U-I-224/23, Up-1486/23

Opravilna št.:
U-I-224/23, Up-1486/23
Objavljeno:
Neobjavljeno | 24.01.2024
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2024:U.I.224.23
Akt:
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 268/2023 z dne 27. 9. 2023 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju št. St 370/2020 z dne 31. 7. 2023

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo, 178/21 – popr. in 102/23) (ZFPPIPP), 14. čl.
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 268/2023 z dne 27. 9. 2023 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju št. St 370/2020 z dne 31. 7. 2023 se ne sprejme.
 
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo, 178/21 – popr. in 102/23) se zavrže.
Evidenčni stavek:
Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču.

Če pobudnik očitkov, ki jih naslavlja na zakonsko ureditev, ni materialno izčrpal v pravnih sredstvih pred rednimi sodišči, Ustavno sodišče pobudo zavrže.
Geslo:
1.5.51.2.3 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker je zadeva majhnega pomena.
1.5.51.1.2.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Zavrženje pobude - Ker ni pravnega interesa.
1.4.51.4 - Ustavno sodstvo - Postopek - Procesne predpostavke (v vseh postopkih razen v postopku ustavne pritožbe) - Pravni interes za vložitev pobude.
1.4.10.6 - Ustavno sodstvo - Postopek - Vmesni postopki - Izločitev sodnika.
Pravna podlaga:
Člen 25.3, 55.b.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-224/23-4
Up-1486/23-5
24. 1. 2024
 
 

SKLEP

 
Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus ustavne pritožbe in pobude Jurija Krča, Šenčur, ki ga zastopa Odvetniška družba dr. Aljoša Dežman, o. p, d. o. o., Ljubljana, na seji 24. januarja 2024
 
 

sklenilo:

 
1. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 268/2023 z dne 27. 9. 2023 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju št. St 370/2020 z dne 31. 7. 2023 se ne sprejme.
 
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo, 178/21 – popr. in 102/23) se zavrže.
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nad družbo REŠET, d. o. o., Kranj (v nadaljevanju dolžnica), začelo stečajni postopek. Menilo je, da je dolžnica trajnejše nelikvidna na podlagi zakonske domneve iz druge alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). S sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso je utemeljevalo, zakaj dolžnica glede na izkazano blokado transakcijskega računa domneve o trajnejši nelikvidnosti ne more izpodbiti le s povzemanjem stanja sredstev in prihodkov iz letnih poročil in zakaj je pritožnikova trditvena podlaga pomanjkljiva. Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo in potrdilo odločitev nižjega sodišča. Pritrdilo je razlogom tega sodišča in jih še dodatno pojasnjevalo, sklicujoč se na enako sodno prakso kot sodišče prve stopnje s hkratnim sklicevanjem tudi na pravno teorijo. Utemeljilo je, zakaj so pritožnikove pritožbene navedbe glede trditvene podlage pomanjkljive in zato nesklepčne. Višje sodišče je zavzelo tudi stališče, da predlagani dokazi pomenijo pritožbeno novoto, in navedlo, zakaj tako meni. V nadaljevanju je še pojasnilo, zakaj so ti dokazni predlogi tudi sicer neutemeljeni.
 
