U-I-108/91

U-I-108/91

13/7-1993

 

O D L O Č B A

 

Ustavno sodišče Republike Slovenije je v postopku za oceno ustavnosti drugega odstavka 145.b člena zakona o podjetjih na seji dne 13/7-1993

 

u g o t o v i l o :

 

Drugi odstavek 145.b člena zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 46/90 ) ni bil v nasprotju z ustavo, če se je uporabljal za prenos družbenega kapitala med pravnimi osebami, ki so bile ob uveljavitvi zakona o podjetjih (1.1.1989) povezane v sestavljene organizacije združenega dela ali delovne oganizacije, in to za tak prenos, s katerim je krovno podjetje v družbeni lastnini pridobilo v vključenem podjetju v družbeni lastnini trajno vlogo ali delnice v višini prenesenega kapitala, prenos pa je bil dogovorjen z namenom koncentracije družbenega kapitala in kapitalske povezave znotraj sestavljene oblike v smislu V.a poglavja zakona o podjetjih.

 

O b r a z l o ž i t e v

 

Ustavno sodišče je na seji dne 28/11-1991 sprejelo sklep, da v zvezi z vlogo Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije z dne 25/11-1991 samo začne postopek za oceno ustavnosti drugega odstavka 145.b člena zakona o podjetjih in da do sprejetja končne odločitve zadrži izvajanje posamičnih aktov in dejanj, sprejetih oziroma začetih na podlagi drugega odstavka 145.b člena zakona o podjetjih. Ta sklep je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 28/91 z dne 6/12-1991.

 

Na seji dne 10/9-1992 je ustavno sodišče sklenilo, da se izrek sklepa z dne 28/11-1991 v 2. točki spremeni in dopolni tako, da se glasi: "Do sprejetja končne odločitve se zadrži izvajanje posamičnih aktov in dejanj, sprejetih oziroma začetih na podlagi drugega odstavka 145. b člena zakona o podjetjih, razen posamičnih aktov in dejanj, sprejetih oziroma začetih v okviru krovnih podjetij (holdingov) v družbeni lastnini oziroma vanje vključenih podjetij, kolikor gre pri tem za prenos kapitala na krovno podjetje, ki odstopljeni kapital vloži nazaj v vključeno podjetje". Ta sklep je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 52/92 z dne 30/10-1992.

 

Skupščina Republike Slovenije je kot odgovor poslala mnenje svoje Zakonodajno-pravne komisije z dne 17.12.1991, katerega bistvena stališča so bila naslednja: Določba drugega odstavka 145. b člena zakona o podjetjih je v neskladju z veljavnimi določbami 14., 16. in 28. člena ustave Republike Slovenije, dopolnjenimi z ustavnimi amandmaji IX do XC (Uradni list RS, št. 32/89), ki določajo upravljanje in prilaščanje rezultatov dela delavcev v družbenih podjetjih. Določbe 145.b člena zakona o podjetjih dopuščajo razdelitev premoženja podjetja med dve ali več podjetij in celo brezplačen prenos kapitala podjetja na drugo podjetje brez pravice upravljanja tega podjetja. Na ta način lahko podjetja prenesejo celoto ali del svojih aktiv na drugo že obstoječe ali novo ustanovljeno podjetje, pri čemer zmanjšujejo svoj osnovni kapital. Podjetja, katerih premoženje ali del premoženja je v družbeni lasti, z aktivnostmi in dejanji po 2. odstavku 145.b člena zakona o podjetjih le-tega olastninijo oziroma prenašajo v mešano ali zasebno lastnino. Komisija zato predlaga ustavnemu sodišču, da ugotovi neskladje drugega odstavka 145.b člena zakona o podjetjih z ustavo. Odločitev v zadevi je bila na seji 16.12.1991 odložena do izpopolnitve ustavnega sodišča, ker v takratni sestavi šestih sodnikov ni bilo zadostnega števila glasov za odločitev. Kmalu za tem je bila sprejeta nova ustava, v novembru 1992 pa zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 z dne 20/11-1992 - s kratico: ZLPP). Prehodna določba 51. člena tega zakona, po kateri se od 5/12-1992 145.b člen zakona o podjetjih ne uporablja več za družbena in mešana podjetja za razpolaganje z družbenim kapitalom, za drugi odstavek tega člena, obravnavan v tem ustavnosodnem postopku, pomeni, da je s 5/12-1992 ta odstavek (kar ne velja, vsaj ne iz istega razloga, nujno tudi za vse druge odstavke tega člena) v celoti prenehal veljati. Njegovo uporabo za družbena in mešana podjetja namreč 51. člen ZLPP izrecno prepoveduje (in smiselno s tem tudi za javna podjetja, kakršna so dotlej obstajala), uporabi v zasebnih (pa tudi v mešanih) podjetjih pa ta odstavek sploh ni bil namenjen oziroma je ni omogočal, kar je razvidno iz izreka in nadaljnje obrazložitve te interpretacijske ugotovitvene odločbe ustavnega sodišča. Ker je iz konteksta in smisla prej citirane določbe 51. člena ZLPP očitno, da je tam uporabljeni izraz "družbena podjetja" treba razumeti v širšem smislu, torej kot vse vrste podjetij v družbeni lastnini, vključno z delniškimi družbami in družbami z omejeno odgovornostjo, saj je samo iz zadnjih dveh vrst "družbenih podjetij" do takih prenosov kapitala sploh lahko prihajalo, iz tega sledi, da se sporni drugi odstavek v nobenem primeru ne more več uporabljati in da je, čeprav ni bil formalno razveljavljen, dejansko s 5/12-1992 prenehal veljati. Zato je ustavno sodišče ob smiselni uporabi prvega odstavka 422. člena prejšnje ustave (na podlagi pooblastila v 7. členu ustavnega zakona za izvedbo ustave) izdalo ugotovitveno odločbo, s katero je ugotovilo, da sporna zakonska določba v času, dokler je veljala, ni bila v nasprotju z ustavo, kolikor se je uporabljala na način, ki ga ta odločba ustavnega sodišča ugotavlja za skladnega z ustavo.

 

Ker tovrstnih interpretacijskih odločb, kakor jih poznajo druga ustavna sodišča po svetu, pri nas doslej nismo poznali, je treba pojasniti, da so take interpretacijske odločbe potrebne in smiselne takrat, kadar se izpodbijana norma v praksi razume in uporablja na več načinov, od katerih so nekateri ustavno dopustni, drugi pa ne. Razveljavitev norme v takem primeru ni smiselna, saj bi prizadela tudi tiste, ki so normo uporabljali v skladu z ustavo, zato je treba uporabiti interpretacijsko odločbo, s katero ustavno sodišče ohrani v pravnem redu izpodbijano normo v njenem nespornem oziroma z ustavo skladnem obsegu oziroma pomenu, hkrati pa z ustavo neskladno uporabo izpodbijane norme indirektno (prek dolžnosti vseh državnih organov, da ravnajo v skladu z odločbo ustavnega sodišča) izloči iz pravnega reda.

 

V tej zadevi je bilo potrebno tako interpretacijsko odločbo izdati celo v primeru, ko je izpodbijana norma med postopkom že prenehala veljati. To je bilo potrebno zato, ker se bo v postopku revizije po 48. členu ZLPP med drugim ugotavljalo tudi, ali je prišlo do oškodovanja družbene lastnine z brezplačnimi prenosi družbenega kapitala.

 

Ustavno sodišče je ugotovilo, da so bili neodplačni prenosi družbenih sredstev drugim družbenim pravnim osebam možni po določbah 246. člena zakona o združenem delu in to glede na določbo 196. člena zakona o podjetjih najmanj še do 5/11-1992, ko je začel veljati ZLPP. 196. člen zakona o podjetjih je namreč določal, da ta del zakona o združenem delu še velja, "dokler ne bodo sprejeti posebni zvezni zakoni, s katerimi bodo urejena ta vprašanja". Ker takega zakona - ne zveznega ne kasneje slovenskega, ki bi uredil vprašanja neodplačnih prenosov družbenih sredstev, vse do ZLPP ni bilo, je do uveljavitve omenjenega zakona določba 246. člena ZZD torej še veljala. Od uveljavitve ZLPP lahko podjetja le še s soglasjem Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo v program svojega preoblikovanja vključijo tudi neodplačne prenose sredstev in družbenega kapitala - ali bi jih lahko morda še naprej uporabljala izven postopka preoblikovanja po tem zakonu, pa je posebno vprašanje, do katerega se v okviru tega postopka ustavno sodišče ni opredeljevalo.

 

Drugi odstavek 145.b člena zakona o podjetjih pa - in to v kontekstu določb celotnega člena o načinu ustvarjanja holdingov - sploh ni govoril o prenašanju sredstev oziroma aktiv podjetja, čeprav so nekateri ta odstavek razlagali tudi tako, ampak o prenašanju kapitala, torej virov sredstev oziroma poslovnega sklada (pasiv), in ta razlaga je tudi v praksi prevladovala.

 

Sporna določba govori o prenosu kapitala brez nadomestila in brez pridobitve pravice upravljanja "na drugo podjetje", pri čemer pa je iz umeščenosti drugega odstavka v kontekst 145.b člena, ki v celoti ureja samo način oblikovanja kapitalskih povezav v t.i. holdingih, povsem jasno, da je z izrazom "drugo podjetje" v drugem odstavku lahko mišljeno samo krovno podjetje v taki holdinški povezavi, ne pa katerokoli drugo podjetje. Prenosi kapitala na drugačna podjetja torej po drugem odstavku 145.b člena zakona o podjetjih niso bili možni - če je do njih kljub temu prihajalo, pa jih je treba šteti za nezakonite. Ta interpretacija izhaja iz vsebine samega zakona in zaradi nje same posebna interpretacijska odločba ustavnega sodišča v tej zadevi ne bi bila potrebna.

 

145.b člen se je torej lahko uporabljal le kot celota, kar pomeni, da njegovih posameznih odstavkov že po smislu samega zakona ni bilo dopustno uporabljati samostojno, iztrganih iz smiselne povezave vseh odstavkov v členu kot celoti. Vse določbe tega člena so glede na njegovo vsebino in tudi glede na naslov in vsebino poglavja, v katerem je ta člen (V.a poglavje - Sprememba oblik organiziranja sestavljenih oblik) - analogno pa velja tudi za nekdanji 145.g člen iz prve novele zakona o podjetjih, ko je V.a poglavje imelo še naslov "Združevanje in organiziranje podjetij v sestavljene oblike" - lahko bile le podlaga za ustvarjanje in širjenje kapitalske povezave podjetij v krovno podjetje (holding - ali tudi koncern, čeprav ta izraz v zakonu ni izrecno omenjen).

 

Pri presoji ustavnosti tako razumljene vsebine sporne zakonske določbe pa je ustavno sodišče presodilo, da vsi prenosi kapitala, ki jih tako razumljena zakonska določba omogoča, ne bi bili (oziroma niso bili, če je do njih res prišlo) hkrati tudi ustavno dopustni in da torej sporna zakonska določba ni skladna z ustavo v vseh svojih možnih pomenih, ampak samo v tistem, ki mu ga daje ta interpretacijska odločba ustavnega sodišča. Taki prenosi družbenega kapitala med podjetji, ki ne bi bila več v celoti v družbeni lastnini, bi bili ustavno nedopustni, ker bi lahko vodili v oškodovanje družbene lastnine, katere obstoj do izvedbe lastninjenja po ZLPP v podjetju v mešani lastnini ne bi bil več zagotovljen. Ustavno nedopustni pa bi bili (oziroma so bili) tudi morebitni prenosi med subjekti v družbeni lastnini, če to niso bili subjekti, ki so bili že ob uveljavitvi zakona o podjetjih dne 1.1.1989 povezani v SOZD-e ali delovne organizacije. Iz teh dveh organizacijskih oblik, ki pa nista imeli "lastnih" sredstev, naj bi namreč (in tudi dejansko so) v procesu preoblikovanja nekdanjih organizacij združenega dela v podjetniške organizacije nastajale "sestavljene oblike" v smislu V.a poglavja zakona o podjetjih, ki jim je bilo zato upravičeno treba zakonsko omogočiti izjemen način preoblikovanja iz nelastniških (samoupravnih) oblik povezovanja, kjer so te združbe skušale svoje ekonomske funkcije opravljati z drugačnim instrumentarijem, v kapitalsko povezane združbe, kar naj bi jim v času pred privatizacijo olajšalo preživetje in gospodarjenje.

