Up-984/06

Opravilna št.:
Up-984/06
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2009:Up.984.06
Akt:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 251/2005 z dne 28. 3. 2006
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 251/2005 z dne 28. 3. 2006 se zavrne. Nasprotni udeleženec sam nosi stroške odgovora na ustavno pritožbo.
Evidenčni stavek:
Očitek pritožnice, da je sodišče napačno razlagalo 22. člen Ustave, je utemeljen. Glede na besedilo 22. člena Ustave in glede na predmet njegovega varovanja ni mogoče pritrditi stališču, da morajo biti ustavna procesna jamstva iz 22. člena Ustave zagotovljena tudi v postopkih pred nadzornim svetom družbe z omejeno odgovornostjo, ko ta odloča o razrešitvi direktorja družbe. Člen 22 se namreč nanaša le na organe državne ali lokalne oblasti, kadar ti odločajo o pravicah ali obveznostih posameznikov ali pravnih oseb, oziroma na organe, na katere so prenesena javna pooblastila za takšno, po svoji naravi oblastno odločanje. Nadzorni svet gospodarske družbe pa seveda ne sodi mednje. Vendar to samo po sebi še ne pomeni, da so bile pritožnici kršene človekove pravice. Te bi bile lahko kršene, če bi sodišče zaradi napačne razlage 22. člena Ustave sprejelo stališče, ki bi pomenilo kršitev njenih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Takšne kršitve pa niso izkazane. Sodišče je tožnikovo pravico do poštenega postopka v postopku razrešitve utemeljilo predvsem na zakonski ureditvi in zato izpodbijani sodbi ni mogoče očitati niti očitne napačnosti.
Geslo:
1.5.51.2.6 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Zavrnitev ustavne pritožbe. 5.3.13.18 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Enakost orožij (22, 14). 5.4.6 - Temeljne pravice - Ekonomske, socialne in kulturne pravice - Svobodna gospodarska pobuda (74). 1.4.14.3 - Ustavno sodstvo - Postopek - Stroški - Stroški postopka. 1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja.
Pravna podlaga:
Člen 22, 74.1, Ustava [URS] Člen 6, Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin [EKČP] Člen 34.1, 49.1, 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-984/06-27
4. 6. 2009
 
 
ODLOČBA
 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe Zarja elektronika, d. o. o., Kamnik, ki jo zastopa odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o., Grosuplje, na seji 4. junija 2009
 
 
odločilo:
 
1. Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 251/2005 z dne 28. 3. 2006 se zavrne. 
 
2. Nasprotni udeleženec sam nosi stroške odgovora na ustavno pritožbo. 
 
 
Obrazložitev
 
 
A.
 
1. Delovno sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep nadzornega sveta o razrešitvi (pravilno odpoklic) tožnika z dne 9. 5. 2002 in sklep direktorja o zavrženju ugovora zoper sklep o odpoklicu z dne 10. 6. 2002. Posledično je razveljavilo sklepe direktorja o razporeditvi tožnika, saj je zaradi ugotovljene nezakonitosti razrešitve s funkcije poslovodje odpadla pravna podlaga za njegovo razporeditev. Ker je sodišče ugotovilo, da tožnik v skladu z dokončnim sklepom o razporeditvi ni začel delati na novem delovnem mestu, za kar ni imel upravičenih razlogov, je zavrnilo njegov zahtevek za razveljavitev sklepa direktorja o prenehanju delovnega razmerja z dne 5. 11. 2002 in sklepa nadzornega sveta z dne 24. 12. 2002. Ugotovilo je, da je tožniku delovno razmerje pri pritožnici trajalo do 6. 2. 2003, zato mu je priznalo delovno razmerje do tega datuma, pritožnici pa naložilo, naj mu za čas od odpoklica do prenehanja delovnega razmerja (to je od 9. 5. 2002 do 6. 2. 2003) izplača plačo, ki bi jo prejel kot direktor. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi njegove zahtevke na izplačilo nadomestila plač za čas od 6. 2. 2003 dalje, na vrnitev na delo, na izplačilo razlike v plači za čas od septembra 2001 do aprila 2002 ter na plačilo udeležbe pri dobičku in pogodbene odpravnine. Sklep o razrešitvi je sodišče razveljavilo iz formalnih razlogov. Odpoklic tožnika ni bil na dnevnem redu seje nadzornega sveta, sklep o zavrženju ugovora zoper odpoklic je sprejel nepristojen organ. Tožnik tudi ni imel možnosti obrambe, saj mu ni bila dana možnost, da poda zagovor ali izjavo. Zoper zavrnilni del sodbe se je pritožil tožnik, zoper ugodilni del sodbe pritožnica. Višje delovno in socialno sodišče je pritožbi zavrnilo. Pritožnica je zoper navedeno odločitev vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.
 
