Up-1802/08

Opravilna št.:
Up-1802/08
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2009:Up.1802.08
Akt:
Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 3256/2007 z dne 6. 2. 2008 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 213/2004-III z dne 4. 12. 2006
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 3256/2007 z dne 6. 2. 2008 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 213/2004-III z dne 4. 12. 2006 se zavrne. Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka.
Evidenčni stavek:
Uporaba kolizijskopravnega pravila lex loci delicti comissi (kraj, kjer je škodno dejanje storjeno) ni pripeljala do kršitve pravice do enakosti pred zakonom pritožnice iz drugega odstavka 14. člena Ustave. To pravilo Konvencije o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče, ne diskriminira med oškodovanci tako, da bi določeni skupini oškodovancev brez razumnega razloga vnaprej jamčilo ugodnejšo obravnavo kot drugi, po dejanskih okoliščinah primerljivi skupini, ki je utrpela škodo v prometni nesreči v drugi državi.

Ni očitno napačno stališče sodišč o uporabi hrvaškega materialnega prava, ki temelji na jezikovno jasni določbi 3. člena Konvencije in na presoji, da trk enega vozila v drugo pomeni, da sta bili v nesreči udeleženi dve vozili, ker pa nista imeli enake registracije, ne pridejo v poštev konvencijske izjeme od načela uporabe prava kraja, kjer je škodno dejanje storjeno. Ni očitno napačno stališče, da morajo sodišča, ko uporabljajo tuje pravo, uporabljati tudi tujo sodno prakso. Odločitev o teku zamudnih obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje naprej ni očitno napačna, ko sodišče odškodnino prisodi na podlagi hrvaškega materialnega prava.

Z ustavno pritožbo ni mogoče uveljavljati kršitve 22. člena Ustave zaradi odstopa od enotne in ustaljene sodne prakse, če gre za sodne odločbe, izdane v primerih, ki med seboj niso primerljivi.
Geslo:
1.5.51.2.6 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Zavrnitev ustavne pritožbe. 1.4.14.3 - Ustavno sodstvo - Postopek - Stroški - Stroški postopka. 5.2 - Temeljne pravice - Enakost (14.2). 5.3.13.17 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Obrazložitev. 2.1.1.4.8 - Viri ustavnega prava - Razredi - Pisani viri - Mednarodni dokumenti - Dunajska Konvencija o pogodbenem pravu iz leta 1969. 2.3.7 - Viri ustavnega prava - Tehnike presoje - Dobesedna razlaga. 3.22 - Splošna načela - Prepoved arbitrarnosti. 1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja.
Pravna podlaga:
Člen 2, 14.2, 22, Ustava [URS] Člen 3, 4, Konvencija o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče Člen 31.1, Dunajska konvencija o pogodbenem pravu Člen 34.1, 49.1, 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-1802/08-17
16. 12. 2009
 
 
ODLOČBA
 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Petre Peterlin, Dol pri Ljubljani, ki jo zastopa Boštjan Verstovšek, odvetnik v Celju, na seji 16. decembra 2009
 
 
odločilo:
 
1. Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 3256/2007 z dne 6. 2. 2008 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 213/2004-III z dne 4. 12. 2006 se zavrne.  
 
2. Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka.  
 
 
Obrazložitev
 
 
A.
 
1. Tožbenemu zahtevku pritožnice (v pravdnem postopku tožnice) za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je bilo delno ugodeno. Sodišči prve in druge stopnje sta uporabili hrvaško pravo na podlagi 3. člena Konvencije o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče (Uradni list SFRJ, MP, št. 26/76 in Uradni list RS, MP, št. 2/93 – v nadaljevanju Konvencija).[1] Ugotovili sta, da sta v prometni nesreči v RH trčili dve vozili, ki nista bili registrirani v isti državi, in zato ni bilo mogoče uporabiti izjeme iz 4. člena Konvencije, ki bi omogočala uporabo slovenskega prava.[2] Pri odločanju o višini odškodnine sta uporabili tudi hrvaško sodno prakso.[3]
 
2. Pritožnica zatrjuje kršitve 2. člena, drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave. Meni, da je stališče sodišč, da je v obravnavanem sporu treba uporabiti hrvaško pravo, zmotno in popolnoma nelogično. Vse navezne okoliščine naj bi kazale na uporabo slovenskega prava. Za sojenje v odškodninskih zadevah, ko se je prometna nesreča zgodila v tujini, bi bilo treba uporabiti materialno pravo, s katerim ima odškodninsko razmerje tesnejšo zvezo. Pritožnica se pri tem sklicuje na sodno prakso in na 30. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99 – v nadaljevanju ZMZPP). Navaja tudi, da odločitev o uporabi hrvaškega prava še ne pomeni, da je treba upoštevati tudi hrvaško sodno prakso. Meni, da iz sodne prakse Vrhovnega sodišča (sklicuje se na sklep št. II Ips 226/99 z dne 20. 1. 2000) izhaja, da je treba v primeru, kot je njen, uporabiti slovensko pravo. Pritožnica poudarja, da ima stalno prebivališče v RS, kjer ji je tudi nastajala škoda. Pritožnica meni, da je bila glede na to zaradi uporabe tujega prava in odmere nižje odškodnine postavljena v neenakopraven položaj z oškodovanci, ki so bili poškodovani v RS. Glede začetka teka zamudnih obresti naj bi bila neenakopravno obravnavana v primerjavi z oškodovanci, ki so jim bile zamudne obresti prisojene od dneva zamude tožene stranke dalje. Odločitev glede zamudnih obresti je po mnenju pritožnice v neskladju z enotno in ustaljeno sodno prakso in tudi "popolnoma napačna".
 
