Up-645/20

Opravilna št.:
Up-645/20
Objavljeno:
Neobjavljeno | 23.01.2024
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2024:Up.645.20
Akt:
Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1118/2019 z dne 16. 10. 2019 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 3061/2015-III z dne 28. 1. 2019

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 675/2019 z dne 12. 3. 2020
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1118/2019 z dne 16. 10. 2019 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 3061/2015-III z dne 28. 1. 2019 se sprejme v obravnavo.
 
Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 675/2019 z dne 12. 3. 2020 se ne sprejme.
Pravna podlaga:
Člen 55.b.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-645/20-23                                                
 
 
SKLEP
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Antonetta Cornelia Verlouw - Van Raaij, Kraljevina Nizozemska, ki jo zastopa Odvetniška družba Krapenc in odvetniki, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji senata 14. decembra 2023 in v postopku po tretjem odstavku 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21)
 

sklenilo:

 
1. Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1118/2019 z dne 16. 10. 2019 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 3061/2015-III z dne 28. 1. 2019 se sprejme v obravnavo.
 
2. Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 675/2019 z dne 12. 3. 2020 se ne sprejme.
 

OBRAZLOŽITEV

 
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožničin odškodninski zahtevek za plačilo 183.148 EUR s pripadki zoper toženo stranko za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je pritožnica utrpela dne 21. 7. 2013 zaradi padca v adrenalinskem parku z višine 6,7 metra. Višje sodišče je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitvi sodišč temeljita na stališču, da ni podana niti objektivna odškodninska odgovornost (kar ni izpodbijano) niti krivdna odškodninska odgovornost upravljavca adrenalinskega parka (zavarovanca tožene stranke). Sodišči sta uporabili pravila o krivdni odgovornosti, pri čemer sta sprejeli stališče, ki se je v sodni praksi utrdilo v zadnjih letih v primerljivih dejavnostih, pri katerih organizator odgovarja le v primeru, če je škoda posledica kršitev njegovih pogodbenih obveznosti. Sodišči sta ugotovili, da škoda, ki jo je pritožnica utrpela, ni posledica kršitve pogodbenih obveznosti upravljavca adrenalinskega parka, saj je ta po oceni sodišč izkazal dolžno skrbnost s tem, ko je 1) pritožnici na način, ki ga je razumela, pojasnil potreben varnostni ukrep, tj. pripenjanje na jeklenico, 2) pritožnici pojasnil, naj se v primeru težav obrne na inštruktorja, ter 3) na začetno mesto izvedbe 6. vaje obesil tablo, na kateri je bilo jasno (tudi barvno) označeno, kako, kam in s katero vrvjo se je treba vpeti pred izvedbo vaje. Po stališču Višjega sodišča je izvajanje dejavnosti, v sklopu katere je varnost udeleženca odvisna od njegove pravilne izvedbe varnostnih ukrepov, dopustno. Višje sodišče se ob tem sklicuje na ugotovitev sodišča prve stopnje, da zavarovanec tožene stranke deluje v skladu s profesionalnimi standardi na tem področju (konkretno standarda EN 15567/1 in EN 15567/2). Za nastanek škodnega dogodka je po stališču sodišča prve stopnje odgovorna pritožnica sama, ker se je "nepravilno (tudi nerazumno) na karabin na svojem varnostnem pasu vpela z elastično vrvico, ki je namenjena za poteg elementa," namesto da bi se "pripela z varovalno vrvjo (jeklenico)." Glede na ugotovitve sodišč naj bi pritožnica opustila dolžno skrbnost, ko se je na 6. vaji zavedala, da jo je postalo strah, pa kljub temu ni poklicala inštruktorja, temveč je nadaljevala z vajo in se napačno pripela na elastično vrv, namesto da bi se pripela (na rdeče označeno) jeklenico. Vrhovno sodišče je predlog za dopustitev revizije zavrnilo.
 
