Opravilna št.: |
Up-25/95 |
Objavljeno: |
OdlUS VII, 245 | 03.12.1998 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:1998:Up.25.95 |
Akt: |
Sodba Vrhovnega sodišča št. U 1505/93-12 z dne 8.12.1994 in odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/8-XVII-114.499 z dne 29.10.1993 |
Izrek: |
Sodba Vrhovnega sodišča in odločba Ministrstva za notranje zadeve se odpravita. Zadeva se vrne Ministrstvu za notranje zadeve v ponovno odločanje. |
Evidenčni stavek: |
Ker v izpodbijani odločbi niso bila navedena odločilna dejstva, ki so pomembna za zakonito odločbo, je bila kršena ustavna določba o enakem varstvu iz 22. člena Ustave, ki zagotavlja vsaki osebi, o katere pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih odloča upravni organ, da je seznanjena z razlogi odločitve. Ker sodišče kljub pomanjkljivostim izpodbijane odločbe upravnega organa ni odpravilo, je bilo tudi s sodbo Vrhovnega sodišča kršeno ustavno jamstvo enakega varstva pravic (22. člena Ustave). |
Geslo: |
Državljanstvo, sprejem v državljanstvo. Razlog nevarnosti za javni red za nesprejem v državljanstvo. Enakost pred zakonom. Enako varstvo pravic. Upravni postopek, odločanje po prostem preudarku. Upravna odločba, formalne sestavine. Pritrdilno ločeno mnenje ustavnega sodnika. |
Pravna podlaga: |
Ustava, 14., 22. čl. Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), 10., 40. čl. Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 1. odst. 59. čl. |
Opomba: |
V obrazložitvi svoje odločitve se Ustavno sodišče sklicuje na svoji zadevi št. Up-84/94 z dne 11. 7. 1996 (OdlUS V,184) in št. Up-50/94 z dne 22. 1. 1998. |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
Up-25/95 3.12.1998 O D L O Č B A Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi D. D. s Č. K., ki ga zastopa H. S. Đ., odvetnik v K. na seji dne 3. decembra 1998 o d l o č i l o : 1. Sodba Vrhovnega sodišča št. U 1505/93-12 z dne 8.12.1994 in odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/8-XVII-114.499 z dne 29.10.1993 se odpravita. 2. Zadeva se vrne Ministrstvu za notranje zadeve v ponovno odločanje. O b r a z l o ž i t e v A. 1. Pritožnik izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča in odločbo Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ), s katerima je bila njegova vloga za sprejem v državljanstvo zavrnjena na podlagi tretjega odstavka 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94 - v nadaljevanju: ZDRS), oziroma zavrnjena tožba v upravnem sporu. V ustavni pritožbi navaja, da je iz obrazložitve izpodbijane odločbe MNZ razvidno, da je le-to zavrnilo njegovo prošnjo, ker naj bi njegov sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost za javni red. Svojo odločitev naj bi oprlo zgolj na dejstvo, da je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje na zaporno kazen 13 let, hkrati pa navedlo, da ni našlo razloga, da bi kot dokaz v postopku zahtevalo še sodbo, ki jo je izreklo sodišče v T. Navaja še, da je bil že po sedmih letih prestane kazni pogojno izpuščen, ter da od takrat ni storil nobenega kaznivega dejanja ali prekrška. Poudarja, da je lojalen slovenski državi in da je pripravljen tudi v prihodnje izpolnjevati dolžnosti državljana ter se podrejati pravnemu redu v Republiki Sloveniji. Navaja, da je leta 1985 v Č. K. kupil hišo, kjer živi s svojo družino. Dva od njegovih otrok sta pridobila slovensko državljanstvo, prošnja mladoletnega sina J. pa je bila zavrnjena. Pritožnik uveljavlja kršitev pravice iz 54. člena Ustave, ker se mu z zavrnitvijo prošnje za sprejem v državljanstvo preprečuje, da bi živel s svojo družino. Meni tudi, da pomeni izpodbijana sodba diskriminacijo, ki je prepovedana z Ustavo in Konvencijo o varstvu človekovih pravic, saj je v Sloveniji na tisoče ljudi, ki naj bi bili enako kaznovani kot on, pa po prestani kazni zaradi njih javni red v Sloveniji ni ogrožen. Poleg tega naj bi MNZ ne ravnalo enako, ko je v drugih podobnih primerih presojalo razloge iz 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Ustavnemu sodišču predlaga, da ustavni pritožbi ugodi ter izpodbijani odločbi spremeni, tako da njegovi prošnji za sprejem v slovensko državljanstvo ugodi. 