Up-103/96

Opravilna št.:
Up-103/96
Objavljeno:
Neobjavljeno | 21.05.1997
ECLI:
ECLI:SI:USRS:1997:Up.103.96
Akt:
Ustavna pritožba S. J. zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 439/94 z dne 11.1.1996, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1532/93 z dne 1.2.1994 in sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, opr. št. IP 179/92 z dne 12.5.1992
Izrek:
Ustavna pritožba S. J. zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani in sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani se ne sprejme v obravnavo.
Evidenčni stavek:
Ker so v obravnavanem in drugih enakih primerih sodišča neposredno uporabljala zakonske norme z ustavno veljavo, pa je Ustavno sodišče v enakih ustavnih pritožbah, ki ju je sprejelo, z odločbama št. Up 65/94 in Up 119/94 (Uradni list RS, št. 24/97) ugotovilo, da peti odstavek I. točke Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in prvi odstavek 9. člena ustavnega zakona za njeno izvedbo (Uradni list RS, št. 1/91-I) tudi ob upoštevanju zavezujoče Skupne deklaracije (Sklep Skupščine RS z dne 10.7.1991) ne dopuščata drugačne uporabe od te, ki je pojasnjena tudi v vseh treh tu izpodbijanih sodbah. S tako uporabo materialnega prava torej pritožničine človekove pravice in temeljne svoboščine niso mogle biti kršene.


Geslo:
Nepristojnost Ustavnega sodišča za oceno pravilne uporabe materialnega prava.

Vojaška stanovanja, razpolaganje.

Republika Slovenija, prevzem pravic in dolžnosti, moratorij.

Načelo enakosti pred zakonom.

Pravica do socialne varnosti.

Neprimerno stanovanje.

Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
Ustava, 14., 50., 78. čl.

Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL), 9. čl.

Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 1. al. 2. odst. 55. čl.
Opomba:
V obrazložitvi svoje odločitve se Ustavno sodišče sklicuje na svoji zadevi št. Up-65/94 z dne 12.12.1996 in Up-119/94 z dne 3.4.1997.


Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-103/96

21.5.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe S. J. iz L., ki ga zastopa J. G., odvetnik v L. na seji senata dne 21. maja 1997

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba S. J. zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 439/94 z dne 11.1.1996, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1532/93 z dne 1.2.1994 in sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, opr. št. IP 179/92 z dne 12.5.1992 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Na podlagi izpodbijanih sodb mora pritožnik izprazniti stanovanje, ki mu ga je 2.10.1991 z odločbo dodelil organ JLA.

Sodišča ugotavljajo, da ta organ po 25.6.1991 ni več mogel razpolagati s stanovanjem in da ga zato pritožnik uporablja brez veljavnega pravnega naslova.

2. Pritožnik predvsem očita tem sodbam napačno uporabo materialnega prava in ponavlja svoje pravno gledanje, s katerim v pravdi ni uspel, da je namreč JLA v kritičnem času zaradi moratorija pri nadaljnji implementaciji osamosvojitvenih aktov, ki ga je Republika Slovenija sprejela s t.i. Brionsko deklaracijo, do 7.10.1991 še dejansko in pravno razpolagala z vojaškimi stanovanji.

3. Pritožnik trdi, da so mu s takimi sodbami kršene pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), pravica do socialne varnosti (50. člen Ustave) in pravica do zagotavljanja pogojev za pridobitev primernega stanovanja (78. člen Ustave).

4. Predlaga, naj Ustavno sodišče vse tri izpodbijane sodbe odpravi.

B.

5. Ustavno sodišče tudi ob tej priložnosti poudarja, da ni pristojno ocenjevati, ali so sodišča pri svojem odločanju prav uporabila materialno pravo, ker ni instanca rednim sodiščem.

6. Predvsem zaradi tega, ker so sodišča v primerih, kakršen je obravnavani, neposredno uporabljala pravne norme z ustavno veljavo, pa je Ustavno sodišče vendarle sprejelo ustavni pritožbi v materialnopravno enakih primerih, št. Up 65/94 in Up 119/94 (Uradni list RS, št. 24/97). Ugotovilo je, da Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti RS in ustavni zakon za izvedbo le-te (oboje Uradni list RS, št. 1/91) ne dopuščata drugačne uporabe od te, ki je pojasnjena tudi v tu izpodbijanih sodbah, in da se zaradi nedvoumno zavezujoče Skupne deklaracije (Uradni list RS, št. 1/91), ki jo je Skupščina RS sprejela 7.7.1991, vsebina pravne ureditve, ki jo določa prvi odstavek 9. člena omenjenega ustavnega zakona za čas do 7.10.1991 ni spremenila.

