U-I-54/06

Opravilna št.:
U-I-54/06
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2009:U.I.54.06
Akt:
Zakon o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl.) (ZIZ), posamezne določbe Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) (ZPP), 10. čl. Zakon o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl) (ZS), posamezne določbe Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04 in nasl.) (ZDavP), 74. čl. Zakon o preprečevanju pranja denarja (Uradni list RS, št. 79/01 in nasl.) (ZPPDen), posamezne določbe Zakon o državni statistiki (Uradni list RS, št. 45/95) (ZDStA), 1. odst. 35. čl. Zakon o policiji (Uradni list RS, št. 49/98 in nasl.) (ZPol), 1. odst. 55. čl. Zakon o Javnem jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 25/97 in nasl.) (ZJSRS), posamezne določbe Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – ur. p. b., 126/07 in 65/08) (ZUP), 34.a čl. Zakon o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/01 in nasl.) (ZBPP), 20. in 33. čl.
Izrek:
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega in drugega odstavka 4. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 110/06 – ur. p. b.), tretjega odstavka 13. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 100/05 – ur. p. b.), drugega in tretjega odstavka 13. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – ur. p. b.), 74. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 21/06 – ur. p. b. in 58/06 – popr.) in 39. člena Zakona o preprečevanju pranja denarja (Uradni list RS, št. 79/01 in 59/02) se zavrže. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 4. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – ur. p. b., 93/07 in 28/09), 10. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – ur. p. b. in 45/08), prvega stavka tretjega odstavka 13. člena in drugega stavka 95.a člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – ur. p. b. in 45/08), prvega stavka drugega odstavka v zvezi z osmo alinejo drugega odstavka 27.d člena Zakona o Javnem jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 78/06 – ur. p. b.), drugega odstavka 33. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 – ur. p. b in 23/08), 34.a člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – ur. p. b., 126/07 in 65/08), prvega odstavka 35. člena Zakona o državni statistiki (Uradni list RS, št. 45/95 in 9/01), prvega odstavka 55. člena Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 107/06 – ur. p. b.), četrtega odstavka 10. člena in 43. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in 125/08) in tretjega odstavka 53. člena Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (Uradni list RS, št. 60/07) se zavrže. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega stavka tretjega odstavka 13. člena in prvega stavka 95.a člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – ur. p. b. in 45/08) in drugega odstavka 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 – ur. p. b) se zavrže.
Evidenčni stavek:
Pobudnik nima pravnega interesa, če ne izkaže, da bi morebitna ugoditev pobudi privedla do izboljšanja njegovega pravnega položaja.

Pobudnik nima pravnega interesa, če ne izkaže, da izpodbijana določba neposredno posega v njegov pravni položaj.

Pobudnik nima pravovarstvene potrebe za oceno ustavnosti predpisa, ki je prenehal veljati, če ne izkaže, da bi bilo z morebitno ugoditvijo pobudi mogoče odpraviti posledice neustavnosti.
Geslo:
1.4.51.5.1 - Ustavno sodstvo - Postopek - Procesne predpostavke (v vseh postopkih razen v postopku ustavne pritožbe) - Pravovarstvena potreba v primeru, ko je predpis prenehal veljati - Pred začetkom postopka. 1.4.9.2 - Ustavno sodstvo - Postopek - Stranke - Interes. 1.4.51.4 - Ustavno sodstvo - Postopek - Procesne predpostavke (v vseh postopkih razen v postopku ustavne pritožbe) - Pravni interes za vložitev pobude. 1.5.51.1.2.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Zavrženje pobude - Ker ni pravnega interesa. 1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja.
Pravna podlaga:
Člen 25.3, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-54/06-32
27. 5. 2009
 
 
SKLEP
 
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem s pobudo družbe Nova Ljubljanska banka d. d., Ljubljana, Ljubljana, in drugih, ki jih zastopajo Miro Senica in drugi, odvetniki v Ljubljani, ter družbe Banka Koper d. d., Koper, in drugih, ki jih zastopa Aleš Melihen, odvetnik v Ljubljani, na seji 27. maja 2009
 
 
sklenilo:
 
1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega in drugega odstavka 4. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 110/06 – ur. p. b.), tretjega odstavka 13. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 100/05 – ur. p. b.), drugega in tretjega odstavka 13. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – ur. p. b.), 74. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 21/06 – ur. p. b. in 58/06 – popr.) in 39. člena Zakona o preprečevanju pranja denarja (Uradni list RS, št. 79/01 in 59/02) se zavrže. 
 
