Up-5/93

Opravilna št.:
 Up-5/93
Objavljeno:
 Neobjavljeno | 18.04.1996
ECLI:
 ECLI:SI:USRS:1996:Up.5.93
Akt:
 Ustavna pritožba D.G. zoper

1. sklep Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju, št. Ks 20/93 z dne 22.1.1993 v zvezi s sklepom istega sodišča št. I Kr 47/93 z dne 20.1.1993,

2. sklep Višjega sodišča v Celju št. Kp 48/93 z dne 23.2.1993 v zvezi s sklepom Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju, št. Ks 46/93 z dne 17.2.1993 in

3. sklep Višjega sodišča v Celju št. Kp 118/93 z dne 29.4.1993 v zvezi s sklepom Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju, št. Ks 126/93 z dne 23.4.1993,

4. sklep Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju, št. K 70/93 z dne 18.5.1993,

5. sklep Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju, št. Ks 343/93 z dne 9.11.1993 in

6. sklep Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju, št. K 439/93 z dne 7.1.1994
Izrek:
 Ustavna pritožba D.G. zoper 1. sklep Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju, št. Ks 20/93 z dne 22.1.1993 v zvezi s sklepom istega sodišča št. I Kr 47/93 z dne 20.1.1993, 2. sklep Višjega sodišča v Celju št. Kp 48/93 z dne 23.2.1993 v zvezi s sklepom Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju, št. Ks 46/93 z dne 17.2.1993 in 3. sklep Višjega sodišča v Celju št. Kp 118/93 z dne 29.4.1993 v zvezi s sklepom Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju, št. Ks 126/93 z dne 23.4.1993, 4. sklep Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju, št. K 70/93 z dne 18.5.1993, 5. sklep Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju, št. Ks 343/93 z dne 9.11.1993 in 6. sklep Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju, št. K 439/93 z dne 7.1.1994, se zavrne.
Evidenčni stavek:
 Pritožnik, ki v času odločanja Ustavnega sodišča ni bil več v priporu, je pravni interes za odločitev o ustavni pritožbi izkazal z zatrjevanjem, da bo v primeru ugoditve ustavni pritožbi uveljavljal pravico do odškodnine zaradi neutemeljenega odvzema prostosti - ne glede na to, ali bo z odškodninsko tožbo tudi dejansko uspel.

Ker je bil pritožnik v kazenskem postopku zaradi utemeljenega suma storitve dveh kaznivih dejanj velike tatvine, ker je pred tem storil več kaznivih dejanj zoper premoženje, ker je kazniva dejanja izvrševal kontinuirano in ker se je teža storjenih kaznivih dejanj zoper premoženje stopnjevala, je obstajala realna nevarnost, da bi, če bi bil na prostosti, ponovil kazniva dejanja, s katerimi bi posegel v varnost drugih ljudi. S tem je bila tudi izkazana neogibna potrebnost pripora za varnost ljudi.
Geslo:
 Pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti.

Pravica do osebne svobode.

Ustavna pravica do varnosti vsekogar.

Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
 Ustava, 34., 20., 19. čl.

Zakon o kazenskem postopku (ZKP), 201., 191., 165. čl.

Zakon o ustavnem sodišču (ZUstS), 1. odst. 59. čl.
Opomba:
 V obrazložitvi svoje odločitve se Ustavno sodišče sklicuje na svoje odločbe št. Up-57/95, Up-75/95, Up-74/95, vse z dne 7/7-1995 in U-I-18/93 z dne 11/4-1996.
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
 Up-5/93

18. april 1996

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi D.G. iz P., ki ga zastopa M.I., odvetnik v C. na seji dne 18. aprila 1996 o d l o č i l o :

Ustavna pritožba D.G. zoper

1. sklep Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju, št. Ks 20/93 z dne 22.1.1993 v zvezi s sklepom istega sodišča št. I Kr 47/93 z dne 20.1.1993,

2. sklep Višjega sodišča v Celju št. Kp 48/93 z dne 23.2.1993 v zvezi s sklepom Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju, št. Ks 46/93 z dne 17.2.1993 in

