Opravilna št.: |
Up-229/96 |
Objavljeno: |
OdlUS IX, 127 | 20.01.2000 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:2000:Up.229.96 |
Akt: |
Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 190/95 z dne 28. 5. 1996 v zvezi z odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Pdp 1101/94 z dne 1. 6. 1995 v zvezi z odločbo Sodišča združenega dela v Celju št. S 1178/93 z dne 14. 3. 1994 |
Izrek: |
Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi z odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v zvezi z odločbo Sodišča združenega dela v Celju se zavrne. |
Evidenčni stavek: |
Opravljanje funkcije sodnika na nižjem sodišču pred izvolitvijo za sodnika Vrhovnega sodišča samo po sebi (zaradi narave stvari) ne more biti upoštevan razlog za dvom v nepristranost. Če zaradi posebnih okoliščin zakon ne določa drugače, lahko delovno razmerje preneha tudi delovnemu invalidu. Zakon o zaposlovanju tujcev posebnega varstva delovnih invalidov ni bil dolžan urediti, saj tudi zanje velja splošna ureditev po TPZDR in ZDR. |
Geslo: |
Sodišča, sodniki, nepristranost. Delovna razmerja, delovni invalidi. Zaposlovanje tujcev. Tujci, zaposlovanje. Pravica do poštenega sojenja. Enako varstvo pravic. Načelo enakosti pred zakonom. Pravica do sodnega varstva. Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika. |
Pravna podlaga: |
Ustava, 14., 22., 23. čl. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), 6. čl. Zakon o tujcih (ZTuj), 16. čl. Zakon o zaposlovanju tujcev (ZZT), 16. čl. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPZD), 48. čl. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR), 36. d čl. Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 1. odst. 59. čl. |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
Up-229/96 20. 1. 2000 O D L O Č B A Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopata B. B. in Z. V.-U., odvetnika v I. na seji dne 20. januarja 2000 o d l o č i l o : Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 190/95 z dne 28. 5. 1996 v zvezi z odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Pdp 1101/94 z dne 1. 6. 1995 v zvezi z odločbo Sodišča združenega dela v Celju št. S 1178/93 z dne 14. 3. 1994 se zavrne. O b r a z l o ž i t e v A. 1. Z izpodbijanimi sodbami je bil pritožniku zavrnjen zahtevek za ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima pritožnik status tujca in da mu je delovno dovoljenje poteklo. Ker Zakon o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92 - ZZT) ne vsebuje določb o izjemah v primeru invalidnosti niti ne določa obveznosti delodajalca, da za takšnega invalida pridobi delovno dovoljenje, je sodišče odločilo, kot je že navedeno. Pritožba in revizija sta bili zavrnjeni kot neutemeljeni. 2. Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da revizijsko sodišče ni bilo pravilno sestavljeno, saj glede na to, da so bili člani revizijskega senata svoj čas sodniki pritožbenega sodišča, ni mogoče govoriti o nepristranskem sodišču. Revizijsko sodišče naj bi se tudi ne opredelilo do revizijske navedbe, da se pritožnik ni izselil v drugo državo in še vedno živi v Velenju, ter da je bilo pritožbeno sodišče v zmoti glede izselitve, ko je odločalo o pritožbi. Sodišča naj bi napačno uporabila materialno pravo, saj naj bi zaradi 52. člena Ustave, po katerem naj bi bilo delavcem invalidom zajamčeno posebno varstvo, Zakon o tujcih (Uradni list RS-I, št. 1/91, 17/91, 13/93, 44/97 in 50/98 - odl. US - v nadaljevanju: ZTuj) s 16. členom ne mogel derogirati 48. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90, Uradni list RS št. 4/91 in 10/91, Uradni list RS-I, št. 17/91, 13/93 in 66/93 - v nadaljevanju: ZTPDR) in 36.d člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 10/91, Uradni list RS-I, št. 17/91, 29/92, 13/93, 71/93, 2/94, 19/94 in 38/94 - v nadaljevanju: ZDR). Pravice, ki gredo delavcu invalidu po navedenih členih, naj bi mu ne smele prenehati le zaradi prenehanja veljavnosti delovnega dovoljenja, zato naj bi mu, ker je invalid, ne smelo prenehati delovno razmerje brez njegovega soglasja, oziroma bi mu moral delodajalec zagotoviti drugo delovno mesto. Pravice delavcev invalidov bi morale biti enako varovane ne glede na državljanstvo, ki šteje za osebno okoliščino po 14. členu Ustave. 3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo dne 23. 6. 1999 sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) poslana Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo. B. 4. Pritožnik uveljavlja kršitev 23. člena Ustave in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS-MP, št. 7/94 - v nadaljevanju: EKČP), ker naj bi Vrhovno sodišče ne odločilo nepristransko in pravično. Sojenje naj bi bilo pristransko zaradi domnevnih prijateljskih odnosov članov senata in sodnikov Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki naj bi trajali še iz časa, ko so sedanji člani senata Vrhovnega sodišča bili sodniki na Višjem delovnem in socialnem sodišču. Druge navedbe v ustavni pritožbi in njeni dopolnitvi pa se nanašajo na zatrjevanje napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjevane nepravilnosti same po sebi, tudi če bi jih Vrhovno sodišče res zagrešilo, ne pomenijo tudi kršitve zatrjevanih pravic. V postopku pred Ustavnim sodiščem ne gre za presojo, ali je izpodbijana odločitev pravilna oziroma zakonita v smislu instančne presoje. Ustavno sodišče zato presoja, ali so podane zatrjevane kršitve človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin v postopku pred Vrhovnim sodiščem, ki je odločalo o utemeljenosti revizije zoper že navedeno odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v zvezi z odločbo Sodišča združenega dela v Celju. Dejansko stanje, ki ga Ustavno sodišče lahko ugotavlja, ni dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev sodišč o prenehanju delovnega razmerja, temveč zgolj dejansko stanje zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. 5. Pravica do poštenega sojenja, ki jo poleg prvega odstavka 6. člena EKČP zagotavljata 22. in 23. člen Ustave, pomeni, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko, z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do poštenega sojenja zagotavlja pošten dokazni postopek, kontradiktornost postopka in druga procesna jamstva. V času, ko je Vrhovno sodišče odločalo o pritožnikovi reviziji, je primere, ko sodnik ni smel opravljati sodniške dolžnosti, določal 71. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - ZPP-77). Navedbe ustavne pritožbe se smiselno nanašajo na primer, ko navedeni zakon nalaga izločitev sodnika tudi v drugih okoliščinah, poleg izrecno navedenih, če le-te vzbujajo dvom o njegovi nepristranosti (6. tč. 71. člena). Opravljanje sodniške funkcije na nižjem sodišču pred izvolitvijo za sodnika Vrhovnega sodišča samo po sebi (zaradi narave stvari) ne more biti upošteven razlog za dvom v nepristranost. Drugih okoliščin, ki bi izkazovale dvom v nepristranost pa pritožnik ne zatrjuje. 6. Pritožnik Vrhovnemu sodišču očita, da se ni opredelilo do revizijske navedbe, po kateri je bilo Višje sodišče v zmoti glede prebivanja oziroma izselitve pritožnika. Vrhovno sodišče te navedbe v prikazu revizije res ne povzema. Vendar pa revidentu poudarjeno pojasnjuje, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navedbe v reviziji naj bi se nanašale predvsem na dejansko stanje ter na okoliščine, ki ne morejo imeti nobenega vpliva niti na odločitev o pritožnikovem zahtevku niti na odločitev o reviziji. Ne glede na to, ali je bila obravnavana revizijska navedba, ki naj bi jo vsebovala vloga z dne 24. 7. 