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 4. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – ur. p. b., 93/07 in 28/09), 10. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – ur. p. b. in 45/08), prvega stavka tretjega odstavka 13. člena in drugega stavka 95.a člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – ur. p. b. in 45/08), prvega stavka drugega odstavka v zvezi z osmo alinejo drugega odstavka 27.d člena Zakona o Javnem jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 78/06 – ur. p. b.), drugega odstavka 33. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 – ur. p. b in 23/08), 34.a člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – ur. p. b., 126/07 in 65/08), prvega odstavka 35. člena Zakona o državni statistiki (Uradni list RS, št. 45/95 in 9/01), prvega odstavka 55. člena Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 107/06 – ur. p. b.), četrtega odstavka 10. člena in 43. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in 125/08) in tretjega odstavka 53. člena Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (Uradni list RS, št. 60/07) se zavrže.  
 
3. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega stavka tretjega odstavka 13. člena in prvega stavka 95.a člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – ur. p. b. in 45/08) in drugega odstavka 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 – ur. p. b) se zavrže.  
 
 
Obrazložitev

A.
 
1. Trinajst[1] pobudnic, ki so vse banke ali hranilnice, s pobudo, vloženo 22. 2. 2006, izpodbijajo prvi in drugi odstavek 4. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), 10. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), drugi in tretji odstavek 13. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), 74. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-1), 39. člen Zakona o preprečevanju pranja denarja (v nadaljevanju ZPPDen-1), prvi odstavek 55. člena Zakona o policiji (ZPol), prvi odstavek 35. člena Zakona o državni statistiki (ZDStA), prvi stavek drugega odstavka v zvezi z osmo alinejo drugega odstavka 27.d člena Zakona o Javnem jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije (ZJSRS) in drugi odstavek 20. člena ter drugi odstavek 33. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Med postopkom je Državni zbor sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 115/06 – v nadaljevanju ZIZ-E), pobudnice pa so zato 3. 1. 2008 pobudo razširile na prvi odstavek 4. člena ZIZ, kakor je bil spremenjen z ZIZ-E. V isti vlogi s 3. 1. 2008 je bila pobuda razširjena tudi na tretji odstavek 13. člena ZS, kot je bil spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 127/06 – v nadaljevanju ZS-F), na četrti odstavek 10. člena in na 43. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki je razveljavil ZDavP-1, ter na tretji odstavek 53. člena Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (v nadaljevanju ZPPDFT), ki je razveljavil ZPPDen-1. Z vlogo z dne 15. 5. 2008 so pobudnice pobudo razširile drugič in predlagajo oceno ustavnosti 95.a člena ZS in 34.a člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), z vlogo z dne 5. 6. 2008 pa že tretjič. Državni zbor je namreč sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 45/08 – v nadaljevanju ZS-H), ki je spremenil drugi in tretji odstavek 13. člena ZS, pobudnice pa v svoji zadnji vlogi predlagajo oceno ustavnosti (le) tretjega odstavka 13. člena ZS v besedilu, ki je veljavno po navedeni zadnji zakonski noveli. V razširitvah pobude so se pobudnice sklicevale na razloge za izpodbijanje, navedene v prvotni pobudi.
 
 
B. – I.
 
2. Pobudnice izpodbijajo nekatere zakonske določbe, ki so med postopkom pred Ustavnim sodiščem nehale veljati oziroma so bile spremenjene. To so 74. člen ZDavP-1, ki je prenehal veljati z uveljavitvijo ZDavP-2, 39. člen ZPPDen-1, ki je prenehal veljati z uveljavitvijo ZPPDFT, prvi in drugi odstavek 4. člena ZIZ v besedilu, preden sta bila spremenjena z novelo ZIZ-E, tretji odstavek 13. člena ZS v besedilu, preden je bil spremenjen z novelo ZS-F ter drugi in tretji odstavek 13. člena ZS v besedilu, preden sta bila spremenjena z novelo ZS-H. Ustavno sodišče praviloma presoja le veljavne predpise. Na podlagi 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) lahko presoja neveljavne predpise, če niso bile odpravljene posledice neustavnosti in nezakonitosti.
 