3. sklep Višjega sodišča v Celju št. Kp 118/93 z dne 29.4.1993 v zvezi s sklepom Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju, št. Ks 126/93 z dne 23.4.1993,

4. sklep Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju, št. K 70/93 z dne 18.5.1993,

5. sklep Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju, št. Ks 343/93 z dne 9.11.1993 in

6. sklep Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju, št. K 439/93 z dne 7.1.1994,

se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Pritožnik v ustavni pritožbi, vloženi dne 26.1.1993, izpodbija sklep Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju, št. Ks 20/93 z dne 22.1.1993 v zvezi s sklepom istega sodišča opr. št. I Kr 47/93 z dne 20.1.1993. Navedel je, da mu je bil z izpodbijanim sklepom odrejen pripor iz razloga po 3. točki drugega odstavka 191. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. št. 4/77, 14/85, 26/86, 57/89 in 3/90 - v nadaljevanju: ZKP-77).

Izvenobravnavni senat je pritožbo zoper ta sklep zavrnil. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov in odpravo pripora, podrejeno pa ugotovitev njune protiustavnosti.

2. Pritožnik meni, da prvi odstavek 20. člena Ustave ne dovoljuje pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti, če je ogroženo zgolj premoženje. Izraz "varnost ljudi" naj bi ne obsegal tudi premoženja ljudi. Če bi bil namen ustavodajalca, da obseže tudi premoženje ljudi, bi to izrecno navedel. Iz petega odstavka 36. člena Ustave naj bi izhajalo, da ustavodajalec vsaj v poglavju o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah razlikuje med varstvom ljudi in varstvom premoženja. Restriktivno razlago izraza "varnost ljudi" naj bi narekovala tudi določba petega odstavka 15. člena Ustave: če bi ustavodajalec imel v mislih tudi premoženje, bi to v 20. členu izrecno določil.

3. Dne 2. avgusta 1994 je pritožnik razširil ustavno pritožbo še na sklepe, navedene v drugi do šesti točki izreka.

4. Višje sodišče v Celju in Okrožno sodišče v Celju na ustavno pritožbo nista odgovorili.

5. Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi vpogledalo v spis Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju, št. K 439/93.

B.

6. V času odločanja Ustavnega sodišča pritožnik ni bil več v priporu na podlagi izpodbijanih sklepov. Dne 7. januarja 1994 je prvostopno sodišče izreklo sodbo, ki je z zavrnitvijo pritožbe dne 29. marca 1994 postala pravnomočna. Vendar pa je pritožnik navedel, da bo v primeru ugoditve ustavni pritožbi zahteval povrnitev škode zaradi neutemeljenega odvzema prostosti. S tem je izkazal pravni interes za odločitev o ustavni pritožbi ne glede na to, ali bo z odškodninsko tožbo tudi dejansko uspel.

7. Sodišča so v izpodbijanih sklepih navedla, da je bil pritožnik že večkrat obravnavan in kaznovan za kazniva dejanja zoper premoženje. Kot mladoletniku naj bi mu bila izrečena ukrep strožjega nadzorstva in ukrep oddaje v prevzgojni dom. V času odločanja o priporu naj bi zoper pritožnika tekel pripravljalni postopek zaradi kaznivega dejanja tatvine in kazenska postopka zaradi kaznivega dejanja velike tatvine in tatvine. Pritožnik naj bi bil specialni povratnik. Nevarnost storjenih kaznivih dejanj naj bi naraščala. Pritožnik naj bi bil brezposeln, sredstva, ki naj bi mu jih dajali starši, pa naj bi očitno ne zadoščala pritožnikovim potrebam. Na podlagi teh okoliščin so sodišča sklepala, da obstaja nevarnost ponavljanja premoženjskih kaznivih dejanj.

