Opravilna št.: |
U-I-296/94 |
Objavljeno: |
Uradni list RS, št. 14/99 in OdlUS VIII, 21 | 28.01.1999 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:1999:U.I.296.94 |
Akt: |
Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (Uradni list RS, št. 67/94) (ZGZH), 2. odst. 13., 3. odst. 14. in 2. odst. 21. čl. |
Izrek: |
Drugi odstavek 13. člena, tretji odstavek 14. člena in drugi odstavek 21. člena Zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi niso v neskladju z Ustavo. Pobuda Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke za oceno ustavnosti drugega odstavka 13. člena in drugega odstavka 21. člena Zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter slovenski narodni zastavi se zavrže. |
Evidenčni stavek: |
Zakonske določbe, ki urejajo uporabo simbolov avtohtonih italijanske in madžarske narodne skupnosti, ne posegajo v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj pobudnice kot poslanske skupine politične stranke. Ker njen pravni interes za vložitev pobude ni izkazan, je Ustavno sodišče pobudo zavrglo. Iz določbe 64. člena Ustave, po kateri imajo avtohtoni italijanska in madžarska narodna skupnost in njuni pripadniki pravico uporabljati svoje narodne simbole, izhaja, da smejo kot svoje uporabljati simbole italijanskega in madžarskega naroda ne glede na to, ali so ti identični italijanskim oziroma madžarskim državnim simbolom. Že iz Zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije in o slovenski narodni zastavi pa izhaja, da se simboli, ki jih avtohtoni narodni skupnosti in njuni pripadniki uporabljajo kot svoje narodne simbole, smejo ob uradnih priložnostih uporabljati le ob simbolih Republike Slovenije in na način, iz katerega je razvidno, da gre simbolom Republike Slovenije prednost. Določbe navedenega zakona, po katerih se v določenih primerih ob simbolih Republike Slovenije izobesi tudi zastava italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti in se poleg državne himne lahko igra tudi himna teh skupnosti, zato niso v nasprotju z Ustavo. |
Geslo: |
Načelo enakosti pred zakonom. Ustavne pravice in svoboščine. Izražanje narodne pripadnosti. Posebne pravice avtohtonih italijanske in madžarske narodne skupnosti. Uresničevanje in omejevanje pravic. Zakonsko predpisovanje načina uresničevanja pravic. Narodne skupnosti, pravica do uporabe narodnih simbolov. Simboli. Države. Naroda. Tuje države. Pravni interes kot procesni pogoj za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem na podlagi pobude. Pravna predpostavka ustavnosodnega postopka, politične stranke. Pritrdilno ločeno mnenje ustavnega sodnika. |
Pravna podlaga: |
Ustava, 1. odst. 14., 64., 2. odst. 162. čl. Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 2. odst. 21., 24., 25. čl. |
Opomba: |
K obravnavani zadevi je bila s sklepom Ustavnega sodišča pridružena zadeva št. U-I-254/94 z dne 21. 1. 1999 zaradi skupnega obravnavanja in odločanja. |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
U-I-296/94 28. 1. 1999 O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Državnega sveta, in za preizkus pobude Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke, Ljubljana, po opravljeni javni obravnavi, na seji dne 28. 1. 1999 o d l o č i l o :
1. Drugi odstavek 13. člena, tretji odstavek 14. člena in drugi odstavek 21. člena Zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (Uradni list RS, št. 67/94) niso v neskladju z Ustavo. 2. Pobuda Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke za oceno ustavnosti drugega odstavka 13. člena in drugega odstavka 21. člena Zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter slovenski narodni zastavi se zavrže. O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Državni svet izpodbija določbe drugega odstavka 13. člena, tretjega odstavka 14. člena in drugega odstavka 21. člena Zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije in o slovenski narodni zastavi (v nadaljevanju: ZGZH). Zakonska ureditev naj bi dopuščala, da se na ozemlju Republike Slovenije uporabljata zastava in himna druge suverene države (Italije oziroma Madžarske). Uporaba simbolov druge države na ozemlju Republike Slovenije naj bi predstavljala poseg v suverenost Republike Slovenije. Da bi upravičenci