Up-699/12

Opravilna št.:
Up-699/12
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2013:Up.699.12
Akt:
Sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cp 383/2012 z dne 5. 6. 2012
Izrek:
Sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cp 383/2012 z dne 5. 6. 2012 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.
Evidenčni stavek:
Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave zagotavlja pravico od sodišča zahtevati meritorno, vsebinsko odločitev v nekem sporu in to, da je sodno varstvo učinkovito, takšno, da lahko stranka učinkovito brani svoje pravice, interese in pravne koristi. Bistvenega pomena je, da ne pride do dejanj, ki bi izničila morebitni kasnejši uspeh stranke v sodnem postopku. Do nastanka polne pravne osebnosti pritožnice dejansko odloženo sodno varstvo njenih premoženjskih interesov glede občinskih nepremičnin ne more preprečiti posegov v pravni položaj pritožnice, ki bi izničili smiselnost kasnejših sodnih postopkov pritožnice proti Mestni občini Koper. Pritožnica izpolnjuje vse glavne pogoje za priznanje sposobnosti biti stranka v konkretnem nepravdnem postopku. Če bi ji Višje sodišče to sposobnost priznalo, bi s tem učinkovito zavarovalo njeno človekovo pravico do sodnega varstva oziroma do meritorne odločitve o njenih pravicah in pravnih interesih. 
Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje. 5.3.13.2 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Dostop do sodišč. 1.4.9.1 - Ustavno sodstvo - Postopek - Stranke - Locus standi. 1.4.52.2 - Ustavno sodstvo - Postopek - Procesne predpostavke v postopku ustavne pritožbe - Pravni interes za vložitev ustavne pritožbe. 1.4.52.3 - Ustavno sodstvo - Postopek - Procesne predpostavke v postopku ustavne pritožbe - Upravičenost za vložitev ustavne pritožbe. 1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja. 1.5.4.5 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste - Zadržanje.
Pravna podlaga:
Člen 15.2, 23, 23.1, Ustava [URS] Člen 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-699/12-14
2. 10. 2012
 
 
SKLEP 
 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Občina Ankaran, ki jo zastopa mag. Miha Šipec, odvetnik v Ljubljani, na seji 2. oktobra 2012
 
sklenil:
 
1. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cp 383/2012 z dne 5. 6. 2012 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru št. N 35/2012 z dne 3. 5. 2012 se sprejme v obravnavo. 
 
2. Do končne odločitve Ustavnega sodišča se Mestni občini Koper prepovesta odsvojitev in obremenitev naslednjih zemljišč: 
 
– parc. št. 727, 729, 809, 810, 821, 825, 828, 867, 186/7, 186/8, 242/1, 242/2, 242/3, 716/2, 721/11, 721/9, 726/3, 803/1, 803/2, 811/1, 811/2, 827/2, 847/1, 847/2, 847/3, 847/4, 847/5, 865/1, 868/5, 877/16, 877/19, 878/1, 878/14, 878/2, 879/1, 880/5, 878/53, 878/55, 878/56, 90, 269, 2/1, 2/2, 142/5, 147/2, 186/3, 228/12, 228/5, 228/6, 232/1, 234/2, 716/1, 720/1, 720/2, 730/1, 730/3, 730/5, 730/6, 799/14, 827/1, 849/1, 849/5, 849/6, 875/2, 876/3, 877/10, 878/15, 878/18, 878/19, 878/22, 878/25, 878/41, 878/42, 878/48, 878/49, 884/1, 884/2, 888/16, 888/18, 888/27, 888/28 v celoti, parc. št. 866, 878/51 in 878/52 pa na solastninskem deležu Mestne občine Koper do 2/3, vse k. o. 2594 Ankaran; 
 
– parc. št. 1752, 1796, 2068, 216.S, 309.S, 508.S, 509.S, 54.S, 59.S, 60/1.S, 60/2.S, 385.S, 1744/1, 1744/3, 1751/2, 1751/3, 1751/4, 1753/1, 1753/2, 1754/2, 1778/1, 1787/1, 1791/11, 1808/12, 1809/1, 1817/3, 1885/6, 2064/8, 2069/1, 1742, 1748, 1750, 1756, 1758, 1790, 1813, 1814, 2180, 3872, 3873, 3874, 1744/2, 1744/4, 1744/5, 1744/6, 1744/7, 1744/8, 1747/2, 1749/1, 1751/1, 1753/3, 1753/4, 1754/1, 1754/3, 1757/10, 1757/11, 1757/12, 1757/17, 1757/19, 1757/20, 1757/7, 1757/8, 1757/9, 1759/1, 1759/3, 1760/2, 1760/3, 1760/4, 1760/5, 1760/6, 1765/4, 1778/5, 1786/2, 1787/2, 1787/3, 1788/1, 1788/2, 1788/3, 1788/4, 1788/5, 1788/6, 1791/10, 1791/13, 1791/8, 1795/6, 1795/8, 1808/13, 1808/16, 1808/17, 1808/4, 1808/5, 1809/2, 1810/1, 1817/1, 1817/2, 1819/1, 1819/2, 1821/2, 1821/3, 1821/5, 1821/6, 1827/10, 1827/12, 1827/2, 1827/20, 1827/3, 1827/5, 1848/5, 1852/1, 1854/4, 1854/5, 1905/10, 1905/11, 1905/12, 1905/8, 1905/9, 2047/3, 2064/4, 2064/5, 2064/6, 2064/7, 2179/1, 1791/8, 1827/14, 1827/15 v celoti, vse k. o. 2592 Jernej; 
 
– parc. št. 2, 4, 8, 12, 15, 27, 29, 38, 56, 57, 107, 111, 411, 413, 414, 415, 416, 417, 418, 469, 569, 706, 778, 780, 781, 790, 925, 926, 927, 928, 938/3, 940, 1009, 1046, 1057, 1058, 1061, 1064, 1066, 1068, 1081, 1180, 1218, 1219, 1220, 1221, 1223, 1225, 1226, 1227, 1228, 1230, 1231, 1233, 1234, 1235, 1237, 1319, 1327, 1329, 1357, 1360, 28/1, 1011/11, 1011/7, 1011/9, 1012/6, 1045/4, 1045/5, 106/3, 1060/1,1065/1, 1078/2, 1082/2, 1083/2, 1084/1, 1084/2, 1084/3, 1085/1, 1085/2, 1085/3, 1086/1, 1086/5, 114/1, 1178/1, 1215/1, 1216/1, 1216/3, 1217/1, 1229/1, 1229/2, 1232/2, 1236/1, 1236/2, 1313/2, 1313/5, 1320/3, 1320/4, 1325/4, 1361/22, 1361/31, 1361/40, 1363/1, 1364/21, 1364/30, 1364/31, 1364/32, 1365/1, 1365/13, 1365/2, 1365/28, 1365/3, 1365/8, 1367/23, 1367/24, 1367/25, 1367/3, 1367/57, 1367/58, 1367/8, 34/2, 444/9, 482/6, 488/2, 560/9, 561/11, 571/3, 677/3, 680/1, 682/14, 688/1, 688/2, 720/1, 746/4, 746/5, 753/1, 775/3, 831/1, 831/2, 858/1, 881/3, 881/4, 942/2, 945/13, 945/16, 957/12, 171, 446, 496, 521, 536, 545, 555, 556, 558, 572, 573, 593, 621, 622, 623, 624, 803, 811, 888, 898, 1063, 1110, 1330, 1011/11, 1011/4, 1012/8, 1013/1, 1049/1, 1059/1, 1065/2, 1176/3, 1176/6, 1177/1, 1178/2, 1232/1, 1314/13, 1314/4, 1314/7, 1317/2, 1317/3, 1320/2, 1328/4, 1361/11, 1361/15, 1361/17, 1361/2, 1361/22, 1361/23, 1361/24, 1361/25, 1361/26, 1361/27, 1361/3, 1361/31, 1361/32, 1361/33, 1361/35, 1361/36, 1361/37, 1361/38, 1361/39, 1361/5, 1361/8, 1362/5, 1363/24, 1363/26, 1363/29, 1363/5, 1363/6, 1364/13, 1364/25, 1364/4, 1364/5, 1365/5, 1367/14, 1367/17, 1367/36, 1367/39, 1367/55, 170/1, 170/3, 39/2, 444/5, 444/6, 444/7, 503/1, 537/1, 537/2, 544/1, 544/2, 544/3, 546/1, 547/7, 559/2, 561/13, 561/2, 571/2, 576/4, 576/6, 576/8, 682/10, 685/1, 685/4, 703/4, 705/1, 715/1, 715/3, 716/2, 716/8, 736/1, 746/6, 752/2, 802/1, 802/2, 805/1, 817/3, 818/5, 854/1, 854/11, 854/13, 881/11, 881/2, 922/2, 923/2, 1365/32 in 945/21 v celoti, parc. št. 1145/2 in 547/1 na solastninskem deležu Mestne občine Koper do 1/2, parc. št. 1367/5 na solastninskem deležu Mestne občine Koper do 1123/1349, parc. št. 779/3 na solastninskem deležu Mestne občine Koper do 15/100, parc. št. 1367/30 pa na solastninskem deležu Mestne občine Koper do 7/637, vse k. o. 2593 Oltra.  
 