3. Izpodbijani predpisi niso učinkovali neposredno, iz enakih razlogov, kot so navedeni v 4. točki obrazložitve tega sklepa. Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-174/05 z dne 13. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 122/07 in OdlUS XVI, 87) sprejelo stališče, da se lahko tudi v primerih, ko se s pobudo zahteva presoja ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa, ki je bodisi prenehal veljati že pred vložitvijo pobude bodisi po vložitvi pobude, pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. Iz razlogov, navedenih v citiranem sklepu, pobudnica ne izkazuje pravovarstvene potrebe iz 47. člena ZUstS za oceno ustavnosti predpisov. Zato je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrglo (1. točka izreka).
 
 
B. – II.
 
4. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Pobudnice ne nasprotujejo temu, da so na podlagi izpodbijanih zakonskih določb dolžne posredovati upravičenim subjektom zahtevane podatke. Izpodbijajo jih le z vidika tega, da je posredovanje brezplačno. Izpodbijani predpisi ne učinkujejo neposredno. Pri razlagi pojma neposrednega učinka predpisov na pravni položaj (drugi odstavek 24. člena ZUstS) mora Ustavno sodišče upoštevati, da morajo naslovniki pravnih norm domnevne kršitve človekovih pravic (vključno s kršitvami, ki temeljijo na predpisu, ki je v neskladju z Ustavo) vedno, ko je to mogoče, poskusiti odpraviti že pred pristojnimi sodišči, kar zagotavlja, da se bodo sodišča opredeljevala tudi do ustavnopravnih vprašanj. Le na ta način je lahko zagotovljeno resnično učinkovito varstvo človekovih pravic in s tem uresničitev namena 125. in 156. člena Ustave. Pobudnice bi lahko v sodnih postopkih od upravičenih prejemnikov podatkov zahtevale plačilo stroškov, ki so jih imele zaradi obveznosti iz izpodbijanih določb, vendar niso izkazale, da so to storile. Ko izpodbijani predpis ne učinkuje neposredno, se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07 in OdlUS XVI, 82). Ker gre tudi v obravnavani zadevi za tak primer, je Ustavno sodišče pobudo tudi v tem delu zavrglo (2. točka izreka).
 
 
B. – III.
 
5. Pobudnice izpodbijajo drugi odstavek 20. člena ZBPP v besedilu pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 23/08 – v nadaljevanju ZBPP-B) in drugi stavek tretjega odstavka 13. člena ter prvi stavek 95.a člena ZS. Izpodbijana določba ZBPP je na podlagi 39. člena ZBPP-B nehala veljati 22. 3. 2008, uporabljala pa se je do 1. 9. 2008. Ustavno sodišče ni pozivalo pobudnic, naj izkažejo obstoj pogojev iz 47. člena ZUstS, saj se drugi odstavek 20. člena ZBPP ne nanaša na pobudnice, ker te niso državni organi ali organizacije, zato ne izkazujejo pravnega interesa za njegovo presojo. Ker pobudnice niso "upravljalci evidenc, registrov ali javnih knjig",[2] nimajo pravnega interesa za presojo drugega stavka tretjega odstavka 13. člena ZS. Pobudnice nimajo niti pravnega interesa za presojo skladnosti z Ustavo prvega stavka 95.a člena ZS, saj se v njem vsebovana obveznost ne razteza na osebe zasebnega prava, kar so pobudnice.[3] Zato je Ustavno sodišče – ne da bi se spuščalo v vprašanje neposrednega učinkovanja katere od navedenih določb – pobudo tudi v tem delu zavrglo (3. točka izreka).
 
 
C.
 
6. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sklep je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Krisper Kramberger ter sodnika Mozetič in Tratnik. Sodnica Krisper Kramberger je dala odklonilno ločeno mnenje.
 
