Up-123/95

Up-123/95

6/10-1995

 

O D L O Č B A

 

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah A.A., ki ga zastopa odvetnik ..., in B.B., ki ga zastopa odvetnik ... na seji dne 5/10 in 6/10-1995

 

o d l o č i l o :

 

1. Sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 766/95 z dne 28/8- 1995 in št. Kp 789/95 z dne 4/9-1995 ter sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 941/95, Ks 953/95 z dne 25/9-1995 se razveljavijo, kolikor se slednji nanaša na A.A. in B.B..

 

2. Pripor zoper A.A. in B.B. se odpravi.

 

3. To odločbo takoj izvrši Okrožno sodišče v Ljubljani.

 

O b r a z l o ž i t e v

 

A.

 

1. Prvi pritožnik A.A. v ustavni pritožbi, vloženi dne 31/8- 1995, izpodbija sklep, s katerim je drugostopno sodišče ugodilo pritožbi Okrožnega državnega tožilstva in zavrnilo pritožnikov predlog za odpravo pripora. V obrazložitvi ustavne pritožbe se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up 74/95 z dne 7/7- 1995 in razloge prvostopnega sklepa, v katerem je sodišče ugodilo njegovemu predlogu za odpravo pripora. Navedel je, da je bil v priporu od 24/5-1994 do 22/8-1995, ko se je spet vrnil k svojima otrokoma. Izpodbijani sklep naj bi ne utemeljeval, zakaj je sodišče ponovno poseglo v najvišjo človekovo vrednoto in mu odvzelo svobodo za nedoločen čas. S svojim ravnanjem v času, ko je bil doma, naj bi namreč očitno pokazal, da kaznivih dejanj ne namerava ponavljati. Z izpodbijanim sklepom naj bi bil kršen 20. člen Ustave. Postavljalo pa naj bi se tudi vprašanje kršitve pravic iz členov 27 (domneva nedolžnosti), 18 (prepoved mučenja) in 53 Ustave (zakonska zveza in družina). Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

 

2. Tudi drugi pritožnik B.B. z ustavno pritožbo, vloženo dne 11/9-1995, izpodbija sklep drugostopnega sodišča, s katerim je bil po pritožbi državnega tožilstva zavrnjen predlog za odpravo pripora. V ustavni pritožbi se najprej sklicuje na navedbe v ustavni pritožbi A.A., s katerim sta soobdolženca v kazenskem postopku, in predlaga skupno obravnavanje obeh zadev. V nadaljevanju zatrjuje, 1) da sodišča niti v predloženih sklepih niti v prejšnjih odločitvah niso presojala utemeljenosti suma storitve kaznivega dejanja, očitanega v obtožbi, čeprav je to eden od pogojev za odreditev pripora (navedel je okoliščine, ki naj bi izpodbijale obstoj utemeljenega suma); 2) da bi moralo sodišče obstoj ponovitvene nevarnosti konkretno utemeljiti (sodišče naj bi ne pridobilo podatkov o pritožnikovi osebnosti, ki bi utemeljevali prognozo drugostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu; nepravilno naj bi bilo sklepanje o bodočem vedenju pritožnika na podlagi očitkov iz obtožnice; sodišče naj bi ne konkretiziralo razlogov po posameznih soobdolžencih, ampak naj bi jih povzelo za vse skupaj v enaki meri) in 3) opozarja na trajanje sojenja (obtožnica je bila vložena 21/11-1994, v tem času pa so bile opravljene tri glavne obravnave; vse naj bi bile opravljene v pričakovanju odločitev v kazenskem postopku zoper C.; navedel je, da ima pritožnik po 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 7/94 - v nadaljevanju: EKČP) pravico zahtevati zaslišanje obtežilnih prič, edina obtežilna priča pa se nahaja v zaporu v drugi državi in ni mogoče reči, kdaj bo ugodeno zahtevi za njeno izročitev).

 

Pritožnik zatrjuje kršitev 20. in 25. člena Ustave in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

 

3. Višje sodišče je v prvem izpodbijanem sklepu (A.A.) navedlo, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti še vedno podan "oziroma se okoliščine, ki so narekovale odreditev in kasnejša podaljšanja pripora na strani obtoženca niso v ničemer spremenile." Okoliščine očitanih kaznivih dejanj naj bi utemeljevale, da bo pritožnik z izvrševanjem kaznivih dejanj z elementi nasilja nadaljeval: obstoji utemeljen sum, da je storil dve kaznivi dejanji ropa po členu 213/3 Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Uradni list RS,št. 63/94 - v nadaljevanju: KZ); storil naj bi jih kot pripadnik specialne enote policije; v kratkem času naj bi si pridobil visok znesek premoženjske koristi; zoper njega teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja nasilništva po 229/2 KZ, za katero mu je bila na prvi stopnji izrečena pogojna obsodba.

 

Sodišče zavrača očitek nerazumno dolgega sojenja. Šlo naj bi za obširno zadevo in zapleten postopek, ki je delno vezan na postopek, ki teče v tujini, s končno utemeljitvijo: "ker je torej priporni razlog ponovitvene nevarnosti na strani obtoženca še zmeraj podan, v predlogu pa obtoženec ne ponuja nekih novih okoliščin, ki bi vplivale na obstoj tega pripornega razloga", je sodišče pritožbi tožilca ugodilo.

