Up-41/98

Opravilna št.:
Up-41/98
Objavljeno:
OdlUS VII, 106 | 13.03.1998
ECLI:
ECLI:SI:USRS:1998:Up.41.98
Akt:
Odločba Ministra za pravosodje št. 041-2/95 z dne 24.12.1997
Izrek:
S tem, ko sta Upravno in Vrhovno sodišče opustili odločanje o zahtevi za odložitev izvršitve odločbe Ministra za pravosodje je bila pritožniku kršena pravica iz 23. člena Ustave. Upravno sodišče mora v roku sedem dni od prejema te odločbe odločiti o zahtevi pritožnika za odložitev izvršitve odločbe Ministra za pravosodje. Do pravnomočne odločitve sodišča o navedeni zahtevi ostane v veljavi 2. točka sklepa Ustavnega sodišča št. Up-41/98 z dne 26.2.1998.
Evidenčni stavek:
Prekoračitev zakonito določenega roka, v katerem mora pristojno sodišče odločiti, sama po sebi še ne pomeni kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ali je ta kršitev podana, je treba presojati glede na kompleksnost zadeve, ki je predmet odločanja, ravnanje pritožbene stranke in ravnanje pristojnih oblasti, pri čemer je v vsakem posameznem primeru treba še posebej upoštevati okoliščine konkretnega primera. Če stranka zahteva začasno zadržanje izpodbijanega akta od sodišča, ki za odločanje o tem ni stvarno pristojno, se mora to sodišče v skladu s procesnimi pravili nemudoma izreči za stvarno nepristojno in odstopiti zadevo pristojnemu sodišču, ki ga za odločitev o tako prejeti zahtevi veže zakoniti rok. Ker v tem primeru Vrhovno sodišče več kot en mesec takšnega predloga ni odstopilo pristojnemu sodišču, je kršilo pritožnikovo pravico iz 23. člena Ustave.
Geslo:
Ustavna pritožba, ugotovitev kršitve pravice.
Uresničevanje in omejevanje pravic.
Pravica do sodnega varstva.
Ustavna pritožba, določitev izvršitve odločbe Ustavnega sodišča, rok za izvršitev.
Ustavna pritožba, začasna odredba.
Sojenje brez nepotrebnega odlašanja, sojenje v razumnem roku.
Notariat, pogoji za opravljanje.
Delno pritrdilno in delno odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
Ustava, 15., 23. čl.
Zakon o upravnih sporih (ZUS), 16., 17., 30., 69., 93. čl.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), 6. čl.
Zakon o sodiščih (ZS), 74. čl.
Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 2. odst. 40., 49., 54., 55., 56., 58., 59., 60. čl.
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-41/98
26.2.1998


S K L E P


Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe S. V. M. iz M. na seji dne 26. februarja 1998

s k l e n i l o:

1. Ustavna pritožba S. V. M. se:

- v delu, v katerem izpodbija odločbo Ministra za pravosodje št. 041-2/95 z dne 24.12.1997, zavrže,

- v delu, v katerem zatrjuje opustitev odločanja Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča o zahtevi za odložitev izvršitve odločbe iz prejšnje alinee, sprejme v obravnavo.

2. Do pravnomočne odločitve v upravnem sporu se zadrži izvrševanje odločbe Ministra za pravosodje št. 041-2/95 z dne 24.12.1997 in začetek izvrševanja notarske službe notarke M. Z., določen z aktom Notarske zbornice Slovenije (Uradni list RS, št. 13/98). Zadržanje po tej točki prične učinkovati z vročitvijo tega sklepa Ministrstvu za pravosodje in Notarski zbornici Slovenije.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Pritožnik je dne 17.2.1998 vložil ustavno pritožbo zoper v izreku tega sklepa navedeno odločbo Ministra za pravosodje.

Pritožnik zatrjuje, da so mu bile z izpodbijano odločbo kršene človekove pravice iz 14. člena, 22. člena in tretjega odstavka 49. člena Ustave ter pravica iz 26. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Izpodbijana odločba je po mnenju pritožnika očitno nezakonita zaradi neskladnosti predloga Notarske zbornice z dne 25.11.1997 z izpodbijano odločbo.

Predlog Notarske zbornice naj ne bi vseboval nobenih kriterijev za oblikovanje predloga, izpodbijana odločba pa naj bi jih vsebovala, vendar naj ne bi bili uporabljeni za vse enako.

Predlog Notarske zbornice Slovenije naj bi bil del sestavljene odločbe in zanj naj bi prav tako veljala določba 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku o obrazložitvi diskrecijske pravice. Z izpodbijano odločbo naj bi bila notarka imenovana po političnih kriterijih in na podlagi politične korupcije. Po pritožnikovem mnenju naj bi bila očitno podana kršitev pravice do enakosti pred zakonom, ki naj je ne bi spoštovalo niti Ustavno sodišče. Pritožnik posebej polemizira z ločenimi mnenji nekaterih ustavnih sodnikov v zadevi U-I-344/94 (OdlUS IV, 54), v kateri je Ustavno sodišče ocenjevalo ustavnost petega odstavka 8. člena Zakona o notariatu (Uradni list RS, št. 13/94 in 82/94 - v nadaljevanju: ZN). Pritožnik predlaga, da Ustavno sodišče po opravljeni javni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo.

2. Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče odloča o ustavni pritožbi na podlagi drugega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS), ker naj bi bile zatrjevane kršitve ustavnih pravic očitne in ker naj bi pritožniku z izvrševanjem izpodbijane odločbe nastajale nepopravljive škodljive posledice. Predlaga, da Ustavno sodišče pred končno odločitvijo zadrži izvrševanje izpodbijane odločbe.

Navaja, da je že ob vložitvi tožbe v upravnem sporu, to je 30.12.1997, predlagal izdajo začasne odredbe, o kateri sodišče še do vložitve ustavne pritožbe ni odločilo, kar po mnenju pritožnika ne predstavlja odločanja v razumnem roku.

3. Z izpodbijano odločbo je Minister za pravosodje imenoval M. Z. za notarko na prosto notarsko mesto v Ljubljani. Notarka je bila imenovana na podlagi predloga Notarske zbornice Slovenije, ki je od enajst kandidatov, kolikor se jih je prijavilo na razpis, Ministru predlagala v imenovanje tri kandidate, poleg imenovane notarke še kandidata P. M. in kandidatko S. P. Kakor je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločitve, je bila med kandidati, ki jih je predlagala Notarska zbornica, opravljena izbira ob upoštevanju dolžine delovne dobe in strokovnih izkušenj, kar naj bi imenovani kandidatki dajalo prednost pred drugima dvema kandidatoma.

B. - I.

4. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-1/98 z dne 12.1.1998 in s sklepom št. Up-10/98 z dne 23.1.1998 zavrglo ustavni pritožbi pritožnika zoper isti akt, ki ga spodbija s to ustavno pritožbo. Obakrat je zavrženje ustavne pritožbe temeljilo na ugotovitvi, da niso izpolnjeni pogoji za izjemno predčasno obravnavo ustavne pritožbe po določbi drugega odstavka 51. člena ZUstS, ker ni bila izkazana očitnost zatrjevanih kršitev človekovih pravic. Po citirani določbi lahko Ustavno sodišče samo izjemoma odloča o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice. Ker morata biti oba pogoja podana kumulativno, ustavne pritožbe ni mogoče predčasno obravnavati že, če eden od njiju ni izpolnjen. Ustavno sodišče se v takem primeru tudi ne spušča v vprašanje, ali je morda izpolnjen drugi pogoj. Ustavno sodišče je v zgoraj navedenih odločitvah utemeljilo, zakaj šteje, da pogoj očitnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic ni podan. Ker zoper odločitve Ustavnega sodišča ni dovoljena pritožba, Ustavno sodišče v postopku ponovno vložene ustavne pritožbe ne preverja pravilnosti svoje prejšnje odločitve v isti zadevi.

5. Predmet preizkusa v tej ustavni pritožbi so lahko le tiste trditve, ki bi same zase ali v povezavi s prejšnjimi trditvami lahko povzročile spremembo pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 51. člena ZUstS. Glede tega pa je treba ugotoviti, da pritožnik v tej ustavni pritožbi le bolj obširno zatrjuje isto kot prej. Po določbi tretjega odstavka 10. člena ZN opravi izbiro kandidatov, ki izpolnjujejo zakonske pogoje za imenovanje, Notarska zbornica Slovenije. To pomeni, da mora Notarska zbornica poprej ugotoviti, ali posameznik izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 8. člena ZN. Pri tem je primarno določeni pogoj iz 5. točke prvega odstavka 8. člena ZN, po katerem mora imeti kandidat najmanj dve leti praktičnih izkušenj pri notarju, mogoče izpolniti tudi z izkazovanjem drugačne prakse po določbah tretjega in četrtega odstavka 8. člena ZN. Če Notarska zbornica meni, da kateri od kandidatov ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev, mora o tem izdati posebno odločbo. Šele po tej prvi fazi postopka lahko Notarska zbornica oblikuje predlog izmed kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje. Če kandidatom, ki jih je izločila že Notarska zbornica, dejansko ni bila dana možnost izpodbijanja predlagane odločitve, je dopustno, da ti kandidati izpodbijajo končno odločbo o imenovanju notarja. Že po ugotovitvah v prejšnjih odločitvah Ustavnega sodišča o pritožnikovih ustavnih pritožbah ni izkazano, da bi bila Notarska zbornica pri oblikovanju predloga očitno kršila pritožnikove ustavne pravice. Glede tega se Ustavno sodišče sklicuje na svoji prejšnji že citirani odločitvi.