 
Jože Tratnik
Predsednik
 
 
Opombe:
[1]Pobudo so najprej vložile Nova Ljubljanska banka, d. d., Ljubljana, Nova Kreditna banka Maribor, d. d., Maribor, SKB banka, d. d., Ljubljana, Poštna banka Slovenije, d. d. - bančna skupina Nove Kreditne banke Maribor, d. d., Maribor, Abanka Vipa, d. d., Ljubljana, Hypo Alpe-Adria-Bank, d. d., Ljubljana, Banka Volksbank, d.d., Ljubljana, Probanka, d. d., Maribor, Banka Koper, d. d., Koper, Gorenjska banka, d. d., Kranj, Deželna banka Slovenije, d. d. , Ljubljana, Hranilnica Lon, d. d., Kranj, Banka Domžale, d. d., Domžale, Banka Zasavje, d. d., Trbovlje in Koroška banka, d. d., Slovenj Gradec (zadnje tri banke so 5. 5. 2008 prenehale obstajati zaradi pripojitve). Po vložitvi je k pobudi pristopila še Bank Austria Creditanstalt, d. d., Ljubljana (zdaj UniCredit Banka Slovenija, d.d., Ljubljana).
[2]Prvi stavek tretjega odstavka 13. člena ZS namreč govori poleg navedenih kategorij še o upravljalcih "drugih varovanih podatkov", kamor je mogoče uvrstiti pobudnice. Iz obrazložitve predloga ZS-H za prvo obravnavo (EVA: 2007-2011-0091, Poročevalec DZ, št. 127/07, str. 1, 4 in 21) je mogoče jasno razbrati, da je zakonodajalec želel uvesti neposredni in brezplačni elektronski dostop le do podatkov, ki jih vodijo državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil.
[3]Iz strukture 95.a člena ZS, ki uporablja nekoliko drugačno terminologijo kot tretji odstavek 13. člena ZS, jasno sledi, da je obveznost brezplačnega posredovanja podatkov za osebe zasebnega prava ("sektorja") urejena – pod nekoliko strožjimi pogoji – le v drugem stavku tega člena.
 
 
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnice mag. Marije Krisper Kramberger,  
ki se mu pridružuje sodnik mag. Miroslav Mozetič 
 
 
1. Glasovala sem proti odločitvi večine, ker ne morem sprejeti stališča, da izpodbijani predpisi ne učinkujejo neposredno.
 
2. Z večinsko odločitvijo je Ustavno sodišče pobudo zavrglo, ker je štelo, da določbe izpodbijanih zakonov, ki določajo brezplačno posredovanje podatkov upravičenim subjektom, ne učinkujejo neposredno. V 4. točki obrazložitve je povedalo naslednje:
" Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Pobudnice ne nasprotujejo temu, da so na podlagi izpodbijanih zakonskih določb dolžne posredovati upravičenim subjektom zahtevane podatke. Izpodbijajo jih le z vidika tega, da je posredovanje brezplačno. Izpodbijani predpisi ne učinkujejo neposredno. Pri razlagi pojma neposrednega učinka predpisov na pravni položaj (drugi odstavek 24. člena ZUstS) mora Ustavno sodišče upoštevati, da morajo naslovniki pravnih norm domnevne kršitve človekovih pravic (vključno s kršitvami, ki temeljijo na predpisu, ki je v neskladju z Ustavo) vedno, ko je to mogoče, poskusiti odpraviti že pred pristojnimi sodišči, kar zagotavlja, da se bodo sodišča opredeljevala tudi do ustavnopravnih vprašanj. Le na ta način je lahko zagotovljeno resnično učinkovito varstvo človekovih pravic in s tem uresničitev namena 125. in 156. člena Ustave. Pobudnice bi lahko v sodnih postopkih od upravičenih prejemnikov podatkov zahtevale plačilo stroškov, ki so jih imele zaradi obveznosti iz izpodbijanih določb, vendar niso izkazale, da so to storile. Ko izpodbijani predpis ne učinkuje neposredno, se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07 in OdlUS XVI, 82)".  
 