 

4. V drugem izpodbijanem sklepu (B.B.) je sodišče navedlo, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti po njegovi oceni še vedno podan. Na to naj bi kazale okoliščine obeh kaznivih dejanj: da je bil pritožnik pripadnik specialne enote policije; da je imel v enoti višji čin; da naj bi bil storil dve najhujši kaznivi dejanji zoper premoženje, za katero je zagrožena kazen najmanj petih let zapora; da naj bi bil dejanji storil v časovnem razmiku le enega meseca; da je bilo eno dejanje storjeno v drugi državi; da naj bi bilo pri storitvi uporabljeno orožje; da je bil eden od oškodovancev telesno poškodovan. Pritožnikov ugovor, da ima družinske in premoženjske zadeve urejene, je zavrnilo, češ da ga to ni odvrnilo od kriminalne dejavnosti. Novi okoliščini, suspenz in dolgotrajen pripor, po oceni sodišča ne moreta biti takšne teže, da bi ob upoštevanju okoliščin storitve kaznivega dejanja utemeljevali odpravo pripora. Kot izhaja iz zapisnika glavne obravnave in sodbe, izdane v Z., naj bi bil prav pritožnik tisti, ki je v določeni meri odrejal način izvedbe akcije. To naj bi dodatno utemeljevalo obstoj dejanske nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj. Zaradi zagotovitve varnosti ljudi je zato pripor neogibno potreben; prav tako pa naj bi bil ta, čeprav hud poseg v pravico do osebne svobode sorazmeren z drugo varovano dobrino, to je varnostjo ljudi.

 

Za odpravo pripora pa naj bi ne mogla biti odločilna niti dolžina pripora. Gre za obširno kazensko zadevo. Postopek je zapleten in delno vezan na postopek v drugi državi. Glavna obravnava je v teku. Kot maksimalni čas trajanja pripora je glede na peti odstavek 207. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljevanju: ZKP) šteti dve leti po vložitvi obtožnice. Ta rok še ni potekel. Ker kazenskega postopka iz objektivnih razlogov ni bilo mogoče končati, naj bi tudi ne bilo mogoče govoriti o nerazumnem trajanju pripora.

 

5. Višje sodišče na ustavni pritožbi ni odgovorilo.

 

6. Ustavno sodišče je v postopku vpogledalo kazenski spis Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V K 190/94 v zadevi, v kateri sta bila izdana izpodbijana sklepa.

 

B. - I.

 

7. Ustavno sodišče je predlogu B.B. ugodilo in združilo obravnavanje obeh ustavnih pritožb.

 

8. Ker je sodišče po vložitvi ustavne pritožbe izdalo nov sklep o podaljšanju pripora, je moralo Ustavno sodišče nujno odločiti tudi o tem, ali so bile ustavne pravice pritožnikov kršene tudi s tem sklepom (49. člen v zvezi s 30. členom Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS).

 

9. Zoper pritožnika in tri soobdolžence je bila s sklepom z dne 31/5-1994 uvedena preiskava zaradi dveh kaznivih dejanj ropa, storjenih v skupini (tretji in prvi odstavek 168. člena Kazenskega zakona RS, Uradni list RS, št. 12/77, 19/84, 47/87, 33/89 in 5/90 - v nadaljevanju: KZ RS 1977). Dne 25/4-1994 naj bi pričakali v Ljubljani najmanj devet kupcev cigaret in jih zamaskirani in oboroženi prisilili, da so se vlegli na tla. Nato naj bi jim pobrali denar (35.000 tolarjev in 290.650 DEM), dve slušalki mobitela, dve denarnici, usnjeno torbico, očala in osebne dokumente. V noči z 22/5-1994 na 23/5-1994 naj bi štirje izmed njih zamaskirani in oboroženi prišli v hišo oškodovancev v Z. Pritožnika naj bi pred vstopom v spalnico izstrelila dva strela iz pištole kalibra 7,65 mm, vdrla v spalnico in v smeri postelje izstrelila še tri naboje. Nato naj bi planila na posteljo, enega od oškodovancev dvakrat udarila po glavi, ga pričela dušiti in mu skupaj z dvema drugima soobdolžencema zvila roko, ga odvedla v spodnje prostore in zahtevala, naj jim izroči denar. Ker naj bi ga zahtevali več, oškodovanec pa naj bi ga ne imel, naj bi ga s pestmi pretepali po glavi in prsih, nato pa zbežali. Utemeljen sum je po oceni preiskovalnega sodnika izhajal iz ovadb in njenih prilog.

 

10. V preiskavi je sodišče izdalo več odredb o hišnih preiskavah, zaslišalo preko dvajset prič, zaprosilo za zapisnike o zaslišanju zakoncev V. - oškodovancev pri ropu v Z. in petega soobdolženca C.C. jih prejelo in dalo prevesti, opravilo prepoznavo, odredilo odvzem krvi obdolžencev in zaseg orožja, uporabljenega pri kaznivih dejanjih, ter prejelo in dalo prevesti kriminalistično izvedensko mnenje glede sledi, najdenih v Z. Obdolženci se niso zagovarjali.

 

11. Obtožba, vložena 21/11-1994, očita pritožnikoma storitev dveh kaznivih dejanj ropa po prvem in tretjem odstavku 168. člena KZ RS 1977. Dne 25/4-1994 naj bi s še tremi soobdolženci v Ljubljani pričakali enajst kupcev cigaret, jih s pištolami in palicami prisilili, da so se vlegli na tla in jim vzeli denar (132.000 tolarjev, 274.000 DEM, 14.000 ATS), celotno aparaturo mobitela, slušalko mobitela in torbico z očali in osebnimi dokumenti. V noči z 22/5 na 23/5-1994 naj bi bili še z dvema soobdolžencema zamaskirani in oboroženi prišli v notranjost hiše oškodovancev v Z., ob izstrelitvi strelov vdrli v spalnico, v postelji zadržali oškodovanko, oškodovanca pa potegnili iz postelje, udarili s pištolo po čelu, ga odvlekli v spodnje nadstropje in zahtevali denar. Kar naj bi jim ga pokazal, naj bi ga bili vzeli. Ker ga ni imel več, naj bi ga bili s pestmi pretepali po glavi in prsih, nato pa se razbežali.

