U-I-175/97

Opravilna št.:
U-I-175/97
Objavljeno:
Uradni list RS, št. 101/99 in OdlUS VIII, 264 | 25.11.1999
ECLI:
ECLI:SI:USRS:1999:U.I.175.97
Akt:
Zakon o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94, 8/96 in 24/98) (ZSS), 1. odst. 58. čl.
Izrek:
Določba prvega odstavka 58. člena Zakona o sodniški službi ni v neskladju z Ustavo.
Evidenčni stavek:
Določba Zakona o sodniški službi, ki določa minimalno in maksimalno dolžino dopusta sodnikov, ni v neskladju z načelom enakosti pred zakonom. Zakonodajalec je namreč pri določitvi obsega in načina izvrševanja pravice do letnega dopusta, ki sodniku pripada iz službenega razmerja, zagotavljal tako pravico sodnika do dopusta, ki izvira iz dela, kakor tudi neovirano delovanje sodstva. Narava dela sodnika kot funkcionarja in delovanje sodišča kot državne institucije namreč ne dopuščata daljšega trajanja letnega dopusta sodnikov. Takšno razlikovanje med ureditvijo pravice do letnega dopusta v delovnem razmerju in službenem razmerju torej ni brez razumnega in stvarnega razloga.
Geslo:
Ustavno sodišče, ocena skladnosti zakona z mednarodno konvencijo.
Delovno razmerje, službeno razmerje (sodniška služba).
Sodniška služba, dopust.
Javnopravno razmerje (z elementi delovnega razmerja), sodniška služba.
Pravica do dopusta, pravica do povečanega letnega dopusta zaradi posebnega socialnega, starostnega ali invalidskega statusa.
Načelo enakosti pred zakonom.
Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
Ustava, 14. čl.
Konvencija Mednarodne organizacije dela, št. 48 o mednarodni ureditvi varovanja pravic iz invalidskega, starostnega in družinskega zavarovanja
Konvencija št. 102 o minimalnih normah socialne varnosti Zakon o delovnih razmerjih (ZDR), 56. čl.
Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 21. čl.
Opomba:
V obrazložitvi svoje odločitve se Ustavno sodišče sklicuje na svojo zadevo št. U-I-140/95 z dne 13. 6. 1996 (OdlUS V,96).
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-175/97
25.11.1999


O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Delovnega sodišča v Celju, na seji dne 25. novembra 1999

o d l o č i l o :

Določba prvega odstavka 58. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94, 8/96 in 24/98) ni v neskladju z Ustavo.


O b r a z l o ž i t e v
 
A.

1. Delovno sodišče v Celju je v zvezi z individualnim delovnim sporom na podlagi pete alinee prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) vložilo zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 58. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju: ZSS).

2. Predlagatelj meni, da je izpodbijana določba, po kateri je določena maksimalna dolžina letnega dopusta štirideset delovnih dni, v nasprotju s 14. členom Ustave. Po mnenju predlagatelja Zakon ne dopušča povečanja dopusta sodniku, ki mu je priznan status invalida oziroma je dopolnil petdeset let starosti, ali sodniku, ki skrbi za prizadetega otroka. S tem ga postavlja v neenakopraven položaj z drugimi zaposlenimi osebami, ki jim je priznan enak socialni, starostni ali invalidski status. Navaja, da 14. člen Ustave zagotavlja vsakomur enake pravice, prav tako pa zagotavlja posebno varstvo invalidov in starejših ljudi.

Pravica do povečanega dopusta je za delavce, ki so dopolnili najmanj petdeset let starosti, delavce s telesno okvaro, delovne invalide in delavce, ki negujejo in varujejo težje telesno ali zmerno, težje ali težko duševno prizadeto osebo, zagotovljena v Zakonu o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 15/90 s spremembami - v nadaljevanju: ZDR) in Zakonu o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 s spremembami - v nadaljevanju: ZDDO). Posebno varstvo teh kategorij zaposlenih naj bi smiselno urejali tudi konvenciji Mednarodne organizacije dela in sicer Konvencija št. 48 o mednarodni ureditvi varovanja pravic iz invalidskega, starostnega in družinskega zavarovanja (Uradni list DFJ, št. 92/45, Uradni list RS - MP, št. 15/92) in Konvencija št. 102 o minimalnih normah socialne varnosti (Uradni list FLRJ - MP, št. 1/55, Uradni list RS - MP, št. 15/92).

