Up-229/17, U-I-37/17

Opravilna št.:
Up-229/17, U-I-37/17
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2019:Up.229.17
Akt:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 240/2016 z dne 10. 2. 2017 Zakon o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo, 83/12 in 111/13) (ZMZ)
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 240/2016 z dne 10. 2. 2017 se zavrne.
 
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo, 83/12 in 111/13) se zavrže.
Evidenčni stavek:
Dolžnost prosilca za mednarodno zaščito je, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države, da mu nudi zaščito pred preganjanjem. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile prijave prosilca dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi.
 
Obrazložitev Vrhovnega sodišča je glede na ugotovljene okoliščine obravnavane zadeve (zlasti upoštevajoč ugotovitev, da pritožnik razen objave na družbenem omrežju ni prijavil nobenega od dejanj in da je edino prijavo, ki jo je podal, policija sprejela) ustavnoprocesno zadostna. Pritožnikovo sklicevanje na drugo sodbo, ki sicer zadeva isto izvorno državo, zato v ustavnoprocesnem smislu ne narekuje podrobnejše obrazložitve, kot jo je Vrhovno sodišče podalo v izpodbijani sodbi.
 
Če pobudnik očitkov, ki jih naslavlja na zakonsko ureditev, ni materialno izčrpal v pravnih sredstvih pred rednimi sodišči, Ustavno sodišče pobudo zavrže. 
Geslo:
1.5.51.2.6 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Zavrnitev ustavne pritožbe. 1.5.51.1.2.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Zavrženje pobude - Ker ni pravnega interesa. 5.3.13.17 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja „(19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31)“ - Obrazložitev. 1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja. 1.4.52.4 - Ustavno sodstvo - Postopek - Procesne predpostavke v postopku ustavne pritožbe - Izčrpanje pravnih sredstev .
Pravna podlaga:
Člen 25.3, 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Številka: Up-229/17-8
Datum:   10. 4. 2017
 
 
                                                                                               
 
SKLEP
 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. B., C., ki ga zastopa mag. Matevž Krivic, Medvode, na seji 10. aprila 2017
 

sklenil:

 
1. Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 240/2016 z dne 10. 2. 2017 se sprejme v obravnavo.
 
2. Do končne odločitve Ustavnega sodišča se zadrži izvršitev odločbe Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-21/2015/19 (1312-15) z dne 25. 11. 2015.
 
3. Začasno zadržanje iz prejšnje točke začne učinkovati z dnem vročitve tega sklepa Ministrstvu za notranje zadeve.
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je zavrnilo prošnjo pritožnika (državljana C.) za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Zoper to odločbo je pritožnik vložil tožbo, ki jo je Upravno sodišče zavrnilo. Pritožnik je nato vložil pritožbo, ki ji je Vrhovno sodišče ugodilo in razveljavilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo ter zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo odločanje. Ob ponovnem odločanju je Upravno sodišče znova zavrnilo pritožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo MNZ. Pritrdilo je pravilnosti odločitve MNZ, da pritožnik ob upoštevanju podatkov v spisu ne izpolnjuje pogojev za nobenega od obeh statusov mednarodne zaščite (tj. niti za status begunca niti za status subsidiarne zaščite). Zoper sodbo Upravnega sodišča je pritožnik vložil pritožbo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo. Presoja obeh sodišč temelji na stališču, da pritožnik zoper zatrjevano preganjanje ni poiskal zaščite pri pristojnih organih v izvorni državi in da zato ne more uspešno uveljavljati mednarodne zaščite, ki nastopi šele potem, če mu državni subjekti v izvorni državi ne bi mogli zagotoviti ustrezne zaščite.
 
2. Pritožnik nasprotuje navedeni presoji sodišč in v zvezi s tem zatrjuje kršitev pravic iz 22. in 35. člena Ustave. Poudarja, da se je v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo skliceval na sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 145/2015 z dne 16. 12. 2015, ki naj bi bila zelo primerljiva z obravnavano zadevo in v kateri naj bi Vrhovno sodišče povsem drugače ocenilo zmožnosti iste izvorne države (C.), da bi prosilcu nudila dejansko zaščito pred zatrjevanim preganjanjem zaradi njegove istospolne usmerjenosti. Pritožnik Vrhovnemu sodišču očita, da ni odgovorilo na ta njegov pritožbeni ugovor, s čimer naj bi kršilo ustavna procesna jamstva iz 22. člena Ustave. Opozarja tudi na nesprejemljivost stališča Vrhovnega sodišča, po katerem je "na prosilcu težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite". Izraža tudi nestrinjanje z obrazložitvijo Vrhovnega sodišča v 7. točki izpodbijane sodbe, ki se nanaša na opredelitev pojma "dejanja preganjanja" po drugem odstavku 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo, 83/12 in 111/13 – ZMZ). Opozarja na "ustaljeno napačno sodno prakso", ki naj bi pojem preganjanja zreducirala na že izvršena dejanja preganjanja, čeprav Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60, Uradni list SFRJ, MP, št. 15/67, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – Ženevska konvencija) pravico do mednarodne zaščite priznavata tudi v primerih "utemeljenega strahu pred preganjanjem" (torej tedaj, ko prosilec še ni doživel dejanj preganjanja, vendar iz svoje izvorne države beži zaradi utemeljenega strahu pred takimi dejanji). Pritožnik opozori na več nepravilnosti pri razlagi, ki naj bi jih zagrešili MNZ in sodišči v celotni verigi odločanja v tej zadevi. Ker bi z izvršitvijo odločbe MNZ lahko nastale težko popravljive škodljive posledice, pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče do končne odločitve zadrži izvršitev odločbe MNZ.
 
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo sprejel v obravnavo (1. točka izreka). O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.
 
4. Če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, lahko po 58. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) senat na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Odločba MNZ je z odločitvijo Vrhovnega sodišča postala pravnomočna, zato bi lahko prišlo do njene izvršitve. To pomeni, da bi bil pritožnik lahko prisilno odstranjen z ozemlja Republike Slovenije, še preden bi Ustavno sodišče odločilo o njegovi ustavni pritožbi in s tem o morebitni kršitvi človekovih pravic. Z izvršitvijo navedene pravnomočne odločbe MNZ bi torej lahko pritožniku nastale nepopravljive škodljive posledice. Zato je senat Ustavnega sodišča na podlagi 58. člena ZUstS odločil, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvršitev odločbe MNZ (2. točka izreka), pri čemer začasno zadržanje začne učinkovati z dnem vročitve tega sklepa MNZ (3. točka izreka).
           