 

12. V času od vložitve obtožnice do glavne obravnave dne 11/5- 1995 je sodišče prejelo prevod izvedenskega mnenja, ki ga je dobilo iz Z., sicer pa je podaljševalo pripor in odločalo o pritožbah zoper sklepe o podaljšanju pripora. Obdolženemu C. je bila kot zadnjemu obtožnica vročena dne 23/12-1994. O ugovorih zoper obtožnico je sodišče odločilo 1/3-1995.

 

13. Na glavni obravnavi dne 11/5-1995 je sodišče na predlog ODT (Okrožnega državnega tožilstva) izločilo postopek zaradi ropa, storjenega v Z. ODT je predlagalo sprožitev postopka za izročitev. Zagovorniki so v odgovoru na obtožbo navedli, da celotna obtožba temelji na zagovoru soobdolženega C. v postopku, ki je tekel v Z. Ker pa naj bi bile pri teh zaslišanjih (opravljenih dne 24/5 in 26/5) kršene procesne pravice obdolženca, naj bi bilo treba tak zapisnik izločiti. Zagovorniki so predlagali odpravo pripora. Sodišče je tako predlog za izločitev listin kot predloge za odpravo pripora zavrnilo.

 

Obdolženci so povedali, da se ne bodo zagovarjali.

 

14. Dne 5/6-1995 je sodišče zaprosilo za izročitev petega soobdolženca C.C.

 

15. Na glavni obravnavi dne 8/6-1995 je sodišče zaslišalo dve priči. Na predlog obrambe je sprejelo dokazni predlog za zaslišanje oškodovancev in še treh prič. Predloge za odpravo pripora je zavrnilo.

 

16. Na glavni obravnavi dne 7/7-1995 je sodišče zaslišalo eno pričo; druga priča ni hotela pričati, zato jo je sodišče kaznovalo z denarno kaznijo. Obramba je predlagala zaslišanje še dveh prič.

 

17. Dne 27/7-1995 je sodišče prejelo zapisnik o glavni obravnavi, prvostopno in drugostopno sodbo zoper C.

 

18. Zoper prvega pritožnika je bil pripor odrejen dne 24/5-1994. Preiskovalni sodnik je v njem navedel, da je osumljen storitve dveh kaznivih dejanj ropa, storjenih dne 25/4-1994 v Ljubljani in dne 22/5-1994 v Z. Ker naj bi po njegovi oceni obstajala nevarnost ponavljanja tovrstnih dejanj, je odredil pripor.

 

Obdolženčevo pritožbo zoper ta sklep je sodišče zavrnilo.

 

Navedlo je, da so si osumljenci pridobili visoko premoženjsko korist, da so bili dobro organizirani, zamaskirani in zelo dobro opremljeni (orožje, rokavice, maske). Šlo naj bi za osebe, ki razpolagajo z večjim obsegom informacij. Pri izvršitvi kaznivih dejanj naj bi bili pokazali izjemno grobost. Te okoliščine naj bi kazale na obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

 

19. Zoper drugega pritožnika je bil odrejen pripor dne 27/5- 1995. Po oceni preiskovalnega sodnika je utemeljen sum bil podan. Nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj naj bi izhajala iz okoliščin, da so osumljeni policisti, zaposleni v specialni enoti Ministrstva za notranje zadeve; da so se dejanj lotili organizirano in načrtno; da so v razmeroma kratkem času storili dvoje zelo hudih kaznivih dejanj; da so si s kaznivima dejanjema pridobili večjo premoženjsko korist. Ker se je drugi pritožnik pritožil prepozno, je sodišče pritožbo zavrnilo.

 

20. V času preiskave je bil pritožnikoma in soobdolžencem pripor podaljševan dne 24/6-1994, dne 22/8-1994, dne 22/9-1994 in dne 19/10-1994. Tako izvenobravnavni senat prvostopnega sodišča kot Vrhovno sodišče so kot razloge za obstoj ponovitvene nevarnosti navedli iste okoliščine, kot jih je bilo navedlo sodišče v odločbi o zavrnitvi pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora.

 

Dodali so še, da je za kaznivo dejanje ropa zagrožena kazen petih let zapora in da naj bi si z dejanji pridobili okrog 300.000 DEM protipravne premoženjske koristi.

 

21. V sklepu o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice dne 22/11-1994 je sodišče ponovilo okoliščine iz prejšnjih sklepov in opozorilo na kratko časovno obdobje med obema kaznivima dejanjema. V naslednjih sklepih z dne 20/1-1995, 28/3-1995, 17/5-1995 in 26/7-1995 je sodišče obstoj ponovitvene nevarnosti utemeljilo z naslednjimi razlogi: dve kaznivi dejanji, storjeni v kratkem časovnem obdobju; rop je eno najhujših kaznivih dejanj zoper premoženje, za katero je zagrožena kazen najmanj petih let zapora; dejanji naj bi storili zamaskirani in oboroženi; bili naj bi dobro pripravljeni in organizirani; pridobili naj bi si visoko premoženjsko korist. Zavrnilo je očitek obrambe, da bi ti razlogi utemeljevali kvečjemu obstoj pripornega razloga "vznemirjenja javnosti". V zadnjem sklepu je poleg okoliščin, navedenih v prejšnjih sklepih, navedlo, da ponovitveno nevarnost utemeljujejo okoliščine, da je pritožnik poklicni policist, da je član specialne enote policije, da poseduje številne informacije, da ima znanje borilnih in obrambnih veščin, da je dobro izurjen in opremljen, da ima še vedno možnost priti do orožja, da mu osebni dohodek očitno ni zadoščal.