lahko simbole narodnih skupnosti uporabljali samostojno - ne da bi morali poleg svojih simbolov uporabiti tudi simbol Republike Slovenije - bi morali biti ti drugačni od simbolov druge suverene države. Sedanja ureditev, ki dopušča istovetnost simbolov avtohtonih narodnih skupnosti s simboli neke druge države, naj bi bila zato v nasprotju z Ustavo. Nasprotno pa bi zakonska določba, ki bi prepovedovala istovetnost teh simbolov s simboli druge suverene države, ne bila v nasprotju s pravico avtohtonih italijanske in madžarske narodne skupnosti in njunih pripadnikov, da svobodno uporabljajo svoje narodne simbole (64. člen Ustave). Na javni obravnavi je Državni svet še navedel, da je predlagal sprejem obvezne razlage spornih zakonskih določb, po kateri naj bi s simboli avtohtonih narodnih skupnosti ne bilo mogoče razumeti simbolov tuje suverene države. Ker Državni zbor predloga ni sprejel, Državni svet predlaga Ustavnemu sodišču, da ugotovi protiustavnost izpodbijanih določb ZGZH. 2. Tudi Poslanska skupina Slovenske nacionalne stranke izpodbija določbi drugega odstavka 13. člena in drugega odstavka 21. člena ZGZH, ker meni, da omogočata uporabo italijanskih in madžarskih narodnih simbolov na ozemlju Republike Slovenije. Izpodbijani določbi naj bi bili zato v nasprotju z 61. členom in s 64. členom Ustave ter z Zakonom o samoupravnih narodnih skupnostih (Uradni list RS, št. 64/94). Ustava naj bi namreč določala le pravico do uporabe lastnega jezika in pisave, ničesar pa o uporabi zastave in himne. Pravni interes za vložitev pobude izkazuje pobudnica s programskimi usmeritvami Slovenske nacionalne stranke, med katerimi je tudi "skrb za popolnoma samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo ter za takšno dobrobit slovenskega naroda, da bo svoj gospod na svoji zemlji". 3. Državni zbor meni, da bi določitev oblike in vsebine simbolov avtohtonih italijanske in madžarske narodne skupnosti v zakonu posegala v pravico narodnih skupnosti in njunih pripadnikov do svobodne uporabe narodnih simbolov, zagotovljene v 64. členu Ustave. Ustava naj bi ne določala omejitev te pravice, zato naj bi vsakršno njeno omejevanje z zakonom pomenilo kršitev z Ustavo zagotovljenih pravic obeh avtohtonih narodnih skupnosti. Še več, takšno omejevanje naj bi pomenilo tudi kršitev mednarodno priznane in uveljavljene pravice etničnih skupnosti do izražanja lastne kulture in pravice posameznega pripadnika te skupnosti do izražanja kulturne identitete. Hkrati naj bi pomenilo tudi kršitev pravice vsakogar, da svobodno izraža pripadnost k svojemu narodu ali narodni skupnosti (61. člen Ustave). 4. Po mnenju Državnega zbora je trditev, da bi izobešanje tuje zastave ali izvajanje tuje himne na ozemlju Republike Slovenije pomenilo poseg v suverenost države, sporna. Ni mu znano, da bi bilo tovrstno dejanje v demokratičnih državah označeno kot tako in zato prepovedano. Suverenost države naj bi pomenila, da država - in ne kdo drug - odloča o uporabi svojih in tujih državnih simbolov. Pravni red naj bi uporabe simbolov tuje države ne prepovedoval, saj celo v določbah ZGZH ureja način izobešanja tuje zastave (16. člen) in izvajanje tuje himne (23. člen). Ker naj bi bili narodni skupnosti po Ustavi avtonomni pri določanju svojih narodnih simbolov, naj bi razlikovanje med zastavo avtohtone narodne skupnosti in zastavo tuje države ne bilo nujno. B. - I.
5. Dne 21. 1. 1999 je Ustavno sodišče odločilo, da se pobuda Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke zaradi skupnega obravnavanja in odločanja pridruži zahtevi Državnega sveta. 6. Ustavno sodišče je dne 28. 1. 1999 opravilo javno obravnavo. 7. Po drugem odstavku 162. člena Ustave lahko vsakdo da pobudo za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem, če izkaže svoj pravni interes. Po določbi 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) je pravni interes za vložitev pobude podan, če izpodbijani predpis neposredno posega v pobudnikove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Ker izpodbijani določbi ne posegata v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj pobudnice kot poslanske skupine, njen pravni interes za vložitev pobude ni izkazan. Ustavno sodišče je zato pobudo zavrglo. B. - II.