2. Pritožnica zatrjuje kršitev pravice iz 22. člena Ustave in kršitev 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Pritožnica se sklicuje na odločbo št. Up-1099/18 z dne 12. 9. 2019 (OdlUS XXIV, 32), v kateri je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da v primerih, ko ima izvedensko mnenje odločilen pomen na odločitev sodišča, zaslišanje izvedenca strankam omogoča, da izvedensko mnenje učinkovito preizkusijo. Opozarja, da v obravnavani zadevi izvedenec ni bil postavljen, čeprav naj bi bila njegova postavitev ključna za odločitev v zadevi. S tem naj bi sodišči kršili njeno pravico iz 22. člena Ustave. Prvotno naj bi sodišče za izvedenko postavilo Fakulteto za šport, ki pa naj bi odgovorila, da ni pristojna na izdelavo mnenja. Pritožnica trdi, da je za dokazovanje dejstva, da upravljavec parka ni ustrezno poskrbel za varnost udeležencev, predlagala izvedenca ustrezne stroke. Glede vprašanja o psihofizičnem stanju posameznika, ki stoji na majhnem podestu na višini 6,7 metra in ki ga zajame panika, pa naj bi predlagala izvedenca športne psihologije. Sodišče prve stopnje naj bi le skopo navedlo, da za odločitev o zahtevku zadostujejo že izvedeni dokazi in da izvedba dokaza z izvedencem ni potrebna, kar po mnenju pritožnice niso tehtni razlogi.
 
3. Pritožnica sodiščema očita, da sta glede konstrukcije in zasnove pustolovskega parka, varnosti, ki jo zagotavlja upravljavec pustolovskega parka, in usposobljenosti inštruktorjev v celoti sledili predstavnikom pustolovskega parka (lastnikoma in inštruktorjem), ne da bi preverili, kaj standarda (EN 15567/1 in EN 15567/2) dejansko določata. Sodišče naj standardov ne bi prebralo, saj ju v spisu sploh ni. Poleg tega naj bi sodišče na podlagi izpovedb navedenih prič zaključilo, da so vsi inštruktorji usposobljeni za varno opravljanje svojega dela. Pritožnica meni, da četudi bi sodišče standarda prebralo, se do teh vprašanj ne bi moglo opredeliti, ker naj ne bi imelo strokovnega znanja s tega področja. Sklicuje se na 243. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 –  ZPP), ki določa, da sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Meni, da ni dvoma, da sodišče nima znanja o tem, ali je pustolovski park skonstruiran tako, kot to določata omenjena standarda, in ali so aktivnosti v pustolovskem parku za obiskovalce zasnovane varno ter ali bi lahko bile zasnovane bolj varno. Navaja, da je podala trditve, da ne ustreza standardom dolžne skrbnosti, da je prišla v situacijo, ko je sploh imela možnost napačnega vpenjanja. Prav tako sodišče naj ne bi po izvedencu preverilo, ali je način seznanitve obiskovalcev ustrezen in primeren, ali je bil konkretni inštruktor usposobljen za opravljanje dela, ali varnostni standardi zahtevajo fizično prisotnost inštruktorjev pri vsaki vaji ter ali je bila v skladu s stroko ustrezno urejena možnost sestopa obiskovalcev. Za ta zahtevna tehnična vprašanja bi sodišče po mnenju pritožnice moralo postaviti izvedenca ustrezne stroke. Pritožnica sodišču očita, da je pričam (lastnikoma in zaposlenim pustolovskega parka) glede vsebine standardov nekritično sledilo, namesto da bi s pomočjo neodvisnega strokovnjaka preverilo, ali je upravljavec parka naredil vse, kar je bilo potrebno in možno za zagotovitev varnosti uporabnikov. S tem naj bi sodišče toženi stranki dalo možnost vplivati na rezultat postopka, medtem ko pritožnica z drugimi dokazi (npr. izvedencem) naj ne bi mogla dokazati, da varnost ni bila ustrezno zagotovljena. Pritožnica meni, da ji zato ni bila zagotovljena pravica do poštenega sojenja. Sodišče naj bi vzelo za verodostojne in resnične tehnične in varovalne rešitve, ki so jih predstavili predstavniki pustolovskega parka, ki so imeli interes, da uspejo v postopku. S tem naj bi bila pritožnici kršena pravica do kontradiktornega postopka. Nadalje pritožnica trdi, da bi sodišče z izvedencem športne psihologije moralo preveriti, v kakšnem psihofizičnem stanju se lahko znajde oseba, ki jo je strah ali jo zagrabi panika, ko obtiči na višini 6,7 metra in ne zna izvesti vaje. Sodišče naj bi sprejelo subjektivno oceno, da je pritožnica ravnala nerazumno, ne da bi njeno ravnanje objektivno ugotavljalo z mnenjem strokovnjaka. Če se je sodišče odločilo, da izvedenca ne bo postavilo, pa bi po mnenju pritožnice moralo opraviti ogled 6. vaje. Pritožnica trdi, da mora upravljavec parka poskrbeti za varnost v takšni meri, da do hujših poškodb ne more priti oziroma da dejavnost ne predstavlja tveganja za življenje.
 