 

Pri tem je treba upoštevati še to, da je bil družbeni kapital v nekaterih primerih, zlasti tedaj, ko so se iz delov nekoč enovitih delovnih organizacij oblikovale temeljne organizacije združenega dela, na podlagi zakona o združenem delu iz leta 1976 razdrobljen in dekoncentriran. Eden od namenov sporne določbe je torej bil tudi ta, da se v prehodnem obdobju preoblikovanja družbene lastnine v lastnino z znanimi lastniki omogoči ponovna koncentracija v prejšnjem sistemu nenaravno in v nasprotju z ekonomskimi zakonitostmi razdrobljenega družbenega kapitala.

 

Ta, po presoji ustavnega sodišča ustavno dopustni namen (kavza) take izjemne transakcije je v izreku te odločbe kratko označen z besedami "z namenom koncentracije družbenega kapitala in kapitalske povezave znotraj sestavljene oblike v smislu V.a poglavja zakona o podjetjih". Če bi že po izvršenem prenosu pod gornjimi pogoji in pred izvedbo lastninjenja po ZLPP prišlo do privatizacije takega lastniškega deleža oziroma delnic krovnega podjetja v vključenem podjetju in če bi bilo, upoštevajoč seveda okoliščine posameznega primera, iz tega razvidno, da prenos ni bil izveden z zgoraj navedenim namenom, bi iz tega lahko sledila ugotovitev, da prenos glede na to ni bil zakonit oziroma izveden na način, ki je po tej odločbi v skladu z ustavno dopustnim pomenom drugega odstavka 145.b člena zakona o podjetjih. Pojasniti je treba še pomen izraza "prenos kapitala brez nadomestila", ki pomeni, da je s tem prenosom krovno podjetje pridobilo trajno vlogo v podjetju - hčeri, ne da bi vanj v resnici izvedlo ustrezno naložbo (pridobitev realne vloge na podlagi fiktivne naložbe). S to zakonsko dovoljeno fikcijo pa je zakonodajalec ob propadu samoupravnega sistema le omogočil bolj ali manj ustrezno korekturo neke anomalije prejšnjega sistema, namreč anomalije, da so bili npr. SOZD-i gospodarske združbe brez sredstev. Za članice take združbe pa je v primeru, da so vanje vključeni gospodarski subjekti tudi po uveljavitvi zakona o podjetjih hoteli to povezavo ohraniti in prilagoditi novemu sistemu, možno domnevati, da so bili za to ekonomsko oziroma poslovno zainteresirani. Izraza "prenos kapitala brez nadomestila" torej ne gre razumeti kot prenos brez razloga (kavze) oziroma ekonomskega interesa. "Nadomestilo" oziroma ekvivalent za pridobljeno vlogo brez ustrezne naložbe sredstev je torej treba videti v ekonomskih koristih, ki jih je v tako združbo vključeni subjekt imel od te vključitve že pred takim prenosom kapitala, oziroma v tistih koristih, ki jih je od ohranitve te povezave in njene preobrazbe v kapitalsko povezavo pričakoval v novem položaju.

 

Pri takem povezovanju podjetij v družbeni lastnini v holding v družbeni lastnini se obseg družbenega kapitala ni spreminjal, spremenila se je le lokacija družbenega kapitala: prej je bil lociran v prvem podjetju, ki je postalo podjetje - hči, sedaj pa je lociran v drugem podjetju, ki je postalo krovno podjetje, kot trajna naložba krovnega podjetja v prvo podjetje. Pri podjetju-hčeri se je torej spremenila struktura njenih trajnih virov sredstev.

 

Iz celote 145.b člena iztrgana uporaba drugega odstavka je pomenila prenos kapitala brez nadomestila in brez pridobitve pravice upravljanja na drugo podjetje, ne da bi s tem nastalo povezovanje v holding (ali koncern) v zgoraj navedenih primerih, čemur edino je bila ta določba namenjena. Ta odstavek je bilo treba uporabljati v povezavi s prvim odstavkom 145.b člena, po katerem holding podjetje lahko nastane z razdelitvijo dela premoženja podjetja med dve ali več podjetij ali z investiranjem svojega kapitala v novo podjetje, pa tudi "s pridobivanjem kapitala v drugem podjetju". Izraz "pridobivanje kapitala" v 1. odstavku je treba - ker so drugi načini ustanavljanja holdinga v 1. odstavku označeni z drugimi izrazi - razumeti kot tisti način, ki je v 145.b členu nadalje izpeljan z določbo 2. odstavka ("prenos kapitala brez nadomestila"), in morda tudi kot "pridobitev kapitala z nakupom delnic ali deleža", kar pa v tudi sicer delno nejasnem in vsaj glede uporabljene terminologije strokovno spornem besedilu 1. odstavka in celotnega 145.b člena ni posebej nikjer omenjeno. Z drugim odstavkom 145.b člena je bil torej omogočen - poleg običajnih načinov nastanka holdinga z investiranjem ali razdelitvijo premoženja krovnega podjetja ali z njegovim nakupom delnic ali deleža v drugem podjetju - tudi ta specifični in povsem izjemni način nastanka holdinške povezave, ki je po tej interpretacijski odločbi ustavnega sodišča ustavno dopusten samo znotraj povezav med podjetji - nekdanjimi organizacijami združenega dela v okviru SOZD-ov oziroma delovnih organizacij s TOZD-i, kjer je obstajala prej opisana ustavno dopustna podlaga (kavza) za take izjemne prenose kapitala.

 

Sporni odstavek je torej omogočal, da so podjetja - hčere na krovno podjetje brez nadomestila in brez pridobitve pravice upravljanja krovnega podjetja v celoti ali delno prenesla svoj kapital (poslovni sklad) in s tem omogočila ustvaritev kapitalske povezave oziroma holdinške strukture, ki je nastala tako, da je s tem prenosom kapitala krovno podjetje v vključenem podjetju pridobilo trajno vlogo ali delniški kapital. Samo tak prenos kapitala brez pridobitve pravice upravljanja je bil v kontekstu 145. b člena smiseln in dopusten. Kavza (namen) takega prenosa ni bil podaritev (causa donandi) kot pri darilni pogodbi, ampak ustvaritev (ali kasneje utrditev) kapitalske povezave znotraj "sestavljene oblike podjetja" v smislu poglavja V.a zakona o podjetjih na podlagi obojestranskega poslovnega interesa, pri čemer je poslovni interes podjetja-hčere praviloma v pričakovanih prednostih njene povezanosti v širši poslovni sistem.

 

V tem primeru taki prenosi kapitala, opravljeni pred novo ustavo, niso bili neskladni s takratno prehodno oziroma spreminjajočo se ustavno ureditvijo, kasnejši pa tudi z novo ne (oziroma točneje: z ustavno ureditvijo v prehodnem pravnem režimu, ko se po določbi 1. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave skladnost pred osamosvojitvijo sprejetih zakonov z novo ustavo do izteka uskladitvenega roka praviloma še niti ne ugotavlja - če pa se, kot v tem primeru, kjer je bil postopek začet še pred sprejetjem nove ustave, vendarle ugotavlja, pa tudi ni mogoče ugotoviti neskladja z novo ustavo, ki družbene lastnine sicer več ne pozna, ki pa v uskladitvenem obdobju njen obstoj še dopušča), saj je samo v tem primeru tak prenos družbenega kapitala - samo za družbeni kapital pa pri transakcijah po drugem odstavku 145. b člena lahko gre, saj bi bili taki prenosi privatnega kapitala nesmiselni in v nasprotju z bistvom privatnega kapitala - bil v skladu z družbeno vlogo družbene lastnine v vsem tem prehodnem obdobju: ohranjal je njen nezmanjšan obseg do izvedbe lastninjenja po ZLPP, hkrati pa je omogočal tudi že spreminjanje prejšnjih, pravemu tržnemu gospodarstvu neprilagojenih oblik nelastninskega povezovanja gospodarskih subjektov v nove oblike kapitalskega povezovanja in s tem - ob ekonomsko smotrni uporabi teh možnosti - tudi ekonomsko preživetje oziroma boljše gospodarjenje v času do lastninskega preoblikovanja. Na smiselno enakih ugotovitvah je temeljil v tej zadevi že sklep ustavnega sodišča z dne 10.9.1992, s katerim je bila delno spremenjena prvotna začasna odredba in v katerem se je ustavno sodišče oprlo tudi na stališče vlade, "da bi po oceni pristojnih institucij (Zavoda RS za makroekonomske analize in razvoj in Agencije RS za pospeševanje prestrukturiranja gospodarstva) daljša zamrznitev transakcij znotraj holdingov v družbeni lastnini lahko močno zmanjšala podjetniško in panožno učinkovitost".

 

S prej opisano vlogo družbene lastnine v prehodnem obdobju njenega postopnega ukinjanja - in s tem z ustavno ureditvijo vsega tega prehodnega obdobja - torej niso bili v skladu tisti morebitni prenosi kapitala, ki so bili sicer izvršeni v skladu z določbami samega 145.b člena ZP, torej z namenom ustvaritve ali okrepitve kapitalske povezave znotraj holdinško povezanih podjetij, vendar ne med podjetji, ki so bila izključno v družbeni lastnini, pa tudi med podjetji v družbeni lastnini ne, če ta prenos ni bil namenjen transformaciji prejšnje povezanosti samoupravnih organizacij združenega dela v nove kapitalske povezave po zakonu o podjetjih. Če je med podjetji v družbeni lastnini do take povezave prišlo šele takrat, ko je zakon o podjetjih najprej s 145.g členom in nato s 145.b členom take nove povezave omogočil, je pri takih povezavah seveda manjkala specifična, po tej odločbi ustavno edina dopustna kavza takih izjemnih prenosov, zato bi se take kasnejše kapitalske povezave med katerimikoli subjekti seveda lahko vzpostavljale le na običajen in ne na ta povsem izjemni način.

 

Obseg družbenega kapitala se pri takem prenosu ni zmanjšal, ker se je namesto pri prvem podjetju preneseni poslovni sklad pojavil kot družbeni kapital na pasivni strani bilance krovnega podjetja, pri čemer je moral biti seveda v skladu z zakonom zagotovljen ustrezen način upravljanja tega krovnega podjetja kot podjetja v družbeni lastnini, da se zavaruje in ohrani do izvedbe lastninjenja neokrnjen obseg družbene lastnine. V krovnem podjetju kot družbenem podjetju je to možno, čeprav podjetja - hčere delno ali v celoti prenesejo na krovno podjetje svoj poslovni sklad, ne da bi s tem pridobile pravico upravljanja v krovnem podjetju. Pravico upravljanja krovnega podjetja namreč lahko imajo, kot kažejo nekateri primeri v praksi, na podlagi poprejšnjih ali hkratnih naložb dela svojih sredstev (aktiv) v krovno podjetje - ali pa se, če tega ni, način upravljanja krovnega podjetja uredi na drug zakonit način. Če bi bilo krovno podjetje podjetje v mešani lastnini, pa zavarovanje obsega družbene lastnine do lastninjenja ne bi bilo možno oziroma zanesljivo, saj celo prenos sredstev (aktiv) v družbeni lastnini s pravico upravljanja predstavnikom družbenega kapitala ne bi niti v primeru večinskega deleža nujno zagotovil prevladujočega vpliva v mešanem podjetju, zgolj prenos kapitala brez pravice upravljanja pa še toliko manj, zato prenos kapitala po drugem odstavku 145.b člena na krovno podjetje v mešani ali celo zasebni lastnini po logični in sistematični interpretaciji pomena te določbe v kontekstu celotne zakonske in ustavne ureditve družbene lastnine ni bil dopusten. Iz navedenih razlogov tudi ni bilo mogoče sprejeti stališča, da je sporna določba v celoti v nasprotju tako s sedanjo kot tudi s prejšnjo ustavno ureditvijo in da zato ob osamosvojitvi Slovenije glede na določbo 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine sploh ni postala del našega pravnega reda. Še posebej to stališče ni sprejemljivo zato, ker določbe 5. člena ustavnega zakona za izvedbo amandmaja XCVI k prejšnji ustavi iz oktobra 1990 nedvomno pomenijo, da je bil s tem zakon o podjetjih z manjšimi korekturami prevzet v pravni red Slovenije celo z aktom ustavnopravne narave oziroma ustavnega ranga.