Predlagatelj še navaja, da je Sodni svet na 24. seji dne 23. 3. 1995 določil primere in pogoje za določitev dolžine dopusta in v točkah V. in VI. določil, da se sodniku letni dopust poveča za največ 5 dni zaradi družinskih, socialnih in zdravstvenih razmer, dopolnjene starosti petdeset let, priznane telesne okvare ter delovne invalidnosti, vendar dopust ne more biti daljši od štirideset delovnih dni.

3. Ustavnemu sodišču predlaga naj ugotovi protiustavnost prvega odstavka 58. člena ZSS v delu, ki določa maksimalno dobo trajanja dopusta.

4. Ustavno sodišče je poslalo zahtevo v odgovor Državnemu zboru, ki nanjo ni odgovoril.

B.

5. Predlagatelj izpodbija določbo prvega odstavka 58. člena ZSS, po kateri ima sodnik pravico do letnega dopusta v trajanju do štirideset delovnih dni, vendar ne manj kot trideset delovnih dni. Meni, da izpodbijana zakonska določba ne dopušča povečanja dopusta sodniku, ki mu je priznan status invalida oziroma je dopolnil petdeset let starosti, ali sodniku, ki skrbi za prizadetega otroka, in da ga s tem postavlja v neenakopraven položaj z drugimi zaposlenimi osebami, ki jim je priznan enak socialni, starostni ali invalidski status. Predlagatelj primerja položaj sodnikov s položajem delavcev v delovnem razmerju.

6. Pravica do dopusta in pravica do povečanega letnega dopusta zaradi posebnega socialnega, starostnega ali invalidskega statusa nista ustavni, temveč zakonski kategoriji. Po določbi četrtega odstavka 56. člena ZDR imajo pravico do povečanega letnega dopusta delavci, ki so dopolnili najmanj petdeset let starosti, delavci z najmanj 60-odstotno telesno okvaro, delovni invalidi, delavci, ki negujejo in varujejo težje telesno ali zmerno, težje ali težko duševno prizadeto osebo. Zakon je tej kategoriji zaposlenih dal pravico, ni pa sam določil višine dopusta, ki jim pripada zaradi teh okoliščin. To določajo kolektivne pogodbe. ZDDO pa jo je v drugem odstavku 39. člena uredil drugače in sicer določa, da se delavcu, ki je dopolnil petdeset let starosti, delavcu z najmanj 60-odstotno telesno okvaro, delovnemu invalidu, delavcu, ki neguje in varuje težje telesno ali zmerno, težje ali težko duševno prizadete osebe, letni dopust poveča za pet dni. Iz navedenega izhaja, da je ta pravica že v delovnem razmerju različno urejena glede na delodajalca pri katerem ima delavec sklenjeno delovno razmerje.

7. Zakon o sodniški službi v 1. členu določa, da je sodnik v službenem razmerju z Republiko Slovenijo. Gre za javnopravno razmerje, ki ima sicer nekatere elemente delovnega razmerja, vendar sodnik ni delojemalec države, ampak nosilec ene od vej oblasti. Položaj sodnikov in delavcev v delovnem razmerju zato ni primerljiv. Različna ureditev temelji na različnem pravnem statusu. Položaj sodnikov bi bil primerljiv z položajem drugih funkcionarjev. Tako na primer Zakon o poslancih (Uradni list RS, št. 48/92 s spremembami) v 31. členu določa, da ima poslanec pravico do letnega dopusta v trajanju do 40 delovnih dni.

Natančnejša določitev pogojev za določitev trajanja dopusta pa je prepuščena Državnemu zboru oziroma pristojnemu delovnemu telesu. Ta ureditev je primerljiva z ureditvijo po Zakonu o sodniški službi, ki določa v 58. členu, da ima sodnik pravico do letnega dopusta v trajanju do štirideset delovnih dni, vendar ne manj kot 30 delovnih dni, določitev natančnejših pogojev za določitev dolžine dopusta sodnikov pa je prepustil Sodnemu svetu. Sodni svet je na seji dne 23. 3. 1995 določil Primere in pogoje za določitev dolžine dopusta sodnikov, iz katerih izhaja, da je dolžina letnega dopusta sodnika odvisna od trajanja delovne dobe, vrste sodniškega mesta, uspešnosti opravljanja sodniške službe, opravljanja vodstvenih del, socialnih in zdravstvenih razmer ter starosti. Natančneje je opredeljeno, da se sodniku lahko poveča dopust za največ 5 dni zaradi njegovih ali družinskih socialnih in zdravstvenih razmer, zaradi 60 odstotne telesne okvare ali zaradi starosti, če je dopolnil 50 let. Navedba predlagatelja, da sodnik ni upravičen do povečanega letnega dopusta zaradi socialnega, zdravstvenega, socialnega ali invalidskega statusa, ni utemeljena, saj se sodniku zaradi teh okoliščin prizna povečan dopust, vendar ne more presegati zakonskega maksimuma.