6. Ker procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev ni izpolnjena, je bilo treba ustavno pritožbo zavreči v delu, v katerem pritožnik izpodbija odločbo o imenovanju notarke (1. točka izreka te odločbe).

B. - II.

7. Pritožnik pa po vsebini zatrjuje tudi kršitev pravice iz 23. člena Ustave. Pritožnik zatrjuje, da traja odločanje o predlagani začasni odredbi nerazumno dolgo. Pritožnik se pri tem sklicuje na to, da je prvič predlagal izdajo začasne odredbe v tožbi, s katero je dne 30.12.1997 sprožil upravni spor pri Vrhovnem sodišču. Pritožnik je z zahtevo z dne 4.1.1998 Ministru za pravosodje in Notarski zbornici Slovenije predlagal, da do odločitve v upravnem sporu začasno zadrži izvrševanje odločbe o imenovanju notarke. S pripravljalno vlogo z dne 19.1.1998 je pritožnik predlagal Vrhovnemu sodišču, da na podlagi 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - v nadaljevanju: ZUS) izda začasno odredbo, ker naj bi Upravno sodišče še ne poslovalo.

8. Iz navedenega je razvidno, da je pritožnik na podlagi določbe drugega odstavka 30. člena ZUS od organa, pristojnega za izvršitev odločbe, zahteval odložitev izvršitve akta, ki ga spodbija v upravnem sporu. Minister za pravosodje bi moral o njegovi zahtevi odločiti po določbi tretjega odstavka 30. člena ZUS v roku sedem dni od prejema zahteve. Kakor je razvidno iz pritožnikovih navedb, je pritožnik po brezuspešnem poteku tega roka po določbi 69. člena ZUS zahteval izdajo začasne odredbe od Vrhovnega sodišča. To sodišče bi moralo pritožnikovo tožbo v upravnem sporu skladno z določbo drugega odstavka 93. člena ZUS odstopiti Upravnemu sodišču že 1.1.1998. Enako pa bi moralo tudi kasnejšo pritožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (z dne 19.1.1998), potem ko bi se izreklo glede na določbi 9. in 10. člena ZUS za stvarno nepristojno, odstopiti Upravnemu sodišču kot pristojnemu sodišču. Upravno sodišče pa bi moralo po določbi četrtega odstavka 69. člena ZUS o predlagani začasni odredbi odločiti v roku sedem dni od prejema zahteve, tudi če bi jo zaradi neizpolnjenih procesnih predpostavk zavrglo. Ker je ta rok instrukcijski sodni rok, zoper opustitev sodišča pritožnik v tem istem postopku nima na voljo posebnih pravnih sredstev, s katerimi bi lahko dosegel varstvo zaradi morebitne kršitve ustavne pravice iz 23. člena Ustave. Pritožnik ima v takšnem primeru na voljo le sodno varstvo ustavne pravice po drugem odstavku 157. člena Ustave, s katerim lahko v postopku upravnega spora uveljavlja kršitev te svoje pravice. Za odločanje o tej kršitvi bi bilo po določbi 9. in 10. člena ZUS pristojno Upravno sodišče, torej isto sodišče, kateremu pritožnik očita kršitev pravice iz 23. člena Ustave. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče (OdlUS V, 189), da so v takšnem primeru izpolnjene procesne predpostavke za obravnavo ustavne pritožbe, še preden pritožnik izčrpa sodno pot po drugem odstavku 157. člena Ustave, in sicer zato, ker bi se v primeru zatrjevanega zavlačevanja sodnega postopka v samem upravnem sporu zastavilo vprašanje učinkovitosti in sploh smiselnosti iskanja sodnega varstva zoper zatrjevane kršitve pred istim sodiščem, ki naj bi bilo te kršitve storilo. V skladu s tem stališčem so na podlagi drugega odstavka 51. člena ZUstS izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o tej ustavni pritožbi v delu, v katerem pritožnik zatrjuje kršitev pravice iz 23. člena Ustave. V tem delu je bila ustavna pritožba sprejeta v obravnavo.

B. - III.

9. Če bi Ustavno sodišče v postopku odločanja o sprejeti ustavni pritožbi ugotovilo, da je bila kršena pritožnikova pravica iz 23. člena Ustave, hkrati pa bi se pričela izvrševati odločba, ki jo pritožnik v upravnem sporu izpodbija, bi to pomenilo, da pritožnik nima na voljo učinkovitih pravnih sredstev, s katerimi bi ob morebitnih kršitvah njegovih ustavnih pravic lahko dosegel njihovo odpravo. Po določbi četrtega odstavka 15. člena Ustave pa sta zagotovljeni sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove izvršitve.

Zato je bilo treba ob sprejemu ustavne pritožbe na podlagi 58. člena ZUstS zadržati izvrševanje akta, s katerim je bilo odločeno o imenovanju notarke. Ta akt je neposredno povezan z zatrjevano kršitvijo pritožnikove ustavne pravice. Na tej podlagi je bilo treba pri odločanju o tej ustavni pritožbi zadržati tudi akt, ki sam po sebi ni predmet ustavne pritožbe (v delu, v katerem je bila ta ustavna pritožba sprejeta na podlagi drugega odstavka 51. člena ZUstS v obravnavo), vendar pa je z njim v neposredni zvezi in bi brez zadržanja njegovega izvrševanja tudi odločanje o ustavni pritožbi postalo neučinkovito in nesmiselno.

10. Pritrditi je treba pritožniku, da bi z izvrševanjem prej omenjenega akta ob morebitni vsebinski ugoditvi tožbi v upravnem sporu lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Če ne bi bila izdana začasna odredba, bi z odločbo (ki se spodbija v upravnem sporu) imenovana notarka dne 1.3.1998 začela tudi dejansko opravljati notarsko službo. Ker ni povsem jasno, ali bi notarju služba kasneje (po pravnomočni odločitvi v upravnem sporu) lahko prenehala le v primeru ugotovitve, da ni izpolnjeval zakonskih pogojev za notarja, ali tudi v primeru, če bi bil zaradi hudih napak v postopku razveljavljen le postopek izbire in bi ga bilo treba ponoviti - v sumarnem postopku odločanja o zahtevanem začasnem zadržanju pa tega vprašanja tudi ni mogoče rešiti, je bilo treba šteti, da bi se z nezadržanjem izvršitve izpodbijane odločbe pritožniku lahko prizadela težko popravljiva škoda, ker bi mu bilo s tem lahko onemogočeno, da bi tudi v primeru zanj ugodnega izida upravnega spora lahko postal notar. Nobeden od prijavljenih kandidatov sicer nima pravice biti imenovan za notarja, ima pa pravico, da se pod enakimi pogoji z drugimi poteguje za zasedbo notarskega mesta. Če bi bilo v upravnem sporu ugotovljeno, da mu to ni bilo omogočeno, bi bilo vsekakor tudi kršitev te pravice treba šteti za škodo.

To škodo bi lahko odpravila le ponovitev nezakonito ali protiustavno izvedenega izbirnega postopka - ta pa morda sploh ne bi bila več možna. Zato je treba pritrditi pritožniku, da bi z nadaljnjim izvrševanjem odločbe o imenovanju notarke ob morebitni vsebinski ugoditvi tožbi v upravnem sporu zanj nastala težko popravljiva škoda, če postopek izbire ne bi mogel biti ponovljen.

11. Pritožniku bi torej v tem primeru nastale težko popravljive škodljive posledice, ki bi bile vsekakor večje in težje popravljive od škodljivih posledic, ki lahko nastanejo zaradi začasne odložitve nastopa notarske službe imenovani notarki, dokler ni v upravnem sporu odločeno o zakonitosti postopka njenega imenovanja. Notarka naj bi začela s poslovanjem 1.3.1998 (Uradni list RS, št. 13/98). Torej bi bilo zgoraj navedene morebitne škodljive posledice v času od izdaje odločbe o imenovanju notarke do pričetka njenega poslovanja mogoče preprečiti samo z odločitvijo o začasnem zadržanju izpodbijanega akta v upravnem sporu, pritožnik pa kot kršitev uveljavlja prav opustitev takšne odločitve sodišča. Zato je bilo treba odločiti, kakor je razvidno iz 2. točke izreka tega sklepa. Zaradi te odločitve Ustavnega sodišča notarka, ki je imenovana z odločbo, katere izvrševanje je zadržano, ne more začeti z izvrševanjem notarske službe, dokler učinkuje odločitev o začasnem zadržanju izvrševanja odločbe o imenovanju.