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-1802/08 z dne 9. 3. 2009 sprejelo v obravnavo. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Višje sodišče v Ljubljani. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni stranki iz pravdnega postopka, ki nanjo ni odgovorila.
 
 
B.
 
4. Pritožnica trdi, da je bila zaradi odločitve sodišč o uporabi hrvaškega prava obravnavana neenakopravno v primerjavi z oškodovanci, poškodovanimi v RS, za katere se uporabi slovensko pravo (drugi odstavek 14. člena Ustave).
 
5. Drugi odstavek 14. člena Ustave določa, da so vsi pred zakonom enaki. Načelo enakosti je ena od temeljnih ustavnih načel, ki pomeni pravico posameznika do zagotovitve enakosti, tako pri postavljanju kot tudi pri uporabi prava (enakost v zakonu in enakost pred zakonom).[4] To načelo zavezuje organe državne oblasti – ne samo zakonodajalca, pač pa tudi izvršilno in sodno vejo oblasti – da v bistvenem enake primere obravnavajo enako, različne pa različno, razen če obstajajo za razlikovanje (oziroma enačenje) razumni in stvarni razlogi. Tudi na področju uporabe prava zato velja, da splošno načelo enakosti ni prizadeto, če je podan stvaren razlog za neenako oziroma za enako obravnavanje.[5] Sodišča materialnopravnih določb veljavnih predpisov (tudi ratificiranih mednarodnih pogodb) ne smejo razlagati na način, ki je v neskladju z načelom enakosti pred zakonom.[6] Ustavno sodišče je v dosedanji ustavnosodni presoji pravico do enakosti pred zakonom večkrat uporabilo kot merilo za presojo izpodbijanih posamičnih aktov.[7]
 
6. Člen 3 Konvencije določa, da se uporablja zakonodaja države, v kateri se je pripetila prometna nesreča. Gre za kolizijsko normo, ki odkazuje na uporabo prava kraja, kjer je škodno dejanje storjeno (lex loci delicti comissi). Navezna okoliščina kraja, kjer je škodno dejanje storjeno, je vrednostno nevtralna in omogoča hitro in nedvoumno določitev upoštevnega materialnega prava, po katerem bo odločalo pristojno sodišče. Uporaba tega načela[8] zato sama po sebi ne more pripeljati do kršitve pravice do enakosti pred zakonom. Povedano drugače, to pravilo Konvencije ne diskriminira med oškodovanci tako, da bi določeni skupini oškodovancev brez razumnega razloga vnaprej zagotavljalo ugodnejšo obravnavo kot drugi, po dejanskih okoliščinah primerljivi skupini, ki je utrpela škodo v prometni nesreči v drugi državi.[9] Zato sodišči s samo odločitvijo za uporabo hrvaškega materialnega prava nista neenako obravnavali pritožnice – zanj sta se odločili neodvisno od vsebine, ki sta jo kasneje iz nje izluščili. Enako velja tudi za hrvaško sodno prakso, ki to pravo uporablja. Zatrjevana kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave tako ni podana.
 
7. Pritožnica nadalje trdi, da sta izpodbijani sodbi v zvezi z uporabo hrvaškega prava, hrvaške sodne prakse in začetkom teka zamudnih obresti "popolnoma napačni, zmotni, popolnoma nelogični", s tem pa naj bi ji bila kršena pravica iz 22. člena Ustave. S temi navedbami sodbama očita, da sta očitno napačni. Če je odločitev sodišča očitno napačna, je podana kršitev 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijani sodni odločbi preizkusilo s tega vidika.
 
