Opravilna št.: |
Up-62/98 |
Objavljeno: |
OdlUS VIII, 287 | 01.07.1999 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:1999:Up.62.98 |
Akt: |
Ustavna pritožba Z. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Ips 269/97 z dne 8. 1. 1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 146/97 z dne 24. 6. 1997 in v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. K 56/96 z dne 13. 3. 1997 |
Izrek: |
Ustavna pritožba Z. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru in v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici se zavrne. |
Evidenčni stavek: |
Kršitve ustavnih pravic, storjene v predkazenskem postopku z ravnanji državnih organov, so predmet presoje Ustavnega sodišča pri odločanju o ustavni pritožbi zoper obsodilno sodbo v obsegu, v katerem obstaja vzročna zveza med ravnanjem, katerega neustavnost zatrjuje pritožnik, in obsodilno sodbo. To pomeni, da je kršitve ustavnih pravic v ustavni pritožbi zoper obsodilno sodbo mogoče uveljavljati le, če so bili s tako kršitvijo pridobljeni dokazi, na katerih sodba temelji. S stališčem Vrhovnega sodišča, da za vstop v stanovanje ni bila potrebna sodna odredba, ker policist v hišo ni vstopil proti volji pritožnika in ni opravil hišne preiskave, ni bila kršena z Ustavo zagotovljena nedotakljivost stanovanja (36. člen). Vstop v stanovanje proti volji stanovalca je dopusten na podlagi sodne odločbe ali v nujnih primerih pod pogoji, ki jih določa peti odstavek 36. člena Ustave, nedopustnost vstopa pa izključuje tudi stanovalčeva privolitev. Pritožnik ne zatrjuje, da bi on oziroma njegova mati nasprotovala vstopu kriminalistov v hišo, prav tako pa tudi ni razvidno, da bi kriminalisti vstopili v hišo z uporabo sile, grožnje ali zvijače. S stališčem Vrhovnega sodišča, da je pritožnik dokazni predmet izročil prostovoljno in da zato ni šlo za osebno preiskavo, ampak le za prevzem dokaznih sredstev, niso bile kršene z Ustavo zagotovljene pravice zasebnosti (35. člen Ustave). V postopku je bilo ugotovljeno, da je pritožnik zaseženi predmet na poziv kriminalista izročil sam, v ustavni pritožbi pa prostovoljnosti izročitve ne oporeka. |
Geslo: |
Omejevanje in uresničevanje pravic. Sodno varstvo človekovih pravic. Pravica do odprave posledic kršitve. Prepoved mučenja. Pridržanje. Varstvo človekove osebnosti in dostojanstva. Pravica do povračila škode. Varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic. Ravnanje policije v predkazenskem postopku, zbiranje dokazov. Pravna jamstva v kazenskem postopku. Enako varstvo pravic. Pravica do sodnega varstva. Nedotakljivost stanovanja. Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika. |
Pravna podlaga: |
Ustava, 4. odst. 15., 18., 21., 22., 23., 26., 29., 35., 36., 1. al. 6. odst. 160. čl. Zakon o kazenskem postopku (ZKP), 2. odst. 18., 83., 148., 215., 218., 4. odst. 220., 270., 271., 1. al. 8. odst. 371. čl. Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 1. odst. 50., 1. odst. 59. čl. |
Opomba: |
V obrazložitvi svoje odločitve se Ustavno sodišče sklicuje na svoje zadeve št. U-I-132/95 z dne 8. 1. 1998 (OdlUS VIII,1), št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998 (OdlUS VII,118), št.U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (OdlUS V,40), št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997 (OdlUS VI,158) in št. U-I-158/95 z dne 2. 4. 1998 (OdlUS VII,56). |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
Up-62/98 1. 7. 1999 O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Z. B., ki ga zastopajo odvetniki dr. P. Č., R. Č. in A. Č., odvetniki v G. na seji dne 1. julija 1999 o d l o č i l o:
Ustavna pritožba Z. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Ips 269/97 z dne 8. 1. 1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 146/97 z dne 24. 6. 1997 in v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. K 56/96 z dne 13. 3. 1997 se zavrne. O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Pritožnik je vložil ustavno pritožbo zoper v izreku navedene sodbe, s katerimi je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja umora in poskusa kaznivega dejanja posilstva. Izrečena mu je bila kazen 10 let in 6 mesecev zapora. 