 

22. Pritožnika sta izpodbijala večino sklepov o podaljšanju pripora. Na vsaki glavni obravnavi, prvi pritožnik pa še 10/7- 1995, sta predlagala odpravo pripora. Sodišče je vse predloge zavrnilo. Pritožbo prvega pritožnika zoper zadnji sklep o zavrnitvi predloga, vloženo dne 14/8-1995, je štelo kot nov predlog za odpravo pripora. V njem je ugovarjal, da bi še obstajal utemeljen sum storitve očitanih kaznivih dejanj. ... (opis posledic pripora na družino - izpuščeno zaradi varstva osebnostnih pravic). Tudi sam naj bi bil v slabem zdravstvenem stanju: dobival naj bi tablete proti bolečinam in nespečnosti. V zaporu bi po letu in pol gotovo imel pravico vsaj nekajurnega izhoda k družini.

 

23. Prvostopno sodišče je temu predlogu ugodilo in pripor odpravilo. Okoliščine, s katerimi je v prejšnjih odločbah utemeljevalo obstoj ponovitvene nevarnosti, po oceni sodišča ne pretehtajo tistih okoliščin, ki govorijo za odpravo pripora. Kot take je navedlo dejstva, da pritožnik poprej še ni bil v kazenskem postopku; da je mlad; da je v priporu od 24/5-1994; da je oče dveh otrok in poročen; da je bil član specialne enote Ministrstva za notranje zadeve in torej primerno inteligentna oseba, ki je bil zaradi strokovnega znanja pooblaščen za določene naloge in mu je bilo zaupano tudi izvrševanje pomembnejših nalog; da mu je bil izrečen suspenz z delovnega mesta in možnosti ponavljanja kaznivih dejanj sploh ne bo imel; da gre za odmevno kazensko zadevo v javnosti. Poleg tega tudi ne obstoji ustavni element neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi (obdolžencu ni dokazano, da je storil kaznivi dejanji, za takšna kazniva dejanja še ni bil pravnomočno obsojen, niti ni mogoče z gotovostjo predvideti, da bi taka kazniva dejanja ponavljal). Podaljšanje pripora bi pomenilo kršitev ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V pričakovanju ugoditve prošnji za izročitev soobdolženca postopka iz objektivnih razlogov ne bo mogoče končati v kratkem času.

 

24. Drugi pritožnik je uspel s predlogom za odpravo pripora, vloženem dne 25/8-1995. Navedel je, da pripor presega vse razumne roke; da ga je psihično in fizično zdelal; da je iz dneva v dan manj sposoben za normalno življenje; da za odpravo pripora govorijo že razlogi humanosti.

 

25. Sodišče je predlogu ugodilo. Navedlo je, da okoliščine kaznivega dejanja ne utemeljujejo realne nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj. Takega sklepa ni mogoče napraviti niti na podlagi pritožnikove osebnosti niti na podlagi njegovega dosedanjega načina življenja. Zoper to pa govori tudi vpliv dolgotrajnega pripora in teka kazenskega postopka na razmišljanje in ravnanje normalno inteligentnih obdolžencev; dejstvo, da pritožnik glede na suspenz nima več možnosti na zakonit in lahek način priti do orožja, druge opreme in ustreznih informacij; dejstvo, da so vsi njegovi domnevni sostorilci že odkriti. Pritrdilo je pritožnikovim navedbam, da je težko pričakovati, da bi se postopek končal v kratkem in razumnem roku. Očitek kršitve pravice do sojenja v razumnem roku je zavrnilo. Peti odstavek 207. člena ZKP kot maksimalni možni čas trajanja pripora po vložitvi obtožnice določa dve leti. Šele tedaj bi bilo mogoče govoriti o obstoju zatrjevane kršitve.

 

26. Po vložitvi ustavnih pritožb je sodišče pritožnikoma podaljšalo pripor (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ks 941/95, Ks 953 z dne 25/9-1995). Obstoj ponovitvene nevarnosti naj bi izhajal iz naslednjih okoliščin: da naj bi bili storjeni dve zelo hudi kaznivi dejanji, za kateri je predpisana kazen najmanj pet let zapora; storjeni naj bi bili v kratkem časovnem obdobju enega meseca; storjeni naj bi bili v skupini in organizirano; oba pritožnika naj bi pri storitvi dejanj pokazala določeno večjo aktivnost: drugi pritožnik naj bi v določeni meri odrejal način izvedbe akcije, prvi pritožnik pa naj bi druga dva soobdolženca peljal k hiši oškodovancev; pri dejanjih naj bi bila uporabljena sila in orožje;oškodovanec naj bi bil telesno poškodovan; da je prvi pritožnik v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja nasilništva po tretjem in prvem odstavku 299. člena KZ.

 

B. - II.

 

27. O utemeljenosti ustavne pritožbe odloča Ustavno sodišče na podlagi dejstev, s katerimi pritožnik utemeljuje svojo pritožbo. Pri tem ni vezano na pravno opredelitev zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jo je navedel pritožnik.

 

28. Pritožnika zatrjujeta kršitev 20. (odreditev in trajanje pripora), 25. (pravica do pravnega sredstva), 27. (domneva nedolžnosti), 18. (prepoved mučenja) in 53. člena Ustave (zakonska zveza in družina). Tako v ustavni pritožbi kot v predlogih za odpravo pripora pa opozarjata tudi na dolgotrajnost pripora.