1995, Vrhovnemu sodišču sporočena znotraj roka, v katerem se lahko vloži revizija, ali pa morda po preteku tega roka, gre za navajanje okoliščine dejanskega stanja, ki ga je ugotavljalo prvostopno sodišče in preverjalo drugostopno sodišče. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskih okoliščin, Vrhovno sodišče s tem, ko se ni opredelilo do te navedbe, ni kršilo pravice do poštenega sojenja. 7. Ko pritožnik zatrjuje napačno uporabo materialnega prava, v bistvu nasprotuje temu, kako so sodišča v sporni zadevi razumela in uporabila določbe ZZT, ZDR in ZTPDR, saj meni, da državljanstvo ne bi smelo biti okoliščina, ki bi lahko vplivala na uresničevanje pravic pritožnika kot delovnega invalida III. stopnje, zlasti ne v obliki prenehanja delovnega razmerja zaradi poteka osebnega delovnega dovoljenja. Kot je Ustavno sodišče že večkrat navedlo, tudi napačne uporabe materialnega prava same po sebi v postopku ustavne pritožbe ne ocenjuje, pač pa presoja le, ali je sodišče v rednem postopku izdalo odločbo na podlagi zakona, ki je v nasprotju z Ustavo ali na podlagi z Ustavo neskladne interpretacije zakona ter s tem kršilo človekove pravice in temeljne svoboščine. V tem primeru pa očitno ne gre za nobeno od takšnih kršitev Ustave. Vsa sodišča so se v obrazložitvah svojih sodb opredelila do razmerja med 16. členom ZZTj in ZDR ter ZTPDR oziroma utemeljila, zakaj so uporabila 16. člen ZZT. Po stališču Vrhovnega sodišča iz 48. člena ZTPDR ne izhaja, da delovnemu invalidu ne bi moglo prenehati delovno razmerje. Takšni interpretaciji določbe ni mogoče očitati neskladnosti z Ustavo. Določba ureja položaj delavca, ki oziroma ko postane delovni invalid. Nastanek invalidnosti sam po sebi ne more biti razlog za prenehanje delovnega razmerja in mu mora delodajalec, upoštevajoč invalidovo pravico, omogočiti nadaljevanje dela v smislu prvega odstavka 48. člena ZTPDR. Iz drugih razlogov pa lahko delovno razmerje preneha tudi delovnemu invalidu. Posebno varovanje invalidov, zajeto v določbi prvega odstavka 36.d člena ZDR na katerega se tudi sklicuje ustavna pritožba, pa je namenjeno le invalidom, ki jih zateče ugotovitev o prenehanju potrebe po delu pri delodajalcu (presežek delavcev). Če torej zaradi posebnih okoliščin zakon ne določa drugače, lahko delovno razmerje preneha tudi delovnemu invalidu. Zakon o zaposlovanju tujcev posebnega varstva delovnih invalidov ni bil dolžan urediti, saj tudi zanje velja splošna ureditev po TPZDR in ZDR. Pritožniku torej delovno razmerje ni prenehalo zaradi same okoliščine, da je tujec po ZTuj, ampak zaradi poteka časa oziroma veljavnosti prvega delovnega dovoljenja, ki mu je bilo izdano na podlagi ZZT. Njegov položaj je z vidika prenehanja delovnega razmerja primerljiv s položajem vseh drugih delavcev, ki jim preneha delovno razmerje, sklenjeno za določen čas. Podobno določbo o prenehanju delovnega razmerja zaradi poteka določenega časa, kot jo vsebuje 16. člen ZZT za tujce, vsebuje namreč tudi drugi odstavek 17. člena ZTPDR za osebe, ki sklepajo delovno razmerje po pogojih, določenih v prvem, drugem in tretjem odstavku 8. člena ZTPDR. Zato osebi, ki je sklenila delovno razmerje za določen čas, to preneha s potekom časa, ne glede na to, da je invalid, saj določbe ZTPDR in ZDR, na katere se sklicuje pritožnik, delovnega invalida drugače obravnavajo le v tam določenih primerih. 