2. V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje, da so mu bile v predkazenskem postopku kršene pravice iz 18. člena (prepoved mučenja), 19. člena (varstvo osebne svobode) in 21. člena (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva), ter iz druge in četrte alinee 29. člena Ustave (pravica do zagovornika in privilegij zoper samoobtožbo). Navaja, da mu je bila že dne 11. 2. 1996 odvzeta prostost, ko so ga policisti prišli iskat na domačo njivo in ga zadrževali v prostorih UNZ Nova Gorica od dopoldneva do 19. ure zvečer. Ob tem ni bil poučen o pravici do molka in pravici do zagovornika v skladu s tretjim odstavkom 19. člena Ustave, čeprav je iz celotnega ravnanja policije jasno izhajalo, da je bil obravnavan kot osumljenec. V tem času so policisti z njim opravili razgovor in mu vzeli vzorce s telesa. Istega dne naj bi uradna oseba dvakrat protizakonito vstopila v stanovanjsko hišo in z namenom zbiranja dokazov pritožniku vzela več oblačil. Opravljena naj bi bila celo osebna preiskava pritožnika. Uradno dejanje naj bi bilo opravljeno brez odredbe, zakonskih razlogov za vstop v prostore brez odredbe pa naj ne bi bilo. Pritožnik meni, da bi morali vse dokaze, pridobljene s takšnim postopkom, šteti kot nedovoljene in na njih sodba ne bi smela temeljiti. Za pridržanje dne 19. 2. 1996 po pritožnikovem mnenju ni bilo zakonitih razlogov, saj so bili do takrat z njim že opravljeni razgovori, preverjen alibi in zaseženo večje število oblačil, zato je lahko predstavljalo le sredstvo pritiska, da bi dejanje priznal. Ob prijetju dne 19. 2. 1996 naj bi ga policisti grobo vklenili in udarili s puškinim kopitom po očesu. V času pridržanja naj bi z njim grdo ravnali z namenom izsiljevanja priznanja. Po pritožnikovih navedbah naj bi ga med drugim "v čajbi obesili od tal" in ga pretepali z "elektrošokerjem". Zaradi nezakonitega pridržanja, grdega ravnanja in opustitve pouka o pravicah osumljenca naj bi pritožnik dajal izjave v svojo škodo. Vsi dokazi so bili v kazenskem spisu ves čas postopka, kar pomeni, da so se vsi sodniki seznanili z izjavami in obvestili. Tudi če sodišče teh dokazov ni upoštevalo, pa naj bi bilo z njihovo seznanitvijo izpostavljeno nevarnosti, da je pod njihovim vplivom ocenjevalo druge dokaze. 3. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Meni, da je sodišče svoje ugotovitve in odločitve oprlo na poročila policije in njenih organov, moralo pa bi jih opreti na ugotovitve izvedencev, ki bi jih samo postavilo. Urad kriminalistične službe pri UNZ Ljubljana naj bi z jemanjem sledov s trupla pokojne prevzel del nalog, ki naj bi bile zaupane sodnemu izvedencu Inštituta za sodno medicino. Inštitut za sodno medicino naj bi izdelal dopolnitev mnenja ob upoštevanju strokovnega mnenja Centra za kriminalistično- tehnične preiskave o kontaktnih sledovih med obdolžencem in žrtvijo. Sodišče naj bi obsodilno sodbo glede kontaktnih sledi oprlo tudi na ugotovitve Centra za kriminalistično tehnične preiskave, čeprav je za izvedenca na tem področju postavilo Naravoslovno tehnično fakulteto, in na mnenje doc. dr. F. S., ki naj ne bi bil izvedenec niti ga sodišče ni za ta konkretni primer zapriseglo. Pritožnik meni, da je šlo za nedopustno mešanje policijskih in izvedeniških pristojnosti. Kršitev Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 25/96 - odl. US, 39/96 - v nadaljevanju: ZKP) pa naj bi predstavljalo dejstvo, da je preiskovalni sodnik prepustil ogled stanovanjske hiše in sobe pokojne policiji. Zato naj bi obstajala možnost kontaminacije predmetov, ki so bili zavarovani med ogledom preiskovalnega sodnika, s predmeti, ki so bili zavarovani med ogledom, ki so ga opravili v hiši kriminalisti. Pritožnik tudi navaja, da iz izreka sodbe ni razvidna oblika krivde, da ni natančno ugotovljen čas smrti pokojne in da ni bila opravljena rekonstrukcija dogodka. Zato naj bi obstajal dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. 4. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-62/98 z dne 19. 10. 1998 po opravljenem naroku ustavno pritožbo sprejel. Ustavna pritožba je bila v skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) poslana v odgovor Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo. 5. Ustavno sodišče je v postopku vpogledalo spis Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. K 56/96 in izločeni uradni zaznamek o razgovoru pritožnika s kriminalistoma Urada kriminalistične službe Uprave za notranje zadeve Nova Gorica (v nadaljevanju: UKS UNZ Nova Gorica) z dne 11. 2. 1996 in 12. 2. 1996. B. - I.