 

29. Ob upoštevanju teh navedb je Ustavno sodišče v postopku odločanja o ustavni pritožbi presojalo, ali sta bili kršeni pritožnikova pravica do osebne svobode iz 19. člena Ustave in pravica do sojenja v razumnem roku iz tretjega odstavka 5. člena EKČP.

 

30. Po določbi prvega odstavka 19. člena Ustave ima vsakdo pravico do osebne svobode. Odvzem prostosti je dovoljen le v primerih in po postopku, ki ga določa zakon (drugi odstavek 19. člena Ustave). Za pripor kot eno od oblik odvzema prostosti določa Ustava v 20. členu še nadaljnje omejitvene pogoje. V prvem odstavku 20. člena Ustava določa, da se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi.

 

31. Odvzem prostosti je torej možen le v zelo izjemnih primerih, ko so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa Ustava, in nadaljnji zakonski pogoji. Kot je Ustavno sodišče natančneje obrazložilo v odločbah o ustavnih pritožbah št. Up 57/95, Up 74/95 in Up 75/95, vse z dne 7/7-1995, iz drugega odstavka 20. člena izhaja zahteva po zakonskem preciziranju teh dveh ustavnih temeljev za odreditev pripora. V tretji točki drugega odstavka 201. člena ZKP je zakonodajalec to storil le z določbo, da se pripor sme odrediti v primeru, ko "posebne okoliščine opravičujejo bojazen, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi".

 

32. Zelo restriktiven pristop pri urejanju izjem od pravice do prostosti izhaja tudi iz EKČP (5. člen). Konvencija celo taksativno našteva primere, v katerih je mogoče odvzeti prostost. Določa procesne pravice, ki morajo biti zagotovljene vsakomur, ki mu je odvzeta prostost. Določa pravico do odškodnine za primere, ko je bila nekomu vzeta prostost v nasprotju z določili konvencije. Vsakomur, ki mu je odvzeta prostost, pa zagotavlja tudi pravico, da mu sodijo v razumnem roku ali ga izpustijo (tretji odstavek 5. člena).

 

33. Utemeljeno je zatrjevanje pritožnikov, da v izpodbijanih sklepih navedene okoliščine ne utemeljujejo nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj. Po stališču Ustavnega sodišča mora sodišče pri odločanju o priporu iz razloga ponovitvene nevarnosti ugotoviti take konkretne okoliščine, iz katerih je možno potegniti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da res obstaja realna nevarnost, da bo prav prizadeti posameznik ponovil določeno specifično kaznivo dejanje.

 

34. Razlogi, ki jih je navedlo sodišče v izpodbijanih sklepih in v sklepu, s katerim je pritožnikoma podaljšalo pripor po vložitvi ustavne pritožbe, take realne nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj ne utemeljujejo. Okoliščine storitve in teža očitanega kaznivega dejanja same po sebi takega sklepa ne utemeljujejo.

 

35. Pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti je mogoče odrediti šele, ko tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, in njegovo dosedanje življenje omogočajo zanesljiv konkretiziran sklep o obstoju realne nevarnosti ponovitve določenega specifičnega kaznivega dejanja pred izrekom sodbe.

 

36. Takšno presojo je opravilo prvostopno sodišče, ko je odločalo o predlogih pritožnikov za odpravo pripora (sklep, opr. št. Ks 830/95 z dne 22/8-1995, in sklep, opr. št. 854/95 z dne 30/8-1995) in ko je zato pripor odpravilo. Osebnostne lastnosti, družinske razmere, mladost, poprejšnja nekaznovanost, suspenz in odmevnost zadeve v javnosti so tiste okoliščine, ki tudi po presoji Ustavnega sodišča razumno utemeljujejo sklep o tem, da nevarnost ponovitve kaznivih dejanj ni tolikšna, da bi utemeljevala poseg v osebno svobodo.

 

B. - III.

 

37. Drugi očitek pritožnikov, o katerem je odločalo Ustavno sodišče, je kršitev pravice iz tretjega odstavka 5. člena EKČP.

 

38. Pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotavlja že 23. člen Ustave. EKČP ji z določitvijo sankcije - izpustitvijo po prekoračitvi razumnega časa trajanja pripora - daje še dodatno težo.

 

39. Iz obeh določb izhaja, da zgolj obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja in pripornega razloga (ponovitvene nevarnosti) po poteku določenega časa ne moreta več utemeljevati nadaljnjega trajanja pripora. Sodišče mora zato odgovoriti na ugovor priprte osebe, da traja pripor že nerazumno dolgo.

 

Določno mora navesti tiste okoliščine konkretnega primera, ki po njegovem mnenju opravičujejo nadaljnje trajanje pripora. Če sodišče ni izvedlo postopka in izdalo pravnomočne obsodilne sodbe v razumnem času, je dolžno priprtega izpustiti.

 

40. Pripor je poseg v eno najbolj temeljnih človekovih pravic.

 

Dopusten je le v izjemnih primerih. Zato mora biti nujno omejen na najkrajši možni čas in zato je sodišče v pripornih zadevah dolžno postopati še posebej hitro.

 

41. Zoper prvega pritožnika je bil odrejen pripor dne 24/5-1994 in je trajal do 22/8-1995, ko je prvostopno sodišče ugodilo njegovemu predlogu za odpravo pripora. Na podlagi izpodbijane odločbe drugostopnega sodišča je bil zopet priprt dne 30/8-1995 in pripor še vedno traja. Do dneva vložitve ustavne pritožbe je bil v priporu eno leto, dva meseca in 29 dni.