2. Pritožnica izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča. Zatrjuje kršitev 22. in 74. člena Ustave. Sodišču očita, da je 22. člen Ustave napačno razlagalo, ker je tožniku v postopku odpoklica zagotovilo pravico do izjave. Pritožnica namreč meni, da pravice iz 22. člena Ustave, kot tudi iz te pravice izpeljano načelo kontradiktornosti postopka, veljajo le v postopku pred sodiščem. Gospodarska družba lahko v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. – v nadaljevanju ZGD) odpokliče direktorja kadarkoli, če obstajajo za to zakonski pogoji. Noben predpis naj ne bi za fazo sprejemanja odločitve nadzornega sveta o odpoklicu direktorja določal obveznega zagovora oziroma pravice do zaslišanja. Meni, da tega tudi ni mogoče izpeljati iz 22. člena Ustave. Odpoklicani direktor ima pravico do sodnega varstva zoper sklep o odpoklicu, v sodnem postopku pa tudi vse procesne pravice, ki mu jih dajeta Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) in 22. člen Ustave. Prav tako meni, da ni pravne podlage za odločitev sodišča o nezakonitosti sklepa nadzornega sveta, ker naj bi obravnaval vprašanje, ki ni bilo na dnevnem redu seje. Nebistven naj bi bil tudi pogoj pravočasnega vabljenja. Sama seja naj namreč ne bi odstopala od ustaljene prakse delovanja nadzornega sveta pri pritožnici. Z odločitvijo, da se tožnika vrne na funkcijo direktorja, pa naj bi sodišče poseglo v njeno pravico iz 74. člena Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo sprejme v obravnavo, izpodbijano sodno odločbo razveljavi in zadevo vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
 
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-984/06 z dne 13. 5. 2008 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. O sprejemu ustavne pritožbe je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Vrhovno sodišče. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotnemu udeležencu (tožniku) iz delovnega spora, ki se z navedbami pritožnice ne strinja. Navaja, da pritožnici ni bila kršena pravica do svobodne gospodarske pobude, saj ga je s položaja direktorja družbe 9. 5. 2002 razrešila in takoj imenovala novega direktorja. Prav tako meni, da nadzorni svet ni bil pravilno sklican, da dnevni red seje ni bil natančno določen in da nadzorni svet ob odločanju o njegovem odpoklicu ni bil sklepčen. Poudarja, da ima v skladu z 272. členom ZGD uprava pravico udeleževati se sej nadzornega sveta in v tem okviru je smiselno oziroma posledično vključena pravica do izjave. Zato meni, da je imel na tej podlagi kot direktor zakonsko pravico do sodelovanja na seji nadzornega sveta in tudi vse pravice v ugovornem postopku, skladno s takrat veljavno delovnopravno zakonodajo, glede na to, da je bil v delovnem razmerju pri pritožnici. Meni tudi, da te pravice ni mogoče omejiti le zato, ker ne gre za sodni postopek. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne in naloži pritožnici, da mu je dolžna povrniti stroške v zvezi s tem postopkom s pripadajočim DDV-jem in z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Ustavno sodišče je odgovor nasprotnega udeleženca v skladu z 22. členom Ustave poslalo pritožnici, ki vztraja pri navedbah v ustavni pritožbi. Z vlogo z dne 1. 7. 2008 pa je dodatno pojasnila razloge za odpoklic tožnika in še enkrat poudarila, da je bil nadzorni svet spornega dne sklepčen.
 
 
 
 
B.
 
4. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ustavna pritožba ni pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče same po sebi uveljavljati kršitve, ki jih sodišče stori pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. Navedbe pritožnice, s katerimi izraža nestrinjanje s stališčem sodišč o postopku sklica nadzornega sveta in njegovi sklepčnosti ter s stališčem, da je treba direktorju v postopku razrešitve s funkcije zagotoviti možnost obrambe (zagovora), pomenijo prav to. Zato je treba izpodbijano odločbo preizkusiti le, ali temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, nesprejemljivem stališču oziroma ali gre za sprejem očitno napačne odločitve, ki bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno, kar bi pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
 
5. Pritožnica zatrjuje kršitev pravic iz 22. in 74. člena Ustave. Z izpodbijano odločbo naj bi sodišče kršilo 22. člen Ustave s tem, da je ta člen napačno razlagalo v korist nasprotne stranke in ji na tej podlagi priznalo pravico do zagovora v postopku razrešitve s funkcije direktorja. Sodišče naj bi nasprotni stranki dalo več pravic, kot naj bi ji sicer šle ob pravilni razlagi 22. člena Ustave in ustreznih določb Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. – v nadaljevanju ZDR/90) in ZPP.
 
6. Temeljno stališče, ki izhaja že iz sodbe sodišča prve stopnje, je, da morajo biti ustavna procesna jamstva, ki jih zagotavlja 22. člen Ustave, zagotovljena tudi direktorju v postopku razrešitve s funkcije. Takšno stališče je sodišče sprejelo v sodbi, s katero je razveljavilo sklepa nadzornega sveta o odpoklicu tožnika, ker je presodilo, da je pritožnica v postopku odpoklica tožnika s funkcije direktorja storila absolutno bistveno kršitev iz 7. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. – ZPP/77), s tem, da ni upoštevala pravice delavca, da dá izjavo ali zagovor, ko se odloča o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih. Izrecno je navedlo, da je takšno stališče utemeljeno na pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP), ker da je ta pravica zagotovljena tako pred sodišči kot tudi pred drugimi organi. Navedeno stališče sodišča prve stopnje sta potrdili tako sodišče druge stopnje kot tudi Vrhovno sodišče, ki je svojo odločitev dodatno utemeljilo tudi s sklicevanjem na enake odločitve v podobnih primerih.
 
