Up-1451/22

Opravilna št.:
Up-1451/22
Objavljeno:
Neobjavljeno | 07.12.2023
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2023:Up.1451.22
Akt:
Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 25329/2021 z dne 14. 9. 2022, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 25329/2021 z dne 4. 8. 2022, sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 25329/2021 z dne 17. 10. 2022 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 25329/2021 z dne 3. 10. 2022
Izrek:
S sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 25329/2021 z dne 14. 9. 2022, sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 25329/2021 z dne 4. 8. 2022, sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 25329/2021 z dne 17. 10. 2022 in sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 25329/2021 z dne 3. 10. 2022 je bila pritožniku kršena pravica iz prvega odstavka 19. člena Ustave.
Evidenčni stavek:
Za preprečitev samovoljnega ravnanja organov oblasti je nujno, da se sklep o priporu izvrši čim prej, ko je to mogoče. Okoliščine, ki so zahtevale odreditev pripora, se namreč vmes lahko tudi spremenijo in kljub formalno veljavnemu sklepu ne obstajajo več vsebinski pogoji za pripor. Če pa takojšnja izvršitev sklepa o priporu ni mogoča in je zato med izdajo in izvršitvijo sklepa časovna razlika, mora zakonska ureditev vsebovati varovalke, ki omogočajo pravočasno upoštevanje spremenjenih okoliščin. Gre za varovalke, ki zahtevajo, da se pogoji za pripor ponovno preizkusijo takoj, ko se sklep o priporu izvrši. To izhaja iz zahteve prvega odstavka 20. člena Ustave, po kateri mora biti pripor "neogibno potreben". To zahtevo morajo upoštevati tako zakonodajalec pri konkretizaciji ustavnih pogojev za pripor kot tudi sodišča pri razlagi zakonskih določb.

Drugi odstavek 207. člena Zakona o kazenskem postopku je treba razlagati tako, da mora zunajobravnavni senat, če je bil odrejen pripor z odložnim rokom, tik pred dejanskim začetkom oziroma najkasneje ob dejanskem začetku izvrševanja sklepa o priporu preveriti, ali so še podani pogoji in razlogi za pripor. Ob takšni razlagi je drugi odstavek 207. člena Zakona o kazenskem postopku tista varovalka, ki zagotavlja ustavno skladnost instituta pripora z odložnim rokom.
Geslo:
1.5.51.2.8 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Ugotovitev kršitve ustavne pravice.
5.3.5 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Svoboda posameznika (19, 20).
5.3.5.1 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Svoboda posameznika (19, 20) - Odvzem svobode.
5.3.5.1.3.52 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Svoboda posameznika (19, 20) - Odvzem svobode - Pripor do sojenja - Neobhodna potrebnost pripora (20/1).
Pravna podlaga:
Člen 19.1, Ustava [URS]
Člen 47, 49.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤ obravnavani zadevi je bila s sklepom Ustavnega sodišča z dne 27. 6. 2023 pridružena zadeva št. Up-1585/22 zaradi skupnega obravnavanja in odločanja.
 
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-1451/22-16
7. 12. 2023
 
 

ODLOČBA

 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Klemna Kadivca, Domžale, ki ga zastopa Branko Gvozdić, odvetnik v Sežani, na seji 7. decembra 2023
 
 

odločilo:

 
S sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 25329/2021 z dne 14. 9. 2022, sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 25329/2021 z dne 4. 8. 2022, sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 25329/2021 z dne 17. 10. 2022 in sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 25329/2021 z dne 3. 10. 2022 je bila pritožniku kršena pravica iz prvega odstavka 19. člena Ustave.
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. S sklepom preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani št. X Kpr 25329/2021 z dne 8. 7. 2021 je bil zoper pritožnika odrejen pripor iz pripornih razlogov ponovitvene nevarnosti in begosumnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP). V izreku tega sklepa je bilo določeno, da se pripor začne izvrševati z dnem in uro odprave pripora v zadevi št. I K 63499/2019.
 
2. Dne 29. 10. 2021 je Specializirano državno tožilstvo zoper pritožnika in soobdolžene vložilo obtožnico zaradi kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem in tretjem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21 in 16/23 – KZ-1). Ob vložitvi obtožnice je državni tožilec predlagal podaljšanje pripora zoper pritožnika. S sklepom št. I Ks 25329/2021 z dne 13. 11. 2021 je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani pripor zoper pritožnika podaljšal. V tem sklepu je bilo prav tako določeno, da se pripor začne izvrševati z dnem in uro odprave pripora v zadevi št. I K 63499/2019.
 
