Opravilna št.: |
U-I-22/98 |
Objavljeno: |
Uradni list RS, št. 7/98 in OdlUS VII, 13 | 22.01.1998 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:1998:U.I.22.98 |
Akt: |
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o prispevkih za socialno varnost (Uradni list RS, št. 3/98) (ZPSV-B), 8. čl. |
Izrek: |
Člen 8 Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prispevkih za socialno varnost (Uradni list RS, št. 3/98) se razveljavi. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prispevkih za socialno varnost je začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Ta odločba začne veljati z dnem razglasitve. |
Evidenčni stavek: |
Zakonska določba, po kateri začne zakon veljati pred njegovo objavo, je v nasprotju z določbo prvega odstavka 154. člena Ustave, po kateri morajo biti predpisi, preden začno veljati, objavljeni. Ker iz Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prometnem davku nedvoumno izhaja, da zakonodajalec ni imel namena, da kot začetek veljavnosti določi petnajsti dan po objavi, ampak da je bil njegov namen, da začne Zakon veljati čimprej, in je tak njegov namen razumen in legitimen, je Ustavno sodišče Zakonu odvzelo le veljavnost do 17.1.1998, to je do dneva objave, in določilo, da je Zakon začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. |
Geslo: |
Davki, takse, prispevki, davek na prejemke iz delovnega razmerja. Socialno zavarovanje, prispevki. Neustavnost zakona zaradi njegove uveljavitve pred objavo. Vacatio legis. Retroaktivnost, zakon. Zakon, retroaktivnost. Delno odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika. Delno odklonilno in delno pritrdilno ločeno mnenje ustavnega sodnika. |
Pravna podlaga: |
Ustava, 154., 155. čl. Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 26., 43. čl. |
Opomba: |
K obravnavani zadevi je bila s sklepom Ustavnega sodišča pridružena zadeva št. U-I-25/98 z dne 22. 1. 1998 zaradi skupnega obravnavanja in odločanja. |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
U-I-22/98 22.1.1998 O D L O Č B A Ustavno sodišče je v postopku odločanja o pobudah Društva davčnih svetovalcev Slovenije iz Ljubljane, ki ga zastopa predsednik Ivan Simič, in družbe Kontrakt & Plus d.o.o., Ljubljana, na seji dne 22. januarja 1998 o d l o č i l o: 1. Člen 8 Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prispevkih za socialno varnost (Uradni list RS, št. 3/98) se razveljavi. 2. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prispevkih za socialno varnost je začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. 3. Ta odločba začne veljati z dnem razglasitve. O b r a z l o ž i t e v A. 1. Društvo davčnih svetovalcev Slovenije in družba Kontrakt & Plus d.o.o., Ljubljana izpodbijata Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju: ZPSV-B). Ker je bil Zakon objavljen 17.1.1998, veljati pa je začel 1.1.1998, naj bi bil v nasprotju s 154. in s 155. členom Ustave. Pobudnika predlagata, naj Ustavno sodišče izpodbijani zakon odpravi. Predlagata tudi, naj Ustavno sodišče do svoje odločitve zadrži izvrševanje izpodbijanega zakona. 