U-I-193/93

Opravilna št.:
U-I-193/93
Objavljeno:
Ur. list RS, št. 35/94 in OdlUS III, 38 | 07.04.1994
ECLI:
ECLI:SI:USRS:1994:U.I.193.93
Akt:
Zakon o notranjih zadevah (Ur. list SRS, št. 28/80, 27/89 in Ur. list RS, št. 8/90, 19/91, 4/92 in 58/93) (ZNZ), 98. b čl.
Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. list SRS, št. 17/78 in Ur. list RS, št. 8/90, 12/92, 58/93) (ZIKS), 122. a čl.
Zakon o carinski službi (Ur. list RS, št. 1/91 in 58/93) (ZCS), 35. a čl.
Zakon o zračni plovbi (Ur. list SFRJ, št. 45/86, 24/88, 80/89, 29/90 in Ur. list RS, št. 59/93) (ZZraP), 147. a čl.
Izrek:
Izpodbijane določbe zakonov niso v neskladju z Ustavo in z ratificiranimi mi pogodbami.
Evidenčni stavek:
Niso v neskladju z Ustavo in z ratificiranimi pogodbami določbe 98. b člena Zakona o notranjih zadevah, 122. a člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, 35. a člena Zakona o carinski službi ter 147. a člena Zakona o zračni plovbi, s katerimi je določena pravica do stavke oz. vloga sindikata pri organiziranju stavke.
Geslo:
Pravica do stavke in vloge sindikata pri organiziranju stavke.
Odklonilno ločeno mnenje sodnika ustavnega sodišča.
Pravna podlaga:
Ustava, 77. čl.
Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah Zakon o stavki (ZSta)
Zakon o ustavnem sodišču RS (ZUstS), 1. in 2. al. 1. odst. 21. čl.
Opomba:
K obravnavani zadevi je bila s sklepom ustavnega sodišča z dne 23/12-1993 pridružena zadeva U-I-199/93 zaradi skupnega obravnavanja in odločanja.
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-193/93-17
7/4-1994
 
O D L O Č B A
 
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na predlog Sindikata državnih in družbenih organov Slovenije, Ljubljana, in Policijskega sindikata Slovenije, Ljubljana, na seji dne 7/4-1994
 
o d l o č i l o :
 
Določbe 98.b člena Zakona o notranjih zadevah (Uradni list SRS, št. 28/80, 38/80, 27/89, Uradni list RS, št. 8/90, 19/91, 4/92 in 58/93), 122.a člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78, Uradni list RS, št. 8/90, 12/92, 58/93), 35.a člena Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 1/91 in 58/93) ter 147.a člena Zakona o zračni plovbi (Uradni list SFRJ, št. 45/86, 24/88, 80/89, 29/90 in Uradni list RS, št. 58/93) niso v neskladju z Ustavo in z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami.
 
O b r a z l o ž i t e v
 
A.
 
1. Sindikat državnih in družbenih organov Slovenije je predlagal začetek postopka za oceno ustavnosti vseh štirih v izreku navedenih zakonov v določbah, ki so bile vanje vnesene z zadnjimi novelami in se nanašajo na omejevanje stavke, Policijski sindikat Slovenije pa je dal predlog za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o notranjih zadevah. Ustavno sodišče je zaradi skupnega obravnavanja obe zadevi združilo.
 
Prvi predlagatelj meni, da izpodbijani zakoni prepovedujejo stavko za določene kategorije zaposlenih delavcev, kar pa naj ne bi bilo v skladu s 76. členom Ustave, ki zagotavlja sindikalno svobodo brez vsakih omejitev. Pravica do stavke je ustavna pravica. Ustava sicer dopušča njeno omejevanje, toda pri zakonskem omejevanju bi moral zakonodajalec po mnenju predlagatelja izhajati iz načela sindikalne svobode ter upoštevati mednarodne pravne akte, zlasti Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, kakor tudi 87., 98. in 135. Konvencijo Mednarodne organizacije dela. Možnosti za omejevanje stavke so po mnenju predlagatelja dane že v Zakonu o stavki (Uradni list SFRJ, št. 22/91), zato naj bi bili spodbijani zakoni povsem nepotrebni. Drugi predlagatelj meni, da je zakonodajalec z Zakonom o dopolnitvi Zakona o notranjih zadevah dejansko prepovedal stavko, ne pa zgolj omejil pravico do stavke, čeprav naj bi 77. člen Ustave dopuščal samo njeno omejevanje. Tudi ta predlagatelj opozarja na neskladnost spodbijanega zakona z mednarodnimi pravnimi akti in sicer z obema že navedenima mednarodnima paktoma ter s Konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 87.
 