3. Prepoved iz prejšnje točke izreka se zaznamuje v zemljiški knjigi.  
 
OBRAZLOŽITEV
 
1. Pritožnica je v nepravdnem postopku vložila predlog za ureditev razmerij med skupnima lastnikoma (pritožnico in Mestno občino Koper – v nadaljevanju MOK) glede nepremičnin v občinski lasti na ozemlju pritožnice in predlog za začasno odredbo, s katero bi se MOK prepovedala prodaja posameznih od navedenih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je predlog zavrglo, sodišče druge stopnje pa je pritožbo pritožnice zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje, vendar z drugačnimi razlogi. Poudarilo je, da je od obstoja sposobnosti biti stranka, ki je splošna procesna predpostavka, odvisna dopustnost predloga za sodno varstvo. Brez te sposobnosti naj sodišče sploh ne bi smelo vsebinsko odločati o zahtevi oziroma predlogu. Po mnenju Višjega sodišča pritožnica ni pravno sposobna in tako tudi ni sposobna biti stranka, pri čemer gre za pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti. To stališče je Višje sodišče oprlo predvsem na dejstvo, da je pritožnica sicer že ustanovljena, ni pa še konstituirana, zato naj še ne bi pridobila pravne subjektivitete in sposobnosti za nastopanje v pravnem prometu. Višje sodišče meni, da občina pridobi pravno sposobnost šele po "izvedbi ustanovitve organizacije, ki ji pravni red priznava lastnost pravnega subjekta," oziroma po tvorbi ustreznega organizacijskega ustroja, s katerim lahko pravna oseba deluje in udejanja svoj namen.
 
2. Pritožnica zatrjuje kršitev človekovih pravic iz 14., 22., 23. in 33. člena Ustave. Obširno opisuje razloge za vložitev predloga za ureditev razmerij v nepravdnem postopku. Navaja, da želi MOK "razlastiti" pritožnico z razpolaganjem z nepremičninami z njenega območja, ki so nerazdeljeno skupno premoženje pritožnice in MOK. Pritožnica meni, da ji stališče sodišč v času med ustanovitvijo in konstituiranjem organov odreka vsako možnost za sodno varstvo njenih pravic in premoženja. Trdi, da je bila ustanovljena z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-114/11 z dne 9. 6. 2011 (Uradni list RS, št. 47/11) na dan izdaje te odločbe in da je tega dne pridobila pravno sposobnost, sposobnost biti subjekt pravic in obveznosti. Pritožnica poudarja, da z ustanovitvijo nove občine, ki se izloči iz druge občine, za premoženje teh dveh občin nastane pravni režim nerazdeljenega skupnega premoženja, pri katerem je za posle rednega upravljanja, vključno z odtujevanjem, v skladu z 51.b členom Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 79/09 in 51/10 – v nadaljevanju ZLS) pogoj soglasje obeh občin. Pritožnica naj bi zato 9. 6. 2011 pridobila upravičenja skupnega lastnika na upoštevnem občinskem premoženju. Po njenem mnenju pravni red v vseh drugih primerih nerazdeljenega skupnega premoženja priznava pravico skupnih lastnikov, da zahtevajo varstvo svojih pravic zoper druge skupne lastnike v sodnem postopku (in sicer po postopku iz 112.–117. člena Zakona o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/86 in 20/88 – popr. – ZNP). Ker ji je sodišče v izpodbijanem sklepu to pravico odreklo in jo je obravnavalo drugače od oseb v bistveno enakem položaju, naj bi ji kršilo pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Za takšno razlikovanje naj ne bi bilo razumnega razloga. Po oceni pritožnice dejstvo, da procesno nesposoben subjekt nima zastopnika, ne more pomeniti, da tak subjekt zato ostane brez pravic in brez možnosti, da bi te pravice sodno uveljavljal. Ker naj bi v drugih primerih, ko procesno nesposobna fizična ali pravna oseba v nekem trenutku nima nobenega zastopnika, pravni red vedno poskrbel, da se njene pravice nazadnje uveljavijo po nekem zakonitem ali začasnem zastopniku, naj bi bila pritožnica neenako obravnavana tudi v razmerju do teh procesno nesposobnih oseb in tudi v razmerju do pravnih oseb, ki so veljavno zastopane. Pritožnica zatrjuje tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker do sodnega postopka, v katerem bi se ta pravica udejanjila, sploh ni prišlo. Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave naj bi bila pritožnici kršena, ker ji je bil v celoti onemogočen dostop do sodišča, čeprav že ima materialne pravice na nerazdeljenem skupnem premoženju. Teh naj zaradi izpodbijanega sklepa ne bi mogla braniti pred sodiščem. Pritožnica zastopa stališče, da bi ji moralo sodišče v nepravdnem postopku omogočiti dostop do sodnega varstva tako, da bi se določila procesno sposobna fizična oseba, ki bi jo zastopala (navaja tudi dva procesna instituta, ki naj bi to omogočala). Trdi, da sta izpodbijana sklepa prekršila tudi njeno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, in sicer v zvezi z nerazdeljenim skupnim premoženjem, glede katerega (kolikor so to nepremičnine, ki ležijo na območju pritožnice) naj bi pritožnica utemeljeno pričakovala, da bo postala njegova izključna lastnica. Pritožnica predlaga, naj Ustavno sodišče ob sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo za čas do svoje končne odločitve prepove MOK ponujanje v prodajo in prodajanje nepremičnin v katastrskih občinah Ankaran, Jernej in Oltra, naj ta sklep objavi v Uradnem listu Republike Slovenije ter na spletni strani MOK ter naj odredi zaznambo sklepa v zemljiški knjigi. V ta namen prilaga seznam 519 nepremičnin, ki naj bi bile nerazdeljeno skupno premoženje pritožnice in MOK in ki naj bi ležale na območju pritožnice.
 
3. Dne 28. 8. 2012 je pritožnica dopolnila ustavno pritožbo. Namesto za nepremičnine iz prvotnega seznama sedaj predlaga prepoved odsvojitve za 507 nepremičnin iz novega seznama, za katere prilaga izpise iz Registra prostorskih enot Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju register GURS), iz katerih naj bi bila razvidna njihova lega v naselju Ankaran, torej na območju pritožnice. Poleg teh nepremičnin predlaga enako tudi za 8 novih nepremičnin iz k. o. Jernej, na katerih naj bi MOK svojo lastninsko pravico vknjižila pred kratkim ali sploh še ne. Pritožnica predlaga, naj se začasni ukrep vendarle odredi tudi na splošnejši način, brez navedbe parcelnih številk posameznih nepremičnin, pač pa z opredelitvijo glede na lego na območju pritožnice. Opozarja, da MOK z zadnjim razpisom javne dražbe (23. 8. 2012) izkazuje jasno odločenost, da bo nadaljevala prodajanje ankaranskega premoženja, ne glede na vse ugovore.
 
4. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene pritožničine človekove pravice oziroma temeljne svoboščine (1. točka izreka).
 
5. Pritožnica predlaga, naj Ustavno sodišče do končne odločitve prepove, da bi MOK odtujevala nepremičnine v občinski lasti na območju pritožnice, in s tem določi način izvršitve sklepa o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo. Ta predlog pritožnica utemeljuje z navedbami, da bodo po eni strani brez začasnega ukrepa zadevne nepremičnine že v teku tega postopka odtujene (do celotne kupnine pa pritožnica ne bo mogla priti), po drugi strani pa bo v primeru izdaje začasnega ukrepa uveljavitev (po mnenju pritožnice sicer dvomljivih) morebitnih pravic MOK na nepremičninah v občini Ankaran zgolj časovno nekoliko odložena.
 
