U-I-89/95

Opravilna št.:
U-I-89/95
Objavljeno:
OdlUS IV, 95 | 05.10.1995
ECLI:
ECLI:SI:USRS:1995:U.I.89.95
Akt:
Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94) (ZKP), 73., 128., 3. odst. 240. čl. in 1. odst. 331. čl.
Izrek:
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 73., 128., tretjega odstavka 240. člena in prvega odstavka 331. člena Zakona o kazenskem postopku se zavrže.
Evidenčni stavek:
Z možnostjo, da se zakonske določbe enkrat v bodoče uporabijo za pobudnika, kakor tudi za vsakega drugega posameznika, ne da bi bilo to odvisno od njegove volje, pobudnik ne izkazuje, da zakon neposredno posega v njegove pravice oziroma pravni položaj, zato pravni interes za začetek postopka ni izkazan.
Geslo:
Varstvo osebnih podatkov.
Pravica do osebnega dostojanstva in varnosti.
Izkazani pravni interes pobudnika kot pogoj za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem na podlagi pobude.
Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 24., 25. čl.
Opomba:
V obrazložitvi sklepa se ustavno sodišče sklicuje na svoja sklepa št. U-I-237/94 z dne 17.11.1995 (OdlUS III,126) in št. U- I-10/95 z dne 14.9.1995 (OdlUS IV,75).
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-89/95-3
5.10.1995


 
S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Erika Kerševana iz Ljubljane na seji dne 5.10.1995
 
s k l e n i l o :

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 73., 128., tretjega odstavka 240. člena in prvega odstavka 331. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94) se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v
 
A.

1. Pobudnik izpodbija v izreku tega sklepa navedene določbe Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), ker meni, da so v nasprotju s 34. členom (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti) in 38. členom (varstvo osebnih podatkov) Ustave. Po tretjem odstavku 240. člena ZKP je priča med preiskavo dolžna med svojimi podatki navesti tudi podatke o svojem prebivališču.

To velja po določbi prvega odstavka 331. člena tudi na glavni obravnavi, pravico pregleda spisa pa ima po določbi 73. člena ZKP tudi zagovornik in po določbi prvega odstavka 128. člena vsakdo, ki ima opravičen interes. Posamezna priča naj bi bila tako lahko zunaj sodne dvorane izpostavljena pritiskom, lahko tudi grožnjam in nasilju oziroma maščevanju prizadete stranke, na primer obdolženca.

2. Pobudnik meni, da izkazuje svoj pravni interes za izpodbijanje navedenih določb ZKP že s tem, da se noben posameznik ne more izogniti naključni prisotnosti pri kaznivem dejanju kot priča ali kot oškodovanec. Glede na določbo prvega odstavka 241. člena ZKP in lasten moralni interes o dolžnosti izpovedati kot priča pa pobudnik meni, da se je na tak način prisiljen spravljati v nezakrivljeno nevarnost, da bi bil izpostavljen grožnjam prizadetih oseb do konca kazenskega postopka kot tudi morebitnemu maščevanju po koncu obravnave. Po pobudnikovem mnenju naj bi bil zato pravni interes izkazan z realno možnostjo, da enkrat v prihodnosti postane priča v kazenskem postopku. Meni, da bi bila zožitev pravnega interesa samo na priče, ki so bile na ta način že prizadete v kazenskem postopku, nepotrebna.

B.
 
3. V skladu z določbo 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) lahko da pobudo za začetek postopka vsakdo, če izkaže svoj pravni interes. Ta pa je podan, če predpis, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj.

4. Pobudnikov pravni interes ni izkazan, saj izpodbijane določbe ZKP ne posegajo neposredno v pravice oziroma v pravni položaj pobudnika. Pravni interes je procesna predpostavka za začetek postopka za oceno ustavnosti, ki mora obstajati tako v času vložitve pobude, kot tudi v času odločanja o začetku postopka.