2. Nasprotni udeleženec Državni zbor na predloga ni poslal odgovora, mnenji pa sta Ustavnemu sodišču poslali Ministrstvo za notranje zadeve ter Ministrstvo za promet in zveze.
 
Ministrstvo za notranje zadeve navaja, da Zakon o stavki prepušča urejanje pogojev za uresničevanje pravice do stavke v policiji posebnemu zakonu. Take posebne zakonske ureditve v Sloveniji doslej ni bilo, zato naj bi bila s sprejetjem Zakona o dopolnitvi Zakona o notranjih zadevah zapolnjena pravna praznina. Razlogi, ki so terjali dopolnitev zakona, naj bi bili predvsem v tem, ker stavke policistov povzročajo velike probleme pri zagotavljanju varnosti države in negativno vplivajo na izpolnjevanje njenih mednarodnih obveznosti. Šlo naj bi za naloge, ki se morajo izvrševati v vsakem trenutku, kontinuirano in učinkovito. Ministrstvo za promet in zveze opozarja, da iz besedila 147.a člena Zakona o dopolnitvi Zakona o zračni plovbi ni izrecno razvidno, da se nanaša na stavko in naj bi bilo zato spodbijanje tega člena brezpredmetno. Toda tudi če bi se ta člen nanašal na stavko, po mnenju ministrstva ne bi bil protiustaven, prav tako naj ne bi bil v neskladju z mednarodnimi pravnimi akti. Dopolnitve Zakona o zračni plovbi naj bi bile nujne, kajti brez podrobnejšega navajanja nalog službe kontrole letenja in drugih služb za varnost zračnega prometa naj bi bil 7. člen Zakona o stavki, ki terja med stavko v nekaterih dejavnostih zagotovitev minimalnega delovnega procesa, neuporaben. Glede mednarodnih pravnih aktov, ki se nanašajo na pravico do stavke, ministrstvo meni, da pravica do stavke v njih ni izrecno omenjena, sama Ustava pa je pri dopuščanju omejevanja pravice do stavke bolj restriktivna kot ti akti. Ministrstvo predlaga, naj Ustavno sodišče predlog za presojo ustavnosti Zakona o dopolnitvi Zakona o zračni plovbi zavrne, saj v njem ni določbe, ki bi omejevala ali prepovedovala stavko. Obenem meni, da je neutemeljeno tudi spodbijanje drugih zakonov, ki jih Ustavno sodišče obravnava v tem postopku.
 
B.
 
Ustavno sodišče ugotavlja, da izpodbijane določbe v Zakonih o notranjih zadevah, o izvrševanju kazenskih sankcij, o carinski službi in o zračni plovbi niso v neskladju z Ustavo.
 
Pravica do stavke je kot ustavna pravica določena v 77. členu Ustave, ki dopušča zakonodajalcu, da omeji to pravico, če to zahteva javna korist, pri čemer pa mora upoštevati vrsto in naravo dejavnosti. Ustavodajalec se je torej odločil za omejevanje po objektivnem kriteriju, torej omejevanje glede na vrsto dejavnosti, in ne po subjektivnem kriteriju, ki bi omogočal izključitev pravice do stavke posameznim kategorijam delavcev.
 
