Up-757/19

Opravilna št.:
Up-757/19
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2020:Up.757.19
Akt:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 2/2019 z dne 12. 6. 2019
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 2/2019 z dne 12. 6. 2019 se zavrne.
Evidenčni stavek:
Sodni svet odloča o pravici kandidata, da se za funkcijo vrhovnega sodnika poteguje v poštenem (ustavnoskladnem in zakonitem) postopku pod enakimi pogoji kot drugi kandidati. Kandidat lahko to svojo pravico varuje z vpogledom v spis Sodnega sveta in na ta način preveri, ali mnenje oddelka (in odločitev Sodnega sveta) temelji na objektivnih merilih, s katerimi se izkazujeta strokovna usposobljenost in osebnostna primernost izbranega kandidata. Postopek izbire najprimernejšega kandidata pred Sodnim svetom pomeni diskrecijsko odločanje. Sodni preizkus odločitve Sodnega sveta zato ne obsega presoje, kateri izmed več kandidatov, ki izpolnjujejo zakonske pogoje in kriterije, je strokovno in osebnostno najprimernejši za zasedbo funkcije, pač pa zgolj presojo poštenosti postopka. Izbirni postopek je pošten (22. člen Ustave), če je transparenten in če izbira temelji na objektivnih merilih, s katerimi se izkazujeta strokovna usposobljenost in osebnostna primernost izbranega kandidata.
Geslo:
1.5.51.2.6 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Zavrnitev ustavne pritožbe. 5.3.13.19 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Načelo kontradiktornosti. 1.5.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Pritrdilna mnenja. 1.5.51.2.4 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Začasno zadržanje izvršitve. 1.4.10.6 - Izločitev sodnika
Pravna podlaga:
Člen 22, Ustava [URS] Člen 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Številka: Up-757/19-14
Datum:    9. 9. 2019
 
 
SKLEP
 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila dr. Vesna Bergant Rakočević, Ljubljana, ki jo zastopata Odvetniška pisarna Schönherr – podružnica v Sloveniji, Ljubljana, in Odvetniška družba Brežan, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 9. septembra 2019
 
sklenil:
 
1. Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 2/2019 z dne 12. 6. 2019 v zvezi z odločbo Sodnega sveta št. Su 558/2018 z dne 14. 2. 2019 se sprejme v obravnavo.
 
2. Do končne odločitve Ustavnega sodišča se zadrži izvršitev odločbe Sodnega sveta št. Su 558/2018 z dne 14. 2. 2019.
 
 
OBRAZLOŽITEV
 
 
 
1. Vrhovno sodišče je zavrnilo tožbo pritožnice zoper odločbo Sodnega sveta, s katero je ta predlagal Državnemu zboru v imenovanje drugega kandidata na sodniško mesto vrhovnega sodnika na Vrhovnem sodišču. Ugotovilo je, da pritožnici kot kandidatki ob smiselni uporabi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13 – v nadaljevanju ZUP) v izbirnem postopku pred Sodnim svetom ni bila kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave ter pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Sprejelo je stališče, da smiselna uporaba določb ZUP ne pomeni, da mora Sodni svet v postopku izbire kandidate seznaniti z vsemi listinami In podatki, ki bi lahko vplivali na izbiro, tudi zato, ker bi to lahko pomenilo poseg v ustavno varovano pravico ostalih kandidatov do informacijske zasebnosti (38. člen Ustave). Po presoji Vrhovnega sodišča Sodni svet niti ob sklicevanju na smiselno uporabo 9. člena ZUP pritožnici pred odločanjem ni bil dolžan pošiljati mnenja civilnega oddelka Vrhovnega sodišča, čeprav je kasneje v izpodbijani odločbi zapisal, da je imelo odločilno težo pri izbiri tudi dejstvo, da so kandidata kot najprimernejšega skoraj soglasno ocenili tudi vrhovni sodniki. Po presoji Vrhovnega sodišča pa tudi ob stališču, da bi tožena stranka pritožnici morala omogočiti, da se izjavi o mnenju oddelka, pritožnici v okoliščinah konkretnega primera ob smiselni uporabi 9. člena ZUP ta pravica ni bila kršena. Za učinkovito možnost pritožnice, da se izjavi o mnenju civilnega oddelka v delu, ki se nanaša nanjo, naj bi po presoji Vrhovnega sodišča zadoščalo, da je bila pritožnica seznanjena s tem, da so vrhovni sodniki civilnega oddelka z osmimi glasovi od devetih sprejeli mnenje, da je med prijavljenimi najprimernejši drug kandidat. Ni pa ji bila tožena stranka dolžna omogočiti, da se izjavi o tistem delu mnenja, ki se nanaša na opis kvalitet stranke z interesom. 
 