3. Dne 8. 4. 2022 se je pripor zoper pritožnika v zadevi št. I Ks 25329/2021 začel izvrševati zaradi odprave pripora v zadevi št. I K 63499/2019. S sklepom št. I Ks 25329/2021 z dne 7. 6. 2022, sklepom št. I Ks 25329/2021 z dne 4. 8. 2022 in sklepom št. I Ks 25329/2021 z dne 3. 10. 2022 je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani preizkusil obstoj pripornih razlogov po uradni dolžnosti. Ugotovil je, da so pri pritožniku še vedno podani razlogi za pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.
 
4. Pritožnik je zoper sklepa zunajobravnavnega senata z dne 4. 8. in 3. 10. 2022 vložil dve ustavni pritožbi, ki sta se vodili pod opravilnima številkama Up-1585/22 in Up-1451/22. Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 2., 14., 19., 20. in 22. člena Ustave ter kršitev pravice do poštenega postopka iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Opozarja, da mu je sodišče s sklepoma z dne 8. 7. 2021 in z dne 13. 11. 2021 odredilo pripor "na zalogo" in z odložnim rokom. ZKP naj takšne odreditve pripora ne bi dopuščal oziroma naj odrejanje pripora "na zalogo" v zakonu ne bi bilo natančno določeno, zato naj bi mu bila kršena pravica do osebne svobode iz 19. člena Ustave. Sklepa preiskovalne sodnice z dne 8. 7. 2021 in zunajobravnavnega senata z dne 13. 11. 2021 naj bi bila izdana v nasprotju z 20. členom Ustave, saj naj zaradi obstoja drugega sklepa o priporu odrejen pripor ne bi bil neogibno potreben. Pritožnik opozarja tudi, da sodišče pri podaljševanju pripora ni ravnalo v skladu s časovnimi omejitvami, predpisanimi v prvem in drugem odstavku 205. člena ter v 207. členu ZKP. Meni, da bi morale za čas "vzdrževanja" pripora, odrejenega "na zalogo", veljati enake zakonske zahteve kot za pripor, ki se že izvršuje. Pritožnik opozarja tudi na ustaljeno ustavnosodno presojo, po kateri so merila za presojo razumnosti trajanja sodnega postopka strožja, kadar je obdolženi v priporu. Po prepričanju pritožnika pomeni kršitev človekovih pravic stališče sodišč, da se čas trajanja pripora šteje šele od začetka njegovega dejanskega izvrševanja dalje in ne od njegove odreditve. Pritožnik naj bi bil namreč organom pregona dosegljiv tudi v času, ko je bil v priporu v drugi kazenski zadevi.
 
5. Višje sodišče je pojasnilo, da so bili pri odreditvi pripora zoper pritožnika izpolnjeni vsi pogoji iz 20. člena Ustave ter prvega odstavka 201. člena in prvega odstavka 202. člena ZKP. Določitev začetka izvrševanja pripora z dnem in uro odprave pripora v drugi zadevi naj bi pomenila samo način časovne realizacije sklepa o odreditvi pripora. Tega naj ZKP tudi sicer ne bi predpisoval, kar naj bi bilo logično, saj v zakonu ni mogoče predvideti vseh procesnih položajev. Odreditev pripora z odložnim rokom naj bi dopuščali tudi kazenskoprocesna teorija in enotna sodna praksa. Sodišče naj bi z odreditvijo pripora, ki se bo začel izvrševati s časovnim zamikom, le na ustrezen način poskrbelo, da bo sklep o odreditvi pripora učinkoval takoj, ko bodo nastopile okoliščine za njegovo izvrševanje. Ker se sklep o odreditvi pripora pred 8. 4. 2022 ni izvrševal, naj bi bili neutemeljeni pritožnikovi očitki, da bi se moral pripor med preiskavo podaljševati v skladu z zakonom. Višje sodišče je še pojasnilo, da je sodišče prve stopnje časovno razumnost trajanja pripora pravilno presojalo od 8. 4. 2022 dalje. Časa od odreditve pripora dne 8. 7. 2021 do začetka njegovega izvrševanja pa naj ne bi bilo mogoče upoštevati v tem kazenskem postopku, ker se trajanje pripora v določeni kazenski zadevi ne šteje od dneva odreditve pripora, ampak od dneva začetka izvrševanja. Zato naj ne bi bile pomembne pritožbene navedbe, da je bil pritožnik organom pregona ves čas dosegljiv.
 
6. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-1451/22 z dne 27. 6. 2023 in s sklepom senata št. Up-1585/22 z dne 27. 6. 2023 ustavni pritožbi zoper pravnomočna sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavnih pritožb obvestilo Višje in Okrožno sodišče v Ljubljani.
 
7. Ustavno sodišče je na seji senata 27. 6. 2023 sklenilo, da se zadeva št. Up-1585/22 zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združi z zadevo št. Up-1451/22.
 
 
B.
 
