Up-810/20

Opravilna št.:
Up-810/20
Objavljeno:
Neobjavljeno | 04.01.2024
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2024:Up.810.20
Akt:
Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2237/2018 z dne 29. 5. 2019 in 2. točka izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1830/2015-II z dne 14. 2. 2018
Izrek:
Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2237/2018 z dne 29. 5. 2019 in 2. točka izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1830/2015-II z dne 14. 2. 2018 se razveljavita in zadeva se v tem obsegu vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v ponovno odločanje.
 
Nasprotna udeleženka sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.
Evidenčni stavek:
Pravici pritožnice do opredelitve in do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke upošteva, da pretehta njihovo relevantnost in dopustnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev lahko bistvenega pomena in so dopustne, v obrazložitvi tudi opredeli. Kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjega sodišča, je sicer zahteva po obrazloženosti odločbe načeloma lahko nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar to lahko velja le, če je iz sodbe nižjega sodišča mogoče razbrati razloge za sprejeto odločitev in se je nižje sodišče že opredelilo do upoštevnih navedb stranke. Z vidika vsebine in obsega dolžnosti sodišča do opredelitve do strankinih navedb in dolžnosti obrazložene sodne odločbe je pomembno tudi to, da sodišče nacionalne predpise razlaga ustavnoskladno, torej ob sprejetem izhodišču uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah tudi z njenim upoštevanjem v luči načela skladne razlage. Ker iz obrazložitve drugostopenjske sodbe ni mogoče razbrati, na kakšen način je bil izpolnjen standard pojasnilne dolžnosti v smislu zahtev Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah, je prvostopenjsko sodišče kršilo pravico pritožnice do obrazložene sodne odločbe. S pritrditvijo razlogom prvostopenjske sodbe tudi pritožbeno sodišče ni vsebinsko odgovorilo na navedbe pritožnice v pritožbenem postopku, da namreč standard pojasnilne dolžnosti glede na merila sodne prakse Sodišča Evropske unije ob jasnem dokaznem bremenu na strani banke ni izpolnjen, s čimer je samo kršilo njeno pravico do opredelitve.
 
Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
1.4.14.3 - Ustavno sodstvo - Postopek - Stroški - Stroški postopka.
5.3.13.17 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Obrazložitev.
Pravna podlaga:
Člen 22, Ustava [URS]
Člen 34.1, 49.1, 59.3, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-810/20-17                   
19. 6. 2023
 
 
SKLEP
 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Samia Žunič, Kamnik, ki jo zastopa Odvetniška pisarna Robert Preininger, d. o. o., Šmarje pri Jelšah, na seji 19. junija 2023
 

sklenil:

 
 
2. Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2237/2018 z dne 29. 5. 2019 v zvezi z 2. točko izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1830/2015-II z dne 14. 2. 2018 se sprejme v obravnavo.
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek pritožnice na ugotovitev ničnosti stanovanjske kreditne pogodbe v švicarskih frankih ter neveljavnost in izbris vknjižene hipoteke, ki je služila zavarovanju obveznosti iz navedene kreditne pogodbe. V izhodišču presoje primarnega zahtevka je ob sklicevanju na sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Ruxandra Paula Andriciuc in drugi proti Banca Românească SA, C-186/16, z dne 20. 9. 2017 (v nadaljevanju Andriciuc) presojalo (ne)izpolnitev pojasnilne dolžnosti s strani tožene stranke (banke). Ugotovilo je, da (i) je pritožnica podpisala izjavo o prevzemu valutnega tveganja; (ii) je tožena stranka (banka) po bančni svetovalki pritožnici predstavila celotno kreditno ponudbo, pripravila več izračunov ter ji po odločitvi pritožnice za kredit v švicarskih frankih pojasnila, da bo morala vsak mesec vračati obroke v tej valuti; (iii) kredit pritožnici ni bil predstavljen kot varen, valuta švicarskega franka pa ne kot trdna; (iv) je bilo vsem strankam (torej tudi pritožnici) predstavljeno, da se lahko zaradi tečajnih razlik vrednost bistveno poveča ali zmanjša, kar pomeni valutno tveganje. Kot razumna oseba je bila po naziranju sodišča pritožnica zmožna presoditi, da bistvena sprememba lahko vpliva tudi na bistven porast anuitete. Sodišče se je sklicevalo tudi na izobrazbo in delovne izkušnje pritožnice kot urednice pri delodajalcu, ki se ukvarja pretežno z izdajo pravne literature. Zapisalo je tudi, da je pritožnica v preteklosti že imela izkušnje s krediti v tuji valuti, z letovanjem na območjih, kjer uradno plačilno sredstvo ni domača valuta, pa se je v praksi srečala z delovanjem menjalnih tečajev. Dejstvo, da je bila pritožnica seznanjena in poučena glede tečajnih razlik, je sodišče razbralo tudi iz njene izpovedi, da je od sklenitve kreditne pogodbe naprej dnevno spremljala gibanje tečaja. Upoštevalo je tudi, da jo je glede posledic sklenitve pogodbe informiral tudi notar. Po naziranju sodišča je razumno pričakovati, da se povprečen potrošnik, ki se zanima za kredit v tuji valuti (z nižjo obrestno mero), zaveda, da lahko pride do bistvene rasti tuje valute, kar bo povsem logično vplivalo na porast njegove anuitete. Predložitve simulacij sodišče ni štelo za nujno. Sodišče je zapisalo še, da pritožnica ni uspela dokazati ne vedenja tožene stranke o pričakovani depreciaciji domače valute, ne tega, da sta obe stranki nosili valutno tveganje.
 