5. Senat je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55.b člena in 58. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Sklep je sprejel soglasno.
 
dr. Špelca Mežnar
Predsednica senata
 
 
Up-229/17-24
U-I-37/17-12
21. 11. 2019
 
 
 

ODLOČBA

 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi in v postopku za preizkus pobude A. B., C., ki ga zastopa mag. Matevž Krivic, Medvode, na seji 21. novembra 2019
 

odločilo:

 
1. Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 240/2016 z dne 10. 2. 2017 se zavrne.
 
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo, 83/12 in 111/13) se zavrže.
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je zavrnilo prošnjo pritožnika (državljana C.) za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Zoper to odločbo je pritožnik vložil tožbo, ki jo je Upravno sodišče zavrnilo. Pritožnik je nato vložil pritožbo, ki ji je Vrhovno sodišče ugodilo in razveljavilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo ter zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo odločanje. Ob ponovnem odločanju je Upravno sodišče znova zavrnilo pritožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo MNZ. Pritrdilo je pravilnosti odločitve MNZ, da pritožnik ob upoštevanju podatkov v spisu ne izpolnjuje pogojev za nobenega od obeh statusov mednarodne zaščite (tj. niti za status begunca niti za status subsidiarne zaščite). Zoper sodbo Upravnega sodišča je pritožnik vložil pritožbo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo. Presoja obeh sodišč temelji na stališču, da pritožnik zoper zatrjevano preganjanje ni poiskal zaščite pri pristojnih organih v izvorni državi in da zato ne more uspešno uveljavljati mednarodne zaščite, ki nastopi šele potem, če mu državni subjekti v izvorni državi ne bi mogli zagotoviti ustrezne zaščite.
 
2. Po ugotovitvah Upravnega sodišča pritožnik šestih od sedmih zatrjevanih dejanj nasilja (vključno s posilstvom) ni prijavil policiji, čeprav je policija v zvezi z objavo na družbenem omrežju njegovo prijavo sprejela. Sodišče je pritrdilo pravilnosti ugotovitve MNZ, da, glede na to, da se pritožnik v izvorni državi ni obrnil po pomoč na državne subjekte, ni mogoče sklepati, da so mu zaščito odrekli. Kot pravilno je štelo tudi zavrnitev tožnikovega zatrjevanja, da dogodkov ni prijavil policiji, ker ta ne bi storila nič, ob upoštevanju dejstva, da so policisti v zvezi z edinim dogodkom, zaradi katerega se je obrnil nanje, prijavo tudi sprejeli in mu niso odrekli pomoči. Upravno sodišče je kot neutemeljene zavrnilo vse tožbene navedbe v zvezi s homofobnostjo in sovražnostjo Č. družbe, ker so "preveč splošne in nekonkretizirane ter neutemeljene za pritožnikov primer". Po oceni sodišča je MNZ v izpodbijani odločbi v zadostni meri pojasnilo, da na C. aktivno delujejo številne institucije in nevladne organizacije, ki so sposobne nuditi pomoč pred preganjanjem s strani nedržavnih subjektov tudi v primeru, kot je obravnavani, ko pritožnik zatrjuje svojo istospolno usmerjenost.
 
3. Za presojo Vrhovnega sodišča je bilo ključno vprašanje, ali so subjekti zaščite pripravljeni oziroma zmožni zaščititi pritožnika.[1] Kot je ugotovilo Vrhovno sodišče, se je do vprašanja pripravljenosti oziroma zmožnosti zaščite izvorne države sodišče prve stopnje opredelilo s sklicevanjem na ugotovitve MNZ, skladno s katerimi se pritožnik v izvorni državi glede tega dejanja ni obrnil po pomoč na državne subjekte, kar ne pomeni, da mu izvorna država (organi pregona) ni zmožna ali noče nuditi zaščite. V takih primerih je po presoji Vrhovnega sodišča na prosilcu težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite. Vrhovno sodišče je tudi opozorilo na ugotovitve MNZ, da je pritožnikova izvorna država naredila veliko, da bi se razmere izboljšale, in da je s svojo zakonsko ureditvijo članom skupnosti lezbijk, gejev, biseksualnih in transspolnih oseb (v nadaljevanju skupnost LGBT) zagotovila visoko stopnjo pravic ter da policija v primeru napadov na člane skupnosti LGBT odreagira. Po oceni Vrhovnega sodišča je MNZ na podlagi podrobne pojasnitve razmer v pritožnikovi izvorni državi in na podlagi pridobljenih informacij utemeljeno štelo, da bi pritožnik lahko dobil zaščito izvorne države. Kot je ugotovilo Vrhovno sodišče, je v zadnjih letih manj poročil o grožnjah istospolno usmerjenim, v državi izvajajo program za nediskriminacijo, delujeta varuh človekovih pravic in zagovornik državljanskih pravic, vzpostavljen je sistem finančne, moralne, odvetniške in organizacijske pomoči. Glede na take ugotovitve bi moral pritožnik po oceni Vrhovnega sodišča ponuditi več dokazov za svoje trditve, da se ni obrnil po pomoč na državne subjekte zato, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite. Vrhovno sodišče je zato štelo, da so navedbe o nepripravljenosti nudenja zaščite oziroma reagiranju policije premalo izkazane, da torej pritožniku ni uspelo izkazati, da mu izvorna država kot subjekt zaščite ni pripravljena ali zmožna nuditi zaščite.
 
4. Pritožnik nasprotuje navedeni presoji sodišč in v zvezi s tem zatrjuje kršitev pravic iz 22. in 35. člena Ustave. Poudarja, da se je v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo skliceval na sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 145/2015 z dne 16. 12. 2015, ki naj bi bila zelo primerljiva z obravnavano zadevo in v kateri naj bi Vrhovno sodišče drugače ocenilo zmožnosti iste izvorne države, da bi prosilcu nudila dejansko zaščito pred zatrjevanim preganjanjem zaradi njegove istospolne usmerjenosti. Pritožnik Vrhovnemu sodišču očita, da ni odgovorilo na ta njegov pritožbeni ugovor, s čimer naj bi kršilo 22. člen Ustave. Opozarja tudi na nesprejemljivost stališča Vrhovnega sodišča, po katerem je "na prosilcu težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite". Prav tako se ne strinja z obrazložitvijo Vrhovnega sodišča v 7. točki izpodbijane sodbe glede opredelitve pojma "dejanja preganjanja" po drugem odstavku 26. člena ZMZ. Opozarja na "ustaljeno napačno sodno prakso", ki naj bi pojem preganjanja zreducirala na že izvršena dejanja preganjanja, čeprav Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60, Uradni list SFRJ, MP, št. 15/67, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – Ženevska konvencija) pravico do mednarodne zaščite priznavata tudi v primerih "utemeljenega strahu pred preganjanjem" (torej tedaj, ko prosilec še ni doživel dejanj preganjanja, vendar iz svoje izvorne države beži zaradi utemeljenega strahu pred takimi dejanji). Pritožnik opozarja na več nepravilnosti pri razlagi, ki naj bi jih zagrešili MNZ in sodišči v celotni verigi odločanja v tej zadevi.
 
5. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-229/17 z dne 10. 4. 2017 ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča sprejel v obravnavo in odločil, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvršitev odločbe MNZ. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče in MNZ.
 
6. Vrhovno sodišče je v vlogi z dne 23. 5. 2017 pojasnilo svoja stališča v zvezi s sprejetjem ustavne pritožbe v obravnavo. Opozorilo je, da iz sklepa o sprejemu niso razvidni vsebinski razlogi, ki so bili podlaga za odločitev o sprejemu ustavne pritožbe. Taka odsotnost razlogov naj bi vzpostavljala pravno negotovost tako za stranke kot tudi za pristojne upravne organe ter sodišča. V zvezi z zatrjevano kršitvijo 22. člena Ustave Vrhovno sodišče pojasnjuje, da v obravnavani zadevi sklicevanje na zadevo št. I Up 145/2015 ni primerno, saj gre za drugačno (procesno) dejansko stanje. Vrhovno sodišče opozarja na mestoma žaljive in iz splošnega konteksta obrazložitve sodbe iztrgane očitke zoper sodbo Vrhovnega sodišča. To naj bi bilo razvidno pri očitku o kršitvi procesnih zakonskih pravic v zvezi z dokazovanjem dejstev za to, da se pritožnik v izvorni državi glede zatrjevanega dejanja ni obrnil po pomoč na državne subjekte. To ne pomeni, da mu izvorna država (organi pregona) ni zmožna ali noče nuditi zaščite, v takih primerih pa je po presoji Vrhovnega sodišča na prosilcu težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite. Vrhovno sodišče je priložilo tudi spis zadeve št. I U 422/2016, ki naj bi Ustavnemu sodišču omogočil vsebinsko kvalitetno presojo.
 
7. Ustavno sodišče je navedena pojasnila Vrhovnega sodišča vročilo pritožniku, ki se je nanje odzval v vlogi z dne 18. 2. 2018. Vztrajal je pri svojih navedbah iz ustavne pritožbe.
 
8. Pritožnik hkrati z ustavno pritožbo vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti ZMZ, v okviru katere zatrjuje dvoje: 1) protiustavnost zakonske ureditve, ki naj ne bi omogočala spoštovanja temeljnih načel upravnega postopka v tem posebnem upravnem postopku; po zatrjevanju pritožnika naj bi bili prosilci za mednarodno zaščito prikrajšani za možnost, ki je sicer splošno sprejeta v upravnopravni praksi, in sicer, da upravni organ pred izdajo odločbe stranko ne le zasliši, temveč jo tudi seznani s tem, na kaj bo oprl svojo odločitev in katera od dejstev, ki jih je stranka zatrjevala, šteje za dokazana in katerih ne; in 2) protiustavnost zakonske ureditve sodnega varstva pravic prosilcev za mednarodno zaščito, ki naj bi bila zaradi neupoštevanja posebnosti azilnih zadev (predvsem kar zadeva uveljavljanje pritožbenih razlogov) v neskladju s 14. in 22. členom Ustave.
 
 
B. – I.
 
9. Tako Upravno kot Vrhovno sodišče svojo odločitev utemeljujeta s stališčem, da pritožnik zoper zatrjevano preganjanje ni poiskal zaščite pri pristojnih organih v izvorni državi in da zato ne more uspešno uveljavljati mednarodne zaščite, ki nastopi šele potem, če mu državni subjekti v izvorni državi ne bi mogli zagotoviti ustrezne zaščite. Eno od odločilnih vprašanj za presojo sodišč je bilo, ali so subjekti zaščite v pritožnikovi izvorni državi (C.) pritožniku pripravljeni oziroma zmožni nuditi zaščito.
 
10. Pritožnik Vrhovnemu sodišču očita, da se ni v zadostni meri opredelilo do njegovih trditev o dejanski nezmožnosti subjektov zaščite v izvorni državi, da bi ga zaščitili pred preganjanjem, s tem pa je kršilo pravico iz 22. člena Ustave. Glede na take trditve mora Ustavno sodišče preizkusiti, ali je Vrhovno sodišče zadostilo standardu obrazloženosti sodne odločbe iz 22. člena Ustave.
 
11. Nosilno stališče sodišč v obravnavani zadevi je, da pritožnik zoper zatrjevano preganjanje ni poiskal zaščite pri pristojnih organih v izvorni državi in da zato ne more uspešno uveljavljati mednarodne zaščite, ki nastopi šele potem, če mu državni subjekti v izvorni državi ne bi mogli zagotoviti ustrezne zaščite. Sklicevanje pritožnika na sodbo št. I Up 145/2015 je Vrhovno sodišče zavrnilo z argumentom, da gre za "neutemeljeno sklicevanje na drugo zadevo oziroma s tem v zvezi opozarjanje na neenotno sodno prakso, saj zgolj dejstvo, da gre za isto izvorno državo in enak zatrjevani razlog preganjanja (istospolno usmerjenost), ne more biti avtomatično podlaga za enako odločitev" (11. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča). Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik ni niti zatrjeval niti izkazal, da na primer sodni sistem za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj ne deluje oziroma da ni dostopa do take zaščite ter da ni dejanskih oziroma pravnih možnosti za delovanje institucij in organov zaščite. Razen objave na družbenem omrežju ni prijavil nobenega od dejanj. Edino prijavo, ki jo je podal, je policija sprejela. Pred tem pritožnik tudi ni imel nobenih izkušenj s policijo. Zato so po oceni Vrhovnega sodišča navedbe o nepripravljenosti nudenja zaščite oziroma reagiranju policije premalo izkazane. V takih primerih je po presoji Vrhovnega sodišča na prosilcu težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite.
 
12. Navedena obrazložitev Vrhovnega sodišča ne vzbuja ustavnopravnih pomislekov. Brez dvoma je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite. Uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi.[2] Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi zato ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi.
 