8. Drugi odstavek 14. člena Ustave določa, da so pred zakonom vsi enaki. Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da predpis, kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena, ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora za razlikovanje obstajati razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog (npr. sklep št. U-I-140/95 z dne 13. 6. 1996 in OdlUS V, 96). Prav zakonsko urejanje namreč pomeni upoštevanje in tudi vzpostavljanje različnih položajev med pravnimi subjekti. Kot izhaja iz zgoraj navedenega, različna ureditev upravičeno temelji na različnem pravnem statusu, saj položaj funkcionarja v službenem razmerju ni primerljiv s položajem delavca v delovnem razmerju. Pravice in dolžnosti sodnika iz službenega razmerja zato ureja ZSS samostojno.

Zakonodajalec je pri določitvi obsega in načina izvrševanja pravice do letnega dopusta, ki sodniku pripada iz službenega razmerja, upošteval tako pravico sodnika do dopusta, ki izvira iz narave njegovega dela in funkcije, kakor tudi potrebo po neoviranem delovanju sodstva kot tretje veje oblasti. Slednjo je zagotovil z določitvijo maksimalnega trajanja letnega dopusta in s tem, da mora sodnik letni dopust izkoristiti tako, da ne bo ovirano opravljanje sodniške službe. Narava dela sodnika kot funkcionarja in delovanje sodišča kot državne institucije namreč po oceni zakonodajalca ne dopuščata daljšega trajanja letnega dopusta sodnikov. Takšno razlikovanje med ureditvijo pravice do letnega dopusta v delovnem razmerju in službenem razmerju torej ni brez razumnega in stvarnega razloga.

9. Predlagatelj v zahtevi brez obrazložitve navaja, da je posebno varstvo teh kategorij zaposlenih urejeno tudi v Konvenciji MOD št. 48 o mednarodni ureditvi varovanja pravic iz invalidskega, starostnega in družinskega zavarovanja in Konvenciji št. 102 o minimalnih normah socialne varnosti. Ker predlagatelj ni navedel, v čem naj bi bila neskladnost zakonske ureditve z konvencijami, Ustavno sodišče ni ocenjevalo skladnosti izpodbijane zakonske določbe z konvencijami.

Konvenciji pa tudi sicer ne urejata obravnavane problematike.

Predmet Konvencije št. 48 je namreč enako obravnavanje domačih in tujih delavcev, predvsem vzpostavitev mednarodnega režima ohranitve pravic, izhajajoč pri tem iz koncepcije kontinuitete zavarovanja migrantov. Konvencija št. 102 pa naj bi vzpostavila minimum standardov glede dajatev za glavne veje socialne varnosti.

10. Glede na navedeno je Ustavno sodišče odločilo, da določba 58. člena ZSS ni v neskladju z Ustavo.
 
C.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Wedam-Lukić in sodnik Fišer, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.


P r e d s e d n i k :
Franc Testen

 
 
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Fišerja,  
ki se mu pridružuje sodnica dr. Wedam-Lukić 
 
 
 
Nisem se mogel strinjati niti z odločitvijo kot tako niti z njenimi nosilnimi razlogi (tč. 7 in 8 obrazložitve).
 
Vprašanje, ki je ključno, je v konkretnem primeru naslednje: ali določba prvega odst. 58. čl. ZSS, ki pravi, da ima lahko sodnik največ 40 dni dopusta, ustvarja nedopustno razlikovanje med zaposlenimi osebami (kar bi pomenilo kršitev drugega odst. 14. čl. Ustave) ali ne.
 
Ustavno sodišče je, po mojem mnenju neutemeljeno, oprlo svojo odločitev na ugotovitev, da položaj sodnikov (ki so kot nosilci sodne funkcije v službenem razmerju z državo), ni primerljiv s položajem delavcev, ki so v delovnem razmerju, pač pa bi bil primerljiv s položajem drugih funkcionarjev (n. pr. poslancev).
 