7. Očitek pritožnice, da je sodišče napačno razlagalo 22. člen Ustave, je utemeljen. Glede na besedilo 22. člena Ustave in glede na predmet njegovega varovanja ni mogoče pritrditi stališču, da morajo biti ustavna procesna jamstva iz 22. člena Ustave zagotovljena tudi v postopkih pred nadzornim svetom družbe z omejeno odgovornostjo, ko ta odloča o razrešitvi direktorja družbe. Člen 22 se namreč nanaša le na organe državne ali lokalne oblasti, kadar ti odločajo o pravicah ali obveznostih posameznikov ali pravnih oseb, oziroma na organe, na katere so prenesena javna pooblastila za takšno, po svoji naravi oblastno odločanje. Nadzorni svet gospodarske družbe pa seveda ne sodi mednje. Vendar to samo po sebi še ne pomeni, da so bile pritožnici kršene človekove pravice. Te bi bile lahko kršene, če bi sodišče zaradi napačne razlage 22. člena Ustave sprejelo stališče, ki bi pomenilo kršitev njenih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Takšne kršitve pa niso izkazane. Sodišče je tožnikovo pravico do poštenega postopka v postopku razrešitve utemeljilo predvsem na zakonski ureditvi, to je na določbah ZDR/90, in zato izpodbijani sodbi ni mogoče očitati niti očitne napačnosti.
 
8. Pritožnica zatrjuje, da je bilo z izpodbijano sodbo, ki je potrdila odločitev sodišča prve stopnje o vrnitvi tožnika na opravljanje funkcije direktorja družbe, poseženo tudi v njeno pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave. Vendar očitek ni utemeljen. Pritožnica je razrešila tožnika in hkrati imenovala novega direktorja. Odločitev sodišča o tem, kdaj je tožniku prenehalo delovno razmerje in o njegovih pravicah iz delovnega razmerja do takrat, kar je izrecno poudarilo tudi Vrhovno sodišče, ni pomenila vrnitve tožnika na opravljanje poslovodne funkcije, temveč je pomenila zgolj odločanje o njegovih pravicah iz delovnega razmerja do dneva prenehanja delovnega razmerja. Obveznost pritožnice plačati tožniku razliko v plači oziroma plačo, ki bi jo prejel kot direktor za obdobje od nezakonitega odpoklica (9. 5. 2002) do zakonitega prenehanja delovnega razmerja (6. 2. 2003), zato ne more utemeljiti kršitve prvega odstavka 74. člena Ustave.
 
9. Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.
 
10. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni bilo razloga za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče o predlogu nasprotnega udeleženca za povrnitev stroškov odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.
 
 
C.
 
11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Klampfer, ki je dala odklonilno ločeno mnenje.
 
 
Jože Tratnik
Predsednik
 
 
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnice mag. Marte Klampfer 
 
 
1. Ustavno sodišče je v obravnavnem individualnem delovnem sporu z navedeno odločbo zavrnilo ustavno pritožbo pritožnika, ker je ugotovilo, da je sodišče, čeprav je izhajalo iz napačne razlage 22. člena Ustave, tožnikovo pravico do poštenega postopka v postopku razrešitve pred organi zasebne gospodarske družbe (d. o. o.) utemeljilo predvsem na zakonski ureditvi, to je na določbah Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 – v nadaljevanju ZDR/90) in zato izpodbijani sodbi ni mogoče očitati niti očitne napačnosti (7. točka obrazložitve odločbe). Glasovala sem proti večinski odločitvi, saj ne morem sprejeti stališča, da so sodišča tožnikovo pravico do poštenega sojenja v postopku odpoklica pred organi zasebne gospodarske družbe pravilno utemeljila z določbami delovnopravne zakonodaje, ki urejajo varstvo pravic delavcev (ZDR/90), in s tem smiselno tudi uporabo določb civilnoprocesne zakonodaje (Zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 in naslednji – v nadaljevanju ZPP/77).
 
2. Soglašam sicer s temeljnim izhodiščem v 7. točki obrazložitve, da je razlaga sodišč, da se procesna jamstva iz 22. člena Ustave nanašajo tudi na postopke v zasebni sferi, napačna. Glede na besedilo navedene ustavne določbe, ki zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, torej le v postopkih, ki lahko "iure imperii" odločajo o posamezniku,[1] ni mogoče pritrditi stališču sodišč, da navedena ustavna določba zagotavlja procesna jamstva oziroma pravico do enakega obravnavanja tako pred sodišči kot pred drugimi organi, ki odločajo o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih, v konkretnem primeru v postopku, v katerem poslovodjo družbe z omejeno odgovornostjo odpokliče nadzorni svet po 4. odstavku 449. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 84/98, 6/99, 45/01 – v nadaljevanju ZGD). S tako razlago so sodišča prekoračila jezikovni okvir te ustavne določbe.[2] Da se ta ustavna določba, ki zagotavlja pravico do kontradiktornosti postopka (pravico do izjavljanja), ne upošteva v ugovornem postopku, izvedenem po določbah prej veljavne delovnopravne zakonodaje, ki je urejala postopek odločanja o varstvu pravic delavcev v organizacijah oziroma pri delodajalcih (103. do 106 člen ZDR/90), ne nanaša na postopke pri delodajalcu, izhaja tudi že iz ustavnosodne presoje. Ustavno sodišče je v zadevi Up-803/04 z dne 7. 11. 2005 (sklep objavljen: www.us-rs.si) zapisalo, da si je ustavni pritožnik, ki je bil razrešen s položaja direktorja, napačno razlagal, da se ta ustavna pravica nanaša tudi na postopek pri delodajalcu. Zato je zavrnilo tudi njegov očitek, da mu delodajalec v ugovornem postopku, v katerem je izpodbijal razrešitev, ni omogočil, da se je izjavil in ugovornemu organu predstavil svoja stališča glede razrešitve.
 