Predpis mora neposredno in dejansko posegati v pravni položaj pobudnika. Tak poseg pa ob utemeljevanju, da se izpodbijane določbe utegnejo enkrat v bodoče neodvisno od pobudnikove volje uporabiti ali pa celo zlorabiti tudi na račun pobudnika, ni niti dejanski niti neposreden. Stališče, da zaradi morebitne bodoče uporabe zakona za pobudnika kakor tudi za kateregakoli posameznika ni izkazan pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti, je Ustavno sodišče že sprejelo v svojih odločitvah ( na primer sklep št. U-I-237/94 z dne 17.11.1995 in sklep št. U-I-10/95 z dne 14.9.1995). Ob drugačnem stališču bi bilo treba vsakomur priznati pravni interes za izpodbijanje katerekoli določbe kateregakoli predpisa, kar pa ne bi bilo v skladu z namenom, zaradi katerega je ta procesna predpostavka za začetek postopka določena z Ustavo in ZUstS. Zato je bilo treba pobudo zavreči.

C.

Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Krivic, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.


P r e d s e d n i k
dr. Tone Jerovšek



Odklonilno ločeno mnenje sodnika Krivica 


Kljub soglašanju z nujnostjo restriktivne razlage 24. člena ZUstS sem iz razlogov, natančneje razloženih v svojem ločenem mnenju k odločbi št. U-I-28/95, tudi v tem primeru glasoval za sprejem pobude. Tudi v tem primeru je bil z izpodbijano zakonsko določbo namreč že storjen poseg v pravni položaj ne le tega konkretnega pobudnika, ampak kogarkoli, zoper katerega se ta zakonska določba lahko uporabi - torej vsakogar. Kljub restriktivni razlagi 24. člena ZUstS je namreč pri določenih predpisih pravni interes za njihovo izpodbijanje treba priznati vsakomur. Gre za tiste predpise, ki že s samo uveljavitvijo tako bistveno spremenijo pravni položaj posameznika in to glede tako pomembnih dobrin, da je vsakomur treba omogočiti izpodbijanje takega predpisa, da se s tem prepreči možnost takih protiustavnih posegov v najpomembnejše človekove pravice (življenje, svoboda, osebno dostojanstvo in varnost, varstvo osebnih podatkov), katerih posledic po tem, ko je do posega že prišlo, sploh ni več mogoče popraviti.
 
V zadevi št. U-I-28/95, kjer gre za izpodbijanje zakonskih določb o prisluškovanju pogovorom v zaprtih prostorih, sem to svoje stališče utemeljil med drugim tudi takole: "Z uveljavitvijo te določbe se je torej pravni položaj vsakega posameznika pri nas avtomatično spremenil, pa če se je posameznik tega zavedal ali ne: odtlej je tovrstno prisluškovanje (pod določenimi pogoji) dovoljeno. Pravni položaj posameznika namreč tvorijo na eni strani njegove pravice in dolžnosti (kaj on sme in mora nasproti drugim), na drugi strani pa to, kaj drugi (in še zlasti država) smejo in morajo nasproti njemu." V pričujočem primeru sicer ne gre za določbo ZKP, ki bi bila šele na novo uvedena, tako kot v gornjem primeru. Gre za standardno, tradicionalno določbo sodnih postopnikov, s čimer pa še ni rečeno, da v spremenjenih razmerah sodobne družbe in sodobne kriminalitete tudi taka tradicionalna določba ne bi mogla postati sporna, upoštevajoč tudi bistveno povečano občutljivost javnosti za varstvo osebnih podatkov.
 