Primerjava je povsem pavšalizirana in ne pove nič vsebinskega. Šele če bi službeno in delovno razmerje razbili na posamezne elemente, bi primerjava morebiti postala smiselna. V našem primeru tudi takšna razčlenitev, po mojem mnenju in kakor bo razvidno iz nadaljevanja, sama zase najbrž ne bi privedla do pravilne rešitve.
 
Razlikovanje med službenim in delovnim razmerjem v obravnavanem primeru ni odločilno, saj so bile za primerjavo izbrane napačne kategorije (kar se rado dogaja pri presoji, ali je določba diskriminatorna ali ne; posledica je lahko napačna odločitev).
 
Pravi kategoriji za primerjavo ali je norma diskriminatorna ali ne, sta, po mojem prepričanju, lahko le kategoriji oseb s telesno okvaro: na eni strani tisti, ki so sodniki, in, na drugi strani tisti, ki so v delovnem razmerju (za takšen primer namreč gre in concreto in tako zastavlja svojo ekscepcijo predlagatelj).
 
Ta primerjava zelo hitro pokaže, da zaradi omenjene določbe, sodnik, ki po drugih kriterijih pride do "maksimalnih" 40 dni dopusta (ali blizu tej številki), v resnici v celoti ali deloma "izgubi" tisti dela dopusta, ki izhaja iz njegove telesne okvare, medtem ko za delavca v delovnem razmerju ni norme v zakonu, ki bi predpisovala takšno posledico.
 
Po mojem mnenju je tudi ne more biti, kajti povezati jo je treba z vprašanjem o namenu daljšega letnega dopusta za osebe s telesno okvaro.
 
Daljši letni dopust za osebo s telesno okvaro (na tem mestu ne bo odveč poudariti, da ne pripada vsaki takšni osebi, temveč le tisti z dovolj visoko stopnjo telesne okvare) ima jasen in povsem nedvoumen namen, da namreč osebi s telesno okvaro, ki svoje delo opravlja s povečanim naporom, z večjim trudom, s premagovanjem dodatnih težav in ki jo delo bolj izčrpava, kompenzira ta napor in večji trud ter ji omogoči, da si s podaljšanim dopustom obnovi moči za nadaljnje opravljanje svojega dela. Ne gre torej za noben privilegij, temveč za rešitev, ki bi ji v najširšem smislu našli podlago že v Ustavi (prvi odst. 52. čl.), ki je razdelana v ustrezni zakonodaji in ki je v interesu tako družbe (n. pr. za čim širšo vključitev oseb s telesno okvaro v delovni proces), kakor tudi posameznika (n. pr. omogočiti posamezniku s telesno okvaro, da si, kolikor je le mogoče, sam zagotavlja sredstva, potrebna za življenje). Če (daljši) dopust za osebe s telesno okvaro razumemo na ta način, je jasno, da zanje nobeno maksimaliziranje dopusta ne prihaja v poštev.
 
Na tem mestu se, ker tega vprašanja predlagatelj ni zastavil in ker se niti Ustavno sodišče do njega ni opredeljevalo, nisem spuščal v vprašanje, ali bi enako stališče lahko veljalo tudi za druge podlage (kriterije), ki lahko pripeljejo do podaljšanja letnega dopusta, ali ne.
 
Upoštevaje argumente, ki so bili odločilni za moj glas proti odločbi v tem primeru, moram na načelni ravni kot povsem nesprejemljive odločno odkloniti zlasti tiste navedbe v obrazložitvi odločbe, ki povezujejo izpodbijano normo s potrebo po zagotavljanju neoviranega delovanja sodstva kot tretje veje oblasti. Za zagotavljanje neoviranega in učinkovitega delovanja sodstva imata zakonodajna in izvršilna oblast na razpolago veliko vzvodov; morebitni za nekaj dni daljši dopust za zelo omejeno število sodnikov z dovolj hudo telesno okvaro je v tem pogledu tudi na konkretni ravni manj kot zanemarljiva količina.


dr. Zvonko Fišer
 
dr. Dragica Wedam-Lukić
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
zakon
Vlagatelj:
Delovno sodišče v Celju
Datum vloge:
26.06.1997
Datum odločitve:
25.11.1999
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
ugotovitev – ni v neskladju z Ustavo/zakonom
Dokument:
US19760