svobodo ravnanja na premoženjskem področju. Varuje konkretni položaj imetnika pravice pred oblastnimi posegi v njegovo lastninsko sfero, izraža razmerje med posameznikom in skupnostjo ter varuje pravni institut lastnine oziroma lastninske pravice. Zajema naslednje elemente: svobodo pridobivanja lastnine, uživanje lastnine, pravico do odtujevanja lastnine in zaupanje v pridobljene pravice.[5] Poudarek na zaupanju v pridobljene pravice kaže na to, da 33. člen Ustave vsebuje tudi jamstvo določene trajnosti, zanesljivosti, stabilnosti, nespremenljivosti. Imetnik lastninske ali druge ustavno varovane premoženjske pravice[6] je zaščiten pred tem, da bi bila njegova pravica brez njegove volje okrnjena ali bi celo prenehala, razen v zakonsko določenem postopku pred pristojnim organom, v katerem ima nosilec pravice možnost sodelovanja, ter na podlagi vnaprej znanih, jasnih, pravičnih in uravnoteženih materialnopravnih rešitev.
 
14. Člen 33 Ustave torej že sam po sebi jamči zaupanje v določeno trajnost, stabilnost in nespremenljivost pridobljenih pravic na premoženjskem področju.[7] Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da ima pravica do zasebne lastnine tudi procesni vidik, ki se navezuje na pravico do učinkovitega sodnega varstva lastninske pravice.[8] Pravica do sodnega varstva pa zahteva spoštovanje pravnomočne sodne odločbe. Stranke imajo namreč upravičeno pričakovanje, da pravnomočno rešenih vprašanj, razen v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi pred sodiščem, nihče ne bo mogel ponovno odpirati.[9] V pravici iz 33. člena Ustave se torej ob upoštevanju načela pravnomočnosti iz 158. člena Ustave zrcali tudi vsebina načela pravne varnosti, ki je eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave.[10] Načelo pravne varnosti (oziroma zaupanja v pravo) zahteva, da so posamezne odločitve, ki so zakonite in sprejete brez vnaprejšnjih pridržkov ter po svoji naravi niso prehodnega značaja, stabilne. Pravo lahko uveljavlja svojo funkcijo urejanja družbenega življenja, če je v čim večji meri stalno in trajno. Tako pravo kot tudi celotno ravnanje vseh državnih organov morata biti predvidljiva, ker to zahteva pravna varnost.[11] V obstoj terjatve, ki je ugotovljena s pravnomočno sodno odločbe, naj se ne posega več, saj to slabi zaupanje v pravni red in lahko posega v pravico do zasebne lastnine.[12] Ustavno sodišče je tudi že sprejelo stališče,[13] da je pravnomočnost močnejša in pomembnejša od vsebinske kvalitete sodne odločbe – z njo so ozdravljene tudi nezakonite in nepravilne odločbe.[14]
 
15. Ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe presoja, ali so bile z izpodbijanim posamičnim aktom kršene človekove pravice in temeljne svoboščine (50. člen ZUstS). V tem okviru se omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču.[15] Ustavno sodišče mora torej presoditi, ali je stališče Sklada in Upravnega sodišča, da sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katero sta bila pred uveljavitvijo ZNISESČP ugotovljena obstoj pritožnikove terjatve do Banke in njena višina, ne more vplivati na odločitev v tej zadevi, nesprejemljivo z vidika pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.
 
16. ZNISESČP določa način izvršitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi v obsegu, v katerem je bilo Republiki Sloveniji naloženo, naj sprejme vse potrebne ukrepe za poplačilo neizplačanih starih deviznih vlog (prvi odstavek 1. člena ZNISESČP).[16] Ustavno sodišče mora stališča Sklada in Upravnega sodišča presojati v luči stališč in ugotovitev, sprejetih v sodbi ESČP v zadevi Ališić in drugi. Če bi Sklad in Upravno sodišče razložila ZNISESČP v nasprotju s stališči ESČP v sodbi v zadevi Ališić in drugi, bi šlo po vsebini za neskladje s pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave).
 