2. Državni zbor je v svojem odgovoru poslal mnenji Odbora za finance in monetarno politiko in Sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve, ki sta ju podala ob ponovnem obravnavanju izpodbijanega zakona. Določba 8. člena ZPSV-B naj bi ne bila niti po besedilu niti po smislu zamišljena tako, da bi imela povratni učinek. Določba naj bi z vidika 154. člena Ustave postala sporna potem, ko je Državni zbor zaradi veta Državnega sveta moral ponovno odločati o ZPSV-B. Obe telesi Državnega zbora sta zavzeli stališče, da bi se glede uveljavitve ZPSV-B morala uporabiti določba 154. člena Ustave, po kateri začne predpis veljati petnajsti dan po objavi, če v njem ni drugače določeno. B. 3. Ustavno sodišče je pobudi sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) nadaljevalo z odločanjem o stvari sami. 4. Pobudnika izpodbijata celoten zakon, vendar pa utemeljujeta le neskladnost določbe 8. člena ZPSV-B z Ustavo. Ustavno sodišče se je zato pri odločanju omejilo na oceno ustavnosti te določbe. 5. Določba 8. člena ZPSV-B krši 154. člen Ustave, po kateri morajo biti predpisi objavljeni, preden začnejo veljati. ZPSV-B je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 3/98 z dne 17.1.1998, po določbi 8. člena pa je začel veljati 1.1.1998. Ker je v 8. členu ZPSV-B kot začetek veljavnosti določen dan, ko Zakon še ni bil objavljen, je bila s tem kršena določba 154. člena Ustave. 6. Z razveljavitvijo končne določbe ZPSV-B, ki je določala začetek veljavnosti, se je odprlo vprašanje, kdaj začne Zakon veljati. Iz 8. člena Zakona nedvoumno izhaja, da zakonodajalec ni imel namena določiti začetek veljavnosti zakona petnajsti dan po objavi, pač pa je izrabil ustavno možnost, da sam določi drugače. Ustavno sodišče je zato sledilo zakonodajalčevemu namenu po tem, da bi Zakon veljal za celotno leto 1998 in je zato razveljavilo določbo 8. člena le toliko, kolikor je določala, da ZPSV-B velja pred objavo, to je pred 17.1.1998. Pričetek veljavnosti z 18.1.1998 pa ni v nasprotju s 154. členom Ustave, po katerem lahko predpis začne veljati naslednji dan po objavi. 7. Dejstvo, da gre za zakon, s katerim naj bi se zagotovila dodatna sredstva za državni proračun za leto 1998 (Poročevalec, št. 59/97), in da je bil Zakon zaradi tega obravnavan po hitrem postopku, utemeljuje sklep, da je zakonodajalec hotel, da začne ZPSV-B veljati čimprej. V skladu z načelom minimalnega poseganja v zakonodajalčevo ravnanje je Ustavno sodišče določbo 8. člena ZPSV-B razveljavilo in kot dan uveljavitve Zakona določilo prvi dan po njegovi objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Zakonodajalčev cilj, to je čimprejšnja uveljavitev ZPSV-B, je nesporno razumen in legitimen. V neskladju z Ustavo je le sredstvo, ki ga je uporabil, to je datum uveljavitve zakonske spremembe. Iz pravnega reda je bilo zato treba izločiti le to sredstvo. 8. Ustavno sodišče torej ni določilo začetka veljavnosti Zakona. ZPSV-B je namreč veljal od 1.1.1998, kajti tudi neustavna zakonska določba velja in so jo dolžni vsi izvrševati, dokler ni po predpisanem ustavnosodnem postopku razveljavljena. Ker pa glede na 154. člen Ustave Zakon ne more veljati pred objavo, ga je moralo Ustavno sodišče do dneva, ki ga Ustava določa kot prvega možnega za začetek veljavnosti zakona, razveljaviti. Odločitev Ustavnega sodišča pomeni torej samo to, da zakon pred tem dnem ni mogel veljati. Ustavno sodišče mu je le odvzelo veljavnost od 1.1. do 17.1.1998. 9. Ker je Ustavno sodišče določbo 8. člena ZPSV-B razveljavilo že zato, ker je v nasprotju s prvim odstavkom 154. člena Ustave, presoja ustavnosti te določbe z vidika prepovedi povratne veljave pravnih aktov (155. člen Ustave) ni bila potrebna. C. 10. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 43. člena Zakona o Ustavnem sodišču v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm ter sodnica in sodniki dr. Miroslava Geč - Korošec, dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Lojze Ude, Franc Testen in dr. Boštjan M. Zupančič. Prvo točko odločbe je sprejelo soglasno, drugo točko odločbe je sprejelo s petimi glasovi proti štirim (proti so glasovali sodniki Krivic, Snoj, Testen in Ude), tretjo točko odločbe pa je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema (proti sta glasovala sodnika Snoj in Krivic). Sodnik Ude je dal delno odklonilno, sodnik Krivic pa delno odklonilno in delno pritrdilno ločeno mnenje. P r e d s e d n i k : dr. Lovro Šturm Delno odklonilno in delno pritrdilno ločeno mnenje sodnika Krivica, ki se mu pridružuje sodnik mag. Snoj
I. Odklonilno ločeno mnenje izražam k 2. in 3. točki izreka, s katerima se nisem strinjal. Po razveljavitvi spornega 8. člena Zakona bi po mojem mnenju Ustavno sodišče moralo zgolj v obrazložitvi ugotoviti, da s tem, ko v zakonu ni več določbe o začetku njegove veljavnosti, avtomatično stopi v veljavo ustavna določba o tem, da v takem primeru predpis začne veljati 15. dan po objavi. Večinsko sprejeto odločitev štejem za nedopusten "sodni aktivizem", ko Ustavno sodišče prevzame funkcijo zakonodajalca in namesto zakonodajalca določi vsebino neke zakonske norme. To je jasno razvidno tudi iz 7. točke obrazložitve, kjer je rečeno, da je bil ta poseg narejen "v skladu z načelom minimalnega poseganja v zakonodajalčevo ravnanje" - torej vendarle s poseganjem v njegovo ravnanje oziroma v zakon kot rezultat tega ravnanja. V 8. točki obrazložitve se sicer zatrjuje ravno nasprotno - da "Ustavno sodišče ni določilo začetka veljavnosti Zakona" in da mu je "le odvzelo veljavnost od 1.1. do 17.1.1998". Če je Zakon sam določal, da začne veljati 1. januarja, odločba Ustavnega sodišča pa v 2. točki izreka izrecno določa, da je Zakon "začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS", to je 18. januarja, potem mi ni jasno, kako se lahko v obrazložitvi zatrjuje, da Ustavno sodišče ni določilo začetka veljavnosti Zakona. "Pisanje zakona" (nadomeščanje zakonodajalca) je ustavnemu sodišču morda dovoljeno (pa še to je zelo sporno - glej npr. nemške spore ob dveh takih posegih njihovega ustavnega sodišča) samo takrat, kadar z ustavnosodno razveljavitvijo protiustavne zakonske norme nastane pravna praznina, zaradi katere bi bile lahko občutno prizadete ustavne pravice ali druge ustavne dobrine in jo zato začasno (do dopolnitve zakona) "zapolni" kar ustavno sodišče kot "začasni oziroma nadomestni normodajalec". V našem primeru pa z razveljavitvijo protiustavnega 8. člena Zakona ni nastala pravna praznina, saj v tem primeru izpadlo zakonsko normo nadomesti ustavna norma 154. člena Ustave. V tem primeru je Ustavno sodišče sprejelo celo na neki način retroaktivno odločitev, saj je 22. januarja "ugotovilo", da je sporni zakon začel veljati že 18. januarja. Skoraj pet dni naj bi bil po tej umetni konstrukciji torej zakon že veljal, ko za to še ni vedel in mogel vedeti nihče. Nasprotno, javnosti znano "uradno" stališče ves čas od objave zakona naprej je bilo, da bo zakon začel veljati 15. dan po objavi, kot to določa 154. člen Ustave. Ustavno sodišče bi tudi v interesu pravne varnosti moralo temu slediti in razsoditi v skladu s to interpretacijo Ustave. Špekulacije z izplačevanjem regresov v dneh pred uveljavitvijo višje obdavčitve ipd. bi lahko preprečil zakonodajalec sam - npr. z dodatnim zakonom po hitrem postopku, ki bi ga lahko sprejel že