8. Sodišči sta pri odločitvi za uporabo hrvaškega materialnega prava uporabili jezikovno razlago Konvencije. V mednarodnem pravu je uveljavljeno načelo, da je treba mednarodno pogodbo razlagati v dobri veri in ob tem upoštevati v pogodbi uporabljene izraze v njihovem običajnem pomenu, v okviru besedila kot celote ter v luči njenega predmeta in cilja (prvi odstavek 31. člena Dunajske konvencije o pogodbenem pravu (Uradni list SFRJ, MP, št. 30/72 in Uradni list RS, št. 35/92). Da ne bi prišlo do prevelike svobode pogodbenic pri namenski razlagi in zaradi pravne varnosti dajeta tudi mednarodnopravna praksa in doktrina poseben poudarek jezikovni razlagi mednarodne pogodbe. S tem, ko sta sodišči trk slovenskega in nemškega vozila na hrvaškem ozemlju obravnavali kot udeležbo dveh vozil različnih registracij v prometni nesreči, sta ravnali v skladu s tem načelom. Ugotovili sta torej, da izjema iz 4. člena Konvencije ni podana, ker se ta nanaša na primere, ko je v prometni nesreči udeleženo ("je bilo") le eno vozilo, kot je to določeno v točki a) tega člena. Že zato navedena presoja sodišč ne more biti očitno napačna. Enako velja za njuno stališče, da uporaba tujega prava zahteva tudi uporabo tuje sodne prakse glede uporabe tega prava. Navedenemu stališču pritrjujejo tako Vrhovno sodišče[10] kot pravni teoretiki.[11] Očitka pritožnice, da je sodišče računalo "nekakšno aritmetično sredino odškodnin, ki naj bi pripadale pritožnici po slovenskem in hrvaškem pravu", pa Ustavno sodišče ni obravnavalo. Pritožbeno sodišče namreč takšnemu pristopu prvostopenjskega sodišča ni sledilo in je njegovo sodbo ustrezno spremenilo. Izpodbijana odločitev tako ni očitno napačna in kršitev 22. člena Ustave ni podana.
 
9. Pritožnica sodiščema nadalje očita odstop od ustaljene in enotne sodne prakse. Iz 22. člena Ustave izhaja tudi zahteva, da sodišče strank ne sme obravnavati tako, da bi v posamezni zadevi samovoljno odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Ustava torej ne prepoveduje kakršnegakoli odstopa od ustaljene sodne prakse, temveč le samovoljen odstop. Gre za zahtevo, da sodišče, če odloči, da bo od uveljavljene sodne prakse odstopilo, razloge za to posebej obrazloži (kar predvsem predpostavlja, da sodno prakso tudi pozna). Ustavni vidik (ne)dopustnosti odstopa od sodne prakse torej ne pomeni, da Ustavno sodišče presoja materialnopravno pravilnost izpodbijane sodbe, pač pa le, ali je odstop od sodne prakse ustrezno (v procesnem smislu) obrazložen. Ob tem mora pritožnica za utemeljitev obstoja kršitve te pravice izkazati troje: da o nekem vprašanju že obstaja ustaljena in enotna sodna praksa, da odločitev v njenem istovrstnem primeru od te prakse odstopa in da je ta odstop arbitraren, torej da sodišče zanj ni navedlo razumnih pravnih argumentov. Upoštevajoč navedene kriterije je Ustavno sodišče preizkusilo, ali so očitki pritožnice utemeljeni.
 
10. Pritožnica odstop od ustaljene sodne prakse utemeljuje z eno sodno odločbo: s sklepom Vrhovnega sodišča št. II Ips 226/99. Vrhovno sodišče se je v navedenem sklepu pravno opredelilo do primera, ko se je slovensko vozilo na Korziki (Republika Francija) zaletelo v obcestni drog, do česar je prišlo zaradi izogibanja vozilu, čigar državna pripadnost je ostala neznana. Vrhovno sodišče je ocenilo, da je treba uporabiti slovensko pravo, ker je treba šteti, da je bilo v škodnem dogodku udeleženo le eno vozilo (registrirano v RS). Ugotovilo je, da je določbo Konvencije, ki govori o "enem vozilu", treba razumeti tako, da je s tem mišljeno znano vozilo, torej vozilo, iz katerega oškodovanec lahko črpa svoje pravice do odškodnine. Ustavno sodišče ugotavlja, da je navedeni primer v bistvenih in odločilnih okoliščinah različen od primera pritožnice. Za odločitev Vrhovnega sodišča je bilo ključnega pomena, da je drugo vozilo na Korziki ostalo neznano in je tožeča stranka lahko zahtevala odškodnino le od zavarovalnice slovenskega voznika, ne pa od kateregakoli drugega zavarovatelja ali koga, ki bi bil v kakršnikoli povezavi s krajem prometne nesreče. V primeru pritožnice je bilo drugače, saj je bil nemški voznik identificiran.[12] Ker primera torej nista primerljiva, je že zato očitek o odstopu od ustaljene sodne prakse neutemeljen.
 
11. Neutemeljen je tudi očitek o odstopu od ustaljene sodne prakse glede začetka teka zamudnih obresti. Pritožnica se sklicuje na ustaljeno sodno prakso slovenskih sodišč, ki se je oblikovala po uveljavitvi Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. – v nadaljevanju OZ).[13] Ker je sodišče uporabilo hrvaško pravo, je ta očitek že zato neutemeljen. Sicer pa je bila sodna praksa glede teka zamudnih obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi v RS v času veljavnosti ZOR enaka kot v RH.
 
12. Pritožnica zatrjuje kršitev načel pravne države iz 2. člena Ustave. Ker ta določba neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, s tem očitkom ni mogoče utemeljiti ustavne pritožbe.
 
13. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka te odločbe).
 
14. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške postopka, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede stroškov odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.
 
 
C.
 