C.

12. Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena, tretjega odstavka 55. člena ter na podlagi 58. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm ter sodnica in sodniki dr. Miroslava Geč - Korošec, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo soglasno.


P r e d s e d n i k :
dr. Lovro Šturm


Up-41/98
13.3.1998


O D L O Č B A


Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi S. V. M. iz M. na seji dne 13. marca 1998

o d l o č i l o:

1. S tem, ko sta Upravno in Vrhovno sodišče opustili odločanje o zahtevi za odložitev izvršitve odločbe Ministra za pravosodje št. 041-2/95 z dne 24.12.1997, je bila pritožniku kršena pravica iz 23. člena Ustave.

2. Upravno sodišče mora v roku sedem dni od prejema te odločbe odločiti o zahtevi pritožnika za odložitev izvršitve odločbe Ministra za pravosodje št. 041-2/95 z dne 24.12.1997. Do pravnomočne odločitve sodišča o navedeni zahtevi ostane v veljavi 2. točka sklepa Ustavnega sodišča št. Up-41/98 z dne 26.2.1998.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Pritožnik je dne 17.2.1998 vložil ustavno pritožbo zoper v izreku tega sklepa navedeno odločbo Ministra za pravosodje.

Zatrjeval je kršitev pravice iz 14. člena, 22. člena in tretjega odstavka 49. člena Ustave ter kršitev pravice iz 26. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah.

Poleg tega je zatrjeval, da je že ob vložitvi tožbe v upravnem sporu, to je 30.12.1997, predlagal začasno odložitev izvršitve izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve v upravnem sporu - o njej pa da sodišče do vložitve ustavne pritožbe ni odločilo, kar po mnenju pritožnika ne predstavlja odločanja v razumnem roku.

2. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-41/98 z dne 26.2.1998 ustavno pritožbo v delu, v katerem se je z njo izpodbijala navedena odločba Ministra za pravosodje, zavrglo, v delu, v katerem je pritožnik zatrjeval opustitev odločanja Upravnega in Vrhovnega sodišča o zahtevi za odložitev izvršitve te odločbe, pa sprejelo v obravnavo.

3. Ustavna pritožba je bila na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju:
ZUstS) poslana Vrhovnemu sodišču, Upravnemu sodišču in notarki, ki je bila imenovana z navedeno odločbo.

4. Predsednik Upravnega sodišča je na navedbe v ustavni pritožbi odgovoril. Meni, da so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na možnost odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe pred tem sodiščem, neutemeljene. Navaja, da sta bila z odločbama Sodnega sveta št. 2/97-334 in 27/97- 335 z dne 23.12.1997 dodeljena opravljati sodniško službo na Upravno sodišče dva sodnika Višjega sodišča v Ljubljani. Zato je Upravno sodišče že 1.1.1998 pričelo izvrševati sodno funkcijo po določbi prvega odstavka 93. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - v nadaljevanju: ZUS). O tem je bila po navedbah predsednika Upravnega sodišča širša javnost obveščena na tiskovni konferenci Ministra za pravosodje dne 12.1.1998. Upravno sodišče je v navedeni sestavi doslej že odločalo, med drugim tudi o nekaterih predlogih za začasno zadržanje izvrševanja izpodbijanih upravnih aktov. Zato po zatrjevanju Upravnega sodišča po 1.1.1998 ni mogoče šteti Vrhovnega sodišča za stvarno pristojno sodišče.

Ustavni pritožnik je predlog za izdajo začasne odredbe, vložen pri Vrhovnem sodišču 30.12.1997, dopolnil s pripravljalno vlogo z dne 19.1.1998, ki jo je naslovil in poslal Vrhovnemu sodišču.

Upravno sodišče je spis v upravnem sporu pritožnika prevzelo od Vrhovnega sodišča kot zadnjega izmed približno 3750 prevzetih spisov. Pripravljalno vlogo z dne 19.1.1998 pa je prejelo od Vrhovnega sodišča dne 26.2.1998. Šele po tem datumu bi Upravno sodišče lahko vsebinsko odločalo o predlogu za začasno zadržanje.

5. Vrhovno sodišče v odgovoru na ustavno pritožbo navaja, da so pritožbene navedbe neutemeljene. Navaja, da je bila pritožnikova tožba v upravnem sporu predana pristojnemu sodišču 30.1.1998.

Pritožnik se je v svoji vlogi z dne 19.1.1998 skliceval na opravilno številko zadeve, pod katero je bila vpisana tožba, ne da bi to vlogo označil kot samostojen procesni akt - kot zahtevo za začasno zadržanje. Pritožnik je odvetnik in je vedel, da Vrhovno sodišče po 1.1.1998 ni več pristojno za sprejem vloge, o kateri je pristojno odločiti Upravno sodišče. Ta pripravljalna vloga niti ni bila naslovljena na Upravno sodišče. Vrhovno sodišče je to vlogo evidentiralo v posebnem vpisniku in jo tako kot ostale vloge, poslane očitno nepristojnemu sodišču, odstopilo Upravnemu sodišču ob smiselni uporabi 22. člena Zakona o pravdnem postopku. Pod št. II Upr 218/98 z dne 24.2.1998 je bila Upravnemu sodišču 26.2.1998 odstopljena tudi ta pripravljalna vloga. Vrhovno sodišče opozarja, da je Upravno sodišče prevzelo več kot 3700 nerešenih vlog iz let 1996 in 1997 ter prejelo blizu 200 novih vlog, poslanih v januarju in februarju 1998 stvarno očitno nepristojnemu sodišču.

6. Na ustavno pritožbo je odgovorila tudi imenovana notarka M. Z. Navaja, da ustavni pritožbi v delu, v katerem jo je Ustavno sodišče sprejelo v obravnavo, ne ugovarja. Meni pa, da posledic nedelovanja Upravnega sodišča ni mogoče prevaliti nanjo. Meni, da Ustavno sodišče pri odločitvi o začasnem zadržanju ni upoštevalo nepopravljivih škodljivih posledic, ki z zadržanjem nastajajo njej kot prizadeti osebi. Poleg tega pa ji pred odločitvijo Ustavnega sodišča tudi ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, v katerem se odloča o njenem pravnem položaju. Zato naj bi Ustavno sodišče pri tem odločanju ravnalo v nasprotju z 22. členom Ustave. M. Z. navaja, da je poslovni prostor za izvrševanje notarske službe kupila z dolgoročnim posojilom, ki ga je nameravala plačevati iz dohodka notarske pisarne. Po imenovanju za notarko naj bi bila vložila vse svoje prihranke in najela dodatno gotovinsko posojilo, da bi zagotovila pričetek poslovanja. Pred notarsko zaprisego naj bi bila izbrisana iz imenika odvetnikov, od 27.2.1998 pa naj tudi ne bi bila več upravičena do nadomestila osebnega dohodka po prenehanju ministrske funkcije. Zato naj bi bila brez zaposlitve in s tem brez sredstev za preživljanje sebe in svoje mladoletne hčere ter brez možnosti za poravnavanje finančnih obveznosti, ki jih je prevzela zaradi notarske pisarne. Poleg tega naj bi brez zaposlitve ostala tudi njena sestra, ki naj bi v notarski pisarni opravljala administrativna dela. Delovno razmerje v prejšnji službi ji je že prenehalo zaradi pričakovane nove zaposlitve. Predlaga, da Ustavno sodišče 2. točko sklepa št. Up-41/98 z dne 26.2.1998 razveljavi ali pa odločitev o začasnem zadržanju veže na pogoj, da se da zavarovanje za škodo, ki naj bi ji nastajala v višini en milijon SIT mesečno, kar naj bi predstavljalo povprečni mesečni bruto dohodek slovenskega notarja.

B. - I.

7. Predmet te odločitve je torej ustavna pritožba v delu, v katerem pritožnik uveljavlja kršitev pravice iz 23. člena Ustave. Pritožnik je prvič predlagal začasno zadržanje odločbe o imenovanju notarke v tožbi, s katero je dne 30.12.1997 sprožil upravni spor pri Vrhovnem sodišču. Pritožnik je z zahtevo z dne 4.1.1998 Ministru za pravosodje in Notarski zbornici Slovenije predlagal, da do odločitve v upravnem sporu začasno zadržita izvrševanje odločbe o imenovanju notarke. S pripravljalno vlogo z dne 19.1.1998 je pritožnik predlagal Vrhovnemu sodišču, da na podlagi 69. člena ZUS odloči o navedenem začasnem zadržanju, ker naj bi Upravno sodišče še ne poslovalo.