17. Ukrep, ki ga je ESČP presojalo v sodbi v zadevi Ališić in drugi, je bila dolgotrajna nezmožnost pritožnikov, da bi lahko razpolagali s svojimi prihranki na deviznih računih v podružnicah bank v Bosni in Hercegovini zaradi različnih ukrepov, sprejetih na nacionalni ravni.[17] ESČP je v sodbi v zadevi Ališić in drugi ugotovilo, da je Republika Slovenija kršila 1. člen Prvega protokola k EKČP, ker dolgo časovno obdobje ni sprejela ustreznih ukrepov, s katerimi bi zavarovala položaj pritožnikov v zadevi Ališić in drugi. Po mnenju ESČP ni bilo vzpostavljeno pravično ravnovesje med splošnim interesom skupnosti in lastninsko pravico pritožnikov, ki sta morala nositi nesorazmerno breme.[18]
 
18. ESČP je ugotovilo, da kršitve, ki jih je ugotovilo, vplivajo na veliko število ljudi, zato je razsodilo, da mora Republika Slovenija sprejeti vse potrebne ukrepe, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko pritožnika in vsi drugi, ki so v enakem položaju kot onadva, dobili izplačane stare devizne vloge pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank.[19] ESČP je sprejelo stališče, da navedeni ukrepi ne veljajo za tiste varčevalce, ki so jim bile stare devizne vloge že v celoti izplačane ali so jih uporabili v procesu privatizacije v Federaciji Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju FBiH) ali so jim njihove devizne vloge izplačali hrvaška in makedonska vlada.[20] ESČP je presojalo, ali so pritožniki dejansko imeli stare devizne vloge in ali terjatev še obstaja. Ugotovilo je, da so terjatve posameznikov iz naslova starih deviznih vlog preživele razpad Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju SFRJ).[21] Navedlo je, da zakonodaja držav naslednic SFRJ nikoli ni ukinila zahtevkov pritožnikov iz naslova starih deviznih vlog ali jih kakorkoli drugače ukinila ali jim odvzela pravno veljavnost.[22] Nikoli ni bilo dvoma, da bodo morale nekatere ali vse države naslednice na koncu izplačati pritožnike.[23]
 
19. ESČP je pri presoji sorazmernosti presojanih ukrepov ugotavljalo odgovornost posameznih toženih držav za sprejete ukrepe. Pri presoji odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve človekovih pravic je upoštevalo številne dejavnike, kot so lastništvo bank, zakonodajni in drugi ukrepi, sprejeti glede premoženja bank, status zadevnih podružnic po razpadu SFRJ, prenos teh sredstev podružnic na matične banke, propad pogajanj pod pokroviteljstvom Banke za mednarodne poravnave v letu 2002 in pomanjkanje kakršnihkoli poznejših resnih pogajanj v tej zadevi.[24] Sprejelo je stališče, da obstajajo zadostni razlogi, da Republika Slovenija odgovarja za dolg Banke. Ugotovilo je, da je Banka v državni lasti, da jo upravlja javni sklad (Sklad), da je bila večina premoženja Banke z Ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 1/91 in 45/94) prenesena na družbo Nova Ljubljanska banka, d. d., Ljubljana.[25]
 
20. Temeljno izhodišče, ki ga je ESČP upoštevalo pri ugotovitvi odgovornosti Republike Slovenije za nezmožnost pritožnikov, da dolgo časovno obdobje nista mogla uporabiti svojih prihrankov, je bila ugotovitev, da je Banka še vedno odgovorna za izplačilo starih deviznih vlog v svojih bosansko-hercegovskih podružnicah, torej da še vedno obstaja terjatev pritožnikov do Banke.[26] ESČP je ugotovilo, da zakonsko jamstvo SFRJ do razpada ni bilo aktivirano, zato je odgovornost za izplačilo deviznih vlog ostala na bankah. Podružnice so ob razpadu SFRJ delovale v imenu in za račun matičnih bank, zato je bila Banka do razpada SFRJ odgovorna za izplačilo deviznih vlog.[27] Pri presoji odgovornosti za izplačilo deviznih vlog po razpadu SFRJ je ESČP upoštevalo stališča slovenskih sodišč, ki so odločala o sporih med varčevalci Glavne podružnice Sarajevo in Banko.[28] Slovenska sodišča so ugotovila, da so bančne podružnice v skladu z zakonodajo SFRJ delovale v imenu in za račun matičnih bank in da je Banka obdržala odgovornost za stare devizne vloge v Glavni podružnici Sarajevo. Iz navedenega izhaja, da je bistvena okoliščina, ki v sodbi ESČP v zadevi Ališić in drugi opredeljuje obseg obveznosti Republike Slovenije do posameznega varčevalca, obstoj terjatve med varčevalcem in Banko pred uveljavitvijo ZNISESČP. Če je torej ob uveljavitvi ZNISESČP še vedno obstajala terjatev med varčevalcem in Banko, je Republika Slovenija dolžna prevzeti izpolnitev obveznosti.[29]
 