 

42. Zoper drugega pritožnika je bil odrejen pripor dne 27/5-1994 in je trajal do 30/8-1995, ko je bil izpuščen. Ponovno je bil priprt dne 4/9-1995. Pripor še vedno traja. Do dneva vložitve ustavne pritožbe je bil v priporu eno leto, tri mesece in tri dni.

 

43. Sodišče je nadaljnje trajanje pripora v obeh izpodbijanih odločbah utemeljilo z obširnostjo zadeve, zapletenostjo postopka in njegovo delno vezanostjo na postopek v drugi državi. V odločbi, s katero je zavrnilo predlog drugega pritožnika, je še navedlo, da dolgotrajen pripor ne pretehta okoliščin kaznivih dejanj, ki presegajo običajne načine storitve ropa. Kot maksimalni možni čas trajanja pripora po vložitvi obtožnice naj bi bilo šteti dve leti (peti odstavek 207. člena ZKP). Ta rok še ni potekel. Objektivne okoliščine naj bi preprečevale izvedbo postopka. Zato naj bi očitek nerazumnega trajanja pripora ne bil utemeljen.

 

44. Kot je bilo že navedeno, okoliščine storitve očitanega kaznivega dejanja same po sebi ne utemeljujejo obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. A tudi če bi okoliščine, ki bi utemeljevale obstoj tega pripornega razloga, obstajale, same po sebi ne bi zadoščale za podaljšanje pripora v obravnavanem primeru.

 

45. Ustavno sodišče na tem mestu zavrača razlago petega odstavka 207. člena ZKP, kakršno ponuja sodišče. Po določbi prvega odstavka 15. člena Ustave se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave. Zakon lahko v določenih primerih določi način njihovega izvrševanja.

 

Omejene pa so lahko le s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava (drugi in tretji odstavek 15. člena Ustave).

 

46. Pri nekaterih ustavnih pravicah ni potrebna zakonska ureditev načina njihovega izvrševanja. Morebitne zakonske določbe, ki urejajo tako pravico, zato ne morejo zniževati ravni varstva, ki jo zagotavlja Ustava. Ena takih pravic je tudi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

 

47. Določba petega odstavka 207. člena ZKP tako ne more biti edino merilo presoje še dovoljenega trajanja pripora. Sodišče jo sme in mora upoštevati le tedaj, ko bi to pomenilo zvišanje ravni ustavno zagotovljenega varstva.

 

48. Druge razloge, s katerimi je utemeljilo podaljšanje pripora, je sodišče navedlo, ne da bi jih tudi obrazložilo. Tako iz izpodbijanih odločb ne izhaja, na podlagi česa je sodišče napravilo sklep o obširnosti zadeve. Res gre za pet soobdolžencev in dve kaznivi dejanji, vendar od 11/5-1995 le še za štiri soobdolžence in eno kaznivo dejanje. Do sedaj izvedeni dokazni postopek obširnosti zadeve ne utemeljuje. Prič ni veliko. Kriminalistične ekspertize sledi so bile opravljene že med preiskavo. Pritegnitev izvedencev ni bila potrebna.

 

49. Zakaj je zadeva zapletena, sodišče prav tako ni navedlo. Na zapletenost zadeve običajno kaže obširen dokazni postopek, nasprotujoči si dokazi, zahtevnost pravne ocene dejanskega stanja, ipd. Iz izpodbijanih odločb sodišča ne izhaja nič takega.

 

50. Postopek za izročitev obdolženca je objektivna ovira izvedbi postopka. Vendar pa je sodišče zaprosilo zanjo šele po prvi glavni obravnavi (dne 5/6-1995). Tedaj so bili obdolženci že več kot eno leto v priporu. Poleg tega ZKP v takih primerih omogoča izločitev postopka (33. člen). Zakaj tega sodišče ni storilo, v izpodbijanem sklepu prav tako ni navedlo.

 

51. Takšna pavšalna obrazložitev odločbe, s katero je sodišče poseglo v pritožnikovo pravico do osebne svobode, pomeni kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. To ustavno pravico je namreč po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča treba razumeti kot pravico do učinkovitega pravnega sredstva. V obrazložitvi morajo biti zato določno navedeni razlogi, s katerimi sodišče utemeljuje svojo odločitev. Takšno pojmovanje te ustavne pravice pa terja tudi argumentiran odgovor na navedbe prizadetega in argumentiran odgovor na morebitno drugačno stališče nižjega sodišča.

 

52. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up 34/93 z dne 8/6-1995 že navedlo, da pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne sme pomeniti kršitve obdolženčeve ustavne pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alinea 29. člena Ustave). Prav tako mora imeti sodišče na razpolago potreben čas, da si ustvari sodbo o obravnavani zadevi. Vendar pa to dvoje v obravnavanem primeru po oceni Ustavnega sodišča ne opravičuje zavlačevanja postopka po vložitvi obtožnice do vložitve ustavnih pritožb.

 

53. Obtožnica je bila vložena dne 21/11-1994. C. je bila kot zadnjemu vročena dne 23/12-1994. Kljub temu da je osemdnevni rok za vložitev ugovora potekel že 31/12-1994, je sodišče o njih odločilo šele dva meseca kasneje, to je 1/3-1995. Glavno obravnavo je razpisalo dva meseca in deset dni kasneje. V petih mesecih in dvajsetih dneh torej ni opravilo nič drugega kot zavrnilo ugovore zoper obtožnico in podaljševalo pripor. Do dneva vložitve ustavnih pritožb, ko so potekli nadaljnji trije meseci in dvajset dni (pri prvem pritožniku) oziroma štirje meseci (pri drugem pritožniku), je trikrat zasedalo. Na vseh treh zasedanjih je zaslišalo le tri priče.

