U-I-311/94

Opravilna št.:
U-I-311/94
Objavljeno:
OdlUS V, 23 | 16.02.1996
ECLI:
ECLI:SI:USRS:1996:U.I.311.94
Akt:
Zakon o volilni kampanji (Ur. list RS, št. 62/94)
Izrek:
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o volilni kampanji se zavrne.
Evidenčni stavek:
Ena od sestavin pasivne volilne pravice je tudi možnost predstaviti kandidate in njihove programe v javnih glasilih.

Torej 5. čl. Zakona o volilni kampanji ni ovira za zagotovitev enakopravnosti kandidatov ter političnih strank in drugih predlagateljev kandidatov pri predstavitvi kandidatov in njihovih programov.

Določba Zakona o volilni kampanji, da mora organizator volilne kampanje, ki ni politična stranka, morebitni presežek zbranih sredstev nameniti v humanitarne namene, je ustavno sprejemljiva. S tem, da politična stranka ta sredstva obdrži, se ohrani njihov pravni režim in namen. Takšna ureditev ne more vplivati na enakost volilne pravice, saj se ustrezna določba zakona uporabi šele po volitvah.
Geslo:
Volilna kampanja.
Volilna pravica.
Sredstva volilne kampanje.
Delo odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
Ustava, 157. čl.
Zakon o upravnih sporih (ZUS), 66., 75. čl.
Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 2. odst. 26. čl.
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-311/94
16.2.1996



S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Branka Gradišnika iz Ljubljane na seji dne 16. februarja 1996

s k l e n i l o :

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o volilni kampanji (Uradni list RS, št. 62/94) se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v
 
A.

1. Pobudnik v svoji pobudi navaja, da je izpodbijani zakon v nasprotju z Ustavo, saj ne upošteva enakega varstva pravic, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave, niti pravice do sodnega varstva, ki jo zagotavlja 23. člen Ustave, in tudi ne pravice do pravnega sredstva, ki jo zagotavlja 25. člen Ustave. Nadalje navaja, da Zakon v 5. členu zahteva enakopravnost kandidatov ter političnih strank in drugih predlagateljev kandidatov pri predstavitvi kandidatov in njihovih programov v javnih glasilih, hkrati pa določa, da se lahko predvidijo posebni termini ali prostor za politične stranke, ki so že zastopane v Državnem zboru ali v občinskih svetih, in za politične stranke, ki še niso zastopane v Državnem zboru ali občinskih svetih. Po pobudnikovih navedbah je ta določba v nasprotju z enakostjo volilne pravice iz 43. člena Ustave, saj se enakost pravice "biti voljen" nanaša tudi na okoliščine nastopanja v javnih glasilih. Navaja še, da je tudi 19. člen izpodbijanega zakona, ki določa, da mora organizator volilne kampanje, ki ni politična stranka, morebitni presežek zbranih sredstev nameniti v humanitarne namene, v nasprotju s 43. členom Ustave. Taka določba naj bi spravljala nestrankarske kandidate v slabši položaj kot strankarske, ki presežna sredstva lahko obdržijo v okviru stranke in jih tudi namenijo za naslednjo kampanjo, s tem pa naj bi kršila enakost pasivne volilne pravice.

2. Svoj pravni interes pobudnik izkazuje s tem, da je bil v času lokalnih volitev leta 1994, ko je tudi vložil pobudo, član liste "Rad imam Ljubljano - lista Branka Gradišnika".

B.

3. Posplošene navedbe, da Zakon o volilni kampanji ne upošteva enakega varstva pravic, pravice do sodnega varstva in pravice do pravnega sredstva, pobudnik ne utemeljuje. Navaja le, da je prikrajšan za varstvo pravic tako pri iskanju poti do ugotavljanja neustavnosti zakona kot v pritožbenem postopku, kadar so kršene določbe izpodbijanega zakona, ki so sicer v skladu z Ustavo. Da obstaja pot za ugotavljanje morebitne protiustavnosti Zakona, izhaja že iz tega, da je Ustavno sodišče na pobudnikovo vlogo izvedlo ta postopek. Varstvo drugih pravic pa zagotavljajo neposredno Ustava (čl. 157), Zakon o upravnih sporih (členi 66 do 75) in drugi procesni predpisi.