S tako uporabo materialnega prava samo po sebi torej ni mogla biti kršena katera od pritožnikovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

6. Očitno tudi ni kršena pravica do enakosti pred zakonom, kot zatrjuje pritožnik: sodna odločitev ne temelji na nobeni osebni okoliščini na strani pritožnika, temveč na dejstvu, da organ, ki je pritožniku dodelil stanovanje, tega ni mogel veljavno storiti, torej zaradi okoliščine na strani tega organa. Sodišče mora lastniku stanovanja priznati sodno varstvo zoper vsakogar, ki stanovanje uporablja brez pravnega naslova in v tem ni mogoče videti kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom.

7. Ustavna pravica do socialne varnosti (50. člen Ustave) ne vključuje pravice do stanovanja, in 78. člen Ustave zavezuje državo k ustvarjanju možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje, ne daje pa državljanu pravice zahtevati od države stanovanja ali celo zahtevati od nje, naj ga pušča v stanovanju, ki ga nezakonito zaseda.

8. Ker torej očitno ne gre za kršitve zatrjevanih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti.

C.

9. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 1. alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju ZUstS), v senatu v sestavi: predsednik mag. Janez Snoj in člana Franc Testen in dr. Lojze Ude. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena še ostalim sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se je izrekel za sprejem le sodnik mag. Krivic, je bil s tem sprejet sklep, da se ustavna pritožba ne sprejme v obravnavo. Sodnik mag. Krivic je dal odklonilno ločeno mnenje.

Predsednik senata

mag. Janez Snoj

Odklonilno ločeno mnenje sodnika Krivica

I.

V tej zadevi sem se izrekel za sprejem te ustavne pritožbe v obravnavo, vendar moje stališče ni bilo sprejeto. Enaka je bila namreč že načelna odločitev sodišča (ne le pristojnega tročlanskega senata) pri plenarni obravnavi podobnih zadev Up- 65/94 (12.12.1996) in Up-119/94 (3.4.1997). Na obrazložitev teh dveh odločb se sklicuje tudi ta sklep - zato kot svoje ločeno mnenje k temu sklepu v nadaljevanju navajam kompletno besedilo svojega ločenega mnenja k že omenjenima precedenčnima odločbama Up-65/94 in Up-119/94.

II.

(besedilo ločenega mnenja k odločbi št. Up-119/94)

1. V tem ločenem mnenju sem, ker se sedanja odločba sklicuje na odločbo št. Up-65/94 z dne 12.12.1996, povzel celotno svoje ločeno mnenje k tej odločbi (to so tu točke 2-11, 14-16 in 20), mu dodal še argumente, izhajajoče iz Dogovora 18.10.1991, ki ga pri odločanju o prejšnji zadevi še nismo poznali (to sta tu točki 12 in 13), in svoje stališče do novih elementov v obrazložitvi, ki se prvič pojavijo šele v tej odločbi (to so tu točke 17-19).

2. Strinjam se z ugotovitvijo v 12. točki odločbe št. Up-65/94 z dne 12.12.1996, da moratorij Slovenije ni zavezal "k suspendiranju ali celo derogiranju pravnih in dejanskih razmerij, ki so bila vzpostavljena s sprejetjem Temeljne ustavne listine in ustavnega zakona o njenem izvrševanju". Pravna in dejanska razmerja, ki so bila takrat (dne 25.6.1991) vzpostavljena - še več: tudi tista, ki so bila vzpostavljena še do 8. julija 1991, ko je stopil v veljavo trimesečni moratorij - so tudi po mojem mnenju ireverzibilna. Toda ne 25.6.1991 ne 8.7.1991 Slovenija še ni prevzela niti "pravne oblasti" (in še manj dejanske oblasti, torej posesti) nad premoženjem JLA (oziroma nad premoženjem "v upravljanju JLA"), kot to na podlagi očitno napačne interpretacije določb 9. člena UZITUL zatrjuje 11. točka obrazložitve.