V podkrepitev take razlage drugega odstavka 77. člena Ustave je mogoče navesti ureditev, ki jo je pri določanju sindikalne svobode ter pravice do stavke določil Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71), ki edini izmed mednarodnih pravnih aktov, na katere se sklicujeta predlagatelja, izrecno ureja pravico do stavke. Člen 8 tega pakta ob razglašanju pravice do sindikalne svobode hkrati določa, da so "glede uveljavljanja te pravice dopustne le tiste omejitve, ki jih določa zakon in pomenijo v demokratični družbi ukrepe, ki so v interesu nacionalne varnosti ali javnega reda ali pa so potrebne za zaščito pravic in svoboščin drugih." V točki d) istega člena zavezuje pakt države k temu, da zagotovijo "pravico do stavke, ki se izvaja po zakonih posamezne države". Drugi odstavek tega člena določa: "Ta člen ne predstavlja ovire zakonskim omejitvam o izvajanju teh pravic, ko gre za pripadnike oboroženih sil ali policije ali uslužbence v državni upravi". Pravico do sindikalne svobode, ki izrecno vključuje tudi pravico do stavke, je v skladu s paktom mogoče torej z zakoni posamezne države omejiti tako na podlagi objektivnega kot tudi subjektivnega kriterija.
 
Na enak način ureja pravico do združevanja tudi Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, saj v 22. členu dopušča omejitve po objektivnih kriterijih, kot tudi po subjektivnem kriteriju (za pripadnike oboroženih sil in policije).
 
Stavka je "organizirana prekinitev dela delavcev za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela" (1. člen Zakona o stavki). V to pravico sme v skladu z določbo 77. člena Ustave poseči zakonodajalec, če to zahteva javna korist v določeni vrsti dejavnosti, ob upoštevanju narave te dejavnosti. Ustava pri dopuščanju zakonodajalčevih omejitvenih posegov uporablja izrazito raztegljive pojme in z njimi omogoča široko zakonodajalčevo vrednotenje in odločanje, kako daleč bo omejil pravico do stavke v posamezni dejavnosti.
 
Dovoljuje pa omejevanje pravice do stavke po objektivnem in ne po subjektivnem kriteriju.
 
Vendar pa objektivnega in subjektivnega omejevanja stavke s strani zakonodajalca v nekaterih vrstah dejavnosti ni mogoče ostro ločevati. Vsebinsko omejevanje stavke z natančno navedbo nalog, ki jih je med stavko zaradi javnega interesa treba opravljati, lahko pripelje do tega, da bo določenemu številu delavcev v nekaterih službah stavka dejansko prepovedana. To zlasti velja tedaj, če se omejitve stavke z naštevanjem nujnih nalog, katerih opravljanje je treba med stavko zagotoviti, nanašajo na pooblaščene delavce v določenih službah.
 
Prav za tak primer gre pri omejevanju stavke po Zakonu o notranjih zadevah in po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij.
 
Omejitve v 98.b členu Zakona o notranjih zadevah, ki je bil vnesen v ta zakon z zadnjo novelo (Uradni list RS, št. 58/93), se nanašajo na naloge pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve. Te so identične zadevam javne varnosti iz druge točke 2. člena Zakona o notranjih zadevah, le da je v 98.b členu govor o varovanju državne meje, medtem ko so v drugi točki 2. člena zadeve varovanja državne meje natančneje opisane. Vendar spadajo med notranje zadeve tudi zadeve državne varnosti, upravne notranje zadeve in druge zadeve. Tako z vsebinskim opredeljevanjem nalog s področja notranjih zadev, ki jih je treba opravljati tudi med stavko, nikakor niso naštete vse zadeve. Vsem delavcem v organih notranjih zadev torej stavka ni prepovedana, posredno pa je prepovedana le tistim pooblaščenim osebam, ki v času stavke opravljajo zadeve javne varnosti. Te zadeve so deloma tiste, ki jih morajo pooblaščene uradne osebe na podlagi 47. člena Zakona opravljati celo tedaj, kadar niso v službi in kadar jim niso naložene. Tudi to dokazuje, da je javna korist za nemoteno opravljanje teh zadev posebej poudarjena.
 
Prav tako veljajo tudi omejitve v 122.a členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ki je bil vnesen v Zakon z zadnjo novelo (Uradni list RS, št. 58/83), le za pooblaščene uradne osebe. Le-te so dolžne med stavko opravljati vsa dela in naloge iz drugega in tretjega odstavka 144. člena. Ne veljajo pa te omejitve za druge delavce v kazenskih poboljševalnih zavodih.
 