21. Po stališču Sklada in Upravnega sodišča je Republika Slovenija na podlagi ZNISESČP prevzela izpolnitev tistih obveznosti Banke, ki v času uveljavitve zakona še niso bile poravnane. Po stališču Upravnega sodišča v tistih primerih, ko je prišlo do prenosa sredstev z računov pri Banki na račune drugih pravnih oseb in do transformacije deviznih vlog v drugo premoženje, varčevalec nima več terjatve do Banke. Zato v skladu z drugim odstavkom 2. člena ZNISESČP ne gre za staro devizno vlogo in Republika Slovenija ni dolžna prevzeti izpolnitve dolga. Ustavno sodišče je v sklepu št. Up-960/20 že sprejelo stališče, da v primerih, ko je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi oblastnega dejanja FBiH, ki se mu Banka ni mogla upreti, Republika Slovenija za neobstoječ dolg med varčevalcem in Banko ne more odgovarjati. Sprejelo je stališče, da je prenos sredstev z računa pri Banki na poseben privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo FBiH na podlagi Zakona o poravnavi terjatev v postopku privatizacije (Zakon o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije, Uradni list FBiH, št. 27/97, 8/99, 45/2000, 54/2000, 32/01, 27/02, 57/03, 44/04, 79/07, 65/09, 48/11, 111/12, 86/15, 13/18 in 44/20 – v nadaljevanju Zakon 1997) pomenil spremembo oblike premoženja iz terjatve v certifikat in s tem prenehanje upniško-dolžniškega razmerja med banko in varčevalcem.[30] Zato Republika Slovenija ni dolžna prevzeti izpolnitve te obveznosti.
 
22. Vendar je položaj pritožnika v obravnavni ustavni pritožbi drugačen od položaja pritožnikov v sklepu št. Up-960/20. Pritožnik je obstoj upniško-dolžniškega razmerja izkazoval s pravnomočno sodbo, v kateri je sodišče po trenutku, ko je na podlagi Zakona 1997 prišlo do prenosa sredstev na poseben privatizacijski račun,[31] in pred uveljavitvijo ZNISESČP[32] ugotovilo, da upniško-dolžniško razmerje med pritožnikom in Banko še vedno obstaja. Iz obrazložitve odločbe Sklada pa ne izhaja, da bi do prenosa pritožnikovih sredstev na poseben privatizacijski račun na podlagi predpisov Bosne in Hercegovine prišlo po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Pri presoji, ali je navedena pravnomočna sodba lahko upoštevna pri odločanju v verifikacijskem postopku, je treba upoštevati časovne in objektivne meje pravnomočnosti. Časovne meje pravnomočnosti določajo trenutek, na katerega se nanaša pravnomočnost. V rednem pravdnem postopku[33] časovne meje pravnomočnosti opredeljuje trenutek zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Dejstva, ki so obstajala do tega trenutka, lahko sodnik upošteva pri odločanju v zadevi, dejstev, ki so se zgodila kasneje, pa učinek pravnomočnosti ne zajema.[34] Objektivne meje pravnomočnosti povedo, na katere dele sodne odločbe se pravnomočnost nanaša in kaj je predmet pravnomočnosti.[35] Ustaljeno stališče pravne doktrine je, da je kompleks dejstev, na katerem temelji sodba, v celoti zajet s pravnomočnostjo odločitve v izreku, zato ni več mogoče na isti kompleks dejstev opreti enakega tožbenega predloga (kot v pravnomočno končani zadevi), ne glede na to, ali se v novi verziji izpustijo nekatera od v prejšnjem postopku navedenih dejstev iz tega kompleksa ali pa se dodajo nekatera nova. Drugače povedano, pravnomočnost obsega vsa dejstva, ki pomenijo zaključen kompleks dejstev (historični dogodek), s katerim se utemeljuje določen tožbeni zahtevek, tudi dejstva, ki v postopku pred izdajo sodbe niso bila navedena, če so sestavni del dejstvenega kompleksa, na katerega se sodba nanaša.[36]
 