6. Dne 11. 2. 1996 okrog 8. ure zjutraj je bila naznanjena najdba trupla N. T. Okoliščine, ugotovljene ob ogledu kraja umora, so kazale, da je bila žrtev posiljena in zadavljena. Ob ogledu kraja umora, ki ga je opravil preiskovalni sodnik, so bila zavarovana oblačila pokojne, med drugim tudi vetrovka, na kateri je bila ugotovljena krvna sled. Istega dne okrog 11. ure je bil pritožnik priveden v prostore UKS UNZ Nova Gorica, kjer je ostal do približno 18. ure zvečer. V tem času so kriminalisti z njim opravili razgovor, mu izčesali lase in postrigli nohte zaradi zavarovanja sledov. Istega dne in dan kasneje so kriminalisti ob treh obiskih na pritožnikovem domu zasegli več pritožnikovih oblačil, med drugim spodnje hlače, ki jih je imel ob času zasega na sebi, in ruto. Dne 12. 2. 1996 je bil po odredbi preiskovalnega sodnika opravljen telesni pregled pritožnika in mu vzet vzorec krvi za analizo. V istem času je policija na enak način obravnavala še tri osebe. Dne 18. 2. 1996 je UKS UNZ Nova Gorica na podlagi rezultatov prvih analiz krvi preiskovalnemu sodniku predlagal izdajo odredbe o hišni preiskavi. Ob hišni preiskavi, izvršeni dne 19. 2. 1996 na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika, so bila pritožniku zasežena še druga oblačila. 7. Kot izhaja iz poročila UKS UNZ Nova Gorica z dne 8. 3. 1996, je bil pritožnik prijet dne 19. 2. 1996 ob 5.20 uri in priveden v njihove prostore, ob 8. uri pa naj bi bil poučen o pravicah iz 4. člena ZKP. Iz uradnega zaznamka z dne 20. 2. 1996 izhaja, da je pritožnik lahko poklical odvetnico, ki naj bi bila navzoča ob razgovoru. Popoldne istega dne je bil pritožnik odpeljan na poligrafsko testiranje. Iz zdravniškega potrdila in iz izvida z dne 20. 2. 1996 je razvidno, da je imel pritožnik poškodbo nad levim očesom in da je tožil nad bolečinami v želodcu. Kot izhaja iz pisma Urada Varuha človekovih pravic pritožniku z dne 4. 9. 1997, naj bi Ministrstvo za notranje zadeve poškodbo ob prijetju potrdilo, uporabo sile zaradi izsiljevanja priznanja pa naj bi zanikalo. Pritožnik je bil pridržan v prostorih policije do 8. ure dne 21. 2. 1996, ko je bil priveden k preiskovalnemu sodniku. Ta ga je ob navzočnosti zagovornice zaslišal. 8. S sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici je bil pritožnik obsojen zaradi kaznivega dejanja poskusa posilstva po prvem odstavku 180. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljevanju: KZ) in kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen 10 let in 6 mesecev zapora. Po ugotovitvah sodbe je pritožnik dne 11. 2. 1996 okrog 5. ure zjutraj pričakal svoje nekdanje dekle in jo poskušal prisiliti k spolnemu občevanju, pri tem pa jo je davil z električnim vodnikom, ki ga je nazadnje zadrgnil okrog njenega vratu, tako da je zaradi zadušitve umrlo. Pritožnik je dejanje zanikal. Da je on storil kaznivi dejanji, je sodišče ugotovilo predvsem na podlagi sledi pritožnikove krvi na vetrovki žrtve in na podlagi kontaktnih sledi - tekstilnih vlaken s pritožnikovih oblačil na telesu in oblačilih žrtve in obratno. 9. Višje sodišče v Kopru je s sodbo št. Kp 146/97 z dne 13. 3. 1997 zavrnilo pritožbo pritožnika in njegove zagovornice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnilo je očitek, da so kriminalisti UNZ Ljubljana nepooblaščeno vzeli sledi izza nohtov pokojne. Navedlo je, da je preiskovalni sodnik ob ogledu kraja kaznivega dejanja kriminalistom odredil zavarovanje sledov, kar je razvidno iz zapisnika o ogledu. Ocenilo je, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno sklenilo, da ni bilo nepravilnosti pri zavarovanju in pošiljanju materiala za analize in izključilo možnost, da bi prišlo do stika pokojničinih in pritožnikovih oblačil. 10. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov delno ugodilo in pravnomočno sodbo spremenilo v odločbi o vštetju pripora tako, da je v izrečeno kazen vštelo čas od odvzema prostosti. V ostalem je zahtevo zavrnilo. V obrazložitvi je ugotovilo, da pritožnikova pravica do osebne svobode ni bila kršena. Pritožnik vabilu policistov na razgovor v njihovih prostorih dne 11. 2. 1996 ni nasprotoval, uradni zaznamek o tem razgovoru pa je bil iz spisa izločen in se sodba nanj ne opira. Dne 19. 2. 1996 je bil pritožnik pridržan v skladu z določbo 157. člena ZKP, razgovor z njim pa je tekel v navzočnosti odvetnice in potem, ko je bil opozorjen na pravice osumljenca. Uradni zaznamek o tem razgovoru sicer ni bil izločen, vendar se sodba nanj ne opira, v razgovoru pa je pritožnik zanikal vsakršno zvezo s kaznivim dejanjem. Vrhovno sodišče je zavrnilo tudi očitek, da so bila pritožnikova oblačila pridobljena s kršitvijo določbe 218. člena ZKP o hišni in osebni preiskavi brez odredbe sodišča. Ugotovilo je, da policisti v hišo niso vstopili proti volji pritožnika ali njegove matere in tudi niso opravili hišne ali osebne preiskave, temveč le prevzem dokaznih sredstev, ki sta jih prostovoljno izročila pritožnik in njegova mati. B. - II.
