Up-2512/06

Opravilna št.:
Up-2512/06
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2009:Up.2512.06
Akt:
Ustavna pritožba zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 239/2005 z dne 7. 11. 2006 Ustavna pritožba zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 263/2007 z dne 26. 4. 2007 v zvezi s sklepom Delovnega sodišča v Celju št. Pd 512/2001 z dne 22. 12. 2006
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 239/2005 z dne 7. 11. 2006 se zavrne. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 263/2007 z dne 26. 4. 2007 v zvezi s sklepom Delovnega sodišča v Celju št. Pd 512/2001 z dne 22. 12. 2006 se zavrne. Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo. Nasprotna udeleženka sama nosi stroške odgovora na ustavno pritožbo.
Evidenčni stavek:
Ker je Vrhovno sodišče odločitev utemeljilo s pravnimi argumenti, ker je odgovorilo na bistvene navedbe pritožnika in ker pritožnik s predloženimi sodnimi odločbami ni izkazal samovoljnega odstopa od enotne in ustaljene sodne prakse, neskladje z 22. členom Ustave ni izkazano.

Stališče Vrhovnega sodišča, da pritožnik ne more v okviru sodnega varstva doseči vrnitve na funkcijo direktorja, omogočeno pa mu je sodno varstvo v odškodninskem sporu zaradi neupravičenega odpoklica, ni v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave.
Geslo:
1.5.51.2.6 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Zavrnitev ustavne pritožbe. 1.4.14.3 - Ustavno sodstvo - Postopek - Stroški - Stroški postopka. 5.3.13.17 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Obrazložitev. 5.2 - Temeljne pravice - Enakost (14.2). 5.3.13.2 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Dostop do sodišč. 1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja.
Pravna podlaga:
Člen 14.2, 22, 23, Ustava [URS] Člen 34.1, 49.1, 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-2512/06-28
18. 6. 2009
 
 
ODLOČBA
 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Vladimirja Kučiša, Rogaška Slatina, ki ga zastopa mag. Mitja Tajnšek, odvetnik v Žalcu, na seji 18. junija 2009
 
 
odločilo:
 
1. Ustavna pritožba zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 239/2005 z dne 7. 11. 2006 se zavrne. 
 
2. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 263/2007 z dne 26. 4. 2007 v zvezi s sklepom Delovnega sodišča v Celju št. Pd 512/2001 z dne 22. 12. 2006 se zavrne.  
 
3. Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo. 
 
4. Nasprotna udeleženka sama nosi stroške odgovora na ustavno pritožbo.  
 
 
Obrazložitev
 
 
A.
 
1. Delovno sodišče prve stopnje je delno ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklepe prve tožene stranke: z dne 26. 6. 2001 o razrešitvi pritožnika z delovnega mesta in s funkcije direktorja družbe, o takojšnjem prenehanju vseh pooblastil in o predaji poslov z novim direktorjem (v nadaljevanju drugo tožena stranka), z dne 5. 7. 2001 o potrditvi sklepa začasnega nadzornega sveta o razrešitvi pritožnika in z dne 30. 7. 2001 o zavrnitvi pritožnikovega ugovora. Zavrnilo je podrejen tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o imenovanju druge tožene stranke za direktorja. V celoti je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti sklepov nadzornega sveta prve tožene stranke o tožnikovi razrešitvi, o odvzemu pooblastil in o predaji poslov drugi toženi stranki, o imenovanju druge tožene stranke za direktorja ter za ugotovitev, da je imel pritožnik tudi po izdaji navedenih sklepov status direktorja in zato pravico do zastopanja. Zahtevek zoper drugo toženo stranko je v celoti zavrnilo. Prvi toženi stranki je naložilo, naj pritožniku povrne stroške postopka, in sklenilo, da se pritožnika ne oprosti plačila sodnih taks. Zoper navedeno odločitev so se pritožile vse tri stranke. Višje delovno in socialno sodišče je pritožbi pritožnika delno ugodilo. Izpodbijano sodbo je razveljavilo v delu, ki se je nanašal na zavrnitev zahtevka za razveljavitev sklepov o imenovanju druge tožene stranke za direktorja družbe, in v delu, v katerem je bil zahtevek zoper drugo toženo stranko zavrnjen, ter tožbo v tem delu zavrglo, ker niso bili izpolnjeni pogoji za sodno varstvo. V celoti je ugodilo pritožbi druge tožene stranke glede odločitve o stroških postopka, v tem delu razveljavilo sodbo prve stopnje in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sicer je pritožbo pritožnika in v celoti pritožbo prve tožene stranke zavrnilo. Zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča sta vložila revizijo pritožnik in prva tožena stranka. Vrhovno sodišče je revizijo pritožnika v delu, ki se nanaša na oprostitev sodnih taks, zavrglo, sicer je revizijo zavrnilo. Reviziji prve tožene stranke je ugodilo in je sodbo druge stopnje delno spremenilo tako, da je pritožbi prve tožene stranke ugodilo in zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepov prve tožene stranke z dne 26. 6. 2001 v zvezi s sklepoma z dne 5. 7. 2001 in z dne 30. 7. 2001. Odločilo je še, da stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške in stroške revizijskega postopka.
 
2. Z odločitvijo, navedeno v drugi točki izreka te odločbe, je delovno sodišče prve stopnje pritožniku odmerilo stroške postopka, nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 742.101,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper to odločitev so se pritožile vse tri stranke. Višje delovno in socialno sodišče je pritožbo pritožnika zavrnilo, pritožbi prve tožene in druge tožene stranke je ugodilo. Sklep sodišča prve stopnje je spremenilo tako, da je naložilo pritožniku, naj povrne prvi toženi stranki stroške postopka v znesku 1.566,87 EUR, drugi toženi stranki pa v znesku 1.716,79 EUR.
 
3. Pritožnik zatrjuje kršitev 14. in 22. člena Ustave. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da v sodnem postopku ni mogoče uveljavljati ničnosti in izpodbojnosti sklepov nadzornega sveta ne na podlagi Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. – v nadaljevanju ZGD) ne na podlagi Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – ZOR). Vrhovnemu sodišču očita, da je odstopilo od sodne prakse, ne da bi to obrazložilo. V utemeljitev svojih navedb prilaga številne vsebinske odločitve Vrhovnega sodišča kot tudi odločitve Vrhovnega sodišča o sporih glede pristojnosti. Odločitev naj bi bila tudi arbitrarna. Vrhovno sodišče naj bi pritožnika obravnavalo neenako v primerjavi z direktorji in z delničarji tistih družb, ki nimajo nadzornih svetov in kjer sklepe o razrešitvi in imenovanju uprave sprejema skupščina, zoper katere je možno uveljavljati ničnost in izpodbojnost. Če je razumeti ZGD tako, kot ga je revizijsko sodišče, pa pritožnik uveljavlja tudi neustavnost ZGD. Vrhovnemu sodišču očita tudi, da ni odgovorilo na nekatere njegove revizijske navedbe.
 