2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni zahtevek pritožnice na razvezo kreditne pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižne listine za izbris hipoteke. Zapisalo je, da sta tveganje prevzeli obe pogodbeni stranki, pri čemer je bila anuiteta v času glavne obravnave nižja kot v trenutku odobritve kredita, pritožnica pa je tudi zavrnila ponudbo po spremembi obstoječega razmerja. Ugotovilo je, da pritožnica preživlja polnoletnega sina, redno odplačuje obveznosti in ni izkazala spremembe dohodkov zaradi krize, nepričakovanost okoliščin in kako je ravnala, da ji ne bi bilo mogoče očitati pomanjkanja skrbnosti.
 
3. Sodišče druge stopnje je pritožbo pritožnice zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Zavzelo je stališče, da je presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe mogoča le, če je bil ta določen nejasno.[1] Soglašalo je s presojo prvostopenjskega sodišča o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti. Kot bistveno je izpostavilo izpoved vodje poslovalnice, da je bilo strankam (tudi pritožnici) predstavljeno, da se lahko zaradi tečajnih razlik vrednost bistveno poveča ali pa zmanjša, kar pomeni valutno tveganje. Zapisalo je, da dokazne ocene navedene priče pritožnica ni izpodbijala v pritožbi. Zato je štelo, da je prvostopenjsko sodišče to okoliščino pravilno ugotovilo. Po oceni pritožbenega sodišča je bila pritožnica tako ustrezno poučena, da se zaradi tečajnih razlik lahko vrednost njenega kredita oziroma vsakomesečnega obroka bistveno poveča. S tem je bilo po oceni pritožbenega sodišča zadoščeno tudi vsebini pojasnilne dolžnosti, kakor jo je razumelo SEU v zadevi Andriciuc.
 
4. Poročila in dopisi Banke Slovenije po stališču drugostopenjskega sodišča pomenijo le neuresničene splošne napovedi, saj je do apreciacije švicarskega franka prišlo zlasti v letih 2011 in 2015 zaradi gospodarske krize in ukrepa švicarske centralne banke. Ker tožena stranka navedenega gibanja ni mogla predvideti, po naziranju pritožbenega sodišča ni ravnala v slabi veri. Pritožbeno sodišče tudi ni sledilo naziranju pritožnice, da je znatno neravnotežje obstajalo že ob sklenitvi kreditne pogodbe, kar po naziranju tega sodišča samo zase onemogoča ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja. Soglašalo je tudi s presojo v delu zavrnitve podrednega zahtevka. Opozorilo je na neprerekane navedbe, da je mesečna anuiteta ob sklenitvi pogodbe znašala (preračunano v EUR) 470,12 EUR, v času vložitve tožbe leta 2015 500,00 EUR in v času zaključka glavne obravnave okoli 445,00 EUR. Navedeno po presoji pritožbenega sodišča ne otežuje izpolnjevanja pogodbenih obveznosti do takšne mere, da bi bilo pogodbo po splošnem mnenju nepravično ohraniti v veljavi, ter ne omogoča uresničitve namena pogodbe. Vrhovno sodišče je pritožničin predlog za dopustitev revizije zavrnilo.
 