3. Sklep, na katerega se Ustavno sodišče sklicuje, je le izpeljanka sklepa z dne 18. 10. 2007,[1] v katerem je Ustavno sodišče obširno obrazložilo svoje stališče o tem vprašanju:
"4. Ustavno sodišče je v zadnjih letih že sprejelo več odločitev, ki so nakazovale uporabo strožje razlage drugega odstavka 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 14/94 – ZUstS/94). Takšni so bili npr. primeri, ko je Ustavno sodišče ugotovilo, da je izpodbijano zakonsko določbo mogoče razlagati na več načinov, in pobude zavrglo z utemeljitvijo, da bodo lahko pobudniki pravni interes izkazovali šele, če bodo tudi pristojna sodišča izpodbijano določbo razlagala na način, ki je po njihovem mnenju v neskladju z Ustavo (glej npr. sklep št. U-I-151/01 z dne 20. 3. 2003, Uradni list RS, št. 33/03 in OdlUS XII, 21). Takšno stališče v zvezi s priznavanjem pravnega interesa je Ustavno sodišče zavzelo tudi v sklepu št. U-I-74/03 z dne 23. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03 in OdlUS XII, 84), ko je šlo za primer, v katerem je pobudnica izpodbijala zakonsko ureditev, ki določa prekrška, in zatrjevala, da je predpisana denarna kazen v neskladju s splošnim načelom sorazmernosti. Ustavno sodišče je njeno pobudo zavrglo z utemeljitvijo, da bo pravni interes za pobudo izkazovala šele, če bo spoznana za odgovorno za storitev prekrška. Pri tem je izrecno navedlo, da v primerih, v katerih lahko pobudnik namen, ki ga zasleduje s pobudo, zavaruje v posamičnem postopku pred pristojnim sodiščem in nato z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem, ne izkazuje pravnega interesa za pobudo.
5. Stališče, da sklicevanje pobudnika na udeležbo v postopku, v katerem naj bi bila uporabljena izpodbijana zakonska določba, ne zadošča za priznanje pravnega interesa, in da lahko pobudnik pravni interes za vložitev pobude izkazuje šele hkrati z vložitvijo ustavne pritožbe, če bo njegova tožba v postopku pred pristojnimi sodišči, na podlagi razlage izpodbijanih določb, za katero trdi, da je ustavno sporna, zavrnilo, je Ustavno sodišče ponovno potrdilo tudi v svojih novejših odločitvah. Sklep št. U-I-325/05 z dne 27. 9. 2007 (Uradni list RS, št. 91/07) pomeni utrditev stališča Ustavnega sodišča, da se lahko v primerih, ko izpodbijani predpis ne učinkuje neposredno, pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt hkrati z ustavno pritožbo. Predpostavka za vložitev ustavne pritožbe in pobude v takšnih primerih je tudi pogoj izčrpanosti takšnih pravnih sredstev po vsebini, kar pomeni, da mora pobudnik trditve o domnevni neustavnosti ureditve, na podlagi katere temelji odločitev v njegovem primeru, uveljavljati že v postopku pred pristojnimi sodišči.  
6. Navedeno stališče pobudnikom ne onemogoča dostopa do Ustavnega sodišča, temveč pomeni le njegovo odložitev na čas po izčrpanju pravnih sredstev pred pristojnimi sodišči, če ne bo pobudnik svojih pravic uspešno zavaroval že v teh postopkih. To stališče hkrati pristojnim sodiščem omogoča, da opravijo svojo vlogo, kot jim je zaupana po Ustavi in zakonih. Sodišča so v zadevah, v katerih odločajo o pravicah in obveznostih posameznikov ali pravnih oseb, prva poklicana, naj zakone in druge predpise razlagajo v skladu z ustaljenimi metodami razlage pravnih pravil. Ko Ustavno sodišče odloča o ustavnosti takšnih predpisov, mora imeti tudi zaradi kvalitetne in argumentirane ustavnosodne presoje na razpolago razlage, ki so jih že sprejela pristojna sodišča pri odločanju. Poleg tega bo lahko pobudnik svoje ugovore v zvezi z neustavnostjo predpisov naslovil že na sodišča, ki so pri odločanju vezana na Ustavo in zakon (125. člen Ustave). Skladno z 22. členom Ustave mora sodišče takšne ugovore strank bodisi argumentirano zavrniti, bodisi, če se z njimi strinja in gre za zakon, po 156. členu Ustave prekiniti postopek ter začeti postopek za oceno njegove ustavnosti pred Ustavnim sodiščem. …"[2]
 