11. Kršitve ustavnih pravic, ki jih pritožnik zatrjuje v ustavni pritožbi, naj bi bile storjene (a) z dejanji državnih organov v predkazenskem postopku, in sicer: - z grdim ravnanjem s pritožnikom na policiji dne 19. 2. in 20. 2. 1996; - z nezakonitim odvzemom prostosti dne 11. 2. in 19. 2. 1996; - z nezakonitim vstopom v stanovanje dne 11. 2. 1996. (b) v sodnem postopku, in sicer: - ker naj bi iz izreka sodbe ne izhajal namen odvzema življenja in ker naj bi tak namen tudi ne bil dokazan; - ker ni bil točno ugotovljen čas storitve dejanja; - ker ni bila izvedena rekonstrukcija dogodka in zaradi tega ni bilo ugotovljeno, ali ni morda prišlo do kontaminacije predmetov, ki so bili uporabljeni kot dokaz; - ker ni bila ugotovljena starost krvnih sledi; - ker je preiskovalni sodnik prepustil izvedbo dela ogleda policiji; - ker je del izvedenskega dela, zaupanega izvedencu Inštituta za sodno medicino, opravila policija (sodišče naj bi svojih odločitev ne smelo opreti na ugotovitve kriminalističnih tehnikov), ker je izvedensko delo glede kontaktnih sledi opravila oseba, ki ni izvedenec in ga sodišče ni zapriseglo, in ker izpodbijana sodba temelji na ugotovitvah Centra za kriminalistično tehnične preiskave. 12. Očitki, ki se nanašajo na domnevne kršitve, storjene v sodnem postopku, niso utemeljeni. Ustavno sodišče ni inštanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ni pristojno presojati pravilnosti ugotovitev dejanskega stanja ter uporabe materialnega in procesnega prava samih po sebi. Po ustaljeni ustavnosodni presoji se Ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998 - OdlUS VII, 118). 13. Z navedbami, da iz izreka ne izhaja namen odvzema življenja in da določena dejstva niso dokazana, pritožnik izpodbijanim sodbam očita nepravilno pravno kvalifikacijo dejanja in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Kršitev ustavnih pravic iz teh navedb, četudi bi bile utemeljene, ne izhaja. Z vidika Ustave tudi ni sporno stališče Vrhovnega sodišča, da je preiskovalni sodnik smel prepustiti izvedbo dela ogleda policiji. S trditvijo, da sodišče ni izvedlo rekonstrukcije dogodka, pa pritožnik uveljavlja kršitev pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alinea 29. člena Ustave), vendar se Ustavno sodišče v presojo te kršitve ni spuščalo. Kot je razvidno iz podatkov spisa, pritožnik niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni predlagal rekonstrukcije dogodka, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa novih dokazov ni mogoče predlagati. V vsebinskem smislu torej ni izkoristil pravnih sredstev, ki so mu bila na razpolago, in zato ni podana predpostavka za obravnavanje ustavne pritožbe iz 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS), po kateri mora pritožnik izčrpati vsa pravna sredstva. 14. Neutemeljeni so tudi očitki, ki se nanašajo na izvedbo izvedenstva in zaradi katerih naj bi bila kršena pravica do nepristranskega sodišča (23. člen Ustave). Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-132/95 z dne 8. 1. 1998 (Uradni list RS, št. 11/98 in OdlUS VIII, 1) res zavzelo stališče, da zaupanje izvedenskega dela organom, ki na podlagi zakona sodelujejo pri izvrševanju funkcije pregona kaznivih dejanj, pomeni kršitev ustavnega jamstva o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave). Vendar pa v pritožnikovem primeru Center za kriminalistično tehnične preiskave ni bil postavljen za izvedenca. Opravil je prve analize vzorcev in podal mnenje, ki pa ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo kot izvedensko mnenje. Na glavni obravnavi je sodišče na predlog obrambe postavilo izvedenca medicinske stroke dr. J. B. z Inštituta za sodno medicino Medicinske fakultete v Ljubljani, izvedensko delo s področja tekstilnih vlaken pa je zaupalo Oddelku za tekstilstvo Naravoslovno tehnične fakultete v Ljubljani, ki je strokovnjaka za to delo - na podlagi določb ZKP - imenovala sama. Oba izvedenca sta samostojno opravila primerjalne analize vzorcev in podala izvedensko mnenje, ki mu zgolj zato, ker so bile analize opravljene na podlagi vzorcev, ki so jih odvzeli in zavarovali kriminalistični tehniki, ni mogoče očitati pristranskosti. Sodišče je tudi sicer sodbo oprlo le na tiste ugotovitve Centra, ki sta jih potrdili mnenji neodvisnih izvedencev. Rezultatov preiskav, ki jih kasneje zaradi premajhne količine vzorcev ni bilo mogoče ponoviti, sodišče ni upoštevalo. B. - III.