8. Pritožnik je torej ob vložitvi tožbe v upravnem sporu predlagal začasno zadržanje izvrševanja izpodbijane odločbe, ko to po določbah Zakona o upravnem sporu (Uradni list SFRJ, št. 4/77), ki so se ob vložitvi tožbe še uporabljale, ni bilo možno. Po tedanji ureditvi bi pritožnik lahko le na podlagi 17. člena tedanjega Zakona o upravnem sporu zahteval od organa, ki je izdal odločbo, da zadrži njeno izvrševanje do dokončne odločitve v upravnem sporu, in če ta organ v roku ne bi odločil, bi pred Vrhovnim sodiščem lahko sprožil upravni spor zaradi molka organa. Vendar pa so se že s 1.1.1998 pričele uporabljati določbe ZUS, ki v 69. členu ureja možnost začasnega zadržanja izpodbijanega akta in za odločanje o njem predpisuje izpolnitev posebne procesne predpostavke - poprejšnje odločanje po drugem odstavku 30. člena ZUS. Po določbi drugega odstavka 93. člena ZUS bi moralo zadeve, ki jih je po 30. juniju 1996 prejelo Vrhovno sodišče (torej tudi pritožnikovo tožbo), pa o njih do 1.1.1998 še ni bilo odločeno, prevzeti s tem datumom Upravno sodišče. Po določbi tretjega odstavka tega člena se postopek v teh zadevah nadaljuje po določbah tega zakona o postopku na prvi stopnji, dejanja, ki so bila opravljena pred Vrhovnim sodiščem, pa se ne ponovijo. To pa pomeni, da bi moralo Upravno sodišče, če bi mu Vrhovno sodišče odstopilo pritožnikovo tožbo v upravnem sporu v skladu z določbo drugega odstavka 93. člena ZUS, v roku sedem dni po 1.1.1998 odločiti o zahtevanem začasnem zadržanju.

Pritrditi je treba Upravnemu sodišču, da tedaj o njem vsebinsko še ni bilo mogoče odločiti. Upravno sodišče bi zahtevo lahko le zavrglo, ker pritožnik še ni izkazal izpolnitve procesne predpostavke po drugem odstavku 30. člena ZUS. To predpostavko je pritožnik izkazal šele s svojo vlogo z dne 19.1.1998, ki pa je ni vložil pri stvarno pristojnem sodišču, ampak pri Vrhovnem sodišču. Pri tem ni pomembno, kako je pritožnik vlogo formalno poimenoval, pomembna je njena vsebina. Iz nje pa je razvidno, da je pritožnik vlogo naslovil na Vrhovno sodišče zavestno (in ne pomotoma) in tudi izrecno zahteval od Vrhovnega sodišča, da odloči o začasnem zadržanju ob sklicevanju na to, da Upravno sodišče ne posluje. V tem primeru bi se moralo Vrhovno sodišče po določbi 16. člena ZUS in ob uporabi prvega in tretjega odstavka 17. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 57/89, 20/90 in 27/90) s sklepom izreči za stvarno nepristojno in zahtevo za začasno zadržanje odstopiti pristojnemu sodišču - to je glede na določbe 9. in 10. člena ZUS Upravnemu sodišču. Upravno sodišče navaja, da je to vlogo prejelo 26.2.1998. Vrhovno sodišče pa navaja, da je s svojim dopisom št. II Upr z dne 24.2.1998 vlogo dne 16.2.1998 odstopilo Upravnemu sodišču. Očitno gre za pisno napako pri datumu, tako da je Ustavno sodišče (po ponovnih poizvedbah pri Upravnem sodišču) štelo, da je bila vloga 26.2.1998 odstopljena Upravnemu sodišču. Do tedaj Upravno sodišče o pritožnikovi zahtevi za začasno zadržanje po določbi 69. člena ZUS sploh še ni moglo odločati.

9. ZUS določa poseben rok za odločanje sodišča o začasni odredbi. Vsaka prekoračitev takšnega roka še ne pomeni sama zase kršitve pravice do odločanja brez nepotrebnega odlašanja - pač pa to pomeni v konkretnem primeru in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

10. Ustava določa v prvem odstavku 23. člena: "Vsak ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče." Pri presoji pojma "sojenje brez nepotrebnega odlašanja" ali "sojenje v razumnem roku", kakor to imenuje prvi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju: EKČP), je mogoče tudi v tem primeru uporabiti tri kriterije, ki jih je v svoji sodni praksi oblikovalo že Evropsko sodišče za človekove pravice. To sodišče je poudarilo, da je pravica vsakogar doseči odločitev sodišča v razumnem času izjemnega pomena za kakovost sojenja (sodba v zadevi Guincho z dne 10.7.1984, Publ. ECHR, Ser. A, Vol. 81, par. 38) in da EKČP zavezuje države pogodbenice, da organizirajo svoje pravne sisteme tako, da sodišča lahko izpolnjujejo zahteve iz prvega odstavka 6. člena EKČP, vključno z razumno dolžino postopka (sodba v zadevi Bucholz z dne 6.5.1981, Publ. ECHR, Ser. A, Vol. 42, par. 51, 61 in 63). Navedeni trije kriteriji pa so: 1. kompleksnost zadeve, 2. ravnanje pritožbene stranke in 3. ravnanje pristojnih oblasti, pri čemer je v vsakem posameznem primeru treba še posebej upoštevati okoliščine konkretnega primera.

11. Kar zadeva ravnanje pritožnika, mu je predvsem mogoče očitati, da je 19.1.1998 zahteval začasno zadržanje akta od sodišča, ki za odločanje o tem ni bilo stvarno pristojno.

Pritožnik je prava vešča oseba in bi mu morala biti zakonska ureditev še toliko bolj znana. S tem je pritožnik začetno zamudo s svojim ravnanjem povzročil sam. Ker je bila zahtevana odločitev o začasnem zadržanju, za katero zakon izrecno določa kratke roke, v katerih morajo pristojni organi in sodišče odločiti, je jasno, da bi se moralo Vrhovno sodišče nemudoma, najkasneje pa v roku, ki ga ZUS določa za odločitev - to je v roku sedem dni, izreči za nepristojno in zadevo odstopiti pristojnemu sodišču. Če bi to sodišče odločilo v roku nadaljnjih sedem dni o tako prejeti zahtevi, potem niti Vrhovnemu niti Upravnemu sodišču ne bi bilo mogoče očitati, da je prekoračilo zakonsko določen rok za odločitev, ker bi takšno zamudo roka lahko pripisali navedenemu ravnanju pritožnika. Vendar pa ostaja dejstvo, da Vrhovno sodišče pritožnikove tožbe v upravnem sporu ni odstopilo Upravnemu sodišču v zakonsko določenem roku oziroma da je Upravno sodišče ni prevzelo v zakonsko določenem roku, ampak šele en mesec kasneje (namesto 1.1.1998 šele 30.1.1998).

Upravnemu sodišču je pri tem mogoče očitati, da niti v sedmih dneh po prejemu tožbe (to je po 30.1.1998) ni odločilo o začasnem zadržanju. Vendar drži, da bi tedaj takšno zahtevo lahko le zavrglo kot nedovoljeno. Zato je predvsem mogoče Vrhovnemu sodišču očitati, da se po 19.1.1998 več kot en mesec ni izreklo o svoji stvarni nepristojnosti in tako ni omogočilo Upravnemu sodišču, da bi odločilo po izpolnjenih procesnih predpostavkah iz drugega odstavka 30. člena ZUS o začasnem zadržanju v razumnem roku. Ta odločitev Vrhovnega sodišča predstavlja nezahtevno odločitev, kar pomeni, da kriterij kompleksnosti zadeve pri presoji odločanja brez nepotrebnega odlašanja nima nobenega vpliva. Njegov vpliv je pri odločanju o začasnih zadržanjih izpodbijanih aktov tudi sicer bistveno manjši, kot je lahko pri odločanju o vsebini zadev, ki so predmet sodnega odločanja.

12. V času odločanja o začasnem zadržanju ostaja odprto vprašanje, ali lahko imenovanemu notarju služba preneha le, če se v upravnem sporu o zakonitosti postopka imenovanja ugotovi, da on ni izpolnjeval zakonskih pogojev za notarja, ali tudi v primeru, če bi bil zaradi hudih napak v postopku razveljavljen le postopek izbire in bi ga bilo treba ponoviti, pa bi bil v ponovljenem postopku za notarja imenovan kdo drug. To je eno od vsebinskih vprašanj, na katera lahko odgovori šele vsebinska odločitev v upravnem sporu. Če je od odločitve o začasnem zadržanju odvisno, ali bo imela takšna vsebinska odločitev učinke tudi v konkretnem upravnem sporu, potem dobi ta odločitev še poseben pomen pri presoji, ali je bilo v konkretnem primeru ravnano v skladu s 23. členom. Pri tem je treba upoštevati, da so upravne odločbe, zoper katere ni pritožbe, izvršljive takoj (z vročitvijo), in ne šele po pravnomočnosti. Samo z odločitvijo o začasnem zadržanju takega akta lahko torej stranka v postopku odločanja o upravnem sporu prepreči učinke morebitne napačne upravne odločitve.