15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Krisper Kramberger ter sodnika Mozetič in Ribičič. Sodnica Krisper Kramberger je dala odklonilno ločeno mnenje.
 
 
 
Jože Tratnik
Predsednik
 
 
Opombe:
[1] Člen 4 Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99 – v nadaljevanju ZMZPP) izključuje uporabo ZMZPP za razmerja, ki so urejena v mednarodni pogodbi. Člen 3 Konvencije določa, da se uporablja zakonodaja države, v kateri se je pripetila prometna nesreča. V tem primeru je to Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR), ki se je v Republiki Hrvaški (v nadaljevanju RH) od njene osamosvojitve naprej uporabljal na podlagi Zakona o preuzimanju Zakona o obveznim odnosima (Narodne novine št. 53/91).
[2] Iz točk a.) in b.) 4. člena Konvencije izhaja, da se pravo države registracije vozila (ne pa pravo države kraja prometne nesreče) uporabi nasproti žrtvi, ki je bila potnik, ki običajnega prebivališča nima v državi prometne nesreče, le, če: (a) "je bilo" v nesreči eno samo vozilo in je to registrirano v kakšni drugi državi, ne pa v tisti, v kateri se je pripetila nesreča, ali (b) "je bilo" v prometni nesreči več vozil in so vsa registrirana v isti državi, ki ni tista, v kateri se je pripetila prometna nesreča.
[3] Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo tudi življenjsko povezanost pritožnice z Republiko Slovenijo (v nadaljevanju RS). Višje sodišče temu pristopu ni sledilo in je prisojene zneske znižalo. Glede na uporabo hrvaškega prava sta sodišči pritožnici prisodili zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sodbe do plačila.
[4] L. Šturm v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 172.
[5] Prav tam, str. 177.
[6] Iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98 in OdlUS VI, 165) izhaja, da sodnik ne sme nobene zakonske določbe "uporabljati ali razlagati tako, da bi s tem kršil ustavne pravice strank v postopku".
[7] Npr. v odločbah št. Up-167/00 z dne 10. 7. 2003 (Uradni list RS, št. 73/03), št. Up-77/02 z dne 18. 9. 2003 (Uradni list RS, št. 96/03), št. Up-547/02 z dne 8. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03 in OdlUS XII, 106), št. Up-744/03 z dne 17. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 34/05), št. Up-139/03 z dne 20. 10. 2005 (Uradni list RS, št. 96/05 in OdlUS XIV, 102).
[8] S. Cigoj, Mednarodno zasebno pravo (pravna razmerja z inozemskimi elementi), 2. knjiga, Univerza v Ljubljani, Ljubljana 1966, str. 137, navaja, da je pri neposlovnih odškodninskih obveznostih ta navezna okoliščina najbolj razširjena in se je uveljavila v praksi in zakonodaji (delo je izšlo pet let pred sprejemom Konvencije). Gre za najstarejšo in najbolj splošno navezno okoliščino (tako M. Ilešič, A. Polajnar-Pavčnik, D. Wedam-Lukić, Mednarodno zasebno pravo, II. dopolnjena izdaja, Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1992, str. 57).
[9] Takšno bi bilo npr. pravilo, ki bi določalo, da se za oškodovance iz prometnih nesreč v tujini, ki tožijo domače odgovorne osebe, uporabi tuje pravo le, če iz njega izhaja nižja odškodnina kot po domačem pravu oškodovanca.
[10] Vrhovno sodišče se je v sklepu št. II Ips 101/2005 z dne 20. 9. 2007 pri uporabi avstrijskega obligacijskega prava za pogodbo o leasingu sklicevalo tudi na odločbe Vrhovnega sodišča Republike Avstrije.
[11] J. Kropholler, Internationales Privatrecht, 4. dopolnjena in spremenjena izdaja, Mohr Siebeck, Tübingen 2001, str. 207–208. Avtor navaja, da je tuje pravo treba razlagati kot del celote in po duhu tujega pravnega reda ter se zavzema za spoštovanje tuje ustaljene sodne prakse.
[12] Pritožnica kot sopotnica je tudi po hrvaškem pravu na podlagi četrtega odstavka 178. člena ZOR lahko izbirala, od koga bo zahtevala odškodnino.
[13] Glej načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 6. 2002 (Pravna mnenja, št. I/2002, str. 11).
 
 
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnice mag. Marije Krisper Kramberger 
 
 
1. V ločenem mnenju želim pojasniti, zakaj sem v tej zadevi glasovala za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo, in zakaj sem nato glasovala proti večinski odločbi. Menila sem, da je ustavnopravno pomemben in zato vreden posebne obravnave ugovor pritožnice, da sta sodišči z uporabo hrvaškega prava v njenem odškodninskem sporu kršili načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
 
2. V obravnavani zadevi je pritožnica v prometni nesreči v Republiki Hrvaški (v nadaljevanju RH) kot sopotnica v slovenskem vozilu, ki je trčilo v nemško vozilo, utrpela škodo. Odškodninski zahtevek je vložila zoper slovensko (voznikovo) zavarovalnico. Odgovornost slovenskega voznika ni bila sporna, sporna pa je bila višina škode. Sodišči sta presodili, da gre za odškodninski spor z mednarodnim elementom, ker je v prometni nesreči v Republiki Hrvaški prišlo do trčenja slovenskega vozila v nemško. Odločitev sta oprli na splošno kolizijsko pravilo iz 3. člena Konvencije o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče (v nadaljevanju Konvencija). [1]
 
3. Pri ustavnosodni presoji se je najprej zastavilo vprašanje, ali je treba pri uporabi in razlagi Konvencije upoštevati tudi Ustavo in kakšno je razmerje med njima.
 