15. Kršitve ustavnih pravic, storjene v predkazenskem postopku z ravnanji državnih organov, so predmet presoje Ustavnega sodišča pri odločanju o ustavni pritožbi zoper obsodilno sodbo v obsegu, v katerem obstaja vzročna zveza med ravnanjem, katerega neustavnost zatrjuje pritožnik, in obsodilno sodbo. V obravnavanem primeru to pomeni, da je kršitve ustavnih pravic v ustavni pritožbi zoper obsodilno sodbo mogoče uveljavljati le, če so bili s tako kršitvijo pridobljeni dokazi, na katerih sodba temelji. 16. Sodba ne temelji na izjavah pritožnika in na rezultatih poligrafskega testiranja, ki naj bi bili pridobljeni med domnevno nezakonitima odvzemoma prostosti dne 11. 2. in 19. 2. in ki naj bi bili deloma posledica grdega ravnanja z njim. Razgovor, ki je bil v prostorih UKS UNZ Nova Gorica s pritožnikom opravljen dne 11. 2. 1996, je tekel o pritožnikovih odnosih z žrtvijo in o tem, kje je bil prejšnji večer. Pritožnik v razgovoru storitve dejanja ni priznal, niti ni iz listin v spisu razvidno, da bi posredoval kakšne druge podatke, ki bi policiji pomagali k razkritju njegove krivde. Izjave, ki jih je pritožnik tedaj dal, na glavni obravnavi niso bile prebrane, niti se sodba nanje ne opira. Iz podatkov spisa tudi ni mogoče sklepati, da bi bila omenjena izjava uporabljena za preizkus pritožnikovega zagovora, podanega na glavni obravnavi. Kateri dokazi naj bi bili na podlagi sporne izjave pridobljeni, pritožnik v ustavni pritožbi ni navedel, niti ni iz spisa razvidno, da bi se to zgodilo. Iz obrazložitve sodbe namreč izhaja, da sklep o pritožnikovi krivdi temelji predvsem na materialnih dokazih - krvnih sledeh na kraju kaznivega dejanja in tekstilnih vlaknih. Enako velja za izjavo, dano dne 19. 2. 1996. Zaznamek, v katerem je navedena pritožnikova izjava, sicer iz spisa ni bil izločen, vendar pa njegova vsebina ni mogla vplivati na sodbo. Prav tako ni razvidno, da bi na sodbo vplivali rezultati poligrafskega testiranja. Teh rezultatov namreč v spisu ni. 17. Po navedenem za odločitev o ustavni pritožbi ni pomembno, ali je bila pritožniku dne 11. 2. in 19. 2. 1996 odvzeta prostost in - če mu je bila - ali so za odvzem prostosti bili podani ustavni in zakonski pogoji. Prav tako ni pomembno, ali je bila zaradi tega, ker je bil en uradni zaznamek o razgovoru iz spisa izločen šele po koncu dokaznega postopka, drugi pa sploh ne, kršena kakšna ustavna pravica. To pa seveda ne pomeni, da bi pritožnik ne mogel v drugem postopku uveljavljati sodnega varstva in odprave posledic, nastalih zaradi morebitnih kršitev ustavnih pravic. Pravica ne biti izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju iz 18. člena Ustave in pravica do spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva v kazenskih in drugih pravnih postopkih ter med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni iz 21. člena Ustave sta namreč kot posebej varovani pravici tudi predmet kazenskopravnega varstva. Dejanja uradnih oseb, ki predstavljajo kršitev omenjenih pravic, so v določbah 270. in 271. člena KZ opredeljena kot kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Poleg tega je po 26. členu Ustave vsakomur zagotovljena pravica do povrnitve škode, ki mu jo s svojim protipravnim ravnanjem povzroči državni organ, uveljavljanje te pravice pa je zagotovljeno v civilnem postopku. 18. Neutemeljeni pa so tudi očitki glede nezakonitega vstopa v stanovanje. Dokazi, na katere se opira izpodbijana sodba, so bili pridobljeni le dne 11. 2. 1996 zvečer. Za odločitev o ustavni pritožbi je zato treba presoditi le dopustnost tega vstopa v stanovanje. Vrhovno sodišče je o tem pritožnikovem očitku zavzelo stališče, da sodna odredba ni bila potrebna, ker policist v hišo ni vstopil proti volji pritožnika in ni opravil hišne preiskave. Ker naj bi pritožnik dokazni predmet izročil prostovoljno, naj bi tudi ne šlo za osebno preiskavo, ampak le za prevzem dokaznih sredstev. 19. Odvzem spodnjih hlač pomeni poseg v pritožnikovo zasebnost, varovano s 35. členom Ustave. Ker je bil sporni dokaz pridobljen z vstopom kriminalista v pritožnikovo stanovanje, pomeni hkrati tudi poseg v nedotakljivost stanovanja (36. člen Ustave). 20. Ustavne pravice so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava (tretji odstavek 15. člena Ustave). Po ustaljeni ustavnosodni presoji jih je mogoče omejiti le z zakonom in ob spoštovanju načela sorazmernosti. Prva zahteva pomeni, da mora biti vsako poseganje v ustavno pravico določno in nedvoumno urejeno z zakonom. Izključena mora biti namreč možnost arbitrarnega odločanja državnih organov. Določno zakonsko podlago pa terja tudi zahteva po predvidljivosti ukrepov, s katerimi država posega v ustavno varovano sfero posameznikove svobode. Zato je zahteva po določnosti zakona tem strožja, čim pomembnejša je varovana dobrina. Načelo sorazmernosti pa zahteva, da mora biti omejitev potrebna in nujna za dosego zasledovanega ustavno legitimnega cilja ter v sorazmerju s pomembnostjo tega cilja (tako že v odločbah št. U- I-18/93 z dne 11. 4. 1996 - Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40, št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997 - Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS VI, 158 in št. U-I-158/95 z dne 2. 4. 1998 - Uradni list RS, št. 31/98 in OdlUS VII, 56). 