 

V času osamosvojitve Slovenije veljavna, že z amandmaji spremenjena ustavna ureditev naj bi po tem stališču še v celoti ohranjala samoupravljanje z družbeno lastnino in s tem tudi neodtujljivo pravico delavcev do samoupravljanja, zlasti v delu ustave z naslovom "Položaj človeka v združenem delu in družbena lastnina", še posebno v členih 12-18 in 28. Ustanovitev sestavljenih oblik, v okviru katerih so bili sporni prenosi kapitala ustavno dopustni, je bila povsod vezana celo na referendumsko izraženo soglasje delavcev, sami prenosi kapitala pa na sklepe pristojnih organov upravljanja družbenih podjetij, tako da so bili dopustni prenosi izvršeni v skladu z zakonsko določenim načinom odločanja v družbenih podjetjih (o dvomih v ustavnost tega načina odločanja kasneje). Bilo pa bi nerealno misliti, da je v pravnem in ekonomskem mehanizmu prehoda od nekdanjega neučinkovitega socialističnega sistema možno zagotoviti učinkovito vzpostavljanje novega sistema ob ohranitvi vseh značilnosti starega sistema in vseh pravic njegovih nosilcev v nekdanjem, neokrnjenem obsegu.

 

Zato tudi ustavnopravno niso sprejemljiva pojmovanja, po katerih bi bilo v procesu, v katerem je ustavnopravni položaj družbene lastnine postopno vedno bolj slabel (od edinega temelja družbene ureditve preko enakopravnosti z drugimi oblikami lastnine in njene dekonstitucionalizacije z ustavnim amandmajem XCIX do končne ukinitve), hkrati treba šteti, da sta pa vsebina in obseg pravic na družbeni lastnini, vključno s pravico do samoupravljanja, ostajala ves ta čas nespremenjena in nedotaknjena. Če ob znani nekonsistentnosti in protislovnosti amandmajskega postopnega spreminjanja prejšnje ustave samoupravnega socializma v novo ustavno ureditev hkrati ni prihajalo tudi do izrecnega spreminjanja ustavnih določb o samoupravljanju v družbenih podjetjih, to ne pomeni, da je bilo te določbe tudi v bistveno spremenjenih razmerah še vedno treba razumeti enako kot nekoč, ampak nasprotno, da jih je bilo treba razumeti v kontekstu spreminjajočih se določb o družbeni lastnini oziroma v kontekstu spreminjajočega se ustavnega sistema.

 

Iz navedenega razloga že po vsebini ni bilo mogoče sprejeti predloga, naj bi zoper drugi odstavek 145.b člena ZP začeti postopek ustavno sodišče po uradni dolžnosti razširilo na ves 145.b člen in še na druge člene ZP, zlasti na 3., 36., 122. in 131. člen, torej predloga, ki pa je bil tudi formalno nesprejemljiv. Ustavno sodišče samo lahko namreč po načelu koneksitete, kot ga samo razlaga in razume, razširi postopek še na druge člene izpodbijanega predpisa samo v primeru, kadar je to za odločitev v že začetem postopku nujno do te mere, da brez tega taka odločitev sploh ni možna. Očitno je, da ta pogoj v tem primeru ni izpolnjen.

 

Končno je treba navesti še, zakaj sporna določba drugega odstavka 145.b člena ZP tudi septembra 1989, ko so bili sprejeti in uveljavljeni ustavni amandmaji IX do XC, ni bila v nasprotju s 14. členom ustavnega zakona za izvedbo teh ustavnih amandmajev. Po tem členu se "do zakonske ureditve lastninskopravnih razmerij v organizacijah združenega dela in podjetjih ne smejo določati lastninski upravičenci na družbeni lastnini v obstoječem poslovnem skladu in skladu skupne porabe". Tudi če bi šteli, da ustavodajalec s to določbo ni želel le preprečiti predčasnega prehajanja družbene lastnine v druge oblike lastnine, ampak tudi njeno "re-alokacijo" oziroma "premeščanje" med raznimi subjekti v družbeni lastnini, in če štejemo, da je bil s transakcijo po drugem odstavku 145.b člena ZP dejansko določen holding kot "lastninski upravičenec na družbeni lastnini v obstoječem poslovnem skladu", to ne predstavlja kršitve omenjenega 14. člena, saj je ta očitno skušal preprečiti, da bi se kaj takega dogajalo mimo zakona (prepoved določanja lastninskih upravičencev "do zakonske ureditve"), ne pa, da tega ne bi smel omogočiti zakon.

 

Iz navedenih razlogov je ustavno sodišče ugotovilo, da drugi odstavek 145.b člena zakona o podjetjih samo v primeru razlage, podane v tej interpretacijski odločbi, ni bil v nasprotju z ustavno ureditvijo položaja družbene lastnine v obdobju njenega postopnega ukinjanja oziroma preoblikovanja in da je bila torej vsaka drugačna razlaga in uporaba te določbe v nasprotju s to ustavno ureditvijo. Z dnem sprejema te odločbe preneha veljati tudi sklep, da se do sprejetja končne odločitve zadrži izvajanje posamičnih aktov in dejanj, sprejetih oziroma začetih na podlagi drugega odstavka 145.b člena zakona o podjetjih.

 

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 161. člena ustave, 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave in ob uporabi 2. alinee tretjega odstavka 25. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76) na seji v naslednji sestavi: predsednik dr. Peter Jambrek in sodniki dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. K odločbi so napovedali odklonilno ločeno mnenje sodniki Jambrek, Jerovšek in Šturm ter pritrdilno ločeno mnenje sodnika Krivic in Ude.

 

 

P r e d s e d n i k

dr. Peter Jambrek

 

 

 

Odklonilno ločeno mnenje sodnikov dr. Jerovška, dr. Jambreka in dr. Šturma 

 

 

Sporni drugi odstavek 145.b člena zakona o podjetjih se glasi: "Podjetje lahko brez nadomestila prenese svoj kapital ali del svojega kapitala na drugo podjetje, ne da bi imelo pravico upravljati to podjetje."

 

Podpisani sodniki dajemo na to odločbo svoje odklonilno ločeno mnenje, ker ne soglašamo s stališčem, da navedeni drugi odstavek 145.b člena zakona o podjetjih ni bil v nasprotju z ustavo.

 

Odločba ugotavlja tudi, da "ni bil v nasprotju z ustavo, če se je uporabljal za prenos družbenega kapitala med pravnimi osebami, ki so bile ob uveljavitvi zakona o podjetjih (1/1-1989) povezane v sestavljene organizacije združenega dela ali delovne organizacije, in to za tak prenos, s katerim je krovno podjetje v družbeni lastnini pridobilo v vključenem podjetju v družbeni lastnini trajno vlogo ali delnice v višini prenesenega kapitala, prenos pa je bil dogovorjen z namenom koncentracije družbenega kapitala in kapitalske povezave znotraj sestavljene oblike v smislu V.a poglavja zakona o podjetjih."

 

Menimo, da tak način prenašanja sredstev ni bil pravno dopusten in da je bil v nasprotju z ustavo.

 

V odločbi je izrek oblikovan kot ugotovitev, v obrazložitvi pa je izrecno rečeno, da gre za interpretacijsko odločbo, kakršne do sedaj ustavno sodišče še ni sprejelo. V obrazložitvi odločbe je zapisano, da "so take interpretacijske odločbe potrebne in smiselne takrat, kadar se izpodbijana norma v praksi razume in uporablja na več načinov, od katerih so nekateri ustavno dopustni, drugi pa ne." Sodišče naj bi s tako odločbo ohranilo "v pravnem redu izpodbijano normo v njenem nespremenjenem oziroma z ustavo skladnem obsegu oziroma pomenu, hkrati pa z ustavo neskladno uporabo izpodbijane norme indirektno izloči(lo) iz pravnega reda." Ker pa v konkretnem primeru ni bilo pogojev za meritorno odločanje, sodišče ne bi smelo interpretirati ali je uporaba drugega odstavka 145.b člena zakona o podjetjih ustavno dopustna ali nedopustna. Ustavno sodišče namreč po ustavi ni pristojno interpretirati ustave ali zakonov izven primerov meritorne abstraktne presoje oziroma odločanja o ustavni pritožbi. V konkretnem primeru pa se v takšno presojo ni spustilo.

 

Sodišče je postopek začelo samo in je sprejelo dve začasni odredbi. Vendar pa v času izdaje te interpretativne odločbe 145.b člen, glede katerega je začelo postopek, ni veljal več oziroma se ni več uporabljal. Začasne odredbe ustavnega sodišča delijo usodo norme, na katero se nanašajo. Odločanje ustavnega sodišča, ki je ocenilo pravno dopustnost ravnanja na podlagi ne več veljavne norme, pa v posledici pomeni tudi pozitivno oceno neke pretekle zakonodajne ureditve. S tem je ustavno sodišče podelilo legitimiteto določeni uporabi zakona za nazaj in ustreznemu spornemu ravnanju v preteklosti. Upoštevati je namreč potrebno, da je ustavno sodišče ocenilo, da predlog Izvršnega sveta Skupščine RS za oceno ustavnosti 145.b člena ni bil dopusten, ker republiški izvršni svet ni mogel predlagati ocene ustavnosti zakonov in tega predloga tudi ni bilo mogoče obravnavati kot pobude. Zato je sodišče samo začelo postopek. Po prenehanju veljavnosti omenjenega člena torej ni bilo predlagatelja in ne pobudnika, ki bi lahko zahteval odločitev sodišča. Odločitev ustavnega sodišča pa je bila nepotrebna tudi zato, ker je zakonodajalec medtem že uredil reševanje ustreznih vprašanj tako, da je določil možnost revizije spornih lastninjenj. Če se je sodišče kljub temu odločilo nadaljevati postopek, je ravnalo v nasprotju z načelom sodnega samoomejevanja ("judicial restraint"), ker je poseglo v pristojnost druge, to je zakonodajne veje oblasti.

 

Sodni aktivizem pa v tem primeru ni razumljiv tudi glede na zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki določa postopek revizije v podjetjih, če obstoja utemeljen sum, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine. V 48. členu zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij je namreč določeno, da se "pred začetkom preoblikovanja (se) v podjetjih ali v od njih odvisnih ali povezanih podjetjih, ki so se v času od 1/1-1990 do uveljavitve tega zakona kakorkoli statusno preoblikovala, reorganizirala, brazplačno prenašala družbeni kapital ali ustanavljala in vlagala v nova podjetja ali so prenašala posamezne poslovne funkcije na druga podjetja, opravi finančni, računovodski in pravni pregled ter preverjanje zakonitosti in pravilnosti poslovanja (v nadaljnjem besedilu: postopek revizije), če obstaja utemeljen sum, da je pri tem prišlo do oškodovanja družbene lastnine."