4. Navedeno vprašanje se, ko gre za že ratificirano in veljavno mednarodno pogodbo, redko postavlja.[2] Pri uporabi mednarodne pogodbe, ki obvezuje Slovenijo, praviloma ne prihaja do sporov o njeni ustavni skladnosti. Če ob njeni ratifikaciji o tem obstaja dvom, upravičeni predlagatelj praviloma sproži postopek po drugem odstavku 160. člena Ustave (70. členu ZUstS). Dvom o ustavni skladnosti se tako razčisti že pred njeno ratifikacijo.[3] To pa ne pomeni, da veljavne mednarodne pogodbe ni treba razlagati. Mednarodne pogodbe sklepajo države z različnimi pravnimi sistemi in pogosto tudi z različnimi političnimi interesi, kar pogosto vodi v kompromisne in ne dovolj jasne opredelitve pravnih pojmov. Zato so morda še bolj kot predpisi notranjega prava predmet različnih razlag. [4]
 
5. Da morajo sodišča mednarodne pogodbe razlagati skladno z Ustavo, ne more biti sporno. To stališče izhaja že iz hierarhije predpisov v slovenskem pravnem redu, v katerem imajo mednarodne pogodbe prednost samo v razmerju do zakonov in drugih notranjepravnih predpisov, ne pa v razmerju do Ustave (8. člen in drugi odstavek 153. člena Ustave).[5] Razmerje med Ustavo in mednarodno pogodbo izhaja tudi iz prve alineje prvega odstavka 160. člena Ustave, na podlagi katere lahko Ustavno sodišče odloča o skladnosti zakona o ratifikaciji mednarodne pogodbe z Ustavo.[6] Z izvrševanjem te pristojnosti Ustavno sodišče posredno presoja ustavno skladnost mednarodne pogodbe.
 
6. Pri uporabi mednarodne pogodbe pa sodišča veže tudi 31. člen Dunajske konvencije o pogodbenem pravu (v nadaljevanju DKPP), po katerem je treba mednarodno pogodbo razlagati v dobri veri in ob tem upoštevati v pogodbi uporabljene izraze v njihovem običajnem pomenu, v okviru besedila kot celote ter v luči njenega predmeta in cilja. Z vidika mednarodnega prava je namreč treba zagotoviti kolikor le mogoče poenoteno razlago, ki jo lahko brez težav sprejmejo vse pogodbene stranke. V izogib preveliki svobodi pogodbenic pri namenski razlagi sta zato mednarodnopravna sodna praksa in teorija dali poseben poudarek jezikovni razlagi mednarodne pogodbe.[7]
 
7. Pri razlagi mednarodnih pogodb je torej potrebna posebna previdnost. Sodišče mora najti pravo ravnovesje med Ustavo in sprejeto mednarodno obveznostjo. Vse navedeno velja tudi za mednarodne pogodbe s področja mednarodnega zasebnega prava. [8]
 
8. Pritožnica je z ustavno pritožbo izpodbijala sodbi, ki se opirata na jezikovno razlago 3. člena in točk a.) in b.) 4. člena Konvencije. V njih je namreč določeno, da se pravo države registracije vozila (ne pa pravo države kraja prometne nesreče) uporabi nasproti žrtvi, ki je bila potnik, ki običajnega prebivališča nima v državi prometne nesreče, le, če: (a) je bilo v nesreči eno samo vozilo in je to registrirano v kakšni drugi državi, ne pa v tisti, v kateri se je pripetila nesreča, ali (b) je bilo v prometni nesreči več vozil in so vsa registrirana v isti državi, ki ni tista, v kateri se je pripetila prometna nesreča. Jezikovna razlaga teh določb je v konkretnem primeru pripeljala sodišči do odločitve o uporabi prava države, v kateri se je pripetila nesreča (RH). Sodišči sta uporabili pravilo lex loci delicti comissi, ki je kot splošna navezna okoliščina določena v 3. členu Konvencije.
 