8. Ustavno sodišče je v odločbah o ustavnih pritožbah zoper sklepe o priporu že večkrat poudarilo, da je sodišče dolžno vselej, ko odloča o priporu, presojati, ali so podani ustavni in zakonski pogoji za odreditev oziroma nadaljnje trajanje pripora, in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Sodišče mora tako pri ugotavljanju nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj (priporni razlog ponovitvene nevarnosti) v vsakem sklepu (1) ugotoviti in navesti tiste konkretne okoliščine, iz katerih je možno napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje, (2) napraviti obrazložen sklep o tem, ali bi bila zaradi nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja lahko ogrožena varnost ljudi in (3) napraviti obrazložen sklep, ali je varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja ogrožena do te mere, da bi to odtehtalo poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode (tako npr. v odločbah št. Up-57/95, Up- 74/95 in Up-75/95, vse z dne 7.7.1995).

9. Ustavno sodišče je v dani zadevi presojalo, ali bi bila zaradi nevarnosti ponovitve določenih kaznivih dejanj lahko ogrožena varnost ljudi in, v primeru pozitivnega odgovora na to vprašanje, ali so bili odreditev in podaljševanja pripora v sorazmerju s tako presojeno nevarnostjo za varnost ljudi. Na eni strani je tehtalo nevarnost morebitnega prihodnjega posega v varnost posameznikov, ki bi obstajala, če bi bil pritožnik na prostosti. Na drugi strani je tehtalo svobodo pritožnika in posledice, povezane z njenim odvzemom.

10. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-18/93 z dne 11.4.1996 odločilo o ustavnosti 3. točke drugega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94). V obrazložitvi je navedlo, da razlogi odločbe veljajo tudi za določbo 3. točke drugega odstavka 191. člena ZKP-77, na podlagi katere je bil pripor odrejen pritožniku. Ustavno sodišče je tedaj zavzelo stališče, da iz vsebine pojma "varnost ljudi" iz 20. člena Ustave sicer ni mogoče vnaprej in pavšalno izključiti na primer premoženjskih kaznivih dejanj, češ da z njimi varnost ljudi sploh ne more biti ogrožena. Ustavno normo, ki z izjemno dopustnostjo pripora omejuje obdolženčevo pravico do osebne svobode, je treba hkrati razumeti tudi kot ustavno normo, ki naj zagotovi spoštovanje ustavne pravice drugih do varnosti, ki jo (poleg osebnega dostojanstva) zagotavlja 34. člen Ustave. Preozka razlaga pojma "varnost ljudi" iz 20. člena Ustave bi lahko povzročila preozko razlago pojma "varnost vsakogar" iz 34. člena Ustave, kjer ta pojem ni več element norme, ki pravico omejuje, ampak element norme, ki pravico zagotavlja. Vendar pa to po sodbi Ustavnega sodišča na drugi strani tudi pomeni, da nevarnost ponavljanja premoženjskih kaznivih dejanj praviloma ne more odtehtati posega v osebno svobodo, če ne gre za težja kazniva dejanja z elementi poseganja v najpomembnejše ustavno varovane dobrine drugih ljudi. 11. Pritožnik je bil v kazenskem postopku zaradi utemeljenega suma storitve dveh kaznivih dejanj velike tatvine (Kazenski zakon Republike Slovenije, Uradni list SRS, št. 12/77, 19/84, 47/87, 33/89 in 5/90 - v nadaljevanju: KZS-77). V prvem primeru naj bi bil vlomil v izložbo in vzel različne zlate predmete ter dve pištoli s srebrnim okrasjem v skupni vrednosti 562.157,00 tolarjev. V drugem primeru naj bi bil vlomil v osebni avto, vreden 937.500,00 tolarjev, in z njim v RH povzročil prometno nesrečo. Iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je bil pritožnik kot mladoletnik že obravnavan zaradi premoženjskih kaznivih dejanj in da sta v času izdaje izpodbijanih sklepov tekla zoper pritožnika dva kazenska postopka zaradi kaznivega dejanja tatvine (prvi odstavek 165. člena KZS-77) in kaznivega dejanja velike tatvine (prvi odstavek 166. člena KZS-77).