 

Postopek revizije se opravi, če predlagatelji ocenijo da obstaja utemeljen sum, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine, zlasti če je prišlo do kršitev, navedenih v enajstih alineah tega člena, ki urejajo tudi brezplačne prenose družbenega kapitala.

 

Odločba pa zatrjuje, "da je bilo potrebno tako interpretacijsko odločbo izdati celo v primeru, ko je izpodbijana norma med postopkom že prenehala veljati. To je bilo potrebno zato, ker se bo v postopku revizije po 48. členu zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij med drugim ugotavljalo tudi, ali je prišlo do oškodovanja družbene lastnine z brezplačnimi prenosi družbenega kapitala."

 

Model "interpretacijske odločbe" je ustavno sodišče uporabilo prvič v pričujoči zadevi. Interpretacijska odločba je dobrodošla novota v delovanju ustavnega sodišča, vendar pa dvomimo v njeno upravičenost v zadevi št. 108/91, ko je ustavno sodišče interpretiralo zakonsko določbo, ki ne velja več ter je s tako razlago prejudiciralo tudi tiste določbe 48. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki urejajo revizijske postopke.

 

Ta člen namreč določa, da se tudi v primerih brezplačnega prenašanja družbenega kapitala opravi preverjanje zakonitosti in pravilnosti poslovanja, če obstaja utemeljen sum, da je pri tem prišlo do oškodovanja družbene lastnine. Zakon torej terja, da se tudi v podjetjih, ki so brezplačno prenašala družbeni kapital, preveri zakonitost in pravilnost poslovanja, če obstaja utemeljen sum, da je pri tem prišlo do oškodovanja družbene lastnine.

 

Odločba ustavnega sodišča torej prejudicira interpretacijo 48. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, s tem ko razlaga, kaj naj bi se štelo za oškodovanje družbene lastnine z brezplačnimi prenosi družbenega kapitala. Nadalje ni ustavne podlage za interpretacijo ustavne oziroma pravne dopustnosti dejanj na podlagi drugega odstavka 145.b člena. Interpretacijska odločba ustavnega sodišča, ki ugotavlja, da so bili taki prenosi zakoniti, poslovanje pa pravilno, je torej zavzela odnos do določene zakonske ureditve in s tem vrednostno sodbo o določenem ravnanju pravnih oseb po prenehanju veljavnosti pravne norme, na podlagi katere je ravnanje potekalo. Stavka "da je bilo to odločbo potrebno izdati celo v primeru, ko je izpodbijana norma med postopkom že prenehala veljati", pač ni mogoče drugače razumeti, ker se bo v revizijskih postopkih po 48. členu zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij odločalo tudi o zakonitosti in pravilnosti teh prenosov. Odločba ustavnega sodišča torej prejudicira tudi uporabo omenjenega 68. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij.

 

Nerazumljivo je nadalje, zakaj odločba pojasnjuje celo vpliv 578. člena zakona o gospodarskih družbah na veljavnost 145.b člena zakona o podjetjih. Sodišče namreč razlaga, kako je potrebno razumeti besede "za razpolaganje z družbenim kapitalom" in pri tem interpretira 48. in 51. člen zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki uporabljata pojem družbenega kapitala. Omenjene določbe niso bile predmet postopka pred ustavnim sodiščem. Ustavno sodišče bi lahko razlagalo omenjene besede v kontekstu zakonske norme le v primeru, če bi bile te določbe izpodbijane ali pa v ustavni pritožbi, če bi ocenilo, da je sodba sodišča po 50. členu zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij nezakonita zaradi nepravilne uporabe zakona, ki izhaja iz njegove napačne interpretacije.

 

Izrek v obliki ugotovitvene odločbe predstavlja pravni konstrukt, ki ni utemeljen z določbami zakona o podjetjih. Določa namreč, da drugi odstavek 145.b člena zakona o podjetjih ni bil v nasprotju z ustavo, če se je uporabljal za prenos družbenega kapitala med pravnimi osebami, ki so bile ob uveljavitvi zakona o podjetjih že povezane v sestavljene organizacije združenega dela ali delovne organizacije. Stališče, da drugi odstavek 145.b člena zakona o podjetjih ni bil v nasprotju z ustavo, če se je uporabljal za prenos družbenega kapitala med pravnimi osebami, ki so bile ob uveljavitvi zakona o podjetjih povezane v sestavljene organizacije združenega dela (SOZD) ali delovne organizacije (DO), je v nasprotju z istim zakonom. Ob uveljavitvi 145.b člena namreč sestavljene in delovne organizacije glede na določbo 192. člena zakona o podjetjih niso mogle več obstajati. Po določbi njegovega tretjega odstavka so se morale sestavljene organizacije združenega dela in delovne organizacije preoblikovati v skladu z zakonom o podjetjih (ki tovrstnih organizacij združenega dela ni več poznal, poznal pa je npr. skupno podjetje, združeno podjetje in sestavljeno podjetje) najkasneje do 31/12-1991. Vendar je bil z novelo, objavljeno 7. julija 1989, ta rok z 71. členom skrajšan za dve leti, torej na 31/12-1989. V isti noveli pa je bila z novim V.a poglavjem urejena možnost združevanja in organiziranja podjetij v sestavljene oblike, v katere se je lahko združilo ali organiziralo dvoje ali več podjetij, ki so bila že organizirana kot podjetje, po določbah zakona o podjetjih in ne tistih iz bivših SOZD ali delovnih organizacij. Izjema so bile le delovne organizacije, ki so opravljale družbeno dejavnost. Slednje so se lahko združile v sestavljene oblike direktno.

 

Ob uveljavitvi 145.b člena torej sploh niso več (že osem mesecev) obstajale sestavljene organizacije združenega dela niti delovne organizacije na področju gospodarskih dejavnosti. Ta člen se torej ne more interpretirati oziromna njegove uporabe ni mogoče vezati na sestavljeno ali delovno organizacijo, ki je obstajala ob uveljavitvi zakona o podjetjih, ker zakonodajalec, ki je z novelo iz leta 1989 s koncem tega leta ukinil SOZD in DO, gotovo ni imel namena, da bi jih oživljal za potrebe neodplačnega prenosa kapitala.

 

145.b člen zakona o podjetjih se je torej lahko uporabljal le za sestavljene oblike združevanja in organiziranja podjetij po V.a poglavju noveliranega zakona o podjetjih iz leta 1989. To je razvidno tudi iz v tem poglavju vsebovanega 145.g člena, ki je omogočal kapitalska povezovanja podjetij, združenih v sestavljeno obliko, vključno z odstopanjem deleža sestavljeni obliki (organizirani seveda po določbah navedenega poglavja). Da se novela iz julija 1989 ni vezala na SOZD, kakršni so obstajali ob uveljavitvi zakona o podjetjih, je razvidno tudi iz njegove novele iz leta 1990, s katero sta se spremenila vsebina in naslov V.a poglavja. Naslov se ni več glasil "Združevanje in organiziranje podjetij v sestavljene oblike", temveč se je glasil "Sprememba oblik organiziranja sestavljenih oblik". Vsebina poglavja pa je bila nadomeščena z novimi 145.a, 145.b in 145.c členi.

 

145.b člen ima torej v mislih podjetja iz 145.g člena, nikakor pa ne SOZD in DO iz časa ob uveljavitvi zakona o podjetjih. Tudi če bi v času uveljavitve novega 145.b člena še obstajali SOZD, se njegove določbe zanje ne bi mogle uporabljati.

 

Ker torej odločba ustavnega sodišča zatrjuje, da 145.b člen ni bil v nasprotju z ustavo le, če se je uporabljal med pravnimi osebami, ki so bile ob uveljavitvi zakona o podjetjih povezane v SOZD ali DO, bi to tudi pomenilo, da so se v sestavljene oblike po določbah V.a poglavja iz leta 1989 lahko združevala in organizirala le podjetja, ki so bila ob uveljavitvi zakona o podjetjih povezana v SOZD in DO, kar pa je po našem mnenju sporen pravni konstrukt.

 

Tudi v pritrdilnem ločenem mnenju sodnik dr. Ude ne sprejema omenjene razlage, ko pravi, "da je razlika med stališčem, izraženim v odločbi ustavnega sodišča, in med stališčem, za katerega sem se zavzemal v razpravi, v tem, da moje stališče vključuje med zakonite neodplačne prenose kapitala tudi tiste, ki so jih med seboj opravila podjetja, ki so se povezala v sestavljene oblike po V.a poglavju zakona o podjetjih (v besedilu novele, Uradni list SFRJ št. 40/89, ki je stopila v veljavo 15/7-1989) z uporabo 145.g člena, ki pa pred uveljavitvijo zakona o podjetjih niso bila povezana v delovne organizacije ali sestavljene organizacije združenega dela.

 

Z drugo novelo zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 46/90), ki je začela veljati 18/8-1990, uveljavljen 145.b člen govori namreč o prenosu kapitala ali dela kapitala na drugo podjetje brez pravice upravljati to podjetje. S tem pa po mojem mnenju zajema tudi tiste sestavljene oblike, ki so nastale šele na podlagi prve novele zakona o podjetjih, ne glede na to, ali so bile med seboj povezane v delovne organizacije ali sestavljene organizacije združenega dela že pred uveljavitvijo zakona o podjetjih. Iz podatkov spisa ne izhaja, ali je v vmesnem obdobju, med uveljavitvijo obeh novel, prihajalo do povezav v nove sestavljene oblike po V.a poglavju tudi med tistimi podjetji, ki poprej niso bila povezana v delovne organizacije ali sestavljene organizacije združenega dela. Kolikor do takih povezav ni prihajalo, potem je razlika med sprejetim stališčem in mojim, v razpravi izraženim stališčem, le formalnopravna." (Konec citata) Odločba poudarja, da drugi odstavek 145.b člena ni bil v nasprotju z ustavo, če je bil podan omenjeni pogoj, ki pa ga zakon o podjetjih ni predpisal, zato lahko zaključimo, da celotna argumentacija te odločbe priznava nasprotje drugega odstavka 145.b člena z ustavo, ker v bistvu določa, da so bili prenosi zunaj teh okvirov neustavni.

 

Odločba nadalje ne daje odgovora, s katerimi določbami katere ustave bi bil v nasprotju drugi odstavek 145.b člena, kadar ni bil uporabljen za prenos družbenega kapitala v okviru ob uveljavitvi zakona o podjetjih že obstoječih SOZD in DO.

 

Pravno sprejemljiva je lahko le naslednja razlaga:

 

Imanentna družbenoekonomskemu sistemu socialističnega samoupravljanja je bila družbena lastnina in pravica upravljanja delavcev z družbeno lastnino v temeljnih in delovnih organizacijah oziroma družbenih podjetjih, medtem ko SOZD niso imeli svojega premoženja. Pravica do samoupravljanja je bila celo neodtujljiva pravica delavcev, ki je bila povzdignjena v prvo ustavno svoboščino in pravico.

 

Da je na dan 25. junija 1991 še veljal tak sistem, nesporno izhaja iz drugega dela tedaj veljavne ustave: Družbena ureditev - I. poglavje - Družbenoekonomska ureditev, podpoglavje - 1. Položaj človeka v združenem delu in družbena lastnina v členih od 12 - 52. Delavci v organizacijah združenega dela so po teh določbah imeli pravico delati z družbenimi sredstvi, upravljati z njimi in ohranjati nezmanjšano vrednost družbene lastnine. Iz omenjenih določb nesporno izhaja, da je bilo družbeni lastnini imanentno tudi upravljanje delavcev in da je pravica do upravljanja neodtujljiva. Vsako nasprotno ravnanje s temi kategoričnimi določbami ustave je z istimi ustavnimi določbami razglašeno kot ravnanje brez pravne podlage.