4. Pritožnik zatrjuje kršitev 23. člena Ustave in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP), ker mu sodišča niso nudila pravnega varstva niti kot razrešenemu direktorju niti kot delničarju. Odrekla so mu pravico do vrnitve na funkcijo ter pravico do sodnega varstva zoper sklep o imenovanju nove uprave. Vrhovno sodišče naj bi mu odreklo tudi pravico do obrambe v postopku razrešitve pred organi družbe. Vrhovnemu sodišču očita, da je spremenilo zakonsko določeno pristojnost okrožnih sodišč za odločanje o gospodarskih sporih, med katere spadajo tudi korporacijskopravni sklepi organov družbe. Ker je sojenje trajalo tako dolgo, da mu je medtem mandat potekel, zatrjuje kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. Ustavnemu sodišču predlaga, naj sprejme ustavno pritožbo v obravnavo in razveljavi izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča. Priglaša stroške z ustavno pritožbo po odvetniški tarifi.
5. Pritožnik je z vlogo z dne 29. 5. 2007 razširil ustavno pritožbo še na odločitev sodišča o povrnitvi stroškov postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje. Z enakimi razlogi, s katerimi utemeljuje neustavnost izpodbijane odločitve Vrhovnega sodišča, utemeljuje tudi neustavnost izpodbijane odločitve sodišč o stroških postopka. Dodatno zatrjuje, da sta sodišči kršili ustaljeno sodno prakso odmerjanja stroškov v tovrstnih sporih, kršili pa naj bi tudi načelo vezanosti na pravnomočne sodbe. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sodni odločbi odpravi oziroma razveljavi. Priglaša stroške z ustavno pritožbo po odvetniški tarifi.
 
6. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-2512/06 z dne 23. 9. 2008 ustavno pritožbo zoper odločitev Vrhovnega sodišča sprejelo v obravnavo. Zaradi povezanosti odločitve o stroških z odločitvijo o glavni stvari je sprejelo v obravnavo tudi ustavno pritožbo zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča. Ustavno pritožbo v delu, ki se je nanašala na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa je zavrglo. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo sta bila v skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) obveščena Vrhovno sodišče ter Višje delovno in socialno sodišče. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana prvi toženi in drugi toženi stranki v delovnem sporu. Druga tožena stranka nanjo ni odgovorila. Prva tožena stranka pa se z navedbami pritožnika ne strinja. Meni, da pritožnikovo nestrinjanje z materialnopravnimi zaključki Vrhovnega sodišča ne more utemeljiti zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožnik naj tudi ne bi izkazal hujših posledic, zato naj bi bila ustavna pritožba že s tega vidika nedovoljena. Opozarja, da pritožnik sklepa Vrhovnega sodišča št. VIII R 34/2001 z dne 28. 2. 2002 o stvarni pristojnosti delovnega sodišča za odločanje o tem sporu ni izpodbijal pred Ustavnim sodiščem. Ustavna pritožba je zato v tem delu prepozna. Zlasti pa ne soglaša s trditvijo pritožnika, da gre v konkretnem primeru za samovoljen odstop od ustaljene sodne prakse. Sodne odločbe, na katere se sklicuje pritožnik, glede odločilnih okoliščin niso primerljive z njegovim primerom. Nanašajo se namreč na disciplinski postopek, na odškodninske zahtevke zaradi nezakonite razrešitve, na razmerja med upravo in družbo pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 45/01 – v nadaljevanju ZGD-F) ter na izpodbijanje skupščinskih sklepov. Navedene odločitve po mnenju prve tožene stranke zato ne potrjujejo stališča pritožnika, da pravo ne izključuje zahtevka na ničnost in izpodbojnost sklepov nadzornega sveta o imenovanju in odpoklicu direktorja oziroma uprave. V vseh naštetih primerih je šlo za predhodno vprašanje oziroma za vmesni ugotovitveni zahtevek. Pritožnik pa je uveljavljal primarno ničnost sklepov nadzornega sveta, podrejeno pa njihovo razveljavitev. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne in naloži pritožniku plačilo stroškov odgovora na ustavno pritožbo.
 
7. Ustavno sodišče je odgovor prve tožene stranke v skladu z 22. členom Ustave poslalo pritožniku, ki v celoti prereka navedbe prve tožene stranke in vztraja pri navedbah v ustavni pritožbi. Zlasti pa se ne strinja z ugotovitvijo prve tožene stranke, da izpodbijana odločitev ne posega pomembno v njegov pravni položaj in da zanj nima hujših posledic. Z izpodbijano odločitvijo je bilo poseženo v njegov korporacijski položaj direktorja in na ta položaj vezan delovnopravni status, pri čemer mu ni bilo zagotovljeno sodno varstvo zoper ta poseg. Nastale so mu hujše posledice, vendar ne zgolj v statusnopravnem položaju, temveč tudi v premoženjskem položaju. Naloženi so mu bili stroški tega postopka in postopka, ki se vodi pred istim sodiščem, v katerem uveljavlja izplačilo neizplačanih direktorskih plač oziroma nadomestilo plač in odpravnine zaradi nezakonite razrešitve. Sodišče je v navedeni zadevi zaradi izpodbijane odločitve že zavrnilo njegov denarni zahtevek. Vztraja pri navedbi, da je Vrhovno sodišče samovoljno odstopilo od ustaljene sodne prakse. Vsekakor pa zavrača navedbo prve tožene stranke, da v priloženih sodnih odločbah ne gre za zadeve, primerljive s primerom pritožnika. V navedenih judikatih je bil predmet razsojanja tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti oziroma zahtevek na razveljavitev razrešitve in se o nezakonitosti ni razsojalo le v spodnji premisi sodniškega silogizma, pač pa v izreku sodbe. Meni, da mu je bila kršena pravica do izjave v postopku odpoklica s položaja, sodišče mu ni zagotovilo sodnega varstva s sankcioniranjem te kršitve, niti o spornih vprašanjih ni razsojalo, ker je zavzelo stališče, da mu pravni red ne daje pravnega varstva zoper razrešitev. Meni, da je ustavna pritožba utemeljena. Za odgovor priglaša stroške po odvetniški tarifi.
 
 
B. – I.
 
8. Z očitkom, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z ustaljeno in enotno sodno prakso, pritožnik uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Iz te določbe med drugim izhaja zahteva, da sodišče ne sme samovoljno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Navedena obveznost sodišča je procesno jamstvo in ne jamstvo pravilne materialnopravne presoje. Gre za zahtevo, da sodišče, če se odloči, da bo od uveljavljene sodne prakse odstopilo, razloge za to posebej obrazloži. Ob tem mora pritožnik za utemeljitev obstoja kršitve te pravice izkazati troje: da o nekem vprašanju že obstaja ustaljena in enotna sodna praksa, da odločitev v njegovem istovrstnem primeru od te prakse odstopa in da je ta odstop samovoljen, torej da sodišče zanj ni navedlo razumnih pravnih argumentov.
 