3. Tudi v obravnavanem individualnem delovnem sporu gre za podoben primer. Delovno sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep nadzornega sveta o razrešitvi tožnika z dne 9. 5. 2002 iz formalnih razlogov, saj je ugotovilo, da je bila v postopku razrešitve tožnika s funkcije direktorja d. o. o. storjena absolutna bistvena kršitev po 7. točki 2. odstavka 354. člena ZPP/77, ker na seji nadzornega sveta tožniku ni bila dana možnost obrambe, s čimer mu je bila kršena tudi pravica do enakega varstva iz 22. člena Ustave. Nosilni argument za razveljavitev sklepa nadzornega sveta kot koorporacijskega in ne delovnopravnega akta je bila kršitev "fair trial" postopka razrešitve. V posledici razrešitve je bila tožniku ponujena druga zaposlitev. Ker je sodišče ugotovilo, da tožnik v skladu z dokončnim sklepom o razporeditvi ni začel delati na novem delovnem mestu, za kar ni imel upravičenih razlogov, mu je priznalo delovno razmerje pri toženi stranki le do 6. 2. 2003 (trinajst mesecev delovne dobe) s plačo, ki bi jo prejel kot direktor v netu znesku 2.935.389,00 SIT.
 
4. Ne morem soglašati z večinsko odločitvijo, da v danem primeru ne gre za očitno napačno odločitev in s tem za kršitev 22. člena Ustave. Stališče sodišč prve in druge stopnje, da je šlo v postopku odpoklica za absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točka drugega odstavka 354. člena ZPP/77, ki ga je potrdilo tudi Vrhovno sodišče, s tem, da je svojo odločitev dodatno utemeljilo tudi s sklicevanjem na enake odločitve v podobnih primerih, je v nasprotju ne samo z gramatikalno, ampak tudi logično, teleološko in sistemsko razlago določb korporativne in delovnopravne zakonodaje. Pri argumentih sodišč, na katerih temelji stališče izpodbijane sodbe, da morajo biti tudi razrešenemu direktorju kot delavcu zagotovljeni temeljne procesne pravice ter pošteno in enakopravno obravnavanje v postopku njegove razrešitve in ne le delavcem v postopku varstva pravic, ne gre le za "golo,"ampak za kvalificirano obliko nezakonitosti. Menim, da gre v danem primeru za očitno napačno odločitev, saj zanjo ne obstajajo nobeni pravni argumenti, ki bi jih bilo mogoče vsaj razumno zastopati. Zato je pravno stališče sodišč, na podlagi katerega so sprejela izpodbijano odločitev, v neskladju s pravico iz 22. člena Ustave.
 
5. Zavedam se, da Ustavno sodišče glede na vsebinske meje preizkusa ustavne pritožbe ni pristojno, da v primeru, ko so vse razlage, ki pridejo v poštev, ustavno sprejemljive, odloča o tem, katera razlaga zakona je pravilna. Odločanje o tem, katera razlaga zakona je pravilna, je pridržana sodišču, ki odloča v sodnem sporu, Ustavno sodišče v te razlage lahko poseže le, če katera izmed njih je nezdružljiva s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino.[3] Ker Ustavno sodišče torej ne odloča o vprašanjih razlage navadnega oz. zakonskega prava, saj ni dopustno, da bi s preširoko opredelitvijo katerekoli ustavne pravice ustavno omejitev obšli tako, da bi že vsaka izkazana nezakonitost sodbe obenem pomenila tudi kršitev Ustave, se tudi sama zavzemam za ozko razlago 22. člena Ustave. V nasprotnem primeru bi namreč povzročili, da bi Ustavno sodišče moralo presojati "golo" zakonitost izpodbijane sodbe. Kriterij očitne napačnosti in s tem arbitrarnosti oziroma samovoljnosti je treba razumeti ozko in v skladu z načelom sodniškega samoomejevanja, sicer se kaj hitro zgodi, da se posega na področje uporabe zakonskega prava, ki s človekovimi pravicami nima zveze. Povsem soglašam s stališči bivšega ustavnega sodnika Testena v odklonilnem ločenem mnenju v zadevi Up-232/00 z dne 10. 5. 2001 (odločba, obj. Uradni list RS, št. 45/01), v katerem opozarja, da se mora Ustavno sodišče omejiti le na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nespremenljivem, stališču (materialni ustavnopravni vidik) in ali je odločba tako očitno napačna (samovoljna) oziroma brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno (procesni ustavnopravni vidik). Tudi sama se zavzemam za ozko razlago pojma "očitne napačnosti," vendar izhajajoč iz ustavnosodne prakse ugotavljam, da se ta pojem včasih razlaga tudi v smislu pravilne uporabe zakonskega prava[4] in prav v danem primeru ocenjujem, da gre za primer hujše oblike nezakonitosti.
 