Ustavnopravna izhodišča
 
8. Ustava v prvem odstavku 19. člena vsakomur zagotavlja pravico do osebne svobode. V drugem odstavku istega člena pa določi dva splošna pogoja za omejitev te pravice: "Nikomur se ne sme vzeti prostost, razen [a] v primerih in [b] po postopku, ki ga določa zakon." Prvi pogoj, pod katerim je dopustno poseči v osebno svobodo posameznika, je glede pripora natančneje določen v prvem odstavku 20. člena Ustave. Ta določa, da "se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi". Iz prvega odstavka 20. člena Ustave tako izhaja, da se za pripor zahtevajo 1) utemeljen sum, 2) sodna odločba in 3) neogibna potrebnost za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi. Drugi pogoj iz drugega odstavka 19. člena Ustave pa zahteva, da se sme prostost omejiti samo po postopku, ki ga, upoštevaje ustavnoprocesna jamstva, določa zakon.[1] "Določenost v zakonu" mora biti zagotovljena z natančno ureditvijo uporabe ukrepa, ki poleg predvidljivosti zagotavlja učinkovit pravni nadzor ter ustrezna in učinkovita sredstva zoper njegovo zlorabo.[2] Iz novejše ustavnosodne presoje med drugim izhaja, da kršitev zakonskih določb, ki urejajo postopek v pripornih zadevah, preraste v kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.[3]
 
9. Tudi v primeru pripora, ki ga sodna praksa poimenuje pripor z odložnim rokom, gre lahko le za pripor iz prvega odstavka 20. člena Ustave.[4] Ustava namreč ni nameravala izčrpno urediti pripora, temveč ob izrecni določitvi temeljnih pogojev (utemeljen sum, sodna odločba, neogibna potrebnost za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi) prepušča zakonski ureditvi, da taksativno določi nadaljnje pogoje, iz katerih bo dopustno odrediti pripor ob obstoju ustavnih pogojev. Ker pa je pravica do osebne svobode ob pravici do življenja najpomembnejša družbena vrednota ter za posameznika najpomembnejša dobrina,[5] mora biti ureditev, ki omogoča poseg v to pravico, posebej natančno urejena z jasnimi in podrobnimi pravili, ki izključujejo možnost arbitrarnega ravnanja države. Zahteva po jasnosti in pomenski določljivosti predpisa pa ne pomeni, da morajo biti predpisi taki, da jih ne bi bilo treba razlagati, saj uporaba predpisov vedno pomeni njihovo razlago.[6] Od kazenskih sodišč pa se zahteva restriktivna razlaga zakonskih določb, ki urejajo odvzem prostosti.[7]
 
Narava izpodbijanih sklepov
 
10. Pritožnik izpodbija sklepa, s katerima je zunajobravnavni senat v fazi po vložitvi obtožnice preizkusil obstoj pripornih razlogov po uradni dolžnosti in ugotovil, da ti še obstajajo. Gre za t. i. vmesna ugotovitvena priporna sklepa po drugem odstavku 207. člena ZKP. Navedena sklepa ne vsebujeta izvršilnega naslova za izvrševanje pripora, saj je pravna podlaga za izvrševanje pripora zoper pritožnika lahko samo sklep o odreditvi oziroma o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice. Vmesni ugotovitveni priporni sklepi imajo zgolj deklaratorno naravo; sporočajo, da je sodišče periodično (tj. na dva meseca) preverjalo obstoj pripornih razlogov in da ni videlo razlogov za odpravo pripora. Vendar ni pomen ugotovitvenih sklepov z vidika pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave zato nič manjši kot pomen sklepov o odreditvi oziroma o podaljšanju pripora. Ker je lahko obdolženec po vložitvi obtožnice v priporu kar dve leti, je namreč ključno, da sodišče tudi v vmesnem času ustavnoskladno periodično preizkuša, ali so pogoji za pripor še podani in ali je trajanje pripora še v okviru razumnega časa.[8] Zato tudi vmesni ugotovitveni sklepi ne smejo vsebovati stališč, ki bi pomenila kršitev človekovih pravic.
 
Določenost pripora z odložnim rokom v zakonu
 
11. Ob predstavljenih izhodiščih in trditvah pritožnika je moralo Ustavno sodišče najprej presoditi, ali so sodišča z odreditvijo pripora z odložnim rokom (v konkretnem primeru z odreditvijo pripora, ki se začne izvrševati z dnem in uro odprave pripora v drugi kazenski zadevi) ravnala ustavnoskladno. Ustavno sodišče je moralo torej oceniti, ali je za takšno ravnanje sodišča obstajala dovolj določna in predvidljiva zakonska podlaga, torej takšna, da je zadostila zahtevam iz drugega odstavka 19. člena Ustave in je bila tako izključena vsakršna možnost arbitrarnega ravnanja države.
 
