Opravilna št.: |
U-I-51/95 |
Objavljeno: |
Uradni list RS, št. 24/99 in OdlUS VIII, 65 | 18.03.1999 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:1999:U.I.51.95 |
Akt: |
Zakon o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93) (ZG), 5. čl. |
Izrek: |
Postopek za preizkus pobude Franca Fabjana za začetek postopka za oceno ustavnosti 5. člena Zakona o gozdovih se ustavi. Pobuda Danile Fabjan za začetek postopka za oceno ustavnosti istega zakona se zavrne. |
Evidenčni stavek: |
S tem, ko je zakonodajalec na podlagi 67. člena Ustave v 5. členu Zakona gozdovih določil način izvrševanja lastninske pravice na gozdovih, je določil njeno vsebino v okviru njene ekološke, socialne in gospodarske funkcije in zato ni podana kršitev 33. in 67. člena Ustave. |
Geslo: |
Javno dobro, gozdovi. Nepopolna vloga, njena nedopolnitev v določenem roku. Lastninska pravica, gozdovi. Lastninska pravica, omejitev uživanja. Izdaja prepovedi za nabiranje plodov organa lokalne skupnosti. Lastninska pravica, ekološka, gospodarska, socialna funkcija Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika. |
Pravna podlaga: |
Ustava, 33., 67. čl. Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 2. odst. 26., 2. in 3. odst. 28. čl. |
Opomba: |
V obrazložitvi svoje odločitve se Ustavno sodišče sklicuje na svojo zadevo, št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998. |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
U-I-51/95 18. 3. 1999 S K L E P
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Franca in Danile Fabjan iz Avbra, na seji dne 18. marca 1999 s k l e n i l o :
1. Postopek za preizkus pobude Franca Fabjana za začetek postopka za oceno ustavnosti 5. člena Zakona o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93) se ustavi. 2. Pobuda Danile Fabjan za začetek postopka za oceno ustavnosti istega zakona se zavrne. O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Pobudnik Franc Fabjan v pobudi z dne 4. 4. 1995 izpodbija 5. člen Zakona o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93 - v nadaljevanju: ZG). Navaja, da je lastnik gozda, v katerem je sestav žlahtnega kostanja, ki je bil posajen z namenom pridobivanja plodov. Ne glede na to, da ZG v 25. členu daje možnost lastniku gozda, ki goji drevje (kostanj) tudi zaradi plodov, predlagati pristojnemu organu lokalne skupnosti naj izda prepoved nabiranja drugim osebam, pobudnik meni, da takšna prepoved ne bi učinkovala, saj navedeni Zakon v 5. členu rekreativno nabiranje plodov izrecno dovoljuje. S tem, ko Zakon dovoljuje vsakomur brezplačno nabiranje gozdnih sadežev, naj bi posegel v njegov dohodek in s tem v zasebno lastnino, kar naj bi pomenilo kršitev 33. in 67. člena Ustave. 2. Med postopkom za preizkus pobude je Občina Sežana dne 19. 10. 1998 izdala odločbo št. 321-04-1/98 o prepovedi nabiranja plodov v korist nove lastnice gozda, žene pobudnika, Danile Fabjan. Nova lastnica je z vlogo dne 28. 1. 1999 Ustavno sodišče obvestila, da vztraja pri ustavni pobudi, ki jo je vložil njen mož. V svoji vlogi navaja, da 25. člen ZG ne rešuje problema 5. člena ZG, saj nalaga lastniku gozda dodatno denarno breme, ki je glede na dohodek, ki ga daje gozd, zelo veliko. 3. Sekretariat Državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve in Vlada v pojasnilih na pobudo navajata, da Ustava v 2. členu določa, da je Republika Slovenija socialna država. To naj bi pomenilo tudi, da je funkcija lastnine socialna, povezana z dolžnostmi in omejitvami lastnika zlasti pri uživanju lastnine. Navedeno izrecno določa tudi prvi odstavek 67. člena Ustave, saj prepušča zakonu določanje načina pridobivanja in uživanje lastnine tako, da sta poleg socialne zagotovljeni tudi ekološka in gospodarska funkcija lastnine. To pa naj bi bili tudi izrecno navedeni razlogi za omejitev lastninske pravice v 5. členu ZG. Izpodbijana določba in celoten Zakon naj bi v mnogih določbah nalagala lastniku gozda tako ravnanje z gozdom, da se poleg lastnikovega interesa zagotavlja tudi javni interes. Po mnenju Državnega zbora je za gozd in njegove funkcije neškodljivo in nemoteče tudi nabiranje gozdnih sadežev in drevesnih plodov, če to poteka v mejah, določenih s predpisi. V gozdovih, v katerih lastnik načrtno goji drevesa zaradi proizvodnje plodov, naj bi imel možnost doseči prepoved nabiranja teh plodov. Zato menita, da izpodbijani člen ne krši pravice do zasebne lastnine po 33. oziroma 67. členu Ustave. B.