5. Pritožnica se sklicuje na kršitev drugega odstavka 14. člena ter 22., 23., 25., 33. in 67. člena (v zvezi z 2. členom) Ustave ter 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Opozarja, da jo v postopku obravnavani kredit na ključnem področju ustvarjanja temeljev za osebni razvoj (pridobitev stanovanjske nepremičnine) z neomejenim tveganjem potiska v nestabilno okolje z možnostjo velike izgube, dolžniške spirale in revščine. Enostransko porazdeljeno, nepričakovano, netransparentno in neomejeno tveganje v povezavi z zatrjevanimi izključnimi koristmi banke je po naziranju pritožnice v nasprotju s pravico do zasebne lastnine v povezavi z njeno socialno funkcijo.[2]
 
6. Stališče, ki presojo nepoštenosti glavnega pogodbenega pogoja pogojuje z neizpolnjeno pojasnilno dolžnostjo, po mnenju pritožnice nasprotuje 8. in 8.a členu Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL L 95, 21. 4. 1993 – v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS) ter sodni praksi Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU v zadevah Caja de Ahorros y Monte de Piedad de Madrid proti Ausbanc, C-484/08, z dne 3. 6. 2010 ter Marc Gómez del Moral Guasch proti Bankia SA, C-125/18, z dne 3. 3. 2020. Sodišča tako ne bi smela zanemariti dejstva, da drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13/EGS ni bil prenesen v nacionalno zakonodajo, s čimer naj bi bila zagotovljena višja stopnja varstva, kot jo v okviru minimalne harmonizacije zagotavlja Direktiva 93/13/EGS. Pritožnica se sklicuje tudi na obvestilo Vlade na podlagi 8.a člena Direktive 93/13/EGS, ki je upoštevalo presojo glavnega predmeta pogodbe tudi v primeru, ko je ta določen jasno in razumljivo. Po mnenju pritožnice sta sodišči v obravnavanem primeru pojasnilno dolžnost in pogoje nepoštenosti presojala v nasprotju z Direktivo 93/13/EGS in sodno prakso SEU.[3] Glede presoje nepoštenosti pritožnica opozarja na objektivnost standarda dobre vere (glede na strokovna znanja in izkušnje banke) ter znatnega neravnotežja, ki se nanaša na trenutek sklenitve pogodbe, pri čemer se sodišči do njenih tovrstnih naziranj naj ne bi opredelili. Kršitev pravice do opredelitve pritožnica uveljavlja tudi v zvezi z lastnimi navedbami in naziranji o: (i) posebnem tveganju švicarskega franka kot valute varnega zatočišča; (ii) posebnem bremenu ob zgodnji depreciaciji domače valute glede na anuitetni način in obdobje odplačevanja; (iii) enostranski porazdelitvi tveganja ob zavarovanju banke in visokem tveganju za pritožnico; (iv) zavajajoči primerjavi obrestnih mer in anuitet ob sklenitvi kreditne pogodbe; (v) pomenu preteklega gibanja tečaja in bistveno večjemu tveganju za pritožnico; (vi) konkludentno nastalem svetovalnem razmerju z banko s konfliktom interesov; (vii) igri na srečo z asimetrično porazdeljeno možnostjo uspeha, ki ga pritožnica ni mogla izračunati; (viii) nujnosti predstavitve mehanizmov gibanja tečajev; (ix) pričakovanosti krepitve švicarskega franka glede na dokumente Banke Slovenije; ter (x) nezmožnosti ocene tveganja (na podlagi historičnih podatkov) in odsotnosti tovrstnega opozorila s strani banke.
 
7. Pritožnica meni, da sta sodišči v delu odločitve o podrednem zahtevku odločali arbitrarno. Opozarja, da sta pogoj težavnosti izpolnitve in izjalovitve namena kreditne pogodbe po 112. členu Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 20/18 – v nadaljevanju OZ) ocenjevali zgolj z vidika mesečnih anuitet v času tožbe in glavne obravnave, pri čemer nista upoštevali povečanja glavnice kredita iz naslova tečajnih razlik in pogodbenih obresti, ki se obračunajo na tako povečano glavnico od trenutka sklenitve kreditne pogodbe naprej. Do njenih tovrstnih navedb se sodišči naj ne bi opredelili. Pritožnica meni, da bi morali sodišči v okviru primerjave anuitet upoštevati njihovo višino po stanju brez tečajnih sprememb. Presoja zakonskega pogoja težavnosti izpolnitve in izjalovitve namena kreditne pogodbe naj bi v celoti izostala.
 
 
B.
 
8. Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča in odločitev sodišč v delu podrejenega zahtevka ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) (1. točka izreka).
 
9. Senat Ustavnega sodišča je v delu odločitve sodišč o primarnem zahtevku ustavno pritožbo sprejel v obravnavo (2. točka izreka). O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanima sodbama kršene pritožničine človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.
 
 
 
 
C.
 
10. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter petega odstavka v zvezi s tretjo alinejo tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata dr. Rajko Knez ter člana dr. Rok Čeferin in dr. Špelca Mežnar. Sklep je sprejel soglasno.
 