3. Vojaška stanovanja so bila torej najmanj do 8.10.1991, če ne celo do 25.10.1991 (dan umika JLA iz Slovenije) še vedno v upravljanju JLA. Kolikor odhajajoča JLA v času moratorija s temi stanovanji ni razpolagala v skladu z dotlej (in še takrat) veljavnimi pravili in s skrbnostjo dobrega gospodarja, potem takih razpolaganj Slovenija kot pravna naslednica ne bi bila dolžna priznati, ampak bi jih z ustreznimi pravnimi sredstvi lahko razveljavila (vsaj kolikor je šlo za dodeljevanje stanovanj ljudem, ki do tega po veljavnih normah niso bili upravičeni). A tudi, če je bila velika večina teh razpolaganj morda taka in bi zato na podlagi njih nastala pravna razmerja Slovenija razveljavila (torej ne zato, ker jih JLA a priori ne bi smela vzpostavljati, ampak ker jih je vzpostavljala nezakonito oziroma ob kršitvi veljavnih pravil), pa torej tega Slovenija ne bi smela storiti nasproti tistim pravnim razmerjem, ki pa so bila morda v času moratorija vzpostavljena ob spoštovanju veljavnega prava. Če je npr. neki vojaški upokojenec končno dobil vojaško stanovanje, na katerega je zaman čakal dolga leta in do katerega je bil po veljavnih pravilih povsem upravičen, ne vidim razloga, zakaj bi Slovenija smela ali celo morala to veljavno vzpostavljeno pravno razmerje šteti za nenastalo in za nično.

4. Primere, kakršen je hipotetični primer iz konca prejšnjega odstavka, še posebej poudarjam zato, ker je v 10. točki obrazložitve prej omenjene odločbe celo povedano, da je bil eden od dveh razlogov, zakaj je bila v obravnavani zadevi ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, prav potreba po odgovoru na pomembno pravno vprašanje "o uporabi načel pravne in socialne države za konkretne primere, izvirajoče iz procesa osamosvajanja RS oziroma v zvezi z njim". Odgovora, kakršen je v 13. točki obrazložitve (prej omenjene, pa tudi te odločbe), pa po mojem mnenju ni mogoče šteti niti za načelno niti za konkretno prepričljiv in sprejemljiv odgovor na zastavljeno pomembno pravno vprašanje. Načelnega odgovora na to vprašanje v 13. točki sploh ne najdem, v obravnavanem konkretnem primeru pa dani odgovor tudi ni odgovor na zastavljeno vprašanje, vsaj glede uporabe načel socialne države ne: odgovor "saj si bil prikrajšan le za izboljšanje stanovanjskih razmer", ki pa "se ni uresničilo, ker za to ni bilo zakonite podlage"(torej odgovor v zadevi Up-65/94, medtem ko v pričujoči zadevi niti takega odgovora ni), je odgovor zgolj z gledišča načel pravne države (če seveda drži, da zakonite podlage res ni bilo - s čimer se ne strinjam), nikakor pa ne tudi z gledišča načel socialne države.

Kadar je bil pritožnik do takega izboljšanja stanovanjskih razmer po takrat veljavnih pravilih upravičen, bi socialna država, če taka "moratorijska", a po vsebini upravičena izboljšanja stanovanjskih razmer pritožnika anulira, morala za vzpostavitev s tem prekršene socialne pravičnosti oziroma načel socialne države poskrbeti kako drugače - in Ustavno sodišče se je s sklepom o sprejetju ustavne pritožbe v obravnavo pravzaprav zavezalo, da bo v končni odločbi na to načelno pravno vprašanje dalo načelen odgovor, pa ga ni dalo.

5. Ključno v tej zadevi pa je seveda vprašanje spoštovanja ali nespoštovanja načel pravne države - tako pri izpodbijanih sodbah rednih sodišč kakor seveda tudi pri odločanju Ustavnega sodišča o tej ustavni pritožbi. Pri tem gre zlasti za vprašanje pravilne interpretacije Temeljne ustavne listine in 9. člena ustavnega zakona za njeno izvedbo (s kratico: UZITUL). S temi vprašanji opravi odločba št. Up-65/94 (v 11. točki) v enem samem stavku - ali točneje: v treh polstavkih.