6. O predlogu, kot je pritožničin, Ustavno sodišče odloča z uporabo kriterijev iz 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS), ki določa, da se ob sprejemu ustavne pritožbe zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. V obravnavani zadevi je pritožnica s predložitvijo sklepov MOK o načrtih ravnanja s stvarnim premoženjem, objav javnih dražb ter namer za sklenitev neposredne pogodbe o prodaji nepremičnega premoženja MOK prepričljivo izkazala, da v MOK intenzivno potekajo postopki za prodajo (tudi) nekaterih nepremičnin, ki ležijo na območju Občine Ankaran, torej pritožnice. V tej zvezi je treba upoštevati, da želi pritožnica z vložitvijo ustavne pritožbe v končni posledici doseči meritorno odločitev nepravdnega sodišča o predlogu za ureditev razmerij med MOK in seboj kot (domnevnima) skupnima lastnikoma nepremičnin v občinski lasti na ozemlju pritožnice in o predlogu za začasno odredbo v nepravdnem postopku, ki bi MOK prepovedala, da sama razpolaga s temi nepremičninami. To pomeni, da želi pritožnica s sprejeto ustavno pritožbo dejansko doseči vsebinsko presojo in po možnosti uspeh z zahtevo za zavarovanje svojih (domnevnih) lastninskih upravičenj prav na tistih nepremičninah, za katere (vsaj nekatere od njih) je MOK celo že navzven izrazila voljo, da jih želi samostojno prodati. Iz okoliščin primera jasno izhaja, da lahko zavrnitev predloga za prepoved odtujevanja občinskih nepremičnin na območju Ankarana pritožnici povzroči nepopravljive posledice, katerih ne bi bilo mogoče ustrezno sanirati, tudi če pritožnica kasneje uspe z ustavno pritožbo in v nepravdnem postopku prepriča sodišče, da je upravičena do zavarovanja svojih lastninskih upravičenj na navedenih nepremičninah. Do tistega trenutka utegne biti namreč del nepremičnin že prodan, njihova transformacija v bolj likvidno premoženjsko obliko pa utegne povzročiti znatno prikrajšanje pritožnice v postopku delitve premoženja med njo in MOK.[1] Po drugi strani bo s predlaganim začasnim ukrepom MOK, tudi če nazadnje uspe v postopku z ustavno pritožbo in če se nazadnje izkaže, da je upravičena do samostojnega razpolaganja, utrpela le določen časovni odlog razpolaganja s spornimi nepremičninami, ki ne more resneje ogroziti njenih interesov. Glede na naravo izpodbijanih sklepov in glede na že navedene razloge je treba na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUstS v zvezi z 49. členom ZUstS določiti način izvršitve odločitve senata. MOK do končne odločitve Ustavnega sodišča ne sme odsvojiti in obremeniti konkretno določenih nepremičnin na ozemlju pritožnice,[2] pri katerih (ali zgolj pri določenih njihovih solastninskih deležih) že iz zemljiške knjige jasno[3] izhaja, da je njihova lastnica MOK, in ki ležijo v katastrskih občinah Ankaran, Jernej in Oltra (2. točka izreka). Navedena prepoved se zaznamuje v zemljiški knjigi (3. točka izreka). Glede na to, da je zemljiška knjiga javna knjiga, namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami (prvi odstavek 1. člena Zakona o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 58/03, 45/08, 28/09 in 25/11 – v nadaljevanju ZZK-1), glede katere velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo (8. člen ZZK-1), po oceni Ustavnega sodišča ni potrebna še objava tega sklepa v Uradnem listu Republike Slovenije ter na spletni strani oziroma oglasni deski MOK, kakor predlaga pritožnica. Prav tako pritožnica – glede na svoje dokazno breme glede dejstva, katere nepremičnine ležijo na njenem ozemlju – ni upravičena zahtevati, naj bi poleg dikcije iz 2. točke izreka tega sklepa Ustavno sodišče sprejelo še "splošnejšo formulacijo" prepovedi odsvojitve in obremenitve.
 
7. Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena, 58. člena in tretjega odstavka 39. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednica senata dr. Etelka Korpič − Horvat ter člana dr. Dunja Jadek Pensa in Jan Zobec. Sklep je sprejel soglasno.
 
 
 
dr. Etelka Korpič – Horvat
Predsednica senata
 
 
Opombe:
[1] Člen 51.c ZLS, ki določa pravila delitve premoženja med občino in novo občino, ki je nastala z izločitvijo določenega ozemlja iz stare občine za primer, ko med njima ni sporazuma, v prvem odstavku alocira nepremičnine praviloma občini, na območju katere ležijo. Za druge premoženjske pravice, denarna sredstva in vrednostne papirje tretji odstavek istega člena določa delitev v sorazmerju s številom prebivalcev obeh občin.
[2] Iz izpisov iz registra GURS je razvidno, da te nepremičnine ležijo v naselju Ankaran, torej – glede na 1. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-114/11 – v Občini Ankaran. Ustavno sodišče v način izvršitve sklepa o sprejemu ni vključilo parc. št. 1921/1, 2132/2 in 3820/2, vse k. o. Jernej, ker po podatkih registra GURS prva spada v naselje Barizoni in zadnji dve v naselje Kolomban, parc. št. 2132, k. o. Jernej, in parc. št. 373/2, k. o. Oltra, ne, ker po podatkih zemljiške knjige sploh ne obstajata, parc. št. 865/2, 877/18 in 878/50, vse k. o. Ankaran, parc. št. 1811, 507.S, 2181, 1808/1, 1808/2, 2129/2 in 2197/3, vse k. o. Jernej, ter parc. št. 447, 947, 1015, 1076/2, 1362/56, 172/3, 175, 176, 177/8, 177/9 in 1365/33, vse k. o. Oltra, pa ne zato, ker MOK ni zemljiškoknjižna lastnica teh nepremičnin. Ustavno sodišče poleg tega ni moglo prepovedati odsvojitve in obremenitve parc. št. 1827/11, 1827/13, 1827/19, 2050/2 in 2199/2, vse k. o. Jernej, saj je v zemljiški knjigi kot lastnik teh nepremičnin vknjižena družba Kompas, Mejni turistični servis, d. d., Ljubljana, pritožnica pa ni dokazala svoje trditve, da se plombe, vpisane pri teh nepremičninah, nanašajo prav na predlog za vknjižbo lastninske pravice MOK (posledično pa tudi ne visoke verjetnosti, da bo do take vknjižbe prišlo).
[3] Kar po oceni Ustavnega sodišča obsega tudi primere, v katerih je v zemljiški knjigi MOK (oziroma njeni pravni predniki) vknjižena še kot oseba s pravico uporabe družbene lastnine.
 
 
 
Up-699/12-25
17. 1. 2013
 

 
ODLOČBA 
 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Občine Ankaran, ki jo zastopa mag. Miha Šipec, odvetnik v Ljubljani, na seji 17. januarja 2013
 
odločilo:

Sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cp 383/2012 z dne 5. 6. 2012 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.  

OBRAZLOŽITEV

A.  
 
1. Pritožnica je v nepravdnem postopku vložila predlog za ureditev razmerij med domnevnima skupnima lastnikoma (pritožnico in Mestno občino Koper – v nadaljevanju MOK) nepremičnin v občinski lasti na ozemlju pritožnice tako, da je odtujevanje in obremenjevanje teh nepremičnin dopustno le, če s tem soglašata obe občini, in predlog za začasno odredbo, s katero bi se MOK prepovedala prodaja posameznih od navedenih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je oba predloga zavrglo, ker naj pritožnica za svoj zahtevek ne bi imela pravnega interesa, sodišče druge stopnje pa je pritožbo pritožnice zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje, vendar z drugačnimi razlogi. Poudarilo je, da je od obstoja sposobnosti biti stranka, ki je splošna procesna predpostavka, odvisna dopustnost predloga za sodno varstvo pritožnice. Brez te sposobnosti naj sodišče sploh ne bi smelo vsebinsko odločati o zahtevi oziroma predlogu. Nesposobnost biti stranka naj bi bila ovira za izdajo meritorne odločbe. Po mnenju Višjega sodišča pritožnica še ni pravni subjekt oziroma še ni pravno sposobna in tako tudi ni sposobna biti stranka, pri čemer gre za pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti. To stališče je Višje sodišče oprlo predvsem na dejstvo, da je pritožnica sicer že ustanovljena, ni pa še konstituirana, zato naj še ne bi pridobila sposobnosti za nastopanje v pravnem prometu. Višje sodišče meni, da pravna oseba pridobi pravno sposobnost šele po izpolnitvi dejstev, ki jih pravni akt določa kot predpostavke za pridobitev lastnosti pravnega subjekta, oziroma po tvorbi ustreznega organizacijskega ustroja, s katerim lahko pravna oseba deluje in udejanja svoj namen.
 