 
 
 
 
                                                                                               dr. Rajko Knez
                                                                                                       Sodnik
 
[1] Ob tem se je sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018.
[2] Pritožnica se sklicuje tudi na pravno mnenje Inštituta za ustavno pravo z dne 6. 5. 2017, ki ga prilaga ustavni pritožbi.
[3] Pritožnica se sklicuje na sodbe SEU v zadevah Constructora Principado SA proti Joséju Ignaciu Menéndezu Álvarezu, C-226/12, z dne 16. 1. 2014, Banco Primus SA proti Jesúsu Gutiérrezu Garcíi, C-421/14, z dne 26. 1. 2017 in Mohamed Aziz proti Caixa d’Estalvis de Catalunya, Tarragona in Manresa (Catalunyacaixa), C-415/11, z dne 14. 3. 2013.
 
 
Up-810/20-27                                           
 4. 1. 2024
 
 
 
 

ODLOČBA

 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Samie Žunič, Kamnik, ki jo zastopa Odvetniška pisarna Robert Preininger, d. o. o., Šmarje pri Jelšah, na seji 4. januarja 2024
 

odločil:

 
1. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2237/2018 z dne 29. 5. 2019 in 2. točka izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1830/2015-II z dne 14. 2. 2018 se razveljavita in zadeva se v tem obsegu vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v ponovno odločanje.
 
2. Nasprotna udeleženka sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek pritožnice na ugotovitev ničnosti stanovanjske kreditne pogodbe v švicarskih frankih ter neveljavnost in izbris vknjižene hipoteke, ki je služila zavarovanju obveznosti iz navedene kreditne pogodbe. Sodišče je zapisalo, da je bil dogovor o kreditu v tuji valuti posamično dogovorjen, a je kot odločilno štelo presojo njegove transparentnosti. (Ne)izpolnitev pojasnilne dolžnosti banke je presojalo ob upoštevanju Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih  pogojih v potrošniških pogodbah (UL L 95, 21. 4. 1993 – v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS) in sodbe Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Andriciuc in drugi, C-186/16, z dne 20. 9. 2017 (v nadaljevanju Andriciuc). Ugotovilo je, da (i) je pritožnica podpisala izjavo o prevzemu valutnega tveganja; (ii) je tožena stranka (banka) po bančni svetovalki pritožnici predstavila celotno kreditno ponudbo, pripravila več izračunov ter pritožnici po njeni odločitvi za kredit v švicarskih frankih pojasnila, da bo morala vsak mesec vračati obroke v tej valuti; (iii) kredit pritožnici ni bil predstavljen kot varen, valuta švicarskega franka pa ne kot trdna; (iv) "je bilo strankam, torej tudi tožnici [pritožnici v postopku z ustavno pritožbo], predstavljeno, da ker to ni kredit v domači valuti, se lahko zaradi tečajnih razlik vrednost bistveno poveča ali zmanjša in da je to valutno tveganje".[1] Sodišče se je sklicevalo tudi na subjektivne okoliščine pritožnice (izobrazbo, delovne izkušnje in izkušnje s tujimi valutami zaradi letovanja v tujini). Pomen je pripisalo tudi izpovedi pritožnice, da je od sklenitve kreditne pogodbe naprej dnevno spremljala gibanje tečaja. Upoštevalo je tudi, da jo je glede posledic sklenitve pogodbe informiral tudi notar, ki je vpričo pritožnice tudi prebral kreditno pogodbo. Na podlagi navedenega je zaključilo, da je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena. Odsotnost predložitve simulacij ni štelo za odločilne. Zapisalo je še, da sta obe stranki nosili valutno tveganje, pri čemer pritožnica ni izkazala, da bi tožena stranka pričakovala depreciacijo domače valute. Pritožnica se je v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo med drugim sklicevala na sodbo SEU v zadevi Andriciuc in je v tem okviru tudi posebej poudarila dolžnost pojasnila vpliva zelo velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na obroke za odplačilo kredita.
 
2. Sodišče druge stopnje je pritožbo pritožnice zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Zavzelo je stališče, da je presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe mogoča le, če je bil ta določen nejasno.[2] S presojo prvostopenjskega sodišča glede izpolnjene pojasnilne dolžnosti je soglašalo. Pojasnilo, da se lahko zaradi tečajnih razlik vrednost bistveno poveča ali pa zmanjša in da je to valutno tveganje, naj bi zadostilo standardu pojasnilne dolžnosti, kot ga je izoblikovalo SEU v sodbi v zadevi Andriciuc. Ker tožena stranka gibanja tečaja ni mogla predvideti, po naziranju pritožbenega sodišča ni ravnala v slabi veri. Ob tem po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru tudi ni šlo za neravnotežje pravic in obveznosti, ki bi obstajalo že v trenutku sklenitve kreditne pogodbe. Vrhovno sodišče je pritožničin predlog za dopustitev revizije zavrnilo.
 