21. Po ZKP sme policija brez odredbe sodišča vstopiti v stanovanje le, če imetnik stanovanja to želi, če kdo kliče na pomoč, če je treba, da se prime storilec kaznivega dejanja, ki je bil zasačen pri dejanju, ali če je v stanovanju kdo, ki ga je treba po odredbi pristojnega organa pripreti ali prisilno privesti ali se je tja zatekel zaradi pregona (218. člen). Po nasprotnem razlogovanju mora policija v drugih primerih pred vstopom v stanovanje pridobiti odredbo sodišča. V obravnavanem primeru policist ni imel sodne odredbe, ki bi ga pooblaščala za vstop v stanovanje, niti ni šlo za katerega od primerov, v katerih je vstop izjemoma dopusten brez odredbe. Poseg je bil zato dopusten le, če je pritožnik vanj privolil. 22. Vrhovno sodišče je odvzem spodnjih hlač opredelilo kot "prevzem dokaznih predmetov", po dikciji ZKP pa je šlo za zaseg. Zahteva za izročitev stvari, ki utegne biti dokaz v kazenskem postopku, je namreč zakonsko določen prvi korak pri izvedbi zasega (drugi odstavek 220. člena ZKP). Zakonska podlaga za zaseg predmetov, ki utegnejo biti dokaz v kazenskem postopku, je 220. člen ZKP. Po tej določbi sme policija sama opraviti zaseg le, če bi bilo nevarno odlašati (četrti odstavek 220. člena v zvezi s prvim odstavkom 164. člena ZKP). V drugih primerih je za zaseg potrebna odredba sodišča (prvi odstavek 220. člena ZKP). Določbi prvega in drugega odstavka 148. člena ZKP ne govorita zoper opisano razlago. Po prvem odstavku 148. člena mora policija v primeru, ko so podani razlogi za sum o storitvi uradno pregonljivega kaznivega dejanja, ukreniti vse potrebno za odkritje in zavarovanje predmetov, ki utegnejo biti dokaz v kazenskem postopku. Drugi odstavek našteva nekatere ukrepe, ki jih sme policija opraviti pri izvrševanju naloge iz prvega odstavka, naštevanje pa sklene z generalno klavzulo "ter storiti in ukreniti drugo, kar je potrebno". Kot je bilo že navedeno, morajo biti posegi v ustavne pravice določno opredeljeni v zakonu. Iz besedila in iz sistematike določb, ki urejajo predkazenski postopek, izhaja, da splošna določba prvega odstavka 148. člena ZKP zgolj opredeljuje nalogo oziroma funkcijo policije v predkazenskem postopku. Kot taka je premalo določna, da bi lahko predstavljala zakonski temelj za zaseg predmetov, ki sodijo v sfero ustavno varovane posameznikove zasebnosti. Zaradi nedoločnosti pa tudi generalna klavzula iz drugega odstavka ne more biti podlaga za poseganje policije v posameznikovo zasebnost. Iz ZKP nadalje izhaja, da policija pri izvedbi zasega ne sme uporabiti sredstev, predvidenih v drugem odstavku 220. člena ZKP za izsiljene izročitve (denarna kazen, zapor). Tako razumevanje potrjuje že logična razlaga zakonskih določb. Zaseg sme namreč policija opraviti le, če je neodložljiv, učinkovanje denarne kazni in zapora pa vselej terja čas. V primeru, ko oseba določene stvari na zahtevo ne izroči, mora torej policija, ki hoče priti do te stvari, opraviti preiskavo prostora oziroma osebe, kjer se stvar nahaja. To hkrati pomeni, da morajo biti - če naj bo zaseg dopusten - izpolnjeni tudi zakonski pogoji za izvedbo take preiskave. Sporni zaseg spodnjih hlač bi v primeru, če jih pritožnik ne bi izročil sam, terjal osebno preiskavo. Za njeno izvedbo je potrebna odredba sodišča, policija pa jo sme sama opraviti le, ko izvršuje sklep o privedbi ali komu vzame prostost in je podan sum, da ima orožje za napad, ali sum, da bo odvrgel, skril ali uničil predmete, ki mu jih je treba vzeti kot dokaz (četrti odstavek 218. člena ZKP). Če takih okoliščin ni, je tudi zaseg dopusten le s soglasjem prizadete osebe. 23. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je dne 11. 2. 1996 ob 18.35 uri, ko se je pritožnik vrnil s policijske postaje, kriminalist prišel k njemu na dom in mu zasegel spodnje hlače, ki jih je imel na sebi. Po izpovedbi kriminalista naj bi pritožnik na njegovo vprašanje, če mu izroči spodnje hlače, odgovoril, "da ni problema" in si hlače preoblekel v kopalnici. Na zaseženih spodnjih hlačah so bile zavarovane kontaktne sledi, na katere se sodba opira. 24. Okoliščine konkretnega primera ne kažejo, da bi pritožnik ali njegova mati nasprotovala vstopu kriminalistov v hišo in odvzemu dokaznega predmeta, tega pa tudi pritožnik ne zatrjuje. Iz izpovedb pritožnika, njegove matere in kriminalistov, ki jih je sodišče zaslišalo o okoliščinah zasega, tudi ni razvidno, da bi kriminalisti vstop v hišo in izročitev predmetov dosegli z uporabo sile, grožnje ali zvijače. Pritrditi je treba tudi stališču Vrhovnega sodišča, da ravnanje kriminalistov ni predstavljalo opravljanja hišne ali osebne preiskave. Hišna preiskava zajema pregled prostorov in predmetov, ki se v njih nahajajo, osebna preiskava pa zajema pregled oblačil in telesa. Kot je razvidno iz podatkov spisa, kriminalisti ob zasegu spodnjih hlač niso pregledovali prostorov in sami iskali stvari oziroma opravljali osebne preiskave pritožnika, temveč so zasegli predmet, ki ga je pritožnik na njihov poziv izročil sam. 25. Ker v konkretnem primeru kriminalisti niso vstopili v hišo proti volji pritožnika, prostovoljnosti izročitve oblačila pa pritožnik v ustavni pritožbi ne oporeka, Ustavno sodišče šteje, da dokaz, pridobljen z vstopom v stanovanje dne 11. 2. 1996 zvečer, ni bil pridobljen s kršitvijo ustavno zagotovljenih pravic zasebnosti (35. člen Ustave) in nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave). 26. Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin niso podane, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo. C.
