U-I-78/17, Up-412/17

Opravilna št.:
U-I-78/17, Up-412/17
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2017:U.I.78.17
Akt:
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Su 248/2017 z dne 21. 3. 2017 Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14) (ZKP), 2. odst. 39. čl.
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Su 248/2017 z dne 21. 3. 2017 se zavrže.
 
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 39. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14) se zavrže.
Evidenčni stavek:
Pobudnik nima pravnega interesa, če ne izkaže, da bi morebitna ugoditev pobudi privedla do izboljšanja njegovega pravnega položaja.
 
Ustavno sodišče zavrže ustavno pritožbo, če zoper izpodbijani posamični pravni akt niso izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva.
Geslo:
1.5.51.2.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Zavrženje. 1.5.51.1.2.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Zavrženje pobude - Ker ni pravnega interesa. 1.5.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Pritrdilna mnenja. 1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja.
Pravna podlaga:
Člen 25.3, 55.b.1.5, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-78/17-10
Up-412/17-10
14. 12. 2017
 
 
 
 

SKLEP

 
Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus ustavne pritožbe in pobude Božidarja Špana, Celje, ki ga zastopa dr. Blaž Kovačič Mlinar, odvetnik iz Ljubljane, na seji 14. decembra 2017
 

sklenilo:

 
1. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Su 248/2017 z dne 21. 3. 2017 se zavrže.
 
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 39. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14) se zavrže.
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
 
1. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani o zavrnitvi predloga za izločitev predsednika sodišča in predsednika senata. Navaja, da mu je bila z izpodbijanim sklepom kršena pravica do nepristranskega sodnika iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ker naj bi v kazenskem postopku zoper pritožnika kot predsednik senata soodločal sodnik, ki naj bi v istem kazenskem postopku že sprejel priznanje krivde soobdolžene, nato pa naj bi na podlagi sprejema priznanja krivde izdal sodbo, s katero naj bi jo spoznal za krivo kaznivih dejanj. V sodbi naj bi opisal tudi ravnanja pritožnika in drugih soobdolženih, s tem pa naj bi se vsebinsko opredelil tudi do pritožnikove vloge pri kaznivem dejanju in tako prejudiciral stališče glede pritožnikove krivde. Pritožnik zatrjuje kršitev objektivnega vidika nepristranskosti. Pri tem se sklicuje na ustaljeno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice in ustaljeno presojo Ustavnega sodišča, zlasti na odločbo št. Up-57/14 z dne 26. 1. 2017. Predsednik Okrožnega sodišča naj bi imel jasno izoblikovano stališče glede razlage odločbe Ustavnega sodišča št. Up-57/14, saj naj bi javno zatrjeval, da bo sodnik v skladu s to odločbo Ustavnega sodišča izločen le takrat, ko bo v obrazložitvi sodbe zoper obdolžence, ki so priznali krivdo za kaznivo dejanje, zapisal kaj obremenjujočega za obdolžence, ki krivde niso priznali. S tem naj bi se javno opredelil do vprašanja, zavzel stališče in pojasnil, kako bo v takih primerih odločal. Njegovo navedeno stališče, ki naj bi bilo glede na vsebino odločbe Ustavnega sodišča tudi arbitrarno, naj bi izhajalo tudi iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Su 29/2017 z dne 1. 3. 2017.
 
2. Pritožnik vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 39. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Izpodbijana določba naj bi bila v neskladju s pravico do nepristranskega sodnika iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ker naj ne bi urejala vprašanja, kako naj ravna sodnik, ko sprejme priznanje krivde od enega izmed soobdolženih kot udeleženca kaznivega dejanja, pri tem pa v izreku sodbe za tega soobdolženca opiše tudi vlogo in ravnanja drugih soobdolženih.
 
 
3. Po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Izjemoma lahko Ustavno sodišče odloča o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice (drugi odstavek 51. člena ZUstS). Pritožnik vlaga ustavno pritožbo neposredno zoper sklep o zavrnitvi predloga za predsednika senata in predsednika sodišča. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo mora pritožnik domnevne nepravilnosti v zvezi s pristranskim vodenjem konkretnega postopka najprej uveljavljati v rednih in izrednih pravnih sredstvih zoper končno odločitev sodišča v tem kazenskem postopku. Ko vloži ustavno pritožbo neposredno zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev, Ustavno sodišče morebitnega predloga za izjemno obravnavo ustavne pritožbe pred izčrpanjem pravnih sredstev vsebinsko ne obravnava. Po drugem odstavku 51. člena ZUstS je namreč mogoča izjemna obravnava zgolj ob neizčrpanju izrednih pravnih sredstev, ne pa tudi, ko pritožnik ni izčrpal niti rednih pravnih sredstev zoper končno odločitev sodišča v kazenskem postopku.[1] V skladu z drugim in četrtim odstavkom 42. člena ZKP se sklep neposredno višjega sodišča, s katerim se zavrne zahteva za izločitev predsednika sodišča ali predsednika sodišča in sodnika ali sodnika porotnika, lahko izpodbija s posebno pritožbo, če je bil izdan po vložitvi obtožbe, pa se lahko izpodbija samo v pritožbi zoper sodbo. V obravnavanem primeru bi torej pritožnik izpodbijani sklep lahko izpodbijal s pritožbo zoper sodbo (1. točka prvega odstavka 370. člena ZKP) in z zahtevo za varstvo zakonitosti (2. in 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), kar priznava tudi pritožnik. Ker niso izčrpana pravna sredstva, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo (1. točka izreka).
 
4. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.
 
5. Izpodbijane določbe ZKP ne učinkujejo neposredno. V takem primeru je pravni interes za pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti skladno s stališčem Ustavnega sodišča (sklep št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007, Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82) podan, če pobudnik pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS hkrati vloži tudi ustavno pritožbo zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa. Pobudnik je svoj pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane določbe utemeljeval z vloženo ustavno pritožbo, ki jo je Ustavno sodišče zavrglo. Glede na navedeno morebitna ugoditev pobudi na pravni položaj pobudnika ne bi mogla vplivati, kar pomeni, da pobudnik ne izkazuje pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane zakonske določbe. Zato je Ustavno sodišče njegovo pobudo zavrglo (2. točka izreka).
 
6. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi pete alineje prvega odstavka 55.b člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS ter na podlagi prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Rajko Knez, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in Marko Šorli. Sklep je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Jaklič, ki je dal odklonilno ločeno mnenje. Sodnica Sovdat je dala pritrdilno ločeno mnenje.
 
 
 
dr. Jadranka Sovdat
Predsednica
 
 

[1] Na primer sklep Ustavnega sodišča št. U-I-83/17, Up-454/17 z dne 29. 6. 2017.
 
 
 
U-I-78/17-11
Up-412/17-11                             
8. 1. 2018
 
 
Pritrdilno ločeno mnenje sodnice dr. Jadranke Sovdat, ki se mu pridružujejo sodni dr. Matej Accetto, sodnica dr. Dunja Jadek Pensa, sodnik dr. Rajko Knez in sodnica dr. Špelca mežnar
 
 
1. Ustavno sodišče je sklenilo, da je treba zavreči ustavno pritožbo, vloženo zoper sklep, s katerim je bila v kazenskem postopku zavrnjena zahteva za izločitev predsednika sodišča in sodnika (predsednika senata) prvostopenjskega sodišča. Ker bo pritožnik ta sklep lahko izpodbijal v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, zoper to sodno odločitev niso izčrpana še niti redna pravna sredstva. Po drugem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču[1] namreč lahko Ustavno sodišče izjemoma obravnava ustavno pritožbo pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, ne pa tudi pred izčrpanjem rednih pravnih sredstev. Glede na táko odločitev o ustavni pritožbi seveda še ni nastopil niti čas za odločanje o hkrati vloženi pobudi.
 
2. Glasovala sem za sklep, ker menim, da Ustavno sodišče ne bi smelo po več kot dvajsetih letih drugače razlagati besedila drugega odstavka 51. člena ZUstS "[p]red izčrpanjem izrednih pravnih sredstev", ki pove, kdaj lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi, četudi še niso izčrpana vsa pravna sredstva, ob nadaljnjih kumulativno izpolnjenih dveh pogojih (očitnost kršitev človekovih pravic, nepopravljive posledice za pritožnika). Ustava že sama vsebuje nekaj procesnih pravil v postopku pred Ustavnim sodiščem, večino pa jih je izrecno prepustila zakonu (prvi odstavek 162. člena Ustave). Temeljno določa postopek pred Ustavnim sodiščem prav ZUstS, ki ureja tudi postopek odločanja o ustavnih pritožbah. Ustava je v tretjem odstavku 160. člena izrecno določila, da odloča Ustavno sodišče o ustavni pritožbi le, če je bilo izčrpano pravno varstvo, zakonodajalcu pa je dala pooblastilo, da lahko določi tudi drugače. Imamo torej dvakratno pooblastilo zakonodajalcu, ko gre za postopek odločanja o ustavni pritožbi in hkrati vzpostavljeno pravilo – odločanje po izčrpanju pravnega varstva, od katerega lahko zakon določi izjeme.
 
3. Ustavna pritožba ni človekova pravica. Je posebno pravno sredstvo, s katerim je mogoče pred Ustavnim sodiščem uveljavljati, da sodišča pri sojenju niso spoštovala človekovih pravic in temeljnih svoboščin (šesta alineja prvega odstavka 160. člena Ustave). ZUstS je že v temeljnih določbah opredelil Ustavno sodišče kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (prvi odstavek 1. člena ZUstS). Ustava pa je opredelila Vrhovno sodišče kot vrh splošnih in specializiranih sodišč (prvi odstavek 127. člena Ustave), ki vsa sodijo na podlagi Ustave (in zakona), pri čemer neposredno upoštevajo človekove pravice in temeljne svoboščine (prvi odstavek 15. člena Ustave). Po naravi stvari ima tisto sodišče, ki je najvišje, zadnjo besedo o razlagi prava. O razlagi ustavnih določb, ki urejajo človekove pravice in temeljne svoboščine, ima zadnjo besedo v državi Ustavno sodišče. To mora pri svojem odločanju spoštovati ta subsidiarni položaj in nima pristojnosti, da bi se zunaj ustavnih in zakonskih pogojev vmešavalo v sodno odločanje redne sodne oblasti. Procesna predpostavka izčrpanja pravnih sredstev je zato neposredno povezana s samo pristojnostjo Ustavnega sodišča. Noben državni organ v pravni državi ne sme prekoračevati svojih pristojnosti. Ustavno sodišče je državni organ. Procesne predpostavke ob sedanji ustavni in zakonski ureditvi zahtevajo za vse enak dostop do Ustavnega sodišča, kar mora Ustavno sodišče prav tako upoštevati pri razlagi zakonskih določb, ki jih urejajo, da se zagotovi spoštovanje enakosti vseh pritožnikov pred zakonom. Procesna predpostavka predhodne izčrpanosti pravnih sredstev pa tudi pomembno opredeljuje ustavno zasnovano razmerje med sodišči splošne in specializiranih pristojnosti, katerih vrh je Vrhovno sodišče, in Ustavnim sodiščem. Že od vsega začetka zakonodajnega postopka, ki je leta 1994 prinesel uveljavitev ZUstS, je bila njena vsebina z vidika izjemne obravnave le pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev opredeljena enako. V obrazložitvi Predloga zakona o Ustavnem sodišču beremo njen pomen:
 
"Zoper kakšen posamični akt je dovoljena ustavna pritožba, je v predlogu zakona jasno določeno. Izpolnjen mora biti pogoj, da so izčrpana redna in izredna pravna sredstva. Samo v izjemnih primerih lahko ustavno sodišče odloča o ustavni pritožbi, če ni bilo izčrpano izredno pravno sredstvo."[2] 
 