2. Pritožnica zatrjuje, da razlaga Vrhovnega sodišča, v skladu s katero ji Sodni svet v zvezi z mnenjem civilnega oddelka ni bil dolžan zagotoviti pravice do izjave, krši pravico iz 22. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP. Navaja, da ima posameznik tudi v postopku kandidiranja vsa jamstva poštenega postopka. Zaradi širokega polja proste presoje, ki jo ima Sodni svet, imajo procesna jamstva poseben pomen (odločba Ustavnega sodišča št. Up-1094/18 z dne 21. 2. 2019). Pritožnica opozarja, da je bistvo pravice do izjave, da se stranka lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v spisu in ki lahko vpliva na odločitev. Samo dejstvo, da gre pri odločanju Sodnega sveta za prosti preuda­rek, naj na obseg pravice do izjave ne bi imelo vpliva; kandidatu bi moralo biti omogočeno, da lahko s svojim izjav­ljanjem vpliva tudi na diskrecijski del odločanja organa. Iz presoje Ustavnega sodišča in prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) (npr. sodbi ESČP v zadevi Juričič proti Hrvaški z dne 26. 7. 2011 in Ohneberg proti Avstriji z dne 18. 9. 2012; ter sklep Ustavnega sodišča Up-1094/18) naj ne bi izhajalo, da ima diskrecijsko odločanje vpliv na vsebino pravice do izjavljanja oziroma procesnih jamstev 22. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP. Zlasti naj ne bi držalo, da je v postopkih diskrecijskega odločanja udeleženim strankam na voljo le izjava glede izpolnjevanja zakonskih pogojev (proti)kandidata, torej tistega dela odločanja, ki ni predmet diskrecije, kar naj bi zmotno obrazložilo Vrhovno sodišče v zvezi s sodbo ESČP v zadevi Juričič proti Hrvaški. Pritožnica zatrjuje, da se mnenje civilnega oddelka nanjo nanaša v vsebinskem smislu prek ocene kvalitet drugega kandidata, in opozarja, da ima to mnenje v izbirnem postopku poudarjeno vlogo, ki je primerljiva mnenju predsednika sodišča in, čeprav za Sodni svet to mnenje ni zavezujoče, z močjo svoje avtoritete lahko odločilno vpliva na izid postopka.
 
3. Kršitev pravice do izjave in poštenega sojenja naj bi pomenilo tudi "podporno" stališče Vrhovnega sodišča, da je bila pritožnici pravica do izjave v zvezi z mnenjem civilnega oddelka glede na posebnosti načina odločanja Sodnega sveta in okvir smiselne uporabe ZUP v zadostnem obsegu omogočena. S tem, ko je član Sodnega sveta na razgovoru pritožnico vprašal, ali je seznanjena z mnenjem civilnega oddelka, nato pa jo obvestil, da ji ni naklonjeno z osmimi glasovi od devetih, ne da bi povzel njegovo vsebino ali razloge, naj pritožnici ne bi bila dana resnična možnost, da se o njem izjavi. Zatrjuje, da standardi Ustavnega sodišča in ESČP glede vsebine pravice do izjave občutno presegajo razlago Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru, ki šteje, da je bilo pravici zadoščeno že zgolj z omenjeno seznanitvijo na razgovoru. Vrhovno sodišče naj bi se pri tem sklicevalo na smiselno uporabo ZUP in specifičnost izbirnega postopka pred Sodnim svetom, vendar naj te specifičnosti ne bi obrazložilo, stališča ESČP in Ustavnega sodišča pa naj bi zavrnilo brez (dodatne) vsebinske obrazložitve ali naj se do njih ne bi opredelilo (in sicer do sodbe ESČP v zadevi Nideröst-Huber proti Švici z dne 18. 2. 1997 ter odločbe Ustavnega sodišča št. Up-108/00 z dne 20. 2. 2003, Uradni list RS, št. 26/03, in OdlUS XII, 49).
 
4. Pritožnica predlaga, naj Ustavno sodišče do končne odločitve o ustavni pritožbi zadrži izvršitev odločbe Sodnega sveta in postopek imenovanja na mesto sodnika Vrhovnega sodišča na civilnem oddelku. Zatrjuje, da ji bo v primeru, če bo Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodilo, izpodbijana odločba pa se bo začela izvrševati, onemogočeno učinkovito pravno varstvo. Če bo Ustavno sodišče odločbo Sodnega sveta odpravilo potem, ko bo izbrani kandidat že nastopil funkcijo vrhovnega sodnika, bo pritožnici onemogočeno, da bi bila izvoljena na razpisano mesto, in torej škodljivih posledic ne bi bilo več mogoče odpraviti.
 
5. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali je bila pritožnici kršena pravica iz 22. člena Ustave (1. točka izreka). Sklenil je, da se bo zadeva obravnavala absolutno prednostno.
 
6. Če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, lahko po 58. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) senat ali Ustavno sodišče na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Odločba Sodnega sveta je z odločitvijo Vrhovnega sodišča postala pravnomočna. Postopek imenovanja kandidata na prosto mesto sodnika Vrhovnega sodišča na podlagi razpisa, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 35/18, je v fazi odločanja v Državnem zboru. To pomeni, da bi bil novi sodnik Vrhovnega sodišča lahko imenovan še preden bi Ustavno sodišče odločilo o ustavni pritožbi. Če bi pritožnica z ustavno pritožbo uspela, bi to pomenilo, da je bil novi sodnik imenovan v postopku, obremenjenem s kršitvijo človekovih pravic.[1] Na drugi strani je edina posledica za nekaj časa odloženo imenovanje vrhovnega sodnika, kar ne more resneje ogroziti delovanja Vrhovnega sodišča. Zato je senat na podlagi 58. člena ZUstS odločil, da do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvršitev odločbe Sodnega sveta (2. točka izreka).
 
7. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena in 58. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11 in 70/17) v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Etelka Korpič – Horvat. Sklep je sprejel soglasno.
 
 
 
dr. Špelca Mežnar
Predsednica senata
 
 
 
 
 
[1] Prim. sodbo ESČP v zadevi Guðmundur Andri Ástráðsson proti Islandiji z dne 12. 3. 2019.
 
 
Up-757/19-29
20. 2. 2020
 
ODLOČBA
 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi dr. Vesne Bergant Rakočević, Ljubljana, ki jo zastopata Odvetniška pisarna Schönherr – podružnica v Sloveniji, Ljubljana, in Odvetniška družba Brežan, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 20. februarja 2020
 
odločilo:
 
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 2/2019 z dne 12. 6. 2019 se zavrne.
 
OBRAZLOŽITEV
 
 
A.
 