4. Nedvomno je ena od sestavin pasivne volilne pravice tudi možnost predstaviti kandidate in njihove programe v javnih glasilih. Izpodbijana določba 5. člena Zakona pa ni ovira za zagotovitev enakopravnosti kandidatov ter političnih strank in drugih predlagateljev kandidatov pri predstavitvi kandidatov in njihovih programov. Navedene določbe namreč ni mogoče razumeti tako, da namenja strankarskim kandidatom in še posebej kandidatom parlamentarnih strank več časa ali ugodnejši čas pač pa le dopušča posebne, od drugih kandidatov ločene termine ali prostor. S to določbo pa ni nič zmanjšana možnost drugih kandidatov predstaviti sebe in svoj program, zato ta določba ni v nasprotju z Ustavo.

5. Očitno je neutemeljeno tudi pobudnikovo razlogovanje glede razpolaganja s presežkom sredstev volilne kampanje. Organizator volilne kampanje, ki ni politična stranka, s koncem volilne kampanje preneha z organizirano politično dejavnostjo, s katero se v skladu s 1. členom Zakona o političnih strankah (Uradni list RS, št. 62/94) ukvarjajo te stranke. Sredstva za politično kampanjo se zagotavljajo enako kot sredstva za financiranje strank (17. člen Zakona), poleg tega pa Zakon zagotavlja delno povračilo stroškov strankarskim in nestrankarskim kandidatom za organiziranje in financiranje volilne kampanje. Ker gre za enak pravni režim teh sredstev, je ustavno sprejemljiva rešitev, po kateri politična stranka ta sredstva obdrži (s čimer se ohrani njihov pravni režim in namen), drug organizator politične kampanje pa ne. Poleg tega izpodbijana določba ne more vplivati na enakost volilne pravice, saj se uporabi šele po volitvah.

C.
 
6. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo soglasno, razen glede 19. člena izpodbijanega zakona, glede katerega je bila pobuda zavrnjena s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodniki Krivic, Šturm in Zupančič. Sodnik Krivic je dal delno odklonilno ločeno mnenje.


P r e d s e d n i k:
dr. Tone Jerovšek



U-I-311/94
28.2.1996



Delno odklonilno ločeno mnenje sodnika Krivica 

Z zavrnitvijo pobude se ne strinjam, kolikor se nanaša tudi na 19. člen Zakona o volilni kampanji (ZVK), po katerem mora organizator volilne kampanje, ki ni politična stranka, morebitni presežek zbranih sredstev nameniti v humanitarne namene.
 
Kolikor gre za presojo, ali ta zakonska določba krši načelo enakosti volilne pravice, z uvodnim delom argumentacije v 5. točki obrazložitve sicer soglašam, ne pa tudi z zaključno mislijo, da izpodbijana ureditev že zato ne more vplivati na enakost volilne pravice, ker se uporabi šele po volitvah. Če pri strankah presežek zbranih sredstev stranki ostane, nestrankarskim organizatorjem volilne kampanje pa ne, ima to vsekakor lahko vpliv na uspešnost delovanja izvoljenih svetnikov in s tem na njihove izglede na uspeh pri naslednjih volitvah (šlo bi torej lahko za poseg v enakost kandidatov) - poleg tega pa zavest o tem, da v primeru presežka nestrankarskih organizatorjev kampanje ta presežek ne bo uporabljen v namen, zaradi katerega so bila ta sredstva dana, medtem ko pri strankah vsaj indirektno bo, lahko že takoj (ne šele pri naslednjih volitvah) zmanjša siceršnjo pripravljenost potencialnih dajalcev sredstev, da bi jih dajali tudi nestrankarskim organizatorjem kampanje (tu pa bi šlo torej lahko za poseg v enakost organizatorjev kampanje).
 
Če slednja ne bi bila element volilne pravice, ampak bi jo bilo možno presojati samo z gledišča splošne enakosti pred zakonom (torej le po 14. in ne hkrati tudi po 43. členu Ustave), bi za ugotovitev ustavne dopustnosti diferenciacije zadoščal že kakršenkoli razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog - tudi tisti, naveden v 5. točki obrazložitve. Toda enakost volilne pravice po 43. členu Ustave pojmovno zajema ne le enakost volilcev in enakost kandidatov, ampak tudi enakost predlagateljev kandidatov oziroma organizatorjev volilne kampanje.
 