12. Ustavno sodišče sodi, da je v času trajanja pripora obstajala realna nevarnost, da bi pritožnik, če bi ne bil v priporu, lahko ponovil kazniva dejanja, s storitvijo katerih bi bile lahko ogrožene tudi najpomembnejše ustavno varovane dobrine drugih ljudi. S tem je bila tudi izkazana neogibna potrebnost pripora za zagotovitev varnosti ljudi.

13. Ustavno sodišče sodi, da z izpodbijanimi sklepi ni bila kršena pritožnikova pravica do osebne svobode iz 19. člena Ustave.

C.

14. Ustavno sodišče je sprejelo odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodniki Krivic, Snoj in Testen. Sodnika Krivic in Testen sta dala ločeno mnenje.

P r e d s e d n i k

dr. Tone Jerovšek

Up 5/93

20. 5. 1996

Odklonilno ločeno mnenje sodnika Testena

1. Ustavne pritožbe zoper nekatere od izpodbijanih sklepov so bile vložene pred izčrpanjem pravnih sredstev. Iz celotne utemeljitve odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da s takšnimi sklepi niso bile (očitno) storjene zatrjevane kršitve ustavnih pravic. Iz tega in pa iz dejstva, da so izpodbijani sklepi že prenehali veljati, pa izhaja tudi, da z njihovo izvršitvijo ne bi mogle nastati nepopravljive posledice, katerih nastanek bi Ustavno sodišče s svojim izjemnim in interventnim odločanjem lahko preprečilo. Zato sem se glede odločitve o ustavni pritožbi zoper te sklepe zavzemal za (procesno) zavrženje in ne za (meritorno) zavrnitev. Glede vprašanja, ali Ustavno sodišče to lahko stori, potem ko je senat ustavno pritožbo že sprejel v obravnavo, se sklicujem na utemeljitev odločbe v zadevi Up-62/96 z dne 11. 4. 1996.

2. Pomisleke pa imam tudi zoper tisti del odločitve, ki pritožniku že na podlagi njegove navedbe, da bo v primeru ugoditve njegovi ustavni pritožbi zahteval povrnitev škode, priznava pravni interes "ne glede na to, ali bo z odškodninsko tožbo tudi dejansko uspel". O tem, kdaj ima pritožnik pravni interes, da doseže (ugotovitveno) odločbo Ustavnega sodišča, da mu je bila kršena človekova pravica z odreditvijo pripora, ki v času odločanja Ustavnega sodišča ne traja več, je Ustavno sodišče razpravljalo na podlagi obširnega gradiva v zadevi Up 20/94, ne da bi takrat sprejelo določno stališče do tega zapletenega vprašanja. Sam ocenjujem, da bi moralo Ustavno sodišče, preden bi priznalo pravni interes za izdajo ugotovitvene odločbe, zanesljivo ugotoviti, ali je (tudi) od odgovora na vprašanje, ki ga rešuje v okviru odločanja o ustavni pritožbi, res odvisna odločitev sodišča v pravdi, ki jo napoveduje ustavni pritožnik.

Poleg tega bi moralo Ustavno sodišče potem, ko je sprejelo stališče, da ima ustavni pritožnik pravni interes za izdajo ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča ne glede na to, ali bo z odškodninsko pravdo tudi dejansko uspel, v tej zadevi ugotoviti, da je bila z izpodbijanimi sklepi kršena Ustava, kolikor je bil pritožniku pripor odrejen (ali podaljšan) tudi iz razloga, ker mu je bila izrečena kazen pet let zapora. Da je ta "priporni razlog" v nasprotju z Ustavo, je Ustavno sodišče odločilo v svoji odločbi U-I-18/93 dne 11. 4. 1996.

Franc Testen
Vrsta zadeve:
 ustavna pritožba
Vrsta akta:
 drugi akti
Datum vloge:
 27.01.1993
Datum odločitve:
 18.04.1996
Vrsta odločitve:
 odločba
Vrsta rešitve:
 zavrnitev
Dokument:
 US17870