27. Ustavno sodišče je sprejelo o odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč - Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Čebulj. Sodnik Čebulj je dal odklonilno ločeno mnenje. P r e d s e d n i k :
Franc Testen
Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Čebulja
V navedeni zadevi sem glasoval proti sprejeti odločitvi, ker menim, da je stališče Ustavnega sodišča, vsebovano v 17. točki obrazložitve odločbe, sporno, razlogi zanj pa me niso prepričali do te mere, da bi lahko glasoval za sprejeto odločitev. Ustavno sodišče je v tem delu obrazložitve zapisalo: "Po navedenem za odločitev o ustavni pritožbi ni pomembno, ali je bila pritožniku dne 11.2. in 19.2.1996 odvzeta prostost in - če mu je bila - ali so za odvzem prostosti bili podani ustavni in zakonski pogoji." Ustavnost in zakonitost odvzema prostosti bi bili po stališču Ustavnega sodišča (15. točka obrazložitve) v obravnavanem primeru pomembni samo v primeru, če bi bili z nezakonitim odvzemom prostosti pridobljeni dokazi, na katerih temeljijo z ustavno pritožbo izpodbijane sodbe. Ustavno sodišče je ocenilo, da v spornem delu predkazenskega postopka, ki naj bi potekal na podlagi 148. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), takšni dokazi niso bili zbrani oziroma niso bili uporabljeni pri izdaji izpodbijanih sodb. To je storilo v 16. točki obrazložitve, ko med drugim pravi: "Sodba ne temelji na izjavah in na rezultatih poligrafskega testiranja, ki naj bi bili pridobljeni med domnevno nezakonitima odvzemoma prostosti dne 11. 2. in 19. 2. in ki naj bi bili deloma posledica grdega ravnanja z njim. ........... Izjave, ki jih je pritožnik tedaj dal, na glavni obravnavi niso bile prebrane niti se sodba nanje ne opira. Iz podatkov spisa tudi ni mogoče sklepati, da bi bila omenjena izjava uporabljena za preveritev pritožnikovega zagovora, podanega na glavni obravnavi. .......... Iz obrazložitve sodbe namreč izhaja, da sklep o pritožnikovi krivdi temelji predvsem na materialnih dokazih - krvnih sledeh na kraju kaznivega dejanja in tekstilnih vlaknih. .... Prav tako ni razvidno, da bi na sodbo vplivali rezultati poligrafskega testiranja. Teh rezultatov namreč v spisu ni." Vendar pa izjava in poligrafsko testiranje nista bila edino, kar je bilo pridobljeno v času domnevno nezakonitega odvzema prostosti. Istočasno so bili pritožniku postriženi tudi nohti, na njih najdena in analizirana tekstilna vlakna pa so bila uporabljena kot dokaz. Glede tekstilnih vlaken, pridobljenih s pristriženjem pritožnikovih nohtov, je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je policija smela pritožniku pristriči nohte na podlagi prvega odstavka 148. člena ZKP, ki naj bi jo pooblaščal, da zaradi ugotovitve in zavarovanja sledov in drugih dokazov opravi telesni pregled osumljenca. Iz tega torej jasno izhaja, da je bil ta dokaz, pridobljen v predkazenskem postopku, uporabljen v argumentaciji obsodilne sodbe. Odvetnik pritožnika je na naroku pred Kazenskim senatom (Senatom Ustavnega sodišča za preizkus ustavnih pritožb s področja kazenskopravnih zadev), ki je bil dne 19.10.1998 in na katerem naj bi pritožnik na poziv sodišča med drugim tudi konkretiziral vsebino ustavne pritožbe (posebej glede zatrjevanih kršitev človekovih pravic v predkazenskem postopku), na vprašanje predsednika senata o ekskluziji dokazov izrecno odgovoril: ".... bistvo teh kršitev vidimo ravno v izsiljenem priznanju, posledica tega, v kolikor se bo senat s tem strinjal, pa je absolutno podan položaj, ko bi vsi ti tzv. dokazi morali biti izločeni iz kazenskega spisa, to je seveda tudi namen naše ustavne pritožbe....". Pritožnik torej ni kot nezakonito pridobljenih dokazov v predkazenskem postopku (zlasti dne 11.2.1996) navajal le izjavo in poligrafsko testiranje, temveč "vse te tzv. dokaze", kar pomeni tudi dokaz, pridobljen s pristriženjem nohtov (analiza tekstilnih vlaken). To pa pomeni, da je za odločitev o ustavni pritožbi ugotovitev, ali je bila pritožniku dne 11.2. in 19.2.1996 