13. Dejstvo je, da so opustitve Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča povezane tudi z reorganizacijo upravnega sodstva. Vendar to dejstvo ne more biti razlog, ki bi opravičeval kršitev ustavne pravice. Država je dolžna organizirati sodstvo tako, da je zagotovljeno uresničevanje pravice iz 23. člena Ustave. Pri tem imajo vse in vsaka od treh vej oblasti - zakonodajna (da sprejme takšno zakonsko ureditev, ki bo ustrezna podlaga za pravočasno vzpostavitev sodne organizacije in učinkovito delovanje sodstva), izvršilna (da zagotovi materialne, kadrovske, tehnične in prostorske pogoje za uspešno izvrševanje sodne oblasti - 74. člen Zakona o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 in 45/95) in sodna (da ob zagotovljenih splošnih pogojih odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi brez odlašanja) - svoj del odgovornosti in obveznosti, ki jih morajo izpolniti, da se zagotovi uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Velikih zaostankov na področju upravnega sodstva seveda ni mogoče odpraviti čez noč, toda ne glede na te velike zaostanke bi bilo treba še posebej paziti na to, da se ne bi temu pridružilo še nespoštovanje povsem novih, šele s 1. januarjem letos uveljavljenih zakonskih zagotovil o hitrem odločanju o zahtevah za začasno zadržanje izvrševanja aktov, ki so v upravnem sporu izpodbijani. To obveznost narekuje državi 23. člen Ustave, prav tako pa to zahteva izpolnitev mednarodnopravne obveznosti, ki jo je Slovenija sprejela z ratifikacijo EKČP. Zato je treba ugotoviti, da je Upravno sodišče kršilo pritožnikovo pravico iz 23. člena Ustave s tem, ko v roku sedem dni od prevzema pritožnikove tožbe ni odločilo o predlagani začasni odredbi (ki bi jo seveda lahko tedaj le zavrglo), predvsem pa je bila z opustitvijo Vrhovnega sodišča, posebej glede odločitve o pritožnikovi zahtevi z dne 19.1.1998, kršena pritožnikova pravica iz 23. člena Ustave.

B.- II.

14. Ustavno sodišče je ob odločanju o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo odločilo, da se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu zadrži izvrševanje odločbe o imenovanju notarke. Zadržalo pa je tudi izvrševanje akta Notarske zbornice, s katerim je bil določen in objavljen nastop dela notarke. Odločitev je bila sprejeta na podlagi 58. člena ZUstS. Odločitev o sprejemu pritožnikove ustavne pritožbe in odločitev o začasni odredbi je sicer sprejelo Ustavno sodišče na svoji seji, vendar ima ta odločitev naravo odločitve, ki jo praviloma sprejema senat Ustavnega sodišča (prvi odstavek 54. člena in četrti odstavek 55. člena ZUstS in 58. člen ZUstS) in ki pomeni šele prvo stopnjo v obravnavi ustavne pritožbe - šele začetek postopka odločanja o ustavni pritožbi, v kateri mora Ustavno sodišče zagotoviti kontradiktornost postopka po določbi 56. člena ZUstS v odnosu do organa, ki je izpodbijano odločbo izdal (ali jo opustil izdati), in v odnosu do morebitnih drugih strank postopka, v katerem je bila ali bi morala biti izdana odločitev, ki je predmet ustavne pritožbe. Z vročitvijo ustavne pritožbe in sklepa Ustavnega sodišča obema sodiščema in M. Z. je bila navedenim dana možnost, da se o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev o ustavni pritožbi, izjavijo. Po sprejemu odločitve o vsebini ustavne pritožbe je moralo zato Ustavno sodišče preizkusiti še odločitev o začasnem zadržanju.

15. Na podlagi odgovora Upravnega sodišča je razvidno, da niso utemeljene pritožnikove navedbe o tem, da sodišče sploh še ne posluje in da ne more soditi, ker še niso izvoljeni sodniki tega sodišča. Sodišče posluje v sestavi, ki je oblikovana na podlagi veljavnih določb ZUS, in bo torej lahko odločilo o predlaganem začasnem zadržanju. Zato je Ustavno sodišče po določbi drugega odstavka 40. člena ZUstS v zvezi z 49. členom ZUstS v 2. točki izreka te odločbe določilo, kateri organ mora izvršiti odločbo, s katero je bila ugotovljena kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, in na kakšen način. Takšna odločitev je v skladu z določbo četrtega odstavka 15. člena Ustave, ki zagotavlja pravico do odprave posledic kršitve človekovih pravic.

16. Ustavno sodišče je obravnavalo tudi možnost, da bi o nadaljnjem trajanju začasnega zadržanja izvršitve izpodbijane odločbe Ministrstva odločilo samo, na podlagi 60. člena ZUstS.

Za takšno možnost se ni odločilo predvsem iz naslednjih razlogov.

17. Upravno in Vrhovno sodišče sta kršili pritožnikovo ustavno pravico samo s tem, da nista pravočasno odločili o pritožnikovem predlogu, naj se izvršitev izpodbijanega akta zadrži - ne pa morda z napačno odločitvijo o takšnem predlogu. S tem, da je Ustavno sodišče samo zadržalo izvrševanje izpodbijanega posamičnega akta, je, kolikor je bilo to mogoče, odpravilo škodljive posledice navedene kršitve - to je tega, da sodišča o predlogu sploh niso odločila. Če bi Ustavno soidšče ne zadržalo izvršitve izpodbijane odločbe, bi s tem postalo tudi morebitno poznejše odločanje upravnega sodišča brezpredmetno oziroma - ker bi se izpodbijana odločba (lahko) izvršila - sploh nemogoče, posledic, ki bi nastale pritožniku zaradi prepoznega odločanja o njegovi zahtevi za zadržanje, pa sploh ne bi bilo mogoče popraviti.

18. Ustavno sodišče je z začasnim zadržanjem izvršitve samo ohranilo smiselnost in možnost poznejšega odločanja sodišča, ki je za to pristojno po 69. členu ZUS. Možnost, da sodišče, ki odloča po tožbi v upravnem sporu, odloži izvršitev upravnega akta do izdaje sodne odločbe, je bila uzakonjena z ZUS šele z veljavnostjo od 1.1.1998. Gre za novo pravno sredstvo, glede katerega upravno sodišče še ni izoblikovalo nikakršne sodne prakse. Začasno zadržanje izvršitve upravnega akta po 69. členu ZUS zlasti - drugače kot takšno zadržanje po 58. členu ZUstS - ni vezano na kršitev ustavne pravice. Poleg tega je v četrtem odstavku 69. člena ZUS predvidena možnost, da sodišče izdajo odločitve veže na to, da se da zavarovanje za škodo, ki utegne nastati nasprotni stranki zaradi začasnega zadržanja izvršitve upravnega akta. Glede na to, da o začasnem zadržanju izvršitve odloča sodišče, ki bo moralo odločiti tudi o tožbi v upravnem sporu, se lahko postavi tudi vprašanje, ali je pri odločanju o zahtevi iz 69. člena ZUS odločilno samo primerjanje škod, ki bi lahko nastale posameznim udeležencem v postopku, ali pa na odločitev o takšni zahtevi vpliva tudi presoja o verjetni utemeljenosti tožbe v upravnem sporu - o tem bo presodilo upravno sodišče. Vse navedeno kaže, da bodo morala upravna sodišča določiti kriterije, po katerih bodo odločala o zahtevah po 69. členu ZUS. Poleg tega, da Ustavno sodišče glede na navedeno v spisu nima na razpolago vseh potrebnih podatkov, pa je tudi presodilo, da za odpravo posledic, ki so nastale pritožniku s tem, da upravno soidšče ni odločilo v zakonskem roku, ni potrebno (kaj šele nujno, kot to določa 60. člen ZUstS), da o pritožnikovi zahtevi odloči samo, tega pa tudi ne zahteva narava ustavne pravice, ki je bila pritožniku kršena.

19. Ugovori, ki jih navaja M. Z. v odgovoru na ustavno pritožbo, se v celoti nanašajo na vprašanje utemeljenosti ali neutemeljenosti začasnega zadržanja akta. Zato se Ustavno sodišče v tej svoji odločitvi do njih ne opredeljuje posebej, ker bo to predmet odločanja pri pristojnem sodišču.

C.

20. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 59. člena ter drugega odstavka 40. člena in 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm ter sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Prvo točko izreka je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema (proti sta glasovala sodnika Ude in Zupančič), drugo točko izreka pa s petimi glasovi proti trem (proti so glasovali sodniki Krivic, Ude in Zupančič). Ločena mnenja so napovedali sodniki Krivic, Ude in Zupančič.


P r e d s e d n i k
dr. Lovro Šturm



Delno pritrdilno in delno odklonilno ločeno mnenje sodnika Krivica 


I.