9. Vrhovno sodišče je v obravnavani zadevi (individualni delovni spor zaradi odpoklica direktorja delniške družbe) oprlo svojo odločitev na ZGD-F, ki je veljal ob sprejemu sklepov prve tožene stranke.[1] Obrazložilo je, da je 41. člen ZGD-F[2] spremenil zakonsko ureditev odpoklica člana oziroma predsednika uprave tako, da je odpravil zakonsko pravico do odpravnine zaradi odpoklica iz neutemeljenega razloga, ki se je določala ob upoštevanju zneska plače ali drugih dohodkov na temelju zaposlitve, zaradi česar so se v postopke odpoklica po prej veljavni zakonski ureditvi[3] tudi vnašali instituti iz delovnega prava (pravica do obrambe), med razloge za odpoklic pa je vključil tudi možnost razrešitve iz ekonomsko-poslovnih razlogov (brez krivde). Ker se od uveljavitve ZGD-F dalje zakonska ureditev odpoklica ne opira več na delovnopravne institute (plača, odpravnina), po stališču Vrhovnega sodišča ni več podlage za zaključek, da mora biti v postopku odpoklica zagotovljena pravica do obrambe. Po stališču Vrhovnega sodišča je od uveljavitve ZGD-F dalje treba razlagati, da so v 250. členu ZGD določeni pogoji, pod katerimi je mogoče odpoklicati člana uprave, pri čemer v postopku pred sodiščem ni mogoče zahtevati ugotovitve ničnosti niti izpodbojnosti sklepa nadzornega sveta, lahko pa se zahteva sprejem ugotovitve, da niso bili podani pogoji za odpoklic; ker ZGD ne določa, da ima član uprave pravico do vrnitve na funkcijo, pomeni ugotovitev sodišča temelj za morebitno odškodninsko odgovornost oziroma za uresničitev pravice do odpravnine, če je ta določena z družbeno pogodbo ali s pogodbo o zaposlitvi. Da je pred uveljavitvijo ZGD-F Vrhovno sodišče zastopalo drugačna stališča (kot primer je Vrhovno sodišče navedlo svoji odločitvi št. VIII Ips 251/2005 z dne 28. 3. 2006 in VIII Ips 138/99 z dne 1. 2. 2000), je Vrhovno sodišče obrazložilo z razlago določb ZGD-F in s sklicevanjem na namen zakonodajalca iz uvodnih pojasnil k posameznim členom predloga ZGD-F, da je sprememba zakonske ureditve potrebna tudi zato, ker obstoječa zakonska ureditev ne razlikuje dosledno med korporacijskopravnim in delovnopravnim odločanjem.
 
10. Pritožnik utemeljuje samovoljen odstop Vrhovnega sodišča od enotne in uveljavljene sodne prakse z naslednjimi odločbami Vrhovnega sodišča: s sodbami št. II Ips 65/98 z dne 20. 4. 1999, VIII Ips 140/99 z dne 9. 11. 1999, VIII Ips 184/99 z dne 7. 12. 1999, VIII Ips 277/99 z dne 16. 5. 2000, VIII Ips 251/2005 z dne 28. 3. 2006, VIII Ips 14/2004 z dne 12. 10. 2004, VIII Ips 103/2004 z dne 9. 11. 2004 in s sklepi št. VIII Ips 138/99 z dne 1. 2. 2000, VIII R 15/2000 z dne 20. 6. 2000, VIII R 16/2000 z dne 27. 6. 2000, VIII R 45/2000 z dne 26. 2. 2000, VIII R 34/2001 z dne 28. 2. 2002 in VIII R 4/2003 z dne 25. 3. 2003. Za presojo, ali gre za zatrjevano kršitev, sta od zgoraj naštetih sodnih odločb bistveni sodbi Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 251/2005 in VIII Ips 103/2004. Vendar sta bili tudi ti dve odločitvi izdani še pred uveljavitvijo ZGD-F. V obeh zadevah je bil namreč predmet revizijske obravnave sklep nadzornega sveta, Vrhovno sodišče pa je po vsebini presojalo odločitve nižjih sodišč, izdanih v individualnih delovnih sporih o zahtevkih za razveljavitev sklepov nadzornega sveta (o utemeljenosti razlogov za odpoklic). Druge odločitve, na katere se pritožnik sklicuje, niso primerljive z njegovim položajem v bistveni okoliščini, tj. glede organa, ki je odločal o odpoklicu direktorja (delavski svet družbenega podjetja oziroma skupščina gospodarske družbe, torej organa, ki nista primerljiva z nadzornim svetom), odločitve z oznako VIII R pa so odločitve, izdane v sporih glede pristojnosti.
 
11. Glede na navedeno je sklicevanje na enotno in uveljavljeno sodno prakso neutemeljeno. V obravnavanem primeru je drugačno sodno prakso zahtevala uveljavitev ZGD-F. V pravilnost stališč, s katerimi je Vrhovno sodišče pojasnilo vsebino ZGD-F, in stališč, ki jih je glede na prej veljavno zakonsko ureditev izoblikovala sodna praksa, pa se Ustavno sodišče ne more spuščati.
 
12. Stališču Vrhovnega sodišča, da zoper sklep nadzornega sveta o odpoklicu direktorja družbe ni mogoče uveljavljati ničnosti niti izpodbojnosti, pritožnik očita, da je očitno napačno. Oceno očitne napačnosti bi Ustavno sodišče lahko izreklo le, če sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Vendar tega Vrhovnemu sodišču ni mogoče očitati, saj je obrazložitev oprlo na pravila razlage, ki so v pravni stroki mogoča. Obrazložilo je namreč, da sta v ZGD instituta ničnosti in izpodbojnosti urejena samo za sklepe skupščine, da takšna specialna ureditev preprečuje uporabo določb Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. – OZ), da določb ZGD o ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine ni mogoče smiselno uporabljati za sklepe nadzornega sveta, ker je že možnost ugotavljanja ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine v ZGD v interesu pravne varnosti omejena na majhno in pregledno število primerov, poleg tega pa ZGD določa tudi roke, v katerih je treba uveljavljati pomanjkljivost sklepov skupščine.
 