13. V obravnavani zadevi sta se Upravno in Vrhovno sodišče do vprašanja pripravljenosti oziroma zmožnosti zaščite izvorne države opredelili s sklicevanjem na ugotovitve v odločbi MNZ. MNZ je v tem kontekstu ugotovilo, da se pritožnik v izvorni državi glede večine od zatrjevanih dejanj ni obrnil po pomoč na državne subjekte, kar pa ne pomeni, da mu izvorna država (organi pregona) ni zmožna ali mu noče nuditi zaščite. V takih primerih je po presoji Vrhovnega sodišča na prosilcu težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite. Obrazložitev Vrhovnega sodišča, da je sklicevanje pritožnika na sodbo št. I Up 145/2015 neutemeljeno (glej 11. točko obrazložitve te odločbe), je glede na ugotovljene okoliščine obravnavane zadeve (zlasti ob upoštevanju ugotovitev, da pritožnik razen objave na družbenem omrežju ni prijavil nobenega od dejanj in da je edino prijavo, ki jo je podal, policija sprejela) ustavnoprocesno zadostna. Pritožnikovo sklicevanje na drugo sodbo, ki sicer zadeva isto izvorno državo, zato v ustavnoprocesnem smislu ne narekuje podrobnejše obrazložitve, kot jo je Vrhovno sodišče podalo v izpodbijani sodbi. Glede na to je očitek pritožnika o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave neutemeljen.
 
14. Očitka o kršitvi pravice iz 35. člena Ustave pritožnik ne konkretizira, zato ga Ustavno sodišče ne more preizkusiti.
 
15. Ker pritožniku ni uspelo izkazati zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo (1. točka izreka).
 
 
B. – II.
 
16. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.
 
17. Zakonska ureditev, ki jo pobudnik izpodbija, ne učinkuje neposredno. V takih primerih se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče je podrobneje obrazloženo v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82). V takih primerih je predpostavka za vložitev tako ustavne pritožbe kot pobude vsebinsko izčrpanje pravnih sredstev. To pomeni, da mora pobudnik trditve o domnevni protiustavnosti ureditve, na podlagi katere temelji odločitev v njegovem primeru, uveljavljati že v postopku pred pristojnimi sodišči (tako že v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-330/05, U-I-331/05, U-I-337/05 z dne 18. 10. 2007, Uradni list RS, št. 101/07, in OdlUS XVI, 79). Iz priložene tožbe in pritožbe je razvidno, da pritožnik očitkov, ki jih naslavlja na ZMZ, ni uveljavljal v pravnih sredstvih pred rednima sodiščema, kar pomeni, da jih ni materialno izčrpal. Zato je Ustavno sodišče njegovo pobudo zavrglo (2. točka izreka).
 
 
C.
 
18. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11 in 70/17) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Ustavno sodišče je 1. točko izreka sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodnica in sodniki Accetto, Jadek Pensa, Knez in Šorli. Ustavno sodišče je 2. točko izreka sprejelo soglasno. Sodnica in sodnik Accetto in Jadek Pensa sta dala odklonilni ločeni mnenji.
 
 
dr. Rajko Knez
Predsednik
 
 
[1] Subjekte zaščite opredeljuje 25. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Po prvem odstavku tega člena lahko kot subjekti zaščite štejejo:
– država;
– politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja.
Po drugem odstavku 25. člena ZMZ se zaščita v izvorni državi nudi takrat, ko subjekti iz prejšnjega odstavka sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, prosilec pa ima dostop do take zaščite.
[2] Šele tedaj nastopi t. i. sodelovalna dolžnost države, ki izhaja iz prvega odstavka 4. člena Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev) (UL L 337, 20. 12. 2011, str. 9–26 – Kvalifikacijska direktiva). Skladno s to določbo direktive mora država članica kljub dolžnosti prosilca, da predloži vse dokaze, potrebne za utemeljitev njegove prošnje, s prosilcem vendarle sodelovati, ko obravnava upoštevne elemente te prošnje. Ta zahteva dejansko pomeni, da mora v primeru, če dokazi, ki jih predloži prosilec za mednarodno zaščito, iz kateregakoli razloga niso celoviti, ažurni ali upoštevni, država članica v tem koraku postopka s prosilcem aktivno sodelovati, da omogoči, da se zberejo vsi dokazi, ki utemeljujejo prošnjo (glej sodbo SEU v zadevi M. M., C-277/11, z dne 22. 11. 2012, 66. točka).
 
 
U-I-37/17-13   
Up-229/17-25
6. 12. 2019
 
 
Delno odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Mateja Accetta k odločbi št. Up-229/17, U-I-37/17 z dne 21. 11. 2019, ki se mu pridružuje sodnik Marko Šorli
 
 
1. Obravnavana zadeva naslavlja pomembno in občutljivo vprašanje teže dokaznega bremena prosilcev za mednarodno zaščito ter s tem povezane dolžnosti sodelovanja države s prosilcem pri ugotavljanju upoštevnih dejanskih okoliščin, kadar slednji prošnjo utemeljuje z dejansko nezmožnostjo subjektov zaščite v izvorni državi, da bi ga zaščitili pred preganjanjem, a glede večine opisanih dejanj preganjanja pri pristojnih organih v izvorni državi niti ni poskusil poiskati zaščite. Ker imam glede obstoja tovrstne sodelovalne dolžnosti in zahtevanega dokaznega bremena drugačno stališče od spoštovanih kolegov iz večine, nisem mogel podpreti prve točke izreka.
 
2. Pomemben okvir za razumevanje sodelovalne dolžnosti vzpostavlja pravo EU, zlasti Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev) (UL L 337, 20. 12. 2011, str. 9–26 – v nadaljevanju Kvalifikacijska direktiva). Ta v 4. členu opredeljuje "obravnavanje dejstev in okoliščin" v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito in državam članicam nalaga dolžnost, da kljub primarni dolžnosti prosilca, da predloži vse dokaze, potrebne za utemeljitev njegove prošnje, s prosilcem sodelujejo pri obravnavi upoštevnih elementov prošnje.[1] Ta sodelovalna dolžnost države od nje zahteva, da v primeru, ko predloženi dokazi iz kateregakoli razloga niso celoviti, ažurni ali upoštevni, s prosilcem sodeluje in s tem omogoči, da se zberejo vsi dokazi, ki utemeljujejo prošnjo.[2] Ob tem je, čeprav Kvalifikacijska direktiva ne opredeljuje pojma "utemeljitev", iz vsebine 4. člena mogoče sklepati, da utemeljevanje pomeni podajanje trditev ter predložitev listinskih in drugih dokazov v podporo prošnji.[3]
 