2. Pritožnica zatrjuje, da je Višje sodišče prekršilo njene človekove pravice iz 14., 22., 23. in 33. člena Ustave. Obširno opisuje razloge za vložitev predloga za ureditev razmerij v nepravdnem postopku. Navaja, da želi MOK "razlastiti" pritožnico z razpolaganjem z nepremičninami z njenega območja, ki so nerazdeljeno skupno premoženje pritožnice in MOK. S tem naj bi bil v veliki meri izničen za delovanje pritožnice nujen premoženjski substrat. Pritožnica meni, da ji stališče sodišč v času med ustanovitvijo in konstituiranjem organov odreka vsako možnost za sodno varstvo njenih pravic in premoženja. Trdi, da je bila ustanovljena z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-114/11 z dne 9. 6. 2011 (Uradni list RS, št. 47/11) na dan izdaje te odločbe in da je tega dne pridobila pravno sposobnost, sposobnost biti subjekt pravic in obveznosti. Pritožnica poudarja, da z ustanovitvijo nove občine, ki se izloči iz druge občine, za premoženje teh dveh občin nastane pravni režim nerazdeljenega skupnega premoženja, pri katerem je za posle rednega upravljanja, vključno z odtujevanjem, v skladu z 51.b členom Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 79/09 in 51/10 – v nadaljevanju ZLS) pogoj soglasje obeh občin. Pritožnica naj bi zato 9. 6. 2011 pridobila upravičenja skupnega lastnika na upoštevnem občinskem premoženju. Navaja, da MOK enostransko prodaja nepremičnine na ozemlju že ustanovljene (in iz MOK izločene) nove občine, kar naj bi bilo očitno pravno nedopustno in samovoljno. Po mnenju pritožnice pravni red v vseh drugih primerih nerazdeljenega skupnega premoženja priznava pravico skupnih lastnikov, da zahtevajo varstvo svojih pravic zoper druge skupne lastnike v sodnem postopku (in sicer po postopku iz 112.–117. člena Zakona o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/86 in 20/88 – popr. – ZNP). Ker naj bi sodišče pritožnici v izpodbijanem sklepu to pravico odreklo in jo obravnavalo drugače od oseb v bistveno enakem položaju, naj bi ji kršilo pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Za takšno razlikovanje naj ne bi bilo razumnega razloga. Po oceni pritožnice dejstvo, da procesno nesposoben subjekt nima zastopnika, ne more pomeniti, da tak subjekt zato ostane brez pravic in brez možnosti, da bi te pravice sodno uveljavljal. Ker naj bi v drugih primerih, ko procesno nesposobna fizična ali pravna oseba v nekem trenutku nima nobenega zastopnika, pravni red vedno poskrbel, da se njene pravice nazadnje uveljavijo po nekem zakonitem ali začasnem zastopniku, naj bi bila pritožnica protiustavno neenako obravnavana tako v razmerju do teh procesno nesposobnih oseb kot tudi v razmerju do tistih procesno nesposobnih oseb, ki so veljavno zastopane, in v razmerju do procesno sposobnih subjektov. Pritožnica zatrjuje tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker do sodnega postopka, v katerem bi se ta pravica udejanjila, sploh ni prišlo. Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave naj bi bila pritožnici kršena, ker ji je bil v celoti onemogočen dostop do sodišča, čeprav že ima materialne pravice na nerazdeljenem skupnem premoženju. Teh naj zaradi izpodbijanega sklepa ne bi mogla braniti pred sodiščem. Po mnenju pritožnice izpodbijani sklep Višjega sodišča njene premoženjske pravice spreminja v pravice, ki jih ni mogoče sodno uveljavljati in so zato odprte za prosto uzurpacijo. Pritožnica zastopa stališče, da bi ji moralo sodišče v nepravdnem postopku omogočiti dostop do sodnega varstva tako, da bi se določila procesno sposobna fizična oseba, ki bi jo zastopala. Navaja tudi procesna instituta iz tretjega odstavka 76. člena in iz 82. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP), ki naj bi to omogočala. Trdi, da sta izpodbijana sklepa prekršila tudi njeno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, in sicer v zvezi z nerazdeljenim skupnim premoženjem, glede katerega (kolikor so to nepremičnine, ki ležijo na območju pritožnice) naj bi pritožnica utemeljeno pričakovala, da bo postala njegova izključna lastnica. Pritožnica trdi, da je pomemben del premoženja, ki je bilo predmet spornega nepravdnega postopka, v povsem zasebnopravni funkciji, zato naj bi pritožnica morala glede tega premoženja uživati varstvo 33. člena Ustave.
 
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-699/12 z dne 2. 10. 2012 sprejelo v obravnavo. Odločilo je, da MOK do končne odločitve Ustavnega sodišča ne sme odsvojiti ali obremeniti v izreku sklepa Ustavnega sodišča konkretno določenih nepremičnin na ozemlju pritožnice, pri katerih iz zemljiške knjige jasno izhaja, da je njihova lastnica v celoti ali v določenem deležu MOK. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Višje sodišče v Kopru. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni udeleženki (MOK), ki je na ustavno pritožbo odgovorila. Nasprotna udeleženka primarno predlaga zavrženje ustavne pritožbe. Procesne predpostavke za njeno obravnavo naj ne bi bile izpolnjene, ker Svet Krajevne skupnosti Ankaran (v nadaljevanju Svet KS Ankaran) oziroma njegov predsednik ne moreta veljavno pooblastiti odvetnika za vložitev ustavne pritožbe v imenu pritožnice, ker pritožnica ne more biti stranka postopka pred Ustavnim sodiščem in ker razveljavitev zgolj izpodbijanega sklepa Višjega sodišča ne more spremeniti njenega pravnega položaja. Nasprotna udeleženka poleg tega navaja, da je ustavna pritožba po vsebini neutemeljena. Zatrjuje, da ni jasno, v čem pritožnica vidi neenakost pred zakonom, da pritožnica konkretno ne pojasni, kako je bila prikrajšana pri izvrševanju pravice do izjave, da je že sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj pritožnici pravica do sodnega varstva v obravnavani zadevi ne pripada, in da Višje sodišče ni sprejelo nobenega stališča, ki bi bilo po vsebini v neskladju s pravico do zasebne lastnine. Nasprotna udeleženka nasprotuje prepovedi odsvojitve in obremenitve nepremičnin.
 
4. Odgovor nasprotne udeleženke je bil pritožnici vročen in je nanj odgovorila. Pritožnica meni, da ima pravico do vsebinske odločitve Ustavnega sodišča o vprašanju, ki ga med drugim načenja njena ustavna pritožba (torej o vprašanju, ali je to, da je Višje sodišče pritožnici odreklo sposobnost nastopati kot stranka v pravdi, v skladu s človekovimi pravicami). Zato naj ustavne pritožbe zaradi neobstoja te sposobnosti ne bi bilo dopustno zavreči. Pritožnica navaja tudi, da so stališča, na podlagi katerih je njen predlog zavrglo sodišče prve stopnje, pravno nepomembna do trenutka, ko se bo do njih moralo opredeliti sodišče druge stopnje (ob ponovnem odločanju o pritožbi). Zato naj ne bi bila dolžna z ustavno pritožbo izpodbijati tudi sklepa sodišča prve stopnje. Pritožnica se ne strinja niti s pomisleki nasprotne udeleženke glede vsebinske utemeljenosti ustavne pritožbe in navaja še, da nasprotna udeleženka vlaga nedopustno "pritožbo" zoper sklep Ustavnega sodišča o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo.
 
 
B. – I.  
 
5. Nasprotna udeleženka meni, da je ustavno pritožbo treba zavreči, ker pritožnica ne more biti udeleženka v postopku pred Ustavnim sodiščem, te pomanjkljivosti pa ni mogoče odpraviti (prvi odstavek 6. člena ZUstS v zvezi s petim odstavkom 81. člena ZPP), poleg tega pa obstajajo tudi okoliščine iz druge in šeste alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS.
 
6. Očitek nasprotne udeleženke, da pritožnica ni sposobna biti udeleženka v postopku s to ustavno pritožbo, ni utemeljen. Pritožnica je bila ustanovljena z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-114/11 in njeno konstituiranje je gotovo bodoče dejstvo. Ko je tako, ji Ustavno sodišče za ta postopek priznava sposobnost biti udeleženka v postopku.
 