13. Pritožnik očita stališču Vrhovnega sodišča, po katerem ni pravne podlage za odločitev, da se pravila glede ugotavljanja ničnosti in izpodbojnosti skupščinskih sklepov uporabljajo tudi za sklepe nadzornega sveta, tudi neskladje s pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Iz izpodbijane sodbe naj bi torej izhajala ugotovitev Vrhovnega sodišča, da ima v primeru, če sklep o odpoklicu uprave sprejme skupščina družbe, odpoklicani direktor sodno varstvo po ZGD; če ga odpokliče nadzorni svet, pa tega sodnega varstva nima. Ustavnemu sodišču se do zatrjevane kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave ni bilo treba opredeliti. Niti v primeru odpoklica uprave, ki ga sprejme skupščina, niti v primeru odpoklica, ki ga sprejme nadzorni svet, odpoklicani član uprave namreč nima varstva pravice doseči ponovne vzpostavitve stanja pred odpoklicem. Zato ugotovitev morebitne kršitve v tej zadevi ne bi mogla vplivati na pritožnikov pravni položaj. Odpoklicani član uprave, ki je hkrati tudi delničar, pa lahko varstvo svojih t. i. korporacijskih pravic uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem, ne pa v delovnopravnem sporu.
 
14. Pritožnik zatrjuje neskladje s prvim odstavkom 23. člena Ustave, ker je Vrhovno sodišče zahtevku za vrnitev na funkcijo direktorja družbe odreklo pravno varstvo. Vrhovno sodišče je obrazložilo, da ZGD ne ureja pravice do ponovne vzpostavitve funkcije direktorja, odpoklicanemu direktorju pa zagotavlja sodno varstvo v odškodninskem sporu zaradi neutemeljene razrešitve. Po stališču Vrhovnega sodišča tudi Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 – v nadaljevanju ZDSS) ne omogoča ponovne vzpostavitve funkcije direktorja, ker ureja le vrnitev na prejšnje delo. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da pravica do sodnega varstva ne daje pravice do točno določene oblike sodnega varstva, kot to smiselno uveljavlja pritožnik, temveč zagotavlja pravico uveljavljati določeno varstvo v ustreznem, za to predvidenem sodnem postopku. To pravno varstvo je pritožnik izkoristil, saj pred sodiščem teče postopek za plačilo odpravnine in razlike v plači. Zgolj to, da je stališče sodišča drugačno od tistega, ki ga pričakuje pritožnik, pa ne more utemeljiti kršitve prvega odstavka 23. člena Ustave.
 
15. Pritožnik očita Vrhovnemu sodišču, da ni odgovorilo na revizijske navedbe v zvezi z uporabo ZGD in ZDSS ter o stvarni pristojnosti. Očitek je neutemeljen. Glede na jasna stališča Vrhovnega sodišča, da v ZGD ni pravne podlage za odločanje o ničnosti in izpodbojnosti sklepov nadzornega sveta, v ZDSS pa ne za odločanje o ponovni vzpostavitvi funkcije direktorja, je nerazumljiva zahteva pritožnika, da bi moralo Vrhovno sodišče navesti določbe ZGD in ZDSS, iz katerih izhaja to stališče. Na revizijsko zatrjevanje, da bi o pritožnikovem zahtevku, ki ga je utemeljeval kot delničar, moralo razsojati okrožno sodišče, pa je Vrhovno sodišče odgovorilo (3. odst., str. 5 sodbe Vrhovnega sodišča).
 
16. Neutemeljen je očitek pritožnika o kršitvi prvega odstavka 23. člena Ustave, ker naj bi Vrhovno sodišče spremenilo zakonsko določeno pristojnost okrožnih sodišč za odločanje o gospodarskih sporih, med katere spadajo tudi korporacijski sklepi organov družbe. Očitek se nanaša na sklep o pristojnosti št. VIII R 34/2001 z dne 28. 2. 2002, ki ni predmet postopka s to ustavno pritožbo. Sicer pa je odločitev v tem sporu tudi glede upravičenj delničarja sprejeta ob upoštevanju določb ZGD. Zatrjevanje pritožnika, da mu je sodišče odreklo sodno varstvo kot delničarju, zato ne drži.
 
17. Pritožnik nadalje zatrjuje, da mu je bila s stališčem Vrhovnega sodišča glede pravice do obrambe v postopku pri delodajalcu kršena pravica iz 22. člena Ustave, ker je Vrhovno sodišče samovoljno odstopilo od enotne in uveljavljene sodne prakse. Glede na zahteve, ki po ustavnosodni presoji izkazujejo samovoljen odstop (glej zlasti 8. in 9. točko obrazložitve te odločbe), tudi v tem delu pritožniku ni mogoče pritrditi. Iz Ustave pa ne izhaja zahteva po zagotovitvi pravice do izjave v postopkih pred organi zasebne pravne osebe.
 
18. Pritožnikovega predloga, naj Ustavno sodišče presodi ustavnost določb ZGD, kolikor je mogoče določbe ZGD razumeti tako, kot jih je Vrhovno sodišče, Ustavno sodišče ni moglo upoštevati. ZUstS ne omogoča, da bi pritožnik ob vložitvi ustavne pritožbe podrejeno vložil pobudo za oceno ustavnosti predpisa, in zato takšne podrejene pobude Ustavno sodišče ne presoja. Sicer pa velja pojasniti, da bi Ustavno sodišče, če bi se v postopku ustavne pritožbe pojavilo vprašanje skladnosti zakona z Ustavo, tudi samo lahko začelo postopek za oceno njegove skladnosti.
 
19. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka te odločbe).
 

B. – II.
 
20. Pritožnik izpodbija tudi odločitev sodišča o stroških postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje. Sodišču očita, da je samovoljno odstopilo od ustaljene sodne prakse odmerjanja stroškov v tovrstnih sporih, vendar zatrjevanega ne izkaže. Prav tako so pavšalna njegova zatrjevanja, da je izpodbijana odločitev obremenjena z enakimi kršitvami kot odločitev o glavni stvari.
 
21. Ker je ustavna pritožba tudi v tem delu neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo (2. točka izreka te odločbe).
 
 
B. – III.
 
22. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške postopka, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede stroškov odločilo, kot izhaja iz 3. in 4. točke izreka te odločbe.
 
 
C.
 
23. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno, razen glede 1. točke izreka, ki jo je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu; proti je glasovala sodnica Klampfer, ki je dala odklonilno ločeno mnenje.
 