 

Ker je ob sprejemu ustavnih amandmajev že prihajalo do poskusov kršitve omenjenih ustavnih določb in do poskusov nekontroliranega prenašanja družbene lastnine, je ustavni zakon za izvedbo ustavnih amandmajev IX do LXXXIX k ustavi Republike Slovenije v 14. členu določil, da se do zakonske ureditve lastninsko-pravnih razmerij se v organizacijah združenega dela in podjetjih ne smejo določati lastninski upravičenci na družbeni lastnini v obstoječem poslovnem skladu in skladu skupne porabe.

 

Iz te določbe izhaja, da je ustavodajalec že v oktobru 1989, ko so bili objavljeni ustavni amandmaji, želel preprečiti nekontrolirano odtujevanje in razkrajanje družbene lastnine in na ta način obvarovati obstoječi poslovni sklad posameznih delovnih oziroma temeljnih organizacij pred takratnimi oblikami "divjega lastninjenja." Hkrati je bil spremenjen 28. člen takratne ustave z 11. točko amandmaja XIII, ki je določil: Na podlagi sredstev in dela, vloženega v podjetje oziroma v drugo organizacijo, imajo vlagatelji pravico udeležbe pri upravljanju in pri dohodku oziroma dobičku sorazmerno z vloženimi sredstvi in delom. Enake pravice imajo ustanovitelji novih podjetij oziroma drugih organizacij.

 

Iz teh določb nedvomno izhaja, da je bila nosilec dela in upravljanja temeljna oziroma delovna organizacija oziroma družbeno podjetje in da SOZD niso imeli v sistemu upravljanja in razpolaganja z družbenimi sredstvi nikakršnih pooblastil. Drugi odstavek 145.b člena je ta ustavna načela v celoti izničil, ko je določil, da lahko podjetje brez nadomestila prenese svoj kapital ali del svojega kapitala na drugo krovno podjetje in to celo tako, da nima pravice upravljati to podjetje. S takšno določbo tudi v kontekstu prvega in četrtega odstavka tega istega člena prihaja do likvidacije osnovnega koncepta delovne organizacije oziroma podjetja v družbeni lastnini kot nosilca upravljanja. V obrazložitvi odločbe ustavnega sodišča je sicer zapisano, da je pri takem prenosu moral biti seveda v skladu z zakonom zagotovljen ustrezen način upravljanja krovnega podjetja kot podjetja v družbeni lastnini, vendar za to ni dane nikakršne prepričljive obrazložitve. Zato poudarjamo, da so bile temeljne organizacije, delovne organizacije oziroma družbena podjetja pravne osebe. S 6. točko amandmaja XIII je bil spremenjen 26. člen prejšnje ustave in je bilo določeno, da je pravna oseba nosilka pravic in obveznosti v pravnem prometu ter da odgovarja za obveznosti s svojim premoženjem. S prenosom sredstev družbenega podjetja na krovno podjetje je bila seveda izničena možnost odgovarjati s svojim premoženjem, ki so ga te organizacije z neodplačnim prenosom izgubile. Trditev v odločbi, da se pri podjetju - hčeri ni nič spremenilo, spremenila se je le struktura njenih trajnih virov, medtem ko se bilančna aktiva oziroma sredstva prvega podjetja sploh niso spremenila, seveda ni točna. Pri takšni transakciji je bistveno to, da so delavci v temeljni ali delovni organizaciji ali v podjetju izgubili svoja sredstva, s katerimi so gospodarili in upravljali. Pri prenosu kapitala po drugem odstavku 145.b člena pa prihaja do tega, da so nosilci upravljanja s tem kapitalom postali delavci holdinga in da so se delavci hčere znašli v povsem drugačnem premoženjskem in upravljalskem položaju.

 

Odločba, na katero dajemo ločeno mnenje, utemeljuje ustavnost in smiselnost spornega 145.b člena zakona o podjetjih tudi s tem, da naj bi bil eden od namenov sporne določbe tudi, "da se v prehodnem obdobju preoblikovanja družbene lastnine v lastnino z znanimi titularji omogoči ponovna koncentracija v prejšnjem sistemu nenaravno in v nasprotju z ekonomskimi zakonitostmi razdrobljenega družbenega kapitala".

 

Zakonodajalec je verjetno želel doseči tudi ta cilj, vendar bi ga lahko dosegel bistveno lažje in bolj učinkovito na podlagi 145.c člena. Le-ta namreč določa, da se več podjetij na temelju spajanja kapitala lahko organizira v novo podjetje. Prenos kapitala brez nadomestila in brez pridobitve pravice upravljanja na podjetju - prejemniku na podlagi drugega odstavka 145.b člena namreč ne moremo šteti za pot, po kateri bi bilo mogoče pravno dopustno, pa tudi z gospodarskega vidika racionalno doseči integracijo razdrobljenega gospodarstva.

 

Sicer pa ustavno sodišče ni pristojno ocenjevati gopodarske ali politične primernosti zakonske norme, kot je to storilo, ko pojasnjuje, da "je bil družbeni kapital v nekaterih primerih (sic), zlasti tedaj, ko (sic)...razdrobljen in dekoncentriran, ko razlaga, kaj da je bil "eden od namenov sporne določbe" in ko ugotavlja, katera integracija družbenega kapitala da je "nenaravna" (ali pa "naravna"?) in katera "v nasprotju (ali pa v skladu?) z ekonomskimi zakonitostmi". Kot rečeno, ustavno sodišče naj ocenjuje ustavnost določene zakonske določbe, ne pa njeno "(ne)naravnost" ter naj se ukvarja predvsem z vprašanji pravne, ne pa "ekonomske" zakonitosti.

 

Ko ustavno sodišče poskuša ugotoviti, kaj da je bil "eden od namenov sporne določbe", žal pozablja, da slednja slej ko prej izraža takšna ali drugačna politična in ekonomska stališča jugoslovanskega zakonodajalca; ta pa so z vidika slovenskega zakonodajalca po inavguraciji demokracije v neodvisni slovenski državi lahko sporna.

 

Odločba nadalje ugotavlja, da naj bi se bila s prenosom brez nadomestila spremenila le lokacija družbenega kapitala, ki naj bi bil prej lociran "v prvem podjetju, ki je postalo podjetje - hči, sedaj pa je locirano v drugem podjetju, ki je postalo krovno podjetje, kot trajna naložba krovnega podjetja v prvo podjetje". Poleg tega, da pri prenosu kapitala na drugo podjetje brez pravice upravljanja tega podjetja ne gre za naložbo krovnega podjetja v prvo podjetje, marveč obratno, ostaja odprto vprašanje formulacije spornega člena.

 

Prvič, prenos brez pridobitve pravic upravljanja po drugem odstavku spornega člena namreč nasprotuje njegovemu petemu odstavku, po katerem podjetje, ki je preneslo svoj kapital v nova podjetja le-ta, upravlja na podlagi posesti kapitala. In drugič, sporni drugi odstavek ne spada v kontekst člena in zakona; v tem pogledu predstavlja nelogični vrinek in anomalijo. Predhodni odstavek in odstavek, ki sledi, namreč urejata delitev kapitala med dve ali več podjetij, pridobivanje kapitala v drugem podjetju ali investiranje kapitala v novo podjetje v okviru dejavnosti ustanavljanja, financiranja in upravljanja, pri čemer določba govori izrecno o sodelovanju pri upravljanju podjetij, ki so nastala z vlaganjem premoženja. Prvi odstavek 145.b člena se nanaša izrecno na holding podjetje, kar pa seveda ne pomeni, da se tudi drugi odstavek nanaša na holdinge, saj velja isto tudi za naslednje odstavke. Zaradi neodplačnosti prenosa in izrecnega zanikanja pravic upravljanja na podjetju - prejemniku, ostaja drugi odstavek 145.b člena tujek, ki s svojo neopredeljivostjo nasprotuje tako duhu zakona o podjetjih, kot ustavi in načelom pravnega reda.

 

Ugotovitev odločbe, da so bili neodplačni prenosi družbenih sredstev drugim družbenim in pravnim osebam možni že po določbah 246. člena zakona o združenem delu seveda ni relevantna. Sodišče bi moralo namreč najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bila določba 246. člena sploh skladna z ustavo. Ob tem je potrebno upoštevati, da 246. člen zakona govori o prenosu družbenega sredstva, torej o posamičnem sredstvu, ne pa o prenosu vseh sredstev, ki lahko pomenijo uničenje pravnega subjekta.

 

Nesprejemljivo pa je, da je potencialno protiustavne določbe v svoji odločbi uporabilo kot argument za opravičevanje drugih spornih določb.

 

Odločba poudarja, da "drugi odstavek 145.b člena ne govori o prenašanju sredstev oziroma aktiv podjetja, čeprav so nekateri ta odstavek razlagali tudi tako, ampak o prenašanju kapitala, torej virov sredstev oziroma poslovnega sklada (pasiv), in ta razlaga je tudi v praksi prevladovala." V kontekstu te odločbe je takšno "knjigovodsko" obravnavanje sredstev irelevantno, ker za razlikovanje med kapitalom in sredstvi v amandmirani ustavi iz leta 1974 v času sprejema sporne določbe zakona o podjetjih še ni bilo nobene podlage. Tako ustava v 28. členu, nadomeščenim z amandmajem XIII, govori, da imajo vlagatelji na podlagi sredstev in dela, vloženega v podjetje oziroma drugo organizacijo, pravico udeležbe pri upravljanju in pri dohodku oziroma dobičku sorazmerno z vloženimi sredstvi in delom. Z amandmajem XVIII nadomeščeni 29. člen ustave pa govori tudi pri tujcu, da lahko vloži sredstva v podjetje... Razlikovanje med kapitalom in sredstvi torej v tistem času nima nobene ustavne podlage. Dejstvo torej je, da gre po 145.b členu za premoženje družbenih sredstev v smislu prenašanja upravljalskih in razpolagalnih upravičenj na teh sredstvih oziroma na kapitalu. Bistveno pri tem ni, ali gre za prenašanje virov sredstev (pasiv) ali za prenos kapitala, pač pa za to, ali je kapital dobil lastnika (SOZD), ki z njim upravlja in razpolaga tako da so od tega izločeni delavci podjetja, ki so bili po ustavi nosilci dela in upravljanja.

 

Pisci tega ločenega mnenja so namreč v razpravi vseskozi zatrjevali, da 145.b člen ni postal del pravnega sistema v smislu citiranega 4. člena ustavnega zakona, ker je bil na dan 26. 6. 1993 v nasprotju z veljavno ustavo. Tudi za razlago kapital - sredstva, kot jo daje odločba, v takrat veljavni ustavi, ki jo je moral upoštevati tudi 145.b člen, ni najti podlage. Še toliko bolj nesprejemljivo pa je, da bi tako razlago za nazaj iskali v predpisih, ki so bili sprejeti že po novi ustavi.

 

Odločba ustavnega sodišča se sklicuje tudi na prehodnost obdobja in zlasti na to, da "ob znani nekonsistentnosti in protislovnosti amandmajskega postopnega spreminjanja prejšnje ustave samoupravnega socializma v novo ustavno ureditev hkrati ni prihajalo tudi do izrecnega spreminjanja ustavnih določb o samoupravljanju v družbenih podjetjih". Zato naj bi bilo treba določbe o samoupravljanju v družbenih podjetjih razumeti v kontekstu spreminjajočih se določb o družbeni lastnini oziroma v kontekstu spreminjajočega se ustavnega sistema.

