Up-2/94

Opravilna št.:
Up-2/94
Objavljeno:
OdlUS VI, 78 | 08.05.1997
ECLI:
ECLI:SI:USRS:1997:Up.2.94
Akt:
Sodba Vrhovnega sodišča št. U 977/92-7 z dne 21.7.1993 in odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/8-XVII-160.437 z dne 11.7.1992
Izrek:
Sodba Vrhovnega sodišča in odločba Ministrstva za notranje zadeve se odpravita. Zadeva se vrne Ministrstvu za notranje zadeve v ponovno odločanje.
Evidenčni stavek:
Da bi sodišče lahko presojalo zakonitost odločbe upravnega organa, izdane po prostem preudarku, morajo biti v njej navedeni hipotetično zakonsko dejansko stanje, dejansko stanje stvari, pomembno za zakonito in pravilno odločbo, dokazi, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev, in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju.

Ker upravni organ v odločbi o zavrnitvi vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ni navedel, kakšno vsebino je dal nedoločenemu pravnemu pojmu, s katerim zakon opredeljuje dejanski stan, niti ni navedel, kako je ugotovil konkretni dejanski stan, zgolj sklicevanje na prosto presojo dokazov pa ne zadostuje, je bilo s tako odločbo kršeno ustavno zagotovilo o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave).

Ker sodišče v upravnem sporu kljub navedenim pomanjkljivostim odločbe upravnega organa ni odpravilo, je tudi samo kršilo določbo o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave.
Geslo:
Enako varstvo pravic.
Državljanstvo, pridobitev.
Državljanstvo, pogoji, nevarnost za javni red, varnost ali obramba države.
Javni red, varnost, obramba države.
Upravni postopek, pravica do prostega preudarka.
Upravni organi, sodna kontrola aktov upravnih organov.
Upravna odločba, obrazložitev (pomanjkljiva obrazložitev).
Upravni postopek, diskrecijske odločitve, upravna odločba, njena dialoška narava.
Pravni pojmi, nedoločen pravni pojem.
Pritrdilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
Ustava, 22. čl.
Zakon o državljanstvu, 40. čl.
Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 1. odst. 59. čl.
Opomba:
V obrazložitvi svoje odločitve se Ustavno sodišče sklicuje na svoji zadevi št. Up-84/94 z dne 11.7.1996 (OdlUS V,184) in Up- 17/95 z dne 4.7.1996 (OdlUS V,182).
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-2/94
8.5.1997

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. R. iz M. na seji dne 8. maja 1997

o d l o č i l o :

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. U 977/92-7 z dne 21.7.1993 in odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/8-XVII-160.437 z dne 11.7.1992 se odpravita.

2. Zadeva se vrne Ministrstvu za notranje zadeve v ponovno odločanje.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča št. U 977/923-7 z dne 21.7.1993, s katero je bila zavrnjena tožba zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/8-XVII-160.473 z dne 11.7.1992, s katero je slednje zavrnilo pritožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

2. Pritožnik navaja, da je Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi ugotovilo, "da pritožnik predstavlja nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države", pri čemer je navedlo, da ima ta ugotovitev podlago v podatkih in listinah v upravnem spisu.

Pritožnik trdi, da mu ni bilo omogočeno in zagotovljeno, da v upravnem postopku zavaruje svoje interese skladno z določbo 143. člena Zakona o upravnem postopku, ker naj ne bi imel možnosti seznaniti se z obremenilnimi dokumenti in se o njih izjasniti.

Poleg tega naj bi predlagal zaslišanje prič, vendar je Vrhovno sodišče vse prezrlo in ni upoštevalo njegovih predlogov, podanih v tožbi. Po pritožnikovem mnenju navedena ugotovitev Vrhovnega sodišča pomeni obsodbo s sodbo v upravnem postopku, kar je nedopustno. Ker je Vrhovno sodišče ravnalo v nasprotju s predlogi v tožbi, je po pritožnikovem mnenju v njegovo škodo kršilo načelo zakonitosti in spoštovanje osebnega dostojanstva.