Ne vidim razloga, da bi v naši ustavni ureditvi (ob analogni ureditvi volilne pravice in sistema parlamentarne demokracije nasploh) to razumeli drugače kot npr. v Nemčiji, kjer je gornje stališče nesporno. V "Handbuch des Staatsrechts"[1] piše o tem naslednje: "Pod zapovedjo enakosti stojijo vse za institut volitev konstitutivne pravice in pravna razmerja. V jedru (Kernbereich) tega instituta so upravičenci volilci, kandidati in upravičenci za predlaganje kandidatov. Ti /namreč vsaka vrsta upravičencev posebej - op. M. K./ so pri volitvah med seboj v konkurenčnem razmerju in jih mora zato država obravnavati striktno enako. ... Korektno je, da je bilo varstvo volilne enakosti preko najožjega jedra instituta volitev /torej preko pravic volilcev, kandidatov in možnih predlagateljev kandidatov - op. M. K./ razširjeno še na volilno propagando (Wahlwerbung)." - "Das Bonner Grundgesetz - Kommentar"[2] pa pravi o tem takole: "... varovalno območje načela enakosti volitev se razteza preko oddaje glasu na celoten volilni postopek in na izvrševanje mandata. Poleg volilnega boja samega zajema tudi postopek priprave volitev, vključno s pravico kandidiranja in predlaganja kandidatov. ... Pri tem je v vseh fazah oblikovanja politične volje (politische Willensbildung) treba načelo volilne enakosti razumeti strogo formalno. ... Po ustaljeni praksi Zveznega ustavnega sodišča velja načelo enakih možnosti (Grundsatz der Chancengleichheit) ne le za sam potek volitev, ampak za celotno "predpolje" ("Vorfeld") volitev (npr. za dopustnost kandidatur, za volilno propagando, za povračila volilnih stroškov in za davčno upoštevanje denarja, danega političnim strankam in volilnim združenjem). To načelo zahteva, da je treba dati vsaki stranki, vsaki skupini volilcev in njihovim kandidatom 'načelno enake možnosti v volilnem boju in v volilnem postopku in s tem enake možnosti v tekmovanju za volilne glasove'. Kot samo načelo volilne enakosti je tudi načelo enakih možnosti nosilcev kandidatur (strank, skupin volilcev) in kandidatov treba razumeti formalno. To sicer diferenciacij ustavnopravno ne izključuje ... - so pa dopustne le, če zanje obstaja poseben, utemeljujoč, stvarno nujen razlog." (poudarek v originalu).
 
Formalno oziroma striktno enako razumevanje enakopravnosti nosilcev kandidatur, strankarskih in nestrankarskih, pa v našem primeru seveda pomeni, da tudi presežkov denarja, zbranega za financiranje volilne kampanje, ni mogoče strankarskim kandidatom oziroma njihovim strankam pustiti, nestrankarskim kandidatom pa kar preprosto in v celoti vzeti. Zakonodajalec bi morda lahko za vse kandidate enako določil, da se morebitni presežek do določene višine porabi med mandatom za podporo delu izvoljenih svetnikov (kjer potem nujnega razloga za diskriminacijo nestrankarskih svetnikov seveda ne bi bilo), šele morebitni še večji presežek, ki bi že presegal razumno ocenjene potrebe za gornji namen, pa bi pri strankah lahko šel v splošno strankino porabo, torej tudi za druge njene cilje, pri nestrankarskih organizatorjih kampanje pa bi bil odvzet v humanitarne namene - pa še tu bi bilo verjetno treba dopustiti, da bi se "državljanska lista", ki bi pri zbiranju denarne podpore za svoje kandidate bila tako uspešna, da bi ji ostal presežek sredstev, smela v določenem roku organizirati kot stranka in potem ta sredstva obdržati.


Matevž Krivic


Opombe:
[1] H. Meyer: Wahlgrundsatze und Wahlverfahren - v Isensee/Kirchhof: Handbuch des Staatsrechts, Band II, Muller, Heidelberg 1987, str. 283.
[2] Achterberg/Schulte v Mangoldt/Klein: Das Bonner Grundgesetz - Kommentar, Band 6, Vahlen,Munchen 1991, str. 51-52 .
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
zakon
Vlagatelj:
Branko Gradišnik, Ljubljana
Datum vloge:
24.11.1994
Datum odločitve:
16.02.1996
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
zavrnitev
Dokument:
US17726