6. Prvi polstavek, ki "opravi" s tretjim odstavkom I. točke Temeljne ustavne listine (TUL), se glasi (poudarki tu in kasneje - moji): "tretji odstavek I. točke TUL pomeni takojšen prenos pravic in dolžnosti, kolikor gre za Republiko Slovenijo, spet nanjo". Določba, ki naj bi to pomenila, in njej sledeči četrti odstavek, pa se glasita (poudarek moj):

"Republika Slovenija prevzema vse pravice in doložnosti, ki so bile z ustavo RS in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ.

Prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti se uredi z ustavnim zakonom."

7. Če bi šlo res za "takojšen prenos", potem bi se besedilo glasilo "prevzame"(dovršno) in ne "prevzema" (nedovršno) - in da res ni bil mišljen takojšen, ampak postopen prenos ali prevzem, potrjuje tudi vsebina 9. člena UZITUL, ki ni bil sprejet morda kdaj kasneje, ko bi se pojmovanja lahko že spremenila, ampak hkrati s samo Temeljno ustavno listino - kar dodatno pojasnjuje medsebojno vsebinsko skladnost v obeh hkratnih ustavnih aktih uporabljenih formulacij.

8. Drugi polstavek, ki "opravi" s prvim odstavkom 9. člena UZITUL, se glasi: "prvi odstavek 9. člena Ustavnega zakona ... pomeni takojšen prehod pravne oblasti nad tam navedenim premoženjem na Republiko Slovenijo". Določba, ki naj bi to pomenila, pa se glasi: "Republika Slovenija prevzame v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju RS do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA."

9. Ali je gornjo kategorično in "brezprizivno" interpretacijo ("pomeni takojšen prehod") morda mogoče utemeljevati s formulacijo v citirani določbi, da RS prevzame v upravljanje vse tisto premoženje, s katerim so na ozemlju RS upravljali zvezni organi in JLA "do uveljavitve tega zakona" - češ, do 25.6.1991 je bilo tako, dne 25.6.1991 pa je to upravljanje trenutno, naenkrat prešlo na Slovenijo? Ne, tako sklepanje bi bilo očitna logična napaka: omenjena formulacija s tem samo precizira, za katero premoženje gre (za tisto, s katerim je do 25.6.1991 upravljala federacija) - s tem pa ni še prav nič rečeno, da s tem istim premoženjem ne bi mogla federacija upravljati nekaj časa še tudi po tem datumu, dokler pač ne bo prišlo do prenosa oziroma prevzema (v skladu z nadaljnjimi določbami 9. člena UZITUL).

10. Najpomembnejši pa je tretji polstavek, ki še krajše "opravi" kar z dvema odstavkoma 9. člena UZITUL (z drugim in tretjim) - in se glasi: "določbe drugega in tretjega odstavka tega člena pa urejajo le postopek dejanskega prevzema premoženja". Določbi, ki naj bi to pomenili, pa se glasita: "Prevzem premoženja JLA se izvrši postopoma, najkasneje do konca leta 1993, v skladu z odredbami Predsedstva RS o preimenovanju enot Jugoslovanske armade v enote Teritorialne obrambe Slovenije.

Republiški upravni organ, pristojen za obrambo, v skladu z zakonom oziroma dogovorom zagotovi, da v skladu z odločitvami Predsedstva RS premoženje iz prejšnjega odstavka, s katerim so do uveljavitve tega zakona upravljala poveljstva, enote in zavodi JLA, prevzemajo v upravljanje poveljstva, enote in zavodi Teritorialne obrambe RS."

11. Sam drugi odstavek 9. člena (brez povezave s tretjim) bi bilo do neke mere morda še možno interpretirati na ta način, ne da bi bila povsem očitna nepravilnost take interpretacije. Gre očitno za interpretacijo, po kateri naj bi čl. 9/I govoril o (trenutnem) prevzemu v upravljanje vsega federalnega premoženja na ozemlju RS, medtem ko pa naj se postopnost, izrecno določena v drugem odstavku, ne bi nanašala na "prevzem v upravljanje", ampak le na "dejanski prevzem premoženja". Pravni prevzem ali "prehod pravne oblasti" naj bi bil torej trenuten, le dejanski prevzem premoženja naj bi bil postopen. - Toda tudi drugega odstavka 9. člena samega (brez tretjega odstavka) tako vendarle ni mogoče prepričljivo interpretirati, saj bi to pomenilo, da federacija oziroma JLA že od 25.6.1991ni bila več

"lastnica"(točneje: upravljalka) niti premičnega (orožje, vozila itd.) niti nepremičnega premoženja (stavbe, stanovanja itd.), ampak da je vse to imela le še "v posesti", torej v dejanski, ne v pravni oblasti. To bi pomenilo, da npr. ob odhodu iz Slovenije s seboj ni odnesla dela svojega oziroma (dotlej) skupnega, federalnega premoženja, ki naj bi se šele s sukcesijskim dogovorom razdelilo med nekdanje federalne republike, ampak tuje (slovensko) premoženje oziroma orožje.