4. V sklepu št. U-I-174/05 z dne 13. 12. 2007[3] je zgolj še dodalo:
" 4. … Navedeno stališče velja tudi v primerih, ko se s pobudo zahteva presoja ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa, ki je bodisi prenehal veljati že pred vložitvijo pobude bodisi po vložitvi pobude, saj mora pobudnik na podlagi prvega odstavka 47. člena ZUstS za presojo takšnega predpisa izkazati tako imenovano pravovarstveno potrebo. … "
 
5. Zakaj se mi zdi v zadevi, h kateri dajem ločeno mnenje, v prejšnjih sklepih zavzeto stališče problematično? Ali je res, da je možnost sprožitve sodnega postopka vedno kriterij za presojo (ne)posrednega učinkovanja predpisov?
 
6. Na prvi pogled ne more biti spora o tem, da predpis ne učinkuje neposredno takrat, ko je treba na njegovi podlagi izdati posamični akt (odločbo pristojnega organa). Tedaj je neposredna podlaga za poseg v pravice in interese pobudnika šele ta posamični akt. Če bo pobudnik menil, da akt ni zakonit ali da ni v skladu z Ustavo, ga bo izpodbijal pred sodiščem.
 
7. Vendar se pri takšnem, na videz neproblematičnem stališču, takoj zastavi vprašanje, kaj tedaj, ko gre za predpise, ki zapovedujejo neko ravnanje, ki učinkujejo takoj, ko so uzakonjeni, posamični akt pa je izdan šele, ko jih naslovnik prekrši. V teh primerih šele kršitev predpisov povzroči, da se proti kršitelju sproži nek (običajno kaznovalni) postopek, kršitelj pa nato v postopkih pred sodišči uveljavlja njihovo neustavnost. Zlasti v primerih, ko bi posledica kršitve zapovedi dejansko bila storitev prekrška ali celo kaznivega dejanja, se zastavlja vprašanje, ali je pravilno »siliti« pobudnike, da se izpostavijo kaznovanju zato, da bi iz pravnega reda s pobudo za oceno ustavnosti izločili določbo, ki se jim zdi sporna.[4]
 
8. Tudi bankam in hranilnicam, ki so izpodbijale določbe o brezplačnem posredovanju podatkov, grozijo denarne kazni, če podatkov ne bi sporočale upravičenim subjektom. Toda pobudnice obveznosti sporočanja podatkov ne nasprotujejo, nasprotujejo zgolj neodplačnosti svoje obveznosti.[5] Kaj torej morajo storiti, da si zagotovijo ustavnosodno presojo po njihovem mnenju neustavnih predpisov? Scenarij bi bil nekako takšen: Upravičeni subjekt zahteva posredovanje določenih podatkov. Banka zahtevi ugodi in skupaj s podatki pošlje še stroškovnik za svojo storitev. Upravičeni subjekt zahtevo za povrnitev stroškov zavrne s sklicevanjem na izrecno zakonsko normo, ki predpisuje brezplačno sporočanje podatkov. Banka nato poskuša z izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki se po ugovoru upravičenega subjekta pretvori v pravdni postopek. Banka utemelji svoj zahtevek s sklicevanjem na neustavnost predpisa, ki s tem, da zapoveduje brezplačno storitev, posega v njeno lastninsko pravico.[6] Sodnik nato oceni, ali so predpisi, ki urejajo brezplačnost posredovanja podatkov, v skladu z Ustavo ali ne. Šele, če bo tudi sam mnenja, da so, bo prekinil postopek in vložil zahtevo na Ustavno sodišče. Če ne, bo morala banka najprej izčrpati vsa pravna sredstva in nato skupaj z ustavno pritožbo vložiti še pobudo. Pravna (ustavna) negotovost bo tako odložena do odločitve ustavnega sodišča.
 