4. Kot še v marsičem drugem je razlago procesne predpostavke iz drugega odstavka 51. člena ZUstS v celoti in posebej z vidika omenjenega dela (ali je dovoljena izjemna obravnava pred izčrpanjem rednih pravnih sredstev v sodnem postopku) s svojimi odločitvami jasno začrtala že prva sestava Ustavnega sodišča demokratične države. Ko je Ustavno sodišče začelo odločati o ustavnih pritožbah, je seveda moralo najprej razložiti procesne predpostavke, zapisane v ZUstS, da se je sploh lahko spustilo v vsebinski nadzor nad tem, ali sodišča pri sojenju spoštujejo človekove pravice in temeljne svoboščine. Ustavno sodišče je od vsega začetka odločanja o ustavnih pritožbah 51. člen ZUstS razlagalo povsem enako, kot je bilo opredeljeno že v zakonodajnem postopku. Tako je že v sklepu št. Up-18/94 z dne 7. 1 1995, s katerim je zavrglo ustavno pritožbo zoper odredbo o hišni preiskavi, potem, ko je citiralo tretji odstavek 160. člena Ustave ter prvi in drugi odstavek 51. člena ZUstS, navedlo:
 
"Sprejeto je torej načelo, da Ustavno sodišče kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (prvi odstavek 1. člena ZUstS) odloča o ustavni pritožbi le, če zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin niso bile odpravljene pri sodiščih na podlagi rednih in izrednih pravnih sredstev. (…) Ker kazenski postopek na drugi stopnji še ni končan, zadeva še ni pravnomočna in tako niso izčrpana redna pravna sredstva. (…) Ker je pritožnik vložil ustavno pritožbo preuranjeno, torej pred izčrpanjem rednih pravnih sredstev, jo je moralo Ustavno sodišče (…) zavreči."[3]
 
5. Še istega leta je Ustavno sodišče s sklepom št. Up-129/95 z dne 12. 9. 1995 zavrglo ustavno pritožbo zoper sklep okrožnega sodišča, s katerim je bila zavržena zahteva za izločitev sodnika v kazenskem postopku. Pritožnik je zatrjeval kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave. Ustavno sodišče se je sklicevalo na prvi odstavek 51. člena ZUstS in na četrti odstavek tedaj veljavnega 42. člena Zakona o kazenskem postopku (katerega besedilo je še vedno enako), po katerem je zoper sklep, s katerim se po vložitvi obtožnice zavrne zahteva za izločitev sodnika, dovoljena pritožba zoper sodbo (s katero se konča postopek na prvi stopnji). Odločilo je torej v enakem primeru, kot je tokratni. V takem primeru je odločilo tudi s sklepom št. Up-67/96 z dne 9. 4. 1996, ko je zavrglo ustavno pritožbo zoper sklep predsednika višjega sodišča, ki je zavrnil zahtevo za izločitev predsednika okrožnega sodišča. Ustavno sodišče se je spet sklicevalo na isti zakonski določbi in izrecno navedlo:
 
"Zato bo pritožnik morebitne kršitve človekovih pravic, ki naj bi bile storjene z izpodbijanim sklepom, lahko uveljavljal šele v ustavni pritožbi zoper sodbo po poprejšnjem njihovem uveljavljanju v pravnih sredstvih, ki mu jih zakon daje zoper sodbo." 
 
S sklepom št. Up-302/96 z dne 10. 12. 1996 je Ustavno sodišče zavrglo ustavno pritožbo zoper sklep o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje prič, ki ga je dal zagovornik. Tudi te odločitve se lahko po ureditvi v Zakonu o kazenskem postopku izpodbijajo šele s pritožbo zoper sodbo. Ustavno pritožbo je bilo treba zavreči, ker ni bila izčrpana še:
 
"niti redna pravna pot, kar je pogoj za morebitno uporabo določbe drugega odstavka 52. člena ZUstS, ki dopušča izjemno odločanje Ustavnega sodišča pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev."
 
6. Temu so sledile številne, povsem enakovrstne odločitve in celo, ko je šlo za hišni pripor, torej za poseg v pravico do osebne svobode, je Ustavno sodišče o tem v sklepu št. Up-325/03 z dne 16. 10. 2003 jasno povedalo, potem ko je citiralo vsebino drugega odstavka 52. člena ZUstS:
 
"To pomeni, da lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, v nobenem primeru – niti v izjemnih primerih – pa ne more odločati pred izčrpanjem rednih pravnih sredstev."[4]
 
Z enakimi razlogi je Ustavno sodišče zavrglo ustavno pritožbo, v kateri je pritožnik predlagal izjemno obravnavo zoper sklep predsednika višjega sodišča, s katerim je bila zavržena zahteva za izločitev sodnice, ki je bila hkrati predsednica okrajnega sodišča. Pritožnik je svoj predlog utemeljeval prav s tem, da mu "morebitna ugotovitev Ustavnega sodišča o kršenju človekovih pravic po izčrpanju vseh pravnih sredstev ne bo več zagotavljala učinkovitega varstva." V sklepu št. Up-157/04 z dne 8. 3. 2005[5] je potem, ko je citiralo prvi in drugi odstavek 51. člena ZUstS ter peti odstavek 42. člena Zakona o kazenskem postopku, ki zoper odločitev ni dovoljeval posebne pritožbe, Ustavno sodišče ponovno poudarilo, da bo pritožnik lahko morebitne kršitve človekovih pravic uveljavljal v rednih in izrednih pravnih sredstvih, ki jih daje Zakon o kazenskem postopku zoper sodbo, zaradi česar je ustavna pritožba, vložena neposredno zoper izpodbijani sklep "očitno prezgodnja". Sklenilo je:
 
"Ker zoper izpodbijano odločitev še niso mogla biti izčrpana niti redna pravna sredstva, ni izpolnjena predpostavka za izjemno obravnavanje po drugem odstavku 51. člena ZUstS."
 