12. Toda to pravno konstrukcijo v celoti in povsem nedvoumno izpodbija - poleg pravilne interpretacije 9. člena UZITUL - tudi "Dogovor, sklenjen 18.10.1991 med delegacijo Republike Slovenije in delegacijo Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo o dokončanju umika armade iz Republike Slovenije". V 5. točki tega Dogovora je namreč določena le obveznost JLA, da "začne takoj vračati vso oborožitev in vojaško opremo, ki je last Teritorialne obrambe RS", medtem ko se v zvezi z drugo vojaško opremo ("borbena tehnika in materialno tehnična sredstva") v 6. točki ne govori o "vračanju", ampak o dolžnosti JLA, da ta sredstva skoncentrira na treh določenih lokacijah. Predvsem pa je nato v 7. točki Dogovora izrecno napisano naslednje: "Sredstva iz prejšnje točke ostanejo do delitvene bilance last Jugoslovanske armade." V 8. točki sicer glede nepremičnin ni uporabljena ista formulacija ("last JA"), ampak naslednja formulacija: "nepremičnine, ki so ob podpisu tega dogovora pod nadzorom Jugoslovanske armade, se komisijsko predajo pristojnim organom Republike Slovenije" - toda temu sledi stavek: "Stanje se bo upoštevalo pri delitveni bilanci." - Besedilo Dogovora torej tako rekoč dobesedno potrjuje mojo interpretacijo 9. člena UZITUL - in s tem potrjuje, kako je ta člen takrat razumela uradna delegacija Slovenije.

13. Točka 12 Dogovora pa v prvem odstavku izrecno govori tudi o vojaških stanovanjih in sicer takole: "Delegacija ZSLO se obvezuje, da bo dokumentacijo o vojaških stanovanjih v Republiki Sloveniji izročila Republiki Sloveniji takoj po podpisu tega dogovora preko korpusnih komisij in najkasneje do 23.10.1991, Republika Slovenija pa bo po tem času prevzela v upravljanje in gospodarjenje vsa stanovanja." Torej tudi tu popolna potrditev mojih tez: Slovenija je vojaška stanovanja šele po odhodu JLA iz Slovenije prevzela v upravljanje (in gospodarjenje), ne pa zgolj fizično prevzela v posest.

14. Vztrajati pri temu nasprotnih pravnih konstrukcijah ob hkratnem pristajanju na brionsko deklaracijo (in iz tega izhajajoča sukcesijska pogajanja s pravnimi naslednicami SFRJ) seveda ni mogoče - oziroma to dvoje preprosto pravno ni združljivo. Pa ne le to dvoje. Taka pravna konstrukcija že z 9. členom UZITUL ni združljiva: tudi če brionske deklaracije in moratorija ne bi bilo, že s samim drugim odstavkom 9. člena, ki je (pred izbruhom vojaškega spopada) postopnost prevzemanja premoženja raztegoval celo do konca leta 1993, preprosto ni združljivo pojmovanje, da bi to sploh lahko bilo zamišljeno kot dveinpolletno stanje, v katerem JLA pravno ne bi razpolagala ne s svojim orožjem , ne z avtomobili, ne s kasarnami in stanovanji itd., ampak bi vse to imela le v posesti (v dejanski oblasti) - brez možnosti sklepanja veljavnih pravnih poslov itd. Izbruh vojaškega spopada, ki ni rezultiral v kapitulacijo JLA s prehodom njenega premoženja kot vojnega plena v last zmagovalca, ampak v brionski sporazum in v moratorij, vsekakor narekuje ustrezno drugačno interpretacijo drugega odstavka 9. člena od prvotne, toda le v tem smislu, da bi bilo dikcijo "postopoma, najkasneje do konca leta 1993" v spremenjenih okoliščinah treba razumeti kot "postopoma, najkasneje do konca moratorija oziroma do sporazumno dogovorjenega odhoda JLA iz Slovenije" - pri čemer pa celo izraz iz prvega odstavka 9. člena "prevzame v upravljanje" ne more pomeniti popolnega pravnega ekvivalenta pridobitvi lastninske pravice, ampak res le prevzem upravljanja s premoženjem, ki je del sukcesijske mase in katerega lastništvo torej še ni pravno dokončno urejeno. Če to velja za orožje in druga sredstva, ki jih je JLA odpeljala s seboj (in seveda tudi za tista, ki so bila in ostala zunaj Slovenije), velja seveda tudi za tisti, relativno seveda zelo majhni del premoženja v upravljanju JLA, ki je po njenem odhodu ostal v Sloveniji. Do njenega odhoda pa, o tem zame ni najmanjšega dvoma, je z vsem tem premoženjem pravno in dejansko upravljala še JLA.