6. V obravnavanem primeru ni mogoče koorporacijskega razmerja in iz njega nastalih pravic in obveznosti poslovodje razlagati skozi delovno pravne institute, saj pri aktu odpoklica ne gre za prenehanje delovnega razmerja. Z veljavnim imenovanjem se med direktorjem in družbo vzpostavi korporacijsko pravno razmerje, ki je urejeno z ZGD in akti družbe.[1] Gre torej za imenovanje v funkcijo uprave oziroma poslovodje in ne za sklenitev zaposlitvenega razmerja. Po stališču teorije je treba korporacijsko razmerje razlikovati od drugih pravnih razmerij, ki prav tako lahko nastanejo (praviloma v zvezi s prevzemom koorporacijske funkcije oziroma zaradi tega) med osebama, ki sta že subjekta tega (korporacijskega) pravnega razmerja, torej obligacijskega (ki se vzpostavi s sklenitvijo pogodbe o opravljanju funkcije člana uprave ali poslovodja) ter morebiti še delovnopravnega razmerja, ki nastane s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi.[6] S tem, ko nadzorni svet odpokliče poslovodjo d. o. o. oziroma predsednika ali člane uprave, poseže v njihovo statusnopravno razmerje. Zato prenehanje te funkcije ne vpliva na pogodbo o zaposlitvi direktorja, če je bila ta sklenjena za nedoločen čas.[7] Odpoklic poslovodje je poseben korporacijskopravni akt, ki je sestavljen iz sklepa pristojnega organa kot enostranskega pravnega akta, ki povzroči prenehanje korporacijskega razmerja med poslovodjo in družbo. Korporacijsko razmerje preneha po pravilih, ki jih določajo ZGD in akti družbe. Pogoji za odpoklic poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo so bili določeni v 449. členu ZGD (sedaj v 515. členu Zakona o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 42/06 z dne 19. 4. 2006 – ZGD-1), za odpoklic predsednika in članov uprave pa v 250. členu ZGD (sedaj v 268. členu ZGD-1). Pred uveljavitvijo novele ZGD-F[8] sta lahko skupščina oziroma nadzorni svet, če ga je družba imela, odpoklicala poslovodjo ne glede na to, ali je bil imenovan za določen ali nedoločen čas, v primeru, da je bil odpoklican brez utemeljenega razloga, pa mu je bila družba dolžna plačati odpravnino.[9] Ta ureditev, zlasti glede višine odpravnine, je veljala tudi za odpoklicanega predsednika in članov uprave po 250. čl. ZGD. Poslovodja je bil lahko odpoklican kadarkoli brez utemeljenega razloga, predsednika oz. člana uprave pa je nadzorni svet lahko razrešil le, če je ugotovil, da je huje kršil obveznosti oziroma, da ni bil sposoben voditi poslov oziroma, če mu je skupščina izrekla nezaupnico. Navedena ureditev je jasno določala, da ima odpoklicani pravico do odpravnine, vendar le, če je šlo za odpoklic iz neutemeljenih razlogov. Odpravnina je bila neke vrste odmena za predčasno (nekrivdno) prenehanje mandata, torej za odpoklic, ki ni temeljil na nobenih razlogih. Zato tudi ni bilo potrebe po zagotavljanju kakšnihkoli procesnih jamstev v postopku razrešitve, kot se je to zahtevalo v postopku odločanja o delavčevem ugovoru zoper prvostopni sklep delodajalca o prenehanju delovnega razmerja, zoper katerega je delavec vložil ugovor.
 
Šele novela ZGD-F je torej prinesla novosti glede ureditve odpoklica poslovodje, predsednika ter članov uprave. Na podlagi ureditve od leta 2001 dalje je lahko poslovodja odpoklican kadarkoli, v družbeni pogodbi pa so lahko določeni razlogi za odpoklic. Za zahtevke iz pogodbe o opravljanju funkcije poslovodje se uporabljajo pravila, s katerimi so urejena obligacijska razmerja (spremenjeni tretji odstavek 449. čl. ZGD). Nadzorni svet je v skladu s svojimi koorporacijskopravnimi dolžnostmi dolžan ves čas mandata bodisi poslovodje d. o. o. ali uprave d. d. ugotavljati in spremljati njuno delo tudi z vidika obstoja razlogov za predčasni odpoklic uprave.[10] Tako kot za d. d. se tudi za d. o. o. z novelo odpravlja odpravnina kot korporacijskopravni inštitut in vprašanje odškodninskih zahtevkov se zaradi neupravičenih odpoklicev napotuje na dispozitivno urejanje s pogodbenimi pravili.[11]
 