8. Zahteva naslavlja na Ustavno sodišče vprašanje, ali smejo - z vidika Ustave - biti simboli avtohtonih italijanske in madžarske narodne skupnosti identični simbolom druge države. Predlagatelj izpodbija določbe ZGZH, po katerih se v nekaterih primerih poleg državne zastave izobesi tudi zastava italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti in se poleg državne himne lahko igra tudi himna teh narodnih skupnosti. Zastava narodne skupnosti se na območjih, kjer italijanska in madžarska narodna skupnost živita, izobesi ob praznikih Republike Slovenije, na dan žalovanja, ki ga določi Vlada, pri javnih manifestacijah, ki so pomembne za državo in jih določi Vlada, ob praznikih lokalnih skupnosti in v drugih primerih, če uporaba zastave ni v nasprotju z ZGZH (drugi odstavek 13. člena in tretji odstavek 14. člena ZGZH). Himna narodne skupnosti se lahko igra ob svečanih prireditvah teh skupnosti (drugi odstavek 21. člena ZGZH). Vsebina in oblika simbolov italijanske in madžarske narodne skupnosti v zakonodaji ni določena, predlagatelj pa meni, da bi moral Zakon vsebovati vsaj prepoved, da bi bili ti simboli lahko identični simbolom italijanske oziroma madžarske države. 9. Ustava varuje avtohtoni italijansko in madžarsko narodnost ter njune pripadnike na dva načina. Na eni strani zagotavlja vsem in torej tudi njim enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost (prvi odstavek 14. člena); na drugi strani pa daje tako njim kot tudi skupnostima kot takima še nekatere posebne pravice (64. člen). Ta institucionalni okvir je predpostavka za ohranitev identitete in za enakopravno vključitev obeh avtohtonih narodnih skupnosti in njunih pripadnikov v družbeno življenje. 10. V tem sobesedilu Ustava določa, da imajo obe avtohtoni narodni skupnosti in njuni pripadniki pravico, da svobodno uporabljajo svoje narodne simbole (64. člen). Že besedna zveza "svoje narodne simbole" pove, da gre za simbole narodov, katerih del sta italijanska in madžarska narodna skupnost, to je simbole italijanskega in madžarskega naroda. Vsebina simbolov italijanskega oziroma madžarskega naroda pa je znana in ne more biti predmet izbire. Narodni simboli so taki, kot so se izoblikovali v zgodovini italijanskega oziroma madžarskega naroda. Avtohtonima italijanski in madžarski narodni skupnosti ter njunim pripadnikom gre torej že po Ustavi pravica, da kot svoje uporabljajo italijanske oziroma madžarske narodne simbole ne glede na to, ali so ti identični s simboli italijanske oziroma madžarske države. Le če bi Ustava izrecno določala izjemo za primer, ko so narodni simboli enaki državnim, bi bilo določbo 64. člena mogoče in treba razumeti drugače. 11. Stališče predlagatelja, češ da Ustava prepoveduje, da bi bili simboli, ki jih imajo avtohtoni narodni skupnosti in njuni pripadniki pravico uporabljati kot svoje narodne simbole, identični s simboli druge suverene države, po navedenem ni utemeljeno. Da bi v celoti odgovorili na predlagateljev očitek o neskladnosti izpodbijanih določb ZGZH z Ustavo, pa je bilo treba presoditi še, ali je način uporabe simbolov, ki jih avtohtoni narodni skupnosti in njuni pripadniki uporabljajo kot svoje narodne simbole, v skladu z Ustavo. Predlagatelj je namreč vsebino narodnih simbolov izpodbijal prav zaradi načina njihove uporabe. 