 
Jože Tratnik
Predsednik
 
 
Opombe:
[1]ZGD-F je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 45 z dne 6. 7. 2001; po določbi 141. člena je začel veljati 22. 6. 2001.
[2] 41. člen ZGD-F se glasi:
"250. člen se spremeni, tako da se glasi:
(1) Člane uprave in predsednika imenuje nadzorni svet za dobo največ petih let z možnostjo neomejenega ponovnega imenovanja. Ponovno imenovanje se ne sme opraviti prej kot eno leto pred iztekom mandata.
(2). Nadzorni svet lahko odpokliče posameznega člana uprave oziroma predsednika:
– če huje krši obveznosti, ali
– če ni sposoben voditi poslov, ali
– če mu skupščina izreče nezaupnico, razen če je nezaupnico izrekla iz očitno neutemeljenih razlogov, ali
– iz drugih ekonomsko-poslovnih razlogov (pomembnejše spremembe v strukturi delničarjev, reorganizacija, uvajanje novih proizvodov, večja sprememba dejavnosti in podobno)."
[3]Pred uveljavitvijo ZGD-F se je 250. člen ZGD glasil:
"(1) Člane uprave in predsednika imenuje nadzorni svet za dobo največ petih let, z možnostjo neomejenega ponovnega imenovanja. Ponovno imenovanje se ne sme opraviti prej kot eno leto pred iztekom mandata. Nadzorni svet lahko odpokliče posameznega člana uprave oziroma predsednika, če ugotovi, da huje krši obveznosti oziroma, da ni sposoben voditi poslov, oziroma ga razreši, če mu skupščina izreče nezaupnico."
(2) Če nadzorni svet odpokliče člana ali predsednika uprave brez utemeljenega razloga iz prejšnjega odstavka, ima odpoklicani pravico do odpravnine v višini največ 6-kratne povprečne mesečne plače, ki jo je dosegel v zadnjih 12 mesecih, ko je opravljal funkcijo člana ali predsednika uprave. Če je opravljal funkcijo člana ali predsednika uprave manj kot 12 mesecev, se izračuna njegova povprečna mesečna plača za obdobje, ko je opravljal funkcijo."
 
 
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnice mag. Marte Klampfer, glede 1. točke izreka 
 
 
1. Ustavno sodišče je v obravnavanem individualnem delovnem sporu z navedeno odločbo v 1. točki izreka zavrnilo ustavno pritožbo zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča (v nadaljevanju – VS) št. VIII Ips 239/2005 z dne 7. 11. 2006. Ugotovilo je, da je pritožnikovo sklicevanje na enotno in uveljavljeno sodno prakso neutemeljeno, saj je v obravnavanem primeru drugačno sodno prakso zahtevala uveljavitev Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 45/01 – v nadaljevanju ZGD-F). Zato glede stališča o pravici do obrambe v postopku odpoklica pri delodajalcu VS ni samovoljno odstopilo od enotne in uveljavljene sodne prakse. Prav tako pa stališču sodišča, da zoper sklep nadzornega sveta o odpoklicu direktorja ni mogoče uveljavljati ničnosti niti izpodbojnosti, ni mogoče očitati očitne napačnosti. Zato pritožniku ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave (8. 9. in 17. točka obrazložitve odločbe). Po presoji Ustavnega sodišča pa je neutemeljen tudi pritožnikov očitek o kršitvi prvega odstavka 23. člena Ustave, saj je VS pravilno odreklo pravno varstvo pritožnikovemu zahtevku za vrnitev na funkcijo direktorja družbe, pravica do sodnega varstva pa ne zagotavlja pravice uveljavljati določeno varstvo v ustreznem, za to predvidenem sodnem postopku. Ker je ustavni pritožnik to pravno varstvo izkoristil, saj pred sodiščem teče postopek za plačilo odpravnine in razlike v plači, mu ta ustavna pravica ni kršena. Zgolj to, da je stališče sodišča drugačno od tistega, ki ga pričakuje pritožnik, ne more utemeljiti kršitve prvega odstavka 23. člena Ustave (14. točka obrazložitve odločbe).
 
2. Soglašam s temeljnim izhodiščem, da v postopku odpoklica pritožniku ni bila kršena pravica do obrambe, vendar po moji presoji VS za odstop od ustaljene sodne prakse glede tega pravnega vprašanja ni podalo razumne pravne obrazložitve. Stališče VS, ki je s citirano sodbo spremenilo tako odločitev sodišča prve kot tudi druge stopnje, ki sta sledili ustaljeni sodni praksi, in sicer da gre za kršitev postopka, če odpoklicanemu poslovodji d. o. o. oziroma predsedniku ali članu uprave d. d. na seji nadzornega sveta ni bila dana možnost obrambe, da naj ta pravica pritožniku ne bi šla več zato, ker naj bi ZGD-F črtal pravico do odpravnine v primeru neutemeljene razrešitve in ker naj bi bil 250. člena ZGD[1] spremenjen tako, da razlog odpoklica ni nujno vezan na krivdo odpoklicanega člana uprave, ni samo nepravilno, ampak očitno napačno. Ker se ta člen ne nanaša več na delovnopravne institute (plača, odpravnina), prav tako pa ZGD-F v postopku razrešitve članu uprave ne predvideva zagovora, naj po stališču VS ne bi bilo več podlage za zaključek, da mora biti članu uprave v postopku razrešitve dana možnost obrambe. Ustavni pritožnik utemeljeno opozarja, da je VS spregledalo dejstvo, da se 250. člen ZGD niti katerikoli drug člen ZGD ni nikoli nanašal na delovnopravne institute. Zato je sklepanje VS, da naj bi se v tem smislu ZGD kakorkoli spremenil, očitno napačno in ni pravno razumno. Tudi odstop od sodne prakse mora revizijsko sodišče obrazložiti z razumnimi pravnimi argumenti,[2] kar pa v danem primeru ni podano. ZGD-F je res uzakonil tudi tako imenovani nekrivdni razlog za odpoklic (ekonomsko- poslovni razlog), vendar ta sprememba ne more pomeniti tudi odvzema v sodni praksi "zasidrane" pravice do vabila na sejo nadzornega sveta ter pravice do obrambe in izjave na sami seji. Sprememba ZGD ni prav v ničemer vplivala na to, da bi se morala spremeniti sodna praksa, ampak so spremembi sodne prakse botrovali drugi razlogi, saj je bilo stališče sodne prakse, da je sklep nadzornega sveta o odpoklicu nezakonit, če je bil obremenjen s procesnimi kršitvami, očitno napačno. Razloge za tako stališče sem obrazložila v svojem odklonilnem ločenem mnenju v zadevi št. Up-984/06,[3] v kateri je VS razsodilo, da je sklep nadzornega sveta d. o. o. o odpoklicu poslovodja nezakonit zaradi kršitve pravice do poštenega sojenja v postopku odpoklica pred organi zasebne gospodarske družbe (sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 251/2005 z dne 28. 3. 2006). Med drugimi sodbami, s katerimi ustavni pritožnik v obravnavani zadevi zatrjuje neutemeljen odstop od sodne prakse, citira tudi to sodbo VS, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da ne gre za očitno napačno odločitev.
 