15. Če drugi odstavek 9. člena sam (brez tretjega odstavka) vsaj na prvi pogled morda še dopušča možnost interpretacije, da se v njem omenjena postopnost nanaša le na dejanski in ne tudi na pravni prevzem premoženja (in šele natančnejša analiza pokaže, da že to ne drži), pa je pri tretjem odstavku 9. člena stvar mnogo preprostejša in bolj očitna - celo tako zelo, da se ni mogoče izogniti vprašanju, ali ne gre pri zgoraj citiranem "tretjem polstavku" iz 11. točke obrazložitve in pri njegovi trditvi, da tudi tretji odstavek 9. člena ureja le dejanski prevzem premoženja, morda celo za očiten lapsus oziroma spregled tega, kaj v tretjem odstavku 9. člena res piše. Piše namreč, kot je razvidno iz citata zgoraj, o "prevzemanju (premoženja) v upravljanje" in ne zgolj o "dejanskem prevzemu premoženja". S tem je neizpodbitno demantirana teza, na kateri, domnevam, edino lahko temeljijo neobrazložene apodiktične trditve "treh polstavkov", namreč teza, da le prvi odstavek 9. člena govori o "prevzemanju premoženja v upravljanje" (ali o "prehodu pravne oblasti"), da pa drugi in tretji odstavek ne govorita o tem istem prevzemu, ampak o nekem drugem prevzemu, namreč o prevzemu zgolj dejanske oblasti nad premoženjem, medtem ko naj bi bila torej pravna oblast prevzeta ex lege že prej, že 25.6.1991. To tezo, ponavljam, tretji odstavek neizpodbitno in kategorično demantira, saj izrecno govori o "prevzemanju (premoženja) v upravljanje" (celo nedovršno: "prevzemanje"|) in ne zgolj o dejanskem prevzemu ali prevzemanju premoženja.

16. Tudi morebitnega poskusa, zatrjevati nujnost zgoraj izpodbijane "uradne" (sodne in ustavnosodne) razlage 9. člena s tem, da bi drugače nastala nerazrešljiva kontradikcija med prvim in drugima dvema odstavkoma 9. člena, ne bo težko zavrniti (češ, če bi vsi trije res govorili o istem prevzemu, to je o prevzemu pravne oblasti, potem se ne bi dalo pojasniti, kako lahko hkrati govori prvi odstavek o takojšnjem prevzemu, druga dva pa o postopnem prevzemanju istega). Vsi trije odstavki namreč res govorijo o iste vrste prevzemu (o prevzemu pravne, ne le dejanske oblasti), toda predmet tega prevzema ni v vseh treh odstavkih isti: prvi odstavek (izrecno) govori o celotnem federalnem premoženju na ozemlju Slovenije in zanj kot splošna določba (kot lex generalis) določa takojšen prevzem v upravljanje - kolikor seveda naslednje specialne določbe za del tega federalnega premoženja, to je za premoženje v upravljanju JLA, ne določajo izjeme od splošnega pravila iz prvega odstavka, namreč postopnosti prevzemanja namesto takojšnjega in enkratnega prevzema. Zakaj je bila ta postopnost kot izjema že pred izbruhom vojaškega spopada določena samo za vojaško premoženje, za "civilno" (upravno, finančno itd.) federalno premoženje pa ne, je povsem jasno: ker trenuten in enkraten prevzem vsega tega drugega premoženja delno ni predstavljal nikakršnega problema, kar se je tudi v praksi potrdilo - delno (glede mejnih prehodov, carinarnic in carin) pa je bilo že vnaprej jasno, da brez resničnega in popolnega (pravnega in dejanskega) prevzema navedenega samostojne Slovenije sploh ne more biti, zaradi česar je prav v zvezi z dejanskim in trenutnim prevzemom mejnih prehodov in carinarnic tudi izbruhnil vojaški spopad. Tega je Slovenija morala tvegati in ga je tudi uspešno izpeljala - v frontalen spopad z JLA pa ji ni bilo treba iti, zato je postopnost prevzemanja vojaškega premoženja v svojih osamosvojitvenih ustavnih aktih že vnaprej predvidela in zato je tudi na ta del kasnejših "moratorijskih" dogovorov toliko lažje pristala.