 

Zgornje stališče je z vidika ustavnega sodišča problematično, saj je bila Ustavnemu sodišču SRS z ustavo SRS iz leta 1974 poleg kontrole norm poverjena tudi aktivna skrb za uresničevanje ustavnosti in zakonitosti (410. člen ustave SRS). V okviru tega je smelo ustavno sodišče dajati predloge za izdajo, spremembe ali dopolnitve zakonov in za druge ukrepe za zagotovitev ustavnosti in zakonitosti, za varstvo pravic samoupravljanja ter drugih svoboščin in pravic občanov, samoupravnih organizacij in skupnosti (410. člen ustave SRS). V tem pogledu je bilo ustavno sodišče ves čas odgovorno za ustavnost in zakonitost na ozemlju SRS.

 

Pristajanje na to, da dejanski procesi v družbi prehitevajo pravno ureditev v njenem bistvenem segmentu, je značilno za revolucionarna obdobja, v katerih se v imenu višjih ciljev in zgodovinske realnosti dopušča odstopanje od zapisanega prava, s čemer se negira pravna varnost kot temeljni postulat pravne države.

 

Pravica do samoupravljanja je bila tudi po uveljavitvi ustavnih amandmajev temeljna in neodtujljiva pravica (12., 13., 15., 16., 17. in 123. člen ustave SRS). Če je pri sprejemanju ustavnih amandmajev prihajalo do anomalij (npr. 124. člen ustave SRS v razmerju do prej navedenih), oziroma pri sprejemanju zakonov do protiustavnosti (npr. 145.b člen zakona o podjetjih v razmerju do 14., 16. in 28. člena ustave SRS), bi bila dolžnost ustavnega sodišča, da v smislu 410. člena ustave SRS na to opozori in zahteva ustrezne ukrepe. Kakšni so bili razlogi, da takratno ustavno sodišče tega ni storilo, ne vemo.

 

Gotovo pa je, da se sedanje ustavno sodišče ne more sklicevati na to, da ob spreminjanju dejanskih razmer "ni prihajalo tudi do izrecnega spreminjanja ustavnih določb o samoupravljanju". Za ustavno sodišče je nenavadno pristajanje na "neizrecno spreminjanje ustavnih določb o samoupravljanju." Lahko se namreč vprašamo, ali tako "neizrecno" spreminjanje ne more vključevati tudi kršitev in zlorab, torej dejanske prakse, ki nasprotuje izrecnim določilom ustave, zakonov ali podzakonskih aktov? Prehodnost obdobja ne more biti zadosten razlog za nespoštovanje predpisov, saj lahko le sam predpis, ne pa praksa, določi morebitne pogoje za svojo veljavo. Še posebno neprimerno je, če se na tovrstne argumente sklicuje ustavno sodišče kot najvišji sodni organ za varovanje ustavnosti in zakonitosti v državi.

 

Vsako prehodno obdobje pomeni posebno nevarnost za konsistentnost pravnega reda in za pravno varnost. Prehajanje samoupravnega socializma v moderno in demokratično ustavno ureditev bi torej moralo spremljati še posebno skrbno varstvo ustavnosti in zakonitosti in dosledno spoštovanje pravne varnosti in ustavnih pravic. Le na ta način bi bilo mogoče preprečiti zlorabe in zagotoviti ustavno razlago predpisov, ki so bili sprejeti v prehodnem obdobju.

 

Zaradi možnosti legalnih zlorab, ki jih je omogočal drugi odstavek 145.b člena zakona o podjetjih, ni mogoče zagovarjati mnenja, da je postalo to določilo del našega pravnega sistema. Praksa je pokazala, da je prihajalo zaradi normativne nedorečenosti oziroma protiustavnosti tega pravnega pravila do številnih in velikih zlorab. Konkretna razpolaganja, do katerih je prišlo na njegovi podlagi, bi morali potemtakem šteti za nična, kolikor se v konkretnem primeru ne bi dokazalo, da je obstajala veljavna podlaga (kavza) za prenos kapitala, in da je šlo torej za veljaven pravni posel. Le taki pravni učinki bi bili v skladu z načelom, ki je zajeto v splošnem reku, da zloraba ne more pripeljati do pravice: Ab abusu ad usum non valet consequentia. Obratna pot, kakršno predlaga odločba, tj. izpodbijanje konkretnih razpolaganj, do katerih je prišlo na temelju 145.b člena zakona o podjetjih, bi bilo nesmotrno, saj bi jo bilo mogoče zaradi obrnjenega dokaznega bremena brez težav izigrati. Ustrezen postopek bo mogoče uspešno izpeljati samo v primeru, ko bo imel gospodarski subjekt, ki je v smislu 145.b člena zakona o podjetjih prenesel svoj kapital ali del kapitala na drugo podjetje, interes, da dokaže, da pri takem prenosu ni šlo za zlorabo.

 

S tem, da odločba ustavnega sodišča, na katero dajemo ločeno mnenje, zahteva izpodbijanje protiustavnih prenosov kapitala, sprejema obstoječe dejansko stanje. Zaradi preobremenjenosti naših pravosodnih organov je namreč na dlani, da morebitnih postopkov ne bo mogoče izpeljati učinkovito in pravočasno. Na ta način odločba ustavnega sodišča, ki je pravilno ugotovila, da je sporni 145.b člen zakona o podjetjih dajal možnost napačne razlage in s tem zlorab, seveda molče in nehote pristaja na dejanske in pravne posledice teh zlorab ter se tako izogne soočenju z dejanskimi razsežnostmi problema divje privatizacije, ki ga je omogočalo sporno določilo 145.b člena zakona o podjetjih (interpretacijska odločba pa ima smisel zlasti takrat, kadar naj opredeli uporabo veljavne norme).

 

Odločba, na katero dajemo ločeno mnenje, ustvarja vtis, da pravno utemeljuje koncentracijo družbenega kapitala na ravni bivših SOZD-ov po Markovičevem ustavno spornem modelu in da tako legitimira pravno nedopustno odtujevanje družbenega kapitala. Po našem mnenju naj bi ustavno sodišče nasprotno z vso potrebno doslednostjo zagotovilo ohranitev družbene lastnine ter upravljalske pravice delavcev v podjetjih glede upravljanja "s svojo lastnino" do trenutka, ko bi na podlagi nove ustave družbena lastnina prešla v lastnino z znanimi titularji.

 

Ustavno sodišče je že v sklepu o drugi začasni odredbi (Sklep U-I-108/91 z dne 10.9.1992) v 2. odst. obrazložitve izrecno navedlo, da do lastninjenja podjetij v družbeni lastnini "razpolaganje z družbenimi sredstvi ne sme potekati v nasprotju z načeli poslovne morale, vestnosti in poštenja, dobrega gospodarjenja in prepovedi zlorabe pravic ter brez pravne podlage. Ravnanja v nasprotju s temi zakonskimi načeli so kot nezakonita izpodbojna ali celo nična, pri čemer je še posebej pomembna vloga družbenih pravobranilcev samoupravljanja."

 

Ustavno sodišče je v končni odločbi opustilo zahtevo po dosledni in popolni uveljavitvi zgornjih načel, na katero se je sklicevalo v sklepu o drugi začasni odredbi. Po mnenju podpisanih bi moralo v vsebino ugotovitvene odločbe, če jo je že sprejelo, vključiti tudi zgoraj navedene pravne podlage.

 

Ugotovilo naj bi tudi skladnost z ustavo le tistih dejanj, s katerimi je bila pri prenosih družbenega kapitala v celoti zagotovljena obličnost po tedaj veljavnih predpisih (referendum, zbori delavcev, pisno izjavljanje). Z ugotovitveno odločbo naj bi nadalje pogojevalo kot pravno dopusten le tisti prenos družbenega kapitala, ki je bil v celoti v družbeni lastnini in ki je tudi v celoti (stoodstotno) ostal v družbeni lastnini do začetka lastninjenja na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij.

 

Latninjenje s pomočjo mešanih družb na podlagi Zakona o podjetjih je namreč sporno in v nasprotju z omenjenimi generalnimi klavzulami.

 

Hkrati poudarjamo, da polno spoštovanje generalnih klavzul dopušča le takšen prenos kapitala, pri katerem ostanejo upravljalska upravičenja nespremenjena.

 

Nadalje opozarjamo, da se ustavno sodišče v svoji ugotovitveni odločbi ni dovolj jasno opredelilo glede pravne dopustnosti oziroma pravne nedopustnosti prenosov družbenega kapitala, zlasti v razmerju do kriterijev za ugotavljanje oškodovanja družbene lastnine iz 48. in 49.a člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, podobno kot se tudi ni opredelilo o že omenjenih generalnih klavzulah iz začasne odredbe. Ni mogoče prezreti, da je začasna odredba veljala ves čas od svoje izdaje naprej in so jo bili vsi subjekti dolžni spoštovati.

 

Zato so tudi vsa morebitna ravnanja v nasprotju z začasno odredbo poleg že omenjenih kriterijev iz 48. člena in 48.a člena ZLPP podvržena reviziji ne glede na to, da je ustavno sodišče s svojo odločbo načeloma priznalo pravno pravilnost prenosov kapitala. V takšnih primerih namreč ni mogoče izključiti zlorab.

 

Končno opozarjamo tudi na okolnost, da je ustavno sodišče s svojo razlago 145.b člena zakona o podjetjih dokazno breme prevalilo na tistega, ki ima pravni interes in ki lahko izkaže, da je prišlo do zlorab. Z moralnega stališča je to v razmerah nenadzorovanega in množičnega prilaščanja družbene lastnine nesprejemljivo. Dokazno breme bi moralo biti obrnjeno, kar pomeni, da bi morali vsi nosilci lastninskih upravičenj, ki so neposredno ali posredno nastala s prenosom družbenega kapitala, izkazati, da je bilo njihovo ravnanje v skladu s kriteriji, ki jih je v svoji ugotovitveni odločbi navedlo ustavno sodišče, pa tudi s tistimi, na katere na tem mestu posebej opozarjamo.

 

Menimo, da bi sodišče, kolikor se je kljub že omenjenim pomislekom proti ugotovitveni in interpretacijski odločbi o predpisu, ki je prenehal veljati, vendarle odločilo za presojo skladnosti drugega odstavka 145.b člena z ustavo, lahko ugotovilo le, da prenos kapitala brez nadomestila in brez pravice upravljanja na drugo podjetje ne glede na statusne oblike podjetij, znotraj katerih so se prenosi opravljali, ni bil skladen z ustavo Republike Slovenije iz leta 1974. Zato ta določba ni postala v smislu 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije del pravnega sistema Republike Slovenije. Ta določba je bila na dan 25/6-1991 v nasprotju z naslednjimi določbami takrat veljavne ustave, ki je določala:

 

12. člen

 

Socialistična družbenoekonomska ureditev Socialistične republike Slovenije temelji na svobodnem združenem delu s produkcijskimi sredstvi, ki so družbena lastnina, ter na samoupravljanju delavcev v proizvodnji in delitvi družbenega proizvoda v organizacijah združenega dela in v družbeni reprodukciji v celoti.

 

14. člen

 

Delo delavcev in sredstva, vložena v gospodarsko in drugo dejavnost, so podlaga upravljanju in prilaščanju rezultatov dela. 15. člen

 

Pravice, obveznosti in odgovornosti glede razpolaganja, uporabe in upravljanja družbenih sredstev urejata ustava in zakon v skladu z njihovo naravo in namenom.

 

16. člen

 

Vsakemu delavcu v združenem delu s sredstvi, ki so družbena lastnina, je zajamčeno, da pri uresničevanju pravice dela z družbenimi sredstvi v organizaciji združenega dela, v kateri dela, in v vseh drugih oblikah združevanja dela in sredstev skupno in enakopravno z drugimi delavci odloča o delu in poslovanju organizacije združenega dela ter o zadevah in sredstvih v vseh odnosih družbene reprodukcije, da ureja medsebojna razmerja pri delu; odloča o dohodku, ki ga doseže v različnih oblikah druževanja dela in sredstev, in si pridobiva osebni dohodek.