9. Za tako strog dostop na Ustavno sodišče je bilo več razlogov. Dr. Čebulj pojasnjuje,[7] da je v okviru ustavnosodne presoje razlaga presojane norme zgolj orodje presoje in se pri tem sklicuje na odločitve Ustavnega sodišča o ustavnih pritožbah. Po njegovem mnenju bi praviloma vedno morala obstajati sodna odločba,[8] v kateri bi bila uporabljena določba predpisa, ki je izpodbijana s pobudo. Nato avtor dodaja:
"V primeru, ko je že končan posamičen sodni postopek, ima Ustavno sodišče v okviru ustavnosodne presoje predpisa na voljo odgovore na vprašanje, kako se posamezen predpis uporablja v sodni praksi, prav tako pa tudi vse argumente in razloge za odločitev sodišč, kar vse pripomore h kakovostnejšemu odločanju in s tem k utrjevanju pravne varnosti kot enem najpomembnejših načel pravne države (2. člen Ustave). Tedaj, ko se bo sodnik odločil za vložitev zahteve, pa bo imelo Ustavno sodišče na voljo njegovo argumentacijo, ki bo prav tako izhajala iz okoliščin konkretnega primera, v katerem odloča sodnik. V nasprotnem primeru se v postopkih ustavnosodne presoje predpisov Ustavnemu sodišču dogaja, da se dejansko ukvarja z reševanjem konkretnih primerov, kar seveda v okviru abstraktne presoje ni niti njegova naloga niti pristojnost."[9]  
 
10. Do tu lahko soglašam z navedenimi stališči. Ne morem pa, vsaj ne v celoti, sprejeti naslednjega stališča. Ko avtor sicer načelno sprejme pomisleke, da se z navedenimi stališči ustavnopravno varstvo odlaša, jih nato zavrne s sklicevanjem na "prehodnost obdobja", v katerem se je znašlo Ustavno sodišče pred spremembo Ustave.[10]
11. Menim, da je treba pri uporabi navedenih stališč Ustavnega sodišča imeti pred očmi dvoje. Prvič, da ni mogoče sprejeti splošnega pravila o tem, kdaj ima pobudnik pravni interes in kdaj ne. In drugič, da je pojem "neposredno" materialnopravne in ne procesnopravne narave. Zato je v vsakem konkretnem primeru treba ugotoviti, na kakšno (pravno) pot pošiljamo pobudnika.
12. Res je sicer, da bi preširoko priznavanje pravnega interesa lahko pripeljalo do uvedbe neke vrste ustavne actio popularis, kar gotovo ni namen pobude. Res pa je po mojem mnenju tudi, da "siljenje" posameznikov na pot, ki je opisana v 8. točki tega ločenega mnenja, povzroča ne le povečanje sporov pred sodišči, temveč tudi prelaganje skrbi za ustavno skladnost predpisov na posameznike.
13. Nezaupanje v pravno državo je v vzdušju, kakršno vlada v Sloveniji, že kar "kronično". Med ljudmi bi moral obstajati občutek, da so zakoni skladni z Ustavo, da se je treba ravnati po njih, in da je le izjemoma mogoče dvomiti o njih. Seveda je ta misel naslovljena najprej na zakonodajalca. Če pa zakonodajalec dvom povzroči (v obravnavanem primeru o tem, ali je ustavno skladna zapoved, da mora banka posredovati podatke brezplačno), bi ga moralo odpraviti Ustavno sodišče. Tudi, če je dvom očitno neutemeljen, bi moralo pobudniku na čim krajši in čim hitrejši način povedati, da je tako, ne pa mu sporočati, da za to sporočilo "še ni napočil pravi čas".
14. Naj strnem. Pobudnik mora tudi po mojem mnenju najprej izpodbijati posamični akt pristojnega organa, če na njem temelji njegova pravica. Če že teče kakšen postopek pred sodiščem, ki ga je začel pobudnik ali kdo zoper njega, morajo biti pred prihodom na Ustavno sodišče izčrpana vsa pravna sredstva. Toda v primerih, ko mora pobudnik od druge stranke zahtevati nekaj, kar mu zaradi drugačne zakonske določbe ne gre, meni pa, da ta zakonska določba ni v skladu z Ustavo, mu dovolimo, da se obrne na Ustavno sodišče, in mu povejmo, ali ima ali nima prav!
 