1. Vrhovno sodišče je zavrnilo tožbo pritožnice zoper odločbo Sodnega sveta, s katero je ta predlagal Državnemu zboru v imenovanje drugega kandidata na sodniško mesto vrhovnega sodnika na Vrhovnem sodišču. Ugotovilo je, da pritožnici kot kandidatki ob smiselni uporabi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13 – v nadaljevanju ZUP) v izbirnem postopku pred Sodnim svetom nista bili kršeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave ter pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Sprejelo je stališče, da smiselna uporaba določb ZUP ne pomeni, da mora Sodni svet v postopku izbire kandidate seznaniti z vsemi listinami in podatki, ki bi lahko vplivali na izbiro, tudi zato, ker bi to lahko pomenilo poseg v ustavno varovano pravico ostalih kandidatov do informacijske zasebnosti (38. člen Ustave). Po presoji Vrhovnega sodišča Sodni svet niti ob sklicevanju na smiselno uporabo 9. člena ZUP pritožnici pred odločanjem ni bil dolžan pošiljati mnenja civilnega oddelka Vrhovnega sodišča, čeprav je kasneje v izpodbijani odločbi zapisal, da je imelo odločilno težo pri izbiri tudi dejstvo, da so kandidata kot najprimernejšega skoraj soglasno ocenili tudi vrhovni sodniki. Po presoji Vrhovnega sodišča pa tudi ob stališču, da bi tožena stranka pritožnici morala omogočiti, da se izjavi o mnenju oddelka, pritožnici v okoliščinah konkretnega primera ob smiselni uporabi 9. člena ZUP ta pravica ni bila kršena. Za učinkovito možnost pritožnice, da se izjavi o mnenju civilnega oddelka v delu, ki se nanaša nanjo, naj bi po presoji Vrhovnega sodišča zadoščalo, da je bila pritožnica seznanjena s tem, da so vrhovni sodniki civilnega oddelka z osmimi glasovi od devetih sprejeli mnenje, da je med prijavljenimi najprimernejši drug kandidat. Ni pa ji bila tožena stranka dolžna omogočiti, da se izjavi o tistem delu mnenja, ki se nanaša na opis kvalitet stranke z interesom. 
 
2. Pritožnica zatrjuje, da razlaga Vrhovnega sodišča, v skladu s katero ji Sodni svet v zvezi z mnenjem civilnega oddelka ni bil dolžan zagotoviti pravice do izjave, krši pravico iz 22. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP. Navaja, da ima posameznik tudi v postopku kandidiranja vsa jamstva poštenega postopka. Zaradi širokega polja proste presoje, ki jo ima Sodni svet, imajo procesna jamstva poseben pomen (odločba Ustavnega sodišča št. Up-1094/18 z dne 21. 2. 2019). Pritožnica opozarja, da je bistvo pravice do izjave, da se stranka lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v spisu in ki lahko vpliva na odločitev. Samo dejstvo, da gre pri odločanju Sodnega sveta za prosti preudarek, naj na obseg pravice do izjave ne bi imelo vpliva; kandidatu bi moralo biti omogočeno, da lahko s svojim izjavljanjem vpliva tudi na diskrecijski del odločanja organa. Iz presoje Ustavnega sodišča in prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) (npr. sodbi ESČP v zadevi Juričič proti Hrvaški z dne 26. 7. 2011 in Ohneberg proti Avstriji z dne 18. 9. 2012 ter odločba Ustavnega sodišča št. Up-1094/18) naj ne bi izhajalo, da ima diskrecijsko odločanje vpliv na vsebino pravice do izjavljanja oziroma procesnih jamstev iz 22. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP. Zlasti naj ne bi držalo, da je v postopkih diskrecijskega odločanja udeleženim strankam na voljo le izjava glede izpolnjevanja zakonskih pogojev (proti)kandidata, torej glede tistega dela odločanja, ki ni predmet diskrecije, kar naj bi zmotno obrazložilo Vrhovno sodišče v zvezi s sodbo ESČP v zadevi Juričič proti Hrvaški. Pritožnica zatrjuje, da se mnenje civilnega oddelka nanjo nanaša v vsebinskem smislu prek ocene kvalitet drugega kandidata, in opozarja, da ima to mnenje v izbirnem postopku poudarjeno vlogo, ki je primerljiva mnenju predsednika sodišča in, čeprav za Sodni svet to mnenje ni zavezujoče, z močjo svoje avtoritete lahko odločilno vpliva na izid postopka.
 
3. Kršitev pravice do izjave in poštenega sojenja naj bi pomenilo tudi podredno stališče Vrhovnega sodišča, da je bila pritožnici pravica do izjave v zvezi z mnenjem civilnega oddelka glede na posebnosti načina odločanja Sodnega sveta in okvir smiselne uporabe ZUP v zadostnem obsegu omogočena. S tem, ko je član Sodnega sveta na razgovoru pritožnico vprašal, ali je seznanjena z mnenjem civilnega oddelka, nato pa jo obvestil, da ji mnenje ni naklonjeno z osmimi glasovi od devetih, ne da bi povzel njegovo vsebino ali razloge, naj pritožnici ne bi bila dana resnična možnost, da se o njem izjavi. Pritožnica zatrjuje, da standardi Ustavnega sodišča in ESČP glede vsebine pravice do izjave občutno presegajo razlago Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru, ki šteje, da je bilo pravici zadoščeno že zgolj z omenjeno seznanitvijo na razgovoru. Vrhovno sodišče naj bi se pri tem sklicevalo na smiselno uporabo ZUP in specifičnost izbirnega postopka pred Sodnim svetom, vendar naj te specifičnosti ne bi obrazložilo, stališča ESČP in Ustavnega sodišča pa naj bi zavrnilo brez (dodatne) vsebinske obrazložitve ali naj se do njih ne bi opredelilo (in sicer do sodbe ESČP v zadevi Nideröst-Huber proti Švici z dne 18. 2. 1997 ter odločbe Ustavnega sodišča št. Up-108/00 z dne 20. 2. 2003, Uradni list RS, št. 26/03, in OdlUS XII, 49).
 
4. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-757/19 z dne 9. 9. 2019 sprejel v obravnavo in zadržal izvršitev odločbe Sodnega sveta št. Su 558/2018 z dne 14. 2. 2019, s katero je ta predlagal Državnemu zboru v imenovanje drugega kandidata na sodniško mesto vrhovnega sodnika na Vrhovnem sodišču. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče in Sodni svet. Na podlagi drugega odstavka navedenega člena ZUstS je ustavno pritožbo poslalo v odgovor stranki z interesom mag. Mateju Čujoviču.
 
5. Stranka z interesom v odgovoru navaja, da je mnenje oddelka Vrhovnega sodišča le sestavni del mnenja predsednika sodišča o ustreznosti prijavljenega kandidata in je le eden izmed upoštevnih kriterijev za izbiro Sodnega sveta. Pravica do izjave bi morala potem enako veljati za celotno gradivo, kar bi pomenilo, da bi moral Sodni svet zbrano gradivo o vseh kandidatih navzkrižno vročiti vsem kandidatom v izjavo. Stranka z interesom meni, da je tako stališče nevzdržno in da je za posameznega kandidata v okviru pravice do izjave pomembno zgolj to, da ve, katero je tisto zbrano gradivo, ki ga bo Sodni svet uporabil pri svojem odločanju. Po mnenju stranke z interesom ustavna pritožba izhaja iz zmotnega izhodišča, da je izbirni postopek enak kontradiktornemu. Stranka z interesom poudarja, da v izbirnem postopku, v katerem organ odloča po prostem preudarku, ne gre za odločanje o pravici, zato nestrinjanje neizbranega kandidata z mnenjem organa odločanja napada njegovo izbiro in s tem posega v diskrecijsko pravico organa. Poseganje v diskrecijsko pravico organa po mnenju stranke z interesom ne more biti predmet sodnega (niti ustavnosodnega) varstva. Stranka z interesom zavrača primerjavo s sodbo ESČP v zadevi Juričić proti Hrvaški, ker meni, da ne gre za primerljivi zadevi. V zvezi s konkretnim postopkom izbire navaja, da je bilo pritožnici mnenje predsednika sodišča, katerega del je mnenje oddelka, vročeno in je imela možnost, da poda pripombe, zato ji v zvezi s tem pravica do izjave ni mogla biti kršena. Meni, da bi morala pritožnica glede na zakonsko omejene razloge za izpodbijanje odločbe Sodnega sveta pred Vrhovnim sodiščem za uspešno uveljavitev kršitev zakonitosti izkazati, da je Sodni svet kršil zakonsko določbo. Po mnenju stranke z interesom dejstvo, da pritožnici mnenje oddelka ni bilo vročeno, še ne pomeni, da z njim ni bila seznanjena najmanj v delu, s katerim je morala biti seznanjena, tj. glede izida glasovanja civilnega oddelka. Če bi se želela podrobneje seznaniti z zanjo spornim mnenjem, bi lahko na razgovoru pred Sodnim svetom zahtevala, naj se ji mnenje predstavi v izvorni obliki. Stranka z interesom navaja tudi, da Sodni svet v postopku izbire med različnimi kandidati ne deluje kot sodišče v smislu 6. člena EKČP, saj ne opravlja funkcije sojenja oziroma reševanja sporov, temveč odloča o izbiri najprimernejšega kandidata za določeno sodniško mesto. Meni, da mnenje oddelka, ki je le mnenje in ne pravna odločitev, ni in ne more biti predmet obravnave ali dokazne ocene oziroma "problematiziranja". Poleg tega je po mnenju stranke z interesom pritožnica imela tudi možnost usmerjeno vplivati na tisti del odločitve Sodnega sveta, ki je diskrecijski, saj je lahko na razgovoru pred Sodnim svetom predstavila, zakaj meni, da je najboljša kandidatka. Če Sodnega sveta ni prepričala, pa naj to ne bi moglo pomeniti kršitve ustavnih in konvencijskih pravic.
 
6. Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi vpogledalo v spis Sodnega sveta št. Su 558/2018 in Sodni svet zaprosilo za podatke o pridobivanju mnenj oddelkov Vrhovnega sodišča v postopkih imenovanj za vsaj zadnjih deset imenovanih sodnikov Vrhovnega sodišča.
 
7. Odgovor stranke z interesom in odgovor Sodnega sveta je Ustavno sodišče vročilo pritožnici, ki se je nanju odzvala. Pritožnica ponavlja, da ni ustavnopravno dopustnega razloga, da se vsi prijavljeni kandidati, na katere se mnenje oddelkov na vsak način nanaša in na katere izbiro vpliva, z vsebinskimi razlogi mnenja oddelka ne bi mogli seznaniti in se o njih izjaviti oziroma navesti dejstva in okoliščine, ki bi jim lahko bile, glede na razloge tega mnenja, v korist.
 
8. Odgovor Sodnega sveta je Ustavno sodišče poslalo tudi stranki z interesom, ki nanj ni odgovorila.
 
 
B.
 
9. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo posameznik, ki kandidira na sodniško funkcijo, nima pravice do zasedbe takšnega položaja, ima pa pravico, da se zanj poteguje pod enakimi pogoji kot drugi kandidati.[1] Ustavno sodišče je presojalo, ali je (prvo) stališče Vrhovnega sodišča, da Sodni svet pritožnici ni bil dolžan vročiti mnenja oddelka in s tem omogočiti, da se o mnenju izjavi, skladno z 22. členom Ustave.
 