7. Ustavno sodišče zavrača tudi očitek nasprotne udeleženke, da Svet Krajevne skupnosti Ankaran (v nadaljevanju KS Ankaran) v obravnavani zadevi ne more veljavno zastopati pritožnice oziroma veljavno pooblastiti odvetnika za vložitev ustavne pritožbe v imenu pritožnice. Člen 140 Statuta Mestne občine Koper (Uradne objave, št. 40/2000, 30/01 in 29/03, ter Uradni list RS, št. 90/05, 67/06 in 39/08 – v nadaljevanju Statut) določa, katere krajevne skupnosti so ustanovljene na območju MOK. Med njimi je tudi KS Ankaran, ki obsega naselje Ankaran, kar potrjuje tudi 2. člen Odloka o določitvi območij krajevnih skupnosti v Mestni občini Koper (Uradne objave, št. 12/96). Krajevne skupnosti MOK so pravne osebe javnega prava, ki jih zastopa svet krajevne skupnosti (141. člen Statuta);[1] ta je najvišji organ odločanja o vseh zadevah v okviru pravic in dolžnosti krajevne skupnosti (146. člen Statuta). Po 147. členu Statuta člane svetov krajevnih skupnosti MOK (torej tudi KS Ankaran) izvolijo volivci s stalnim prebivališčem v krajevni skupnosti. Območje KS Ankaran je enako območju naselja Ankaran, torej je enako območju pritožnice – to območje je bilo izločeno iz območja MOK (1. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-114/11). ZLS sicer nedvomno izhaja iz zasnove krajevne skupnosti kot ožjega dela občine (prvi odstavek 18. člena ZLS) oziroma iz zasnove krajevne skupnosti kot oblike nadaljnje členitve občine, ki je osnovna enota lokalne samouprave. Zakonsko zamišljena krajevna skupnost je zgolj del širše celote in opravlja naloge, ki se pretežno nanašajo na njene prebivalce in ki so ji prenesene v izvajanje s statutom občine oziroma podrobnejšim odlokom (19.b člen ZLS). Svet krajevne skupnosti lahko (kolikor ne gre za izvrševanje na krajevno skupnost že veljavno prenesenih pristojnosti) občinskemu svetu zgolj predlaga odločitve, ki se nanašajo na krajevno skupnost, in, če tako določa statut občine, daje občinskemu svetu ustrezna mnenja (drugi odstavek 19.a člena ZLS). Prebivalci krajevne skupnosti torej praviloma izvršujejo pravico do lokalne samouprave v občini in v njeni krajevni skupnosti kot ožjem delu občine, pri čemer so (morebitne) naloge, ki jih samostojno izvršuje krajevna skupnost, nanjo statutarno prenesene z višje ravni, kar je odvisno od volje občine.
 
8. ZLS ne izhaja iz možnosti sistemskega konflikta med občino in krajevno skupnostjo, pač pa predvideva, da ti dve različni hierarhični ravni izvrševanja lokalne samouprave sodelujeta in delujeta usklajeno. Drugače povedano, zakonska ureditev lokalne samouprave ne rešuje izrecno situacije, kot je podana v obravnavanem primeru, ko je Svet KS Ankaran žarišče in jedro uveljavljanja demokratično izražene volje občanov Ankarana, da se njihovo naselje izloči iz MOK in da se ustanovi nova občina – volje, ki je bila uspešno uveljavljena na podlagi odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-114/11, s katero je Ustavno sodišče ustanovilo občino Ankaran na območju, ki je enako območju KS Ankaran. Tistega dela navedene odločbe Ustavnega sodišča, ki govori o tem, da prebivalci Ankarana do rednih lokalnih volitev leta 2014 pravico do lokalne samouprave uresničujejo v MOK, za tu obravnavani primer ni mogoče razlagati, kot predlaga nasprotna udeleženka (da je predstavniški organ "prebivalcev Ankarana" trenutno župan MOK). Ustavno sodišče ima namreč pred seboj ustavno pritožbo, s katero se izpodbija zavrženje predloga pritožnice v nepravdnem postopku, v širšem smislu pa gre za reševanje spora med pritožnico in MOK glede izvrševanja lastninskih upravičenj na velikem številu občinskih zemljišč. Organi MOK, ki je med drugim ves čas dosledno nasprotovala samemu nastanku pritožnice kot samostojne občine, vsekakor v tem postopku pred Ustavnim sodiščem ne bi mogli vestno in primerno zastopati in varovati interesov pritožnice oziroma bi bili v nerešljivem konfliktu interesov. Kot navaja pritožnica, je Svet KS Ankaran edini neposredno izvoljeni organ lokalne samouprave (le) za območje naselja Ankaran, ki je enako območju pritožnice, izvolilo pa ga je (le) volilno telo, ki je enako volilnemu telesu pritožnice. Ustavno sodišče je v postopkih, ki so nazadnje pripeljali do ustanovitve občine Ankaran oziroma pritožnice (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-137/10 z dne 26. 11. 2010, Uradni list RS, št. 99/10, ter odločba Ustavnega sodišča št. U-I-114/11), priznalo pravni interes za vložitev pobud prav KS Ankaran. KS Ankaran, ki jo zastopa njen svet, v formalnem smislu vsekakor ni organ pritožnice, saj pritožnica do leta 2014 še ne bo imela konstituiranih organov po ZLS (čeprav je za organe MOK mogoče zatrditi povsem enako – tudi oni niso organi pritožnice). Vendar je glede na enakost območja pritožnice in območja KS Ankaran, glede na ozemlje, iz katerega izvira njegova demokratična legitimacija, in glede na zgodovino nastajanja Občine Ankaran, Svet KS Ankaran brez vsakega dvoma telo, ki je najbližje Občini Ankaran kot od MOK ločeni samostojni temeljni enoti lokalne samouprave in ki je tudi najbolj primerno, da zastopa pravice in pravne koristi pritožnice, kadar in kolikor so ali bi lahko bile v koliziji z interesi MOK. Ustavno sodišče glede na vse navedeno – za ta specifični primer – priznava Svetu KS Ankaran v postopku s to ustavno pritožbo upravičenje, da zastopa pritožnico oziroma da za zastopanje pooblasti odvetnika.
 
9. Neutemeljeni so tudi pomisleki nasprotne udeleženke glede pravnega interesa pritožnice. Res je, da pritožnica izpodbija le sklep Višjega sodišča, ki je potrdilo sklep Okrajnega sodišča o zavrženju njenega predloga za ureditev razmerij in predloga za izdajo začasne odredbe. Vendar pomeni morebitni uspeh s takšno ustavno pritožbo za pritožnico jasno pravno korist: če bo izpodbijani sklep sodišča druge stopnje razveljavljen, odločitev o zavrženju njene vloge ne bo več pravnomočna, Višje sodišče pa bo moralo še enkrat odločati o pritožbi pritožnice zoper sklep Okrajnega sodišča, pri tem pa – ne glede na to, kakšna bo njegova odločitev – se ne bo smelo ponovno opreti na morebitna, po oceni Ustavnega sodišča, protiustavna stališča izpodbijanega sklepa. Navedeno zadošča, da se pritožnici prizna pravni interes za vsebinsko odločitev Ustavnega sodišča o tej ustavni pritožbi.
 
 
B. – II.  
 
10. Višje sodišče je izpodbijani sklep oprlo na stališče, da pritožnica ni pravno sposobna in posledično ni sposobna biti stranka v sodnem postopku. Ustavno sodišče je za postopek s to ustavno pritožbo sprejelo drugačno stališče.[2] Po oceni Ustavnega sodišča gre pri tem vprašanju za razlago zakonskega prava, v katero v postopku z ustavno pritožbo ne more posegati, zato se je v tej odločbi osredotočilo na vprašanje, ali je bilo zavrženje pritožničinega predloga za ureditev razmerij med skupnima lastnikoma in predloga za izdajo začasne odredbe iz razlogov, ki jih navaja Višje sodišče, ustavnopravno upravičeno, četudi se upošteva teza Višjega sodišča o neobstoju pravne subjektivitete pritožnice.
 
11. Pritožnica zatrjuje, da ji izpodbijani sklep Višjega sodišča odreka dostop do sodišča, tako da ne more zavarovati svoje lastninske pravice na občinskih nepremičninah. Glede na takšne navedbe mora Ustavno sodišče preizkusiti, ali izpodbijani sklep temelji na stališčih, ki niso sprejemljiva z vidika pravice do sodnega varstva.
 
12. Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave je pravica vsakogar, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Navedena pravica zagotavlja možnost predložitve zadeve sodišču, ki bo v zadevi v razumnem času vsebinsko (meritorno) odločilo. Gre torej za jamstvo odločitve o pravicah in obveznostih oziroma odločitve o tem, ali je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen ali neutemeljen.[3] Sodno varstvo mora poleg tega biti učinkovito. Smisel določbe prvega odstavka 23. člena Ustave namreč ni le, da vsakomur zagotavlja pravico do sodnega varstva, temveč predvsem v zagotavljanju učinkovitega sodnega varstva, tj., da lahko prizadeti učinkovito brani svoje pravice, interese in pravne koristi.[4] Bistvenega pomena za človekovo pravico do sodnega varstva je, da ne pride do dejanj, ki bi izničila morebitni kasnejši uspeh v postopku tako, da bi bila vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred posegom v pravni položaj upravičenca, nemogoča ali nesorazmerno otežena.[5] Glede na to, da pritožnica izpodbija tudi zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe, je treba poudariti tesno povezanost tega procesnega instituta z ustavnopravnim jamstvom prvega odstavka 23. člena Ustave, da morajo biti v pravnem redu na voljo instrumenti, ki preprečujejo, da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Zakonske določbe o dopustnosti začasnih odredb neposredno služijo ustavni zahtevi po zagotavljanju učinkovitosti pravice do sodnega varstva.[6]
 
13. V obravnavani zadevi gre za presojo odločitve sodišča o zavrženju predloga v nepravdnem postopku – zaradi zahteve po meritorni sodni odločbi so odločitve sodišča o zavrženjih z vidika 23. člena Ustave ustavnopravno pomembne, čeprav to ne pomeni, da mora Ustavno sodišče sklepe o zavrženju zahtev za sodno varstvo (tožb, predlogov, itd.) presojati z vidika zakonitosti v smislu instančne presoje.[7] Preizkusiti je treba le, ali je sodišče procesno zakonodajo razlagalo na tako restriktiven in omejujoč način, kakršnega niti zakon ne bi smel izrecno določiti. To velja tudi za razlago zakonskih določb o pozitivnih ali negativnih procesnih predpostavkah, katerih (ne)obstoj v konkretni zadevi povzroči, da ne bo vsebinsko odločeno o pravicah in obveznostih. Glede procesnih predpostavk po eni strani že zakonodajalec pri urejanju pravdnega postopka ne more ravnati neomejeno (čeprav vsaka zakonska določitev procesnih predpostavk še ne pomeni omejitve pravice do sodnega varstva, saj gre lahko zgolj za določitev načina uresničevanja pravice do sodnega varstva v skladu z drugim odstavkom 15. člena Ustave),[8] po drugi strani pa jih morajo sodišča v konkretnih postopkih razlagati tako, da ni ogroženo bistvo človekove pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave, kar izhaja že iz dosedanje presoje Ustavnega sodišča.[9]
 
14. Sposobnost biti stranka je urejena v 76. členu ZPP, ki določa, da je pravdna stranka lahko vsaka fizična in pravna oseba, vendar sme sodišče izjemoma, s pravnim učinkom v določeni pravdi, priznati lastnost stranke tudi tistim oblikam združevanja, ki niso fizične ali pravne osebe,[10] če te oblike združevanja glede na sporno zadevo v bistvu izpolnjujejo glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, zlasti če imajo premoženje, na katero je mogoče seči z izvršbo. Sposobnost biti stranka je v tesni zvezi s pravno sposobnostjo v materialnem pravu.[11] Pove, ali je neka oseba lahko nosilka procesnih pravic in obveznosti. V osnovi gre za vprašanje, kdo lahko v pravdah nastopa bodisi kot tožnik bodisi kot toženec.[12] Sposobnost biti stranka je nedvomno procesna predpostavka, ki mora biti podana pri strankah pravdnega postopka, da bi se ta sploh lahko vodil. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka (80. člen ZPP); če ugotovi, da ni tako, sodišče zahteva od tožeče stranke, da to pomanjkljivost v določenem roku odpravi,[13] oziroma (če se pomanjkljivost ne da odpraviti ali če brez uspeha preteče dani rok) zavrže tožbo (81. člen ZPP). Vse te določbe se smiselno uporabljajo v nepravdnem postopku (37. člen Zakona o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/86 in 20/88 – popr. – ZNP). Pravna znanost omenja nekatere bistvene okoliščine, upoštevne v zvezi s podeljevanjem sposobnosti biti stranka z učinkom za konkretni primer – sposobnost biti stranka bo lažje podeljena na aktivni strani,[14] poleg ločenega premoženja, ki ga ima zadevna tvorba, so sodišču opora tudi druge okoliščine, kot npr. jasna ločenost subjektivitete določene oblike združevanja, njena relativna trajnost, uveljavljena pravila o zastopanju ipd.[15]
 
15. Višje sodišče je v izpodbijanem sklepu sprejelo stališče, da pritožnica še nima pravne sposobnosti in sposobnosti biti stranka, oboje pa bo pridobila šele po svojem konstituiranju po rednih lokalnih volitvah leta 2014. To stališče pomeni določen časovni odlog sodnega varstva pravic in obveznosti materialnega prava pritožnice. Ne samo to, po njem je odložen tudi sam njihov nastanek. Glede na to, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da pritožnica še ni pravni subjekt, namreč stališče Višjega sodišča pomeni tudi, da pritožnica še ne more imeti nobenih pravic in obveznosti materialnega prava, tako tudi ne (skupaj z MOK) lastninske pravice na nerazdeljenih skupnih nepremičninah (tudi) na območju pritožnice, ki je bilo izločeno iz območja MOK (prvi in tretji odstavek 51.b člena ZLS).
 
16. Ustavno sodišče je v 10. točki obrazložitve te odločbe pojasnilo, da se v pravilnost stališč Višjega sodišča, opisanih v prejšnji točki obrazložitve, ne spušča. Za odločitev v obravnavani zadevi pa je odločilno vprašanje, ali je v skladu s človekovo pravico do sodnega varstva, da izpodbijani sklep pritožnici,
ker naj še ne bi bila pravna oseba, ni priznal položaja stranke v konkretnem postopku. Tretji odstavek 76. člena ZPP namreč priznanje takšnega položaja oblikam združevanja, ki (še) niso pravne osebe, omogoča. Kot vsako drugo zakonsko določbo ga je treba razlagati, kolikor je to mogoče, skladno s človekovimi pravicami, ki jih določa Ustava. Višje sodišče očitno ni upoštevalo vseh posledic zavrženja pritožničinega predloga za ureditev razmerij med skupnima lastnikoma in predloga za izdajo začasne odredbe. Tudi če predpostavimo, da pritožnica še ni pravni subjekt, je nastanek njene pravne subjektivitete po izdaji odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-114/11 tako rekoč zagotovljen in zgolj časovno odložen do njenega konstituiranja in začetka opravljanja nalog s prvim dnem proračunskega leta, ki sledi letu, v katerem so bile opravljene volitve, torej v konkretnem primeru do 1. 1. 2015 (četrti odstavek 15.b člena ZLS). Tedaj bo pritožnica pridobila upravičenja skupnega lastnika na občinskem premoženju, in to tako na svojem območju kot na območju MOK (tretji odstavek 51.b člena ZLS). Tedaj se bo pritožnica lahko začela dogovarjati z MOK o sporazumni razdelitvi skupnega premoženja (prvi odstavek 51.b člena ZLS). Pritožnica lahko že danes računa na to, da bo, če do dogovora z MOK ne pride, postala na podlagi zakona izključna lastnica izrazito pretežnega dela[16] občinskih nepremičnin, grajenega javnega dobra in javne infrastrukture na svojem območju, skupaj s premičnim premoženjem, ki je namenjeno uporabi teh nepremičnin ali izvajanju dejavnosti, ki ji te nepremičnine služijo (prva in tretja alineja prvega odstavka 51.c člena ZLS) – in sicer z učinkom za nazaj, od dne svoje ustanovitve, pri čemer bo do razdelitve skupnega premoženja po zakonu prišlo le, če občini ne bosta sporazumno razdelili premoženja v zakonskem roku.[17] Če bo v vmesnem času do sklenitve sporazuma ali do učinkovanja zakonskega pravila o delitvi skupnega premoženja MOK tretjim odsvojila določene občinske nepremičnine v Občini Ankaran ali jih v prid tretjih obremenila (na teh nepremičninah je po logični izpeljavi teze Višjega sodišča MOK tako ali tako izključna lastnica do 1. 1. 2015 in je torej z njimi upravičena razpolagati), bo pritožnica očitno in občutno oškodovana. Če se bo tisto občinsko premoženje MOK, ki je trenutno v obliki nepremičnin na območju pritožnice, do trenutka delitve občinskega premoženja med občinama spremenilo v drugo premoženjsko obliko (npr. v bančne depozite, kamor se naložijo kupnine od prodaje nepremičnin), bo to imelo za pritožnico resne premoženjske posledice celo v (negotovem)[18] primeru, da bo vrednost občinskega premoženja, ki bo na voljo za delitev, ostala enaka.[19] Možnost pritožnice, da si v takem primeru z obligacijskimi zahtevki proti MOK po sodni poti povrne vrednost nastalega premoženjskega oškodovanja, je, celo če zanemarimo vprašanje likvidnosti MOK, negotova.[20] Zato je za zaščito pravic in pravnih interesov pritožnice, zlasti pa njene bodoče lastninske pravice na občinskih nepremičninah na njenem ozemlju, ključnega pomena, da ima v skladu s prvim odstavkom 23. člena Ustave že zdaj vsaj dostop do ustreznega vsebinskega sodnega varstva (ne glede na to, ali so njeni zahtevki in predlogi utemeljeni ali ne), s katerim lahko poskuša preprečiti svoje premoženjsko oškodovanje. Do nastanka polne pravne osebnosti pritožnice (po stališču Višjega sodišča) dejansko odloženo sodno varstvo glede na povedano očitno ne more preprečiti posegov v pravni položaj pritožnice, ki bi zelo verjetno izničili samo smiselnost kasnejšega sodnega varstva tudi v primeru vsebinske utemeljenosti stališč pritožnice.
 