pred 17. januarjem in objavil hkrati s spornim zakonom, enako bi lahko dosegel tudi hitrejšo uveljavitev nove obdavčitve (torej s posebnim zakonom, ki bi veljal od objave do 1. februarja, ko bi začel veljati sporni zakon). Reševanje tovrstnih finančnih problemov vlade oziroma države ni stvar ustavnega sodišča. Tudi če bo imel v tem primeru tak poseg morda same dobre in nobenih slabih posledic, je to lahko nevaren precedens za kasnejše tovrstne posege, ki pa bodo morda pravno in politično mnogo bolj problematični. Zlasti nevarno bi bilo, če bi se zakonodajalec v morebitnem novem podobnem primeru zanašal na to, da bo že Ustavno sodišče namesto njega poskrbelo npr. za polnjenje državne blagajne - in ponovno ne bi storil tega, kar bi mogel in moral storiti samo on sam. Tretji točki izreka pa sem nasprotoval zato, ker ni v skladu s 43. členom Zakona o Ustavnem sodišču, ki se glasi: "Ustavno sodišče lahko v celoti ali delno razveljavi zakon, ki ni v skladu z ustavo. Razveljavitev začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi, oziroma po poteku roka, ki ga je določilo ustavno sodišče." Tudi če je v izjemnih primerih zaradi teže prizadetih ustavnih pravic ali načel (torej po načelu sorazmernosti) dopustna interpretacija, da v takih primerih objavo odločbe v Uradnem listu za potrebe začetka učinkovanja lahko nadomesti "objava" z javno ustno razglasitvijo, pa je tudi pri taki interpretaciji po 43. členu ZUstS dopusten začetek učinkovanja šele naslednji dan po taki razglasitvi, ne že kar z razglasitvijo ali celo "z dnem razglasitve" (slednjo formulacijo bi bilo po mojem mnenju treba šteti celo zgolj za lapsus in v primeru spora šteti, da tudi ta formulacija lahko pomeni začetek učinkovanja samo "z razglasitvijo", ne pa celo pred njo, kar bi bilo povsem nesmiselno). II. Pritrdilno ločeno mnenje pa izražam k obrazložitvi 1. točke izreka. Z razveljavitvijo 8. člena Zakona sem se strinjal, prav tako z obrazložitvijo, da je bila ta zakonska določba v nasprotju s 154. členom Ustave - mislim pa, da bi bilo potrebno razsoditi tudi o zatrjevanem nasprotju te določbe s 155. členom Ustave (o retroaktivnosti) in to tako, da sporna zakonska določba ni pomenila tudi kršitve 155. člena Ustave. Sporna določba je namreč tako po svoji dikciji ("ta zakon začne veljati 1.1.1998") kot tudi po namenu zakonodajalca pri njenem sprejemanju urejala samo vprašanje, kdaj zakon začne veljati, in ne hkrati tudi vprašanja, ali ima zakon morda tudi učinek za nazaj. Kot sta v Ustavi to dve ločeni vprašanji, urejeni eno v 154. in eno v 155. členu, se tako, torej ločeno, že desetletja obravnavata tudi v pravni teoriji in tudi v praksi. Vsem pravnikom je dobro znano, da se v naši ustaljeni zakonodajni praksi povratni učinek praviloma uvaja s posebno (po dikciji sicer ne povsem logično) klavzulo: "Ta zakon začne veljati (npr.) naslednji dan po objavi, uporablja pa se (npr.) od 1.1.1998". Sporna zakonska določba ni vsebovala ne take ne kakršnekoli drugačne klavzule o povratnem učinku, ampak samo določbo o začetku veljavnosti. Tudi namen zakonodajalca nikakor ni bil, da bi s to določbo uvedel povratni učinek zakona. Zakon bi moral biti sprejet konec decembra 1997, vendar pa se je zaradi veta Državnega sveta zakonodajni postopek zavlekel in je bil zakon dokončno sprejet šele 8. januarja 1998. Takrat je bil Državni zbor na ta problem izrecno opozorjen v poročilu matičnega odbora, kjer je bilo navedeno: "Na podlagi navedenih opozoril predstavnika Sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve je odbor razpravljal o vprašanju uveljavitve zakona v primeru njegovega ponovnega sprejetja. ... Na podlagi določbe 154. člena ustave začne predpis veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem drugače določeno. Ker obravnavani zakon sicer vsebuje uveljavitveno določbo, ki pa je zaradi preteka predvidenega datuma uveljavitve zakona nična in zaradi retroaktivnosti protiustavna, je po mnenju odbora potrebno izhajati iz obravnavane ustavne določbe, da zakon začne veljati petnajsti dan po objavi. V smeri te ugotovitve naj ravnajo državni organi, pristojni za izvrševanje zakona. - Glede na navedeno odbor predlaga Državnemu zboru RS, da pri ponovnem odločanju v skladu z 91. členom Ustave RS zakon sprejme." Ker je bil zakon sprejet na podlagi takega predloga matičnega odbora, je treba šteti, da je bila sporna določba 8. člena sprejeta z namenom, kakršen je bil v predlogu matičnega odbora jasno obrazložen, in nikakor ne z namenom uvajanja povratnega učinka zakona. Ponovno pa opozarjam, da z dikcijo "ta zakon začne veljati 1. januarja ..." tudi ob drugačnem namenu zakonodajalca zakon ne bi mogel določiti svojega učinka za nazaj. Za to je po 155. členu Ustave potrebna izrecna določba o učinku za nazaj, ki je tu ni. Sporna določba 8. člena je torej zgolj določba o začetku veljavnosti (ne o učinku za nazaj) - kot taka pa je seveda logično oziroma časovno nesmiselna, saj določa nekaj logično nemogočega: da je zakon, sprejet 8. januarja in objavljen 17. januarja, začel veljati že 1. januarja. Takrat (1. januarja) namreč zakona sploh še ni bilo in zato seveda tudi ni mogel veljati - ne le zato, ker morajo biti po 154. členu Ustave predpisi objavljeni, preden začnejo veljati, ampak preprosto zato, ker zakona takrat še ni bilo: zakon nastane, pridobi svojo eksistenco šele z objavo - veljavo pa pridobi praviloma še nekoliko kasneje, torej po preteku vacatio legis (naslednji dan po objavi, 15 dni po objavi itd.). Tehnično gledano bi bilo torej možno, da bi zakon, ki vsaj že obstaja, začel "veljati" (in se uporabljati v praksi) kvečjemu takoj po objavi in še pred potekom vakacijskega roka, kar pa bi bilo seveda protiustavno (razen v primeru končne določbe "ta zakon začne veljati z objavo"). Da bi začel veljati (in se uporabljati) prej, preden je z objavo pravno sploh nastal (pridobil svojo pravno eksistenco) - ali celo, kot v tem primeru, preden je bilo v parlamentu njegovo besedilo dokončno sprejeto - pa je sploh nemogoče, ne le prepovedano."Tehnično" je sicer mogoče, da bi npr. davčna uprava začela pobirati "davek" že takoj po 1. januarju, čeprav ta "davek" z zakonom sploh še ne bi bil določen, ker bi bil zakon šele npr. 8. januarja sprejet in bi šele 17. januarja z objavo res "postal zakon" - toda tako ravnanje davčne uprave bi bilo popolna samovolja in ga nikakor ne bi bilo mogoče obravnavati kot "izvrševanje zakona". V našem primeru seveda tudi za nič takega ni šlo - nasprotno, dano je bilo interno navodilo pristojnim upravnim organom, da začne zakon veljati (in se v praksi uporabljati) šele 15. dan po objavi. Trenutek uveljavitve zakona je pomemben tudi zato, ker se tudi v primeru, da je zakon določil svoj povratni učinek, zakon lahko začne uporabljati (tako za tekoče dogajanje kot za pretekle dogodke) šele takrat, ko stopi v veljavo - na primer: če je v njem določeno, da začne veljati npr. 15.1.1998, da pa učinkuje (oziroma "se uporablja") za