10. Postopek izbire najprimernejšega kandidata pred Sodnim svetom pomeni diskrecijsko odločanje, pri katerem je sodna kontrola odločitve Sodnega sveta omejena.[2] Iz odločitve o izbiri mora biti razvidno, ali (i) predlagani kandidat izpolnjuje zakonske pogoje in kriterije za sodniško funkcijo, na katero kandidira, ter (ii) kateri so vsebinski razlogi, ki utemeljujejo izbiro konkretne osebe. Vsebinski razlogi za izbiro najprimernejšega kandidata morajo temeljiti na objektivnih merilih, s katerimi se izkazujeta strokovna usposobljenost in osebnostna primernost izbranega kandidata. Tudi ESČP poudarja, da mora biti postopek transparenten in pravičen ter mora upoštevati vse profesionalne odlike kandidatov, pri tem pa diskrecija ne sme biti zlorabljena.[3] Zahteva, da morajo odločitve glede izbire oziroma imenovanj sodnikov temeljiti na objektivnih, transparentnih in zgolj strokovnih merilih, izhaja tudi iz mednarodnopravnih dokumentov,[4] ki kljub svoji nezavezujoči pravni obliki pomenijo standarde in merila, ki so neodtujljivi v vsaki demokratični družbi.[5]
 
11. Sodni svet odloča o pravici kandidata, da se za funkcijo vrhovnega sodnika poteguje v poštenem (ustavnoskladnem in zakonitem) postopku pod enakimi pogoji kot drugi kandidati.[6] V tem obsegu je kandidatom (pritožnici) zoper odločitev o izbiri zagotovljeno tudi sodno varstvo v upravnem sporu. Pritožnica trdi, da je bil postopek izbire nepošten zato, ker ji ni bilo vročeno mnenje oddelka Vrhovnega sodišča o tem, kateri izmed kandidatov je najprimernejši.
 
12. Po mnenju Ustavnega sodišča bi lahko pritožnica svojo pravico, da na položaj vrhovne sodnice kandidira v poštenem postopku, učinkovito zavarovala z vpogledom v spis Sodnega sveta št. Su KS 54/2018, v katerem je tudi mnenje oddelka Vrhovnega sodišča. Na ta način bi ji bilo omogočeno, da se prepriča tudi, ali odločitev Sodnega sveta temelji na objektivnih merilih, s katerimi se izkazujeta strokovna usposobljenost in osebnostna primernost izbranega kandidata. Zgolj slednje je lahko predmet sodne kontrole v postopku pred Vrhovnim sodiščem. Sodni preizkus odločitve Sodnega sveta namreč ne obsega presoje, kateri izmed več kandidatov, ki izpolnjujejo zakonske pogoje in kriterije, je strokovno in osebnostno najprimernejši za zasedbo funkcije, pač pa zgolj presojo poštenosti postopka.
 
13. Postopek pred Sodnim svetom je pošten (22. člen Ustave), če je transparenten in če izbira temelji na objektivnih merilih, s katerimi se izkazujeta strokovna usposobljenost in osebnostna primernost izbranega kandidata. Pritožnica ni trdila, da ji je bil vpogled v spis Sodnega sveta št. Su KS 54/2018, v katerem je tudi mnenje oddelka Vrhovnega sodišča, onemogočen.[7] Pritožnica tudi ni trdila, da je izbira najprimernejšega kandidata temeljila na kriterijih, ki jih Sodni svet ne bi smel upoštevati. Tega ne trdi niti v ustavni pritožbi.
 
14. Glede na vse navedeno je bila transparentnost in s tem poštenost postopka pred Sodnim svetom pritožnici zagotovljena z možnostjo vpogleda v spis Sodnega sveta. Stališče Vrhovnega sodišča, po katerem Sodni svet ni bil dolžan omogočiti, da se pritožnica izjavi o mnenju oddelka, zato ne krši 22. člena Ustave, ki pritožnici zagotavlja pošten postopek pred Sodnim svetom.
 
 
C.
 
15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in petega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11 in 70/17) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnici in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Špelca Mežnar in Marko Šorli. Sodnik dr. Marijan Pavčnik in sodnica dr. Katja Šugman Stubbs sta bila pri odločanju o zadevi izločena. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno. Sodnica Mežnar je dala pritrdilno ločeno mnenje.
 
 
dr. Rajko Knez
Predsednik
 
 
 