2. Pritožnik uveljavlja kršitve 2., 3., 22., 23., 25., 33. in 74. člena Ustave, 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju Listina) ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navedene določbe naj bi bile kršene z arbitrarnim stališčem Višjega sodišča, češ da naj bi vsi dokazni predlogi v pritožnikovi pritožbi pomenili pritožbeno novoto, ker naj bi pritožnik kot edini družbenik dolžnice, hkrati pa tudi kot njen edini zakoniti zastopnik, imel možnost sodelovanja v predhodnem postopku preko dolžnice, kar naj bi tudi izkoristil. To stališče naj bi bilo tudi v nasprotju z ustaljeno sodno prakso (prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 546/2016 z dne 31. 8. 2016), sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-206/19, Up-941/19 z dne 5. 9. 2019 ter pravicami do učinkovitega sodnega varstva, poštenega sojenja in izjave, pravica do pritožbe pa naj bi bila izvotljena. Arbitrarno naj bi bilo tudi stališče Višjega sodišča, češ da dolžnica ni izpodbila domneve o trajnejši nelikvidnosti iz druge alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP z zatrjevanjem lastnih ugodnih finančnih kazalnikov ter podatkov iz svojega letnega poročila in finančne analize brez konkretnih navedb o tem, iz katerih likvidnih (denarnih) sredstev je zmožna plačati zapadle obveznosti (oziroma naj ne bi zadostila trditvenemu bremenu). Višje sodišče naj bi namreč samovoljno interpretiralo pojem insolventnosti iz 14. člena ZFPPIPP. Strokovnega stališča finančno ekonomske stroke naj sodišči vsebinsko ne bi presojali in naj se do ključnega dokaznega predloga s sodnim izvedencem ne bi opredelili. Očitno napačno naj bi ugotovili dejansko stanje, saj naj bi obe predloženi strokovni analizi zavrnili na formalni ravni, na enak način pa naj bi zavrnili tudi predlog za postavitev sodnega izvedenca. Višje sodišče naj se z vsebino pritožbenih navedb ne bi ukvarjalo, pač pa naj bi potrdilo očitno napačno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Trajnejša nelikvidnost naj bi bila pravno in ekonomsko vprašanje, zato naj pri tem ne bi šlo le za omejitev na ugotavljanje izpodbojne domneve po ZFPPIPP, pač pa naj bi bila nujna pritegnitev strokovnjaka ekonomske in finančne stroke. Arbitrarno naj bi bilo stališče sodišč o presplošnem pritožnikovem sklicevanju na finančno analizo oziroma o nesklepčnosti pritožbenih navedb, s tem pa naj bi bila izvotljena tudi pritožnikova pravica iz 25. člena Ustave, zagotovitev sodnega varstva pa naj bi bila le navidezna. Sredstva dolžnice naj bi bila skupek vseh premoženjskih pravic dolžnice, zato naj bi jih bilo treba pri ocenjevanju trajnejše nelikvidnosti obravnavati celovito in skladno z ekonomsko poslovno stroko ter likvidnost dolžnice ugotavljati preko strokovnih kazalnikov ekonomske stroke. Glede na to naj sodišči ne bi smeli arbitrarno upoštevati le posameznih vrst premoženja. Zato naj bi bilo očitno napačno stališče sodišč, češ da bi dolžnica morala podati konkretne navedbe o tem, iz katerih likvidnih sredstev je zmožna plačati zapadle obveznosti, oziroma da so pritožnikove navedbe o tem nesklepčne. Vsled navedenega naj bi bilo tako očitno napačno tudi stališče sodišč, češ da bi bilo domnevo o obstoju insolventnosti mogoče izpodbiti le na podlagi izkaza takojšnjega imetništva denarnega oziroma unovčljivega premoženja, saj naj bi tudi to stališče odstopalo od pogledov poslovno finančne stroke na institut insolventnosti. Sodišči naj bi se v zvezi z dokazno oceno napačno sklicevali na sodno prakso. Pri vsem navedenem pa naj bi šlo tudi za izvotlitev pravice iz 25. člena Ustave. Do vrste navedb naj se sodišči ne bi opredelili. Ker naj bi sodišči odločali samovoljno, naj bi posledično kršili tudi pritožnikovi pravici iz 33. in 74. člena Ustave. ZFPPIPP naj bi v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena in načelom delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave ne določal načina izpodbijanja izpodbojne pravne domneve (pravna praznina), kar naj bi  omogočalo arbitrarno odločanje sodišč. Pravne domneve naj bi bilo treba uporabljati le izjemoma, saj naj bi lahko vodile do izkrivljanja temeljnih načel in pravil dokaznega postopka, posledično pa tudi do kršitve 22. člena Ustave. Sodišče naj bi moralo zakonsko ureditev iz 14. člena ZFPPIPP razlagati s pomočjo 22. člena Ustave in pritožniku zagotoviti pravico do enakosti orožij. Pritožnik zatrjuje tudi, da so mu s kršitvijo navedenih pravic nastale hujše posledice, saj naj bi zaradi začetka stečajnega postopka nad dolžnico kot njen družbenik izgubil upravljavske in premoženjske pravice. Predlaga začasno zadržanje izpodbijanih odločitev sodišč ter absolutno prednostno obravnavo zadeve.
 
3. Pritožnik je po vložitvi ustavne pritožbe vložil še pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 14. člena ZFPPIPP. Meni, da je ta določba podnormirana, ker naj ne bi urejala načina izpodbijanja zakonskih domnev (protiustavna pravna praznina), s čimer naj bi bila sodiščem omogočena samovoljna interpretacija teh pravil. Zato naj bi bila izpodbijana določba v neskladju z 2. in tudi 3. členom Ustave. V neskladju z 2. členom Ustave naj bi bila tudi notranja nekonsistentnost nekaterih domnevnih baz z institutom insolventnosti. Tak naj bi bil primer dveh neizpodbojnih zakonskih domnev v okviru 14. člena ZFPPIPP. Izpodbijana določba naj bi glede dokazovanja insolventnosti v primeru zakonskih domnev upnike privilegirala v primerjavi z dolžnikom. Izpodbijanje teh domnev naj ne bi bilo ustrezno omogočeno. Tudi zato naj bi bila ureditev v neskladju z 2. členom Ustave, posledično pa tudi z 22. in 23. členom Ustave. Neskladje ureditve s 23. in 25. členom Ustave naj bi imelo za posledico tudi njeno neskladje s 33. in 74. členom Ustave. Pobudnik predlaga absolutno prednostno obravnavo pobude.
 
4. Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) (1. točka izreka).
 
5. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoje pravni interes ob vložitvi pobude (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.
 
6. Izpodbijani 14. člena ZFPPIPP ne učinkuje neposredno. V takih primerih se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82). Predpostavka za vložitev tako ustavne pritožbe kot pobude v takih primerih je vsebinsko izčrpanje pravnih sredstev. To pomeni, da mora pobudnik trditve o domnevni protiustavnosti ureditve, na kateri temelji odločitev v njegovem primeru, uveljavljati že v postopku pred pristojnimi sodišči. Iz priložene pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje ni razvidno, da bi pobudnik v njej uveljavljal trditve o protiustavnosti izpodbijane določbe ZFPPIPP, ki jih uveljavlja v pobudi. To pomeni, da pobudnik očitkov o protiustavnosti 14. člena ZFPPIPP ni materialno izčrpal. Zato je Ustavno sodišče pobudo zavrglo (2. točka izreka).
 
7. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnik dr. Rok Čeferin je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je sklep sprejelo soglasno.
 
 
 
dr. Matej Accetto
Predsednik
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov ustavna pritožba
Vrsta akta:
zakon posamični akt
Vlagatelj:
Jurij Krč, Šenčur
Datum vloge:
01.12.2023
Datum odločitve:
24.01.2024
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe zavrženje
Dokument:
US33755