7. Navedla sem nekatere izmed enakih odločitev Ustavnega sodišča. Menim, da se drugega odstavka 51. člena ZUstS drugače, kot ga je v svojih številnih odločitvah doslej razlagalo Ustavno sodišče, sploh razložiti ne da. Prvi odstavek 51. člena ZUstS vzpostavlja pravilo, drugi odstavek izjemo. Celo v samem besedilu je navedeno, da Ustavno sodišče ob izpolnjenih pogojih iz njega "izjemoma" lahko odloča pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev. Izjeme je treba razlagati zožujoče in ne razširjujoče, kadar gre za pristojnostne zakonske določbe. Zakonodajalec se ni odločil, da lahko Ustavno sodišče ustavno pritožbo obravnava pred izčrpanjem vseh pravnih sredstev, seveda tistih, ki pomenijo pravna sredstva zoper že sprejeto odločitev. Tudi Ustavno sodišče je vezano na zakon, dokler po predpisanem postopku ne ugotovi njegove protiustavnosti. Načelo ločitve oblasti v razmerju med Ustavnim sodiščem in zakonodajalcem (drugi stavek drugega odstavka 3. člena Ustave) namreč ne pomeni le, da mora zakonodajalec spoštovati odločitve Ustavnega sodišča, pač pa tudi, da mora Ustavno sodišče spoštovati zakonsko ureditev, dokler v predpisanem postopku ne ugotovi njene protiustavnosti. Prav zakonodajalec je tisti, ki Ustavnemu sodišču predpisuje postopek, po katerem mora odločati.
 
8. Ustavno sodišče je doslej le enkrat odločalo o ustavni pritožbi pred izčrpanjem rednega pravnega sredstva, vendar ne v položaju, ki bi bil primerljiv s tem, ki ga imamo pred seboj. Predvsem pa iz odločbe št. Up-599/04 z dne 24. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 37/05, in OdlUS XIV, 38) nikakor ne izhaja, da bi to storilo zato, ker bi spremenilo stališče o razlagi zahteve po obveznem predhodnem izčrpanju rednih pravnih sredstev zoper sodno odločitev (11. točka obrazložitve odločbe). To je storilo zato, ker se pritožnik zaradi neznanja jezika s sklepom (s pravnim poukom), zoper katerega bi moral vložiti pritožbo, sploh ni mogel seznaniti, ob tem, ko mu je bila odvzeta prostost. Šlo pa je za pritožbo zoper sklep, s katerim je prvostopenjsko sodišče zavrglo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti (izredno pravno sredstvo torej) zoper pravnomočno obsodilno sodbo, ker pritožnik zahteve ni vložil v jeziku, ki ga je ob pomoči zagovornika uporabljal v prvostopenjskem in drugostopenjskem sojenju. V tokratnem primeru seveda ne gre za kaj takega.   
 
9. Ko gre za izločitev sodnika v prvostopenjskem sojenju v kazenskem postopku, je povsem jasno, da je odločitev o zahtevi dovoljeno izpodbijati s pritožbo zoper sodbo. V jeziku zakona, ki ureja kazenski postopek, gre celo za absolutno bistveno kršitev postopka. Če bi dovolili, da Ustavno sodišče v takih primerih posega v kazenski postopek, potem bi Ustavno sodišče postalo "nadsodišče" v obliki stalnega vmesnega kontrolorja, ali prvostopenjska sodišča med sojenjem v kazenskem postopku spoštujejo človekove pravice in temeljne svoboščine. Vselej, ko bi šlo za ustavno varovane pravice obdolženca, bi tako rekoč Ustavno sodišče nadomestilo pritožbeno sodišče. Kajti ustavna procesna jamstva obdolženca v postopku, ki jih je jasno treba varovati že v prvostopenjskem sodnem postopku, bi s seboj vselej prinašala enako pomembne vrednote, sami posegi v pravice posameznika, ki do določene mere nastanejo že s samo uvedbo kazenskega postopka, pa bi bili vsi enako hudi. Ker bi moralo Ustavno sodišče v temelju vselej enake primere obravnavati enako, bi s tem v velikem delu izločilo že vlogo pritožbenega sodišča. Takó bi zanikalo svojo vlogo najvišjega organa sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
 
10. Kot sem že poudarila, ustavna pritožba ni človekova pravica. Zato zakonske določbe, ki na podlagi izrecnega ustavnega pooblastila ureja, kdaj šele nastopi pristojnost Ustavnega sodišča, da kontrolira kazenska sodišča, ni mogoče razlagati s pomočjo uporabe načela sorazmernosti. Iz razlogov, ki so navedeni v prejšnji točki, tudi ni mogoče trditi, da bi takojšnja ustavna pritožba pomenila milejše sredstvo pri posegu v pravico do nepristranskega sodnika. Ker bi bilo potem iz navedenih razlogov v kazenskem postopku praviloma tako, kar bi postalo absurdno. Ustava sama je zakonodajalca izrecno pooblastila, da določi izjemo od pravila poprejšnjega izčrpanja vsega pravnega varstva. Celo, če bi šlo za človekovo pravico, pa poudarjam, da to ustavna pritožba ni, bi bile dopustne njene omejitve v primerih, ki jih določa Ustava (tretji odstavek 15. člena Ustave). V polju zakonodajalčeve proste presoje je po izrecnem ustavnem pooblastilu bilo in je, da vprašanje izjemne obravnave ustavne pritožbe uredi. Uredil ga je drugače kot nemški zakonodajalec, ki je v drugem odstavku 90. člena Zakona o zveznem ustavnem sodišču določil, da lahko Ustavno sodišče takoj odloči o ustavni pritožbi, ki je vložena pred izčrpanjem pravnih sredstev, kadar ima ustavna pritožba širši družbeni pomen[6] ali kadar bi pritožniku nastale težke in nepopravljive škodljive posledice, če bi se ga napotilo na drugo pravno sredstvo. Rešitvi, ki jo je izbral naš zakonodajalec, zaradi tega seveda ni mogoče očitati protiustavnosti. Sledi temeljnemu ustavnemu izhodišču, da je ustavna pritožba subsidiarno pravno sredstvo in da mora sodstvo, ki je vezano na Ustavo, najprej sámo poskrbeti za spoštovanje človekovih pravic, če pride do kršitev, pa najprej sámo poskrbeti za njihovo odpravo. Ustavno sodišče nastopi kot zadnje in najvišje sodišče, zgolj izjemoma pred Vrhovnim sodiščem, nikakor pa ne pred redno pritožbeno sodno potjo.
 