4. Ustavno sodišče je v nadaljevanju postopka za preizkus pobude Franca Fabjana pozvalo, naj glede na izdano odločbo Občine Sežana izkaže, ali še ima pravni interes za vložitev pobude. Pobudnik na poziv Ustavnega sodišča, kljub temu da je bil opozorjen na posledice, ni odgovoril. Iz priložene dokumentacije pa izhaja, da ni več lastnik gozda ter da je lastnica postala njegova žena Danila Fabjan, ki je tudi izjavila, da prevzema pobudo. Zato je Ustavno sodišče postopek za preizkus pobude Franca Fabjana ustavilo (tretji odstavek 28. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS). 5. Ustavno jamstvo lastnine predpostavlja obstoj lastnine kot pravnega instituta. Kaj je predmet zasebne lastnine in katera so varovana lastninska upravičenja, določa pravni red ob upoštevanju gospodarskih in družbenih razmerij nasploh. Pri tem mora spoštovati namen ustavnega jamstva lastnine, to je zagotovitev in uresničitev posameznikove svobode. Vsebina lastnine kot pravnega instituta je hkrati odvisna od funkcij, ki ji jih daje pravni red. To, da posameznik pri izvrševanju svojih lastninskih upravičenj ni neomejen, ampak mora upoštevati interese drugih članov skupnosti in skupnosti kot take, sodi že v koncept lastninske pravice po rimskem pravu. Tako stališče je Ustavno sodišče že sprejelo - npr. v odločbi št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998 (Uradni list RS, št. 56/98). 6. ZG v 5. členu določa, da se lastninska pravica na gozdovih izvršuje tako, da je zagotovljena njihova ekološka, socialna in gospodarska funkcija. Ustave demokratičnih držav varujejo lastninsko pravico kot posebno obliko materialnega varstva človekove svobode, ki naj skupaj z drugimi ustavnimi pravicami zagotavlja možnost svobodnega življenja, zadovoljevanja življenjskih potreb in osebnostni razvoj v družbi. Hkrati pa se v teh pravnih sistemih uveljavlja spoznanje, da posameznikova svoboda na premoženjskem področju ne more biti neomejena, vezana le na posameznika - lastnika, ampak da se morajo pri izvrševanju te pravice upoštevati tudi interesi drugih članov skupnosti. Navedena spoznanja so upoštevana tudi v Ustavi. Pravica do zasebne lastnine je načelno zagotovljena v 33. členu Ustave. V 67. členu Ustave pa je določeno, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Ta člen vsebuje tudi pooblastilo zakonodajalcu, da določi vsebino lastninske pravice v okviru teh njenih funkcij. Zato sta določbi 33. in 67. člena Ustave neločljivo povezani, kar je zakonodajalec pri konkretizaciji vsebine lastninske pravice dolžan upoštevati. 7. Zakon je uredil upravičenja lastnika gozda glede na namen in rabo gozdov tako, da je v skladu s socialno funkcijo lastnine upošteval tudi korist nelastnikov gozdov. Tem daje izpodbijana določba pravico prostega dostopa in gibanja, kakor tudi čebelarjenja, lova in rekreativnega nabiranja plodov, zelnatih rastlin, gob in prosto živečih živali v gozdu. V primerih, ko lastnik gozda drevje goji tudi zaradi plodov, pa je lastniku gozda dana možnost, da na njegov predlog pristojni organ lokalne skupnosti izda prepoved nabiranja takih plodov (drugi odstavek 25. člena ZG). Zato pobudnika napačno razumeta določilo 25. člena ZG, ko menita, da kljub izdani prepovedi