3. Glede sposobnosti državnih subjektov za zaščito pred preganjanjem pa drugi odstavek 7. člena Kvalifikacijske direktive kot načelno izhodišče opredeljuje obveznost sprejetja razumnih ukrepov za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo. Pri tem ugotavljanje (ne)obstoja učinkovite zaščite obsega dva koraka presoje: (1) v prvem koraku, ki se osredotoča na razmere v izvorni državi, se presoja, ali obstaja sistemska napaka oziroma nezadostnost zaščite države; (2) če je na splošno zagotovljena zadostna zaščita države, pa se v drugem koraku, ki se osredotoča na prosilca, presoja, ali je ta zaščita zagotovljena tudi prosilcu glede na njegove individualne okoliščine.[4] Če v državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti, bo torej v primeru prosilca, ki mu grozijo dejanja preganjanja (ali resna škoda), že zato izkazan utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljeno tveganje, da utrpi resno škodo; šele v primeru, da je v izvorni državi na splošno zagotovljena zadostna zaščita, pa se mora opraviti drugi korak presoje, ki se osredotoči na individualne okoliščine prosilca.[5]
 
4. V luči tako opredeljene sodelovalne dolžnosti države in korakov presoje glede sposobnosti izvorne države za nudenje zaščite ne morem pritrditi stališču Vrhovnega sodišča, da je bilo v obravnavani zadevi zaradi tega, ker prosilec glede večine od zatrjevanih dejanj preganjanja ni iskal zaščite pri pristojnih državnih organih v izvorni državi, na njem težje dokazno breme, da dokaže, da se na te državne subjekte ni obrnil zato, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite. Takšno stališče se namreč osredotoča na ravnanje prosilca in vprašanje obstoja učinkovite zaščite presoja v luči njegovih individualnih okoliščin, torej v smislu drugega koraka zgoraj opisane dvostopenjske presoje obstoja učinkovite zaščite, ki pride v poštev le, če je v izvorni državi sicer na splošno zagotovljena zadostna zaščita države. A pri tem ne morem zanemariti dejstva, da se je pritožnik v sodnem postopku skliceval na sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 145/2015, sprejeto le dobro leto pred izpodbijano sodbo, v kateri je Vrhovno sodišče ugotovilo, da obstaja "zaznavna razlika med formalno zaščito istospolno usmerjenih na C. v zakonodaji in njihovo dejansko zaščito v praksi" ter da ni razlogov za "prepričanje, da bi se zaščita osebam v okoliščinah [prosilca v tisti zadevi] prek pravosodnih organov tudi dejansko izvajala, in sicer zaradi obstoječih družbenih pritiskov in tradicionalnih stališč, ter da v teh okoliščinah informacije o stanju v izvorni državi ne dajejo zadostne podlage za oceno, da bi država [prosilca] lahko učinkovito zaščitila".[6]
 
5. Vrhovno sodišče je sklicevanje na to zgodnejšo odločitev v izpodbijani sodbi (v 11. točki obrazložitve) zavrnilo z obrazložitvijo, da gre za "neutemeljeno sklicevanje na drugo zadevo oziroma s tem v zvezi opozarjanje na neenotno sodno prakso, saj zgolj dejstvo, da gre za isto izvorno državo in enak zatrjevan razlog preganjanja (istospolno usmerjenost), ne more biti avtomatično podlaga za enako odločitev". V tej zadevi naj pritožnik ravno zaradi svoje pasivnosti, v pojasnilo katere naj bi predvsem poudarjal, da je Č. družba "homofobna in sovražna, zaradi česar se tovrstna dejanja večinoma sploh ne prijavljajo", ne bi dovolj izkazal nepripravljenosti oziroma nezmožnosti izvorne države, da mu nudi zaščito.
 
6. Po moji presoji Vrhovno sodišče s tem stališčem ni zadostilo standardom sodelovalne dolžnosti, kot so se razvili v pravu EU, in tudi ni ustrezno opravilo presoje obstoja učinkovite zaščite v izvorni državi. Čeprav je Vrhovno sodišče v zgodnejši sodbi št. I Up 145/2015 presojo opravilo tudi v luči okoliščin prosilca, je v obrazložitvi zavzelo stališča o razmerah v izvorni državi (o zaznavni razliki med formalno zaščito istospolno usmerjenih na C. v zakonodaji in njihovo dejansko zaščito v praksi, o obstoječih družbenih pritiskih in tradicionalnih stališčih), ki jih sam težko opredelim drugače kot sistemske pomanjkljivosti pri nudenju zaščite s strani izvorne države. V takem primeru glede prosilca – če sicer ni sporno, da mu grozijo dejanja preganjanja – v skladu z zgoraj opisano dvostopenjsko presojo sploh ni treba ugotavljati, ali bi bila njemu v njegovih konkretnih okoliščinah nudena ustrezna zaščita, če bi dejanja nasilja prijavljal, kaj šele, da bi glede tega imel težje dokazno breme.
 
7. Pri tem seveda lahko razumem pomisleke – kolikor so že sploh bili prisotni na različnih stopnjah odločanja v tej zadevi – glede stališča, ki bi sklicevanje na tovrsten strah pred preganjanjem preveč olajšalo tudi za tiste prosilce za priznanje mednarodne zaščite, ki v resnici sami sploh ne bi bili člani ranljivih družbenih skupin in s tem izpostavljeni tveganju dejanj preganjanja. Težje dokazno breme v primerih tistih, ki v podporo svoji prošnji ne morejo navesti (več) konkretnih primerov, ko so se v zvezi z domnevnimi dejanji preganjanja neuspešno obrnili na državne subjekte v izvorni državi, se tako lahko zdi učinkovito sito za preprečevanje navajanja zgolj navideznih razlogov za strah pred preganjanjem s ciljem pridobitve mednarodne zaščite.
 
8. Vendar pa se bojim, da tako stališče prosilce v okoliščinah, ko v izvorni državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti pri nudenju zaščite, pahne v neizprosno logiko kavlja 22: da bi dokazali nezmožnost države, da jih zaščiti pred preganjanjem, se morajo s prijavo dejanj nasilja (neučinkovitim ali nevoljnim) državnim organom še dodatno izpostavljati ravno tistemu tveganju, ki mu želijo ubežati. To je na nek način zrcalna slika pričakovanj, da bi prosilci v izvorni državi svojo istospolno usmerjenost prikrivali ali jo vsaj izražali bolj zadržano kot raznospolno usmerjene osebe ter se s tem izognili preganjanju, za katera je Sodišče EU že ugotovilo, da niso dopustna.[7] Po moji presoji, končno, isti razmislek tudi dodatno utemeljuje razumnost opisane dvostopenjske presoje (ne)obstoja učinkovite zaščite v izvorni državi: v državi s sistemskimi pomanjkljivostmi tudi zato sploh ni potrebna presoja v luči individualnih okoliščin prosilca (za katerega sicer ni sporno, da mu grozi preganjanje); nasprotno pa je taka presoja seveda nujno potrebna, če gre za državo brez sistemskih pomanjkljivosti, ko je neučinkovitost zaščite lahko ugotovljena le v kontekstu specifičnih individualnih okoliščin prosilca.
 