23. Z vidika posameznika ni pomembno, ali o njegovih pravicah in obveznostih iz nekega dejanskega in pravnega razmerja, ki ga je mogoče razumeti kot zaključeno življenjsko celoto, odloča eno, dve ali celo več sodišč ali drug državni organ. Varstvo pravnomočnosti se nanaša na vsa pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, torej na pravnomočne odločbe tako sodišč kot tudi upravnih in drugih državnih organov ter organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, ki so skladno z zakonom pristojni za izdajo konkretnih in posamičnih pravnih aktov, s katerimi urejajo pravna razmerja med subjekti.[37] Sodišča oziroma drugi državni organi, ki odločajo o takem razmerju, nastopajo navzven kot enotna oblast,[38] kar jim nalaga posebej skrbno celostno analizo že sprejetih odločitev drugih sodišč in njihovo upoštevanje pri izvajanju svojih pristojnosti, da se ne ogroža pravna varnost, ki jo izgrajujejo že sprejeta pravnomočna odločitev in nanjo navezana upravičena pričakovanja strank sodnega spora.[39]
 
24. Iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani izhaja, da je bilo o obstoju terjatve med pritožnikom in Banko in o njeni višini po prenosu sredstev na poseben privatizacijski račun in pred uveljavitvijo ZNISESČP že pravnomočno odločeno. To pomeni, da je kompleks dejstev, ki je zajet s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, vključeval tudi morebitni prenos sredstev pritožnika na poseben privatizacijski račun na podlagi Zakona 1997. Če je Sklad v postopku verifikacije ponovno ugotavljal dejstva, povezana z obstojem upniško-dolžniškega razmerja med pritožnikom in Banko, in jih ocenil drugače, kot jih je Okrožno sodišče v Ljubljani, je posegel v pravnomočno sodno odločbo. Ker iz obrazložitve sklepa Sklada ne izhaja, da bi do prenosa pritožnikove terjatve na poseben privatizacijski račun, kar po stališču Sklada pomeni prenehanje upniško-dolžniškega razmerja med pritožnikom in Banko, prišlo po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, sta bila pritožnikova pravna varnost in nanjo vezano upravičeno pričakovanje, konkretizirano v pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, porušena. Čeprav pritožnik razpolaga s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, v kateri je ugotovljen obstoj upniško-dolžniškega razmerja med pritožnikom in Banko, zanj učinkuje odločba Sklada, ki ugotavlja, da upniško-dolžniško razmerje med pritožnikom in Banko v trenutku uveljavitve ZNISESČP ni več obstajalo, čeprav Sklad ni ugotovil, da bi do prenosa sredstev na poseben privatizacijski račun prišlo po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.
 