Pooblaščene uradne osebe morajo tudi med stavko skrbeti za varnost, zavarovanje, red in disciplino v zavodu, opravljati stražarsko službo ter spremljati obsojence zunaj zavoda ter jih nadzirati na zunanjih deloviščih (določba drugega odstavka 114. člena), obenem so uradne osebe dolžne zasledovati pobeglega obsojenca ali pripornika in to ne glede na to, ali so v službi ali ne in ali jim je to naloženo ali ne (določba tretjega odstavka 114. člena). Na eni strani torej ni prepovedana stavka vsem delavcem v kazenskih poboljševalnih zavodih, na drugi strani pa je narava vseh nalog in del, ki jih morajo tudi med stavko opravljati pooblaščene uradne osebe, taka, da zahteva javna korist njihovo nemoteno opravljanje. Kar se tiče omejevanja stavke v carinski službi, pa v tem primeru omejitvena določba 35.a člena Zakona, ki je bila prav tako vnesena v zakon z zadnjo novelo (Uradni list RS, št. 58/93), pri opredeljevanju nalog, ki jih morajo opravljati delavci carinske službe tudi med stavko, niti ne povzema vseh zadev, ki spadajo po 5. členu Zakona o carinski službi v delovno področje Republiške carinske uprave. Tako omejitvena določba 35.a člena ne našteva naloge obdelave in spremljanja evidenčnih in statističnih podatkov o uvozu in izvozu. Očitno je, da ta analitična naloga ni take vrste, da bi bilo v javno korist potrebno zagotoviti njeno opravljanje tudi med stavko. Druge naloge, katerih opravljanje je med stavko treba zagotoviti, se nanašajo na carinski nadzor, carinjenje blaga in storitev, devizno-valutno kontrolo, preprečevanje in odkrivanje carinskih prekrškov in drugo. Vse to pa so očitno naloge, katerih opravljanje je zaradi javne koristi treba zagotoviti tudi med stavko.
 
Zakonodajalec torej z določbami zakonov o notranjih zadevah, o izvrševanju kazenskih sankcij in o carinski službi, s katerimi je naštel dela in naloge, ki jih morajo opravljati pooblaščene uradne osebe organov za notranje zadeve, pooblaščene uradne osebe v kazensko-poboljševalnih zavodih in delavci carinske službe tudi med stavko, ni v nasprotju s 77. členom Ustave prepovedal stavke vsem delavcem v teh službah.
 
Neustavnosti pa tudi ni mogoče očitati določbam 147.a člena Zakona o zračni plovbi, ki ga je hkrati z drugimi izpodbijanimi določbami vnesla v Zakon zadnja novela iz leta 1993. Te določbe nikjer ne omenjajo stavke, temveč le določajo naloge osebja, ki dela v zračni plovbi nasploh in ne zgolj v času stavke. Pravila jezikovne razlage pravnih aktov v tem primeru ne dopuščajo, da bi zakonodajalčevim določbam s teleološko interpretacijo dali pomen, ki ga jezikovna razlaga v celoti izključuje.
 
C.
 
Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 1. in 2. alinee prvega odstavka 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) na seji v naslednji sestavi: predsednik dr. Peter Jambrek in sodniki dr. Tone Jerovšek, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu (proti je glasoval sodnik Krivic, ki je dal odklonilno ločeno mnenje).
 
 
 
P r e d s e d n i k
dr. Peter Jambrek


 
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnika Krivica 
 
Glasoval sem proti sprejeti odločitvi, ker temelji po mojem mnenju tako na napačni interpretaciji tako 77. člena Ustave kot tudi na delno napačni interpretaciji 8. člena Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (v nadaljevanju: MPESK) in 22. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (v nadaljevanju: MPDP).
 
Medtem ko oba pakta državam ne postavljata ovir za zakonsko omejevanje sindikalnih pravic pripadnikom oboroženih sil in policije (ter MPESK tudi uslužbencem v državni upravi), naša država v svoji ustavi te možnosti ni izkoristila. Pripadnikom obrambnih sil in policije je samo v 42. členu Ustave v celoti odvzela (ne le omejila) pravico biti člani političnih strank, v 76. in 77. členu Ustave pa niti sindikalne svobode nasploh niti pravice do stavke ne njim ne katerimkoli drugim subjektom ni "subjektivno" omejila. Le glede pravice do stavke je v 77. členu dopustila možnost zakonskih omejitev te pravice - "upoštevajoč vrsto in naravo dejavnosti".
 