12. Že iz ZGZH izhaja, da se simboli, ki jih avtohtoni narodni skupnosti in njuni pripadniki uporabljajo kot svoje narodne simbole (v nadaljevanju: simboli avtohtonih narodnih skupnosti), smejo ob uradnih priložnostih uporabljati le ob simbolih Republike Slovenije in na način, iz katerega je razvidno, da gre simbolom Republike Slovenije prednost. Za primere, na katere se nanašajo izpodbijane določbe 13., 14. in 21. člena, je že iz besedila izpodbijanih določb razvidno, da se simboli avtohtonih narodnih skupnosti uporabljajo ob državnih simbolih. V vseh treh določbah je namreč uporabljena beseda "tudi". Prav izpodbijane določbe Zakona tudi izključujejo uporabo simbolov avtohtonih narodnih skupnosti ob državniških obiskih, naj si bo najvišjih predstavnikov Republike Slovenije v tujini ali obratno, in ob različnih prireditvah in javnih shodih, na katerih se Republika Slovenija predstavlja oziroma se jih udeležuje. Tako ne drži predlagateljeva trditev, da bi se lahko zgodilo, da bi na območjih, kjer živita avtohtoni narodni skupnosti, "slovenska vojska korakala pod italijansko (madžarsko) zastavo in ob prepevanju italijanske (madžarske) himne". 13. Da se smejo tudi v drugih primerih, ki v ZGZH niso posebej našteti, a gre za uradne priložnosti, simboli avtohtonih narodnih skupnosti uporabljati le hkrati s simboli Republike Slovenije, pa izhaja iz določbe 6. člena Zakona. Po tej določbi morata biti grb in zastava Republike Slovenije tedaj, ko sta ob uradnih priložnostih postavljena, položena oziroma izobešena skupaj s slovensko narodno zastavo, z zastavami italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti, z zastavami lokalnih skupnosti, z vojaškimi ali skupaj s tujimi zastavami oziroma skupaj z drugimi znamenji, postavljena na častno mesto, če ni z ZGZH drugače določeno. Že iz gramatikalne razlage določbe izhaja, da ne zajema primerov, ko se državni simboli oziroma druga znamenja uporabijo ob priložnostih, ki niso uradne. Takemu pomenu določbe ne nasprotujejo niti druge ustaljene metode razlage.[1] Okvir za uporabo državnih simbolov ob priložnostih, ki niso uradne, je določen v drugih določbah ZGZH; med njimi je najbolj splošna določba 7. člena. Uporaba drugih znamenj ob neuradnih priložnostih pa ni predmet urejanja v ZGZH (arg. a contrario iz 1. člena). 14. Po nasprotnem razlogovanju bi bilo mogoče tudi sklepati, da predmet urejanja v 6. členu ZGZH niso primeri samostojne uporabe drugih znamenj ob uradnih priložnostih. Vendar pa bi taka razlaga pomenila, da so npr. tudi pri javnih manifestacijah, pomembnih za Republiko Slovenijo, ali na humanitarnih, vojaških in drugih prireditvah, na katerih se Republika Slovenija predstavlja oziroma se jih udeležuje (primera sta našteta v prvem odstavku 14. člena ZGZH) lahko izobešene le zastave tujih držav, ni pa potrebno izobesiti državne zastave. Taka razlaga ne bi bila v skladu z dolžnostjo spoštovanja državnih simbolov kot uveljavljeno tradicijo v civiliziranem svetu. Določbo 6. člena je zato mogoče razumeti le tako, da za uradne priložnosti prepoveduje samostojno uporabo drugih znamenj. Uradne priložnosti pa so tudi tiste, v katerih avtohtoni narodni skupnosti nastopata oziroma se predstavljata prek svojih samoupravnih narodnih skupnosti kot oseb javnega prava. Da tudi avtohtoni narodni skupnosti zakonsko ureditev razumeta tako in narodne simbole že uporabljata na opisani način, so na javni obravnavi povedali vsi njuni navzoči predstavniki. C.
15. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 21. člena in 25. člena Zakona o Ustavnem sodišču v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč - Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam - Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnica Škrk je k 1. točki izreka dala pritrdilno ločeno mnenje. P r e d s e d n i k :
Franc Testen
Opomba: [1] Glej Pavčnik, Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1991, str. 54 in nasl. Pritrdilno ločeno mnenje sodnice dr. Škrk
1. Glasovala sem za prvo in drugo točko izreka odločbe, pritrdilno ločeno mnenje pa podajam le k prvi točki izreka. Soglašam z razlogi, ki se nanašajo na drugo točko izreka, da se namreč v tej zadevi pobuda Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke zavrže zaradi neizkazanega pravnega interesa. 2. Za prvo točko izreka sem glasovala, ker menim, da s strani Državnega sveta izpodbijane tri določbe Zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (Uradni list RS, št. 67/94, dalje ZGZH), tj. drugi odstavek 13. člena, tretji odstavek 14. člena in drugi odstavek 21. člena, tolmačene v njihovem gramatikalnem ali pa tudi v običajnem pomenu besede, niso v nasprotju s slovensko Ustavo. Pobudnik pri tem ni izpodbijal drugih določb tega zakona ali njegove protiustavnosti v celoti. Ustavno sodišče pa se je v navedeni zadevi omejilo le na preizkus ustavnosti zgoraj omenjenih določb. 3. Predmet ureditve ZGZH so slovenski državni simboli, tj. grb, zastava in himna Republike Slovenije ter slovenska narodna zastava (I. Splošne določbe, členi 1-5). Zato je razumljivo, da ta zakon ne ureja vsebine in oblike narodnih simbolov italijanske in madžarske avtohtone narodne skupnosti, temveč zgolj način njihove uporabe. Pomanjkanje negativne definicije teh narodnih simbolov v izpodbijanih določbah, da namreč narodni simboli obeh avtohtonih narodnih skupnosti v Republiki Sloveniji ne smejo biti identični z državnimi simboli tuje države, torej še ne pomeni protiustavnosti. Način uporabe narodnih simbolov italijanske in madžarske avtohtone narodne skupnosti je v izpodbijanih določbah ZGZH predviden tako, da se narodni simboli omenjenih avtohtonih narodnih skupnosti lahko uporabljajo samo ob državnih simbolih Republike Slovenije oziroma tako, da imajo državni simboli Republike Slovenije prednost. Takšna splošna obveznost uporabe narodnih simbolov obeh omenjenih narodnih skupnosti izhaja tudi iz 6. člena ZGZH, ki določa, da morata biti slovenska zastava in grb praviloma vedno postavljena na častno mesto. Mutatis mutandis velja isti način uporabe tudi za himno narodne skupnosti, ki se po drugem odstavku 21. člena ZGZH lahko izvaja tudi ob himni, ter torej za himno Republike Slovenije. Izjemo v tem pogledu predstavlja 23. člen ZGZH, ki izrecno govori o himni tuje države ali celo mednarodne organizacije ter jima v tem pogledu iz razlogov kurtuazije v mednarodnih odnosih daje prednost pred himno Republike Slovenije. Vendar je povsem jasno, da se 23. člen kot lex specialis nanaša na tuje državniške obiske ustrezne ravni (praviloma na ravni šefa države) ali na obiske najvišjih predstavnikov mednarodnih organizacij (načeloma tistih, katerih članica je Republika Slovenija) in ne na uporabo narodnih himn obeh avtohtonih narodnih skupnosti. V primeru obiska madžarskega šefa države na avtohtonem območju madžarske narodne skupnosti se bo torej igrala madžarska himna pred himno Republike Slovenije po določbah 23. člena ZGZH kot himna tuje države in ne kot narodna himna. Predstavniki madžarske avtohtone narodne skupnosti so Ustavnemu sodišču na javni obravnavi dne 28. 1. 1999 pojasnili, da sta obe madžarski himni, narodna in državna, identični. 