 
[1] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-134/95 z dne 14. 3. 1996 (OdlUS V, 62), 13. točka obrazložitve. Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-198/03 z dne 14. 4. 2005 (Uradni list RS, št. 47/05, in OdlUS XIV, 22), 9. točka obrazložitve, sklep Ustavnega sodišča št. U-I-225/16 z dne 6. 12. 2017, 8. točka obrazložitve, in odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1094/18, 10. točka obrazložitve.
[2] V postopku izbire kandidatov za izvolitev v sodniško funkcijo in v postopku imenovanja predsednika in podpredsednika sodišča je upravni spor mogoč le glede presoje zakonitosti izbirnega postopka ter odločitve Sodnega sveta o izpolnjevanju zakonskih pogojev za imenovanje ali izvolitev v te funkcije (peti odstavek 36. člena Zakona o Sodnem svetu, Uradni list RS, št. 23/17 – v nadaljevanju ZSSve).
[3] ESČP je v sodbi v zadevi Tsanova-Gecheva proti Bolgariji z dne 15. 9. 2015 z vidika varstva pravic iz 6. člena EKČP pritrdilo omejenemu obsegu sodne kontrole pri presoji odločitve Sodnega sveta, ki o izbiri predsednika sodišča odloča na podlagi "pravice do lastne presoje".
[4] Tako npr. Posvetovalni svet evropskih sodnikov v mnenju št. 1 o standardih, ki se nanašajo na neodvisnost sodstva in nepremakljivost sodnikov, poudarja, da "/…/ mora biti vsaka odločitev, ki se nanaša na imenovanje ali kariero sodnika, utemeljena na objektivnih kriterijih in jo mora sprejeti neodvisen organ ali pa morajo biti zagotovljena jamstva, da taka odločitev ni sprejeta na osnovi nobenega drugega kriterija. Organ, ki je v državi članici Sveta Evrope odgovoren za sprejemanje odločitev ali svetovanje pri odločitvi o imenovanju in napredovanju sodnika, mora sprejeti, objaviti in uveljaviti objektivne kriterije, da bi zagotovil, da bo izbira in kariera sodnikov utemeljena na njihovih odlikah, ob upoštevanju strokovnih kvalifikacij, osebne neoporečnosti, usposobljenosti in učinkovitosti. Ko je to storjeno, so organi, pristojni za imenovanje in napredovanje sodnikov, dolžni ravnati v skladu s temi kriteriji, kar bo šele omogočilo oceno vsebine teh sprejetih kriterijev in njihovih praktičnih učinkov." Glej tudi 5. točko Magne carte sodnikov.  
[5] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-60/06, U-I-214/06, U-I-228/06 z dne 7. 12. 2006 (Uradni list RS, št. 1/07, in OdlUS XV, 84), 62. točka obrazložitve.
[6] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-157/17, Up-143/15 z dne 5. 4. 2018 (Uradni list RS, št. 32/18).
[7] Iz podatkov v spisu izhaja, da je vanj vpogledala stranka z interesom.
 
 
Up-757/19-30           
10. 3. 2020
 
Pritrdilno ločeno mnenje sodnice dr. Špelce Mežnar k odločbi št. Up-757/19 z dne 20. 2.  2020, ki se mu pridružuje sodnik dr. Rok Čeferin 
 
 
1. Z nosilnimi razlogi odločbe soglašam. Kandidati za vrhovnega sodnika nimajo pravice do izjave glede mnenja oddelka Vrhovnega sodišča, zato tudi ni potrebno, da bi jim bilo mnenje vročeno. Imajo pa pravico do vpogleda v spis, v katerem se nahaja tudi mnenje oddelka. Na ta način je kandidatom omogočeno, da preverijo, ali je oddelek svoje mnenje sprejel na podlagi ustavno dopustnih meril o strokovnosti in primernosti kandidatov. Poštenost postopka (22. člen Ustave) v zvezi z mnenji o kvalitetah kandidatov zagotavljata pravica do vpogleda v spis in naknadna možnost, da neizbrani kandidat v upravnem sporu izpodbija izbiro Sodnega sveta, če ta temelji na zakonsko in/ali ustavno nedopustnih merilih.
 
2. Mnenje oddelka torej ni (samostojni) predmet pravice do izjave. To ima za posledico, da se Sodnemu svetu (in kasneje sodišču) ni potrebno opredeliti do morebitnega nestrinjanja neizbranega kandidata z mnenjem oddelka. Kandidat, ki je z vpogledom v spis ugotovil, da je oddelek kot najprimernejšega ocenil drugega kandidata, takšnemu zaključku sicer lahko vsebinsko nasprotuje (pisno ali ustno na razgovoru pred Sodnim svetom), vendar tej možnosti ne stoji nasproti dolžnost Sodnega sveta ali sodišča, da se do očitkov opredeli. To seveda velja le, če je bilo mnenje oddelka sprejeto na podlagi ustavno dopustnih meril (kakovost, strokovnost, osebnostna primernost, dotedanje delo ...). Opisana izhodišča so uporabna tudi za druge dokumente, s katerimi kandidati izkazujejo svojo usposobljenost, npr. priporočila uglednih pravnikov.
 
3. Če bi mnenje oddelka slonelo na nedopustnih merilih (npr. spolu izbranega kandidata, etničnem poreklu), lahko neizbrani kandidat v upravnem sporu izpodbija odločitev Sodnega sveta, če je ta svojo diskrecijo izvajal tako, da je pri izbiri najustreznejšega kandidata upošteval (tudi) sporno mnenje. Menim, da je na opisani način zavarovana pravica kandidatov do poštenega postopka. Zelo podobna ureditev velja tudi v nemškem sistemu imenovanja sodnikov.
 
4. Postopek izbire najprimernejšega kandidata za funkcijo (vrhovnega) sodnika ni ne pravdni ne upravni postopek, v katerem bi Sodni svet zbiral dokazno gradivo, izvajal dokaze, na koncu pa na podlagi postavljenih trditev in izvedenih dokazov odločil o zadevi. Po svoji naravi je mnogo bolj podoben postopku, v katerem delodajalec izbira najboljšega kandidata za razpisano delovno mesto. Čeprav so merila, na podlagi katerih izbira Sodni svet, zakonsko določena in čeprav je odločba Sodnega sveta, s katero predlaga določenega kandidata Državnemu zboru, predmet sodne kontrole v upravnem sporu, ustavnih procesnih jamstev, ki veljajo v pravdnem in upravnem postopku, ni mogoče avtomatično prenesti na "celotno procesno gradivo", zbrano v postopku pred Sodnim svetom. Sodna kontrola je namreč omejena na zakonitost postopka ter vprašanje izpolnjevanja zakonskih pogojev, ni pa v sodnem postopku dopustno "pravdanje" o tem, ali je izbrani kandidat res boljši od neizbranega, če oba izpolnjujeta zakonske pogoje za izvolitev.
 