17. Pritožnica je v nepravdnem postopku obširno zatrjevala in dokazovala, da namerava MOK prodati številne nepremičnine na območju pritožnice. Do teh trditev se Višje sodišče ni opredelilo in jih očitno ni štelo za pravno pomembne. Višje sodišče ni uporabilo tretjega odstavka 76. člena ZPP in pritožnici ni priznalo sposobnosti biti stranka v konkretnem nepravdnem postopku, čeprav pritožnica očitno izpolnjuje glavne pogoje za takšno priznanje. Pritožnica lahko pričakuje, da ji bo v bližnji prihodnosti pripadlo znatno (predvsem nepremično) premoženje, kot občina je teritorialna oseba javnega prava, torej je trajne narave, njena pravna subjektiviteta (četudi bodoča) je pregledno in jasno ločena od drugih pravnih subjektov, prav tako pa ob ustreznem razlagalnem pristopu ne more biti večjih težav z določitvijo oseb, ki so jo upravičene zastopati.[21] Če bi Višje sodišče pritožnici dopustilo nastopati kot predlagateljica v nepravdnem postopku, bi pritožnica – ob izpolnjenih drugih pogojih – lahko računala na vsebinsko odločitev o tem, ali lahko kot bodoča skupna lastnica prepreči samovoljno razpolaganje MOK z določenimi nepremičninami in ali je za ta namen upravičena izdaja začasna odredbe. Drugače povedano, priznanje sposobnosti biti stranka bi lahko učinkovito zavarovalo pritožničino ustavno pravico do sodnega varstva oziroma do meritorne odločitve o pravicah in pravnih interesih. Ker Višje sodišče v izpodbijanem sklepu ni tako ravnalo in je pritožnici sodno varstvo odreklo, je poseglo v samo bistvo pritožničine pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave, s katero je njegova odločitev v neskladju.
 
18. Glede na ugotovljeno kršitev pravice do sodnega varstva je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu sodišču v Kopru v novo odločanje. V novem odločanju bo moralo sodišče pritožnici priznati lastnost pravdne stranke.
 
19. Ker je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo zaradi kršitve človekove pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, se ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev. Z izdajo te odločbe, ki med drugim nalaga Višjemu sodišču, naj ponovno odloči o pritožbi zoper zavrženje predloga pritožnice za izdajo začasne odredbe, je prepoved odsvojitve in obremenitve določenih nepremičnin iz sklepa Ustavnega sodišča št. Up-699/12 z dne 2. 10. 2012, sprejeta "do končne odločitve Ustavnega sodišča", prenehala veljati in mora zato pristojno okrajno sodišče izbrisati ustrezno zaznambo v zemljiški knjigi.
 
 
C.  
 
20. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti sta glasovali sodnici Klampfer in Sovdat ter sodnika Mozetič in Petrič. Sodnica Sovdat je dala odklonilno ločeno mnenje.
 
 
 
 
 
dr. Ernest Petrič
Predsednik

Opombe:
[1] Ta ureditev je v skladu s prvim in tretjim odstavkom 19.c člena ZLS.
[2] Glej 6. točko obrazložitve te odločbe.
[3] Primerjaj z A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 129.
[4] Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-45/07, Up-249/06 z dne 17. 5. 2007 (Uradni list RS, št. 46/07, in OdlUS XVI, 28).
[5] Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-196/09, Up-947/09 z dne 11. 2. 2010 (Uradni list RS, št. 17/10).
[6] Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 (OdlUS VII, 231). Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v okviru pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) varuje t. i. pravico do učinkovitega dostopa do sodišča. V sodbi Katoliška cerkev iz Hanie proti Grčiji [Case of the Canea Catholic Church v. Greece] z dne 16. 12. 1997 je ESČP poudarilo, da je Grčija prizadela jedro pravice do dostopa do sodišča verske skupnosti, ker ji grška sodišča v pravdnem postopku niso priznala pravne osebnosti in s tem sposobnosti biti stranka v postopku zgolj zato, ker se verska skupnost ni formalno registrirala v eni od mogočih statusnih oblik po grškem pravu, čeprav njena pravna osebnost prej v dolgoletni praksi ni bila nikoli postavljena pod vprašaj. S takim ravnanjem je sodišče zadevno Cerkev omejilo na način, ki ji je v konkretnem primeru, vendar tudi v prihodnosti, onemogočal, da bi dosegla vsebinsko odločitev sodišč v katerem koli sporu glede njenih premoženjskih pravic.
[7] Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-85/03 z dne 17. 12. 2003 (Uradni list RS, št. 133/03, in OdlUS XII, 115).
[8] Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09 z dne 14. 6. 2011 (Uradni list RS, št. 58/11).
[9] V odločbi št. Up-341/99 z dne 4. 10. 2001 (Uradni list RS, št. 85/01, in OdlUS X, 227) je Ustavno sodišče poudarilo, da pravica do sodnega varstva kot pravica do meritorne odločitve ni neomejena, da lahko zakon določi procesne predpostavke, to je okoliščine, ki morajo (oziroma ne smejo) biti izpolnjene, da sodišče v sporu meritorno odloči, da pa sodišče ne sme s preozko ali napačno razlago procesnih omejitev stranki nedopustno odvzeti pravice do sodnega varstva.
[10] Oziroma jim sposobnosti biti stranka ne priznava kakšen poseben predpis.
[11] L. Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 166.
[12] A. Galič v: L. Ude in A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list RS in GV založba, Ljubljana 2005, str. 316.
[13] Tako, da popravi v tožbi, kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka.
[14] Ker tožniku grozi izvršba kvečjemu glede stroškov postopka, je pogoj obstoja premoženja pri njem manj strog kot v primeru, ko sodišče odloča o tem, ali naj sposobnost biti stranka podeli tožencu. Poleg tega je pri tožencu, ki ni pravna oseba in je obsojen na opravo določene dajatve, verjetno, da bo prišlo do zapletov pri izvršbi.
[15] Primerjaj pri A. Galič, nav. delo, str. 319–320.
[16] Pretežnega dela zato, ker je sicer mogoče, da MOK pridobi izključno lastninsko pravico na nekaterih občinskih nepremičninah v občini Ankaran, vendar le na tistem (morebitnem) premoženju, ki v celoti služi izvrševanju obveznih gospodarskih javnih služb MOK.
[17] Ta retroaktivni učinek sicer ne more biti temelj za poseg v pravice tretjih, ki bi v vmesnem času pridobili pravice na zadevnem premoženju. Je pa hipotetično lahko temelj za različne obligacijske zahtevke med občinama (glej tudi opombo št. 20).
[18] MOK bi lahko z unovčitvijo ankaranskih nepremičnin celo financirala svoje tekoče potrebe.
[19] Druge premoženjske pravice, denarna sredstva in vrednostni papirji […] se razdelijo v sorazmerju s številom prebivalcev na območju posamezne nove občine oziroma izločenega dela območja občine in številom prebivalcev prejšnje občine (četrti odstavek 51.c člena ZLS).
[20] Če bi namreč sodišča sprejela stališče, da je bila MOK do konstituiranja pritožnice izključna lastnica občinskega premoženja, ki ga je prodala, ker pritožnica do tega trenutka sploh ni obstajala kot pravni subjekt, je vprašljivo, ali bi bili odškodninski ali obogatitveni zahtevki pritožnice proti MOK uspešni. Pritožnica bi morala izkazati, da v pravnem redu obstaja neke vrste dolžnost lojalnosti oziroma skrbi za interese že obstoječe občine v razmerju do bodoče občine (občine v nastajanju), ki se mora uresničevati tudi pri upravljanju premoženja, za katero je verjetno, da bi pripadlo bodoči občini, če ne bi bilo pred njenim "polnim" nastankom odsvojeno.
[21] Glej 7. in 8. točko obrazložitve te odločbe.
 