4. Simboli države so neposredni manifestativni izraz njene suverenosti, celovitosti in neodvisnosti. Zato sama s svojo zakonodajo določa njihovo uporabo na svojem državnem ozemlju in na območjih pod njeno suverenostjo ali jurisdikcijo. Uporaba državnih simbolov zunaj suverenosti ali jurisdikcije države je predmet mednarodne kurtuazije v mednarodnih odnosih, v kolikor gre za razne športne, kulturne ali podobne prireditve mednarodnih razsežnosti. V svojstvu identifikacije tuje države pa je takšna uporaba tujih državnih simbolov predmet urejanja po mednarodnem pravu. V večini primerov takšna uporaba spada pod diplomatske ali konzularne privilegije. Obstoje pa še nekateri drugi primeri. Po običajnem mednarodnem pravu se je razvilo tudi pravilo ladjine zastave, ki določa državno pripadnost ladje in mednarodnopravne posledice, ki iz tega sledijo. Vendar mora tuja ladja, ko je v teritorialnem morju ali v notranjih morskih vodah druge države, praviloma izobesiti ob svoji zastavi tudi zastavo države, pod suverenostjo katere se nahaja. 5. Po mednarodnem pravu torej ni splošne pravice do uporabe tujih državnih simbolov na ozemlju ali pod suverenostjo ali jurisdikcijo druge države. Obstojajo pa določeni primeri takšnih uporab, ki so predmet posebnega mednarodnopravnega urejanja in notranje zakonodaje posameznih držav. 6. Slovenska Ustava v 64. členu pod posebnimi pravicami avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji med drugim določa, da je omenjenima avtohtonima skupnostima ter njunim pripadnikom zagotovljena pravica do svobodne uporabe narodnih simbolov. Načelo svobodne uporabe te ustavne pravice pa pomeni, da te pravice sicer ni mogoče omejevati, da pa je treba to pravico izvajati tako, da se ob tem spoštujejo druge ustavne pravice in svoboščine ter pravni red Republike Slovenije, njena ozemeljska celovitost in politična neodvisnost (člen 4 Ustave) ter njeni državni simboli (člen 6 Ustave). To je treba zlasti upoštevati ob dejstvu, da so narodni simboli avtohtonih narodnih skupnosti in sicer v primeru italijanske skupnosti narodna zastava, v primeru madžarske skupnosti pa narodna himna, identični z državnimi simboli večinskih narodov, katerima ti dve narodni skupnosti pripadata. Pravice omenjenih avtohtonih narodnih skupnosti do svobodne uporabe narodnih simbolov torej ni mogoče razlagati kot avtonomne, neodvisne ali samostojne pravice, kajti takšna razlaga bi presegla namen in pomen ustavne določbe 64. člena Ustave in posegla v druge ustavno zajamčene pravice ter zlasti v že omenjena 4. in 6. člen Ustave, ki varujeta kot objekt zaščite suverenost in neodvisnost slovenske države in njene državne simbole. 7. Zatorej bi zakonodajalec v ZGZH, upoštevajoč ustavno načelo svobodne uporabe narodnih simbolov avtohtone italijanske in madžarske skupnosti, moral v tem zakonu primerno zavarovati himno in zastavo Republike Slovenije pred takšnim načinom uporabe simbolov italijanske in madžarske narodne skupnosti, ki ne bi več izkazoval njune narodne identitete, temveč pripadnost ali lojalnost tuji državi. Takšna uporaba narodnih simbolov bi namreč nujno posegla v suverenost in neodvisnost Republike Slovenije, ki sta najvišji kolektivni ustavni vrednoti vseh državljanov Republike Slovenije. ZGZH pa je v tem pogledu pomanjkljiv. V VI. delu tega zakona pod kazenskimi določbami v 26. in 27. členu namreč niso predvidene kršitve s strani Državnega sveta v tej zadevi izpodbijanih določb. Gre torej v tem primeru za norme brez sankcije. Z vidika določnosti kazenskega predpisa je namreč vprašljivo, ali je možno s splošno določbo druge točke prvega odstavka 27. člena ZGZH kaznovati za prekršek pravno osebo (narodni skupnosti sta osebi javnega prava po Zakonu o samoupravnih narodnih skupnostih, Uradni list RS, št. 65/94) v primeru zlorabe narodnih simbolov v luči kršitve 4. in 6. člena Ustave zgolj iz naslova javnega reda ali krnitve ugleda Republike Slovenije, kar je predmet varstva v tej določbi. 8. Ker Ustavno sodišče v odločbi U-I- 296/94 po načelu koneksitete (30. člen ZUstS) ni poseglo na vprašanje presoje, ali ZGZH kot predpis v zadostnem obsegu varuje kot objekt zaščite slovenske državne simbole v luči varstva slovenske ozemeljske celovitosti in politične neodvisnosti kot najvišje ustavno zajamčenih dobrin, sem se odločila za pritrdilno ločeno mnenje k prvi točki izreka te odločbe. dr. Mirjam Škrk |
Vrsta zadeve: |
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov |
Vrsta akta: |
zakon |
Vlagatelj: |
Državni svet |
Datum vloge: |
18.11.1994 |
Datum odločitve: |
28.01.1999 |
Vrsta odločitve: |
odločba |
Vrsta rešitve: |
ugotovitev – ni v neskladju z Ustavo/zakonom |
Dokument: |
US19308 |