Slednje naj bi bilo razvidno tudi iz ugotovitve, "da že pripadnost varnostni službi JA po presoji sodišča predstavlja nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države". Pritožnik meni, da je Vrhovno sodišče prezrlo dejstvo, da je imel v času službovanja v JA le čin zastavnika I. razreda in da je delal kot administrativna oseba ter da glede na čin, položaj in naloge, ki jih je opravljal, ni bil seznanjen z nalogami varnostne službe, poleg tega pa da v obdobju enega leta pred upokojitvijo dejansko ni opravljal nobenih obveznosti v varnostni službi in da zato v času osamosvajanja Slovenije, kakor tudi prej, ni nikdar delal zoper Republiko Slovenijo. Pritožnik v ustavni pritožbi navaja tudi dejstvo, da v RS neprekinjeno živi in ima stalno prebivališče že od leta 1965 dalje, da je poročen s Slovenko, s katero ima dva otroka, ki sta oba slovenska državljana. Glede na to meni, da zavrnitev njegove zahteve za pridobitev državljanstva predstavlja kršitev človekovih pravic in dolžnosti staršev do vzdrževanja, izobraževanja in vzgoje svojih otrok.

Poudarja, da mu položaj, v katerem se nahaja, ne omogoča mirnega družinskega življenja, saj je vsa družina ves čas v negotovosti, da bo nekega dne dobil dekret o zapustitvi Maribora, čeprav mu RS izplačuje pokojnino. Z izpodbijano sodbo pa naj bi bila omejena tudi njegova svoboda gibanja, saj so mu pristojni organi uničili osebno izkaznico, nima potnega lista, ne more zamenjati vozniškega dovoljenja, je brez zdravstvenega varstva, kar vse po pritožnikovem mnenju predstavlja kršitev človekovih pravic in pravic družine. Ustavnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča in odločbo Ministrstva za notranje zadeve odpravi ter odloči, da pritožnik pridobi slovensko državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu RS, oziroma da navedeni odločbi odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče na ustavno pritožbo ni odgovorilo.

B.

4. Ustavno sodišče je že v zadevi št. Up-84/94 z dne 11.7.1996 ob odločanju o ustavni pritožbi sprejelo načelna stališča o pomenu določbe 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, 1/91-I in 30/91-I, 38/92 in 13/94 - v nadaljevanju: ZDRS) ter z njo v zvezi stališča o uporabi pravice do prostega preudarka in o sodni kontroli aktov upravnih organov, izdanih po prostem preudarku. Svoja stališča je tudi obširno obrazložilo. Zato Ustavno sodišče v obravnavani zadevi ne ponavlja obrazložitve sprejetih stališč, ampak je v skladu z njimi in v okviru svoje pristojnosti opravilo presojo izpodbijane odločbe. Iz navedenega razloga je sodišče udeležencem skupaj s to odločbo vročilo tudi odločbo št. Up- 84/94 z dne 11.7.1996.

5. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev več človekovih pravic, vendar Ustavno sodišče ugotavlja, da je za presojo pred Ustavnim sodiščem v tej zadevi bistveno vprašanje, ali je bila pritožniku v spornem postopku zagotovljena pravica do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave.

6. Ustava v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je že odločilo, da ustavna pravica iz 22. člena posamezniku v upravnem postopku zagotavlja, da mu mora upravni organ dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev (odločba št. Up - 17/95 z dne 4.7.1996). Pošten (upravni) postopek pa terja tudi seznanitev osebe, o katere pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih odloča upravni organ, z razlogi te odločitve.

7. Ustavno sodišče ugotavlja, da je upravni organ v izpodbijani odločbi navedel le, da je bilo v postopku ugotovljeno, "da je bil A. R. do 30.9.1991 pripadnik varnostne službe Jugoslovanske armade in da je pred agresijo omenjene armade na Republiko Slovenijo sodeloval pri pripravah na aretacijo podpolkovnika V. M., komandanta pokrajinskega štaba Vzhodnoštajerske pokrajine, med agresijo JA na Republiko Slovenijo pa je pomagal pri zbiranju podatkov o oficirjih JA, ki so prestopili k TO", in nato na podlagi tega sklenil:"Zaradi teh ravnanj A. R., ki so bila v nasprotju z interesi Republike Slovenije, MNZ na podlagi proste presoje dokazov, ki so bili izvedeni v tem postopku, ocenjuje, da je podan dejanski stan tretjega odstavka 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Iz razlogov, ki so navedeni v omenjeni zakonski določbi in v skladu z diskrecijsko pravico, ki je opredeljena v istem določilu citiranega zakona, vlogi A. R. za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ni mogoče ugoditi in je zato odločeno, kot se glasi izrek te odločbe". Po presoji Ustavnega sodišča tako pomanjkljiva obrazložitev pomeni kršitev ustavne določbe o enakem varstvu pravic (22. člen).

8. Vsaka odločba upravnega organa je namreč podvržena naknadni presoji njene pravne pravilnosti. Da bi sodišče lahko presojalo zakonitost odločbe upravnega organa, izdane po prostem preudarku, morajo biti v njej navedeni hipotetično zakonsko dejansko stanje (teorija to označuje kot zakonski dejanski stan), dejansko stanje stvari, pomembno za zakonito in pravilno odločbo (teorija to označuje kot konkretni dejanski stan), dokazi, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev, in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna.