11. Zakaj položaj pri nadzoru sodnih odločitev o odreditvi oziroma podaljšanju pripora ni enak tokratni izpodbijani sodni odločitvi? Zato, ker se s prvostopenjsko kazensko sodbo v ničemer ne odloča o tem, ali so bili pri odrejanju in podaljševanju pripora zoper obdolženca spoštovani ustavni in zakonski pogoji za poseg v pravico do osebne svobode. Dejstvo, da je bil obdolženec v priporu med sojenjem, bo za kazensko sodbo pomembno le toliko, kolikor bo treba pri obsodilni sodbi pripor všteti v izrečeno kazen. Sicer pa v pritožbi zoper sodbo tako tudi ne bo mogoče uveljavljati morebitnih kršitev človekovih pravic zoper sklepe o odreditvi ali podaljševanju pripora. Logično, zoper te odločitve je zagotovljena posebna pritožba, po njenem izčrpanju (oziroma v primeru dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti pa praviloma tudi po njenem izčrpanju) pa tudi ustavna pritožba. Prav nasprotno torej kot pri odločitvah o izločitvi sodnika, ki jih je mogoče izpodbijati v pritožbi zoper sodbo, pri čemer mora pritožbeno sodišče na obstoj te kršitve paziti celo po uradni dolžnosti. 
 
12. Ustavno sodišče mora kot zadnje sodišče v državi čim preje vsebinsko odločiti o ustavnih pritožbah, pri katerih so izkazane vse procesne predpostavke. Z njimi odloči o pravicah posameznika in hkrati oblikuje precedenčne standarde varstva človekovih pravic v novih sojenjih. Dobro jih bo oblikovalo, če bo imelo pred seboj že izčrpane vse vsebinske argumente rednega sodstva. Namesto da bi svoj čas namenjali odločanju o takšnih ustavnih pritožbah, se ukvarjamo s tem, ali bi bilo treba radikalno spremeniti razlago procesne predpostavke o izčrpanju rednih pravnih sredstev, tako da bi se Ustavno sodišče lahko tako rekoč že na samem začetku vmešavalo v prvostopenjsko sojenje. Menim, da to ni ustavnopravno poslanstvo Ustavnega sodišča pri varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato se poslej ne nameravam več v ločenih mnenjih spuščati v polemike z argumenti, ki skušajo iti, po mojem mnenju, po napačni poti, medtem ko se nabirajo dolgi zaostanki pri našem delu. Ti lahko že sami po sebi povzročijo kršitev človekovih pravic pritožnikov, le da jih bo tokrat s svojim počasnim odločanjem zagrešilo sámo Ustavno sodišče. 
 
 
 
                                                                         dr. Jadranka Sovdat
                                                                                   Sodnica
 
 
    dr. Matej Accetto
Sodnik
 
 
                        dr. Dunja Jadek Pensa
Sodnica
 
 
                  dr. Rajko Knez
 Sodnik
 
 
   dr. Špelca Mežnar
           Sodnica
 
 
                                                                                                                                                                                                    
 
[1] Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS.
[2] Predlog zakona o Ustavnem sodišču – druga obravnava (EPA 267, Poročevalec DZ, 1/94, str. 27).
[3] Poudarki s krepko pisavo v tem in vseh drugih besedilih citiranih sklepov so dodani.
[4] Že v sklepu št. Up-105/99 z dne 16. 11. 1999, ko zavrže ustavno pritožbo neposredno zoper prvostopenjsko sodbo, poudari: "Pred izčrpanjem rednih pravnih sredstev pa tudi izjemno obravnavanje po drugem odstavku 51. člena ZUstS ni mogoče."
[5] Glej tudi sklepa št. Up-255/99 z dne 16. 11.1999 in št. Up-8/05 z dne 30. 9. 2005.
[6] Kot je znano, je v ZRN, drugače kot pri nas, ustavna pritožba dovoljena tudi neposredno zoper zakon.
 
 
 
U-I-78/17-12
Up-412/17-12
22. 1. 2018
 
 
ODKLONILNO LOČENO MNENJE
SODNIKA DDR. KLEMNA JAKLIČA
K SKLEPU ŠT. U-I-78/17, Up-412/17 Z DNE 14. 12. 2017
 
 
"Debate and doubt, not doctrine"[1]
 
 
Pritožnik se na Ustavno sodišče med drugim pritožuje zaradi kršitve pravice do nepristranskega sodišča. Na prvi stopnji naj bi mu sodil isti sodnik, ki je v eni svojih prejšnjih sodb že obsodil pritožnikovo soobtoženko zaradi pomoči pri istem kaznivem dejanju, pri čemer je sodnik v tisti sodbi že zelo podrobno in izčrpno opisal tudi vlogo in konkretna ravnanja samega pritožnika (kot storilca tistega kaznivega dejanja). S tem naj bi se sodnik posredno in vnaprej že opredelil tudi o njegovi – domnevno storilčevi – krivdi, o kateri sicer odloča sedaj v ločenem postopku. Zaradi tovrstne vnaprejšnje opredeljenosti sodnika takšen postopek naj ne bi zagotavljal nepristranskega sojenja, kar bi bilo mogoče zagotoviti le ob izločitvi ter zamenjavi tako "okuženega" sodnika. Višje sodišče pritožnikovi pritožbi za izločitev sodnika ni ugodilo, četrti odstavek 42. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa v takih primerih ne dovoljuje pritožbe zoper odločitev Višjega sodišča, dovoljuje jo šele v okviru pritožbe zoper meritorno sodbo o pritožnikovi krivdi, po tem torej, ko je prvostopenjski kazenski postopek že izpeljan in je pritožnik že obsojen.
 