odvzeta prostost in - če mu je bila - ali so za odvzem prostosti bili podani ustavni in zakonski pogoji, zelo pomembna. Če je Ustavno sodišče menilo, da tega pritožnik ni uveljavljal v pravnih sredstvih pred vložitvijo ustavne pritožbe (vsebinska neizčrpanost pravnih sredstev), pa bi moralo to v odločbi navesti in obrazložiti. Posebno vprašanje, ki se v konkretnem primeru ob pridobitvi nekaterih dokazov v predkazenskem postopku zastavlja, je tudi, ali drži ugotovitev Ustavnega sodišča, da je bil vstop v stanovanje zakonit, oziroma da so očitki glede nezakonitega vstopa v stanovanje neutemeljeni (18. točka obrazložitve). Ustavno sodišče je to svojo ugotovitev oprlo na okoliščine, ki ".. ne kažejo, da bi pritožnik ali njegova mati nasprotovala vstopu kriminalistov v hišo ...". Nenasprotovanje naj bi torej pomenilo privolitev, saj "... kriminalisti vstopa v hišo niso dosegli z uporabo sile, grožnje ali zvijače...." (24. točka obrazložitve). Po mojem mnenju je takšno stališče sporno iz dveh razlogov. Prvega vidim v tem, da Ustava v petem odstavku 36. člena (nedotakljivost stanovanja) posebej obravnava vstop uradne osebe v tuje stanovanje brez odločbe sodišča. To sme storiti samo pod pogoji, ki jih določa zakon. Glede na to določbo in ob njeni (po mojem mnenju nujni) povezavi z določbo četrtega odstavka 157. člena Ustave, po kateri morajo dejanja državnih organov temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu (poudarjam - Ustava ne zahteva, da morajo biti v skladu z zakonom, temveč da morajo temeljiti na zakonu), je po mojem mnenju vprašanje, ali v primeru, ko uradna oseba brez odločbe vstopi v tuje stanovanje, zato da bi opravila uradno dejanje (zaseg dokazov), sploh lahko vstopi na podlagi privolitve prizadete osebe. Po mojem mnenju vstop uradne osebe ne temelji na zakonu, če se vstop opravičuje zgolj z dikcijo drugega odstavka 36. člena Ustave. Na zakonu bi temeljil samo v primeru, če bi privolitev kot podlago za vstop določal zakon ali (morda) če zakon ne bi določal ničesar. ZKP pa v 218. členu, ki govori o tem, kdaj smejo pooblaščene uradne osebe organa za notranje zadeve brez odredbe sodišča vstopiti v tuje stanovanje in po potrebi opraviti preiskavo, ne govori o privolitvi, temveč takšen vstop (ob še drugih, za ta primer nepomembnih položajih) dopušča: "če imetnik stanovanja to želi". Tudi če bi bilo takšno moje stališče v odločbi ovrženo, pa se (kot drugi razlog za spornost stališča Ustavnega sodišča o neutemeljenosti zatrjevanja nezakonitosti vstopa v stanovanje) zastavlja še naslednje vprašanje - kdaj oziroma pod kakšnimi pogoji se nenasprotovanje lahko šteje za privolitev? Po mojem mnenju za zakonitost posega v človekovo pravico (zakonitost vstopa v tuje stanovanje) ne zadostuje zgolj tiho nenasprotovanje, temveč je potrebna izrecna privolitev. Pa tudi če bi šteli, da zadostuje molče dana privolitev, bi bilo potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali je nenasprotovanje odraz resnične volje prizadetega, ali pa je morda posledica dotedanjega ravnanja z njim v predkazenskem postopku. Ugotoviti bi bilo torej potrebno, ali ni nenasprotovanje kot molče dana privolitev posledica sile ali grožnje, uporabljene pri dejanjih uradnih oseb, ki so bila opravljena v postopku pred vstopom v stanovanje. Da nekatera ravnanja (privedba po 148. členu ZKP), ki so bila izvršena v predkazenskem postopku konkretnega primera v času pred vstopom v stanovanje, niso bila "izvršena v celoti po pravilih stroke", druga (ravnanje uradne osebe z orožjem ob privedbi) pa so "bila netaktno ravnanje", izhaja že iz navedb Ministrstva za notranje zadeve, ki jih povzema Varuh človekovih pravic v svojem dopisu z dne 4.9.1997, v katerem odgovarja na navedbe pritožnika o ravnanju z njim v predkazenskem postopku. dr. Janez Čebulj |
Vrsta zadeve: |
ustavna pritožba |
Vrsta akta: |
drugi akti |
Datum vloge: |
13.03.1998 |
Datum odločitve: |
01.07.1999 |
Vrsta odločitve: |
odločba |
Vrsta rešitve: |
zavrnitev |
Dokument: |
US19573 |