(pritrdilno k 1. točki izreka)


O tem, da je bila pritožniku S. V. M. nadvse očitno kršena pravica, da bi pristojni organi (najprej Ministrstvo za pravosodje in nato pristojna sodišča) morali v predpisanih rokih odločiti o njegovi zahtevi za začasno zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe o imenovanju notarke M. Z., ni zame sploh nikakršnega dvoma, zato sem seveda glasoval za prvo točko izreka, s katero je bila ta kršitev ugotovljena. Obstoječi ogromni zaostanki v upravnem sodstvu niso in ne morejo biti nikakršen izgovor za to, da v tem primeru Vrhovno sodišče in (v bistveno manjši meri) novo Upravno sodišče nista ravnali po izrecnih določbah novega Zakona o upravnih sporih, veljavnih od 1. januarja letos, ki jima (kljub ogromnim zaostankom iz prejšnjih let, ki se jih je zakonodajalec zavedal) posebej in izrecno nalagata takojšnje, hitro odločanje o zahtevah za začasno zadržanje. Razlog za to je jasen: upravne odločbe postanejo - drugače kot sodne odločbe v civilnih in kazenskih zadevah - izvršljive praviloma že z dokončnostjo in ne šele s pravnomočnostjo, zato je v primerih, kadar bi čakanje na pravnomočnost lahko nepopravljivo prizadelo strankine pravice, hitra odločitev o predlogu za začasno zadržanje edini način za učinkovito sodno zavarovanje domnevno prizadetih pravic.

Kot izhaja že iz 9. točke obrazložitve, ni nujno, da bi vsaka prekoračitev zakonsko predpisanih rokov za to hitro odločanje (sedem dni, tri dni) že v vsakem primeru sama po sebi morala pomeniti tudi kršitev ustavne pravice do sodnega odločanja brez nepotrebnega odlašanja - to bo odvisno od konkretnih okoliščin vsakega posameznega primera. Kadar bo npr. tudi odločitev po mesecu dni še vedno lahko učinkovito zavarovala ogroženo domnevno (zatrjevano) pravico, ob upoštevanju še drugih okoliščin (vključno z upoštevanjem obremenitve sodišča s starimi zadevami) najbrž res ne bo nujno reči, da je bila to kršitev pravice iz 23. člena Ustave. Na drugi strani lahko po mojem mnenju pride tudi do primerov, ko bo morda celo odločitev, ki bo sprejeta znotraj teh kratkih zakonskih rokov, za učinkovito varstvo prepozna - in bo v primeru spora spet treba povsem konkretno presojati, ali je bila morda celo v takem primeru pravica do sojenja "brez nepotrebnega odlašanja" oziroma "v razumnem roku" kršena (recimo, če je bilo očitno, da je do določenega dne nastop nepopravljivih posledic še bilo možno preprečiti, potem pa ne več - sodišču pa bo možno očitati, da pri presoji teh okoliščin, upoštevajoč seveda tudi njegovo obremenjenost z drugimi zadevami, ni ravnalo z dolžno in glede na okoliščine možno skrbnostjo). V tu obravnavanem primeru pa ni šlo za nobenega od takih možnih primerov, torej za presojo, ali je bila zahtevana odločitev sprejeta glede na konkretne okoliščine po izteku "razumnega roka" - saj sploh ni bila sprejeta in očitno tudi ni bilo namere, da bi bila sprejeta, vsaj ne pred 1. marcem, torej pred dnem, ko naj bi imenovana notarka začela z opravljanjem notarske službe. Kršitev pravice iz 23. člena Ustave je bila z gledišča gornjih kriterijev torej povsem očitna.

Zavedam se sicer, da bi morebitna ekscesivna uporaba te nove zakonske možnosti (zahtevati v upravnem sporu hitro odločitev o začasnem zadržanju), če bi jo torej množično začeli uporabljati vsi ne glede na resnično potrebnost in upravičenost, utegnila le še dodatno zablokirati delovanje upravnega sodstva in torej povsem izneveriti pričakovanja ob njeni uvedbi - toda ta, morda povsem realna bojazen, seveda ne more biti izgovor za to, da se že pri prvih primerih, ko tega pritiska še ni, zakonski roki ne spoštujejo. Če se bo ta pritisk kasneje pojavil in začel resneje ovirati normalno delovanje upravnega sodstva, bo morda treba razmisliti tudi o strožjih zakonskih pogojih za dostop do tega pravnega sredstva, ob zatrjevanju kršitev ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma v razumnem roku pa pri presoji nedoločenega pravnega pojma "razumen rok" seveda tudi tako nastale dejanske okoliščine in najbrž tudi "težo" pravic in težo posledic nezadržanja v konkretnem primeru - tudi v primerjavi s težo pravic, za katere gre pri "rednem" odločanju v upravnem sodstvu, in s težo posledic, ki nastajajo zaradi prekoračevanja vseh razumnih rokov pri tem "rednem" odločanju.

V tem konkretnem primeru pa je bila "oteževalna" okoliščina, ki še dodatno govori v prid sprejeti odločitvi, še ta, da je bila istemu pritožniku v nekem prejšnjem postopku za zasedbo drugega notarskega mesta že kršena njegova pravica do potegovanja za notarsko mesto pod enakimi pogoji (in to prav od sedaj imenovane notarke M. Z. kot takratne ministrice za pravosodje), kjer zaradi specifičnih okoliščin takratnega primera pritožniku ni bilo mogoče omočiti odprave storjene kršitve s ponovitvijo izbirnega postopka. Zato bi bilo v tem novem sporu med istima protagonistoma, le v delno spremenjenih vlogah, treba še toliko bolj paziti, da se ne bi zaradi kakšne sodne napake ponovila situacija iz prvega spora, ko je bila na koncu ugotovljena kršitev pritožnikove pravice, vendar te kršitve takrat ni bilo več mogoče popraviti. Toda, ponavljam: paziti je treba na to, da do tega ne bi prišlo zaradi sodne napake - to pa seveda še ne pomeni niti tega, da je tudi v tem primeru do zatrjevane kršitve pritožnikove pravice do potegovanja za notarsko mesto pod enakimi pogoji res prišlo, niti tega, da bi bilo v tem trenutku pri tehtanju možne škode, ki njemu ali imenovani notarki zaradi zadržanja lahko nastane, treba pritožnikovim interesom a priori dajati prednost.

II.

(odklonilno k 2. točki izreka)

Z 2. točko izreka pa se ne strinjam in sicer zato, ker bi glede na veliko škodo, ki imenovani notarki z zadrževanjem nastopa njene službe dnevno nastaja, o morebitnem nadaljnjem zadrževanju moralo dokončno odločiti že Ustavno sodišče (po 60. členu ZUsts), in ne povsem po nepotrebnem podaljševati te negotovosti s sedaj sprejeto 2. točko izreka, po kateri utegne do dokončne odločitve o predlogu za začasno zadržanje preteči še nekaj tednov. Ker bi bilo po mojem trdnem prepričanju že ta trenutek - oziroma že takoj, ko je imenovana notarka v svojem odgovoru izkazala veliko škodo, ki ji z zadrževanjem nastaja - treba predlog za začasno zadržanje zavrniti, da se ta škoda ne bi po nepotrebnem povečevala, je to seveda še dodaten razlog za moje glasovanje proti 2. točki izreka.

Negotovosti glede vprašanja, ali je pritožniku sploh bila res kršena njegova pravica do potegovanja za notarsko mesto pod enakimi pogoji, namreč odločitev o predlogu za začasno zadržanje tako in tako ne more odpraviti - do končne odločitve o tem morda težjem vprašanju, kot je videti na prvi pogled, torej do pravnomočnega končanja upravnega spora in potem še do odločitve o morebitni ustavni pritožbi, pa utegne preteči še precej časa.

Kljub zanimivosti in relativno veliki teži pravnih vprašanj, ki so bila tu že odprta in se še lahko odprejo, pa v primerjavi z življenjsko in socialno mnogo težjimi vprašanji, ki že leta čakajo na rešitev v skoraj 4000 zaostalih primerih, ne vidim utemeljenega razloga, da bi bilo tudi pri meritornem reševanju temu upravnemu sporu treba dati prednost pred drugimi, starejšimi. V tej luči postane hitro povsem jasno, da je pa res treba takoj odpraviti negotovost glede vprašanja, ali bo nastop službe imenovane notarke še naprej ostal zadržan (nepredvidljivo dolg čas) ali ne. In po mojem trdnem prepričanju tudi, da je to negotovost treba odpraviti tako, da se predlog za (nadaljnje) začasno zadrževanje nastopa notarkine službe zavrne.