pristojnega organa, še vedno velja 5. člen ZG v delu, ki rekreativno nabiranje teh plodov dovoljuje. Zakon v svojih kazenskih določbah v 7. točki prvega odstavka 78. člena navaja, da se z denarno kaznijo kaznuje za prekršek pravna oseba oziroma posameznik, ki kljub omejitvi ali prepovedi iz 25. člena v gozdu nabira živali, plodove, gobe ali rastline. Določba 25. člena je v razmerju do tretje alinee prvega odstavka 5. člena ZG lex specialis. Glede na to morajo biti tretje osebe s prepovedjo, če naj ta učinkuje, seznanjene. Zato odločba Občine Sežana vsebuje napotilo, naj lastnik na primeren način objavi in označi v gozdu, da je izdana prepoved nabiranja kostanja drugim (z ustreznimi tablami na vstopu v parcele ali z ograditvijo parcel). S tem je lastniku s strani zakonodajalca zagotovljeno varstvo pred nedovoljenimi posegi. Na kakšen način in s kakšnimi stroški bo lastnik dosegel dejansko (fizično) varovanje svoje lastnine, pa je odvisno izključno od njega samega. Zato v zvezi z navedbo pobudnice, da 25. člen ne rešuje problema, ki ga povzroča 5. člen Zakona, ker lastniku gozda nalaga dodatno denarno breme, Ustavno sodišče le pripominja, da lastnina ne prinaša zgolj dohodka in drugih ugodnosti, ampak poleg ostalega zahteva tudi vzdrževanje le-te in s tem povezane stroške. Zato so navedbe pobudnice, da gre pri 5. členu ZG za nedopusten poseg v lastninsko pravico, neutemeljene. 8. Ustavno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS pobudo kot očitno neutemeljeno zavrnilo. C.
9. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in na podlagi drugega odstavka 28. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Miroslava Geč - Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam - Lukić. Sklep je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Čebulj, ki je dal odklonilno ločeno mnenje. P r e d s e d n i k :
Franc Testen
Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Čebulja
V tej zadevi je bil predmet ocene 5. člen Zakona o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93 - v nadaljevanju: ZG), ki določa obveznosti lastnika, ki jih mora ta izpolnjevati zato, da bi se lastninska pravica na gozdovih izvrševala tako, da je zagotovljena njihova ekološka, socialna in proizvodna funkcija. Po mnenju pobudnice naj bi bil v neskladju s 33. členom Ustave (pravica do zasebne lastnine) tisti del navedenega člena, ki lastniku gozda nalaga, da mora v svojem gozdu dovoliti rekreativno nabiranje plodov. Ustavno sodišče je pobudo zavrnilo na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) kot očitno neutemeljeno. Štelo je, da je zakonodajalec izpodbijano določbo 5. člena ZG sprejel na podlagi prvega odstavka 67. člena Ustave in z njo zgolj določil način uživanja lastnine na gozdovih glede na njihovo socialno funkcijo. S tem je torej na podlagi pooblastila iz 67. člena Ustave določil vsebino pravice do zasebne lastnine na gozdovih, ki jo varuje 33. člen Ustave. Takšno določanje vsebine lastninske pravice pa ne pomeni posega vanjo. Tudi sam menim, da določitev načina uživanja lastnine po 67. členu Ustave ne pomeni nujno posega v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, čeprav v določeni meri omejuje posameznikovo svobodo na premoženjskem