3. Pritožnica se sklicuje na kršitev drugega odstavka 14. člena ter 22., 23., 25., 33. in 67. člena Ustave ter 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Enostransko porazdeljeno, nepričakovano, netransparentno in neomejeno tveganje v povezavi z zatrjevanimi izključnimi koristmi banke je po naziranju pritožnice v nasprotju s pravico do zasebne lastnine v povezavi z njeno socialno funkcijo.[3] Za pritožnico naj bi pomenilo nestabilno okolje z možnostjo velike izgube, dolžniške spirale in revščine. Stališče, ki presojo nepoštenosti glavnega pogodbenega pogoja pogojuje z neizpolnjeno pojasnilno dolžnostjo, po mnenju pritožnice nasprotuje 8. in 8.a členu Direktive 93/13/EGS ter sodb SEU v zadevah Caja de Ahorros y Monte de Piedad de Madrid, C-484/08, z dne 3. 6. 2010 ter Gómez del Moral Guasch, C-125/18, z dne 3. 3. 2020. Pritožnica opozarja, da drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13/EGS ni bil prenesen v nacionalno zakonodajo, s čimer naj bi bila zagotovljena višja stopnja varstva, kot jo v okviru minimalne harmonizacije zagotavlja Direktiva 93/13/EGS. Po mnenju pritožnice sta sodišči v obravnavanem primeru tudi pojasnilno dolžnost in pogoje nepoštenosti presojali v nasprotju z Direktivo 93/13/EGS in sodno prakso SEU.[4] Kršitev pravice do opredelitve pritožnica uveljavlja tudi v zvezi z lastnimi navedbami in naziranji o: (i) posebnem tveganju švicarskega franka kot valute varnega zatočišča; (ii) posebnem bremenu ob zgodnji depreciaciji domače valute glede na anuitetni način in obdobje odplačevanja; (iii) enostranski porazdelitvi tveganja ob zavarovanju banke in visokem tveganju za pritožnico; (iv) zavajajoči primerjavi obrestnih mer in anuitet ob sklenitvi kreditne pogodbe; (v) pomenu preteklega gibanja tečaja in bistveno večjem tveganju za pritožnico; (vi) konkludentno nastalem svetovalnem razmerju z banko s konfliktom interesov; (vii) igri na srečo z asimetrično porazdeljeno možnostjo uspeha, ki ga pritožnica ni mogla izračunati; (viii) nujnosti predstavitve mehanizmov gibanja tečajev; (ix) pričakovanosti krepitve švicarskega franka glede na dokumente Banke Slovenije; ter (x) nezmožnosti ocene tveganja (na podlagi historičnih podatkov) in odsotnosti tovrstnega opozorila s strani banke. Glede presoje nepoštenosti pritožnica opozarja na objektivnost standardov dobre vere (glede na strokovna znanja in izkušnje banke) ter znatnega neravnotežja v trenutku sklenitve pogodbe na podlagi Direktive 93/13/EGS, pri čemer se sodišči, ki sta sprejeli nasprotna stališča, do njenih tovrstnih naziranj naj ne bi opredelili.
 
4. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-810/20 z dne 19. 6. 2023 ustavno pritožbo v delu, v katerem se nanaša na odločitev sodišča prve in druge stopnje o primarnem zahtevku (ničnost kreditne pogodbe ter neveljavnost in izbris hipoteke), sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je bilo o sprejemu obveščeno Višje sodišče v Ljubljani, skladno z drugim odstavkom istega člena ZUstS pa je bila ustavna pritožba poslana v odgovor nasprotni udeleženki (tj. toženi stranki iz pravde).
 
5. Nasprotna udeleženka meni, da dogovor iz kreditne pogodbe o posojilu in vračilu zneskov v švicarskih frankih (sicer glavni predmet pogodbe) ne pomeni pogodbenega pogoja v smislu Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZVPot). Ravno tako naj bi šlo po presoji prvostopenjskega sodišča za posamično dogovorjen pogoj in posledično neupoštevnost Direktive 93/13/EGS, česar pritožnica naj ne bi izpodbijala. Enako naj bi veljalo za dejanska izhodišča presoje nepoštenosti. Nasprotna udeleženka predlaga, naj Ustavno sodišče pritožnici naloži plačilo stroškov za pripravo odgovora na ustavno pritožbo.
 
6. Odgovor nasprotne udeleženke je bil poslan pritožnici, ki opozarja, da sta se obe sodišči ukvarjali s presojo z vidika meril Direktive 93/13/EGS, kar nasprotuje stališču, da naj bi bil pogodbeni pogoj dogovorjen posamično. Sklicuje se tudi na novejšo sodbo SEU v zadevi Nova kreditna banka Maribor, C-405/21, z dne 13. 10. 2022 in navaja, da je po ZVPot določena višja raven varstva v smislu alternativnosti določenih kriterijev nepoštenosti.
 