25. Sklad je odločal v času, ko je bila sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani že pravnomočna. Ta sodba odgovarja na vprašanje obstoja upniško-dolžniškega razmerja med pritožnikom in Banko na dan zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Če se po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje upoštevne dejanske okoliščine niso spremenile, je sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani neločljivo vpeta v zaključeno življenjsko celoto, ki je bila predmet presoje tudi v postopku verifikacije stare devizne vloge. Ob upoštevanju stališč ESČP v zadevi Ališić in drugi, po katerem je Republika Slovenija odgovorna za poplačilo tistih dolgov Banke, ki so obstajali v času uveljavitve ZNISESČP, je Republika Slovenija dolžna prevzeti izpolnitev te obveznosti, razen če bi Sklad ugotovil, da so se upoštevne dejanske okoliščine spremenile po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. S stališčem, da pravnomočna sodna odločba, s katero je bilo stanje terjatev pritožnika do Banke že ugotovljeno, ne more biti upoštevna za odločitev v postopku verifikacije, ne da bi Sklad pri tem obrazložil, da so se upoštevne dejanske okoliščine spremenile po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, je Sklad 2. člen ZNISESČP razlagal v nasprotju s stališči ESČP v sodbi v zadevi Ališić in drugi. S tem pa je kršil 33. člen Ustave.
 
26. Pritožnik je kršitev 33. člena Ustave uveljavljal tudi s tožbo pred Upravnim sodiščem. Ker Upravno sodišče ni odpravilo navedene kršitve 33. člena Ustave, je tudi samo kršilo to človekovo pravico in temeljno svoboščino.
 
27. Ustavno sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS izpodbijano sodno odločbo razveljavilo (1. točka izreka), odločbo Sklada pa odpravilo (2. točka izreka) ter vrnilo zadevo v novo odločanje Skladu. Sklad bo moral v ponovljenem postopku upoštevati razloge iz te odločbe.
 
28. Ker je Ustavno sodišče izpodbijana akta razveljavilo oziroma odpravilo že zaradi kršitve pravice iz 33. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih človekovih pravic ni bilo treba presojati.
 
 
C.
 
29. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnik dr. Rok Čeferin je bil izločen pri odločanju o tej zadevi. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno.
 
 
 
 
dr. Matej Accetto
Predsednik
 
 
 