8. Pravica enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave se v sodnem postopku varuje kot pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ta pravica je lahko kršena tudi tedaj, kadar sodišče v rednem postopku odloči arbitrarno in na primer sprejme odločitev, ki brez utemeljenega razloga odstopa od siceršnje prakse sodišč. V pritožnikovem primeru pa ne gre za drugačno odločitev sodišča zaradi drugačne uporabe istih zakonskih določb, pač pa za odločitev, ki izhaja iz drugačne zakonske ureditve. Zato pritožniku samo s tem, da je sodišče v sporni zadevi pravo razumelo in razložilo drugače, kot ga razume pritožnik, ustavna pravica ni bila kršena. Glede na navedeno je Ustavno sodišče presodilo, da pritožniku z izpodbijano sodbo nista bili kršeni pravici iz 22. in 23. člena Ustave. C. 9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Škrkova, ki je napovedala odklonilno ločeno mnenje. P r e d s e d n i k Franc Testen Odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Škrk Glasovala sem proti odločbi, ker menim, da so sodišča, vključno z Ustavnim sodiščem, v tej zadevi ob povsem gramatikalni uporabi materialnega prava kršila načela pravne države in varstva pridobljenih pravic s področja osebnega statusa in socialnega varstva, kar predstavlja neposreden poseg v človekove pravice pritožnika A. A. iz Ž. Ustavno sodišče je med drugim v 7. točki obrazložitve odločbe zavrnilo navedbe pritožnika glede kršitve Ustave pri uporabi materialnega prava v tej zadevi, oziroma pri presoji razmerja med 16. členom Zakona o zaposlovanju tujcev (ZZT), Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) ter Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR). Sodišča so namreč štela kot specialni in torej odločujoči predpis v tej zadevi 16. člen ZZT. Zato je bilo za sodišča posledično in povsem nesporno, da je pritožniku, sicer državljanu BiH, na osnovi določbe 16. člena ZZT prenehalo delovno razmerje po preteku enoletnega delovnega dovoljenja za določen čas. Sodišča so svoje nadaljnJe razloge oprla na določbo 48 člena ZTPDR, iz katere ne izhaja, da delovnemu invalidu ne bi moglo prenehati delovno razmerje, v kolikor razlog za prenehanje delovnega razmerja ni v neposredni zvezi z nastankom delovne invalidnosti. Pod varstvom tega predpisa bi bil pritožnik po mnenju sodišča samo v primeru, če bi mu prenehalo delovno razmerje zaradi nastanka invalidnosti. Ne morem se strinjati z razlago odločbe, da takšni interpretaciji ni mogoče očitati neskladnosti z Ustavo. Pritožitelj A. A. namreč ni "običajen" tujec zgolj ob uporabi 16. člena ZZT, temveč je za njegov pravni položaj odločujoče narave opredelitev, ki se nahaja v prehodni določbi 23. člena ZZT. Po gramatikalni razlagi te določbe pritožnik res ni izpolnjeval sicer vseh kumulativno predpisanih pogojev za pridobitev delovnega dovoljenja za nedoločen čas za državljane nekdanje SFRJ oz. državljane drugih republik nekdanje SFRJ po 2. odstavku tega člena. Zato je pritožnik pridobil na temelju določbe prvega odstavka 23. člena ZZT kot posebnega predpisa glede na 16. člen istega zakona osebno delovno dovoljenje za določen čas, kar je bil v njegovem primeru odločujoči razlog, da mu je kot delovnemu invalidu prenehalo delovno razmerje po izteku enoletnega delovnega dovoljenja. S tem je bil po mojem prepričanju storjen protipravni poseg ustavnega ranga v pritožnikove pridobljene človekove pravice, v konkretnem primeru v pravico (delovnega invalida) do zaposlitve za nedoločen čas. Iz okoliščin v pritožnikovi zadevi namreč izhaja, da pritožnik spada v kategorijo oseb, ki so ob nastanku neodvisnosti Republike Slovenije imele državljanstvo nekdanje SFRJ in republiško državljanstvo ene od nekdanjih republik, v pritožnikovem primeru BiH. Vse njegove osebne okoliščine pristne zveze, razen (nekdanjega republiškega) državljanstva v formalnem smislu, so ga vezale na Republiko Slovenijo. Ključna okoliščina tega primera je bilo tudi dejstvo, da je bil v Republiki Sloveniji, kjer je neprekinjeno dejansko (ne stalno in torej formalnopravno) prebival od svojega 15. leta dalje, tudi zaposlen za nedoločen čas. Ker zaradi prebivališča v samskem domu ni izpolnjeval formalnega pogoja stalnega bivališča, tudi ni izpolnjeval formalnih pogojev za ev. pridobitev slovenskega državljanstva pod izrednimi ali pa rednimi naturalizacijskimi pogoji. Zatorej je s trenutkom