7. Senat Ustavnega sodišča pri odločanju ni upošteval dopolnitve ustavne pritožbe z dne 31. 8. 2020, ker je bila vložena po izteku roka za vložitev ustavne pritožbe iz prvega odstavka 52. člena ZUstS.
 
 
B.
 
8. V ustavni pritožbi pritožnica med drugim v okviru očitka kršitve 22. člena Ustave uveljavlja tudi kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe v zvezi s standardom pojasnilne dolžnosti. Slednjega povezuje tudi s presojo nepoštenosti. Senat Ustavnega sodišča je zato opravil presojo izpodbijanih sodnih odločb z vidika skladnosti s pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.
 
9. Sodišče mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev, da lahko stranka, še posebno, če v postopku ni bila uspešna, spozna, kakšni so bili razlogi za odločitev, nanašajočo se na njeno pravico, obveznost oziroma pravni interes.[5] Kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjega sodišča, je sicer zahteva po obrazloženosti sodne odločbe lahko nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb,[6] vendar le, če se je nižje sodišče že opredelilo do upoštevnih trditev in pravnih naziranj stranke in je iz sodbe nižjega sodišča mogoče razbrati razloge za sprejeto odločitev. Ob sprejetem izhodišču Direktive 93/13/EGS mora sodišče vselej preveriti jasnost in razumljivost pogodbenega pogoja (tudi izpolnjenost pojasnilne dolžnosti), ki se nanaša na glavni predmet pogodbe,[7] ter povezanost pomena tega izhodišča s presojo (ne)poštenosti pogodbenega pogoja.[8] Ustavno sodišče je glede na očitek pritožnice svojo presojo omejilo[9] na vidik obrazloženosti izpodbijanih sodnih odločb z vidika razlage nacionalnega prava v luči navedenega pravnega standarda iz prava Evropske unije, ki so ga kot merodajnega za odločitev v sporu sprejeli tudi sodišči v pravdnem postopku. Sodišči sta torej morali ugotoviti dejstva, ki so v okoliščinah konkretnega primera pomembna za uporabo danih meril Direktive 93/13/EGS in sodne prakse SEU, ter nato podati razloge, zakaj ugotovljena dejstva v konkretnem primeru utemeljijo izpolnjenost meril, ki opredeljujejo določen pravni pojem (v obravnavanem primeru pravni standard pojasnilne dolžnosti).[10]
 
10. Skladno s sodno prakso SEU mora nacionalno sodišče v zvezi s pojasnilno dolžnostjo na podlagi Direktive 93/13/EGS[11] ob upoštevanju okoliščin sklenitve pogodbe preučiti, ali je bil potrošnik obveščen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti in na podlagi katerih lahko presodi predvsem skupne stroške svojega kredita.[12] Glede zahteve po transparentnosti pogodbenih pogojev, kot izhaja iz drugega odstavka 4. člena Direktive 93/13/EGS, je SEU poudarilo, da te zahteve, ki je navedena tudi v 5. členu te direktive, ni mogoče zožiti zgolj na njeno formalno in slovnično razumljivost.[13] Finančne ustanove morajo potrošnikom posredovati informacije vsaj o tem, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer.[14] Ponudnik mora potrošniku navesti mogoča nihanja menjalnih tečajev in tveganja, neločljivo povezana s sklenitvijo take pogodbe.[15] Posebej pomembna so pojasnila o tveganjih kreditojemalca v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, in zvišanja tuje obrestne mere.[16] Ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak mu je treba omogočiti tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto.[17] Tako se mora povprečni potrošnik, ki je običajno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, zavedati možnosti zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, na katero je kredit vezan, in mora oceniti morebitne pomembne ekonomske posledice za svoje finančne obveznosti.[18] Prav tako v okviru valutnega kreditiranja zahteve po preglednosti ni mogoče izpolniti s tem, da se potrošniku posredujejo informacije, pa čeprav obširne, če temeljijo na domnevi, da bo razmerje med obračunsko valuto in valuto plačila ostalo stabilno ves čas trajanja te pogodbe.[19] Kreditodajalec mora torej glede na sodno prakso SEU v sklopu pojasnil valutnega tveganja pojasniti vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute (in povečanja tujih obrestnih mer) na obroke za odplačilo kredita.
 