3. Ker je odpoklic predsednika oziroma člana uprave poseben korporacijskopravni akt, ki je sestavljen iz sklepa pristojnega organa kot enostranskega pravnega akta, ki povzroči prenehanje korporacijskega razmerja med članom uprave oziroma predsednikom uprave in družbo, ga ni mogoče povezovati z delovnopravnimi instituti, čeprav je odpoklicani zaposlen za nedoločen čas. Korporacijsko razmerje preneha po pravilih, ki jih določa ZGD. Pogoji za odpoklic predsednika in člana uprave so bili določeni v 250. členu ZGD (sedaj v 268. členu Zakona o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 42/06 z dne 19. 4. 2006 – v nadaljevanju ZGD-1). Pred uveljavitvijo novele ZGD-F je lahko nadzorni svet odpoklical predsednika oziroma člana uprave ne glede na to, ali je bil imenovan za določen ali nedoločen čas. Predsednika oziroma člana uprave je nadzorni svet lahko razrešil le, če je ugotovil, da je huje kršil obveznosti oziroma, da ni bil sposoben voditi poslov oziroma, če mu je skupščina izrekla nezaupnico. V primeru, da je bil predsednik uprave odpoklican brez utemeljenega razloga, mu je bila družba dolžna plačati odpravnino.[4] Vendar je pred uveljavitvijo ZGD-F glede razlogov za odpoklic veljalo, da je bilo člana uprave dopustno odpoklicati kadarkoli in iz kakršnegakoli razloga (oziroma v skrajno ekstremnem primeru tudi brez razloga). S tega vidika mandat člana uprave ni bil varovan. Zato je zakon (v besedilu, ki je veljalo pred novelo) zavaroval položaj uprave tako, da je možnost odpoklica iz neutemeljenega razloga nekako "relativiziral" oziroma uravnotežil tako, da je članu uprave zagotovil posebno korporacijsko premoženjsko upravičenje, takoimenovano "odpravnino" (za primer, da ga je za imenovanje in odpoklic pristojni družbin organ odpoklical kljub dejstvu, da je svoje pristojnosti izpolnjeval v celoti tako, kot je bilo treba (brez utemeljenega razloga).[5] Navedena ureditev je jasno določala, da ima odpoklicani pravico do odpravnine, vendar le, če je šlo za odpoklic iz neutemeljenih razlogov. Odpravnina je bila neke vrste odmena za predčasno (nekrivdno) prenehanje mandata, torej za odpoklic, ki ni temeljil na nobenih razlogih. Ta odpravnina pa z instituti delovnega prava ni imela nobene zveze, s to izjemo, da je plača pomenila osnovo za njen izračun, kar pa ni spremenilo njene pravne narave, saj ni šlo za premoženjsko pravico, ki je izhajala iz delovnega razmerja, ampak čisto korporacijsko pravico.[6] Upoštevajoč navedeno pravno ureditev odpoklica tudi pred ZGD-F ni bilo potrebe po zagotavljanju kakršnihkoli procesnih jamstev v postopku razrešitve, kot se je to zahtevalo v postopku odločanja o delavčevem ugovoru zoper prvostopni sklep delodajalca o prenehanju delovnega razmerja, zoper katerega je delavec vložil ugovor.
 
4. ZGD-F je sicer prinesel nekaj novosti glede ureditve odpoklica predsednika ter članov uprave, vendar pa vsebina novele ne more biti argument za spremembo sodne prakse tako glede pravice do obrambe v postopku razrešitve kot tudi glede stališča, da zoper sklepe nadzornega sveta ni predvideno pravno varstvo. Po novem res ni mogoče predsednika oziroma člana uprave odpoklicati, če za odpoklic ne obstaja tehten in racionalen razlog, ki se glede na zakonsko koncepcijo opredeljuje kot "utemeljen razlog"(wichtiger Grund). To posledično pomeni, da iz razloga, ki ni utemeljen, član uprave ne more biti več odpoklican. Zato zakon tudi ne določa več pravice do odpravnine, saj mora kot podlaga za odpoklic obstajati zgolj utemeljen razlog. Pri določanju vsebine pojma "utemeljen razlog" je treba upoštevati, da utemeljenost razloga za odpoklic ni nujno povezana s krivdo odpoklicanega člana uprave. S tega vidika pomenijo utemeljene razloge bodisi subjektivni bodisi objektivni razlogi za odpoklic. Za prve je značilno, da je utemeljenost razloga izražena predvsem v subjektivnih lastnostih odpoklicanega člana uprave (ni nujno, da gre vedno za krivdno ravnanje, lahko gre tudi za razlog nesposobnosti), za druge pa, da je razlog utemeljen, vendar pa utemeljenost ni ozko povezana z osebo člana uprave, ampak ga objektivizirajo zunanji, od subjektivnih lastnosti osebe člana uprave povsem neodvisni dejavniki. Prav ekonomsko - poslovni razlogi, našteti v četrti alineji drugega odstavka 268. člena ZGD-1, omogočajo nadzornemu svetu, da sam opredeli utemeljen razlog za odpoklic. Nadzorni svet je torej v skladu s svojimi koorporacijskopravnimi dolžnostmi dolžan ves čas mandata uprave d. d. ugotavljati in spremljati njeno delo tudi z vidika obstoja razlogov za predčasni odpoklic uprave.[7] V okoliščinah, ko član uprave ne more biti več odpoklican drugače, kot le iz razloga, ki je utemeljen, ni tudi več potrebe po pravnem varstvu z zakonsko odpravnino pred odpoklicem, ki je neutemeljen, saj takšen odpoklic sploh ni več dopusten. Tako kot za d. d., se tudi za d. o. o. z novelo odpravlja odpravnina kot korporacijskopravni inštitut in se vprašanje odškodninskih zahtevkov zaradi neupravičenih odpoklicev napotuje na dispozitivno urejanje s pogodbenimi pravili.[8]
 
5. Prav vse opisane novosti so v ozki zvezi z vprašanjem pravnega varstva, ki ga po novi ureditvi uživata predsednik oziroma član uprave v primeru odpoklica. Po novem mora o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti odpoklica na predlog odpoklicanega odločati za tovrsten spor pristojno sodišče. V slovenski sodni praksi tudi glede stvarne pristojnosti v sporih o odpoklicu predsednika oziroma člana uprave delniške družbe ni bilo enotnega stališča. VS se je sicer ves čas nagibalo k stališču, da ne gre za gospodarski, ampak individualni delovni spor, če je bila poslovodna oseba v delovnem razmerju z gospodarsko družbo, pa čeprav se v takem sporu povezujejo tako elementi delovnega prava kot tudi elementi korporacijskega prava (sklep opr. št. VIII R 34/2001 z dne 28. 2. 2002). Zato je bilo treba odpoklic in njegove posledice obravnavati kot individualni delovni spor z vsemi značilnostmi varstva delavcev v postopkih odločanja o delavčevih pravicah in obveznostih, ne pa kot gospodarski oziroma korporacijski spor. Bila so tudi drugačna stališča.[9] Šele leta 2008 je tudi v sodni praksi VS prišlo do spremembe, saj je revizijsko sodišče v sklepu, opr. št. VIII Ips 396/2007 z dne 11. 3. 2008 odločilo, da je za sojenje v sporu zaradi odpoklica tožnice kot predsednice uprave delniške družbe stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti, saj gre za čisto obliko gospodarskega spora, kljub temu da je bila tožnica pred odpoklicem v delovnem razmerju, in zadevo odstopilo pristojnemu okrožnemu sodišču v novo sojenje. V zvezi s pravnimi vprašanji, obravnavanim v tej sodbi, je VS sprejelo pravno mnenje,[10] da o sporih o odpoklicu odloča pristojno okrožno sodišče in ne delovno – specializirano. Ker pri odpoklicu ne gre za uveljavljanje pravic iz naslova delovnega razmerja, sklep nadzornega sveta o odpoklicu ne more biti nezakonit zato, ker je bila odpoklicanemu kršena pravica do obrambe. O kršitvi pravice do izjavljanja oziroma kršitvi pravice do obrambe odpoklicanega direktorja bi zato lahko govorili šele v sodnem postopku. Tudi iz besedila 22. člena Ustave, ki zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, torej le v postopkih, ki lahko "iure imperii" odločajo o posamezniku,[11] izhaja, da se ne nanaša na postopke pri delodajalcu, kar je potrdila tudi ustavnosodna presoja. Ustavno sodišče je v zadevi št.Up-803/04 z dne 7. 11. 2005 (sklep objavljen: www.us-rs.si) zapisalo, da si je ustavni pritožnik, ki je bil razrešen s položaja direktorja, napačno razlagal, da se ta ustavna pravica nanaša tudi na postopek pri delodajalcu. Zato ni bilo mogoče niti pred sprejetjem ZGD-F niti po njem zagovarjati stališča, da ima odpoklicani član uprave pravico do obrambe v postopku razrešitve pred organi gospodarske družbe. Tudi iz tega razloga je treba dopustiti sodno varstvo zoper sklep nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave, in to pred sodiščem splošne pristojnosti, saj gre pri presoji zakonitosti oziroma nezakonitosti odpoklica predsednika oziroma člana uprave delniške družbe za čisto obliko gospodarskega spora.
 