12. ZKP ureja pripor v 200.–208. členu. Določa, da mora pripor trajati najkrajši čas[9] ter da se odpravi takoj, ko prenehajo razlogi za njegovo odreditev.[10] V prvem odstavku 201. člena ZKP so urejeni vsebinski pogoji za odreditev pripora.[11] ZKP določa tudi, kdo ima v kateri fazi postopka pristojnost, da odredi in podaljša pripor na predlog državnega tožilca,[12] oziroma kdo preizkusi razloge za odreditev pripora po uradni dolžnosti.[13] V zakonu je tudi določeno, da je treba pripor odrediti s pisnim sklepom ter kakšna mora biti njegova vsebina.[14] Določeni so tudi rok za vročitev sklepa o priporu,[15] rok za pritožbo zoper sklep o priporu in organ, ki odloči o pritožbi,[16] rok za odločitev o pritožbi zoper sklep o priporu,[17] ravnanje preiskovalnega sodnika ob odvzemu prostosti,[18] posledice opustitve pouka po 4. členu ZKP[19] in ravnanje državnega tožilca po zaslišanju priprtega.[20] Podrobneje so določena tudi pravila, ki urejajo pripor pred vložitvijo obtožnice in po njej[21] ter možnost odprave pripora v soglasju z državnim tožilcem.[22]
 
13. ZKP ne vsebuje podrobnejših pravil o začetku izvrševanja sklepa o priporu. Ker pa določbe ZKP o priporu pomenijo konkretizacijo 19. in 20. člena Ustave, je treba tudi pri razlagi vprašanj začetka izvrševanja sklepa o priporu upoštevati besedilo in domet teh ustavnih določb. Prvi odstavek 20. člena Ustave določa, da se (a) prostost lahko odvzame samo na podlagi (b) odločbe sodišča. V drugem odstavku 20. člena Ustave je določeno, da mora biti ob priporu, najkasneje pa v 24 urah po njem, priprtemu vročena pisna, obrazložena odločba. Proti tej odločbi ima priprti pravico do pritožbe, o kateri mora sodišče odločiti v 48 urah. Pripor sme trajati samo toliko časa, dokler so za to dani zakonski razlogi, vendar največ tri mesece od dneva odvzema prostosti. Vrhovno sodišče sme pripor podaljšati še za nadaljnje tri mesece. Iz besedila drugega odstavka 20. člena Ustave je tako razvidno, da v njem določeni roki tečejo od odvzema prostosti dalje, ne pa od izdaje odločbe o priporu.
 
14. Tako kot Ustava tudi ZKP razlikuje med odreditvijo pripora s sodno odločbo in odvzemom prostosti na tej podlagi. Zakon rok za vročitev sklepa o priporu in s tem posledično tudi roka za pritožbo ter odločanje o pritožbi zoper sklep (tretji in četrti odstavek 202. člena ZKP), dolžnost dajanja pravnega pouka in zaslišanja (prvi in drugi odstavek 203. člena ZKP) ter dolžnost zagotoviti kontradiktornost s pripornim narokom (204.a člen ZKP) veže na trenutek odvzema prostosti oziroma privedbe pred preiskovalnega sodnika in ne na trenutek izdaje pripornega sklepa. Tudi podaljšanje pripora po vloženi obtožnici je mogoče samo, če je obdolženi v priporu, v nasprotnem primeru lahko državni tožilec predlaga samo odreditev pripora.[23] Zakon torej ne določa, da bi se moral pripor začeti izvrševati s trenutkom njegove odreditve, tega pa ne zahteva niti Ustava. Zakon izrecno dopušča celo nasprotno, saj določa, da se pripor lahko odredi tudi zoper osebo, ki je na begu oziroma se skriva in ji zato sklepa o priporu ni mogoče takoj vročiti (1. točka prvega odstavka 201. člena ZKP).[24]
 
15. Za preprečitev samovoljnega ravnanja organov oblasti pa je nujno, da se sklep o priporu izvrši čim prej, ko je to mogoče. Okoliščine, ki so zahtevale odreditev pripora, se namreč vmes lahko tudi spremenijo in kljub formalno veljavnemu sklepu ne obstajajo več vsebinski pogoji za pripor. Če pa takojšnja izvršitev sklepa o priporu ni mogoča in je zato med izdajo in izvršitvijo sklepa časovna razlika, mora zakonska ureditev vsebovati varovalke, ki omogočajo pravočasno upoštevanje spremenjenih okoliščin. Gre za varovalke, ki zahtevajo, da se pogoji za pripor ponovno preizkusijo takoj, ko se sklep o priporu izvrši. To izhaja iz zahteve prvega odstavka 20. člena Ustave, po kateri mora biti pripor "neogibno potreben". To zahtevo morajo upoštevati tako zakonodajalec pri konkretizaciji ustavnih pogojev za pripor kot tudi sodišča pri razlagi zakonskih določb.
 