9. Pomen navedenega pravila je do neke mere mogoče pojasniti z datumom nastanka Konvencije in tedanjim stanjem razvoja mednarodnega zasebnega prava.[9] Kasneje je pravna doktrina glede vprašanj deliktnega statuta doživela določen razvoj v smeri večje uveljavitve izbire prava, ki ima najtesnejšo zvezo s pravnim razmerjem.[10] Te spremembe (s katerimi je bil med drugim pogosto olajšan položaj oškodovanca) so v pozitivnem slovenskem pravu zdaj uveljavljene najprej v splošni klavzuli najtesnejše zveze (prvi odstavek 2. člena ZMZPP), posebej za nepogodbeno odškodninsko odgovornost pa tudi v drugem odstavku 30. člena ZMZPP. Tej usmeritvi sledi tudi Uredba št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ("Rim II"),[11] čeprav na podlagi prvega odstavka 28. člena ne posega v obveznosti držav članic Evropske unije, ki jih imajo po Konvenciji. V prvem odstavku 4. člena sicer primarno odkazuje na pravo države, v kateri škoda nastane (lex loci damni [12]), vendar drugi in tretji odstavek 4. člena vsebujeta izjemi od načelnega pravila, ki sta očitno namenjeni reševanju situacij, ko je drug pravni red bistveno bolj povezan s škodnim dejanjem (pravo skupnega običajnega prebivališča in fleksibilna generalna klavzula najtesnejše zveze). Podoben namen v Konvenciji zasledujejo navedene določbe 4. člena. Izjeme od pravila lex loci delicti comissi v Konvenciji so različice pravila najtesnejše zveze.[13]
 
10. Sodišči sta v obravnavanem primeru konvencijsko odkazilo na pravo države registracije razlagali restriktivno in sta zavrnili možnost odstopa od pravila lex loci delicti comissi. Besedilo prvega stavka točke a.) 4. člena v zvezi z drugo alinejo iste točke Konvencije govori o enem samem v kakšni drugi državi registriranem vozilu, "ki je bilo v nesreči". Točka b.) 4. člena ponavlja enako besedilo glede večjega števila v (isti) drugi državi registriranih vozil.[14] Ozka jezikovna razlaga besedne zveze "je bilo v nesreči eno samo vozilo" razume, da so izven njenega dosega vse situacije, ko je v prometni nesreči v najširšem mogočem naravnem smislu bilo udeleženo več kot eno samo vozilo – predvsem pa gotovo iz svojega obsega izloča situacije, ko sta dve vozili fizično delovali druga na drugo tako, da sta neposredno trčili (tako je bilo v obravnavanem primeru). Ta ozka jezikovna razlaga manjša število primerov, v katerih Konvencija dopušča odstop od pravila lex loci delicti comissi. Ker sta v tem primeru trčili vozili z različnima državama registracije, po oceni sodišč niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo slovenskega prava.
 
11. Pritožnica ni uveljavljala odškodnine in tožila nemškega voznika ali njegove zavarovalnice. Svoj zahtevek je uveljavila proti slovenski zavarovalnici, ki je zavarovala odgovornost voznika vozila s slovensko registracijo. Za presojo odgovornosti slovenskega voznika tudi ni bilo odločilno pravo kraja, kjer se je pripetila prometna nesreča, ker njegova odgovornost ni bila predmet spora. To odškodninsko razmerje zato kaže očitno zvezo s pravnim sistemom RS, česar ne more spremeniti okoliščina, da se je škodni dogodek zgodil v tujini. S slovenskim pravom so povezani vsaj še naslednji elementi razmerja: državljanstvo in običajno prebivališče pritožnice, sedež tožene zavarovalnice, registracija vozila, s katerim je bila povzročena prometna nesreča, kraj sklenitve zavarovalne pogodbe, državljanstvo povzročitelja, kraj nastajanja nepremoženjske škode po končanem zdravljenju. Položaj pritožnice je v bistvenem enak položaju vseh tistih oškodovancev, za katere so prav tako značilni vsi navedeni elementi. Edina razlika med njimi in pritožnico je v tem, da so bili kot sopotniki udeleženi v prometnih nesrečah, ki so se zgodile v RS.
 
12. Uporaba prava, ki je le šibko povezano z okoliščinami škodnega primera in/ali z osebnimi okoliščinami oškodovanca in odgovorne osebe, utegne pripeljati do tega, da bodo v bistvenem enaki položaji obravnavani različno brez razumnega, v naravi stvari utemeljenega razloga. Do tega lahko pride zato, ker sodišče kolizijskopravne norme, ki je dovolj ohlapna, da omogoča več razlag, ne razlaga tako, kot zahteva načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Menim, da je izjemi iz 4. člena Konvencije mogoče razlagati v skladu z namenom, ki ga ta določba zasleduje. To pa je uporaba prava, ki ima tesnejšo vez z obravnavanim sporom kot je pravo kraja, kjer se je zgodila prometna nesreča.
 