6. Glede na navedeno tudi stališče VS v sodbi in sklepu, opr. št. VIII Ips 239/2005 z dne 7. 11. 2006, da zoper sklepe nadzornega sveta ni predvideno pravno varstvo, ker po določbah ZGD ni predvideno ugotavljanje ničnosti ali izpodbojnosti sklepov nadzornega sveta, ampak so podvrženi sodni kontroli le sklepi skupščine, ni sprejemljivo in je tudi brez razumne pravne obrazložitve Takšno stališče je samo s seboj v nasprotju in nelogično, saj gre pri presoji zakonitosti odpoklica, ki se vedno sprejme s sklepom nadzornega sveta, za čisti gospodarski spor in se rešuje pred pristojnim okrožnim sodiščem. Z odpoklicem nadzorni svet poseže v statusnopravno razmerje predsednika ali člana uprave. O utemeljenosti oziroma neutemeljenosti razloga za odpoklic, če se odpoklicani ne bo strinjal z oceno nadzornega sveta o obstoju razlogov za odpoklic, bo na njegov predlog odločalo za to pristojno sodišče. To pa ne pomeni, da ni dopustno izpodbijanje odpoklica, še zlasti v primeru odpoklica iz subjektiviziranega utemeljenega razloga, saj prav ti razlogi dopuščajo razpravo o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti odpoklica oziroma o tem, ali je podana "krivda" ali "nesposobnost" odpoklicanega člana uprave. Tudi v primeru odpoklica iz ekonomsko-poslovnih razlogov je treba dopustiti sodno varstvo, saj mora tudi ta razlog dejansko obstajati, čeprav ni utemeljeno pričakovati, da bi sodišče štelo tak razlog za neutemeljenega, ali pač, odvisno od tega, kako je obrazložen. Ta razlog sicer nadzornemu svetu dopušča, da sam opredeli vsebino razloga, vendar mora biti tehten in utemeljen.[12] Naša sodna praksa se je postavila na stališče, da po določbah ZGD-F sploh ni mogoče ugotavljati ničnosti in izpodbojnosti sklepa nadzornega sveta o razrešitvi direktorja.[13] To pomeni, da je sklep nadzornega sveta o odpoklicu oziroma razrešitvi vedno veljaven, pa naj je izdan še ob tako očitnih kršitvah zakona. Tudi po mnenju teorije korporativnega prava je takšno stališče VS popolnoma napačno in v popolnem nasprotju s sodno prakso v drugih državah (na primer v Nemčiji), ki imajo enako korporacijsko zakonodajo kot Slovenija.[14] Po nemški ureditvi, na katero se naslanja tudi naša korporativna zakonodaja, se odpoklic kot imenovanje člana uprave izvrši na podlagi sklepa nadzornega sveta (Beschluss des Aufsichtsrates). Odpoklic je veljaven, dokler ni njegova neveljavnost pravnomočno ugotovljena. Imenovanje za člana uprave se konča, če je obrazloženi sklep nadzornega sveta predložen in odpoklic tudi obrazložen. Sklep nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave pa je neveljaven (unwirksam), če sklepa ni ali kadar je sklep nadzornega sveta zaradi postopkovnih napak neveljaven. Le pravnomočno ugotovljena neveljavnost (rechtskräftige Feststellung der Unwirksamkeit des Widerrufs) vodi do ponovne oživitve članstva v upravi.[15] Po nemški ureditvi je sklep nadzornega sveta pomanjkljiv, če član nadzornega sveta ni bil pravilno zastopan ali je sklep sprejel le eden od odborov nadzornega sveta, torej nepristojen organ.[16] Enotno stališče nemške teorije in sodne prakse je torej, da je mogoče pred sodiščem izpodbijati sklep nadzornega sveta. Če prizadeti član uprave meni, da za njegov odpoklic ni podan utemeljen razlog, vloži oblikovalno tožbo (Gestaltungsklage), saj se v takem primeru lahko imenovanje za člana uprave ponovno vzpostavi, če pa toži na ugotovitev neveljavnosti odpoklica zaradi postopkovnih napak (Verfahrensmangel) vloži ugotovitveno tožbo (Feststellungsklage).[17] Sodišče preizkusi veljavnost sklepa v formalnem in materialnem pogledu. Če je podana formalna pomanjkljivost sklepa, lahko sodišče že na tej podlagi ugotovi neveljavnost odpoklica. Pravnomočna ugotovitev o neveljavnosti odpoklica pa ima za posledico, da neveljavno odpoklicani član uprave postane ponovno član uprave (ex nunc), neveljavnost sklepa pa sodišče ugotovi ex tunc.[18]
 