Sprejetemu sklepu se o tem, ali bi bila taka določba lahko ustavnopravno sporna, ni bilo treba opredeliti, ker je pobudniku sploh odrekel pravni interes za njeno izpodbijanje. Sam pa - glede na svoje drugačno stališče - želim poudariti, da določba vsekakor je ustavnopravno sporna (s čimer v tej fazi postopka seveda še ne zavzemam definitivnega stališča o njeni ustavnosti ali neustavnosti) ni mogoče šteti za očitno (prima facie) neutemeljene pobudnikove navedbe o možni prizadetosti priče, katere naslov in drugi osebni podatki so zaradi pričanja postali javno znani, namreč navedbe o možnem ogrožanju njenega osebnega dostojanstva in varnosti (možen poseg v pravico iz 34. člena Ustave), in prav tako ni mogoče šteti za očitno neutemeljeno pobudnikovo navedbo o možnem posegu v pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave. Javno razglašanje osebnih podatkov (stanovanje, starost itd.) sme, domnevam, prizadeti preprečiti, sklicujoč se na 38. člen Ustave - razen kadar bi tak poseg v njegovo zasebnost narekoval nujen in močnejši javni interes: po tretjem odstavku 15. člena Ustave so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih (in v primerih, ki so v ustavi posebej določeni), torej je poseg vanje možen le, kadar to nujno zahteva varstvo pravic drugih, in to seveda v skladu z načelom sorazmernosti. Tudi nujen poseg (če druge pravice sploh ni mogoče učinkovito zavarovati na noben drug način) se mora omejiti na najmanjšo možno mero, pri čemer je treba upoštevati tudi razumno razmerje med težo varovane in prizadete pravice. S tega izhodišča ni mogoče a priori šteti, da je pri vsakem pričanju nujno javno razglašati tudi stanovanje, starost in druge osebne podatke priče. Če so ti podatki pomembni pri nekem konkretnem pričanju, si je možno zamisliti npr. ureditev, po kateri bi sodišče - npr. na zahtevo obrambe - odredilo, da priča te podatke mora narediti za javno dostopne (ali v določenih primerih morda za dostopne le sodišču in strankam), pri čemer bi v konkretnem primeru sodišče moralo tehtati med težo interesov priče in težo interesov strank kazenskega postopka oziroma javnega interesa.
 
Če v tej fazi postopka (pri preizkusu izkazanosti pravnega interesa pobudnika) dopuščamo možnost, da bi z javnim razglašanjem osebnih podatkov katerekoli priče lahko prišlo do protiustavnega posega v njeno zasebnost, varnost ali varstvo osebnih podatkov, se mi zdi očitno, da posledic takega protiustavnega posega, ko je do njega enkrat prišlo, kasneje sploh ni več mogoče popraviti. Zato mislim, da je v takih primerih vsakomur treba priznati pravni interes za izpodbijanje takih predpisov.
 
Ali - z besedami iz mojega ločenega mnenja v zadevi št. U-I- 28/95: "Kjer se brez škode za učinkovitost varstva pravic lahko počaka, da se abstraktna sprememba pravnega položaja, ki jo je prinesla neka zakonska določba, najprej konkretizira v posameznih primerih, tam naj se še naprej šele tem konkretno prizadetim priznava pravni interes za izpodbijanje zakona. Kjer pa bi čakanje na konkretizacijo lahko ogrozilo učinkovitost varstva prizadete pravice ... ali kjer že abstraktna sprememba pravnega položaja dovolj intenzivno prizadene vse potencialne adresate zakonske norme, pa bi pravni interes morali priznavati vsem. ... Dodaten kriterij pri presoji, kdaj se bo pravni interes priznal vsakomur in kdaj le tistemu, ki je bil že prizadet konkretno v pravici in ne le v svojem abstraktnem pravnem položaju, bi najbrž moral biti tudi v pomembnosti prizadete pravice in v popravljivosti škode, prizadejane s posegom: svoboda, zasebnost in človeško dostojanstvo so praviloma (razen v kakšnih izjemnih situacijah) pomembnejše vrednote kot npr. lastninska pravica ali pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev in že izvršeni posegi vanje so pravzaprav nepopravljivi."

 
Matevž Krivic
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
zakon
Vlagatelj:
Erika Kerševan, Ljubljana
Datum vloge:
26.05.1995
Datum odločitve:
05.10.1995
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
zavrženje
Dokument:
US17553