16. ZKP ne obravnava posebej vprašanja, ali se pripor lahko odredi tudi zoper osebo, ki je že v priporu. Horvat navaja dve stališči: po prvem zoper osebo, ki je že v priporu, ni mogoče ponovno odrediti pripora v drugem postopku. Po drugem stališču pa je mogoče odrediti pripor, ki začne teči šele po prenehanju pripora v drugi zadevi, torej v zadevi, v kateri je bil odrejen prej. Avtor pojasni, da je sodna praksa sprejela drugo stališče. Odreditev pripora s časovnim zamikom naj bi preprečevala nastanek neželenih posledic, do katerih bi lahko prišlo zaradi možnosti časovnega presledka med odpravo pripora v eni zadevi in ponovno odreditvijo pripora v drugi zadevi.[25] Vrhovno sodišče tudi v novejših odločitvah poudarja, da je takšen način odreditve pripora običajen in zakonit.[26]
 
17. Pripor z odložnim rokom je torej institut, ki ga je razvila sodna praksa ob razlagi določb ZKP o priporu. Kot je bilo že pojasnjeno, morajo biti tudi za pripor z odložnim rokom izpolnjeni vsi ustavni pogoji in zakonski pogoji. To pomeni, da morajo obstajati utemeljen sum storitve kaznivega dejanja ter vsaj eden od taksativno naštetih pripornih razlogov, pripor mora biti neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi, njegovo trajanje mora biti sorazmerno, z odločbo pa ga mora, glede na fazo postopka, odrediti za to predviden sodni organ. Čeprav zakon izrecno ne določa, da se pripor lahko začne izvrševati tudi kasneje (po nastopu določenih okoliščin), dajejo veljavne zakonske določbe dovolj trdno in zanesljivo podlago, ki izključuje samovoljnost sodišč tudi za tak način izvršitve sklepa o priporu. Zahteva po določenosti pripora v zakonu, ki izhaja iz drugega odstavka 19. člena Ustave, je tako v ZKP spoštovana tudi v primeru odreditve pripora z odložnim rokom. Tako ne drži pritožnikov očitek, da zgolj zato, ker ZKP ne določa, da se mora sklep o priporu izvršiti takoj, zakon takšnega načina odreditve pripora ne dopušča. Prav tako ne drži pritožnikov očitek, da naj v zakonu ne bi bili natančni pogoji za odrejanje pripora z odložnim rokom. Zato stališče Višjega sodišča, da je določitev začetka izvrševanja pripora z dnem in uro odprave pripora v drugi zadevi samo način časovne realizacije sklepa o odreditvi pripora, ki ne vpliva na zakonitost samega pripora, ne pomeni kršitve pritožnikove pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.
 
Neogibna potrebnost odreditve pripora z odložnim rokom
 
18. Pritožnik zatrjuje, da odreditev in podaljšanje pripora z odložnim rokom nista bila neogibno potrebna, ker je bil pritožnik tedaj že v priporu v drugi kazenski zadevi. Zato je Ustavno sodišče v nadaljevanju presodilo, ali je bila v pritožnikovem primeru izpolnjena zahteva po neogibni potrebnosti pripora za potek kazenskega postopka in za varnost ljudi, ki jo določa drugi odstavek 20. člena Ustave.
 
19. Preiskovalna sodnica je v sklepu z dne 8. 7. 2021 pojasnila, da je odreditev pripora v tej kazenski zadevi nujna, ker se lahko vedno spremenijo okoliščine v drugi kazenski zadevi, ter da je zato trajanje pripora v drugi kazenski zadevi negotovo. Iz takšne obrazložitve je mogoče sklepati, da je sodišče štelo, da v trenutku izdaje sklepa o priporu v tej kazenski zadevi sicer niso bili izpolnjeni vsi pogoji zanj. Tedaj je namreč sklep o priporu v drugi kazenski zadevi zagotavljal, da pritožnik ne bo pobegnil in da ne bo ponavljal kaznivih dejanj. To pomeni, da v tistem trenutku, torej v trenutku odreditve pripora, pripor v tej kazenski zadevi ni bil neogibno potreben za zagotovitev nemotenega poteka kazenskega postopka in varnosti ljudi. Sodišče pa je vseeno štelo, da mora izdati sklep o priporu tudi v tej kazenski zadevi, saj je ocenilo, da je v konkretnem primeru pripor tisti ukrep, ki bi zagotovil pritožnikovo navzočnost in varnost ljudi po odpravi pripora v drugi kazenski zadevi. S tem sodišče sicer ni moglo utemeljiti neogibnosti pripora v trenutku odreditve, vendar pa je ugotovilo obstoj vseh drugih pogojev za odreditev pripora in da bo izvršitev izdanega sklepa neogibno potrebna v trenutku, ko bo pritožnik izpuščen iz pripora v drugi kazenski zadevi. Takšen sklep je sodišče lahko sprejelo le ob implicitni predpostavki, da se okoliščine, ki vplivajo na presojo utemeljenosti odreditve pripora, v tem času ne bodo spremenile.
 