čas od 1.1.1998, to pomeni, da se šele 15. januarja lahko izda odločba, ki v zakonu predpisano pravno posledico izreče za dogodek, ki pa se je zgodil že v času od 1. do 14. januarja. Ker mora biti za vsako dejavnost vnaprej znano, ali je obdavčena in kako je obdavčena, je za davčne zakone praktično izključeno, da bi sploh smeli biti retroaktivni. Potrditev teh svojih stališč sem našel tudi v nemški literaturi. Kommentar zum Bonner Grundgesetz (Art. 82, Rn. 97) pravi med drugim: "Tudi če zakon določa svoj povratni učinek, lahko tega razvije šele potem, ko je bil objavljen. Če bi se zakonodajni postopek zavlekel in bi bil zakon objavljen šele po trenutku, ki je v zakonu samem določen kot čas njegove uveljavitve, potem prav tako nastanejo pravni učinki šele z objavo; ali v takem primeru nastopi povraten učinek ali pa ta določba odpade, ker se uveljavi subsidiarna klavzula Art. 82 II 2 GG (povsem enaka kot naša: če dan uveljavitve ni določen, začne zakon avtomatično veljati 14. dan po objavi - pri nas 15. dan), pa je treba ugotoviti z interpretacijo (tako že Laband, Staatsrecht, Bd. 2, s. 84)." V našem primeru pa, kot že rečeno, retroaktivnega učinka zakonodajalec sploh ni hotel in ga ni določil - in je problem za interpretacijo toliko lažji: logično "nemogoča" določba o začetku veljavnosti bi se že v praksi (brez intervencije US) morala šteti za neobstoječo - zaradi pravne varnosti pa jo je Ustavno sodišče še izrecno razveljavilo, kar bi moralo avtomatično pomeniti, da sporni zakon začne veljati 15. dan po objavi. Matevž Krivic mag. Janez Snoj Delno pritrdilno in delno odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Udeta 1. Glasoval sem za razveljavitev 5. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prometnem davku in 8. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prispevkih za socialno varnost. Po mojem mnenju pa ti dve določbi nista v nasprotju le z določbo 154. člena Ustave, po kateri morajo biti predpisi objavljeni, preden začnejo veljati, temveč tudi z določbo 155. člena Ustave, ki prepoveduje učinke zakona za nazaj (torej retroaktivnost). Le zakon sam lahko določi, da imajo posamezne določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. V primerih obeh navedenih zakonov zakonodajalec ni posebej ugotavljal te javne koristi, retroaktivna uveljavitev višjih davčnih obveznosti pa bistveno vpliva na pravni položaj davčnega zavezanca. 2. Ne strinjam pa se v obeh zadevah z odločitvijo, ki jo vsebujeta navedeni odločbi Ustavnega sodišča v tč. 2 izrekov. V obeh primerih Ustavno sodišče s tem izrekom ugotavlja, da sta noveli Zakona o prometnem davku in Zakona o prispevkih za socialno varnost začeli veljati že dan po objavi obeh zakonov v Uradnem listu RS. Svojo odločitev večina utemeljuje z razlogom, da je bil očitno zakonodajalčev namen, da bi zakona veljala za celo leto 1998 oziroma, da bi bila čim preje uveljavljena. S tako odločitvijo je po mojem mnenju Ustavno sodišče prevzelo vlogo "pozitivnega" zakonodajalca, obenem pa ni upoštevalo, da velja razveljavitvena odločba Ustavnega sodišča kot zakon, ki črta neko sicer veljavno zakonsko določilo ter da mora biti po določbi 42. člena Zakona o Ustavnem sodišču odločba tega sodišča objavljena v uradnem glasilu Republike Slovenije (oziroma vsaj po praksi samega Ustavnega sodišča javno razglašena). Razlogi, zaradi katerih nisem mogel glasovati za odločitev, ki jo vsebujeta obe odločbi pod tč. 2 izreka, so naslednji: a) Potem, ko