neodvisnosti Republike Slovenije v njej postal tujec. Zaradi neizpolnitve kumulativnih pogojev po drugem odstavku 23. člena ZZT (10 let delovne dobe ni dosegel zaradi starosti, saj je bil rojen l. 1966), mu je delovno razmerje za nedoločen čas s pridobitvijo enoletnega delovnega dovoljenja kot tujcu, prenehalo zgolj na tej osnovi. Ustavno sodišče v tč. 7 odločbe nadalje navaja:"Pritožniku torej delovno razmerje ni prenehalo zaradi same okoliščine, da je tujec po ZTuj, ampak zaradi poteka časa oziroma veljavnosti prvega delovnega dovoljenja, ki mu je bilo izdano na podlagi ZZT.-" Ta trditev po mojem ne drži in zato sem glasovala proti odločbi. Prav zaradi te okoliščine in zaradi dejstva, da je pritožnik s trenutkom neodvisnosti, ko je že bil delovni invalid, postal tujec v formalnopravnem pomenu, je izgubil na osnovi 23. člena ZZT delovno dovoljenje za nedoločen čas in dobil enoletno delovno dovoljenje po prvem odstavku istega člena. Ko pa mu je poteklo enoletno delovno dovoljenje, ga delodajalec kot tujca ni več zaposlil. Ustavno sodišče sicer ne more odločati sub lege ferenda ali na temelju mednarodnih instrumentov, ki nimajo narave mednarodne pogodbe in hkrati ne predstavljajo kodifikacije splošnih načel mednarodnega prava ali pa na temelju mednarodne pogodbe, ki Republike Slovenije ne zavezuje (8. člen Ustave Republike Slovenije). Vendar razvoj de lege ferenda mednarodnega varstva človekovih pravic kaže trende poseganja na področje pritožnikovega primera. Konvencija SE o državljanstvu iz leta 1997, ki je Slovenija ni podpisala in tudi ni k njej pristopila (po meni dostopnih podatkih konvencija že velja) v IV. poglavju z naslovom Nasledstvo držav in državljanstvo v b. tč. prvega odstavka 20. člena določa, da države pogodbenice v pogledu državljanov države prednice, ki običajno (habitually) prebivajo na ozemlju, ki ga je pridobila država naslednica, spoštujejo načelo enakega obravnavanja s svojimi državljani v pogledu socialnih in ekonomskih pravic. Pravici do delovnega razmerja ni mogoče odreči narave socialne pravice. Načelo varstva osebnostnega položaja običajno prebivajočih oseb na ozemlju države naslednice, ki so bili pred trenutkom neodvisnosti državljani države prednice in niso pridobili državljanstva te države naslednice, pa predvidevajo tudi osnutki členov o nasledstvu držav in državljanstvu fizičnih oseb, ki jih je sprejela Komisija za mednarodno pravo in priporočila Generalni skupščini ZN, da jih sprejme v obliki deklaracije (International Law Commission, Report on the work of its fifty-first session, 3 May-23 July 1999, General Assembly, Official Records, Fifty- fourth session, Supplement No. 10, A/54/10, UN, New York 1999, str. 61). V prvem odstavku 14. člena osnutka je namreč predvideno, da položaj prizadetih oseb kot stalno prebivajočih (v državi naslednici) ne sme biti prizadet z nasledstvom držav. Do mutatis mutandis gornjih sklepanj, kot izhajajo iz zgoraj nakazanih načel, zajetih v omenjenih mednarodnih dokumentih, me je pripeljala tudi razlaga načela zaupanja v pravo in pravno državo (2. člen Ustave Republike Slovenije). Izhajajoč iz načela zaupanja v pravno državo je pritožitelj, ki je nepretrgoma prebival v Republiki Sloveniji, kot delovni invalid utemeljeno pričakoval, da se zgolj zaradi dejstva, da je s trenutkom osamosvojitve postal v Sloveniji tujec, njegove socialne pravice ne bodo poslabšale v takšnem obsegu, da mu bo delovno razmerje za nedoločen čas prenehalo zgolj zaradi tega dejstva, in posledično zaradi preteka časa v enoletnem delovnem dovoljenju za določen čas. Zato sem glasovala proti naslovni odločbi. dr. Mirjam Škrk |
Vrsta zadeve: |
ustavna pritožba |
Vrsta akta: |
drugi akti |
Datum vloge: |
05.08.1996 |
Datum odločitve: |
20.01.2000 |
Vrsta odločitve: |
odločba |
Vrsta rešitve: |
zavrnitev |
Dokument: |
US19854 |