področju, oziroma z drugimi besedami čeprav iz ustavnopravnega varstva izvzema določena lastninska upravičenja. Vendar pa hkrati menim, da ima pooblastilo iz 67. člena Ustave mejo. Če jo zakonodajalec prestopi, ne gre več za določitev načina uživanja lastnine, temveč gre za poseg v pravico do zasebne lastnine. Ta poseg je lahko dopusten, če prestane strogo ustavnosodno presojo po t.i. testu sorazmernosti, v nasprotnem primeru pa je nedopusten. Kje je ta meja, je odvisno ne le od narave stvari, ki je predmet lastnine, temveč tudi od tega, kakšne obveznosti je zakonodajalec naložil lastniku v okviru določitve načina uživanja lastnine. Po mojem mnenju je nesporno lahko v okviru določitve načina uživanja lastnine vsaka obveznost, ki zaradi uresničevanja ene od funkcij lastnine (gospodarske, socialne ali ekološke) nalaga lastniku obveznosti, ki ne zmanjšujejo vrednosti stvari ali njenega donosa. Vse ostalo je poseg v pravico do zasebne lastnine. Lahko tudi dopusten, vendar še vedno poseg. Gotovo je, da mora biti raba gozdov zaradi njihove socialne funkcije zagotovljena tudi nelastnikom - seveda v mejah, ki jih določi zakon (rabo gozdov podobno opredeljuje tudi ZG v 3. členu). Glede na moje stališče, navedeno zgoraj, je obveznost lastnika, da dovoli prost dostop in gibanje po gozdu drugim osebam, obveznost, ki je ob upoštevanju socialne funkcije gozdov v mejah določitve načina uživanja lastnine na gozdovih in glede na 67. člen Ustave ne pomeni posega v lastninsko pravico. Drugače pa je v primeru obveznosti, ki je bila predmet ustavnosodne presoje v tej zadevi. To je obveznost lastnika, da dovoli rekreativno nabiranje plodov. Ta obveznost po mojem mnenju v določenih primerih lahko pomeni ne več določitve načina uživanja lastnine, temveč poseg v lastninsko pravico. To še posebej zaradi tega, ker ZG nikjer ne opredeljuje pojma "rekreativno nabiranje plodov" in s tem ne omejuje posega na neko razumno raven, ki bi jo bilo mogoče še šteti za takšno, ki sodi v okvir določitve načina uživanja lastnine po 67. členu Ustave. V težko dostopnih gozdovih pomeni rekreativno nabiranje plodov povsem nekaj drugega kot v gozdovih, skozi katere gre dnevno recimo sto "rekreativnih nabiralcev plodov". Res je, da lastnik lahko doseže prepoved nabiranja plodov po drugem odstavku 25. člena ZG, vendar le glede tistih, ki rastejo na drevju. S povedanim se ne opredeljujem glede vprašanja, ali je takšno nabiranje plodov (pa tudi zelnatih rastlin, gob in prostoživečih živali) lahko dopustno ali ne. Opredeljujem se zgolj glede vprašanja ali je tudi nabiranje plodov še v mejah določitve načina uživanja lastnine po 67. členu Ustave, tako kot je to prost dostop in gibanje v gozdu. Po mojem mnenju ni. Je poseg, ki je sicer lahko ustavno dopusten, vendar bi moralo ustavno sodišče to ugotoviti ob uporabi testa sorazmernosti, ne pa da je zavrnilo pobudo kot očitno neutemeljeno. Zato sem glasoval proti odločitvi. dr. Janez Čebulj |
Vrsta zadeve: |
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov |
Vrsta akta: |
zakon |
Vlagatelj: |
Franc Fabjan, Sežana |
Datum vloge: |
06.04.1995 |
Datum odločitve: |
18.03.1999 |
Vrsta odločitve: |
sklep |
Vrsta rešitve: |
ustavitev |
Dokument: |
US19377 |