 

B. - IV.

 

54. Ustavno sodišče sodi, da so bile z odločbami, navedenimi v izreku, kršene pravica pritožnikov do osebne svobode iz 19. člena Ustave, pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave, s tem pa tudi pravica do sojenja v razumnem roku iz tretjega odstavka 5. člena EKČP, in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Zato je izpodbijani odločbi razveljavilo in pripor odpravilo, zlasti še glede na to, da EKČP v takem primeru zahteva izpustitev priprte osebe (tretji odstavek 5. člena). Glede na tako odločitev je Ustavno sodišče razveljavilo tudi sklep o podaljšanju pripora z dne 25/9-1995.

 

55. Ker je Ustavno sodišče odločilo o vsebini ustavne pritožbe, o predlogu prvega pritožnika za začasno zadržanje izvršitve izpodbijanega sklepa ni bilo več potrebno odločati.

 

56. Izvršitev te odločbe je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 60. člena ZUstS naložilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani, ki je na prvi stopnji odločalo v obravnavani zadevi.

 

C.

 

57. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega ter drugega odstavka 60. člena Zakona o Ustavnem sodišču v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Snoj in Testen. Sodnik Testen je napovedal odklonilno ločeno mnenje.

 

 

P r e d s e d n i k

dr. Tone Jerovšek

 

 

 

Up-123-95

10.10.1995

 

 

Odklonilno ločeno mnenje sodnika Testena, ki se mu pridružuje sodnik Snoj 

 

Glasoval sem proti razveljavitvi sklepov Višjega sodišča v Ljubljani in Okrožnega sodišča v Ljubljani in proti odpravi pripora zoper ustavna pritožnika.

 

1. Ustavno sodišče je v svojih dosedanjih odločitvah o ustavnih pritožbah zoper sodne sklepe o odreditvi oziroma o podaljšanju pripora zaradi ponovitvene nevarnosti (n.pr. sklepi Up-75-95, Up-57-95, Up-74-95 in Up-99-95, vsi z dne 7.7.1995) določilo, kako morajo sodišča pri odrejanju oziroma podaljševanju pripora zaradi ponovitvene nevarnosti uporabljati določbe Ustave in Zakona o kazenskem postopku. V vseh navedenih zadevah je Ustavno sodišče ugotovilo, da so obrazložitve izpodbijanih sodnih sklepov pomanjkljive, ker v njih ni ustrezno utemeljeno, ali so podani vsi ustavni in zakonski pogoji za odreditev in trajanje pripora. Na ta način je bila priprtim obdolžencem kršena pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave. Zaradi te kršitve je Ustavno sodišče v vseh navedenih zadevah izpodbijane sodne sklepe razveljavilo, ne da bi presojalo tudi utemeljenost pripora. Iz obrazložitev v navedenih zadevah je razvidno, da se je Ustavno sodišče za tak način presojanja, ali je bila z izpodbijanimi določbami kršena pravica pritožnikov do osebne svobode, odločilo ob upoštevanju dejstva, da s pomanjkljivo zakonsko ureditvijo sodiščem dotlej niso bili dani dovolj jasni kriteriji, po katerih so dolžna presojati utemeljenost pripora in so ti kriteriji jasneje postavljeni šele z navedenimi odločbami Ustavnega sodišča.

 

S takšnimi odločitvami Ustavnega sodišča in z razlogi zanje sem v celoti soglašal.

 

2. S to odločbo (Up-123-95) pa je Ustavno sodišče v priporni zadevi prvič razveljavilo izpodbijane sodne akte in samo odločilo o sporni človekovi pravici do osebne svobode. Z izpodbijanimi sklepi naj bi bile po mnenju večine sodnikov ustavnima pritožnikoma kršene pravice iz 25. člena, iz 19. člena in iz 23. člena Ustave ter tudi pravica iz tretjega odstavka 5. člena EKČP. Pri tem je Ustavno sodišče svojo odločitev utemeljilo s tem, da "razlogi, ki jih je navedlo sodišče v izpodbijanih sklepih ...... take realne nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj ne utemeljujejo." In: "Pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti je mogoče odrediti šele, ko tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, in njegovo dosedanje življenje omogočajo zanesljiv konkretiziran sklep o obstoju realne nevarnosti ponovitve določenega specifičnega kaznivega dejanja pred izrekom sodbe.".

 

3. Ocenjujem, da v navedenih razlogih Ustavno sodišče ni povedalo, katerih standardov, ki jih je samo postavilo v predhodnih odločbah, Okrožno in Višje sodišče v izpodbijanih pripornih sklepih nista izpolnili. Zato ne morem soglašati z ugotovitvijo, da izpodbijani sklepi kršijo pravico iz 25. člena Ustave, ker bi v odločitvah ne bili določno navedeni razlogi, s katerimi sodišča utemeljujejo svoje odločitve. Zlasti Okrožno sodišče je v sklepu Ks 953/95 z dne 25.9.1995 dovolj prepričljivo utemeljilo obstoj ustavno in zakonsko določenih pogojev za podaljšanje pripora v navedeni zadevi.[1] Izpodbijani priporni sklepi torej po moji oceni ne kršijo več določbe 25. člena Ustave.

 

4. Ugotovitev večine, da je bila pritožnikoma kršena pravica iz 19. člena Ustave, po mojem razumevanju obrazložitve izhaja delno neposredno iz ugotovitve, da je bil kršen 25. člen Ustave, delno pa tudi iz meritorne presoje glede (ne)obstoja ponovitvene nevarnosti, ki jo je na podlagi podatkov, ki so bili v spisu, opravilo samo Ustavno sodišče.