20. Po oceni Ustavnega sodišče je utemeljitev neogibne potrebnosti pripora vnaprej, na nedoločljivo točko v prihodnosti pod določenimi pogoji lahko sporna z vidika pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Treba je namreč upoštevati, da se lahko v času med izdajo in izvršitvijo sklepa o priporu okoliščine spremenijo v taki meri, da pogoji za odreditev pripora v času izvršitve sklepa ne bodo več izpolnjeni. Obstoj neogibnosti se namreč lahko presoja samo v času pred dejanskim začetkom izvrševanja pripora in ne za nedoločen čas vnaprej. Zato je lahko pripor, odrejen za nedoločen čas v prihodnosti, skladen s pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave samo, če v zakonu obstaja varovalka, ki ob prenehanju obstoja pripornih pogojev onemogoči izvršitev sklepa o priporu, in če sodišče v zakonu obstoječo varovalko razlaga ustavnoskladno. Ali so sodišča tem zahtevam zadostila, pa je predmet nadaljnje presoje te odločbe.
 
Periodično preverjanje pripornih pogojev v primeru pripora z odložnim rokom
 
21. Pritožnik je uveljavljal tudi očitek, da 205. in 207. člen ZKP ne razlikujeta med dejanskim priporom in priporom "na zalogo" ter da bi moralo sodišče pravila o podaljšanju in preizkušanju pripora uporabljati od odreditve pripora "na zalogo" dalje. Ustavno sodišče je zato presojalo, ali so sodišča ravnala v skladu z zahtevami iz prvega odstavka 19. člena Ustave, ko so po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP opravila preizkus obstoja pogojev za pripor.
 
22. Prvi odstavek 205. člena ZKP določa, da je oseba lahko v priporu po sklepu preiskovalnega sodnika največ mesec dni. Enomesečni rok iz te zakonske določbe torej omejuje čas dejanskega izvrševanja pripora. Navedeni rok torej teče od začetka izvrševanja pripora in ne od odreditve pripora dalje. Tudi sodna praksa je že zavzela stališče, da se na predlog tožilca podaljšuje samo pripor, ki se dejansko izvršuje.[27] Pravna podlaga za izvrševanje pripora od vložitve obtožnice do izreka prvostopenjske sodbe pa je lahko le sklep o odreditvi ali podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice (prvi in drugi odstavek 272. člena ZKP), ki ga izda zunajobravnavni senat. Na podlagi sklepa o odreditvi ali podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice je lahko obdolženec v priporu kar dve leti. Tudi v tem primeru navedeni rok omejuje čas dejanskega izvrševanja pripora in teče od začetka njegovega izvrševanja in ne od njegove odreditve. Iz ZKP torej ne izhaja, da bi bilo treba podaljševati ali periodično preizkušati pripor z odložnim rokom, še preden se ta dejansko začne izvrševati. Takšna razlaga zakonskih določb ni v neskladju s pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, saj je v to pravico v polni meri poseženo šele z dejanskim izvrševanjem pripora in ne že z njegovo odreditvijo. Stališče Višjega sodišča, da pripora, ki se dejansko ne izvršuje, ni treba podaljševati niti periodično preizkušati, tako ne pomeni kršitve pritožnikove pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.
 
23. Zahteve 205. in 207. člena ZKP se torej v celoti uporabljajo od trenutka, ko je obdolženec v priporu. Od tedaj se uporablja tudi drugi odstavek 207. člena ZKP, ki določa, da mora senat po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu tudi brez predloga strank preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor, in izdati sklep, s katerim ugotovi, da so razlogi za pripor še podani, ali pa pripor odpraviti.
 
24. V konkretnem primeru se je pripor zoper pritožnika začel izvrševati 8. 4. 2022. Pred tem so bili pogoji za pripor preizkušeni samo s sklepom zunajobravnavnega senata z dne 13. 11. 2021, torej približno pet mesecev pred začetkom izvrševanja pripora. Zunajobravnavni senat je šele 7. 6. 2022, torej dva meseca po začetku izvrševanja pripora in skoraj sedem mesecev po izdaji zadnjega sklepa prvič po uradni dolžnosti opravil periodični preizkus, ali so še dani razlogi in pogoji za pripor. To pa pomeni, da je bil pritožnik od 8. 4. do 6. 6. 2022 v priporu na podlagi pet mesecev starega sklepa, ne da bi senat v tem obdobju kadarkoli preizkusil, ali so še dani razlogi za pripor. Čeprav drugi odstavek 207. člena ZKP zahteva, da zunajobravnavni senat po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu po uradni dolžnosti preizkusi obstoj razlogov za pripor, je ta takšen preizkus opravil šele potem, ko je minilo skoraj sedem mesecev od zadnjega sklepa o priporu.
 