 

Delavci, ki delajo v podjetju v zasebni, mešani ali zadružni lastnini, na podlagi svojega dela sodelujejo pri upravljanju v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo.

 

Protiustaven je vsak akt in vsako dejanje, s katerima bi bile kršene te pravice delavcev.

 

17. člen

 

Delavci trpijo materialne in druge posledice ekonomsko nesmotrnega in neodgovornega ravnanja z družbenimi sredstvi, ki jih upravljajo.

 

21. člen

 

Podjetja in drugi gospodarski subjekti pridobivajo dohodek s prodajo proizvodov in storitev na trgu in v skladu z zakonom v tem okviru z dohodkom oziroma dobičkom samostojno razpolagajo. 26. člen

 

Pravna oseba je nosilka pravic in obveznosti v pravnem prometu in odgovarja za svoje obveznosti s svojim premoženjem. 35. člen

 

Podjetja in drugi gospodarski subjekti so ne glede na lastnino pri nastopanju na trgu enakopravni in samostojni ter poslujejo v pogojih tržnega vrednotenja vseh dejavnikov proizvodnje in poslovanja.

 

Njihova enakopravnost in samostojnost, določena z ustavo, se ne smeta spodkopavati s predpisi, plani in ukrepi družbenopolitičnih skupnosti.

 

V sklepu pričujočega odklonilnega ločenega mnenja želimo ponovno poudariti, da so (bili) neodplačni prenosi sredstev v nasprotju s funkcijo družbene lastnine, ki je delavcem na podlagi dela in upravljanja predstavljala osnovo preživetja.

 

Neodplačni prenosi premoženja so pomenili sorazmerno uničenje gospodarsko-pravne substance delovne organizacije oziroma podjetja kot nosilca dela in upravljanja. S tem pa so te pravne osebe kot nosilke pravic in obveznosti v pravnem prometu, ki so po ustavi odgovarjale za svoje obveznosti s svojim premoženjem, izgubile možnost odgovarjati s svojim premoženjem tistim, s katerimi so stopale v upniško-dolžniška razmerja.

 

Odločba ustavnega sodišča, izdana v trenutku začetka lastninjenja in s tem povezanih revizij nezakonitih prenosov družbenega kapitala po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij z razlago, kaj šteti za pravno dopustne prenose družbenega kapitala po 145.b členu zakona o podjetjih, pomeni ne le razlago 145.b člena, za katero ustavno sodišče ni pristojno, ampak tudi razlago oziroma napotilo za uporabo 48. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij in z njim povezanih določb, ki v času, ko je samo začelo postopek, še sploh niso bile uzakonjene.

 

Podpisani sodniki, s spoštovanjem do večinsko sprejete odločbe ustavnega sodišča, torej podajamo pričujoče odklonilno ločeno mnenje:

 

- ker vsebuje ta odločba ustavnega sodišča nedopustno ugotovitev in razlago pravne norme po prenehanju njene veljavnosti, zaradi česar ima tudi ustavno nedovoljene retroaktivne učinke; - ker v nasprotju z odločbo ustavnega sodišča menimo, da so bila določila spornega 145.b člena zakona o podjetjih 25.6.1991 v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije in se zato od takrat naprej ne bi smela več uporabljati kot pravni predpis.

 

 

Sodnik

dr. Tone Jerovšek

 

Sodnik

dr. Peter Jambrek

 

Sodnik

dr. Lovro Šturm

 

 

 

 

Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Udeta 

 

 

1. Glasoval sem sicer za večinsko stališče o ustavnosti določbe drugega odstavka 145.b člena zakona o podjetjih, čeprav sem se v razpravi zavzemal za vsebinsko nekoliko širše stališče, to je, da vsebinsko pravilna interpretiran 145.b člen zakona o podjetjih v celoti ni bil v nasprotju z ustavo, da torej ni potreben interpretacijski del odločbe, da drugi odstavek 145.b člena ni v nasprotju z ustavo, "če se je uporabljal ...v smislu V.a poglavja zakona o podjetjih." (Torej tedaj, kadar je šlo za neodplačen prenos kapitala med subjekti, ki so bili pred uveljavitvijo zakona o podjetjih povezani v delovne organizacije oziroma sestavljene organizacije združenega dela.)

 

Menim, da je glede na umestitev 145.b člena zakona o podjetjih v V.a Poglavje - sprememba oblik organiziranja sestavljenih oblik (prej Združevanje in organiziranje podjetij v sestavljene oblike) edino možna razlaga, da velja tudi drugi odstavek 145.b člena zakona o podjetjih, ki dovoljuje neodplačni prenos kapitala, le za prenose znotraj sestavljenih oblik. Nesprejemljiva bi bila razlaga, iztrgana iz konteksta poglavja in 145.b člena (za tako interpretacijo se ni zavzemal noben od sodnikov ustavnega sodišča RS), da je mogoče obravnavati določbo drugega odstavka 145.b člena samostojno in jo razumeti kot pravno podlago za neodplačne prenose kapitala tudi med podjetji, ki med seboj niso statusno povezana. Mnenja sem, da je pri taki razlagi drugega odstavka 145.b člena interpretacijski del izreka nepotreben.

 

Razlika med stališčem, izraženim v odločbi ustavnega sodišča, in med stališčem, za katerega sem se zavzemal v razpravi, je v tem, da moje stališče vključuje med zakonite neodplačne prenose kapitala tudi tiste, ki so jih med seboj opravila podjetja, ki so se povezala v sestavljene oblike po V.a poglavju zakona o podjetjih (v besedilu novele, Uradni list SFRJ št. 40/89, ki je stopila v veljavo 15/7-1989) z uporabo 145.g člena, ki pa pred uveljavitvijo zakona o podjetjih niso bila povezana v delovne organizacije ali sestavljene organizacije združenega dela.

 

Z drugo novelo zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 46/90), ki je začela veljati 18/8-1990, uveljavljen 145.b člen govori namreč o prenosu kapitala ali dela kapitala na drugo podjetje brez pravice upravljati to podjetje. S tem pa po mojem mnenju zajema tudi tiste sestavljene oblike, ki so nastale šele na podlagi prve novele zakona o podjetjih, ne glede na to, ali so bile med seboj povezane v delovne organizacije ali sestavljene organizacije združenega dela že pred uveljavitvijo zakona o podjetjih. Iz podatkov spisa ne izhaja, ali je v vmesnem obdobju, med uveljavitvijo obeh novel, prihajalo do povezav v nove sestavljene oblike po V.a poglavju tudi med tistimi podjetji, ki poprej niso bila povezana v delovne organizacije ali sestavljene organizacije združenega dela. Kolikor do takih povezav ni prihajalo, potem je razlika med sprejetim stališčem in mojim, v razpravi izraženim stališčem, le formalnopravna.

 

2. Pri tem, ko sprejemam razloge, s katerimi odločba, sprejeta z večino glasov, zaključuje, da je Republika Slovenija zakon o podjetjih z njegovimi novelami vključila v svoj pravni sistem, pa dodajam še naslednje razloge:

 

Zakon o podjetjih je postal del pravnega sistema Republike Slovenije tudi iz razloga, ker ni določil družbeni lastnini drugega lastnika, temveč je le preoblikoval odnose med nosilci pravice uporabe na družbeni lastnini. V bistvu je med družbenimi pravnimi osebami uveljavil lastninske odnose. Ker pa je ostala družbena lastnina kljub prenosom kapitala (tudi neodplačnim) še vedno nenominirana, torej brez znanega nosilca, sem mnenja, da ni mogoče zaključiti, da je zakon o podjetjih določil lastnika družbeni lastnini.

 

Zaradi tega po mojem mnenju sploh ne pride v poštev določba 14. člena Ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev IX - LXXXIX k ustavi Republike Slovenije, ki pravi, da se do zakonske ureditve lastninsko-pravnih razmerij v organizacijah združenega dela in podjetjih ne smejo določati lastninski upravičenci na družbeni lastnini v obstoječem poslovnem skladu in skladu skupne porabe. Iz samega izrazoslovja je očitno, da je ustavni zakon pri tem mislil na določitev novega titularja obstoječi družbeni lastnini, ne pa na preoblikovanje odnosov med nosilci upravičenj na družbeni lastnini, ki je ostala kot kategorija neokrnjena. Zaradi tega zakon o podjetjih (tudi njegov 145.b člen) ni bil v nasprotju s 14. členom citiranega ustavnega zakona, saj sploh ni določal lastnika družbeni lastnini. Razlogi, ki jih vsebuje odločba, pridejo glede tega vprašanja v poštev šele, če se ne sprejme pravkar opisano stališče, temveč se nasprotno šteje, da v bistvu tudi preoblikovanje odnosov med nosilci upravičenj na družbeni lastnini predstavlja posredno oziroma postopno določanje lastnika družbeni lastnini.

 

3. Treba je tudi na splošno poudariti, da je bil zakon o podjetjih vključen v pravni sistem Republike Slovenije.

 

Amandma XCVI k ustavi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 35/90) je v 2. točki določil, da Skupščina Republike Slovenije z ustavnimi zakoni določi, katere določbe zveznih zakonov, izdanih do uveljavitve tega amandmaja, se ne uporabljajo v Republiki Sloveniji. V 3. točki je ta amandma določil, da zvezni zakoni, izdani po uveljavitvi tega amandmaja, veljajo v Republiki Sloveniji, ko da k njim soglasje Skupščina Republike Slovenije.

 

Ustavni zakon za izvedbo ustavnega amandmaja XCVI k ustavi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 37/90 in 4/91) ni izključil uporabe zakona o podjetjih, posebej tudi ne drugega odstavka 145.b člena, temveč nasprotno predstavlja vsebinsko vključitev tega zakona v slovenski pravni sistem. Določba 5. člena tega ustavnega zakona namreč pravi, da se v Republiki Sloveniji do uveljavitve republiškega zakona o preoblikovanju podjetij obstoječa podjetja v družbeni lastnini lahko organizirajo kot podjetja v mešani lastnini z izdajo internih delnic po zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o prometu in razpolaganju z družbenim kapitalom (Uradni list SFRJ, št. 46/90) ter po drugem odstavku 35. člena in 38. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 46/90) samo s predhodnim soglasjem Agencije Republike Slovenije za pospeševanje prestrukturiranja gospodarstva in spodbujanje prenove podjetij. To pa obenem pomeni, da se druge določbe zakona o podjetjih uporabljajo. Skupščina Republike Slovenije je s svojim odlokom z dne 22/11-1990 (Uradni list RS, št. 42/90) dala soglasje tudi k zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 61/90).

 

Novela zakona o podjetjih pa je bila seveda povsem parcialna, njene določbe pa so se nanašale in navezovale na določbe zakona o podjetjih. Soglasje k noveli vsebuje predpostavko, da je zakonodajalec štel sicer zakon o podjetjih kot del pravnega sistema Republike Slovenije.

 

Bivše organizacije združenega dela so se po uveljavitvi zakona o podjetjih večji del tudi dejansko preoblikovale na podlagi zakona o podjetjih. Registrska sodišča so ta preoblikovanja vpisala v sodni register. Zakon o podjetjih je bil torej v Republiki Slsoveniji uveljavljen.

 

Tako stališče sicer ne izključuje možnosti ocenjevati, ali so posamezne določbe zakona o podjetjih nasprotovale pravnemu redu Republike Slovenije (v smislu določbe prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije). Vendar po mojem mnenju to ni mogoče trditi za ključne določbe zakona o podjetjih, ki so bile s citiranim ustavnim zakonom (torej splošnim aktom ustavne narave in ravni) sprejete v slovenski pravni sistem in ki so bile v vseh postopkih preoblikovanja tudi pogosto uporabljene ter so kot take predstavljale tudi pravno podlago za sestavo listin, potrebnih za vpis v sodni register.