2. MNZ je odločbo o zavrnitvi vloge za sprejem v državljanstvo utemeljilo z razlogi iz tretjega odstavka 40. člena ZDRS. Po stališču MNZ bi "sprejem D. D. v državljanstvo RS zaradi teže storjenega kaznivega dejanja pomenil nevarnost za javni red, čeprav je od storitve kaznivega dejanja poteklo že več kot 13 let. Dejstvo, da je bil D. D. pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja umora na 13 let zaporne kazni, je potrdil tudi prosilec sam, zato MNZ ni našlo razloga, da bi kot dokaz v postopku zahtevalo še sodbo sodišča, ki je stranko spoznalo za krivo. Oceno, da bi sprejem prosilca pomenil nevarnost za javni red zaradi storitve enega najtežjih kaznivih dejanj, MNZ opira tudi na dejstvo, da ni v javnem interesu Republike Slovenije, ki je tudi del javnega reda, da v državljanstvo sprejema storilce najtežjih kaznivih dejanj." 3. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, "... da dejstva, zaradi katerih tožena stranka ni ugodila vlogi tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, niso sporna, saj tudi tožnik v tožbi navaja, da je bil obsojen na 13 let zapora. To izhaja tudi iz listin, ki se nanašajo na prestajanje te kazni in se nahajajo v spisu. Po mnenju sodišča je tožena stranka na podlagi teh dejstev utemeljeno zaključila, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red". 4. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo dne 28.9.1998 sprejel v obravnavo. Vrhovno sodišče nanjo ni odgovorilo. B. 5. V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev več človekovih pravic, vendar Ustavno sodišče ugotavlja, da je za presojo pred Ustavnim sodiščem v tej zadevi bistveno vprašanje, ali je bila pritožniku zagotovljena pravica do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave. 6. Po določbi prvega odstavka 40. člena ZDRS državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, dne 23. decembra 1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve ZDRS vloži vlogo pri pristojnem upravnem organu. Po določbi tretjega odstavka tega člena pa ima upravni organ pooblastilo za odločanje po prostem preudarku in sicer lahko zavrne vlogo za sprejem v državljanstvo, čeprav prosilec izpolnjuje vse pogoje iz navedenega prvega odstavka, če so podani razlogi iz 8. točke prvega odstavka 10. člena istega zakona - to je, da bi njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. 7. Pomen presoje o podanosti razlogov iz 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS je v tem, da upravni organ v trenutku odločanja ni prepričan, da bi sprejem prosilca v državljanstvo ne ogrožal javnega reda, varnosti ali obrambe Republike Slovenije. Takšno svoje stališče mora v odločbi ustrezno utemeljiti. Pri presoji mora upravni organ upoštevati vse podatke in okoliščine, iz katerih je razvidno prosilčevo obnašanje v preteklem obdobju, in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja nato oceniti, ali sprejem prosilca v državljanstvo pomeni nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države (odločba št. Up-84/94 z dne 11.7.1996 - OdlUS V, 184). V skladu z ustaljeno prakso Ustavnega sodišča (nazadnje