17. Gornja, 16. točka, ki je bila v mojem ločenem mnenju k prejšnji odločbi napisana samo kot zavrnitev hipotetičnega (možnega) protiargumenta, je v tem ločenem mnenju hkrati odgovor na vsebino 9. točke obrazložitve te nove odločbe.

18. Še k navedbam v 10. točki obrazložitve: čeprav bi Slovenija ob osamosvojitvi po mednarodnem pravu lahko proglasila "suverenost nad premoženjem bivše federacije na svojem ozemlju", je to z 9. členom UZITUL kot celoto celo nasproti nevojaškemu delu tega premoženja storila le v obliki "prevzema tega premoženja v upravljanje" (v smislu 13. točke mojega ločenega mnenja) - nasproti vojaškemu delu tega premoženja pa je z drugim in tretjim odstavkom 9. člena UZITUL sama predvidela postopnost in ne takojšnjost in enkratnost tega prevzema. S sklenitvijo Dogovora 18.10.1991, torej več mesecev po osamosvojitvi in tudi po brionskem sporazumu, je uradna delegacija Slovenije tako voljo Slovenije glede vojaškega dela premoženja bivše federacije izrecno potrdila tudi v na novo nastalih okoliščinah. Zakaj Slovenija v 9. členu UZITUL ni v resnici napisala tako, kot sedaj te določbe skuša razlagati 10. točka obrazložitve te odločbe, je drugo vprašanje (sam mislim, da preprosto zaradi upoštevanja realnih razmerij in zaradi dajanja prednosti bistvenemu pred manj bistvenim) - toda v 9. členu je zapisano tako, kot je zapisano, svojo razlago teh določb pa sem podal.

Tudi argument 10. točke obrazložitve, da bi moja razlaga teh določb pomenila, da bi s tem Slovenija prepustila zvezni armadi, da to premoženje "brez pravnih konsekvenc uničuje", ne drži: gre za premoženje, ki je predmet sukcesije, in njegovo protipravno uničevanje torej (vsaj načeloma) ne more biti brez pravnih konsekvenc.

19. Ne soglašam tudi z zadnjim stavkom 10. točke obrazložitve: v tistem "kritičnem času" lastnina ali upravljanje nad vojaškimi stanovanji ni bila kritična za državo, pač pa je bila in je še kritična za prizadete stanovalce. Pravna država bi morala imeti pred očmi predvsem varstvo pravic državljanov nasproti sebi, ne pa sebe nasproti državljanom (razen kadar ti ogrožajo njen obstoj).

20. Quod erat demonstrandum (kar je bilo treba dokazati): da torej vojaških stanovanj Slovenija ni prevzela v upravljanje že 25.6.1991, ampak šele po odhodu JLA iz Slovenije - in da bi bilo obravnavano ustavno pritožbo konkretnega pritožnika torej treba sprejeti, ji ugoditi in zadevo vrniti v odločanje pristojnemu prvostopnemu sodišču: če bi to ugotovilo, da pritožniku stanovanje ni bilo dodeljeno zakonito (po takratnih pravilih), bi ga vseeno izgubil - drugače pa bi ga moral obdržati. Le tako bi bilo pritožniku zagotovljeno spoštovanje njegove ustavne pravice iz 22. člena Ustave (do enakega varstva pravic kot drugim) - sedaj pa mu ni.

Matevž Krivic


Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
drugi akti
Datum vloge:
18.04.1996
Datum odločitve:
21.05.1997
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
US18378