Obrazložitev je pravzaprav neke vrste dialog, dvogovor s stranko. Ta njena značilnost se kaže med drugim tudi v tem, da mora upravni organ celostno navesti vse razloge za morebitno odklonitev zahteve prizadete stranke. Obrazložitev mora vsebovati tudi tiste razloge za odklonitev, katerim prizadeti ni ugovarjal. Pri dejanskih razlogih gre za stanje stvari. Dokaz za dialoško naravo upravne odločbe je tudi okoliščina, da je treba navesti dejstva oziroma dejanske okoliščine, ki jih je predložila stranka, tudi če jih upravni organ ni upošteval.

Razlogi pravne narave, ki jih je treba ločiti od stvarnih razlogov, pridejo do izraza s subsumiranjem dejanskega stanja pod pravno normo. Pri diskrecijskih odločitvah mora biti spoznavno, katera merila presoje so bila uporabljena pri odločanju, zato morajo biti iz obrazložitve spoznavni vsi premisleki upravnega organa. Stranka ima pravico zahtevati obrazložitev, vendar te pravice ni mogoče razumeti tako, da bi zaradi tega stranka imela pravico zahtevati določeno in konkretno opredeljeno obrazložitev, temveč mora upravni organi navesti le t.im. nosilne, to je bistvene razloge za odločitev po prostem preudarku.

Ustavno sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba navedenih elementov nima. Upravni organ v njej namreč ni navedel, kakšno vsebino je dal nedoločenemu pravnemu pojmu, s katerim zakon opredeljuje dejanski stan, niti ni navedel, kako je ugotovil konkretni dejanski stan, zgolj sklicevanje na prosto presojo dokazov pa ne zadostuje.

9. Pritožnik je dne 13.10.1992 pri Vrhovnem sodišču sprožil upravni spor, vendar kljub zgoraj opisanim pomanjkljivostim Vrhovno sodišče izpodbijane odločbe ni odpravilo. Določba o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave je bila zato kršena tudi s sodbo Vrhovnega sodišča.

10. Glede na navedeno je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča in odločbo Ministrstva za notranje zadeve odpravilo in v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUstS zadevo vrnilo pristojnemu upravnemu organu, da o njej odloči v skladu z zakonom in ob spoštovanju ustavne pravice pritožnika, tako kot izhaja iz razlogov te odločbe.

C.

11. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Jerovšek in Ude. Sodnik Krivic je dal pritrdilno ločeno mnenje.


P r e d s e d n i k
dr. Lovro Šturm


Pritrdilno ločeno mnenje sodnika Krivica

Z odločitvijo se strinjam, pri njeni obrazložitvi pa mi manjkata še dva poudarka:

1. V konkretnem primeru ne gre zgolj za tujca, ki ga na podlagi pravice do prostega preudarka, ne glede na izpolnjene zakonske pogoje, upravni organ ni dolžan sprejeti v slovensko državljanstvo, ampak za državljana druge republike bivše SFRJ, ki je na podlagi 13. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije izenačen v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije in ima, če izpolnjuje pogoje, določene v 40. členu ZDRS, pravico do državljanstva.

2. K 9. točki obrazložitve, da je bila ustavna pravica iz 22. člena Ustave kršena tudi s sodbo Vrhovnega sodišča in to zato, ker sodišče ni ugotovilo kršitev te pravice v upravni odločbi, sam dodajam še naslednje. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi celo zavzelo stališče, "da že pripadnost varnostni službi JA predstavlja nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Naloge in dejavnosti te službe v času pred in med agresijo in po agresiji JA na RS namreč merijo na rušenje ustavnega reda RS oziroma škodujejo interesom RS. Pripadnost tej službi do prenehanja aktivne vojaške službe v navedenem času pa tožnik v tožbi ni zanikal." V zvezi s tem opozarjam, da zgolj dejstvo, da je bil nekdo pripadnik varnostne službe JA, še ne pomeni, da je tudi danes nevaren za javni red, varnost ali obrambo države. Sklepanje na obstoj sedanje nevarnosti mora biti izkazano s konkretnimi dejstvi in ne kar predpostavljano, konkretna dejstva pa morajo biti navedena že v upravni odločbi, da jih prizadeti lahko v pravnem sredstvu izpodbija.


Matevž Krivic
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
drugi akti
Datum vloge:
26.01.1994
Datum odločitve:
08.05.1997
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US18312