Prve negotovosti (ali je pritožnikova pravica do potegovanja za notarsko mesto pod enakimi pogoji bila sploh kršena ali ne) torej še določen, morda celo daljši čas še ne bo mogoče odpraviti. Toda medtem pritožnik še naprej lahko neovirano opravlja svoj odvetniški poklic, ki ne po ugledu ne po pridobitnosti bistveno ne odstopa od notarske službe. Če bi bilo čez čas (ko bi bil pritožnik za nastop notarske službe tudi že prestar) ugotovljeno, da mu je bila v izbirnem postopku njegova prej omenjena pravica res (že drugič) kršena, bi bila to zanj v zadnjem delu njegove odvetniške kariere izredno močna moralna satisfakcija, lahko pa bi od države zahteval tudi ustrezno denarno odškodnino. Toda obstaja tudi možnost, da zatrjevane kršitve njegove pravice v resnici ni bilo. Kako bi bilo v tem primeru mogoče opravičiti neprimerno hujši poseg v pravice imenovane notarke, ki naj bi ves ta (sedaj nepredvidljivo dolgi) čas bodisi brez vsake zaposlitve in ob dolžnosti vzdrževanja dveh oseb čakala, kako ji narašča dolg, bodisi dolg povrnila s prodajo komaj kupljenih prostorov in opreme ter začela iskati možnosti za drugo zaposlitev sebe in svoje sestre - to pa mi nikakor ni jasno. In celo, če bi se po daljšem času izkazalo, da je pritožnikova pravica vendarle bila kršena in da je sporni izbirni postopek treba ponoviti (seveda brez vnaprejšnjega zagotovila, da bo v ponovljenem postopku izbran prav on in ne morda celo ponovno ista kandidatka kot prvič) - kako bi bilo tudi v takem primeru možno opravičiti prej opisani hudi poseg v pravice imenovane notarke in hudo škodo, ki bi ji bila s tem povzročena?

Bi bila ta škoda sploh popravljiva? Samo z odškodnino - v tem smislu potem nepopravljive škode sploh ne more biti. Z odškodnino pa je seveda popravljiva tudi škoda, ki bi lahko nastala pritožniku, če sporni izbirni postopek kasneje ne bi mogel biti ponovljen. Ta razmislek tudi pokaže, da razliki v dikciji 30. člena ZUS, ki na eni strani omenja "težko popravljivo škodo", na drugi strani pa "večjo nepopravljivo škodo", ne gre pripisovati prevelikega pomena oziroma jo ne glede na okoliščine konkretnega primera razlagati povsem dobesedno. Za pravično in zakonito odločitev je nedvomno pomembnejše - enako stališče sem zasledil tudi v nemški judikaturi - tehtanje, v katerem od obeh primerov bi lahko nastala ne le težje popravljiva, ampak zlasti težja, večja škoda (saj je kakšna škoda lahko po vsebini in obsegu zelo majhna, a težko popravljiva), kot pa iskanje pojmovne razlike med "težko popravljivo" in "nepopravljivo" škodo.

V podkrepitev svojega odklonilnega stališča do večinsko izglasovane 2 točke izreka v nadaljevanju navajam še nekaj odstavkov obrazložitve, ki sem jo pripravil za drugačno 2. točko izreka, s katero bi bila pritožnikova zahteva za nadaljnje zadrževanje izvršitve zavrnjena:

"Imenovana notarka se je lahko zanesla na odločbo o imenovanju, ki jo je izdal pristojni državni organ. Zakon o notariatu (Uradni list RS, št. 13/94 in 82/94) je v določbi petega odstavka 10. člena izključil pritožbo zoper odločbo o imenovanju notarja, kar pomeni, da je bila odločba dokončna in kot takšna izvršljiva. V skladu s takšno odločbo je tudi ravnala. Ni mogoče zanikati, da ji z učinkovanjem odločitve Ustavnega sodišča o začasnem zadržanju nastopa notariata škodljive posledice, ki jih v svojem odgovoru utemeljuje (6. točka te obrazložitve), tudi nastajajo. Ob izdaji sklepa Ustavnega sodišča o začasnem zadržanju je bil izpolnjen pogoj iz 58. člena ZUstS, pri čemer je Ustavno sodišče sicer upoštevalo, da imenovani notarki zaradi odložitve nastopa notariata lahko nastane določena škoda, vendar je na podlagi tedaj znanih podatkov presodilo, da je ta manjša od škode, ki jo je izkazoval pritožnik.

Pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 30. člena ZUS, pa je treba ugotoviti, da bi imenovani notarki z nadaljnjim odlogom nastopa notarske službe nastala nedvomno večja nepopravljiva škoda, ki je bistveno bolj izkazana od pritožnikove. Res obstoji nevarnost, da izbirnega postopka v primeru morebitne ugoditve pritožnikovi tožbi v upravnem sporu ne bo mogoče ponoviti. Vendar je na eni strani to le hipotetično izkazana verjetnost, medtem ko so škodljive posledice za imenovano notarko gotovo že nastopile. Poleg tega pa je treba ugotoviti, da ima pritožnik le pravico, da se pod enakimi pogoji z drugimi poteguje za zasedbo notarskega mesta, ne pa tudi pravico biti imenovan za notarja, kar pa pomeni, da mu tudi morebiten ponovno izvedeni izbirni postopek ne more jamčiti, da bo imenovan za notarja.

Škoda bi mu lahko nastala le v primeru, da se izbirni postopek kljub ugotovljenim hudim napakam sploh ne bi mogel ponoviti in da bi se pritožnik torej moral zadovoljiti le z ugotovitvijo, da so bile v postopku izbire storjene hude napake in s tem kršene njegove pravice do kandidiranja pod enakimi pogoji. Če te kršitve ne bi bilo več mogoče odpraviti s ponovitvijo izbirnega postopka, bi bilo torej njene škodljive posledice mogoče popraviti le z ustrezno odškodnino. Ugotavljene take povsem specifične vrste škode in ustrezne odškodnine zanjo bi bilo lahko sicer zapleteno, vendar možno. Škoda, ki bi jo zaradi morda večmesečnega zadrževanja nastopa notarske službe utrpela že imenovana notarka, pa bi bila v velikem delu nepopravljiva, tudi v primeru, če bi bila tožba v upravnem sporu zavrnjena.

Tudi če bi ji visoko materialno škodo, ki bi med tem nastala in katere nastanek je verjetno izkazan v njenem odgovoru na ustavno pritožbo, naknadno kdo povrnil (pri čemer niti ni povsem jasno, kdo naj bi to bil), bi bila to samo naknadna povrnitev škode v vnaprej neznanem in nepredvidljivem roku. V vmesnem času pa bi prizadeta oseba morala na drug način poskrbeti za preživljanje sebe, svoje hčerke in svoje sestre, poleg tega pa še za vračanje posojil za nakup in opremo notarske pisarne. Že direktna materialna škoda bi bila torej zelo verjetno vsaj v določenem obsegu nepopravljiva - še zlasti pa bi bila nepopravljiva indirektna materialna škoda (izguba potencialne klientele itd.) ter nematerialna škoda zaradi dalj časa trajajoče negotovosti, ali je bilo njeno imenovanje za notarko zakonito - če bi se naknadno potem ugotovilo, da ji je bilo določen čas onemogočeno opravljanje notarske službe, na katero je bila zakonito imenovana.

Po določbi četrtega odstavka 69. člena ZUS lahko sodišče začasno zadržanje veže na pogoj, da se da zavarovanje za škodo, ki utegne nastati nasprotni stranki zaradi njene izdaje. V tem postopku je treba upoštevati, da je na strani nasprotne stranke pravzaprav prizadeta oseba. In medtem ko nasprotni stranki - organu, ki je izdal izpodbijano odločbo, ne nastaja nobena škoda, ta nastaja prizadeti osebi. Vprašljivo je, ali je mogoče za škodo, ki bi njej nastala zaradi začasnega zadržanja, zahtevati zavarovanje od pritožnika. Pritožnik ni naredil nobenih napak, če so bile v postopku imenovanja notarja storjene kakšne kršitve, potem so jih lahko zagrešili le organi, ki so odločali, to je Notarska zbornica in Ministrstvo za pravosodje.

Poleg tega pa je treba upoštevati, da bi se prizadeta oseba iz tega zavarovanja lahko poplačala šele po pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu. Zato tudi ta možnost ni mogla biti odločilna za ugoditev zahtevi za začasno zadržanje."

Matevž Krivic



Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Udeta, ki se mu pridružuje sodnik dr. Zupančič 


1. Nisem mogel glasovati za odločbo večine, da je bila s tem, ko sta Upravno in Vrhovno sodišče opustili odločanje o zahtevi za odložitev izvršitve Ministrstva za pravosodje št. 041-2/95 z dne 24.12.1997, pritožniku kršena pravica iz 23. člena, ki kot element pravice do sodnega varstva uveljavlja tudi pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, torej v razumnem roku. S številnimi ugotovitvami in stališči večinske odločbe o neupravičenem nespoštovanju z zakonom natanko določenem roku za odločanje o izdaji odredbe o začasnem zadržanju (v nadaljevanju začasne odredbe) po določbah 30. člena novega Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97) se sicer strinjam, čeprav sam ocenjujem te določbe zakona kot presplošne in premalo opredeljene, tako da že same po sebi otežkočajo hitro odločanje sodišča. Zlasti so na primer mnogo bolj skope v pogledu procesnih in materialnih predpostavk kot je ureditev Zakona o izvršilnem postopku glede izdajanja začasnih odredb (členi 262 do 274 ZIP).