Glede na navedeno pravno ureditev, ki izhaja iz statusnopravne zakonodaje gospodarskih družb, v postopku odpoklica obveznega zagovora oziroma pravice do izjave v postopku odločanja nadzornega sveta v zvezi z odpoklicem poslovodje oziroma druge postopkovne zahteve, ki bi morale biti izpolnjene za veljaven in zakonit odpoklic poslovodje, ne izhajajo iz določb ZGD. Pravica do izjave ne izhaja niti iz določbe 272. člena ZGD,[12] na katero se je tožnik izrecno skliceval, saj ta ne določa pravice biti zaslišan, ampak govori le o udeležbi na sejah nadzornega sveta. Če ima poslovodja d. o. o. sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, je v dvojnem položaju, v statusnopravnem položaju organa družbe (449. člen ZGD) in delovnopravnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Zato je treba ločevati med obema statusoma. Po uveljavitvi nove delovnopravne zakonodaje je taka pogodba o zaposlitvi posebej urejena v 72. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, 103/07) – v nadaljevanju ZDR/02. Zato razrešitev (pravilno odpoklic) tudi po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča (sodba opr. št. VIII Ips 460/2006 z dne 18. 6. 2007) s statusno pravne funkcije ne pomeni nujno tudi sočasnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja. Kot je zapisalo Vrhovno sodišče v citirani sodbi, lahko tudi v primeru odpoklica s statusnopravne funkcije pogodba o zaposlitvi preneha le na enega od načinov, ki so predvideni v 75. členu ZDR/02 ali če je tako dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi sami (6. alineja 72. člena ZDR/02). V primeru, da je pogodba o zaposlitvi s takšno osebo sklenjena za nedoločen čas, je lahko zakonito odpovedana le na podlagi enega od utemeljenih odpovednih razlogov. Vrhovno sodišče je že v tej sodbi zapisalo, da pomeni odpoklic poslovodje d. o. o., čeprav presoja zakonitosti odpoklica ni predmet delovnega spora, z vidika pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, in sicer po sprejeti sodni praksi Vrhovnega sodišča pomeni razrešitev s funkcije poslovodje razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR, torej gre za razlog nesposobnosti. Ali je odpoklicanemu direktorju zakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, se presoja v individualnem delovnem sporu pred delovnim sodiščem.
 
7. V slovenski sodni praksi tudi glede vprašanja stvarne pristojnosti v sporih o odpoklicu članov organov gospodarskih družb sicer ni bilo enotnega stališča, je pa odgovor na to vprašanje pomemben tudi z vidika uporabe določb delovnopravne zakonodaje pri razreševanju zakonitosti sklepa o predčasnem odpoklicu direktorja. Vrhovno sodišče se je sicer ves čas nagibalo k stališču, da ne gre za gospodarski, ampak individualni delovni spor, če je bila poslovodna oseba v delovnem razmerju z gospodarsko družbo, pa čeprav se v takem sporu povezujejo tako elementi delovnega prava, kot tudi elementi korporacijskega prava (sklep opr. št. VIII R 34/2001 z dne 28. 2. 2002). Zato je bilo treba odpoklic in njegove posledice obravnavati kot individualni spor z vsemi značilnostmi varstva delavcev v postopkih odločanja o delavčevih pravicah in obveznostih, ne pa kot gospodarski oziroma korporacijski. Bila so tudi drugačna stališča.[13] Šele v letu 2008 je tudi v sodni praksi Vrhovnega sodišča prišlo do spremembe, saj je revizijsko sodišče v sklepu opr. št. VIII Ips 396/2007 z dne 11. 3. 2008 odločilo, da je za sojenje v sporu zaradi odpoklica tožnice kot predsednice uprave delniške družbe stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti, saj gre za čisto obliko gospodarskega spora, kljub temu da je bila tožnica pred odpoklicem v delovnem razmerju, in zadevo odstopilo pristojnemu okrožnemu sodišču v novo sojenje.[14]
 
8. Ker se odpoklic nanaša le na korporacijsko pravno razmerje, pri čemer pa to še ne pomeni, da je s tem samo po sebi prenehala tudi pogodba o zaposlitvi, sklenjena za nedoločen čas, in upoštevajoč sprejeto pravno stališče, da o sporih o odpoklicu odloča pristojno okrožno sodišče in ne delovno specializirano, ni mogoče zagovarjati stališča, da je treba tudi pri korporacijskem pravnem razmerju upoštevati določbe ZDR/90, ki so urejale postopek varstva pravic. Dejstvo je, da člani nadzornega sveta družbe, ki je poslovodji tudi delodajalec, z odpoklicem ne posežejo v njegov delovnopravni status. Zato pri sprejetju takšnega korporacijskega akta ni mogoče uporabljati določbe 103. člena ZDR/90, ki je v postopku varstva pravic delavcev določala smiselno uporabo določb, ki so veljala za postopek pred sodišči, ki so bila pristojna za spore iz delovnih razmerij, torej ZPP, kakor tudi ne 104. člena ZDR/90, ki je delavcu zagotavljal pravico, da je bil navzoč na pritožbeni seji, ko se je obravnaval njegov ugovor, in da se je imel pravico izjaviti o dejstvih, pomembnih za odločanje. Ker pri odpoklicu ne gre za uveljavljanje pravic iz naslova delovnega razmerja, je očitno napačno izhodišče sodišča, da je sklep nadzornega sveta o odpoklicu nezakonit, ker je obremenjen s procesno kršitvijo po 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Da je popolnoma neodločilno dejstvo, da direktor na sejo nadzornega sveta ni vabljen, s čimer naj bi mu bila kršena pravica do obrambe, izhaja tudi iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, saj se je revizijsko sodišče v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 239/2005 z dne 7. 11. 2006 postavilo celo na stališče, da po določbah ZGD-F sploh ni mogoče ugotavljati ničnosti in izpodbojnosti sklepa nadzornega sveta o razrešitvi direktorja.[15] To pa pomeni, da je sklep nadzornega sveta o odpoklicu oziroma razrešitvi vedno veljaven, pa naj je izdan še ob tako očitnih kršitvah zakona. Po mnenju teorije je takšno stališče Vrhovnega sodišča popolnoma napačno in v popolnem nasprotju s sodno prakso v drugih državah (na primer v Nemčiji), ki imajo enako korporacijsko zakonodajo kot Slovenija.[16]
 