To pomeni, da so v nekaterih dejavnostih (po presoji zakonodajalca) dopustne omejitve pravice do stavke - nikjer pa njen odvzem (prepoved stavke). Tako vsaj tuja ustavnopravna literatura in judikatura, zlasti nemška in avstrijska, razumeta in razlagata splošno znani pojem "omejitev ustavnih pravic" (ustava s t.i. zakonskim pridržkom - nemško: Gesetzesvorbehalt - lahko omogoči omejitve, ki pa nikoli ne smejo iti tako daleč, da bi bilo s tem prizadeto bistvo same pravice - nemško: Wesensgehalt, Kernbereich) - in v skladu s tem pravzaprav tudi naša ustava tam, kjer dopušča odvzem neke pravice, ne le njeno omejitev, to bodisi sama izrecno določa (npr. v že omenjenem 42. členu in delno v 166. členu glede možnosti, da bi sodniki Ustavnega sodišča hkrati opravljali še kakšne druge državne funkcije) bodisi tak odvzem nekih pravic izrecno dopušča zakonu (npr. v 82. in 166. členu). Kjer pa Ustava z "zakonskim pridržkom" dopušča le omejitev pravice, bi se po mojem mnenju tudi pri nas morali držati splošno sprejetih načel za interpretacijo takih norm in naj to torej pomeni res le omejitev pravice, brez posega v njeno bistvo, nikakor pa ne njenega odvzema oziroma negacije.
 
Če javni interes zahteva, da je zlasti pripadnikom policije in morda še komu drugemu treba pravico do stavke preprosto odvzeti, tako kot je to marsikje po svetu, potem naj bo to v Ustavi jasno določeno (ali jasno omogočeno zakonu). Če se šele po sprejetju Ustave ugotovi, da je to vprašanje v njej z gledišča varstva javnega interesa slabo urejeno, bi spoštovanje načel pravne države po mojem mnenju narekovalo takojšnjo spremembo takih neustreznih ustavnih določb (po potrebi celo z retroaktivno veljavo - namreč na poprejšnje zakone, ne na že pravnomočno pridobljene pravice), ne pa njihovo kršenje oziroma "zaobhajanje" s problematičnimi interpretacijami. Problematična interpretacija pojma "omejitev ustavne pravice" v enem primeru, pa naj bo z gledišča javnega interesa v tem primeru še tako utemeljena, namreč lahko povzroči velike težave pri naslednjih primerih. V tem primeru bi bilo po mojem mnenju torej pravilneje ugotoviti, da so izpodbijani zakoni šli v "omejevanju" pravice do stavke glede na ustavne določbe predaleč in Državnemu zboru naložiti, da te zakonske določbe v določenem roku uskladi z Ustavo - bodisi tako, da spremeni njih, bodisi tako, da spremeni 77. člen Ustave.
 
Argumentacija te odločbe, da npr. z izpodbijanimi določbami Zakona o notranjih zadevah stavka ni prepovedana vsem delavcem v organih notranjih zadev, ampak posredno le eni kategoriji teh delavcev, na mojem gornjem ugovoru ničesar bistvenega ne spremeni, saj po Ustavi nikomur oziroma nobeni kategoriji delavcev oziroma uslužbencev pravica do stavke ne sme biti odvzeta. Če taka ustavna ureditev ni smotrna oziroma smiselna, jo je, ko se to v praksi pokaže, pač treba spremeniti (glej zgoraj). Nemci, Avstrijci in Švicarji npr. že dolga desetletja spreminjajo in dopolnjujejo svojo ustavo povprečno enkrat na leto, čeprav so jo vsi sprejeli v bolj stabilnih razmerah in po mnogo bolj temeljitem postopku kot mi (prvi leta 1949, drugi ponovno leta 1945 in tretji že leta 1874).
 