9. Iz teh razlogov po moji presoji opisani stališči iz izpodbijane sodbe o neutemeljenem sklicevanju pritožnika na drugo zadevo ter o pomanjkljivi utemeljitvi prošnje zaradi težjega dokaznega bremena nista združljivi z opisano ureditvijo presoje obstoja učinkovite zaščite v izvorni državi ter s sodelovalno dolžnostjo države pri ugotavljanju upoštevnih elementov prošnje, zaradi česar bi sam podprl odločitev, ki bi ugotovila kršitev 22. člena Ustave in zadevo vrnila v novo odločanje.
 
 
dr. Matej Accetto
Sodnik
 
 
 
                                                                                          Marko Šorli, l. r.
                                                                                               Sodnik
 
[1] Glej npr. sodbi Sodišča EU v zadevi C-277/11 M. M. z dne 22. 11. 2012, ECLI:EU:C:2012:744, 65. točka obrazložitve; in v združenih zadevah C-148/13 do C-150/13 A., B. in C. z dne 2. 12. 2014, ECLI:EU:C:2014:2406, 56. točka obrazložitve.
[2] Tako sodbi Sodišča EU v zadevi M. M., 66. točka obrazložitve; in v zadevi A., B. in C., 56. točka obrazložitve.
[3] Tako U. Berlit, H. Doerig in H. Storey, Credibility Assessment in Claims based on Persecution for Reasons of Religious Conversion and Homosexuality: A Practitioners Approach, International Journal of Refugee Law, letnik 27, št. 4 (2015), str. 650.
[4] Glej International Association of Refugee Law Judges European Chapter (IARLJ-Europe), Qualification for International Protection (Directive 2011/95/EU) – A Judicial Analysis, European Asylum Support Office (EASO), 2016, str. 69.
[5] Tako tudi prav tam.
[6] Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 145/2015 z dne 16. 12. 2015, 33. točka obrazložitve.
[7] Glej sodbo Sodišča EU v združenih zadevah C-199/12 do C-291/12 X in drugi z dne 7. 11. 2013, ECLI:EU:C:2013:720, 70.–75. točka obrazložitve.
 
 
Up-229/17-26           
U-I-37/17-14
12. 12. 2019
 
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Dunje Jadek Pensa k 1. točki izreka odločbe št. Up-229/17, U-I-37/17 z dne 21. 11. 2019
 
 
Nosilna stališča v odločbi presegajo pomen konkretne odločitve Ustavnega sodišča, čeprav se z njimi utemeljuje le, da ni bilo kršitve pravice do obrazložene sodne odločbe. Pojasniti želim razloge za to moje razumevanje in razhajanje z večino.
 
 
I.
 
Razlog za mednarodno zaščito je bil v prošnji zatrjevani prosilčev strah pred preganjanjem s strani nedržavnih subjektov (zaradi istospolne usmerjenosti). Tovrstne položaje ureja (c) točka 6. člena Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev) (UL L 337, 20. 12. 2011, str. 9–26 – Kvalifikacijska direktiva).[1] Ta določba je implementirana v tretji alineji 24. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo, 83/12 in 111/13 – v nadaljevanju ZMZ). Za odločitev o prošnji za mednarodno zaščito je bil torej (med drugim) ključen odgovor na vprašanje, ali je bilo mogoče dokazati pogoj iz tretje alineje 24. člena ZMZ – tj., da subjekti zaščite niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.
 
Dejstva, ki utemeljijo (dokažejo) obstoj ali neobstoj tega pogoja v posamičnem postopku, organ ugotavlja na podlagi zbranega procesnega gradiva. To se zbira v fazi postopka, ki je po logiki stvari same zaključena pred odločanjem organa o prošnji za mednarodno zaščito. Pred očmi imam zato, da postopek odločanja o prošnji za mednarodno zaščito po Kvalifikacijski direktivi in ZMZ sestavljata dve fazi postopka. V prvi se zbira procesno gradivo. V drugi organ odloča o tem, ali so ali niso izpolnjene materialnopravne predpostavke za ugodno rešitev konkretne prošnje.[2] Odločitev o tveganju preganjanja, ki z objektivnega vidika utemelji prosilčev strah pred preganjanjem s strani nedržavnih subjektov, predpostavlja stališče organa o dokazanosti pogoja, da subjekti zaščite v izvorni državi nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali pa te zaščite niso sposobni nuditi.[3] Če organ odloči, da je ta pogoj ostal nedokazan, bo prošnjo zavrnil.
 
Razloge za svojo odločitev črpa iz zatrjevanih in drugih dejstev ter informacij iz dokazov, zbranih v prvi fazi postopka. V pravni znanosti, ki razlaga določbe Kvalifikacijske direktive, se zastopa stališče, da je v prvi fazi postopka deljeno breme države in prosilca (shared evidential burden) – tako prosilec in država nosita breme, da zagotovita in pojasnita upoštevna dejstva, do katerih imata dostop.[4] Poudarja se, da zadostuje, da se prosilec v prošnji sklicuje na dejstva, iz katerih je mogoče sklepati na pomanjkljivosti zaščite v izvorni državi.[5] To breme je treba razlikovati od materialnega dokaznega bremena.
 
S prepričljivostjo razlage o deljenem bremenu države in prosilca v prvi fazi postopka v kontekstu (c) točke 6. člena Kvalifikacijske direktive nimam težav. Logično je vpeta v okvir še drugih določb Kvalifikacijske direktive. Naj na tem mestu opozorim le še na pravilo o olajšanju dokaznega bremena (relaxation of proof), ki ob izpolnjenih pogojih iz petega odstavka 4. člena Kvalifikacijske direktive, izrecno izključuje zahtevo po potrjevanju posameznih vidikov izjav prosilca z dokumentarnimi ali drugimi dokazi.[6] O tem, kaj pomeni "deljeno" obveznost prosilca in organa, da zagotovita in pojasnita upoštevna dejstva, do katerih imata dostop, se je imelo tudi Ustavno sodišče že priložnost izreči. V odločbi št. U-I-292/09, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011[7] je ob presoji takrat veljavnega ZMZ z vidika 18. člena Ustave zavzelo stališče, da je izjave prosilca glede nevarnosti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, po naravi stvari mogoče preveriti le tako, da pristojni organ v presojo vključi tudi podatke o stanju v državi, v katero bi se prosilec v primeru zavrnilne odločbe moral vrniti, pri čemer mora te podatke zbirati tudi sam.[8] Poudarilo je še, da dolžnost sodelovanja prosilca pri utemeljevanju prošnje sama po sebi ni sporna, vendar če naj bodo jamstva iz 18. člena Ustave dejansko zagotovljena, prosilcu ne sme biti naloženo pretežko breme dokazovanja ogroženosti.
 