11. Ustavno sodišče je o bistveno enakem ustavnopravnem primeru že odločilo. Z odločbo št. Up-14/21 z dne 13. 1. 2022 (Uradni list RS, št. 16/22) je ustavni pritožbi ugodilo, enako tudi v kasnejših odločbah št. Up-1181/20 z dne 3. 5. 2023, št. Up-317/21 z dne 8. 9. 2022, št. Up-54/19 z dne 6. 7. 2023 in št. Up-329/19 z dne 26. 10. 2023. Obe sodišči sta v obravnavanem primeru jasno sprejeli upoštevnost meril Direktive 93/13/EGS za presojo (ne)izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti in nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe (kredita v tuji valuti). Iz navedenega razloga zapis prvostopenjskega sodišča, da naj bi bil glavni pogodbeni pogoj (nakazilo in vračilo kredita v tuji valuti) posamično dogovorjen, za presojo senata Ustavnega sodišča ni ključnega pomena. Glede na sprejeto izhodišče sodišč je ključno, da iz obrazložitve izpodbijanih odločitev ni mogoče razbrati, katero pojasnilo ali gradivo banke je pri pritožnici moglo in moralo povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedala tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov kredita, ampak da se je morala in mogla konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njenih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. Na podlagi zgoraj navedene sodne prakse SEU je očitno, da jasno pogodbeno besedilo (z izjavo o prevzemu tveganja) ne zadošča za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti. Zavedanja dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino potrošnikovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita glede na merila pravnega standarda pojasnilne dolžnosti tudi ni mogoče enačiti s predstavitvijo alternativne kreditne ponudbe, prebiranjem besedila pogodbe in golim opozorilom na možnost spremembe mesečne anuitete zaradi možne spremembe tečaja (s strani notarja). Pojasnilo, da se lahko zaradi tečajnih razlik "vrednost bistveno poveča ali pa zmanjša in da je to valutno tveganje", ravno tako ne izraža tveganja za potrošnika v realni sferi njegovih obveznosti, pri čemer iz obrazložitve niti ni mogoče razbrati, na kaj naj bi se vrednost v obravnavanem primeru nanašala (tuje valute, glavnico, anuiteto itd.). Tudi dejstvo, da je pritožnica predhodno že sklenila istovrstni pravni posel, ne more utemeljiti izpolnitve pojasnilne dolžnosti, pri čemer iz obrazložitve ni mogoče razbrati, da je bila pojasnilna dolžnost v zvezi s predhodnim poslom sploh izpolnjena. Navedena dejstva, na katera se je (kot neprerekana) oprlo pritožbeno sodišče, za izpolnitev pojasnilne dolžnosti očitno ne zadoščajo. Enako velja tudi za subjektivne okoliščine konkretne pritožnice in njeno ravnanje po sklenitvi kreditne pogodbe. Glede na navedeno sodišče prve stopnje sodbe ni obrazložilo v ključnem delu presoje, s čimer je kršilo pravico pritožnice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. S pritrditvijo razlogom prvostopenjskega sodišča je dejstvo pojasnilne dolžnosti v ključnem delu ostalo neobrazloženo tudi na pritožbeni stopnji, saj tudi pritožbeno sodišče ni vsebinsko odgovorilo na navedbe pritožnice v pritožbi, da namreč standard pojasnilne dolžnosti glede na merila sodne prakse SEU ni izpolnjen. S tem sta prvo- in drugostopenjsko sodišče kršili pravico iz 22. člena Ustave. Ker so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o tej ustavni pritožbi sprejel senat Ustavnega sodišča. Izpodbijani sodbi je razveljavil v delu, v katerem se nanaša na odločitev sodišča prve in druge stopnje o primarnem zahtevku (ničnost kreditne pogodbe ter neveljavnost in izbris hipoteke), in zadevo v razveljavljenem obsegu vrnilo v novo odločanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani (1. točka izreka). Ker je senat Ustavnega sodišča izpodbijano sodno odločbo razveljavil že zaradi kršitve 22. člena Ustave, mu očitkov o drugih kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni bilo treba presojati.
 
12. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Ta določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebej utemeljeni razlogi, ti pa niso izkazani. Senat Ustavnega sodišča je zato o predlogu nasprotnega udeleženca za povrnitev stroškov postopka pred Ustavnim sodiščem odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.
 
 
C.
 
13. Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Rok Čeferin ter člana dr. Rajko Knez in dr. Rok Svetlič. Odločbo je sprejel soglasno.
 