odločba št. Up-50/94 z dne 22.1.1998) mora biti tako v odločbi upravnega organa o državljanstvu navedena ocena zakonskega dejanskega stanja, stanje stvari, pomembno za zakonito in pravilno odločbo, dokazi, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev, in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju. 8. Odločba MNZ, s katero je bila zavrnjena pritožnikova vloga za sprejem v državljanstvo, navedenih elementov nima. Iz odločbe je razvidno, da pritožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo ni bilo ugodeno izključno iz razloga, ker je bil obsojen za eno izmed najhujših kaznivih dejanj - za kaznivo dejanje umora na kazen zapora 13 let. Oceno, da bi sprejem prosilca v državljanstvo RS pomenil nevarnost za javni red, je MNZ oprlo zgolj na dejstvo, da ni v javnem interesu Republike Slovenije, ki je tudi del javnega reda, da v državljanstvo Republike Slovenije sprejema storilce najhujših kaznivih dejanj. MNZ pritožnikovih navedb, da je kaznivo dejanje storil kot varnostnik pri opravljanju svoje delovne dolžnosti, ni preizkusilo. Prav tako svojega sklepa, da pritožnik predstavlja nevarnost za javni red, ni oprlo na nobena dejstva in okoliščine pritožnikovega obnašanja v času po prestani kazni. 9. Ustavno sodišče se strinja, da je kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil pritožnik obsojen, pomembno dejstvo pri navedeni konkretni presoji. Ne more pa biti to zadosten in izključen razlog za sklep, da pritožnik predstavlja bodočo nevarnost za javni red. Le na podlagi okoliščin storjenega kaznivega dejanja, pritožnikovega obnašanja na prestajanju kazni in v času pogojnega odpusta ter obnašanja po prestani kazni, bi upravni organ lahko presodil, ali pritožnik zaradi storjenega kaznivega dejanja še vedno predstavlja nevarnost za javni red. 10. MNZ v postopku, v katerem je izdalo odločbo o zavrnitvi pritožnikove vloge za sprejem v državljanstvo, torej ni obrazložilo dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevale uporabo prostega preudarka tako, da bi lahko izdalo zavrnilno odločbo. Preudarki, ki so MNZ vodili pri odločanju, ne temeljijo na konkretnih dejstvih o pritožnikovem obnašanju, ampak zgolj na domnevi, da obsodba za hudo kaznivo dejanje predstavlja v vsakem primeru avtomatično tudi bodočo nevarnost za javni red. Z izpodbijano odločbo, v kateri niso navedena odločilna dejstva, ki so pomembna za zakonito uporabo prostega preudarka, je bila kršena ustavna določba o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave, ki zagotavlja vsaki osebi, o katere pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih odloča upravni organ, da je seznanjena z razlogi odločitve. 11. Pritožnik je sprožil upravni spor, vendar Vrhovno sodišče kljub zgoraj opisanim pomanjkljivostim izpodbijane odločbe ni odpravilo. Določba o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave je bila zato kršena tudi s sodbo Vrhovnega sodišča. 12. Ker so bile z izpodbijanima odločbama pritožniku kršene ustavne pravice, je Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodilo, izpodbijani odločbi odpravilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje pristojnemu upravnemu organu. C. 13. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list, št. 15/94) v sestavi: predsednik Franc Testen in sodnice ter sodniki dr. Miroslava Geč - Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam - Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno. Pritrdilno ločeno mnenje je dala sodnica Škrkova. P r e d s e d n i k : Franc Testen Pritrdilno ločeno mnenje sodnice dr. Škrk 1. Glasovala sem za odločitev, s katero je Ustavno sodišče odpravilo sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (št. U 1505/93-12 z dne 8.12.1994) in odločbo Ministrstva za notranje zadeve (št. 0011/8-XVII-114.499 z dne 29.10.1993). Ne strinjam pa se z obrazložitvijo, v kolikor se nanaša na diskrecijsko pravico za odločanje o sprejemu v državljanstvo oz. na vprašanje presoje kriterija javnega reda v tej konkretni zadevi. Poleg tega menim, da Ustavno sodišče ni upoštevalo navedbe v Ustavni pritožbi, da je bil pritožitelj v predhodnem postopku diskriminiran. Ne strinjam se torej z navedbami v 9. 10. in 11. točki odločbe. 2. Ustavno sodišče je namreč dopustilo presojo javnega reda pri pritožniku iz razlogov predkaznovanosti in celo zaključilo, "da gre za pomembno dejstvo pri navedeni konkretni presoji". Ni pa se zadovoljilo s sklepom, da pritožnik predstavlja bodočo nevarnost za javni red. (Tč. 9). V tem je dopustilo uporabo določbe 3. odstavka 40. člena Z. o državljanstvu, ki odkazuje na 8. tč. 10. člena istega zakona, kjer je v bistvu zajeta diskrecijska pravica države za presojo o sprejemu v državljanstvo po rednem naturalizacijskem postopku glede javnega reda, varnosti ali obrambe države. V primeru pritožnika pa ne gre za redno naturalizacijo, temveč za enkratno, izjemno naturalizacijo kot posledico razpada nekdanje države. Pritožnik se torej nahaja v okviru tistega dela prebivalstva, ki je ob trenutku razpada nekdanje države imelo stalno bivališče na ozemlju Republike Slovenije oz. je imelo ta status ob plebiscitu dne 23. 12. 1990. Glede na to je pritožnik tudi izpolnjeval formalni pogoj za takšno izjemno naturalizacijo po omenjenem 40. členu Zakona o državljanstvu, za katero je zaprosil. V kolikor je torej zakonadajalec s spremembo in dopolnitvijo Z. o državljanstvu (Ur.l. RS, št. 30/91) uvedel omenjeni tretji odstavek 40. člena ter expresis verbis naknadno kontrolo presoje javnega reda, varnosti ali obrambe države zaradi znanih dogodkov, tj. oboroženega napada na RS, bi morali organi, pristojni za odločanje o državljanstvu te kriterije, zlasti pa kriterij javnega reda upoštevati kar najbolj restriktivno in resnično v interesu javnega reda države v najstrožjem smislu. Uporabo pridržka javnega reda ob izjemni, enkratni naturalizaciji, ko gre za vprašanje državljanstva in nasledstva držav je treba obravnavati drugače kot pri redni naturalizaciji po 10. členu Z. o državljanstvu, saj gre za usodo ljudi, ki so stalno prebivali na ozemlju, ki je predmet prenosa državne suverenosti. Sicer uporaba diskrecionarne pravice iz naslova javnega reda lahko pripelje do "kolektivne" izločitve v pogledu pridobitve državljanstva določenega dela prebivalstva, v konkretnem primeru praktično vseh nekdaj kaznovanih oz. obsojenih oseb, med katere sodi tudi pritožnik. Izdaja takšnih zavrnilnih pravnih aktov o državljanstvu pa je vprašljiva z vidika pravne države (2. člen Ustave). Hkrati to pomeni kršitev načela nediskriminacije kot splošno priznanega občepravnega načela, ki ima tudi ustavni značaj (1. odst. 14. člena Ustave). To načelo danes šteje tudi kot mednarodni standard pri urejanju državljanstva ob priliki nasledstva držav. 3. Glede na povedano menim, da z izpodbijanima odločbama ni bila kršena le določba o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave, kar ugotavlja ta odločba v tč. 11., temveč tudi 1. odst. 14. člena Ustave o enakost pred zakonom, na kar se v bistvu sklicuje tudi sam pritožnik. dr. Mirjam Škrk |
Vrsta zadeve: |
ustavna pritožba |
Vrsta akta: |
drugi akti |
Datum vloge: |
06.02.1995 |
Datum odločitve: |
03.12.1998 |
Vrsta odločitve: |
odločba |
Vrsta rešitve: |
razveljavitev ali odprava |
Dokument: |
US19213 |