Pritožnik se je zoper zavrnilni sklep Višjega sodišča pritožil na Ustavno sodišče. Večina ustavnih sodnikov njegove ustavne pritožbe ni sprejela v obravnavo. Po avtomatizmu je sledila dosedanji formalni praksi, da mora namreč pritožnik pred pritožbo na Ustavno sodišče izčrpati vse pritožbene stopnje pred rednimi sodišči in da je izjemna (predhodna) obravnava na Ustavnem sodišču v primeru očitnih kršitev, ki bi za pritožnika predstavljale nepopravljive posledice, mogoča zgolj ob neizčrpanju izrednih pravnih sredstev, ne pa tudi, ko pritožnik ni izčrpal niti rednih pravnih sredstev zoper sodbo kazenskega sodišča.
 
Sam bi ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Za to stališče obstajata dva med seboj povezana razloga.
 
Prvič, drugi odstavek 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS) izrecno določa, da lahko Ustavno sodišče pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev izjemoma odloča o ustavni pritožbi, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi zaradi nje nastale za pritožnika nepopravljive posledice. Po moji oceni je kršitev pred nami očitna, obenem pa za pritožnika sproži hude nepopravljive posledice.
Ni sporno, da po ustaljeni doktrini tako Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), kot tudi Ustavnega sodišča RS, velja, da dejstvo, da je sodnik predhodno že sodil soobdolženim glede skupnega kaznivega ravnanja, samo po sebi še ne predstavlja zadostnega razloga za kršitev videza nepristranskosti sodnika, da pa do tovrstne kršitve vselej pride takrat, ko predhodna sodba zoper soobtoženega (v tem primeru predhodna sodba zoper pomočnico pri kaznivem dejanju) že vsebuje tudi opredelitve do konkretnih ravnanj pritožnika, ki je subjekt sojenja (v našem primeru domnevni storilec) v kasnejšem postopku. Tako je Ustavno sodišče že odločilo v precedenčni zadevi št. Up-57/14 z dne 26. 1. 2017, ko je sledilo ustaljeni praksi ESČP glede tega vprašanja. Glej npr. primer Ferrantelli in Santangelo proti Italiji, v katerem je ESČP izrecno ugotovilo kršitev videza nepristranskosti sodišča zato, ker je predhodna sodba zoper soobdolžene opisovala tudi ravnanja, ki naj bi jih pritožnika zagrešila, četudi ta prvotna sodba ni bila izrečena zoper njiju, ampak zoper predhodno sojenega soobtoženca. Enako je v našem primeru isti sodnik v predhodni sodbi zoper pomočnico izrazito podrobno in izčrpno opisal tudi vlogo in konkretna ravnanja samega pritožnika (kot storilca tistega kaznivega dejanja o katerem teče kasnejši postopek). S tem je prišlo do očitne kršitve opisanih standardov iz judikature ESČP in Ustavnega sodišča.
Prav tako zaradi takšne kršitve pritožniku brez dvoma nastanejo hude nepopravljive posledice. Pravica do nepristranskega sodišča je ena najbolj temeljnih pravic in obenem zagotovilo pravne države. ESČP je že večkrat razložilo, da v primeru, ko je kršeno načelo nepristranskega sodnika, velja, da pritožniku sploh ni sodilo sodišče. Ker je večina ustavnih sodnikov kljub očitnosti kršitve po avtomatizmu sledila formalni praksi, da pritožbe pred izčrpanjem rednih in izrednih pravnih sredstev ne vzame v obravnavo, to pomeni, da bo brez nepristranskega sodnika takšna ureditev pritožnika "vlačila" skozi stopnje kazenskega postopka (ki to brez nepristranskega sodnika sploh ni!) in na tak, s pravno državo skregan način na koncu tudi meritorno odločila o njegovi krivdi. Gre za izredno hude, nepopravljive posledice v smislu posega v posameznikovo svobodo in garancijo nepristranskega sojenja preko "sojenja", ki (če velja zgoraj opisano) sojenje sploh ni. Če ob tem upoštevamo tudi dejstvo, da je Višje sodišče že negativno odločilo zoper pritožnikovo predhodno pritožbo glede izločitve, je realno pričakovati, da bo enako odločilo tudi takrat, ko bo o tem izpodbojnem razlogu odločalo v redni pritožbi zoper sodbo. To pomeni, da bo v primeru obsodilne sodbe pritožnik kljub takšni kršitvi in (če sledimo argumentu ESČP) "nesodnemu" postopku moral celo začeti prestajati zaporno kazen, saj v slovenski ureditvi dolžnost izvršitev sodbe nastopi že po odločitvi Višjega sodišča.[2] Protiustaven odvzem osebne svobode pa je, podobno kot samo pristransko sojenje, eden najinvazivnejših nepopravljivih posegov v osebno svobodo in temeljne človekove pravice.[3] Brez dvoma so torej tudi "nepopravljive posledice", kot eden od pogojev za predhodni sprejem v obravnavo s strani Ustavnega sodišča, izpolnjenje.
Prav tako je po moji oceni izpolnjen tudi pogoj za predčasno obravnavo, ki izhaja iz tistega dela dikcije zakonske določbe, kjer ta govori o tem, da lahko v takšnih primerih (če je kršitev očitna in za pritožnika povzroča nepopravljive posledice) Ustavno sodišče primer predhodno vzame v obravnavo še "pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev". Po moji oceni najboljša besedna, in pravzaprav edina ustavno-skladna (glej spodaj tč. 2), razlaga te dikcije dopušča predčasno obravnavo Ustavnega sodišča v vseh fazah postopka pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev. Dikcija ne pravi "pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, a šele po izčrpanju rednih pravnih sredstev", temveč zgolj "pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev", pika. Pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev pa so seveda vse faze postopka pred tovrstnimi zadnjimi (izrednimi) pravnimi sredstvi. Če bi zakonodajalec želel omejiti vlaganje ustavnih pritožb v primerih očitnih kršitev samo na eno od faz postopka pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, bi to lahko zlahka in izrecno določil, pa tega ni storil. Besedna razlaga določbe je torej jasna in vsako večje oženje pravic preko sodne interpretacije bi moralo biti predmet resnega dvoma, saj kaže na verjetnost samovoljnega, protizakonitega ravnanja Ustavnega sodišča. Če je le kršitev dovolj očitna in bi njeno neobravnavanje pred Ustavnim sodiščem povzročilo hude nepopravljive posledice, ima Ustavno sodišče torej diskrecijo ("lahko" pravi dikcija zakonske določbe!), da po svoji presoji glede na težo in očitnost kršitve, težo nepopravljivih posledic, in verjetno ustrezno zoženo število najhujših kršitev, odloči o sprejemu posamezne pritožbe v predčasno obravnavo ne glede na to, v kateri fazi pred izčrpanjem zadnje stopnje (tj. izrednih pravnih sredstev) se zatrjuje kršitev, ki je sicer ni mogoče odpraviti brez hudega nepopravljivega posega v človekove pravice.[4]
Drugič, nasprotna razlaga večine je po moji oceni ne le nezakonita, ampak tudi protiustavna, saj dopušča neučinkovito varstvo tudi v primeru najhujših kršitev najbolj temeljnih človekovih pravic in se s tem povsem sprijazni. Takšna ureditev ne more biti ustavnoskladna vsaj takrat, ko obenem obstaja ureditev, ki se takšnim kršitvam ter nepotrebnim nepopravljivim posledicam zlahka in učinkovito izogne, obenem pa kazenski postopek prav tako izpelje enako, in pravzaprav še bolj, učinkovito in neomadeževano. Zahteva po takšni ustavnoskladni razlagi določb zakona in pristojnosti Ustavnega sodišča povsem jasno izhaja že iz osrednjega ustavnega načela, da je temeljne pravice mogoče omejevati zgolj v skladu z ustavnim načelom sorazmernosti (2. in 15. člen Ustave).
 