Nisem pa se mogel strinjati s končnim sklepom, da je zlasti Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je res potrebovalo samo za izdajo sklepov o nepristojnosti več kot mesec dni, kršilo pritožnikovo pravico do sojenja v razumnem roku, ker sem mnenja, da objektivni razlogi (veliki zaostanki na sodiščih, reorganizacija upravnega sodstva) in subjektivne okoliščine na strani ustavnega pritožnika takega sklepa ne opravičujejo.

2. Znano je, kolikšni so zaostanki na sodiščih, zlasti tudi zaostanki v upravnih sporih. V upravnih sporih se je število zadev na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije, ki je bilo do 1.1.1998 pristojno za odločanje v vseh upravnih sporih, v zadnjih letih izjemno povečalo. Vzrok za to je tudi zakonodaja, na primer Zakon o denacionalizaciji, ki je za vračanje podržavljenega premoženja za večji del zadev določil pristojnost upravnih organov, z možnostjo izpodbijati dokončno upravno odločbo s tožbo v upravnem sporu pred Vrhovnim sodiščem. Tudi osamosvojitev Republike Slovenije je povzročila večje število novih upravnih sporov, nanašajočih se na primer na državljanstvo, pravna razmerja tujcev itd. Po novem Zakonu o upravnih sporih je specializirano Upravno sodišče v Ljubljani (s tremi oddelki v Mariboru, Celju in Novi Gorici) začelo opravljati svojo funkcijo 1.1.1998 in prevzelo že takoj v začetku v svojo pristojnost vse zadeve, ki jih je po 30.6.1996 prejelo Vrhovno sodišče, pa o njih do 1.1.1998 še ni bilo odločeno. Po poročilu Vrhovnega sodišča RS z dne 3.3.1998, II Upr.218/98 je prevzelo novo upravno sodišče od vrhovnega sodišča več kot 3.700 nerešenih zadev. Na novem sodišču je v začetku delal le senat, sestavljen iz predsednika in dveh sodnikov, ki jih je sodni svet na seji dne 23.12.1997 začasno dodelil na upravno sodišče.

Pri takih zaostankih in upoštevajoč dejstvo, da novo upravno sodišče dejansko niti sedaj nima sodnikov, je seveda razumljivo, da je prihajalo do zastojev celo v rutinskih, nezahtevnih zadevah, oziroma celo v primeru ustavnega pritožnika, ki je predlagal izdajo začasnega zadržanja odločbe Ministra za pravosodje, pri čemer je za odločanje o začasnem zadržanju določen v zakonu kratek sedem-dnevni rok od prejema zahteve.

3. Mnenja sem tudi, da lahko uveljavlja kršitev ustavne pravice do sojenja v razumnem roku le tisti, ki je sam storil vse, da bi pristojno sodišče lahko pravočasno odločalo. Ustavni pritožnik pa je svojo vlogo za izdajo začasne odredbe poslal nepristojnemu vrhovnemu sodišču in to zavestno, ne po pomoti. Svojo vlogo je naslovil s "Pripravljalna vloga" in ne s predlogom za začasno zadržanje (za izdajo začasne odredbe). Res je sicer, kot to pravilno ugotavlja odločba večine, da samo formalno poimenovanje vloge ni pomembno in da je pomembna njena vsebina. Na drugi strani pa je tudi res, da pri velikem številu zadev sodnik- poročevalec ali delavec, ki strokovno pripravlja odločbo, nista posebej pozorna na vmesne vloge, gotovo ne v tolikšni meri, da bi jih takoj vzela v delo (odprtih je itak nesorazmerno veliko zadev, ki so lahko po svoji vsebini izjemno pomembne za stranke). Ne gre za opravičevanje vrhovnega sodišča, zavzemam se za stališče, da mora tudi prizadeti, ki uveljavlja svojo pravico do sojenja v razumnem roku, storiti vse za uresničitev te svoje pravice. To pa so tudi formalnosti, ki se nanašajo na pristojnost, na obliko vloge itd.

4. Primer ustavnega pritožnika po mojem mnenju ni takšen, da bi zahteval posebno intervencijo ustavnega sodišča. Res vrhovnemu sodišču v več kot tridesetih dneh ni uspelo odločiti niti o svoji stvarni nepristojnosti, čeprav je zakonski rok za odločanje o izdaji začasne odredbe v tretjem odstavku 30. člena Zakona o upravnem sporu natanko določen in znaša sedem dni.

Nedvomno je torej, da je že vrhovno sodišče kršilo točno določeni zakonski rok. Vendar pa je ta zakonski rok instruktiven in po mojem mnenju v danih objektivnih okoliščinah (veliki zaostanki na področju upravnega sodstva, reorganizacija upravnega sodstva) in zaradi subjektivnih razlogov na strani ustavnega pritožnika, njegovo nespoštovanje samo po sebi še ne predstavlja kršitve ustavne pravice do sojenja v razumnem roku.

Tudi drugi zakoni vsebujejo instrukcijske roke za organe in sodišča, ki jih le-ti pogosto ne upoštevajo. Tako na primer Zakon o pravdnem postopku v prvem odstavku 373. člena določa, da mora biti sodba pisno izdelana v osmih dneh od izdaje. Redek je primer doslednega upoštevanja tega roka, pa zaradi tega sama ustavna pravica do sojenja v razumnem roku še ni kršena, oziroma doslej še nihče takšne kršitve sploh ni uveljavljal.

5. Ne le na področju upravnega sodstva, tudi na drugih področjih sojenja obstajajo veliki zaostanki. Na področju civilnega sodstva so zaostanki zlasti na sodiščih v nekaterih večjih centrih (na primer v Ljubljani) veliki. Ne le osebnostne pravice, o katerih odločajo sodišča v civilnih sporih, tudi sami premoženjski spori, ki predstavljajo večji del zadev, o katerih odločajo sodišča v civilnem sporu, so dovolj pomembni, saj gre v nekaterih za zagotavljanje sredstev, ki so odločilna za socialni položaj strank (upnikov), pri drugih pa za sredstva, potrebna za opravljanje gospodarske dejavnosti (na primer za zagotavljanje obratnih sredstev). V teh sporih stranke leta in leta čakajo na izdajo prvostopne sodbe, pa tudi o rednih in izrednih pravnih sredstvih odločajo sodišča v rokih, ki se pogosto ne štejejo v mesecih, temveč v letih. Kolikor pride v pritožbenem postopku ali pri odločanju o izrednih pravnih sredstvih do razveljavitve odločb nižjih sodišč, se postopek seveda še bolj zavleče. Stanje na področju civilnega sodstva je tako, da se prizadeti težko odločajo za uveljavljanje svojih zahtevkov pred sodiščem, ker ne morejo računati na sodno varstvo v takem roku, ki bi dejansko omogočil uresničitev njihovih opravičenih zahtevkov. Stranke se zaradi tega tudi pogosto poslužujejo samopomoči. Vse skupaj seveda državljanom in drugim prebivalcem Slovenije ne ustvarja občutka pravne varnosti. Številni vzroki za tako stanje so objektivni (spremembe v pravnem sistemu, reorganizacija sodstva, nezasedana sodniška mesta), številni pa so tudi subjektivni.

Osebno nasprotujem prevelikemu poudarjanju, da je tudi procesna zakonodaja eden od glavnih (če ne sploh glavni) vzrokov za velike zaostanke. Zakon o pravdnem postopku in še v večji meri Zakon o izvršilnem postopku je brez dvoma mogoče dopolniti in spremeniti z namenom zagotoviti hitrejše in učinkovitejše sodne postopke. V pravdnem postopku je na primer mogoče zmanjšati mejne vrednosti, odločilne za uporabo sumarnega postopka v sporih majhne vrednosti, za izdajo plačilnega naloga, za dopustnost revizije, za omejitev pravice do navajanja novih dejstev in novih dokazov, mogoče je uzakoniti učinkovitejši sistem vročanja in preprečiti izmikanje vročitve itd. Vendar pa vse te spremembe same po sebi ne bodo bistveno pospešile postopkov. Mnogo vzrokov je tudi subjektivnih in se kažejo v določeni nezainteresiranosti za strokovno izobraževanje, v neobčutljivosti do strank v zadevah, ki zaradi svoje zapletenosti potekajo že vrsto let, pa tudi v nesistematičnem in ne dovolj pripravljenem vodenju postopkov.

V takih razmerah, ki kot rečeno že ogrožajo občutek pravne varnosti državljanov in drugih prebivalcev Slovenije in sam pojem pravne države, sem mnenja, da bi bilo mogoče najti tudi med zadevami, v katerih stranke uveljavljajo svoje pravice dovolj aktivno, številne take primere, ki bi bolj kot primer iz te ustavne pritožbe opravičeval intervencijo ustavnega sodišča.

dr. Lojze Ude

dr. Boštjan M. Zupančič
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
drugi akti
Datum vloge:
18.02.1998
Datum odločitve:
13.03.1998
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
ugotovitev kršitve človekove pravice
Dokument:
US18834