 

5. Takšnemu meritornemu presojanju (ne)obstoja pripornega razloga - za katerega je Ustavno sodišče sicer pristojno po določbi 60. člena Zakona o Ustavnem sodišču - sem nasprotoval.

 

Pri tem je treba upoštevati, da gre pri pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti za predvidevanje bodočega osumljenčevega ravnanja, torej ne za neka dejstva, ki bi jih bilo mogoče dokazovati, ampak le za okoliščine, ki jih je mogoče predvideti in verjetnost, da bodo nastopile, bolj ali manj prepričljivo utemeljiti oziroma argumentirati. Zato bo v kazenskih spisih praviloma že ob odreditvi pripora dovolj podatkov, na podlagi katerih bo mogoče odločiti o pravici do osebne svobode. Teh podatkov je bilo dovolj že tudi v vseh prej navedenih pripornih zadevah, ki jih je Ustavno sodišče obravnavalo na podlagi ustavnih pritožb. Pa vendar ustavno sodišče v teh zadevah (po mojem stališču pravilno) ni odločilo o sami ustavni pravici oziroma svoboščini, ampak je le naložilo sodiščem, naj obstoj pogojev za pripor argumentirajo.

 

6. Nisem soglašal s tem, da je, potem ko je kazensko sodišče, ob upoštevanju vseh postopkovnih zahtev, v zadostni meri obrazložilo obstoj podlag za odreditev pripora, Ustavno sodišče na podlagi podatkov v spisu glede obstoja nevarnosti meritorno drugače odločilo. Na ta način se po nepotrebnem zmanjšuje samozavest sodišč,[2] Ustavno sodišče pa je ustvarilo precedens, na podlagi katerega bo nadziralo pravilnost (in ne le ustavnost in zakonitost) presoje rednih sodišč o tem, ali obstaja nevarnost, da bo posamezen osumljenec ponavljal kazniva dejanja, ali obstaja nevarnost, da bo pobegnil, vplival na priče ipd. To pa je osnovna naloga rednih sodišč, v katero bi moralo Ustavno sodišče posegati zelo zadržano, toliko bolj, ker je obstoj pripornih razlogov, kot že rečeno, predvsem stvar argumentacije, manj pa predmet dokazovanja. Pri tem namreč ni bistveno, kaj bo pokazalo nadaljnje ravnanje obdolžencev: ali bodo ponovili kaznivo dejanje oziroma ali bodo storili novo kaznivo dejanje oziroma ali bodo onemogočali sojenje ali ne. Vprašanje tu namreč ne more biti, katero sodišče je pravilno predvidelo bodoče ravnanje osumljencev (kar se sploh lahko "dokaže" samo, če obdolženci niso v priporu), ampak le, ali je sodišče, ki je v mejah svoje pristojnosti odredilo pripor, pri tem spoštovalo vse procesne garancije in utemeljilo obstoj pogojev, ki jih Ustava in zakon določata za pripor.

 

7. Ravno tako sem nasprotoval razveljavitvi izpodbijanih sklepov in odpravi pripora iz razloga po 23. členu Ustave in 5. členu EKČP. Pri tem ugotavljam, da Ustavno sodišče v zadevi Up-75-95, kjer je bil obdolženec zaradi premoženjskih deliktov v priporu že več kot eno leto, ni odločilo o zatrjevanih kršitvah pravice do hitrega sojenja, takšen svoj sklep pa utemeljilo s tem, da " Ker ..... je treba sklepa razveljaviti že iz prej navedenih vzrokov ..." (kršitev 25. člena Ustave) " ... je sprejelo odločitev o tej ustavni pritožbi brez razrešitve tega vprašanja.". Pri tem pa je bil v navedeni zadevi pritrdilni odgovor glede kršitve 25. člena Ustave le podlaga za razveljavitev sklepa o priporu, morebitna ugotovitev kršitve 23. člena Ustave in 5. člena EKČP pa bi bila podlaga za odpravo pripora. V zadevi ustavnih pritožnikov Zidanskega in Vivoda pa je Ustavno sodišče že na podlagi ugotovljene kršitve 19. in 25. člena Ustave (lahko) odpravilo pripor in bi se večini do tega vprašanja sploh še ne bilo treba opredeljevati. Ocenjujem namreč, da je bilo vprašanje, ali je v tem postopku sojenje opravljeno brez nepotrebnega odlašanja oziroma v razumnem roku, preslabo proučeno tako v pravnem kot v dejanskem pogledu.

 

Preliminarno pa stojim na stališču, da sojenje v navedenem kazenskem postopku (še) ni nerazumno dolgo. Številni podatki v kazenskem spisu kažejo na to, da objektivni razlogi, pa tudi ravnanje samih obdolžencev vplivajo na to, da sojenje še traja.

 

Tako je npr. kazensko sodišče šele 27.7.1995 prejelo zapisnik o glavni obravnavi, prvostopno in drugostopno sodbo zoper domnevnega sostorilca Kereca, obramba je šele na obravnavi dne 7.7.1995 predlagala zaslišanje še dveh prič ipd. Ob upoštevanju visokih dokaznih standardov, ki jih je s svojimi odločitvami utrdilo tudi Ustavno sodišče, je v takšnem primeru nemogoče govoriti o nerazumno dolgem sojenju.

 

 

S o d n i k a

 

Franc Testen

 

Janez Snoj

 

 

Opombe:

[1] Drugo vprašanje pa je, ali argumentacija prepriča večino sodnikov Ustavnega sodišča in kaj, če ne.

[2]Tako velika pripravljenost sodišča, da meritorno poseže v odločitev o odvzemu prostosti, bi bila seveda utemeljena, če bi šlo za ukrep policije ali kakšnega drugega organa izvršilne veje oblasti.