Poleg ustavno neskladne predpostavke večine (da je potrebno zakon razlagati na način, da Ustavno sodišče nobene zatrjevane kršitve, ki je v fazi rednih sodišč, nikoli ne more vzeti v obravnavo, ne glede na to, kako hude in nepopravljive posledice za človekove pravice to povzroči) na kateri temelji njena formalna praksa v tem delu, je jedro problema, kot se aplicira v tem konkretnem primeru, tudi četrti odstavek 42. člena ZKP. Tu namreč tiči drugi vir nesorazmernosti. Kot pojasnjeno, četrti odstavek 42. člena ZKP določa, da zoper odločitev Višjega sodišča o zavrnitvi predloga za izločitev sodnika, ni nadaljnje pritožbe, ampak se ta izpodbojni razlog lahko uveljavlja samo v redni pritožbi zoper sodbo. Kot smo videli, takšna določba v določenih situacijah lahko omogoči tudi hude kršitve in za človekove pravice nepopravljive posledice.
 
Obenem pa v primerjalnih ureditvah seveda obstajajo takšne ureditve izločanja pristranskega sodnika oziroma varovanja nepristranskosti sojenja, ki se zgoraj opisanemu problemu hudih nepopravljivih posegov v to in povezane pravice povsem in učinkovito izognejo. V Zvezni republiki Nemčiji se naprimer takšna ekscesna situacija s tako nepopravljivimi posledicami sploh ne bi mogla zgoditi vsaj v delu, ko bi bil pritožnik poslan v zapor – tam sankcija zapora postane izvršljiva šele po odločitvi Vrhovnega (in ne Višjega) sodišča, pa še takrat v Nemčiji (ravno nasprotno kot pri nas)[5] obstaja znatna možnost zadržanja sankcije zapora s strani Ustavnega sodišča vse do dokončne odločitve Ustavnega sodišča. Poleg tega je v Nemčiji v celoti sprejeto stališče, kot ga zagovarjam v tem ločenem mnenju: nemško Ustavno sodišče ustavno pritožbo lahko sprejme v obravnavo kadarkoli pred izrednimi pravnimi sredstvi, če obstoječa pravna sredstva pred rednim sodiščem pritožniku ne bi mogla preprečiti hude nepopravljive škode.[6]
 
Za zagotovitev učinkovitega varstva pa seveda ni potrebno, da bi neposredno kopirali kakšno tujo, že uveljavljeno ureditev. Lahko bi uredili tudi povsem svojo. Tako bi naprimer Ustavno sodišče v tem primeru po koneksiteti presojalo tudi ustavnost omenjenega četrtega odstavka 42. člena, saj se zdi takšna ureditev v nasprotju z Ustavo; preprečuje učinkovito varstvo pravic v primerih kot je presojani, ko bi to varstvo kakšna bolj sorazmerna ureditev zagotavljala v večji meri. Takšna bolj sorazmerna ureditev bi naprimer bila že ta, da ZKP v primeru zatrjevane kršitve pravice do nepristranskega sodnika po predhodni pritožbi na Višje sodišče, podobno pri priporu, predvidi še vsaj pritožbo tudi na Vrhovno sodišče. Že to bi predstavljalo za pravico bolj sorazmerno omejevanje kot pa sedanja ureditev. Obenem ne bi predstavljalo prekomernega zaostanka pri sojenju, saj bi postopek ob takšni bolj celostni pritožbeni presoji tega pritožbenega razloga zagotovil večjo stopnjo gotovosti v to, da postopek zaradi tega razloga ne bo razveljavljen in kasneje ponavljan. Takšno razveljavljanje in vračanje primerov na prvo stopnjo je v resnici tisto, kar postopek še mnogo bolj obremeni in zavleče. Vidimo torej, da obstajajo ureditve, ki so za temeljne pravice bolj učinkovite in prijazne, obenem pa z enako ali celo večjo učinkovitostjo zagotovijo izvedbo intaktnega kazenskega postopka.
 