13. Oporo za takšno stališče vidim tudi v odločitvi Vrhovnega sodišča št. II Ips 226/99 z dne 20. 1. 2000, ki pa jo večinska odločba ne šteje za primerljivo. V tem sklepu je Vrhovno sodišče pravno opredelilo situacijo, ko se je slovensko vozilo na Korziki zaletelo v obcestni drog, do česar je prišlo zaradi izogibanja vozilu, čigar državna pripadnost je ostala neznana. Tožnik (sopotnik v tem vozilu) je menil, da je treba uporabiti francosko pravo. Vrhovno sodišče je ocenilo, da je treba uporabiti slovensko pravo, saj je treba šteti, da je bilo v škodnem dogodku udeleženo le eno vozilo (registrirano v RS). Določbo Konvencije, ki govori o "enem vozilu", je namreč treba razumeti tako, da je s tem mišljeno znano vozilo, torej vozilo, iz katerega oškodovanec lahko črpa svoje pravice do odškodnine. Pravo kraja, kjer je takšno vozilo registrirano, je namreč v tesnejši zvezi z odškodninskim razmerjem potnika, ki sam ne pripada območju kraja, kjer je škoda nastala, kakor pa pravo kraja, kjer je škoda nastala. V večinski odločbi je poudarjena razlika med obema primeroma, ki po mojem mnenju izgubi svoj pomen, če drugo vozilo ni bilo udeleženo v poznejšem odškodninskem sporu.
 
14. Kot je že bilo navedeno, se lahko v konkretnih primerih tudi pri prometnih nesrečah, v katerih so oškodovani sopotniki v osebnih vozilih in ki se pripetijo v RS, kumulirajo prav vsi enaki elementi odškodninskega razmerja kot v pritožničinem primeru. Z enakostjo v teh elementih (različen je le kraj škodnega dogodka) je podana bistvena enakost navedenih odškodninskih razmerij s položajem pritožnice. Ko sodišči besedila Konvencije o enem vozilu, ki "je bilo" v nesreči, nista razlagali tako, da je odločilno, ali gre za eno ali več vozil, iz katerih lahko pritožnica črpa svoje pravice do odškodnine (pritožnica odškodnine ni zahtevala od nemškega voznika ali njegove zavarovalnice), nista upoštevali kumulacije elementov, ki povezujejo sporno razmerje s slovenskim pravom, temveč sta se oprli na razliko v glede na okoliščine primera nepomembni in naključni okoliščini kraja škodnega dogodka.
 
15. Če je treba Konvencijo razlagati skladno z Ustavo in če tudi DKPP upošteva namensko razlago ter ob upoštevanju dejstva, da je odškodninski spor nastal le med pritožnico in slovensko zavarovalnico, po mojem mnenju ne obstaja stvarno utemeljen razlog za razlikovanje med položajem pritožnice in položajem navedene kategorije oškodovancev. Brez stvarno utemeljenega razloga pa se ne smejo različno obravnavati primeri, ki se ne razlikujejo v nobeni bistveni pravno pomembni okoliščini. Ne vidim tudi, kako bi lahko v obravnavanem primeru razlaga Konvencije in posledična izbira slovenskega materialnega prava kakorkoli posegla v pravno varnost, ki naj bi jo Konvencija varovala. Če namreč obstaja odškodninski spor le med pravdnima strankama, ki pripadata istemu (slovenskemu) pravnemu redu, tudi ne morejo biti prizadeti interesi drugih držav (strank Konvencije) oziroma njihovih civilnopravnih subjektov. Izpodbijani odločitvi, ki temeljita na nasprotnem stališču, sta zato po mojem mnenju ob predpostavki, da nemško vozilo ni bilo udeleženo v poznejšem odškodninskem sporu,[15] v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
 
16. Sicer pa menim, da je pri razlagi Konvencije treba upoštevati tudi časovni element.[16] Tudi mednarodne pogodbe je treba razlagati v skladu z razvojem družbenih in pravnih razmerij, v katerih živijo in se uporabljajo. Čeprav starejša mednarodna pogodba formalno še vedno velja, je po mojem mnenju treba razlago prilagajati novejšim pogledom na določeno pravno področje, v konkretnem primeru na deliktni statut. Da je navezna okoliščina kraja, kjer se je pripetila prometna nesreča, v povezavi z razvojem mednarodnega zasebnega prava, ki ga upošteva tudi ZMZPP, že preseženo, je navedeno v 9. točki tega ločenega mnenja. Zato menim, da sodišči, če bi v obravnavanem primeru uporabili slovensko pravo, Konvencije ne bi kršili, temveč bi z njeno ustavnoskladno razlago upoštevali načelo enakosti in s tem enako obravnavali oškodovance, ki so v bistveno enakem položaju.
 
 
 