 
 
Up-699/12-26
20. 2. 2013
 


Odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Jadranke Sovdat 
 
 
1. Glasovala sem proti odločbi št. U-I-137/10 z dne 26. 11. 2010 (Uradni list RS, št. 99/10), s katero je Ustavno sodišče ugotovilo protiustavnost Zakona o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij (Uradni list RS, št. 108/06 – uradno prečiščeno besedilo – ZUODNO) in naročilo Državnemu zboru, naj v roku dveh mesecev ustanovi dve novi občini, med drugim tudi občino Ankaran. Razloge za nasprotovanje ter odločitvi sem pojasnila v odklonilnem ločenem mnenju k navedeni odločbi. Prav tako sem glasovala proti prvim trem točkam izreka odločbe št. U-I-114/11 z dne 9. 6. 2011 (Uradni list RS, št. 47/11), s katerimi je Ustavno sodišče v bistvu spremenilo način izvršitve svoje prejšnje odločbe tako, da je namesto Državnega zbora samo odločilo, da se ustanovi Občina Ankaran. Tudi razloge za ta moj glas proti sem pojasnila v delno odklonilnem ločenem mnenju k tej odločbi.
 
2. Glasovala sem tudi proti tokratni odločbi, vendar ne zaradi razlogov, zaradi katerih sem glasovala proti prejšnjim odločbam. Celo, če bi glasovala za odločbo št. U-I-114/11, bi tokrat glasovala proti. Zato predstavljam razloge za svojo odločitev.
 
3. S tem, ko je Ustavno sodišče sprejelo prve tri točke izreka odločbe št. U-I-114/11, je v bistvu s svojim načinom izvršitve odločbe Ustavnega sodišča po drugem odstavku 40. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07– uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) začasno napisalo "zakon". Način izvršitve te odločbe ima namreč moč zakona. V tem primeru enako moč, kot bi jo imel zakon iz tretjega in četrtega odstavka 12. člena Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 79/09 in 51/10 – v nadaljevanju ZLS). S prvimi tremi točkami izreka odločbe je torej Ustavno sodišče, kot temu pravimo, začasno stopilo na zakonodajno polje. Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-163/99 z dne 23. 9. 1999 (Uradni list RS, št. 80/99, in OdlUS VIII, 209), Ustavno sodišče na tak način začasno uredi prehodno stanje, dokler zakonodajalec ne odpravi protiustavnega stanja, ugotovljenega z odločbo. V tej odločbi je Ustavno sodišče poudarilo tudi to, da zakonodajalec tak način izvršitve odločbe lahko spremeni z zakonom, kar samo po sebi ni protiustavno. Če in dokler zakonodajalec tega ne stori, pa ostaja način izvršitve odločbe Ustavnega sodišča pravni akt, ki ima moč zakona. To velja tudi za navedene tri točke izreka odločbe št. U-I-114/11.
 
4. Vendar pa uveljavitev zakona po tretjem in četrtem odstavku 12. člena ZLS, s katerim se ustanovi občina, ki ga v tem primeru nadomeščajo navedene tri točke izreka odločbe Ustavnega sodišča, še ne pomeni, da je javnopravna oseba, kar občina je, tudi dejansko ustanovljena in sposobna za svoje delovanje, torej tudi za uveljavljanje svojih pravic, ki ji kot javnopravni osebi pripadajo. Uveljavitev takega zakona je šele prvi pogoj, da bo na njegovi podlagi občinski svet, ki obstaja, v tem primeru Občinski svet Mestne občine Koper, imenoval občinsko volilno komisijo, ki bo poskrbela, da se bodo lahko ob naslednjih rednih lokalnih volitvah izvedle tudi volitve občinskega sveta in župana nove občine (prvi in drugi odstavek 15.b člena ZLS). Ta temeljna organa nove občine morata biti izvoljena in konstituirana, kar je drugi pogoj, ki mora biti izpolnjen, da občina lahko deluje. Voljo javnopravne osebe lahko izražajo samo organi, ki so demokratično oblikovani na način, ki ga pravo določa. (Neposredno izvoljeni) župan je tisti, ki predstavlja in zastopa občino (prvi odstavek 33. člena ZLS). Tudi novoustanovljeno občino. Občina se mora konstituirati kot javnopravna oseba (po četrtem odstavku 15.b člena ZLS se to zgodi s prvim dnem proračunskega leta, ki sledi letu, v katerem so bile opravljene volitve), da sploh lahko začne opravljati svoje naloge – naloge občine kot javnopravne osebe. Vse te aktivnosti morajo biti izvršene, da lahko dejansko govorimo o tem, da obstaja nova občina, kajti povsem jasno je, da je nastanek nove občine proces, ki mora potekati po vnaprej točno določenih pravilih. Na podlagi prvega koraka še ni mogoče šteti, da občina že obstaja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih ima taka javnopravna oseba, in si izmišljevati, kdo naj v njenem imenu nastopa. Dokler niso konstituirani organi občine, v njenem (njihovem) imenu ne more nihče nastopati in s tem tudi zastopati. Tudi, ko gre za premoženjskopravna razmerja med občinami zaradi statusnega preoblikovanja občin, ima ZLS posebne določbe, ki predpostavljajo, da se o tem sporazumevajo občine, ki obstajajo, in v njihovem imenu njihovi župani; če se ne sporazumejo, pa je v pristojnosti Upravnega sodišča in ne nepravdnega sodišča, da odloči o razdelitvi premoženja.
 
5. V tem primeru se območje bodoče občine pokriva z območjem sedanje krajevne skupnosti in Ustavno sodišče je kar na podlagi tega priznalo svetu krajevne skupnosti in njenemu predsedniku pravico, da lahko občino zastopata v postopku ustavne pritožbe. Kako bi ravnalo v primeru, če bi šlo za ustanovitev nove občine npr. na ozemlju, ki bi obsegalo ozemlje ene krajevne skupnosti in še polovico ozemlja druge krajevne skupnosti? Komu bi dalo legitimacijo za uveljavljanje pravic bodoče občine v takem primeru? To samo kaže, da gremo s to odločitvijo predaleč in prav nič ne zavidam pristojnemu sodišču, ki bo moralo na podlagi te odločbe sprejeti novo odločitev.
 
6. Prve tri točke izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-114/11 ne morejo imeti večje moči in posledic, kot bi jih imel v tem pogledu zakon, ki bi ga sprejel Državni zbor po tretjem in četrtem odstavku 12. člena ZLS. Tudi uveljavitev takega zakona ne bi pomenila, da z njim na novo ustanovljena občina že obstaja in da lahko uveljavlja vse pravice, ki jih ima občina kot javnopravna oseba. Obstoj javnopravne osebe predpostavlja tudi izvrševanje obveznosti (pristojnosti), ne samo uveljavljanja pravic. Predvsem pa predpostavlja njeno bistvo – da v njej prebivalci uresničujejo lokalno samoupravo na način, kot ga pravo določa. Ustavno sodišče je v 2. točki izreka odločbe izrecno določilo, da se prve volitve v Občino Ankaran izvedejo v okviru rednih lokalnih volitev leta 2014. Glede na to je logično v obrazložitvi odločbe zapisalo, da dotlej prebivalci Ankarana pravico do lokalne samouprave uresničujejo v okviru Mestne občine Koper. Kajti dokler nova občina ni konstituirana, ni mogoče trditi, da dejansko obstaja, za njen dejanski obstoj je potrebna sposobnost za delovanje, ki jo pridobi s konstituiranjem. Tudi Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-114/11 predvidevalo, da gre za proces, ki mora biti končan, kar je povsem jasno razvidno iz navedenega in tudi iz navedbe, da bodo v vmesnem obdobju lahko pristojni organi pripravili vse potrebno za začetek delovanja Občine Ankaran.
 
7. Če torej zakonodajalec ne bo naredil nobenih posegov v obstoječi sistem lokalne samouprave, bodo leta 2014 razpisane tudi volitve v Občino Ankaran in po konstituiranju organov občine, ki jim bodo občani z izvolitvijo podelili mandat za izvrševanje lokalne oblasti v njihovem imenu, bo s konstituiranjem Občine Ankaran zaključen proces njenega ustanavljanja 1. 1. 2015. Dokler ta proces ni končan v skladu s pravno ureditvijo, pa ta občina dejansko ne obstaja, ne more delovati in tudi nihče v njenem imenu ne more uveljavljati pravic, ker jih danes (še) nima.
 
 
 
 
dr. Jadranka Sovdat
Sodnica
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Občina Ankaran, Ankaran
Datum vloge:
20.07.2012
Datum odločitve:
17.01.2013
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US30018