25. Zahteva za ex officio preizkus pripornih razlogov po dveh mesecih kaže na to, da je zakonodajalec ocenil, da je pri tako intenzivnem posegu v osebno svobodo treba v takšnih časovnih obdobjih periodično preverjati vse pogoje za tak poseg. Zato pomeni drugi odstavek 207. člena ZKP konkretizacijo razlogov za pripor iz prvega odstavka 20. člena Ustave na zakonski ravni. Med temi pogoji je v konkretnem primeru posebej problematična neogibnost pripora, ki je sodišče v času odreditve pripora z odložnim rokom, kot izhaja iz 18. točke obrazložitve te odločbe, ni moglo popolnoma preveriti, ker je bil pritožnik že priprt. Prvi odstavek 20. člena Ustave zato zahteva takšno razlago drugega odstavka 207. člena ZKP, ki preprečuje izvršitev sklepa o priporu z odložnim rokom, če v času, ko se pripor začne izvrševati, za to ne obstajajo več zakonski in ustavni pogoji. Po presoji Ustavnega sodišča je drugi odstavek 207. člena ZKP treba razlagati tako, da mora zunajobravnavni senat, če je bil odrejen pripor z odložnim rokom, tik pred dejanskim začetkom izvrševanja sklepa o priporu oziroma najkasneje ob dejanskem začetku izvrševanja sklepa o priporu preveriti, ali so še podani razlogi za pripor, in s tem ugotoviti neogibnost tega ukrepa v času, ko se sklep dejansko izvrši. Ob takšni razlagi je drugi odstavek 207. člena ZKP tista varovalka, ki zagotavlja ustavno skladnost instituta pripora z odložnim rokom.
 
26. Sodišča so v konkretnem primeru sprejela razlago drugega odstavka 207. člena ZKP, po kateri v primeru pripora z odložnim rokom zadostuje, da zunajobravnavni senat preveri nadaljnji obstoj razlogov za pripor dva meseca po začetku izvrševanja sklepa o priporu. Zato so sodišča obstoj pogojev in razlogov za pripor preverjala 7. 6. 2022, ne pa tudi ob začetku izvrševanja pripora 8. 4. 2022. Upoštevaje obrazložitev iz 19. in prejšnje točke te odločbe, je takšna razlaga v neskladju z zahtevami iz prvega odstavka 20. člena Ustave. Glede na navedeno pomeni stališče Višjega sodišča, da so bile v pritožnikovi zadevi spoštovane zakonske določbe v zvezi s podaljševanjem in preizkušanjem pripora, kršitev pritožnikove pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.
 
Trajanje pripora z odložnim rokom po vložitvi obtožnice
 
27. V skladu s petim odstavkom 207. člena ZKP lahko pripor po vložitvi obtožnice traja največ dve leti. Če v tem roku obtožencu ni izrečena obsodilna sodba, se pripor odpravi in se obtoženec izpusti. Enako kot to velja za 205. in 272. člen ZKP, je tudi peti odstavek 207. člena ZKP mogoče in dopustno ustavnoskladno razlagati tako, da omejuje čas dejanskega izvrševanja pripora na dve leti, in ne, da bi dvoletni rok tekel od odreditve pripora (z odložnim rokom). Zato stališče Višjega sodišča, da se trajanje pripora zoper pritožnika šteje od 8. 4. 2022 dalje, ne pomeni kršitve pritožnikove pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave.
 
Posledice ugotovljene kršitve človekovih pravic
 
28. Pritožnik izpodbija vmesna ugotovitvena sklepa, ki, kot je bilo že povedano, ne pomenita izvršilnega naslova za pripor. Ustavno sodišče je ugotovilo kršitev pravice do osebne svobode v zvezi s stališčem Višjega sodišča, ki se je nanašalo na preizkus pripornih razlogov po uradni dolžnosti v postopku pred izdajo izpodbijanih sklepov. Po poizvedbi na Okrožnem sodišču v Ljubljani je Ustavno sodišče ugotovilo, da je sodišče opravilo vse druge periodične preizkuse, tako kot to zahteva drugi odstavek 207. člena ZKP, razen prvega. Ugotovljena kršitev po presoji Ustavnega sodišča ne utemeljuje niti odprave pripora niti razveljavitve izpodbijanih sklepov, bo pa sodišče moralo zahteve Ustavnega sodišča iz te odločbe upoštevati v naslednjem sklepu, s katerim bo preizkušalo pogoje za odreditev pripora. Glede na navedeno je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, izpodbijanih pravnomočnih sklepov pa ni razveljavilo.
 
 
C.
 
29. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 47. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo soglasno.
 
 
 
dr. Matej Accetto
Predsednik
 
 
[1] Odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96, in OdlUS V, 40), 26.–28. točka obrazložitve, št. U-I-219/12, Up-834/12 z dne 19. 12. 2012 (Uradni list RS, št. 15/13), 8. točka obrazložitve, in številne kasnejše odločbe.
[2] Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98, in OdlUS VI, 158), 63. točka obrazložitve.
[3] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-603/21 z dne 26. 5. 2022, 13.–16. točka obrazložitve.
[4] Ker je pripor ustavna kategorija posega v osebno svobodo posameznika, po vsebini ne gre za razlikovanje med "rednim in sodnim priporom oziroma priporom kot disciplinskim ukrepom". Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-755/04 z dne 20. 9. 2006 (Uradni list RS, št. 112/06, in OdlUS XV, 969), 15. točka obrazložitve.
[5] Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-409/19, Up-1455/19 z dne 8. 12. 2022 (Uradni list RS, št. 7/23), 17. točka obrazložitve.
[6] Delna odločba Ustavnega sodišča št. U-I-144/19 z dne 1. 12. 2022 (Uradni list RS, št. 2/23), 24. točka obrazložitve.
[7] Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-219/12, Up-834/12, 11. točka obrazložitve.
[8] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-139/22 z dne 11. 5. 2023 (Uradni list RS, št. 62/23), 18. točka obrazložitve.
[9] Drugi odstavek 200. člena ZKP.
[10] Tretji odstavek 200. člena ZKP.
[11] To so utemeljen sum storitve kaznivega dejanja in begosumnost ali koluzijska oziroma ponovitvena nevarnost.
[12] To so preiskovalni sodnik po prvem odstavku 202. člena ZKP, zunajobravnavni senat po petem odstavku 202. člena ZKP, prvem stavku drugega odstavka 205. člena ZKP in prvem odstavku 207. člena ZKP ter senat Vrhovnega sodišča po tretjem stavku drugega odstavka 205. člena ZKP.
[13] Za to je pristojen zunajobravnavni senat po drugem odstavku 207. člena ZKP.
[14] Drugi odstavek 202. člena ZKP.
[15] Tretji odstavek 202. člena ZKP.
[16] Četrti odstavek 202. člena ZKP.
[17] Šesti odstavek 202. člena ZKP.
[18] Člen 203 ZKP.
[19] Člen 204 ZKP.
[20] Člen 204a ZKP.
[21] Člena 205 in 207 ZKP.
[22] Člen 206 ZKP.
[23] Glej prvi in drugi odstavek 272. člena ZKP ter sodbo Vrhovnega sodišča št. XI Ips 25329/2021 z dne 11. 7. 2022.
[24] Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča št. XI Ips 60007/2011 z dne 27. 2. 2020, 9. točka obrazložitve: "[…] Ko je obtoženec na begu oziroma če se skriva, sodišču ni dosegljiv, zato je zoper njega treba odrediti pripor iz pripornega razloga begosumnosti po prvem odstavku 201. člena ZKP. […] Obtoženec s skrivanjem povzroči nezmožnost vročitve tožilskega pripornega predloga ter se posledično s takšnim ravnanjem tudi odreče pravici do polne kontradiktornosti. Ta je v polni meri vzpostavljena naknadno, ko je obtoženec prijet, kar je bilo spoštovano tudi v konkretnem primeru."
[25] Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 462.
[26] Glej sodbo Vrhovnega sodišča št. XI Ips 25329/2021 z dne 18. 11. 2021, 7. točka obrazložitve. Odreditev pripora z odložnim rokom zaradi izvrševanja pripora v drugi kazenski zadevi je uveljavljena tudi v primerjalni sodni praksi. Nemška sodna praksa je v zvezi s tem položajem izoblikovala institut "nadpripora" (nem. Ueberhaft). Glej B. Schmitt, M. Köhler, Strafprozessordnung, Gerichtsverfassungsgezets, Nebengesetze und ergänzende Bestimmunge, C. H. Beck, München 2021, str. 582–586.
[27] Vrhovno sodišče je v sodbi št. XI Ips 25329/2021 z dne 11. 7. 2022 pojasnilo, da se drugi odstavek 272. člena ZKP, ki določa možnost podaljšanja pripora po obtožnici, glede na zakonsko besedilo uporablja samo, če je obdolženec dejansko v priporu. Če se pripor, odrejen z odložnim rokom, še ni začel izvrševati, se predlog tožilca za podaljšanje pripora šteje za predlog za odreditev pripora po prvem odstavku 272. člena ZKP.
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Klemen Kadivec, Domžale
Datum vloge:
26.10.2022
Datum odločitve:
07.12.2023
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
ugotovitev kršitve človekove pravice
Dokument:
US33741