9. Glede na navedeno in dejstvo, da si pri odpoklicu poslovodje ne stojita nasproti delavec in delodajalec, kot zmotno zaključuje sodišče, stališče, da gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka v postopku odpoklica pred organi zasebne gospodarske družbe, ker tožniku ni bila omogočena obramba oziroma mu ni bil zagotovljen pošten postopek, nima pravne podlage niti v določbah delovnopravnih predpisov, ki se nanašajo na postopek varstva pravic delavcev, saj pri odpoklicu nadzorni svet ne odloča o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, niti ne izhaja iz postopkovnih načel iz teh postopkov. O kršitvi pravice do izjavljanja oziroma kršitvi pravice do obrambe odpoklicanega direktorja bi zato lahko govorili šele v sodnem postopku, za kar v obravnavanem primeru ne gre. Glede na navedeno je torej očitno napačno stališče sodišča, da je sklep nadzornega sveta o odpoklicu poslovodje d. o. o. (ki je bil izdan pred novelo ZGD-F) nezakonit zaradi procesnih napak oziroma zato, ker mu v postopku odpoklica pred organi zasebne gospodarske družbe ni bil zagotovljen pošten postopek s pravico do obrambe. Kadar sodišče normo uporabi nerazumno, v nasprotju z njeno črko in duhom, gre za očitno napačno odločitev in je zaradi tega v nasprotju z jamstvom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ker sodišča v konkretnem primeru niso presegla le jezikovne razlage 22. člena Ustave, ampak so s stališčem, da je treba tudi v postopku odpoklica spoštovati določbe delovnopravne zakonodaje glede postopka odločanja o varstvu pravic delavcev v okviru delodajalca in s tem smiselno tudi določbe ZPP, ravnala nerazumno in v nasprotju z načeli korporativne kot tudi delovnopravne zakonodaje. Zato menim, da gre za tako očitno napačno odločitev, da pomeni samovoljo in arbitrarnost in so zaradi tega odločitve sodišč v nasprotju z 22. členom Ustave.
 
10. Ne morem soglašati tudi s stališčem, da je Vrhovno sodišče svojo odločitev dodatno utemeljilo tudi s sklicevanjem na enake odločitve v podobnih primerih (6. točka obrazložitve odločbe). Ob analiziranju citiranih sodb v sklepu Vrhovnega sodišča lahko kaj hitro ugotovimo, da niso primerljive, s tem pa so tudi neuporabne za konkreten primer. V zadevah opr. št. VIII Ips 247/2000 in opr. št. VIII Ips 248/2004 je šlo za isti postopek, ki je bil dvakrat obravnavan na Vrhovnem sodišču in se je nanašal na vprašanje zagotavljanja temeljnih procesnih pravic pri odločanju o delavčevem ugovoru s strani drugostopnega organa delodajalca po določbi 103. člena ZDR/90 in ne na presojo zakonitosti sklepa o odpoklicu. S sklepom opr. št. VIII Ips 247/0000 z dne 25. 9. 2001 je Vrhovno sodišče reviziji tožnika ugodilo in razveljavilo le sodbo sodišča druge stopnje ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje, z napotki, da se ugotovi, ali je bil tožnik pravilno vabljen na sejo komisije za pritožbe, saj je po mnenju Vrhovnega sodišča že sama opustitev vabila pomenila absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki 2. odstavka 354. člena ZPP/77, kar je bilo tudi v skladu z razlagami 22. člena Ustave RS in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94- EKČP). Revizijsko sodišče je izrecno zapisalo, da gre vedno za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, če delavcu zaradi opustitve vabila ni bilo mogoče izkoristiti zakonsko dane pravice, da je bil navzoč na seji, na kateri se je obravnaval njegov ugovor in se je lahko izjavil o dejstvih, pomembnih za odločanje. Enako stališče je Vrhovno sodišče ponovilo tudi v sodbi opr. št. VIII Ips 248/2004 z dne 22. 3. 2005, s katero pa je v istem sporu zavrnilo revizijo tožene stranke, ki se ni strinjala s stališčem, da gre v postopku za varstvo pravic vedno za absolutno kršitev pravil postopka. Torej je šlo v obeh odločitvah Vrhovnega sodišča za isti individualni delovni spor,[17] vendar je povsem neprimerljiv z obravnavano zadevo, v kateri je bil razveljavljen sklep nadzornega sveta o odpoklicu in ni šlo za odločanje o ugovoru na drugostopnem organu, da bi se lahko sklicevali na 103. člen in 104. člen ZDR/90 ter 81. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja ZTPDR (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90).
 
V preostalih dveh citiranih sodbah pa je šlo za razrešitev poslovodnega organa po določbah Zakona o podjetjih (Ur. l. SFRJ št. 77/88 in 40/89 – v nadaljevanju ZP). S sodbo opr. št. VIII Ips 29/99 z dne 20. 4. 1999 je bil razveljavljen sklep o razrešitvi, ker razlog razrešitve sploh ni bil podan oziroma ni bil ugotovljen element subjektivne krivde direktorja. Sodišče je izrecno zapisalo, da samo dejstvo, da delavci niso sprejeli poročila o rezultatih poslovanja, ki pa tožniku ni bilo očitano, še ne pomeni avtomatične razrešitve poslovodnega organa, ampak mora biti v postopku ugotovljen element subjektivne krivde direktorja, torej njegove odgovornosti za nedoseganje poslovnih rezultatov, ki jo ugotavlja in ugotovi skupščina d.o.o. Tudi v zadevi opr. št. VIII Ips 138/99 z dne 1. 2. 2000 je šlo za razrešitev direktorja po 58. členu ZP pred potekom mandata, zato tudi sklicevanje na to sodbo ne more biti upoštevno.
 