je Ustavno sodišče razveljavilo 5. člen novele Zakona o prometnem davku in 8. člen novele Zakona o prispevkih za socialno varnost, obe ti noveli zakona nista več vsebovali določbe o dnevu, ko naj bi noveli začeli veljati. Po mojem mnenju je takoj začela neposredno učinkovati določba prvega odstavka 154. člena Ustave, ki pravi, da začne predpis veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem drugače določeno. Po razveljavitvi 5. člena novele Zakona o prometnem davku in 8. člena novele Zakona o prispevkih za socialno varnost obe noveli nista več določali dneva veljavnosti, zaradi česar je kot rečeno začela neposredno veljati določba 2. stavka prvega odstavka 154. člena Ustave. Ustavno sodišče bi storilo najbolj pravilno, če bi to le ugotovilo v razlogih obeh svojih odločb. b) Zakonodajalec bi imel po razveljavitvi 5. člena novele Zakona o prometnem davku in 8. člena novele Zakona o prispevkih za socialno varnost še vedno možnost, da uveljavi obe noveli, še preden poteče ustavno predviden petnajst-dnevni rok po objavi (javni razglasitvi) obeh odločb Ustavnega sodišča. Seveda pa bi moral zakonodajalec, če bi želel uresničiti tak namen, čim prej odločati o razveljavljenih členih obeh novel in v oba zakona vnesti določbo, da začneta veljati dan po objavi novih določb o njuni uveljavitvi v Uradnem listu RS. c) Ustavno sodišče ima, kot pravna teorija ugotavlja, vlogo "negativnega" zakonodajalca v tem smislu, da lahko zakonske določbe le razveljavi, drug predpis pa razveljavi ali odpravi (določba prvega odstavka 161. člena Ustave). Ker je Ustavno sodišče samo določilo kot dan veljavnosti obeh novel dan po njuni objavi v Uradnem listu RS, je s tem prevzelo funkcijo zakonodajalca. Odločitev, da je prevzelo vlogo zakonodajalca, je Ustavno sodišče sicer nekoliko zakrilo z ugotovitveno obliko odločbe, kot da ne bi šlo za določanje uveljavitve obeh odločb z ustavnimi odločbami. Vendar gre le za besedno oblikovanje izreka, ki ne more zakriti dejstva, da je v bistvu Ustavno sodišče samo določilo dan veljavnosti obeh novel. To je očitno tudi iz same obrazložitve obeh odločb, saj je Ustavno sodišče kot podlago svojih odločitev navedlo "namen" zakonodajalca čimprej uveljaviti obe noveli in ocenilo ta njegov namen kot razumen in legitimen. Na kratko bi lahko rekli, da je bil torej namen zakonodajalčev, odločitev pa sprejeta s strani Ustavnega sodišča. Zanimivo prepletanje zakonodajnega in ustavno-sodnega odločanja| d) Poleg tega pa je Ustavno sodišče javno razglasilo svoji odločbi dne 22.1.1998. Takrat je bilo torej šele javno razglašeno, da sta določbi 5. člena novele Zakona o prometnem davku in 8. člena novele Zakona o prispevkih za socialno varnost razveljavljeni. Kljub temu pa je Ustavno sodišče nato odločilo, da sta začeli veljati obe noveli že dan po objavi v Uradnem listu RS, se pravi 18.1.1998. Na tak način je prišlo tudi do nove retroaktivne uveljavitve obeh novel. Navedel sem že, da razveljavitev zakonske določbe predstavlja "negativno" zakonodajno funkcijo. Prav zaradi tega lahko velja tudi taka razveljavitev šele po objavi oziroma javni razglasitvi odločbe Ustavnega sodišča. dr. Lojze Ude |
Vrsta zadeve: |
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov |
Vrsta akta: |
zakon |
Vlagatelj: |
Društvo davčnih svetovalcev Slovenije, Ljubljana |
Datum vloge: |
19.01.1998 |
Datum odločitve: |
22.01.1998 |
Vrsta odločitve: |
odločba |
Vrsta rešitve: |
razveljavitev ali odprava |
Dokument: |
US18725 |