 
 
dr. Rok Čeferin
Predsednik senata
 
 
 
[1] Točka 12 obrazložitve prvostopenjske sodbe.
[2] Ob tem se je sodišče druge stopnje sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018.
[3] Pritožnica se sklicuje tudi na pravno mnenje Inštituta za ustavno pravo z dne 6. 5. 2017, ki ga prilaga ustavni pritožbi.
[4] Pritožnica se sklicuje na sodbe SEU v zadevah Constructora Principado, C-226/12, z dne 16. 1. 2014, Banco Primus, C-421/14, z dne 26. 1. 2017 in Aziz, C-415/11, z dne 14. 3. 2013.
[5] Prav tam.
[6] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09), 10. točka obrazložitve.
[7] Navedeno izhaja iz zahteve po jasnem in razumljivem besedilu, ki je vsebovana v 5. členu Direktive 93/13/EGS; prim. sodbo SEU v zadevi Gómez del Moral Guasch, 46. in 47. točka obrazložitve.
[8] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-14/21 z dne 13. 1. 2022 (Uradni list RS, št. 16/22), 20. točka obrazložitve. Posebej glede povezave med zahtevo po preglednosti in nepoštenostjo v primeru glavnega predmeta pogodbe glej npr. tudi sodbo SEU v združenih zadevah BNP Paribas Personal Finance, od C-776/19 do C-782/19, z dne 10. 6. 2021, 90. do 103. točka obrazložitve. Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, predvsem 78. točko obrazložitve, ter sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, predvsem 15.–21. točko obrazložitve.
[9] Pri tem senat Ustavnega sodišča opozarja, da je glede pomena pojasnilne dolžnosti pri presoji in glede same presoje (ne)poštenosti pogodbenih pogojev treba upoštevati odločbo Ustavnega sodišča št. Up-14/21.
[10] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-150/13 z dne 23. 1. 2014 (Uradni list RS, št. 14/14, in OdlUS XX, 32), 11. točka obrazložitve. Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-14/21. Sodba SEU v zadevi EOS KSI Slovensko, C-448/17, z dne 20. 9. 2018, na katero se sklicuje nasprotna udeleženka, se ni nanašala na kredit v tuji valuti.
[11] Prim. sodbe SEU v zadevi Andriciuc, 49.–51. točka obrazložitve, zadevi OTP Bank in OTP Faktoring, C-51/17, z dne 20. 9. 2018, 74., 75. in 78. točka obrazložitve (v nadaljevanju zadeva OTP), združenih zadevah BNP Paribas Personal Finance, od C-776/19 do C-782/19, 70. in 71. točka obrazložitve, in zadevi BNP Paribas Personal Finance, C-609/19, z dne 10. 6. 2021, 49.–51. točka obrazložitve. Navedenih sodb SEU sicer z izjemo zadeve Andriciuc sodišči v postopku nista mogli upoštevati, saj so bile izdane po izdaji izpodbijanih sodb, vendar jih senat Ustavnega sodišča v tej odločbi navaja, ker so upoštevne z vidika aktualne razlage Direktive 93/13/EGS. Sodbe SEU, sprejete v postopku predhodnega odločanja po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – PDEU), imajo ex tunc pravni učinek in izražajo, kar je v normi prava Evropske unije ab initio. Glej K. Lenaerts, I. Maselis, K. Gutman, EU Procedural Law, Oxford University Press, Oxford 2014, str. 246.
[12] Prim. sodbo SEU v zadevi Andriciuc, 47. točka obrazložitve.
[13] Sodbi SEU v zadevah Kásler in Káslerné Rábai, C-26/13, z dne 30. 4. 2014, 71. in 72. točka obrazložitve, in Bucura, C-348/14, z dne 9. 7. 2015, 52. točka obrazložitve.
[14] Sodba SEU v zadevi Andriciuc, 49. točka obrazložitve. Prim. tudi sodbo SEU v zadevi OTP, 74. točka obrazložitve, in tam navedeno sodno prakso.
[15] Prim. sodbe SEU v zadevah Andriciuc, 50. točka obrazložitve, in OTP, 75. točka obrazložitve, ter združenih zadevah BNP Paribas Personal Finance, od C-776/19 do C-782/19, 71. točka obrazložitve, in zadevi BNP Paribas Personal Finance, C-609/19, 50. in 51. točka obrazložitve.
[16] Sodba SEU v zadevi BNP Paribas Personal Finance, C-609/19, 48. točka obrazložitve.
[17] Prav tam, 51. točka obrazložitve.
[18] Prim. sodbo SEU v zadevi OTP, 78. točka obrazložitve, podobno tudi sodba SEU v zadevi A. S. A., C-212/20, z dne 18. 11. 2021, 42. in 43. točka obrazložitve.
[19] Sodbi SEU v združenih zadevah BNP Paribas Personal Finance, od C-776/19 do C-782/19, 74. točka obrazložitve, in zadevi BNP Paribas Personal Finance, C-609/19, 53. točka obrazložitve.
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Samia Žunič, Kamnik
Datum vloge:
31.07.2020
Datum odločitve:
04.01.2024
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava druge rešitve
Dokument:
US33746