Oba razloga (pod "Prvič" in "Drugič", zgoraj) jasno vodita k zaključku, da sedanja ureditev po omenjeni določbi ZKP in formalni praksi Ustavnega sodišča, sama po sebi predstavlja neučinkovito varstvo zoper hude nepopravljive posege v človekovo svobodo. In to v situaciji, ko so takšni posegi povsem nepotrebni, saj bi kakšna drugačna ureditev onemogočila, ali vsaj sorazmerno bistveno zmanjšala, nevarnost nepopravljivega posega, pa hkrati še vedno v enaki (in celo boljši) meri zadostila učinkovitosti nepristranskega sodnega postopka, ki bi tako pripeljal ne le do vsebinske odločitve o krivdi/nekrivdi, temveč do procesno intaktne vsebinske odločitve o krivdi/nekrivdi.
 
 
 
DDr. Klemen Jaklič
                                                                                               Sodnik
 
[1] "Ne doktrine, temveč diskusije in dvoma". Izjava predsednika Vrhovnega sodišča ZDA, Johna Robertsa, o pomenu argumentacije, ki naj je ne nadomesti golo navajanje dosedanje doktrine. 26. oktobra 2017, Univerza Harvard, ob priložnosti praznovanja dvestote obletnice njegove Alma Mater, harvardske pravne fakultete: ''Debate and doubth, not doctrine, are what our School, at its best, teaches''.
[2] V Nemčiji pa naj bi bilo tako npr. šele po odločitvi Vrhovnega sodišča.
[3] Odvzem prostosti je eden najhujših mogočih posegov v človekovo svobodo in s tem v človekove pravice. Gre za poseg, ki je že sam po sebi nepopravljiv. Nobena denarna odškodnina ne more popraviti škode, ki je človeku nastala zato, ker je bil protipravno (protiustavno) zaprt. Zaradi odvzema prostosti lahko človek izgubi službo, družino in celo vrsto priložnosti, ki bi jih sicer v tistih letih življenja imel, ter uživanje vseh človekovih pravic, ki jih je mogoče izvrševati le na prostosti. Noben denar ne more povrniti tovrstne škode. Kot tudi ne škode, ki zaprtemu človeku ob zavedanju, da je določen čas svojega življenja namesto na neki drug, bolj časten način, preživel v zaporu, nastane zaradi okrnjenja njegovega dostojanstva. Glej npr. ustaljeno razlago Zveznega Ustavnega sodišča Nemčije, BVerfGE 8, 102-103, BVerfG 2 BvR 449/05, BVerfG 56, 396, BVerfG 2 BvR 1323/06, BVerfG 8, 102-103, BVerfG 14, 11-13, BVerfG 22, 178-180, 2BvR 2060/06, 2 BvR 1261/00, 2 BvR 769/10 idr. Glej tudi npr. Martin Badura in Meik Kranz, "Die Verfassungsbeschwerde in Strafsachen", Zietschrift für das Juristische Studium", str. 387, kjer avtorja glede ustaljene prakse zadržanj pred Ustavnim sodiščem (ko gre za sankcijo zapora), pojasnita, da zaradi svoje teže posega v človekovo svobodo "grozeči ali že obstoječi odvzem prostosti praviloma zadosti pogojem" sprejema predloga za zadržanje.
[4] Ustavno sodišče se je za predčasen sprejem primera v obravnavo pred izčrpanjem ne le izrednih, temveč tudi rednih pravnih sredstev (na podlagi točno te določbe zakona, ki določa pogoj očitne kršitve in nepopravljivih posledic), v preteklosti že odločilo. Glej odločbo št. Up-599/04 z dne 24. 3. 2005 iz katere izhaja, da se je Ustavno sodišče tako odločilo zato, ker pritožnik, ki mu je bila odvzeta prostost, zaradi neznanja slovenskega jezika ni bil ustavno skladno seznanjen s sklepom o zavrženju njegovega pravnega sredstva. Kršitev je bila očitna, posledice neustavnega oblastnega ravnanja pa bi z odvzemom svobode zanj bile nepopravljive.
[5] Glej opombo 2 zgoraj, ter podrobneje analizo v ločenem mnenju k zadevi št. Up 323/17 z dne 25. 7. 2017 ter ločenem mnenju v zadevah št. Up 335/17 in U-I-56/17 z dne 11. 7. 2017.
[6] 2. odstavek 90. člena nemškega Zakona o Ustavnem sodišču: ''Če ima pritožnik na voljo pravna sredstva zoper druga sodišča, sme vložiti ustavno pritožbo šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Vendar pa lahko Zvezno ustavno sodišče o ustavni pritožbi odloči tudi, če je bila ta vložena preden so bila izčrpana vsa pravna sredstva, če gre za ustavno pritožbo splošnega pomena ali pa, če bi zatekanje k pritoževanju po poti ostalih sodišč za pritožnika imelo za posledico nastanek hude nepopravljive škode.''
 
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov ustavna pritožba
Vrsta akta:
zakon posamični akt
Vlagatelj:
Božidar Špan, Celje
Datum vloge:
08.05.2017
Datum odločitve:
14.12.2017
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
zavrženje zavrženje
Dokument:
US31322