11. Po vsem povedanem ostajam prepričana, da v korporacijsko razmerje med poslovodjo oziroma članom uprave in družbo, ki je urejeno predvsem z ZGD-1 in v skladu z njim še z družbeno pogodbo za poslovodjo oziroma s statutom vsake posamezne delniške družbe, ni mogoče umeščati delovnopravnih institutov, zlasti ne določb o varstvu pravic delavcev pri uveljavljanju posamičnih pravic iz delovnega razmerja. Sicer pa je v zadevi opr. št. VIII Ips 239/05 z dne 7. 11. 2006 tudi Vrhovno sodišče odstopilo od, po moji presoji, povsem napačne razlage delovnopravnih predpisov pri razreševanju korporacijskih razmerij poslovodij oziroma predsednika in članov uprave gospodarskih družb. Upam, da je s tem dokončno odpravljen spor o tem, ali gre pri odpoklicu le za koorporacijski akt, na katerega pogodba o zaposlitvi nima nobenega vpliva, in da odpoklicani direktor nima več pravice do obrambe pred organi gospodarske družbe, ampak le v postopku pred sodiščem.
 
mag. Marta Klampfer
 
 
Opombe:
[1] F. Testen, v: L. Šturm (ur.): Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 239.
[2] Da je imel vsakdo pravico do enakega varstva svojih pravic v postopku pred sodiščem ter državnimi organi in drugimi organi in organizacijami, ki so odločali o njegovih pravicah, obveznostih in interesih, je določala prejšnja slovenska Ustava - 220. člen Ustave SRS (Uradni list SRS, št. 7/74). Torej se je po takratni Ustavi pravica do kontradiktornega postopka nanašala tudi na postopke v organizacijah združenega dela. Tega pa 22. člen nove Ustave ne predvideva več, kar je tudi povsem logično glede na to, da je treba pravico do enakega varstva zagotavljati le v posamičnih postopkih oblastnega odločanja o posameznikovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih.
[3] Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba Ljubljana 2004, str. 318.
[4] 22. člen Ustave v ustavnosodni presoji, Interna analiza pripravljena na US, september 2008.
[5] Bohinc, Delovnopravni in korporacijski položaj direktorjev, Podjetje in delo št. 2/99, str. 288.
[6] Prelič, Vpliv določb novele ZGD-F na odpravnine, določene v individualnih pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih pred uveljavitvijo novele, Podjetje in delo št. 3-4/2002, str. 662.
[7] Podrobneje o položaju direktorja v gospodarski družbi glej D. Senčur Peček, Delovnopravni položaj direktorjev, doktorska disertacija, Pravna fakulteta, Univerza v Ljubljani, 2007.
[8] Zakon o spremembah in dopolnitvah ZGD (Uradni list RS, št. 45/01).
[9] Najprej odpravnino v višini najmanj 24-kratne njegove zadnje mesečne plače, z novelo ZGD (Uradni list RS, št. 20/98) pa največ 6-kratne povprečne mesečne plače, dosežene v zadnjih 12 mesecih oz. sorazmerno manj glede na dolžino opravljene funkcije.
[10] Bratina, Komentar k 268. členu ZGD-1, Komentar ZGD-1, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 362.
[11] Avtorji Zakon o gospodarskih družbah, Uvodna pojasnila, Kocbek in Prelič, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 170.
[12] Ta je določal, da se sej nadzornega sveta niso smele udeleževati osebe, ki niso bile člani nadzornega sveta ali uprave. Pri obravnavanju posameznih točk so bili lahko povabljeni izvedenci oziroma poročevalci. Gre za določbo, ki se je nanašala na nadzorni svet delniške družbe. V skladu s 448. členom ZGD se je ta določba smiselno uporabila tudi v primeru, da je družba z omejeno odgovornostjo imela nadzorni svet in če družbena pogodba ni določala drugače.
[13] Klampfer, Delovnopravni status poslovodnih oseb, Pravna praksa, št. 5/2000.
[14] V zvezi s pravnimi vprašanji, obravnavanimi v navedenem sklepu VS RS, je bilo na Občni seji VS RS dne 12. 6. 2088 sprejeto načelno mnenje, da je v sporih o odpoklicu članov organov gospodarskih družb z družbami, stvarno pristojno okrožno sodišče, tudi če imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.
[15] Takšno stališče pa je po moji presoji lahko v nasprotju s 23. členom Ustave, saj odreka razrešenemu članu uprave v primeru odpoklica iz krivdnih razlogov po 250. členu ZGD-F možnost, da bi krivdne razloge presojalo nepristransko sodišče.
[16] Bratina, Komentar k 268. členu ZGD-1, str. 362.
[17] Ta spor, ki se je nanašal na razrešitev delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, je trajal od leta 1994 do 2005, torej več kot deset let.
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Družba Zarja elektronika, d. o. o., Kamnik
Datum vloge:
14.06.2006
Datum odločitve:
04.06.2009
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
zavrnitev
Dokument:
US28765