 
II.
 
Stališča večinske odločbe iz 12. točke obrazložitve se mi zdijo, če jih umestim v kontekst navedenih izhodišč, sporna. Na tem mestu povzemam stališče, po katerem mora prosilec v tu obravnavanem položaju "izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite," ker šele tedaj nastopi t. i. sodelovalna dolžnost države, ki izhaja iz prvega odstavka 4. člena Kvalifikacijske direktive.[9] Sporoča se torej, da ni sodelovalne dolžnosti države v prvi fazi postopka, če prosilec ni navajal, da je, preden je zaprosil za priznanje mednarodne zaščite, podal v izvorni državi uradno prijavo dejanj preganjanja s strani nedržavnih subjektov, vendar mu organi pregona niso hoteli ali niso zmogli nuditi zaščite. To bi sledilo tudi iz nadaljnjega, kategoričnega stališča, po katerem "dolžnost prijave ravnanj [dejanj preganjanja s strani nedržavnih subjektov] pri pristojnih organih v izvorni državi […] ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi."[10]
 
Toda tudi generalni pravobranilec Yves Bot je v sklepnih predlogih z dne 26. 4. 2012 v zadevi SEU C-277/11 posebej poudaril, da je morala Komisija, določiti "deljeno" obveznost prosilca in države članice, pristojne za obravnavanje prošnje, pri preverjanju in presoji vseh upoštevnih dejstev.[11] Sodelovanje iz prvega odstavka 4. člena Direktive 2004/83 (ta je ostal nespremenjen v Kvalifikacijski direktivi) mora po nadaljnjih stališčih generalnega pravobranilca glede na okoliščine posameznega primera omogočiti presojo in zbiranje elementov, ki so najbolj upoštevni za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ter v sodelovanju s prosilcem in s sredstvi, ki jih ima na voljo pristojni nacionalni organ, pridobitev vseh informacij, ki so nujne za presojo verodostojnosti prosilca in utemeljenosti njegove prošnje. Prav tako je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-292/09, Up-1427/09 poudarilo, da mora podatke o stanju v državi, v katero bi se prosilec moral vrniti, zbirati tudi organ sam.
 
Seveda bi bil prosilčev položaj v pogledu dokazovanja pomanjkljivosti zaščite v izvorni državi boljši, če bi prijave nasilja, povezanega z njegovo istospolno usmerjenostjo, organom v izvorni državi prijavljal, a se ti ne bi nemudoma odzivali, in bi tudi s temi očitki utemeljeval svojo prošnjo. Vendar če prosilec prijave dejanja preganjanja v izvorni državi ni podal, to ne utemelji stališča, po katerem bi Kvalifikacijska direktiva že zato le nanj osredotočila procesno dokazno breme.[12] Če bi to dopustili, bi izvotlili delitev bremena v prvi fazi postopka,[13] izrecno zapisano zahtevo po sodelovalni dolžnosti države v tej fazi postopka (drugi stavek prvega odstavka  4. člena  Kvalifikacijske direktive) in s tem princip dialoškega iskanja resnice. Z nosilnimi stališči odločbe, ki, kot razumem, sporočajo prav to, se nisem mogla strinjati.
 
Žal mi je, da se uvaja in z nosilnim stališči pritrjuje prosilčevemu težjemu dokaznemu bremenu, ki mora, če prijave preganjanja v izvorni državi ne poda, dokazati, »da se ni obrnil na državne subjekte /zato/, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite.« V odločbi ne najdem razlagalnih argumentov, ki bi tako razumljeno prosilčevo težje dokazno breme umestili v kontekst določb Kvalifikacijske direktive in ZMZ. Teh prav tako nisem našla v izpodbijani sodbi. Dvomim, da je na argument ustavne pritožbe o zapovedi deljenega dokaznega bremena v tovrstnih postopkih odgovorjeno z vsebinskimi razlogi. Poleg tega nosilna stališča odločbe na načelni ravni opredeljujejo pogoj za sprožitev t. i. sodelovalne dolžnosti države in s tem v bistvenem opredeljujejo položaj prosilcev za mednarodno zaščito. Zato so po mojem mnenju precedenčne narave. Žal mi je, da ta njihov pomen ni bil prepoznan.
 
 
III.
 
 
Menim, da zadostuje, da se prosilec sklicuje na dejstva, iz katerih je mogoče sklepati na pomanjkljivosti zaščite v izvorni državi. Zato sem drugače kot večina ocenila, da v sodnem postopku niso bile neupoštevne (med drugim) trditve pritožnika o tem, da je Č. družba homofobna in sovražna do istospolno usmerjenih oseb, kar po njegovem mnenju logično vpliva na to, kako posameznik družbo doživlja in kaj "upa od nje zahtevati." S tem v zvezi se je skliceval na sodbo Vrhovnega sodišča št. I U 411/2015 z dne 16. 12. 2015. Iz nje je povzemal:  "…da je dejansko podan izrazit prepad med pravno zaščito na papirju in njeno praktično implementacijo ter da so poročila o diskriminaciji LGBT na C. redko resno vzeta s strani policije, do sedaj pa še noben primer diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti ni prišel pred sodišča ... Vrhovno sodišče se zato strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da kljub napredku v zakonodaji ni zadostnih poročil za prepričanje, da bi se zaščita osebam v okoliščinah,  kot zadevajo tožečo stranko, prek pravosodnih organov tudi dejansko izvajala, in sicer zaradi obstoječih družbenih pritiskov in tradicionalnih stališč, ter da v teh okoliščinah informacije o stanju v izvorni državi ne dajejo zadostne podlage za oceno, da bi država tožnika lahko učinkovito zaščitila. Zato utemeljeno dodaja, da uporabljena poročila ne kažejo, da bi se zaznavna razlika med formalno zaščito istospolno usmerjenih na C. v zakonodaji in njihovo dejansko zaščito v praksi zmanjšala ...".
 