 

Kot je iz tega ločenega mnenja k obrazložitvi sodne odločbe razvidno, velja ta ugotovitev zlasti tudi za določbo drugega odstavka 145.b člena zakona o podjetjih.

 

4. Obrazložitev odločbe iz razumljivih razlogov ne vsebuje posebej stališč o dveh pravno sistemskih vprašanjih, ki bi morali biti pravni javnosti dovolj jasni. Tako se razumljivo zlasti ne spušča v obrazlaganje, kateri instituti in zakaj pridejo ne glede na vsebino odločbe ustavnega sodišča v poštev pri ocenjevanju veljavnosti pravnih aktov, s katerimi se je do izdaje zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij vršilo to preoblikovanje.

 

Mnenja pa sem, da je treba tudi ti dve vprašanji pojasniti. a) Iz razprave o problematiki drugega odstavka 145.b člena zakona o podjetjih, to je o brezplačnih prenosih družbenega kapitala oziroma o "prenosu kapitala brez nadomestila", ne da bi si podjetje, ki tak prenos izvrši, "pridržalo pravico upravljanja", je očitno razvidno nerazumevanje razlike med pojmoma "družbena sredstva" in "družbeni kapital". Le v primeru, če ne razlikujemo teh pojmov, je namreč mogoče trditi, da gre pri prenosu na podlagi drugega odstavka 145.b člena zakona o podjetjih za prenos sredstev in da je s prenosom sredstev družbenega podjetja na krovno podjetje izničena možnost podjetja, da odgovarja s svojim premoženjem.

 

Sredstva so nepremične stvari, premičnine (delovne naprave, inventar, surovine, reprodukcijski material, blago) ter denarna sredstva pravne osebe. Njihov lastnik je pravna oseba. S temi sredstvi pravna oseba razpolaga v pravnem prometu, z njimi pa tudi v celoti odgovarja za svoje obveznosti (v stečaju na primer na podlagi načela univerzalnosti stečajne mase). Družbeni kapital pa je nenominirani kapital, ki je v pogojih družbene lastnine značilen po temeljnem izhodišču, da nima lastnika. Preprosto povedano: nihče ni lastnik podjetja. Lastništvo kapitala pove, kdo je lastnik podjetja (posameznik, družbeniki, država), podjetje samo pa je slej ko prej lastnik vseh sredstev. Če prenesemo kapital (seveda tudi družbeni kapital), se prenese lastništvo na podjetju kot celoti oziroma se prenesejo deleži (pri družbi z omejeno odgovornostjo) ali delnice (pri delniški družbi). S takim prenosom (finančniki pravijo na "pasivni" strani) se glede lastništva na sredstvih ničesar ne spremeni.

 

Ta pojma oziroma razlikovanje med njima dosledno spoštuje tudi zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki seveda družbeni kapital vrednostno opredeljuje (določba tretjega odstavka 3. člena) kot razliko med vrednostjo "sredstev podjetja" (celotna aktiva) in vrednostjo obveznosti podjetja. Po izvedenem postopku lastninskega preoblikovanja bodo znani lastniki dosedanjega družbenega kapitala. Lastninsko preoblikovanje pa načeloma ničesar ne bo spremenilo v pogledu pravnih razmerij, ki se nanašajo na sredstva podjetja. Podjetje bo po lastninskem preoblikovanju pač lastnik vseh sredstev, ne glede na to, kdo bo postal lastnik kapitala (na primer tudi v primeru, ko bo lastnik kapitala v celoti država).

 

b) V razpravah o vsebini drugega odstavka 145.b člena zakona o podjetjih se tudi pravno nekorektno (če je sploh mogoče govoriti o pravnem argumentu) postavlja trditev, da tisti, ki ne ocenjuje neodplačne prenose družbenega kapitala za protiustavne, pristaja na možnost izigravanja te določbe in s tem na možnost njene dejanske zlorabe, se pravi na "divjo" privatizacijo.

 

Zlorabljanje posameznih pravnih institutov seveda ne more biti argument za oceno o njihovi protiustavnosti. Že na podlagi doslej znanih pravnih vprašanj, ki se zastavljajo v sodnih postopkih (na primer v primeru izpodbijanja nekaterih pravnih aktov, zlasti pogodb o ustanovitvi podjetij oziroma gospodarskih družb) in v postopkih registracije (zlasti na primer v primeru vložitve tožbe na ugotovitev, da je vpis v register ničen), je razvidno, da so bili v preteklosti za tako imenovano "divjo" privatizacijo, se pravi za lastninsko preoblikovanje, ki je pripeljalo do nezakonitega oškodovanja bivše družbene lastnine (pojem družbene lastnine uporabljamo za poimenovanje vseh pravnih razmerij, ki urejajo družbenolastninska razmerja) in v končni konsekvenci do prehoda družbenega kapitala v zasebno last, uporabljeni številni pravni instituti (seveda tudi brezplačni prenosi družbenega kapitala). Že kar ustanovitev novih podjetij oziroma gospodarskih družb (na primer s pogodbo o ustanovitvi) je bila lahko uporabljena za oškodovanje družbene lastnine. Bivša enovita delovna organizacija je na primer z več ustanovitvenimi pogodbami ustanovila nova podjetja (gospodarske družbe) in "razdelila" družbeni kapital med ta nova podjetja (prejšnje dele enovite delovne organizacije) ter kot lastnik družbenega kapitala prevzela v njih upravljanje. Prednostne delnice za družbeni kapital brez pravice upravljanja (brez glasovalne pravice) so bile prav tako lahko zlorabljene za oškodovanje družbene lastnine. Za tako imenovano "divjo" privatizacijo so bile lahko uporabljene tudi pogodbe o kreditiranju, najemne pogodbe, pogodbe o prenosu družbenih sredstev (tokrat res sredstev), odločitve o delitvi dobička itd. Prav zaradi tega je novela zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij naštela primere, ko se oškodovanje družbene lastnine domneva (glej zlasti 48.a člen). Med njimi je v 8. točki 48.a člena navedla tudi "neodplačen prenos družbenega kapitala izven sestavljenih oblik, če je bila vrednost družbenega kapitala ob tem zmanjšana" (opredelitev je celo širša od interpretacijske odločbe ustavnega sodišča, saj postavlja domnevo o oškodovanju družbene lastnine v manjšem številu primerov).

 

Seveda samo zaradi zlorabe sam pravni institut, ki je uveljavljen v tržnem sistemu, ni protiustaven. V vsakem posameznem primeru pa je seveda treba ugotavljati, ali je bila družbena lastnina s posameznimi akti (ali z med seboj pravno in ekonomsko povezanimi akti) oškodovana. Pri tej oceni je seveda treba upoštevati vse institute obligacijskega prava, zlasti na primer institut ničnosti pogodbe zaradi nedopustnosti podlage (51. člen zakona o obligacijskih razmerjih), določbo, da se šteje, da pogodba sploh ni bila sklenjena, če jo je sklenil zastopnik pravne osebe brez soglasja pristojnega organa (določba četrtega odstavka 55. člena zakona o obligacijskih razmerjih), določbo, da pogodba nima pravnega učinka, če ni sklenjena v predpisani obliki (drugi odstavek 70. člena zakona o obligacijskih razmerjih), določbe o tem, kateri organ sprejema določene odločitve itd. Šele ocena, ali je bila oškodovana družbena lastnina, je nato podlaga za ugotovitev o ničnosti ali neveljavnosti posameznih pravnih aktov. Prav to bo seveda veljalo tudi za pravne akte, s katerimi je bil izvršen neodplačen prenos družbenega kapitala po drugem odstavku 145.b člena, in to tudi tedaj, če so bili neodplačni prenosi družbenega kapitala izvršeni v skladu z interpretativno odločbo ustavnega sodišča. Povsem jasno je torej, da je treba tudi take neodplačne prenose družbenega kapitala v revizijskem postopku preizkusiti in oceniti, če to v smislu 48. in drugega odstavka 50. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij zahteva družbeni pravobranilec samoupravljanja.

 

Kot rečeno pa sama ugotovitev, da je bil nek pravni institut zlorabljen, pač ne more biti podlaga za zaključek, da je ta pravni institut sam po sebi protiustaven. Taka logika bi lahko pripeljala do izločitve številnih pravnih institutov iz pravnega sistema.

 

 

S o d n i k

dr. Lojze Ude

 

 

 

Pritrdilno ločeno mnenje sodnika Krivica 

 

 

Stališče v obrazložitvi odločbe, da v prehodnem obdobju postopnega ukinjanja družbene lastnine in s tem samoupravljanja tudi ustavne pravice do samoupravljanja niso več obstajale v nekdanjem, neokrnjenem obsegu, ne pomeni in ga torej ni dopustno interpretirati tako, kot da so bila po mnenju ustavnega sodišča vsa zakonska zoževanja pravic delavcev do upravljanja, uvedena z zakonom o podjetjih in drugo zakonodajo, ustavnopravno neproblematična. Toda če tak ustavni spor ni bil sprožen in uspešno rešen takrat, ko bi bilo njegovo reševanje še smiselno, torej takoj ob uveljavitvi spornih določb zakona o podjetjih, in če sta tako zadnja skupščina starega sistema kot prva skupščina novega sistema pristali na to, da se bosta preobrazba družbene lastnine in ukinjanje samoupravljanja začela izvajati po Markovićevem modelu, bi že zgolj po znanem načelu sodniške zadržanosti (judicial self-estraint) nasproti takim izrazito političnim odločitvam zakonodajalca, izhajajočem iz ustavnega načela delitve oblasti, ustavno sodišče moralo danes zavrniti možnost svoje naknadne oz. retroaktivne intervencije v te odločitve.

 

Če bi bila kljub navedenemu pomisleku taka intervencija do sprejetja 96. ustavnega amandmaja (septembra 1990) morda vendarle še dopustna, pa te možnosti po tem vsekakor ni bilo več: z ustavnim zakonom za izvedbo 96. amandmaja je namreč sprejetje zakona o podjetjih v naš pravni red (z minimalnimi korekturami v 5. členu tega ustavnega zakona) dobilo celo značaj ustavnopravne norme, o katere ustavnosti ustavno sodišče seveda ne more odločati. Ali bi bilo to morda ponovno možno čez slabo leto, ko je 25/8-1991 4. čl. UZITUL določil, da bivši zvezni predpisi takrat niso postali del našega novega pravnega reda, če so bili z njim v nasprotju? To bi se morda dalo uporabiti v primeru kakšnih 'skritih' in šele kasneje v praksi opaženih protiustavnosti (podobno, kot je to ustavno sodišče že odločilo o delčku določbe 404. čl. ZKP - glej odločbo št. 50 v zbirki odločb ustavnega sodišča, skrajšano OdlUS 50), ne pa za ključne določbe v zakonu o podjetjih, po katerih so se upravljala podjetja v družbeni lastnini. Načelo pravne varnosti zahteva, da bi pravna država take ključne oz. sistemske določbe, če bi jih štela za protiustavne, morala razveljaviti takoj - po dveh letih delovanja tisočev gospodarskih subjektov v skladu s temi določbami tega preprosto ni več mogoče narediti. Načelu pravne varnosti in drugim načelom pravne države, ki bi bila s tem hudo prizadeta, bi bilo torej v tem primeru treba dati prednost pred varstvom izginjajoče ustavne pravice do samoupravljanja, ki ji po dekonstitucionalizaciji družbene lastnine z 99. amandmajem, torej po tem, ko je bilo ustavno omogočeno ukinjanje družbene lstnine z navadnim zakonom, najbrž že niti ne bi bilo več mogoče (vsaj ne v polnem obsegu) priznati značaj ustavne pravice, čeprav formalno iz ustave še ni bila črtana, saj je izgubil značaj ustavne kategorije temelj te pravice, to je družbena lastnina.

 

 

Sodnik:

Matevž Krivic