 
mag. Marija Krisper Kramberger
 
mag. Miroslav Mozetič
 
 
 
Opombe:
[1]Sklep št. U-I-330/05, U-I-331/05, U-I-337/05 z dne 18. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 101/07, OdlUS XVI, 79). Sklep je bil izdan po noveli Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 51/07), ki je začela veljati 15.7.2007. Sedaj je zakon v prečiščenem besedilu objavljen v Uradnem listu št. 64/07, v nadaljevanju ZUstS).
[2]V obravnavanem primeru je šlo za podzakonski akt in je bilo zato treba dodati še, da imajo sodišča poleg možnosti vložitve zahteve na podlagi 156. člena Ustave tudi pooblastilo, da pri odločanju o pravicah in obveznostih sama izločijo nezakonite oziroma neustavne podzakonske predpise.
[3]Uradni list RS, št. 122/07, OdlUS XVI, 87.
[4]Glej zlasti Delno odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Dragice Wedam Lukić v zadevi U-I-245/98 z dne 22. 2. 2001 (OdlUS X, 37).
[5]Pobudnice se sklicujejo na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-196/03 z dne 7. 7. 2005 (Uradni list RS, št. 69/05 in 83/05 (popr.), OdlUS XIV, 67). V tej odločbi je Ustavno sodišče široko tolmačilo pravni interes. Pobudnici sta svoj pravni interes utemeljevali s tem, da sta upravljalki in lastnici mednarodnega pristanišča oziroma letališča. Temu, da morata zagotoviti pogoje za delo mejnih organov, nista nasprotovali. Menili sta le, da bi morala stroške za delovanje državnih organov pokriti država iz proračunskih sredstev in da jih ni upravičena prenašati na zasebne gospodarske subjekte. V pobudi sta med drugim zatrjevali neskladje s 33. in s 67. členom Ustave, ker naj bi država s takšno ureditvijo posegla v njuno lastnino. Ustavno sodišče je presodilo, da je zakonodajalec s tem, ko je stroške za delo državnih organov prevalil na pobudnici kot gospodarska subjekta zasebnega prava, nedopustno posegel v njuna lastninska upravičenja, varovana s 33. členom Ustave. Pobudo je sprejelo v obravnavo in odločilo, da se v določbi tretjega odstavka 21. člena Zakona o nadzoru državne meje (Uradni list RS, št. 87/02) v besedilu "brezplačno zagotoviti ustrezne službene prostore in zadostno število parkirnih mest" razveljavi beseda "brezplačno" ter v celoti razveljavilo četrti odstavek 21. člena Zakona o nadzoru državne meje. Če bi Ustavno sodišče danes presojalo to pobudo, bi jo gotovo zavrglo.
[6]V obravnavanem primeru so pobudnice uveljavljale tudi poseg v svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave).
[7]Glej Čebulj, J., Pobuda za ustavnosodno presojo - nujnost ali cokla (Nekaj misli o spremembi priznavanja pravnega interesa). V: Dnevi slovenskih pravnikov 2007 od 11. do 13. oktobra, Portorož, Podjetje in delo, št. 6-7/2007, strani 1005-1012.
[8]V primerih, ko so dovoljena izredna pravna sredstva, odločitev Vrhovnega sodišča.
[9]Čebulj, J., Pobuda za ustavnosodno presojo - nujnost ali cokla (Nekaj misli o spremembi priznavanja pravnega interesa). V: Dnevi slovenskih pravnikov 2007 od 11. do 13. oktobra, Portorož, Podjetje in delo, št. 6-7/2007, stran 1011.
[10]Čebulj, J., Zahteva in pobuda za začetek ustavnosodne presoje (kako naprej?). V: Dnevi slovenskih pravnikov 2008 od 16. do 18. oktobra, Portorož, Podjetje in delo, št. 6-7/2008, stran 1482.
 
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
zakon
Vlagatelj:
Družba Nova Ljubljanska banka d. d., Ljubljana in drugi
Datum vloge:
22.02.2006
Datum odločitve:
27.05.2009
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
zavrženje zavrženje zavrženje
Dokument:
US28740