Mag. Marija Krisper Kramberger
 
 
Opombe:
[1] V 3. členu Konvencije je določeno, da se uporabi zakonodaja države, v kateri se je pripetila prometna nesreča.
[2] Sodišča pa se pogosto srečujejo z vprašanjem, ali je pravo, na katerega napotujejo določbe Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP), v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) in ga zato pri odločanju ne uporabijo. Toda v obravnavanem primeru se ZMZPP na podlagi 4. člena tega zakona ne uporablja, ker je razmerje urejeno z mednarodno pogodbo (Konvencijo).
[3] Ustavno sodišče lahko v postopku po drugem odstavku 160. člena Ustave sprejme tako imenovano interpretativno mnenje, če bi ustavnoskladna razlaga lahko pripeljala do nesoglasij med pogodbenimi strankami zaradi različnega razumevanja vsebine pogodbe, Tako je ravnalo v zadevi št. Rm-1/02 z dne 19. 11. 2003 (Uradni list RS, št. 118/03 in OdlUS XII, 89), v kateri je pojasnilo, kakšna razlaga Sporazuma med RS in Svetim Sedežem o pravnih vprašanjih ni v neskladju z ustavnima načeloma suverenosti in ločenosti države in verskih skupnosti, in naložilo državnim organom RS, da pri izvrševanju sporazuma upoštevajo vsebino, kakršno je z razlago določilo Ustavno sodišče. Seveda pa lahko takšno mnenje povzroči, da mednarodna pogodba ne bo ratificirana.
[4] Le za primer navajam Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ki je svojo vsebino in pomen dobila šele v številnih odločbah Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).
[5] V tej zadevi ne načenjam problema razmerja med Ustavo in pravom Evropske unije v povezavi s 3.a členom Ustave
[6] Poudariti pa je treba, da ima v primeru, ko Ustavno sodišče zakon o ratifikaciji razveljavi, njegova odločitev učinek samo v notranjepravni ureditvi. Izločitev protiustavnih mednarodnih pogodb iz notranjega pravnega sistema na opisani način ni zaželena, saj pripelje do neizpolnjevanja mednarodne pogodbe, ki ga praviloma ni moč opravičiti s sklicevanjem na notranje pravo, in pomeni mednarodni delikt (tako Ustavno sodišče v 13. točki mnenja št. Rm-1/97 z dne 5. 6. 1997, Uradni list RS, št. 40/97 in OdlUS VI, 86).
[7] Tako Ustavno sodišče v opombi 6 mnenja št. Rm-2/02 z dne 5. 12. 2002 (Uradni list RS, št. 117/02 in OdlUS XI, 246). Za pogodbe, sklenjene pred uveljavitvijo DKPP, je upoštevno običajno mednarodno pravo. To so načela in pravila razlage, ki sta jih razvili sodna praksa in teorija in ki po vsebini ne odstopajo od pravil razlage, kot jih predvideva DKPP (odločba Ustavnega sodišča št. Up-547/02 z dne 8. 10. 2003, Uradni list RS, št. 108/03 in OdlUS XII, 106).
[8] Tako tudi za nemško pravo J. Kropholler, Internationales Privatrecht, 4. spremenjena in dopolnjena izdaja, Mohr Siebeck, Tübingen 2001, str. 34. Avtor navaja, da blažja obravnava kršitev temeljnih pravic v mednarodnih pogodbah ("favor conventionis") ne pride v poštev, saj tudi mednarodne pogodbe postanejo del notranjega prava s pristankom državnega zakonodajalca.
[9] S. Cigoj, Mednarodno zasebno pravo (pravna razmerja z inozemskimi elementi), 2. knjiga, Univerza v Ljubljani, Ljubljana 1966, str. 137, navaja, da je pri neposlovnih odškodninskih obveznostih ta navezna okoliščina najbolj razširjena in se je uveljavila v praksi in zakonodaji (delo je izšlo pet let pred sprejemom Konvencije). Gre za najstarejšo in najbolj splošno navezno okoliščino (tako M. Ilešič, A. Polajnar-Pavčnik, D. Wedam-Lukić, Mednarodno zasebno pravo, II. dopolnjena izdaja, ČZ Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1992, str. 57).
[10] A. Polajnar-Pavčnik, Novejši razvoj evropskega kolizijskega prava, Podjetje in delo, št. 6–7 (2008), str. 1374–1375, navaja, da je lex loci sicer primerna izhodiščna navezna okoliščina, vendar je vez odškodninskega razmerja s krajem povzročitve pogosto povsem naključna. Zato teorija opozarja, da je treba upoštevati socialno razmerje med strankama, kadar to izvira iz okolja, drugačnega od geografskega okolja delikta.
[11] UL L 199, 31. 7. 2007, str. 40–49 (Uredba Rim II). Uredba se uporablja od 11. 1. 2009.
[12] Ker gre za spor o nepremoženjski škodi, ki jo pritožnica trpi v Sloveniji, bi lahko ta navezna okoliščina odkazovala na slovensko pravo (o tem, kje je kraj nastanka škode, v teoriji sicer ni enotnega stališča).
[13] M. Pak, Deliktna odgovornost za prouzrokovanu štetu u medjunarodnom privatnom pravu, Institut za uporedno pravo, Beograd 1972, str. 102.
[14] Angleško izvirno besedilo Konvencije uporablja besedno zvezo "vehicle … involved in the accident", francosko izvirno besedilo pa besedno zvezo "véhicule … impliqué dans l'accident".
[15] Tega sodišči nista obravnavali, ker ga nista šteli za odločilnega.
[16] Da je potek časa pomemben, kaže npr. obširna sodna praksa ESČP pri uporabi EKČP, ki je postopoma širila pomen določenih pojmov ali poudarjala drugačen (nov) pomen nekaterim pravicam (npr. lastninske pravice po Protokolu št. 1 k EKČP).
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Petra Peterlin, Dol pri Ljubljani
Datum vloge:
17.06.2008
Datum odločitve:
16.12.2009
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
zavrnitev
Dokument:
US28969