[1] Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-39/22, Up-16/22 z dne 19. 4. 2023, 12. točka obrazložitve.
[2] Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-267/06 z dne 15. 3. 2007 (Uradni list RS, št. 29/07, in OdlUS XVI, 20), 24. točka obrazložitve, in št. U-I-47/15 z dne 24. 9. 2015 (Uradni list RS, št. 76/15), 11. točka obrazložitve.
[3] Glej sodbo ESČP v zadevi Ališić in drugi, 80. točka obrazložitve.
[4] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1201/05 z dne 6. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 117/07, in OdlUS XVI, 116), 7. točka obrazložitve.
[5] Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-457/09 z dne 28. 9. 2011 (Uradni list RS, št. 86/11, in OdlUS XIX, 31), 8. točka obrazložitve.
[6] Ustavni pojem lastnine iz 33. člena Ustave je namreč širši od civilnega pojma lastninske pravice, obsega tudi terjatve, deleže v gospodarskih družbah, druge stvarne pravice, pričakovalne pravice itd.
[7] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-457/09, 10. točka obrazložitve, in T. Jerovšek v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 1071–1072.
[8] Glej odločbe Ustavnega sodišča št. Up-969/08 z dne 13. 5. 2010 (Uradni list RS, št. 45/10), 12. točka obrazložitve, št. Up-457/09, 11. do 13. točka obrazložitve, št. Up-1061/12 z dne 29. 5. 2014 (Uradni list RS, št. 44/14), 15. točka obrazložitve, in št. Up-879/20 z dne 27. 10. 2022, 18. točka obrazložitve. Glej tudi J. Zobec v: M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Del 1, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica 2019, str. 318.
[9] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-685/05 z dne 6. 11. 2008 (Uradni list RS, št. 111/08, in OdlUS XVII, 90), 12. točka obrazložitve.
[10] Temeljni namen pravnomočnosti je zagotavljanje pravne varnosti (odločba Ustavnega sodišča št. Up-822/13 z dne 4. 12. 2014, Uradni list RS, št. 93/14, in OdlUS XX, 41, 11. točka obrazložitve). Pravnomočnost je "temelj" pravne varnosti (sklep Ustavnega sodišča št. U-I-63/03 z dne 9. 9. 2004, 7. točka obrazložitve).
[11] Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-164/15 z dne 18. 2. 2016 (Uradni list RS, št. 26/16, in OdlUS XXI, 30), 6. točka obrazložitve, in št. Up-95/16 z dne 14. 3. 2019 (Uradni list RS, št. 26/19, in OdlUS XXIV, 24), 20. točka obrazložitve.
[12] Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-893/16, U-I-194/16 z dne 20. 4. 2017, 16. točka obrazložitve.
[13] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-685/05, 12. točka obrazložitve.
[14] Podobna stališča je ESČP izrazilo v sodbi v zadevi Ryabykh proti Rusiji z dne 24. 7. 2003.
[15] Primerjaj z A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 468, in z odločbami Ustavnega sodišča št. Up-85/03 z dne 17. 12. 2003 (Uradni list RS, št. 133/03, in OdlUS XII, 115), 7. točka obrazložitve, št. Up-699/12 z dne 17. 1. 2013 (Uradni list RS, št. 20/13), 13. točka obrazložitve, in št. Up-79/06 z dne 12. 6. 2008 (Uradni list RS, št. 68/08, in OdlUS XVII, 75), 10. točka obrazložitve.
[16] Glej tudi Predlog zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 z dne 2. 6. 2015 – nujni postopek – EPA 557-VII, str. 3.
[17] Glej sodbo ESČP v zadevi Ališić in drugi, 99. točka obrazložitve.
[18] Prav tam, 99. in 124. točka obrazložitve.
[19] Prav tam, 146. točka obrazložitve.
[20] Prav tam, 147. točka obrazložitve.
[21] Prav tam, 77. točka obrazložitve.
[22] Glej odločitev ESČP o dopustnosti v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji z dne 17. 10. 2011, 52.–55. točka obrazložitve.
[23] Glej sodbo ESČP v zadevi Ališić in drugi, 77. točka obrazložitve.
[24] Prav tam, 83. točka obrazložitve.
[25] Prav tam, 116. točka obrazložitve.
[26] Prav tam, 112. točka obrazložitve.
[27] Glej odločitev ESČP o dopustnosti v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, 67. točka obrazložitve, in sodbo ESČP v zadevi Ališić in drugi, 109. točka obrazložitve.
[28] Glej sodbo ESČP v zadevi Ališić in drugi, 51. in 112. točka obrazložitve.
[29] Glej prav tam, 109.–113. točka obrazložitve, in sklep Ustavnega sodišča št. Up-960/20 z dne 5. 5. 2022, 29. točka obrazložitve.
[30] Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-960/20, 40. točka obrazložitve.
[31] Pri varčevalcih te banke, ki so bili državljani Bosne in Hercegovine na dan 31. 3. 1991 in so imeli 28. 11. 1997 prebivališče v Bosni in Hercegovini, je na podlagi Zakona 1997 v 60 dneh po začetku uporabe tega zakona po uradni dolžnosti prišlo do prenosa devizne vloge na poseben privatizacijski račun (glej 5. člen, prvi odstavek 7. člena in 11. člen Zakona 1997). V skladu z 21. členom Zakona 1997 je zakon začel veljati z dnem objave v Uradnem listu FBiH, tj. 28. 11. 1997, uporabljati pa se je začel po izteku 90 dni od začetka veljavnosti.
[32] Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani je postala pravnomočna 30. 1. 2013. ZNISESČP je začel veljati 4. 7. 2015.
[33] Glej 319. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – ZPP).
[34] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1004/11 z dne 8. 11. 2012 (Uradni list RS, št. 90/12), 7. točka obrazložitve.
[35] Glej S. Triva, M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, sedmo izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2004, str. 642.
[36] Prav tam, str. 647. Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1008/11, 8. točka obrazložitve.
[37] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-522/21 z dne 14. 10. 2021 (OdlUS XXVI, 49), 12. točka obrazložitve.
[38] Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-46/12 z dne 2. 10. 2014 (Uradni list RS, št. 74/14, in OdlUS XX, 38), 15. točka obrazložitve.
[39] Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-95/16, 21. točka obrazložitve.
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Mehmed Čehić, Bosna in Hercegovina
Datum vloge:
25.10.2021
Datum odločitve:
07.12.2023
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava določitev pristojnega organa
Dokument:
US33727