Strinjam se, da razlogi iz navedene odločitve Vrhovnega sodišča ne morejo biti avtomatično podlaga za enako odločitev v tu obravnavanem primeru, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe. Vendar okoliščina, da se pritožnik ni obračal na pristojne organe v izvorni državi, sama zase á priori ne izključi možnosti, da v izvorni državi v resnici obstojijo pomanjkljivosti na področju zaščite, če so subjekti preganjanja nedržavni subjekti. To, da razlogi navedene sodbe Vrhovnega sodišča niso avtomatičen razlog za enako odločitev v tu obravnavanem primeru, zato ni argument,  da se navedenim razlogom ne posveti nobene pozornosti. Naj strnem. Dvomim, da sta z vidika načela enakosti pred zakonom v postopkih obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito sprejemljivi diametralno nasprotni stališči Vrhovnega sodišča o oceni stanja v isti izvorni državi glede njene pripravljenosti ali sposobnosti zaščititi prosilce, ki se vsi sklicujejo na preganjanje zaradi njihove istospolne usmerjenosti, ne da bi se prepričljivo pojasnilo razloge za tako razhajanje. Ker, kot razumem, ocena stanja v izvorni državi ni brez vpliva niti za presojo o verodostojnosti prosilčevih navedb niti za presojo o utemeljenosti prošnje, menim, da je pritožnik ostal v dvomu. Zato sem drugače kot večina menila, da izpodbijana sodba nima upoštevnih in zadostnih razlogov.
 
 
IV.
 
Conditio sine qua non uresničevanja skupne politike o azilu, subsidiarni zaščiti in začasni zaščiti je dosledno prizadevanje razlagalne oblasti za udejanjanje skupnih standardov, opredeljenih (med drugim) v Kvalifikacijski direktivi v posamičnih postopkih.[14] V njih je treba okoliščine primera – fragmente sestaviti skupaj. To ni opravilo, ki bi smelo potekati po poljubnih merilih. Gre za proces, za katerega prav tako velja načelo vezanosti razlagalne oblasti na corpus iuris.[15] V postopkih odločanja o prošnjah za mednarodno zaščito se zato upravičeno pričakuje utemeljitev, ki naj sprejeta stališča prepričljivo poveže s standardi, izluščenimi iz besedil določb Kvalifikacijske direktive in ZMZ. In pri iskanju te utemeljitve ne bi smela biti prezrta (med drugim) stališča pravne znanosti, ki temeljito, podrobno in prepričljivo razlagajo upoštevne določbe direktiv, ki jih ZMZ le povzema.
 
Vstop prava Evropske unije po 3.a členu Ustave v domači pravni red že nekaj časa soopredeljuje tudi okvir za razvoj prava skozi sodno prakso. V pritrdilnem ločenem mnenju k odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-292/09, Up-1427/09 sem zapisala, da iskanje prav(n)e vsebine določb, ki opredeljujejo pravice in obveznosti prosilcev za mednarodno zaščito v konkretnih postopkih, prav zato terja umeščanje v pravni prostor Evropske unije. Ob tej priložnosti lahko to le ponovim[16] in dodam – kar je glede pravic in obveznosti prosilcev, opredeljenih v določbah številnih predpisov, v resnici pomembno, je, kako se te določbe razumejo v postopkih odločanja o prošnjah za mednarodno zaščito.
 
 
 
dr. Dunja Jadek Pensa
Sodnica
 
 
[1] Ta ureja položaj, ko je subjekt preganjanja nedržavni subjekt. Točka (c) 6. člena  Kvalifikacijske direktive, skupaj z uvodnim delom te določbe, se glasi: "Subjekti preganjanja ali resne škode vključujejo: (c) nedržavne subjekte, če je mogoče dokazati, da subjekti iz točk (a) in (b), vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot sta opredeljena  v členu 7."
[2] Prim. s tem v zvezi sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi M. M., C-277/11, z dne 22. 11. 2012, ki nazorno in prepričljivo obrazloži razlikovanje dveh faz postopka odločanja o prošnji za mednarodno zaščito v kontekstu Kvalifikacijske direktive.
[3] Prim. H. Dörig v: EU Immigration and Asylum Law, A Commentary, Second Edition, C. H. Beck/Hart/Nomos 2016, str. 1151.
[4] Prav tam.
[5] Prav tam. Navajam angl. besedilo: "It is sufficient that the applicant establishes facts from which the inability or the unwillingness to protect can be inferred."
[6] H. Dörig nav. delo, str. 1141.
[7] Uradni list RS, št. 98/11, in OdlUS XIX, 27.
[8] To stališče je bilo v ustavnosodni presoji še večkrat ponovljeno, nazadnje v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-59/17 z dne 18. 9. 2019, Uradni list RS, št. 62/19.
[9] Na t. i. sodelovalno dolžnost države se večinska odločba sklicuje v opombi št. 2.
[10] Poudarila DJP.
[11] Generalni pravobranilec opozarja na navedeno dolžnost v okviru priprave Direktive 2004/83 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (UL L 304, 30. 9. 2004) – ta je bila prenovljena s Kvalifikacijsko direktivo, vendar ne glede tu obravnavane vsebine.
[12] Prim. H. Dörig, nav. delo, str. 1134; avtor se sklicuje na sodno prakso nemškega Zveznega upravnega sodišča.
[13] Glej stališča, sumarno povzeta v I. točki tega mnenja.
[14]  Toliko bolj, ker je cilj skupne politike ponuditi ustrezen status vsem državljanom tretjih držav, ki potrebujejo mednarodno zaščito, in zagotoviti skladnost z načelom nevračanja (prvi odstavek 78. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016).
[15] O pomenu vezanosti sodišč na corpus iuris glej npr. v M. Bender, Die Befugnis des Bundesverfassunsgerichts zur Prüfung gerichtlicher Entscheindugen, C. F. Müller Juristischer Verlag, Heidelberg 1989, str. 282 in nasl.
[16] Drugačno stališče bi zanikalo dolžnost spoštovanja načela lojalne razlage (tretji odstavek 4. člena Pogodbe o Evropski uniji, prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016), ki je hkrati tudi notranje ustavnopravno načelo in ki zavezuje z močjo Ustave. Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013 (Uradni list RS, št. 107/13, in OdlUS XX, 10), 32. do 34. točka obrazložitve.
 
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov ustavna pritožba
Vrsta akta:
zakon posamični akt
Vlagatelj:
A. B., C.
Datum vloge:
09.03.2017
Datum odločitve:
21.11.2019
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
zavrnitev zavrženje
Dokument:
US32177