7. Stališče sodišča, da po določbah ZGD ni predvideno ugotavljanje ničnosti in izpodbojnosti sklepov nadzornega sveta in da bi morala nižja sodišča tožbeni zahtevek zavrniti že iz tega razloga, je torej očitno spregledalo enotno stališče v korporacijskem pravu, ki zainteresiranim osebam daje pravno varstvo zoper sklepe organov delniške družbe in ne le zoper sklepe skupščine, ki jih ZGD-1 sicer natančneje ureja. Takšno je bilo tudi stališče VS v zadevi opr. št. II Ips 65/98 z dne 20. 4. 1999, v kateri je jasno zapisano stališče, da dejstvo, da ZGD vprašanj o ničnosti sklepov nadzornega sveta ne ureja posebej, kot na primer ureja vprašanje o ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine ne pomeni, da sklepi nadzornega sveta ne morejo biti neveljavni, torej nični ali izpodbojni. Če so obremenjeni s postopkovnimi nepravilnostmi ali izdani v nasprotju s prisilnimi predpisi, je njihovo neveljavnost mogoče uveljavljati v postopku pred sodiščem, ker morajo prizadete osebe imeti sodno varstvo. Tudi po stališču naše teorije je stališče sodne prakse, da zoper sklepe nadzornega sveta ni pravnega varstva, napačno.[19]
 
8. Sicer pa ustavni pritožnik utemeljeno opozarja, da je VS tudi pri tem pravnem stališču neobrazloženo in arbitrarno odstopilo od sodne prakse, saj obstajajo številni judikati, v katerih so sodišča presojala sklepe nadzornih svetov o odpoklicu poslovodje d. o. o. ali pa predsednika oziroma člana uprave d. d.. Še več, tudi po sprejetju z ustavno pritožbo izpodbijane sodbe je VS leta 2008 s sklepom, opr. št. VIII Ips 396/2007 z dne 11. 3. 2008 ponovno odločalo o zakonitosti sklepa nadzornega sveta d. d. in odločilo, da je za sojenje v sporu o zakonitosti sklepa nadzornega sveta o odpoklicu predsednika oziroma člana uprave pristojno sodišče splošne pristojnosti, saj gre za čisto obliko gospodarskega spora, kljub temu da je bila tožnica pred odpoklicem v delovnem razmerju, in zadevo odstopilo pristojnemu okrožnemu sodišču v nov postopek. Tudi to kaže na nenačelno sodno prakso oziroma, da je odločitev revizijskega sodišča v obravnavni zadevi očitno napačna, saj so po moji presoji argumenti sodišča za odklonitve sodnega varstva zoper sklepe nadzornega sveta o odpoklicu že na prvi pogled tako nerazumni, da po nobeni od mogočih razlag zakona ne pridejo v poštev.[20]
 
9. Opisani koncept odpoklica člana uprave po določbah ZGD-F je v svoji zasnovi naslonjen na nemško oziroma avstrijsko pravno ureditev oziroma jima je približen, vendar upam, da tem izhodiščem nista sledila le zakonodajalec in teorija korporativega prava, ampak bi jim morala slediti tudi slovenska sodna praksa. Ker je enotno stališče nemške teorije in prakse, da je mogoče pred sodiščem uveljavljati nezakonitost sklepov nadzornega sveta, bi morala torej temu slediti tudi naša sodna praksa in dopustiti sodno varstvo zoper sklep nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave, še posebej sedaj po uveljavitvi ZGD-F, ki ne dopušča več odpoklica brez neutemeljenega razloga.
 
 
mag. Marta Klampfer
 
 
Opombe:
[1]Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/90, 29/94, 82/94, 20/98, 84/98 – v nadaljevanju ZGD).
[2]Sklep št. Up 281/00 z dne 11. 6. 2001, sklep št. Up 203/01 z dne 25. 4. 2002.
[3]Odklonilno ločeno mnenje sodnice mag. Marte Klampfer v zadevi št. Up-984/06 z dne 16. 6. 2009.
[4]Najprej odpravnino v višini najmanj 24-kratne njegove zadnje mesečne plače, z novelo ZGD (Uradni list RS, št. 20/98) pa največ 6-kratne povprečne mesečne plače, dosežene v zadnjih 12 mesecih oziroma sorazmerno manj glede na dolžino opravljene funkcije.
[5]Prelić: Vpliv določb novele ZGD-F na odpravnine, določene v individualnih pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih pred uveljavitvijo novele, Podjetje in delo 3-4/2002, stran 663.
[6]Klampfer, Delovnopravni status poslovodnih oseb, Pravna praksa št. 5/2000, stran 5.
[7]Bratina, Komentar k 268. členu ZGD-1, Komentar ZGD-1, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 362.
[8]Avtorji Zakon o gospodarskih družbah, Uvodna pojasnila, Kocbek in Prelič, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 170.
[9]Klampfer, Delovnopravni status poslovodnih oseb, Pravna praksa, št. 5/2000.
[10]V zvezi s pravnim vprašanjem stvarne pristojnosti sodišča o presoji zakonitosti sklepa nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave je bilo na Občni seji VS dne 12. 6. 2008 sprejeto načelno pravno mnenje, da je v sporih o odpoklicu članov organov gospodarskih družb z družbami stvarno pristojno okrožno sodišče, tudi če imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.
[11]F. Testen, v: L. Šturm(ur.): Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, stran 239.
[12]V nemški literaturi poudarjajo, da je lahko utemeljen razlog tudi ugotovitev nadzornega sveta, da ni več primerno oziroma koristno za družbo, da član oziroma predsednik uprave še naprej opravlja svojo funkcijo; Mertens: Kölner Kommentar zum Aktiengesetz; Köln-Berlin-Bonn-München 1995, stran 172; Kropff B., Semler J., Münchner Kommentar zum Aktiengesetz, BAND 3, 2. Auflage, Verlag C. H. Beck/Verlag Franz Vahlen, Munchen, 2004.
[13]Takšno stališče pa je po moji presoji lahko v nasprotju tudi s prvim odstavkom 23. člena Ustave, saj odreka razrešenemu članu uprave v primeru odpoklica iz krivdnih razlogov po 250. členu ZGD-F možnost, da bi krivdne razloge presojalo nepristransko sodišče
[14]Bratina, Komentar k 268. členu ZGD-1, str. 362.
[15]Hüffer U, Aktiengesetz, 2. Auflage, C.H. Becksche Verlagsbuchhandlug, München, 1995, stran 341.
[16]Kropff/Semler, Münchner Kommentar zum Aktiengestz, Band 3, 2. Auflage, Verlag C. H. Beck/Verlag Franz Vahlen, München, 2004,stran 253.
[17]Schmidt K: Gesellschaftsrecht, 4. Anlage, Carl Heymanns Verlag KG, Köln, Berlin, Bonn, München, 2002.
[18]Kropff/Semler, Münchner Kommentar zum Aktiengesetz, Band 3, 2. Auflage, Verlag C. H.. Beck /Verlag, Franc Vahlen, München, 2004, stran 263.
[19]Bratina, Komentar k 268. členu ZGD-1, stran 361.
[20]Tako Ustavno sodišče v odločbi št. Up 572/06 z dne 8. 11. 2007, Uradni list RS, št. 107/07 in OdlUS XVI, 112.
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Vladimir Kučiš, Rogaška Slatina
Datum vloge:
27.12.2006
Datum odločitve:
18.06.2009
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
zavrnitev zavrnitev
Dokument:
US28803