5. Ob rob konkretni zadevi pa ne glede na navedeno želim izraziti dva pomisleka. Prvi se nanaša na obrazložitev odločbe Sodnega sveta v konkretnem primeru, drugi pa na (uveljavljeno in doslej neproblematizirano) prakso pridobivanja mnenja oddelka Vrhovnega sodišča, kjer je razpisano prosto mesto sodnika. Nobenega izmed navedenih pomislekov pritožnica ni uveljavljala, zato ju Ustavno sodišče tudi ni moglo upoštevati. Izpostavljam ju z namenom sprožiti argumentirano razpravo in morebitno izboljšanje postopka pred Sodnim svetom.
 
6. To ne pomeni, da izražam dvom o končni odločitvi Sodnega sveta. Ustavno (pa tudi Vrhovno) sodišče se ne sme spuščati v vprašanje, kateri izmed kandidatov je najboljši, saj to odgovornost že po Ustavi nosi Sodni svet. Oceni Sodnega sveta v konkretnem primeru zaupam.
 
7. Prvi pomislek je procesne (formalne) narave. V postopku imenovanja na sodniško mesto vrhovnega sodnika sta bili v konkretnem primeru (poleg drugega gradiva) izdelani dve mnenji. Predmet obeh je razvrstitev kandidatov po prednostnem vrstnem redu oziroma izbira (ocena) najprimernejšega kandidata(ke). Prvo mnenje je podal civilni oddelek Vrhovnega sodišča, drugega pa predsednik Vrhovnega sodišča v okviru ocene ustreznosti. Civilni oddelek je kot najprimernejšega kandidata ocenil stranko z interesom,[1] predsednik Vrhovnega sodišča pa pritožnico.[2] Oba dokumenta se nahajata v spisu Sodnega sveta št. Su 54/2018, ki ga je Ustavno sodišče pridobilo v postopku odločanja o ustavni pritožbi.
 
8. V obrazložitvi odločbe št. Su 558/2018-20 Sodnega sveta z dne 14. 2. 2019 je mnenje oddelka (prednostni vrstni red) omenjeno kot ena odločilnih okoliščin za izbiro, prednostni vrstni red iz ocene ustreznosti predsednika Vrhovnega sodišča pa v odločbi ni omenjen.[3] To bi lahko kazalo na pomanjkljivo obrazloženost odločbe.
 
9. S tem nočem reči, da bi moral Sodni svet oceni ustreznosti predsednika Vrhovnega sodišča pripisati enako (ali sploh kakršnokoli) težo kot mnenju oddelka. Sodni svet na mnenje predsednika Vrhovnega sodišča ni vezan. Vendar pa ustavni standard obrazložene odločbe terja, da kandidati iz obrazložitve lahko ugotovijo, ali se je Sodni svet seznanil z vsemi tistimi dokumenti v spisu, ki lahko vplivajo na odločitev Sodnega sveta. Menim, da je bila predsednikova razvrstitev kandidatov po vrstnem redu v konkretnih okoliščinah tak dokument.
 
10. Možnost, da predsednik Vrhovnega sodišča kandidate razvrsti po prednostnem vrstnem redu, je z zakonom predvidena in urejena (peti odstavek 16. člena ZSS). Predsednik svoje mnenje izdela na podlagi ocen sodniške službe za vsakega kandidata. Mnenje oddelka v zakonu ni predvideno. Gre za običaj, po katerem predsednik v postopku izdelave svojega mnenja pridobi tudi mnenje oddelka.
 
11. Glede na to, da (i) zakon predsedniku Vrhovnega sodišča izrecno daje možnost razvrstitve kandidatov po prednostnem vrstnem redu, da je (ii) predsednik to možnost v konkretnem primeru izkoristil, da je (iii) mnenje na njegovo zaprosilo podal tudi oddelek, da (iv) sta bili mnenji glede vprašanja najustreznejšega kandidata različni in da je (v) v odločbi Sodnega sveta mnenje oddelka izrecno izpostavljeno, bi bilo po mojem mnenju za ustavno skladno obrazložitev odločbe potrebno v obrazložitev odločbe Sodnega sveta vključiti tudi predsednikovo razvrstitev. Gre za formalen razlog: zadoščala bi omemba tega dokumenta, ne da bi se bilo treba Sodnemu svetu opredeljevati do njegove vsebine. Že omemba tega dokumenta bi namreč dokazala, da se je Sodni svet z njim seznanil in ga ni (morebiti) spregledal.
 
12. Drug pomislek je sistemske in ne zgolj formalne narave in se tiče vloge mnenja oddelka. Iz pojasnil Sodnega sveta, ki jih je Ustavno sodišče pridobilo v tem postopku, izhaja, da predsednik Vrhovnega sodišča v postopku priprave svojega mnenja za mnenje o kandidatih praviloma zaprosi oddelek sodišča, kjer je razpisano prosto delovno mesto. Tako je ravnal tudi v konkretnem primeru. Kot rečeno, mnenja oddelka zakonodaja (ZSS ali ZSSve) ne predvideva, zato tudi merila in postopek, po katerih oddelek mnenje oblikuje, niso urejeni. Iz podatkov, ki jih je posredoval Sodni svet, nadalje izhaja, da je Sodni svet v zadnjih desetih letih Državnemu zboru v imenovanje predlagal kandidate, ki sta jih kot najprimernejše ocenila predsednik in oddelek. Če je bila njuna ocena različna, je Sodni svet izbral kandidata, ki ga je podprl oddelek.
 
13. Iz empiričnih podatkov lahko torej sklepamo, da je vloga oddelka Vrhovnega sodišča v postopku imenovanja novih vrhovnih sodnikov velika.
 
14. Ustava v 130. členu določa, da sodnike na predlog Sodnega sveta voli Državni zbor. Člen 131 Ustave določa sestavo Sodnega sveta. Po Ustavi imajo v Sodnem svetu sodniki večino (6 izmed 11 članov). Postavlja se vprašanje, ali je s tako sestavo Sodnega sveta določen le minimum ustavno dopustnega vpliva sodnikov na imenovanje novih sodnikov (kadrovanje v sodstvu) ali tudi maksimum. Kaj želim povedati?
 