Prav tako po mojem mnenju interpretacije 77. člena Ustave, kakršna je podana v tej odločbi, ni mogoče podkrepiti z določbami obeh mednarodnih paktov. Tudi v primeru, če bi oba pakta ali vsaj enega od njiju interpretirali tako, da dovoljujeta prepoved stavke za vojake in policiste (taka interpretacija je možna - je pa sporna), je naša Ustava v 77. členu pač strožja (do države) oziroma širokogrudnejša (do nosilcev pravice do stavke), zato take ustavne ureditve manj širokogrudne določbe mednarodnih paktov seveda ne morejo razveljaviti.
 
V zvezi z relevantnimi določbami obeh paktov obrazložitev te odločbe navaja samo, da oba dopuščata omejitve "tudi po subjektivnem kriteriju", torej za pripadnike oboroženih sil in policije. Toda pri obeh so dovoljene samo omejitve in ne odvzem pravice (poseg v njeno bistvo). V komentarju k MPDP (dr. Manfred Nowak: CCPR-Kommentar, Engel Verlag, Kehl am Rhein, 1989) je pri členu 22 to povedano takole:
 
"Ali formalni zakonski pridržek v drugem stavku čl. 22/2 dopušča tudi popoln odvzem svobode združevanja in koaliranja za te skupine oseb, ... kot se v literaturi delno zatrjuje za člen 11/2 Evropske konvencije o človekovih pravicah, pa je glede na običajni pomen besede "omejitve" (restrictions) treba prej zanikati. Bolj gre za to, kot je to pri formalnih zakonskih zadržkih splošno priznano, da omejitev bistva pravice /Wesensgehalt/ ne sme prizadeti. Splošna in brezizjemna prepoved ustvarjanja policijskih sindikatov bi bila npr. s čl. 22/2 nezdružljiva. Ta interpretacijski rezultat potrjuje tudi to, da člen 22/2 predvideva le omejitve "izvrševanja" /der Ausuebung, exercise, l'exercice/ svobode združevanja in koaliranja, ne pa omejitve te pravice same /ihrer Existenz/. V resnici izhaja iz 'travaux preparatoires' /=iz pripravljalnih del/, da delegati v Komisiji za človekove pravice niso mislili na popolno prepoved, ampak le na določene omejitve glede pravice do pristopa k določenim združenjem, predvsem pa pri izvrševanju sindikalističnih aktivnosti, kot še zlasti pravice do stavke." (op. cit., Art. 22, Rn. 31-32).
 
Ob zadnji navedbi je seveda treba upoštevati, da se nanaša na 22. člen MPDP, ki govori le o pravici do združevanja v sindikate in ne tudi o pravici do stavke. Pravica do stavke se v tem kontekstu pojavlja le kot del s tem paktom zajamčene pravice do sindikalne aktivnosti, ki se v celoti ne sme odvzeti - lahko bi se le omejila, recimo na druge aktivnosti (izvzemši stavko).
 
Toda primer Alberta Union proti Kanadi, o katerem je odločal Odbor za človekove pravice, ustanovljen na podlagi tega pakta, kaže, da je celo ta interpretacija sporna (glej M. Nowak, op. cit., str. 417- 419). Še manj je seveda možno nekaterim kategorijam delavcev ali uslužbencev v celoti negirati pravico do stavke na podlagi 8. člena MPESK, ki pa pravico do stavke zagotavlja posebej (in ne le implicitno kot nujno vsebino pravice do sindikalnega združevanja). Če je ta zagotovljena posebej in če so tudi nasproti vojakom in policistom dopustne le omejitve te pravice, ne pa njen odvzem, potem izpodbijana zakonska ureditev v našem primeru ni v nasprotju le s 77. členom Ustave, ampak tudi z 8. členom MPESK (medtem ko vprašanje skladnosti ali nasprotja z 22. členom MPDP ni tako jasno).
 
 
Sodnik
Matevž Krivic
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
zakon
Vlagatelj:
Sindikat državnih in družbenih organov Slovenije
Datum vloge:
29.10.1993
Datum odločitve:
07.04.1994
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
ugotovitev – ni v neskladju z Ustavo/zakonom
Dokument:
US17072