4. Pritožnica meni, da dejavnosti pustolovskega parka (ki je umetna tvorba) ni mogoče primerjati s primeri iz sodne prakse, ki obravnavajo gorsko kolesarski spust in skok z jadralnim pedalom, pri katerih so uporabniki prepuščeni naravnim zakonitostim. Glede dejavnosti pustolovskega parka naj bi obstajala vrsta različnih pravil, priporočil in standardov, ki jih upravljavci adrenalinskega parka omenjajo in ki so namenjeni zagotavljanju varnosti. Sodna praksa naj bi se na ta pravila običajno sklicevala (pritožnica se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 70/98 z dne 26. 5. 1999), medtem ko se naj sodišči v izpodbijanih sodbah na pravila oziroma standarde ne bi opirali konkretno, temveč preko izpovedbe predstavnikov upravljavca, s čimer sodišči ne zadostita pravici do poštenega sojenja. Pritožnica poudarja, da sodišče v podobnih primerih (sklicuje se na več sodb višjih sodišč), v katerih se krivdna odgovornost tistega, ki se ukvarja s specifično dejavnostjo (npr. upravljavca smučišča, upravljavca letališča, upravljavca cestišča), ugotavlja s pomočjo strokovnjaka, da torej ta poda sodišču odgovore glede zagotavljanja varnosti in morebitnih potrebnih ali možnih izboljšav. V obravnavani zadevi naj bi sodišči s tem odstopili od sodne prakse in kršili pravico iz 22. člena Ustave.
                                                              
5. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1118/2019 z dne 16. 10. 2019 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 3061/2015-III z dne 28. 1. 2019 sprejelo v obravnavo (1. točka izreka). O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanima sodbama kršene pritožničine človekove pravice oziroma temeljne svoboščine. Zlasti bo presodilo, ali je bila pritožnici kršena pravica iz 22. člena Ustave.
 
6. Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 675/2019 z dne 12. 3. 2020 ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) (2. točka izreka).
 
7. Ustavno sodišče je sprejelo 1. točko izreka tega sklepa na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Za sprejem ustavne pritožbe so se izrekli sodnica Kogovšek Šalamon ter sodnika Knez in Šorli. Senat Ustavnega sodišča je soglasno sprejel 2. točko izreka tega sklepa na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi predsednik senata dr. Rok Čeferin ter člana dr. Rajko Knez in dr. Rok Svetlič. 
 
 
 
                            dr. Matej Accetto 
                                  Predsednik
                      
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Antonetta Cornelia Verlouw - Van Raaij, Kraljevina Nizozemska
Datum vloge:
14.07.2020
Datum odločitve:
23.01.2024
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
druge rešitve nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
USDSP74