15. Imenovanje sodnikov je v vsaki demokratični državi politično, pravno in ustavno občutljivo vprašanje. Ureditve so različne, praviloma pa skušajo odražati težko ulovljivo ravnovesje med vejami oblasti. Tako npr. v Nemčiji zvezne sodnike imenuje predsednik zvezne republike, o kandidatih pa odloča pristojni zvezni minister skupaj s sodniškim volilnim odborom. Tega sestavljajo pristojni deželni ministri (izvršilna veja oblasti) in enako število članov, ki jih izvoli Bundestag (zakonodajna veja oblasti). Nemška ureditev skuša preprečiti prevelik vpliv bodisi zvezne vlade bodisi samega sodstva (sodne veje oblasti) na izvolitev sodnikov. Pri oceni usposobljenosti kandidatov za zvezne sodnike ima pomembno vlogo mnenje predsedniškega sveta zveznega sodišča, kjer je razpisano prosto mesto. Tega sestavljajo sodniki: predsednik sodišča, njegov namestnik in voljeni člani. Sodniški volilni odbor (podobno kot pri nas Sodni svet) ni vezan na mnenje predsedniškega sveta. V Nemčiji je na podlagi ustave (95. člen GG) možnost soodločanja sodišča pri imenovanju zveznih sodnikov izključena. O kadrovski politiki v sodstvu v Nemčiji torej odločata zakonodajna in izvršilna veja oblasti.
 
16. V slovenskem sistemu igra ključno vlogo pri kadrovski politiki v sodstvu Sodni svet, ki je poseben ustavni organ. Čeprav sodnike izvoli Državni zbor (zakonodajna veja oblasti), je vloga Sodnega sveta odločilna: brez predloga (in s tem podpore) Sodnega sveta ne more biti izvoljen/a noben/a sodnik/ca. Ker imajo v Sodnem svetu sodniki večino, o kadrovski politiki v sodstvu, kolikor jo izvaja ta sui generis organ, odloča sodna veja oblasti.
 
17. Menim, da je vpliv sodnikov (in s tem celotne sodne veje oblasti) na imenovanja sodnikov v Sloveniji po Ustavi (dovolj) velik. Menim tudi, da Ustava ne določa zgolj minimuma, pač pa tudi maksimalno dovoljen vpliv sodnikov na kadrovanje v sodstvu. Določa torej "pravo mero" še dovoljenega vpliva sodstva na imenovanje novih sodnic in sodnikov.
 
18. "Prava mera" je lahko porušena, če v postopku izbire svoje mnenje o najustreznejših kandidatih za novega vrhovnega sodnika poda tudi oddelek Vrhovnega sodišča. Gre za bodoče kolege in kolegice sodnika, ki bo imenovan na to funkcijo. S podajo mnenja (lahko) odločilno vplivajo na izbiro Sodnega sveta. Tega seveda nikoli ni mogoče z gotovostjo dokazati, saj je Sodni svet avtonomen organ, ki na mnenje oddelka ni vezan. To pomeni, da lahko vselej sam (neodvisno od mnenja oddelka) pride do enake ugotovitve o najprimernejšem kandidatu.
 
19. Vprašanja, ki si jih zastavljam, so naslednja:
– ali je realno pričakovanje, da bo šest sodniških članov (izmed 11) Sodnega sveta kot najprimernejšega izbralo drugega kandidata kot tistega, ki ga je podprl oddelek Vrhovnega sodišča, torej sodniki, ki so po funkciji in sodni hierarhiji nadrejeni večini sodniških članov sodnega sveta;
– ali je realno pričakovanje, da bi okrajni, okrožni ali višji sodnik, ki je član Sodnega sveta, kot najprimernejšega podprl drugega kandidata, kot so ga izbrali vrhovni sodniki, ki odločajo o pravnih sredstvih zoper njegove sodne odločbe;
– ali ujemanje mnenja oddelka Vrhovnega sodišča in izbire Sodnega sveta, do katerega je (lahko sicer po naključju) vselej prihajalo v zadnjih desetih letih, ne kaže na to, da o novih vrhovnih sodnikih in sodnicah odločajo ne le člani Sodnega sveta (med njimi večina sodnikov), kot določa Ustava, pač pa tudi člani oddelkov Vrhovnega sodišča (česar Ustava ne predvideva)?
 
20. Pomislek o (pre)velikem vplivu sodstva na imenovanje novih sodnikov sicer ne pomeni, da postopek pred Sodnim svetom ni (bil) pošten (22. člen Ustave). Po moji oceni pa bi bil s 130. in 131. členom Ustave skladnejši postopek, v katerem bi Sodni svet svojo izbiro opravljal brez pomoči oddelkov Vrhovnega sodišča.
 
 
                                                                                              dr. Špelca Mežnar, l.r.
         Sodnica
 
 
 dr. Rok Čeferin, l.r.
         Sodnik
 
 
 
[1] Mnenje civilnega oddelka Vrhovnega sodišča št. SuZ 23/2018 z dne 3. 9. 2018.
[2] Ocena ustreznosti z dne 19. 11. 2018.
[3] V odločbi je omenjeno dokončno mnenje o ustreznosti izbranega kandidata (stranke z interesom) z dne 19. 11. 2018, vendar v tem mnenju predsednik Vrhovnega sodišča kandidatov ni razvrstil po prednostnem vrstnem redu. To je storil v oceni ustreznosti, ki je bila v konkretnem primeru od dokončnega mnenja ločen dokument.
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Vesna Bergant Rakočević, Ljubljana
Datum vloge:
04.07.2019
Datum odločitve:
20.02.2020
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
zavrnitev
Dokument:
US32369